OB 3O. LETNICI MLADINSKIH DELOVNIH BRIGAD
NAPREJ, MLADINCI VNETI!
Brigada Majde Šilc XI. MDB, je tedaj regulirala reko Pesnico. Sestavljena je bila iz pionirjev in mladincev bivših občin Polje in Most ter bi lahko dobfla domicil v sedanji občini.
SPOMINI SEGAJO NAZAJ V LETI1945 IN 1946
Redkokdaj nanese beseda v čase naše mladinske aktivnosti; a kadar nanese, smo vsi takoj navdušeni nad obdobjem, ki smo ga preživljali v pionirskih, mladinskih, skojevskih, kasneje tudi v partijskih vrstah. Smem zapisati! Tudi mi, ki smo kot pionirji dočakali osvoboditev, smo kasneje pri obnovi na-daljevali boj OF za izgradnjo socializma in naše sa-moupravne družbenopolitične skupnosti. To ob-dobje obnove bi moralo najti v zgodovini gradnje nove družbene ureditve posebno mesto, tako, kot ga ima narodnoosvobodilni boj. Kajti brez obnove in povojnega poleta mladine ne moremo govoriti o po-polnem uspehu boja za osvoboditev in uiesničitev revolucionarnih teženj KP. Zato še danes mnogokrat doživljam resnično doživeto resnico, da je lepo v naši domovini biti mlad!
V Delovnem informatorju mladine občine Ljub-ljana Moste - Polje je bil 31. marca 1976 ob letoi-njem jubilejnem letu mladinskih delovnih akcij ob-javljen POZIV, da želi OK ZSMS Ljubljana Moste -Polje zbrati čimveč gradiva o udeležencih in o lokal-nih republiških in zveznih mladinskih delovnih akci-jah. S tem pozivom bo verjetno dosežen namen in po 30 letih je prav in čas zbrati dokaze, da je bila mladina bivših občin Polje in Moste v prvih povojnih letih zelo aktivna. Tedaj je bila ustanovljena tudi XI. ljubljansfca delovna brigada Majde Šilc, ki se je udele-žila republiške akcije - regulacije reke Pesnice. Bri-gado so sestavljali pioniiji in mladinci občin Polje in Moste. Prav tej brigadi so posvečeni ti spomini. Od vsch udeležencev pa je pričakovati, da bodo s svo-jimi spomini pomagali zbrati vso resnico o revolu-cionarnem in udarnem boju mladine sedanje občine Moste-Polje. Veliko bi lahko napisali ali povedali prav tisti udeleženci, ki so bili v tistem času preka-ljeni skojevci in so takrat že bolje razumeli našo gra-ditev kot mi pionirji, ki smo čutili v sebi le zavest in dolžnost odzvati se pozivom KP in Skoja.
Pri zbiranju gradiva in obujanju spominov na te lepe čase bi prav ti lahko veliko pomagali. Prepričan sem, da v njih še vedno živi stara borbena aktivnost, prekaljena udarna zavest, ki bi jo morali sedaj oživeti in ji dati pomen, katerega zaslužijo vsi, ki so bili v tistem obdobju ponos naših občin. Zato ni prav, da se jih skoraj več ne spominjamo. V tistem času je bila velika čast nositi značko ,,udarnik". Zelo smo bili ponosni nanjo, kei je bila dobljena z žuljavimi rokami in velikimi delovnimi uspehi. Če bi vso to silo zdiužili v klub biigadirjev, bi iz .^tarih in mla-
dih" nastala sila, ki bi bila v raznih delovnih akcijah po naših kiajevnih skupnostih sposobna s svojimi ro-kami uresničiti maisikatero točko programa KS v prihodnjem petletnem obdobju.
Čas je tekel in naše otroške igre so se spieminjale v razne organiziiane lokalne udarniSce akcije. Nekaj posebnega se mi je zdela novica, da se bo mladina udeležila zvezne akcije, gradnje proge Brčko-Bano-viči. Zato ni bilo prav nič čudno, ko tni je nekega dne moj brat Gabrijel pritekel povedat, da je videl v izložbenem oknu gostUne Hladnik v Polju poziv za vpis v zvezno akcijo. Oba z bratom sva se šla prijavit v pisarno rajonskega komiteja mladinske organiza-cije, ki je bila tedaj v prostorih bivšega sokolskega doma v Polju. Objavljeni seznam je bil vsak dan dalj-ši. Prijavljenci smo ga skoraj vsak dan spremljali, saj smo drug drugega nagovarjali, da bi se prijavil. Ko-maj smo čakaU, da bo prišel dan odhoda.
