L i s t e k. Potres. (Spisal Fr. Črnagoj.) ^imska vihra je vila po planem. Velike sobote večer, v cerkvah vesoljnega krščanskega sveta pa je donela proti nebu vznesena, veličastna himna: Resurrexit dominus vere, aleluja! Pojemajoča zima je bila zbrala vse ostale ji moči in je divjala v zadujem, smrtnera boji z nastopajooo pomladjo. Radi tega pa tvidi ni segal ,,resiirrexit" ljudem tako v srca, kot prejšnja leta, in verniki, zapuščajoči cerkev, zavijali so se tesneje v svoja oblacila in hiteli moloe na svoj dora. V jutru vstajenja Gospodovega pa so bili vrhovi gora s snegom odeti, nebo je ostalo od jutra do večera oblačno in tožno, ledena burja pa je jemala ves odsev najkrasnejšega vseh praznikov v letu. Zdelo se je, da to ni dan vstajenja, dan veselja, temveč da je to dan smrti! Grozna pa je bila noč, ki je napočila — noč, kakor jednake še nismo preživeli nikdar! To je bil strašen ,,resurrexit", ki je hrurael na naše uho ter nam pretresal dušo! Da, bil je trepet, kakor da je vstal zares Gospod, ki prihaja strašen kot sodnik na oblakih neba v vsi veličastni grozi svoji  — sodit žive in rartve! Oj — — — to je bobnelo, ropotalo, grmelo, zvenčalo in.-hruščalo — — — kakor da se podira v resnici ves svet, pa že strmoglavimo z zidovjem vred v neznane prepade. ,,Jezus, Marija — — Francelj — — — ali slišiš — — — ali slišiš? -- — Grozen potres — - — ali slišiš? — — Oj — saj se že vse podira — — brž ven, ven" — — vpila je žena moja. Jaz pa — — s silo prebujen iz spanja — -- slišal sem vse dobro le predobro in — —- goltal sera goltal a niti besede nisem raogel ziniti. Vzdigal sem se, toda posteljo raojo je rešetalo s tako silo, da na vstajanje ni bilo misliti, temveč oprt na roke sem bil pripognjen čez otroka, ki je spal pri meni, da ni letel omet nanj. Zeni se je posrečilo užgati luč, in tedaj pa so mi zazijale nasproti špranje in razpoke v zidovji in ob stropu, postelji pa sta bili takoj polni oraeta. In kako se je treslo! Slednjič je prenehalo vender prvo silno tresenje, pa tudi prvi silni, silni strah, da sem vsaj k sapi prlšel. Zena je bila hitro na nogah, zavila je manjšega otroka in pripravljena je bila, da zapusti sobo. Meni se pa ni nič kaj mudilo. Bil sem že v dvomu, naj li zapustim toplo izbo, pa naj grem venkaj ali ne, češ, saj sedaj bode mir in konec tega plesu. Natikam si zložno ,,neimenljive", pripenjara naramnice — rrr — — — že zopet polom in ropot! V hipu sern v brezpetnikih, oblečem lahko suknjico, ogrnem plasč, stisnem starejšega otroka — ki je hitel ,,ata, mene, mene" k sebi pod obleko in bežim venkaj, sklonjen nad otroka, da mu ne pade kos odpadajočega zidovja na njega nežno glavo. Dekla mi je svetila na tej poti, in videl sem še razbito zrcalo na steni, prevrnjene steklenice na omari, velika svetilnica na stropu pa se je gugala v velikera loku. Srečno srno bili zunaj v temi, v mrazu. nOj, klobuka nimam, klobuka! Na klavirji takoj pri vratih je, ali ga morda greš iskat, Franica?" vskliknem jaz. V hipu skoČi dekla nazaj in že rni ponudi klobuk — bil je moj najboljši — in zadovoljen si ga raenira natekniti. Toda — natikara ga tako, natikam drugače pa le noče na glavo. ,,Kaj ti li je, klobuče, saj se mi nisi vender še nikdar uprlo?" Discipline si se tudi že navadilo? Aha, tako oglavje ti je stlačil potres na nasprotno stran?! Ti ubogi revež, ti! Ko bi bil potres z mojo glavo tako brezobzirno ravnal, kot je s teboj, najbržeje bil bi jaz tudi glavo sedaj-le zaraan natikal na svoj vrat." No, potlačen klobuk — »geniert grosse Geister wenig" ! Z levico priraem klobuk, z desnico pa sunem dvakrat krepko z nasprotne strani v oglavje, in klobuk ¦- je bil zopet sposoben za slovesne po- hode. Samosvestno si ga nataknem na glavd. nOj, Franica, jaz pa jope nirnam, pa rute, pa tega in onega", hitela je žena. Dekla pa je bila urna in srčna dovolj, da je prinesla vse, kar je mogla v naglici nabrati. WV župnišče pojmo, tam je bolj trdno, ondi ne bo potresa", pravi žena. (Dalje prih.)