TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. LVII, št. 2, str. 433–706 Ljubljana, april–junij 2020 UDK 4, ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani GLAVNI UREDNIK Anton GRIZOLD SEKRETARKA REVIJE Tina CERNCIC TOMAŽEVIC UREDNIKI Anton GRIZOLD, Tina KOGOVŠEK, Marko LAH, Igor LUKŠIC, Breda LUTHAR, Peter STANKOVIC, Zdenka ŠADL, Tomaž KRPIC (recenzije) UREDNIŠKI SVET Milica ANTIC GABER, Marjan BREZOVŠEK, Ljubica JELUŠIC, Maca JOGAN, Andrej KIRN, Miran KOMAC, Janez KREK, Vlado MIHELJAK, Zdravko MLINAR (predsednik), Klement PODNAR, Rudi RIZMAN, Marjan SVETLICIC, Zlatko ŠABIC, Metka TEKAVCIC, Niko TOŠ, Mirjana ULE MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET Luigi GRAZIANO (University of Torino, Italija), Philippe MANIGART (Bruselj, Belgija), Helmut WILLKE (University of Bielefeld, Nemcija), Peter DAHLGREN (University of Lund, Švedska) OBLIKOVALEC Ismar MUJEZINOVIC PRELOM Leon BETON TISK Tiskarna CICERO, Begunje, d. o. o. Naklada 250 izvodov REVIJA TEORIJA IN PRAKSA V BIBLIOGRAFSKIH IN BESEDILNIH ZBIRKAH PODATKOV SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the Humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZ-Online, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the Humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Naslov: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, tel.: 01/5805–147, e-pošta: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si Revija je dostopna na http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa. Celoletna narocnina za leto 2020: za študente in dijake 40,00 eur, za druge individualne narocnike 50,00 eur, za podjetja in ustanove 100,00 eur. Cena posamicnega zvezka v prosti prodaji je 20 eur. Revija izhaja ob podpori ARRS – Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 TEORIJA IN PRAKSA Interdisciplinary journal of social science Vol. LVII, No. 2, pp. 433–706 Ljubljana, April – June 2020 UDK 4, ISSN 0040-3598 FOUNDER AND PUBLISHER Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana EDITOR IN CHIEF Anton GRIZOLD ISSUE MANAGER Tina CERNCIC TOMAŽEVIC ASSOCIATE EDITORS Anton GRIZOLD, Tina KOGOVŠEK, Marko LAH, Igor LUKŠIC, Breda LUTHAR, Peter STANKOVIC, Zdenka ŠADL, Tomaž KRPIC (Book reviews) EDITORIAL ADVISORY BOARD Milica ANTIC GABER, Marjan BREZOVŠEK, Ljubica JELUŠIC, Maca JOGAN Andrej KIRN, Miran KOMAC, Janez KREK, Vlado MIHELJAK, Zdravko MLINAR (Chairman), Klement PODNAR, Rudi RIZMAN, Marjan SVETLICIC, Zlatko ŠABIC, Metka TEKAVCIC, Niko TOŠ, Mirjana ULE INTERNATIONAL ADVISORY BOARD Luigi GRAZIANO (University of Torino, Italy), Philippe MANIGART (Bruxelles, Belgium), Helmut WILLKE (University of Bielefeld, Germany), Peter DAHLGREN (University of Lund, Sweden) GRAPHIC DESIGN Ismar MUJEZINOVIC PAGE LAYOUT Leon BETON PRINT Print run: 250 Printing House CICERO, Begunje, d. o. o. Impression: 250 ABSTRACTING AND INDEXING SERVICE SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the Humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZOnline, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the Humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Address: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenia; Tel.: 00 386 1/5805-147, E-mail: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Teorija in praksa is available at http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa. The annual subscription fee for 2020 is EUR 40.00 for students, EUR 50.00 for other individual sub­scribers, and EUR 100.00 for companies and institutions. The price of an individual issue is EUR 20.00. The journal is subsidised by the Slovenian Research Agency. TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 VSEBINA CLANKI ANG Vlasta JALUŠIC, Milica ANTIC GABER: ENAKOST ZA KOGA? OVIRE ZA DOSTOP ŽENSK DO POLITIKE NA LOKALNI RAVNI V SLOVENIJI 437–454 Erik PAJTINKA: ZACETKI EVROPSKE DIPLOMATSKE SLUŽBE V OBDOBJU OD PETDESETIH DO OSEMDESETIH LET 20. STOLETJA 455–470 Ognjen PRIBICEVIC: TRUMP, BREXIT IN KRIZA LIBERALNE SVETOVNE UREDITVE 471–488 Anna JAGIELLO-SZOSTAK, Joanna KULSKA: VLOGA VERSKIH INSTITUCIJ V PROCESU SPRAVE IN KREPITVE MIRU – ŠTUDIJA PRIMERA BOSNE IN HERCEGOVINE (AHMICI, TRUSINA IN BRADINA) 489–508 SLO Metka KUHAR, Gaja ZAGER KOCJAN: KONGLOMERAT TRAVME: OBREMENJUJOCE IZKUŠNJE V OTROŠTVU IN NJIHOVO SOCIALNO-DEMOGRAFSKO OZADJE 509–526 Aleksandra KANJUO MRCELA, Klavdija CRTALIC: DOSTOJNO DELO V PLATFORMNI EKONOMIJI: OKSIMORON NAŠEGA CASA 527–560 Marija JURIC PAHOR: NACIONALNA IDENTITETA V LUCI GLOBALIZACIJE, GLOKALIZACIJE IN TRANSKULTURACIJE 561–580 435 Mojca MEDVEŠEK: ALI DVOJEZICNA ŠOLA V PREKMURJU RES RAZDVAJA? STALIŠCA STARŠEV DIJAKOV IN UCENCEV O DVOJEZICNEM IZOBRAŽEVANJU 581–599 Mojca ŠORLI: MESTO ZNANSTVENE NEVTRALNOSTI V RAZPRAVI O SPOLSKIH KATEGORIJAH JEZIKA 600–621 Vasja VEHOVAR, Blaž POVŽ, Darja FIŠER, Nikola LJUBEŠIC, Ajda ŠULC in Dejan JONTES: DRUŽBENO NESPREJEMLJIVI DISKURZ NA FACEBOOKOVIH STRANEH NOVICARSKIH PORTALOV 622–645 Nina KOLENC, Frane ERCULJ, Samo PAVLIN: IZZIVI RAZVOJA KOMPETENC GLEDE NA RAZLIKE V DELOVNEM OKOLJU: PRIMER KOŠARKARSKEGA TRENERJA 646–663 Igor IVAŠKOVIC: UCINKI JAVNEGA FINANCIRANJA NA NEPROFITNA ŠPORTNA DRUŠTVA 664–680 PRIKAZI, RECENZIJE Clifford Geertz: Interpretacija kultur (Gregor Cerinšek) 681–684 Darja Zaviršek, Natalija Djokovic, Laura Radešic, Katerina Meden, Katja Ðogic, Maruša Kožman: Romske družine: prirocnik za razumevanje eticne prakse v socialnem delu in drugih pomagajocih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom (Tanja Buda) 684–688 