Vendar smo prijavljeni pionirji in mladinci kmalu zvedeli, da se bodo gradnje proge Brčko-Banoviči udeležili le stareja in fizično močnejši mladinci. Zato smo bili žalostni. Vendar nam je žalost pre-gnala nova vest, da tvorimo vsi prijavljenci brigado za novo mladinsko delovno akcijo - regulacijo Pes-nice na Štajerskem. Sicer nisem vedela, kje je to, a to sploh ni bilo važno. Tokiat je bilo važno samo to, da nisi ostal doma, kar se je mnogim zgodilo, ker jih v miadinske delovne brigade niso pustili starši ali pa so bili bolni.
Pred odhodom smo vsi prijavljeni brigadirji prejeli delovne obleke, ki smo jih s ponosom nosili. Zelo radi smo nosili kape ,,titovke", ker so bile za tiste čase prava moda. Zelo srečni pa smo bili tudi tisti, ki smo imeli takrat zelo cenjene angleške vetrovke, ker so le-te dajale podobo prave brigadirske unifor-me, pa tudi praktične in tople so bile. Za vratom pa smo nosili rdeče rute.
Spominjam se, da smo prvo noč prespali na slami v sedanji tehnični srednji šoli v Vegovi ulici ter da smo se zelo zgodaj zbrali na dvorišču, preden smo odSi na železniško postajo, kjer nas je čakala po-sebna konpozicija vagonov. Med vožnjo se ni zgodilo nič posebnega. Le pred Ptujem smo morali peš s kovčki v rokah prek porušencga mostu čez Dravo. Priznam, da me je bilo groza pogledati navzdol ter da je bilo čutiti strah tudi med drugimt brigadirji, med katerimi je bilo nekaj še manj pogumnih od mene. Na drugi strani Drave nas je čakala druga kompozicija, ki nas je odpeljala do postaje Moškanji, od koder smo odšli do našega cilja - Dornave, kjer smo živeli ves čas bivanja v brigadi od julija do kon-ca avgusta.
V Dornavi in bližnjih vaseh je bLla divizija sestav-ljena iz brigadirjev Ljubljane, Maribora, Cclja in dru-gih krajev. Da, spominjam se: celo iz Koroške Crne, Prevalj, Dravograda itd. Ime komandanta divizije sem pozabila, bi ga pa poznala, če bi ga siečala.
Naša brigada se je imenovala XI. ljubljanska mla-dinska delovna brigada Majde Šilc.Komandant bri-gade je bila Mira Svetina-Milka, zelo lepa, .postavna, rdečelična, energična ženska, ki je takoj po vrnitvi iz brigade odšla v šolo v SZ. Več o njej ne vem. Spo-
minjam pa se, da je znala kiotiti našo mladost in da sta vladala v brigadi disciplina in red.
Brigada je bila sestavljena iz petih čet. Prvo, drugo in tretjo četo so po mojih spominih sestavljali mla-dinci in pionirji iz bivše občine Moste. Peta četa je bila izključno sestavljena iz udeležencev bivše ob-čine Polje, vglavnem iz Zaloga, Zadobrove, Sneberij, Polja, Zg. Kašlja in Studenca. Njen komandant je bil Marjan Urek, njegov namestnik pa je bil nekaj časa njegov brat Franc-Piki, ki je (če se prav spominjam) kasneje postal komandii četrte čete, delno sestavlje-ne iz Poljčanov in Moščanov.
Ne morem mimo tega, da so fantje Ijubljanske delovne brigade prvo noč v Domavi prespali na pro-stem na dvorišču grajske pristave, dekleta pa smo prvo noč spale po hodnikih gradu Doinava. Drugo in se nekaj naslednjih noči smo spale v lepi grajski dvo-rani, v kateri so bili nameščeni pogradi v dve nad-stropji, ki so segali do prelepih lestencev. Teh se z žalostjo spominjam, saj so bili kmalu dobesedno iaz-montirani. Še danes, ko kje zagledam kristalne le-stence, se z bridkostjo spominjam na napravljeno škodo. Prav ta Škoda je bUa verjetno vzrok, da so nas dekleta kmalu premestili na ,,senik" - na podstrešje hleva giajske pristave, ki smo ga imenovali ,,Hotel skozi piha". Fantje pa so bili nameščeni na pod-strešju grajskega poslopja, ki srao ga imenovali ,,Ho-tel plemenitih konj". Prav je, da opifem tudi te stra-ni našega vedenja, ki pa sta mu bila vzrok nezrelost in pomanjkanje čuta do spoštovanja grajske lastnine.
