Kje ste, lepi stari časi
Ste že kdaj opazili takle, slab meter širok presledek med dve-ma hišama, se spomnili, kako strašansko so v srednjeveških mestih varčevali s prostorom in se potem vprašali, čemij je ta, na vi-dez nekoristen presledek služil?
Nekaj se jih je še ohranilo le na Gomjem trgu, kjer - za razliko od onih na Starem in Mestnem trgu -revnejši lastniki tudi v baroku ni-so združevali po dveh ali treh hiš v eno samo, prenovljeno, in so še naprej živeli v svojih domovih, zgrajenih po srednjeveškem predpisu, po katerem sme biti »ulična fasada le za tri okna širo-ka«. Ko so po katastrofalnem po-tresu leta 1895. prenovili skorajda vse mesto, so postali ti presledki _prava redkost, ki sama po sebi sicer ni kaka posebna znameni-tost, pa vendar zanimivo pričeva-nje o »lepih starih časih«, ko so še služili svojemu, danes povsem pozabljenemu namenu. V te tako imenovane »komunske ulice« so namreč z obeh strani iz hišnih sten moleli - ponekod še vedno! -leseni ali zidani zaprti balkonski pomoli, ki so jih ljudje, da bi bilo lepše slišati, latinsko imenovali
»secret« ali »privet« - stranišča, torej. Izpod tistih v višjih nad-stropjih so visele lesene cevi -včasih pa so shajali tudi brez njih - po katerih je v »komunske uli-ce« padalo tisto, kar iz teh znanih prostorčkov pač prihaja, se cedilo po njih do odprtega jarka na lolici in potem po njem naprej v Ljub-ljanico. O svoji reki so Ljubljan-čani še do regulacije struge pre-pevali tole »hvalnico«:
Ljubljan'ca je smrdljiva reka, tavžent let že skup'smrdi, noter je skladišče... in še drugih svinjarij.
Ce je mestni fizik, zdravnik Marko Grbec, v svojem poročilu leta 1710. trdil, da Ljubljanica niti ob sušnih letih ne zaudarja in ne kvari »dobrega ljubljanskega ozračja«, moramo to razumeti ta-ko, da Ljubljančani v njegovem času niso imeli kaj prida razvaje-nih nosov. Kako naj bi jih tudi imeli, saj je bilo na ulicah toliko nakopičene nesnage, živalskih iz-trebkov in smeti, ki so jih gospo-dinje metale kar skozi okna, da so jih morali gaziti do gležnjev in še čez - mesto so takrat čistili le dva-krat na leto: pred telovim in pred
velikim petkom. Pa ne da bi si mestni očetje ne prizadevali za snago: leta 1625. so z »infekcij-skim redom« prepovedali mešča-nom, da bi Lmeli prašiče v stano-vanjskih prostorih, zato pa so se smeli ščetinci še-do leta 1784. po-tikati po ulicah in riti po odpad-kih - šele potem so jih ukazali zapirati v hleve! Poslej so ulice ppgosteje čistili kaznjenci in me-ščanom ni bilo več treba skakatl prek njih po posebej y ta namen v blato položenih večjih kamnih, po nekakšnih predhodnicah da-našnjih »zeber«.
Okoli leta 1840. so v Ljubljani začeli graditi prve posamezne podzemne kanale in jih do konca leta 1890. zgradili že 9033 metrov. »Komunske uliee« so počasi, dru-ga za drugo, nehale »delovati«, nekaj pa jih je »funkcioniralo« še do potresa 1895., ko 31.221 Ljub-ljančanom vendarle urede čisto »ta pravo« kanalizacijo - celih 2000 let zatem, ko je brezhibno delovala v nekdanji rimski Emo-ni! Kakor ona, se je sicer tudi ta še vedno iztekala v Ljubljanico, smradu iz »komunskih ulic« je pa le odklenkalo!