AVTORSKI POVZETKI 689–695 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 CONTENTS ARTICLES ANG Vlasta JALUŠIC, Milica ANTIC GABER: EQUALITY FOR WHOM? OBSTACLES TO WOMEN’S ACCESS TO LOCAL GOVERNMENT IN SLOVENIA 437–454 Erik PAJTINKA: THE BEGINNINGS OF THE EUROPEAN DIPLOMATIC SERVICE FROM THE 1950s TO THE 1980s 455–470 Ognjen PRIBICEVIC: TRUMP, BREXIT AND THE CRISIS OF THE LIBERAL WORLD ORDER 471–488 Anna JAGIELLO-SZOSTAK, Joanna KULSKA: THE ROLE OF RELIGIOUS INSTITUTIONS IN THE PROCESS OF RECONCILIATION AND PEACEBUILDING – A CASE STUDY OF BOSNIA AND HERZEGOVINA (AHMICI, TRUSINA, BRADINA) 489–508 SLO Metka KUHAR, Gaja ZAGER KOCJAN: TRAUMA CONGLOMERATE: ADVERSE CHILDHOOD EXPERIENCES AND THEIR SOCIO-DEMOGRAPHIC BACKGROUNDS 509–526 Aleksandra KANJUO MRCELA, Klavdija CRTALIC: DECENT WORK IN THE PLATFORM ECONOMY: AN OXYMORON OF OUR TIME? 527–560 436 Marija JURIC PAHOR: NATIONAL IDENTITY IN THE LIGHT OF GLOBALISATION, GLOCALISATION AND TRANSCULTURATION 561–580 Mojca MEDVEŠEK: IS THE BILINGUAL SCHOOL IN PREKMURJE TRULY DIVISIVE? VIEWS OF PARENTS, STUDENTS AND PUPILS ON BILINGUAL EDUCATION 581–599 Mojca ŠORLI: POSITION OF SCIENTIFIC NEUTRALITY IN THE DISCUSSION ON GENDER CATEGORIES IN LANGUAGE 600–621 Vasja VEHOVAR, Blaž POVŽ, Darja FIŠER, Nikola LJUBEŠIC, Ajda ŠULC and Dejan JONTES: SOCIALLY UNACCEPTABLE DISCOURSE ON THE FACEBOOK PAGES OF NEWS OUTLETS 622–645 Nina KOLENC, Frane ERCULJ, Samo PAVLIN: CHALLENGES IN DEVELOPING COMPETENCIES GIVEN DIFFERENCES IN THE WORK ENVIRONMENT: THE CASE OF A BASKETBALL COACH 646–663 Igor IVAŠKOVIC: IMPACTS OF PUBLIC FUNDING ON NON-PROFIT SPORT ASSOCIATIONS 664–680 BOOK REVIEWS Clifford Geertz: Interpretacija kultur (Gregor Cerinšek) 681–684 Darja Zaviršek, Natalija Djokovic, Laura Radešic, Katerina Meden, Katja Ðogic, Maruša Kožman: Romske družine: prirocnik za razumevanje eticne prakse v socialnem delu in drugih pomagajocih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom (Tanja Buda) 684–688 AUTHORS’ SYNOPSES 689–695 TEORIJA IN PRAKSA let. 57, 2/2020 ARTICLES Vlasta JALUŠIC, Milica ANTIC GABER* EQUALITY FOR WHOM? OBSTACLES TO WOMEN’S ACCESS TO LOCAL GOVERNMENT IN SLOVENIA1 Abstract. Based on original fieldwork research (analysis of legislation, interviews with candidates and gatekeep­ers, and focus groups), the article identifies some of the less visible obstacles to women’s participation in local politics in Slovenia. Between 2014 and 2018, 35.6% of parliamentary representatives were women while the share of women ministers in the Slovenian government was 50%. Considerably fewer women were involved in politics on the local level, with just 7.6% holding the position of mayor in the same period and 10 munici­pal councils were without any women at all. This article discusses the reasons for such subnational variations in women’s representation in local politics. The analy­sis leads to the main conclusion that to change the low representation in certain local councils it is necessary to 437 introduce a well-designed reform of the electoral system and measures related to gender mainstreaming, family life, and partnership roles. Keywords: equality, gender quotas, women’s represen­tation, local politics, women candidates, political gate­keepers, political parties Introduction Up until recently, it was believed that women could have a considerable political influence on the local level. Specific problems/issues of relevance to women and their life experience, along with small constituencies, were seen to make it easier for them to obtain local decision-making positions than at the national level. While many women begin their political careers at the local level, they remain largely underrepresented in municipalities, * Vlasta Jalušic, PhD, Associate Professor, Researcher, Peace Institute and the Faculty of Arts, University of Ljubljana, Slovenia; Milica Antic Gaber, PhD, Professor of Sociology, Faculty of Arts, University of Ljubljana, Slovenia. 1 This article is the result of the research programmes P5-0413 (Equality and human rights in times of global governance) and P6-0194 (Problems of autonomy and identities in times of globalisation), both funded by the Slovenian Research Agency. The analysis is based on the findings of the OPENN project con­ducted with Norwegian Financial Mechanism support. particularly as mayors. In many countries, this representation is continu­ously low and one can find districts, cities and local parliaments that have no women at all or where there are a small number of women holding posi­tions of council officials or mayors. Such examples include Ireland, Slovenia, Scotland and until recently Germany (see Bilinski and Hartmann, 2010; Buckley and Hofman, 2015; Johnston and Elliot, 2015; and EIGE, 2017). It was hypothesised that the higher numbers of women at the national level of politics could also influence other contexts while establishing a pos­itive environment for changes at the local level and in other areas (IDEA, 2005: 17; also see IDEA, 2018). And, vice versa, “the paucity of female rep­resentation in local government has a detrimental effect on their political career trajectories in other legislative assemblies” (Johnston and Elliot, 2015: 1). Research thus confirms such local–national interdependence (Sundström and Stockemer, 2015), although no straightforward relation­ship exists between the two. In many countries that once had a high num­ber of women politicians at the local level, these levels have fallen in the last few years (see