Spominjam se, da so nekega dne dekleta napravila v seniku ,,rov" in se dokopale do čebule. Nič čud-nega, saj smo živeli v osrčju lukarije. Ta čebula je bila pravo odkritje za ,,vedno lačna" usta; kruha in marmelade v zabojih je bilo vedno dovolj! Čebula pa je bila pravo dopolnilo naši prehrani. Ko so vire od-krili, tega dekletom ni nihče zameril, ker je bilo če-bule res veliko in se zato ilegalna udeležba skoiaj ni poznala. Kmalu po piihodu v Domavo (mislim, da je bilo takoj po nastanitvi brigade na senikih) je prišel ,,ukaz", da se rnora nekaj najmlajših in telesno Sb-kih vrniti domov. Spominjam se, da so nekateri jo-kali. Ko so prišli domov, so jih za tolažbo poslali v pionirske kolonije.
Brigada je zborovala na dvoiišču giajske pristave, na katerem je bilo tudi veliko drevo, lipa ali kostanj. Vreme nam je bilo naklonjeno, tako da smo vsak dan redno odhajali na ok. 2 km oddaljeno gradbišče. Delo je bilo zelo težavno, saj smo večinoma delali v vodi in blatu. Zato so morali stareja in fizično moč-nejši opravljati najtežja dela. ISpehi so bili vsak dan vidni, bojevali smo se za vsako izkopano in odpelja-
no samokolnico, napolnjeno s peskom in blatom. Čete in brigade so tekmovale med seboj. Kadar smo bili pohvaljeni, smo bili zelo veseli. Zelo pridna in proglašena za udarnico 5. čete je bila Dtaga Frti-nova. Drugih udarnikov se ne spominjam, vem pa, da jih je bilo še nekaj v naa brigadi.
Vsaka brigada je imela svoje posebnosti. V naa peti četi smo imeli ,,brigadnega fantka" - Rozo Smajdkovo! Na titovki je namreč imela izvezen na-pis ,,brigadni fantek", pa tudi postrižena je bila na fanta. Posebnost naše brigade je bUa tudi neka pe-sem, ki smo jo vsak dan pričeli peti pri isti hiS, tako da je naznanjala prihod Ljubljančanov. Misli, da se je pričela „0 kve kvi..." ali tako nekako.
Nekega dne je nad gradbiščem priletelo letalo in napravilo nekaj kiogov. Kmalu je tudi nekaj odviglo. V našo četo je pritekel brigadir in spraševal za ime dekleta, ki je bilo napisano na odviženem pismu, privezanem na kamnu. To dekle je bilo iz naše čete. Pozdrave pa ji je poslal fant aviatičar. Tudi to je bila posebnost naše 5ete. Imena se še dobro spominjam, vendar nje nisem videla že mnogo let.
V brigadi pa nismo samo delali. Ob prostem času smo imeli razna športna in kulturna tekmovanja. Spominjam se zelo lepe zaključne prireditve na graj-skem travniku. Okolica gradu Domava je imela ideal-no lego za življenje brigadirjev. Prav na lepem pro-stom je bila postavljena kuhinja, in sicer kar na pro-stem pod kosatimi drevesi. V tej kuhinji se je hranila naša, Ijubljanska brigada in še ena, vendar se ne spo-minjam, iz katefega kiaja je bila. Vem pa, da so se brigadirji te divizije hianili na več kiajih in da so stanovali tudi v sosednji vasi.
Ob nedeljah smo vedkrat odhajali na izlete v bliž-nje Slovenjske gorice, kjer so nas revni domačini radi postregli z že zorečim grozdjem in obianimi hiuška-mi. Takih v Ljubljani nismo imeli.
Pesnica danes ne poplavlja več. K temu so prispe-vale tudi naše mlade roke. To je za nas udeležence veliko zadoščenje.
Prišli so zadnji dnevi našega dela. V Mariboru je bUa v zadnjih dneh avgusta 1.1946, tj. ob zaključku akcije, velika parada delovnih brigad. Te parade trgu pa je nekdo govoril tudi o delovnih uspehih mladin-skih delovnih brigad. Te parade se je udeležila tudi naša XI. Ljubljanska mladinska delovna brigada. Ksr sem iniela sposojene premajhne čevlje, ki so me na paradi obtišali do krvi, se nisem mogla udeležiti po-poldanske zabavne priieditve v nekem mariborskem parku in tudi ne poslovilnega večera sklenjenega to-varištva. Odšla sem, jokajoča od bolečin, bosa po Mariboru na železniško postajo, kjer sem v tovornem vagonu čakala do odhoda v Ljubljano.
Se enkiat smo se zbrali brigadiiji. Po prihodu vseh brigad, ki so se tega leta udeležile raznih akcij, je bila zaključna prircditev na Kongresnem trgu. Takrat so bili najbolj cenjeni brigadirji, ki so se vrnili s proge Bičko-Banoviči. Sicer pa ni bilo važno, kje si bil. Važno je bilo, da si bil brigadii katerekoli brigade, saj se je v vseh gradilo in kalilo tovarištvo.
SLAVKA JERMAN