Pini and McDonald, 2011: 3). Scandinavian countries are known for the rapid and numerical breakthrough of women into politics, yet even there a discrepancy exists between the national and local levels. For example, Norway, which was a pioneer in women breaking through to local politics, saw fewer women in local politics than at the national level after the elections held in 2011: just 38% of elected local councillors were female and only slightly more than 22% of mayors (Statistics Norway, 2015). Not only is there no automatic progress at any level of governance, but the numbers (descriptive representation) are also never guaranteed to be per­manent. Experience and newer studies also demonstrate that gender preju­dice, patriarchal thinking and male alliances, which create an unfavourable environment for women, are often entrenched at the local level. It is here that one can find the leftovers of anachronistic practices considered by many to have already been abolished. In Slovenia, the discrepancy between the national and the local level is seen particularly in the last few years when the number of women elected to the national parliament has risen as a direct consequence of legislated gender quotas being introduced in the sense of a binding requirement and strong sanctions in the form of lists being rejected should they fail to pro­vide the required quota (Antic Gaber and Selišnik, 2017). Since 1991, the best result in this regard is 35.6% of women representatives in parliament and 50% of government ministers in the 2014–2018 mandate. Another rea­son for women’s better electoral chances at parliamentary elections was that newcomer political parties bringing ‘new faces’ to the scene have emerged in the last decade, whose performance at elections has not yet been meas­ured and they therefore do not know in which district it is ‘worth’ placing the candidates they want to see elected. In local-level decision-making bod­ies, the results are much worse: prior to 2018, Slovenia a mere 7.6% of may­ors were women while as many as ten municipal councils had no elected women councillor at all. The share rose slightly at the 2018 local elections to 10.4% of women mayors and 33% of women municipal councillors. In the same year, the share of successful women candidates elected at national elections dropped to 24.5%. In comparison, the 2019 European Parliament elections (with a sanctioned binding quota and preferential vote) gave quite a different result: 50% of those elected to the European Parliament were women. All of the recent elections in Slovenia confirmed that the electoral system and binding quota have a vital influence on the electoral chances of women (Dahlerup and Antic Gaber, 2017). Moreover, on the local level the quota has helped increase the number of women in local assemblies although, due to the specific voting system, this has only had a limited scope. The presence of women role models (in political elites) has probably also improved wom­en’s chances at EU elections. Further, a typical stereotype about women and elections was overcome: that voters (and thus also women) do not vote for women. All women-candidates at EU elections were elected through prefer­ential voting (Državna volilna komisija, 2019). Newer research suggests “regional factors such as population density and support for left-wing parties can partially account for this (local)2 vari­ation” (Sundström and Stockemer, 2015: 14). Attention must therefore be paid to the complexity of the obstacles for women entering politics along with intra-country regional variations rather than to accepting the standard homogeneous institutional and political explanations. Therefore, the main research question of this study concerns the biggest structural and per­sonal barriers to women’s participation in Slovenian local politics and how they affect a candidate’s electoral chances when we consider the variations between regions. While proceeding from freshly collected data (analysis of legislation, two sets of interviews, and focus group discussions in local communities, which took place in 2014 and 2015),3 we therefore attempt to undertake a somewhat more nuanced analysis. 2 Added by the authors. 3 The project was carried out by the Peace Institute and the Faculty of Arts in partnership with the Association of Municipalities of Slovenia and the Slovenian Women’s Lobby. Importantly, it relied on collaboration with a group of women mayors and local councillors while certain findings were applied directly in practice: other project results include a local support network of women councillors and mayors (Peace Institute 2015). The authors wish to thank to all of the project’s partners and participants. Background Unbalanced gender representation in politics is the result of personal and structural barriers faced by women at all levels and includes socio-eco­nomic, cultural and political factors (Norris and Lovenduski, 1993; Norris and Inglehart, 2001; Matland and Montgomery, 2003). The importance of what is ultimately an unfriendly electoral system must be considered: elec­toral districts, party politics (outdated structures, stereotypes held by gate­keepers, lack of gender equality norms in programmes) and the lack of regulatory mechanisms (quotas) to boost women’s presence in politics on the national level (Rule, 1987; Freidenvall and Dahlerup, 2013). Recruiting by way of political parties and largely male networks that are not transpar­ent leads to mainly male candidates being put in electable positions (Paxton and Hughes, 2007). A stereotypical understanding of gender roles in every­day life still prevails in political culture and society in general, even though the obstacles might be seen as “personal” (Burns, Schlozman, Lehman and Verba, 2001; Carrol and Sanbonmatsu, 2009). To identify and overcome structural barriers, one must therefore con­sider traditional cultural factors/values, beliefs and attitudes to vital institu­tions of the (political) system. Moving closer to the local level, which has yet to be comprehensively explored, we first briefly analyse the legal framework and the election system that significantly shape women’s chances of becom­ing elected on the local level. The findings from the fieldwork research on the obstacles, opportunities and needs of women (analysis of interviews with women – candidates at local elections, gatekeepers and focus groups discussions) are then presented and discussed. Legal framework and its effects Quotas are a common way and one of the most effective mechanisms to affect women’s descriptive representation in institutional politics and in broader decision-making levels. Slovenia introduced them initially after long efforts by NGOs and later with the support of certain female politi­cians in left and later central-left and other political parties on both the national and local levels (Antic Gaber, 2002; Antic Gaber and Lokar, 2006; Antic Gaber and Selišnik, 2012). Quotas contributed to the gradual rise in the share of women in the National Assembly. In 2011, the share of women in the National Assembly had risen to more than 30% for the first time since 1991. The parties had to ensure that 35% of all candidates on their lists of candidates were women and, if they failed to do so, they were rejected (Pleš et al., 2013). Yet the legislation in Slovenia aimed (in line with the law on equal opportunities) at promoting a gender balance in politics is still flawed at the local level. It is here that one can clearly see how the difference between the proportional and majority electoral system affects women’s electoral chances, even when lists are prepared according to the mandatory quota system. Voting for mayors, councillors and municipal councils in Slovenia is gov­erned by the Local Elections Act of 2005 which introduced provisions that should ensure equal gender representation on candidate lists and thus bal­anced representation in municipal councils. Until 2002, the share of elected women local councillors was only 13.1% (ibid.). Still, in 2015 there were 10 municipalities in Slovenia with no women elected as a municipal council-lor – although those preparing a list must include a minimum 40% of one gender on the candidate lists, while male and female candidates are ‘zipped’ or alternated in the top half of the list. Slovenia has 212 municipalities that vary in size and inhabitant numbers: 11 urban municipalities are also the largest and possess some extended legal powers. The diversity arises due to the complex electoral system entail­ing a combination of proportional and majority electoral choice. The pro­portional or majority system is determined by the size of a municipality and its municipal council (see Pleš Murko et al., 2015). In 148 municipalities, among which there are 11 town councils, municipal councils are elected under the proportional electoral system. In this electoral system, an entire municipality may make up a single constituency, or there may be several of them, although at least five mandates are to be elected in each constituency. Voters chose from lists of candidates where they can use a preferential vote (ibid.). Municipalities with a minimum of 7 council members and no more than 11 members elect their councils according to the majority voting system (64 municipalities or almost one-third). Individual mandates of the municipality are distributed among the constituencies so that only one mandate or a max­imum of three are elected within a single unit. The smallest municipalities with seven-member municipal councils can represent a single constituency (16 municipalities). In those with the majority voting system, voters, there­fore vote for each candidate and not the entire list. This difference among the municipalities has a strong influence on women’s electoral chances. It is well known that both the magnitude of constituencies and the num­ber of mandates heavily impact the election of women who have greater chances in a proportional system in larger districts and when combined with quotas. Quotas are almost irrelevant in the majority voting system because voters do not vote for the entire list. In the case of three candidates in a constituency, the list proposer must ensure that among the three candi­dates one of them is of the “other” gender. However, when only one or two mandates are to be elected, which is often the case on the local level, the law does not provide any measure to ensure a more gender-balanced can­didacy (ibid.). Quotas cannot be used as a ‘zipper’ and hence have no sway in the majority voting system, thereby negatively impacting the election of women. At the same time, the growing populism in Slovenia and suspicions of local corruption have increased distrust in political parties on both the national and local levels. Ever more so-called independent candidate lists are appearing at elections which are sometimes, but often not, independ­ent of the political parties. Still, these lists cannot be influenced by legisla­tion that obligates political parties and can in that way avoid the prescribed quota (Pleš Murko et al., 2015). All of this is unfavourable for the electoral chances of women. After the gender quotas expressed in percent on political parties’ candidate lists were increased at the 2014 elections, of those elected to city councils that follow the proportional electoral system some 40% were women while the figure for other municipal councils with a proportional system was 33%. Nothing similar happened in the municipalities that follow the majority election sys­tem. Like in all previous local elections, in 64 municipalities with less than 12 municipal councillors markedly fewer women were elected and in 10 municipalities none at all. The incomprehensible and complicated local electoral system cer­tainly does not assist in having more women candidates at the local level in Slovenia. In the long run, introduction of a uniform (proportional) elec­toral system at the local level would add to such a result, while the num­ber of mandates in constituencies should simultaneously also be increased. However, these measures are chiefly accomplishable in the longer run since it is quite challenging to modify the electoral system, even if this would lead to making it simpler (Antic Gaber, Jalušic, Podreka et al., 2016). Women-candidates (elected and non-elected) at local elections On the other hand, women do not systematically build their political careers and often doubt their own skills. Considerable encouragement is needed and strong support in private life. They encounter more challenges in reconciling private and professional life, rarely connect with each other and are mostly left on their own. The family often plays a vital role in their decisions on running for political positions – but this is different for men where no typical politician–family relationship emerges when women become an elected representative (Antic Gaber, 1998; Antic Gaber and Selišnik, 2012). In the case of a man, it is usually the politician’s partner (a woman) who takes over all of the family management. Women ministers and MPs in Slovenia take better care of their partners and family than their male counterparts do (ibid.). They retain responsibility for family life while receiving quite general support from their family members. Women also enter politics at a later life stage than men, when their children have already grown up. On average, they have fewer children than their male counter­parts, while more of them are single and widows. All this reflects both the former socialist double-burden framework of women as well as the post­1991 re-traditionalisation of gender roles. Very little is known about women candidates at local elections in Slovenia: why they stand, who supports/supported them, how they see their role as candidates and as women. In the interviews we conducted with can­didates, we asked them for some more details about themselves, especially the reasons for their candidacy and what they see as obstacles, what their needs are, and who supported them. The interviews were obtained via an on-line survey: we analysed 160 questionnaires fully completed by both elected (77%) and non-elected (23%) candidates for municipal elections. Main findings about the obstacles and needs of women-candidates 1. Women who run as candidates at local elections usually recognise themselves as being a potential candidate for local politics: up to 60% of all respondents reported that they themselves were considering the candidacy. Their motivation was above all the fact that they were closely watching the local scene and had good knowledge of actual local problems they wanted to solve. Women’s political ambitions are obviously linked to their efforts to bring concrete changes to the local environment and they have specific political goals more than an interest in overall or more general (ideological or symbolic) politics. This is corroborated when looking at their motives for a long-term political career where only one-third of the respondents saw their decision to run for local elections as strategic in the sense they were planning a further political career. 2. Nevertheless, to become a candidate, women generally needed an external incentive and support, particularly from the local community and political and party leaders. The greatest encouragement for their candidacy was received from people in political circles (65%), in the local environment (64%), and friends or partners (around 45%). The way to both the candida­ture and election of women is as a rule closely linked to their prior involve­ment in the local environment. Encouragement and support of individuals from this environment as well as political and party leaderships seem vital for recognising women’s ambitions, making them push factors in the deci­sion to stand for candidacy and in their eventual electoral success. 3. The interviewed candidates were however generally most satis­fied with the support they had received in private life: from family mem­bers (74.3%), partners (68.9%) and friends (67.1%). More than half of the surveyed women (56.6%) were satisfied with the local community support and slightly less than half with the support of their political parties (49.4%). On top of the support of their political parties, support from the local envi­ronment was the most decisive for their chances of being elected. The dif­ference between elected and non-elected candidates shows just how much this support counts: 63.5% of those who were elected were either very sat­isfied or satisfied with the support of the local community/environment, while only 27.5% of non-elected candidates were satisfied with such sup­port. 4. In the process of deciding on standing as a candidate, the respondents saw the biggest obstacles in their personal and private circumstances. The primary difficulty in deciding whether to become a candidate is how to rec­oncile one’s political and family life (39%), the second problem is the lack of knowledge and experience in political matters (37%) while the third is the potential public exposure of one’s children and/or family (33%). When thinking about entering politics, women’s first concern seems to be their families and the impact their political engagement would have on the life and members of the family. Their worries about placing their children’s in the public spotlight suggest that the image of a woman as mother/guardian of the home is still strongly anchored at the local level and that family roles remain tied to the patriarchal model. 5. The role of political parties is essential in boosting the number of women in politics. Those interviewees who ran for office as a party member on a party list consider that the parties were important factors influencing the way they stood. They dissatisfied with the party’s proceedings and sup­port. Many women would opt to enter politics if the political parties gave them greater assistance while enrolling as a candidate. Most interviewees believed this could be achieved by increasing the number of women in important positions of power (61%). They would also like to see work in politics to be reorganised in a family-friendly way (organised childcare, flex­ible schedules, 46%), the establishing of a system of mentors, special wom­en’s groups (36%), and greater support from men for women in the party (24%). Being a candidate under the umbrella of a political party at the local level also allows for greater visibility, financial support and the acquisition of specific knowledge and political experience. 6. For women’s equal presence in politics, a crucial role is played by the so-called gatekeepers and the candidates were well aware of this. The inter­viewees noted that what is truly vital is exact placement in electable posi­tions as a main success factor at elections (besides knowing the local issues and a good election campaign). The political parties still play a decisive role as their leaderships function as gatekeepers and often do not place women in these positions. Parties adopting a different attitude to this question could therefore significantly change the current situation. 7. Research shows that women as breadwinners and participants in pub­lic life continue to take on a greater role than men in caring for the family and household, which is hindering them in their professional careers (see Rao, 2005; Federici, 2012). This is confirmed by our study as the most of the women perceive care for the home and the family as a personal mat­ter more than a structural problem limiting the decision on candidacy. The respondents’ wish for increased support from men in their political party is particularly understandable when considering their concerns with how to reconcile political and family life and their worries about exposing their chil­dren and family to public scrutiny. They believe that measures are needed to reorganise work in politics so as to also enable political decision-making to take place in a more family-friendly way, including organised childcare, more flexible schedules etc. 8. The respondents indicated the most significant shortcoming in their campaigns was a problem with funding and unsystematic support. Electoral success requires two things: sufficient funding and a good professional and operational team. Given the respondents’ high average education level, this need might relate to their relatively great requirements for professionalism and additional training better tailored to the campaign. The role of gatekeepers While little is known about the candidates themselves, even less is known about how political gatekeepers in Slovenia act and think. The candidates themselves emphasised in the interviews the key role of the gatekeepers in their chances of being elected. Accordingly, we devoted part of the field­work to research the thinking, conduct and needs of political/party gate­keepers. We already mentioned that political gatekeepers are more likely to recruit and promote individuals who are similar to themselves. The greater pres­ence of women’s political elites therefore also affects a greater number of women candidates at elections (Niven, 1998; Thremblay and Pelletier, 2001; Cheng and Tavtis, 2011). Besides, internal party rules for placing candidates on lists are much more decisive for the nomination and election of women to political functions than the later choice of voters themselves (Dahlerup, 2006). Previous research on elections to the parliament, at the local level or for the European Parliament in Slovenia show the candidates were often placed in less favourable electoral districts or in less electable places by the party leaderships/gatekeepers (Antic Gaber, 1998; Pleš Murko et al., 2015). Party politics and their democratic or non-democratic arrangements con­stitute a significant structural moment for women’s entry into local politics (OSCE, 2014). The Norwegian experience demonstrates that it is effective to encourage/reward political parties with regard to the result achieved, and not so much in terms of applying the rules of the candidacy in the elec­tion itself. It is vital to introduce mechanisms at the political-party level and legislation that reward and/or punish parties according to the number of women candidates elected (i.e. according to the outcome) rather than the sheer number of women appearing on the candidate lists (Delys, 2014). Political gatekeepers are those individuals who hold the power to determine the criteria for the entry of other individuals (men and women) into political elites. By regulating the entry into politics of social groups that bring new issues to the existing agenda, they therefore also include/ exclude specific topics or social issues from the agenda (Rasmussen, 1981: 601). Gatekeepers also encourage individual candidates. In those situations where gatekeepers choose between (men and women) candidates with similar references, women are less selectable (Cheng and Tavtis, 2011: 461) or must perform much better than men to be selected. Due to specific con­ditions of local politics where people are more personally familiar with each other, one can also find specific male alliances. Political party officials might therefore restrict the entry of women to political elites (Rassmussen, 1981: 604–606). We were interested in the behaviour of those people who seek and recruit potential candidates to enter politics for parties/lists/initiatives. Questionnaires were completed on-line by 29 ‘gatekeepers’, namely, party and political functionaries in critical positions. Two focus groups with local political functionaries (women and men) were also carried out. Main findings about the role of gatekeepers 1. The lack of women’s experience in political work is seen by the gate­keepers as the key reason for women candidates’ low participation in the local elections, followed by the alleged “lack of interest by women to work in politics”. Men gatekeepers tended to think that the low reputation of politics plays a significant role in the smaller presence of women, and that women do not have sufficient experience of working in politics. “The local environment’s negative attitude to women in politics” was mentioned as was the electoral system which hurts women’s electoral opportunities. Women gatekeepers also thought the most important obstacle was wom­en’s lack of experience in politics coupled with the fact that women do not want to change their career (they appreciate their profession too much to replace it with politics). Interestingly, a much smaller share of women than men felt that women lacked interest in politics. Typical differences reflected the size of an interviewee’s municipality. Those from larger municipalities pointed to women lacking work experi­ence in politics, the low reputation held by politics among women, and the problem that women value their achievements in their current profession highly. However, those from smaller municipalities generally considered the lack of interest in politics as the reason for women’s lower participation, followed by a lack of experience and the problem of the negative impact brought by the electoral system. Gatekeepers often referred to the personal features and concerns of women who want to pursue a political career: their lack of experience and their negative attitude to politics, which implicitly reflects the overall repu­tation held by politics among the Slovenian public. At the same time, they believe that women are less present at the local level, especially in smaller municipalities, due to having no interest in politics. The reasons for women’s modest presence in politics are, therefore, first attributed to women themselves, i.e. to the stereotypical features of women as gender, while the systemic barriers to women’s entry to politics, such as the electoral system, the ranking on candidate lists and, last but not least, how the local environment views women are considered less important. 2. Political gatekeepers generally believe that attitudes in their local envi­ronment do discriminate or attribute significant differences between men and women. Yet, in smaller municipalities, they indicted the environment is more favourable for men than women and that voters are more critical of women than men. On the other hand, women are seen as being more critical of politics than men are, and the low reputation held by politics is an obstacle to their candidacy. They do not want to expose themselves and their families to the public spotlight. Gatekeepers of smaller municipalities in particular felt that women often did not run due to a lack of self-esteem and political experience. 3. Most of all, political gatekeepers (regardless of gender and size of a municipality) reported that women usually need to be invited several times before deciding to run for office, while at the same time they stated they had problems filling the quotas. Men believe that this is mainly because women are not sufficiently interested in working in politics, while women repeat­edly revealed that “women often sense they want them to run for office only so as to fill the quotas”. The stereotype that women have no interest in work­ing in politics is therefore still prevalent in men. 4. Political gatekeepers apply different criteria to find ideal candidates, and gender has a significant influence on them. Expressed differently, there is a gender-stereotypical search for ideal candidates. For the ideal men as candidate, the need for high expertise and professional qualifications were indicated in the first place, followed by the candidate’s political visibility and rich experience in local politics. In smaller municipalities, ideal candidates were described as those who have a well-organised family life, followed by extensive experience of working in different associations. Therefore, pro­fessional and socially well-connected men are preferred. In the case of the women as ideal candidate, the most important feature is a “pleasant outward appearance”, followed by the candidate’s political vis­ibility, then their visibility within the local environment. A candidate’s con­siderable expertise and professional competence were ranked highest. In smaller communities, the political gatekeepers first highlighted family life and then rich political experience. A stereotype also appeared in career preferences as a selection criterion. Even if almost no differences exist at the formal level, the general preference is for candidates with a background in economics. However, a tendency is noted whereby for women candidates a ‘feminised’ profession is preferred (like a degree in education). An important selection criterion is “visibility in the local environment and experience of working in the party”. Political party gatekeepers would fill well-positioned places on a list with candidates who are party members and have a significant influence on the local envi­ronment, experience of working in the administration etc. The party criteria often rule out women who are unwilling to yield to party discipline and are more focussed on local issues. Even though an essential feature of a woman standing as a candidate would be a pleasing appearance is evidently stereotypical and amounts to sexist bias, it is interesting that the gatekeepers reported this without hesi­tation. Political visibility, in second place as a characteristic feature, is also harder to find in the women candidates. They are newcomers to politics, which may be seen as another obstacle. The third factor is the presumption of “orderly family life”. In more rural and traditional environments, such a requirement adversely affects women’s possibilities for political engage­ment as an “idyllic family life” will be destroyed or neglected when a woman goes into politics. 5. Which candidates will be placed in electable positions is mainly decided by important people in the political party and outside (in larger municipalities), followed by the presidents of the local political party com­mittee. In smaller municipalities, the chairperson of the local political party committee is mentioned most often, then the party president. The place­ment is usually decided by a local party committee, i.e. in the majority of municipalities, it is decided by the president of the local party committee, followed by important people within and outside the party. Who the local political candidate will be is typically determined by those who already hold a position in local or national politics. This confirms the findings of previous research showing that gatekee­pers largely recruit those who are similar to themselves. In the absence of women’s political elites, this certainly means men, particularly if the main criterion is whether the candidate has experience of working in the political party and a strong influence on the local environment (larger municipali­ties). In smaller municipalities and rural areas, the most important candidate feature is a decisive influence on the local environment. For none of these factors are female candidates in the lead. A vicious circle seems to occur: if women are not present in politics, they cannot gather experience; if they do not already occupy important posts on the local level, they will not be pla­ced in the privileged places and will therefore remain outside of local poli­tics. Therefore, male homosociality in politics is so far not seriously endan­gered on the local level in Slovenia. Conclusions What do these findings reveal about women’s electoral chances and pos­sibilities for higher participation on the local level in Slovenia? The study of the local level reveals considerable important information to support a further and more nuanced analysis of women’s representa­tion, the obstacles to it and the opportunities. Many decisions are made in local politics: from infrastructure through to the number and placement of schools and kindergartens and thus also about issues directly affecting women’s interests (see Sundström and Stockemer, 2015). The Norwegian experience indicates that having more women politicians on the local level can create a system of thoughtful policies – for both women and men and therefore increase substantial representation (Norderval Means, 1972). Such measures include, for example, a strongly subsidised system of pub­lic and private kindergartens, flexible working hours and various other services for children and older adults which should facilitate a balance between paid work and care for children and older adults (Aars and Flo, 2011; Bjrnå, 2012). Therefore, the community as a whole can benefit from them (Wilkinson and Pickett, 2012). Slovenia has a relatively long tradition of equality of women and men, and the socialist policies of former Yugoslavia were primarily inspired by the Scandinavian model. Yet the extensive tradition of local self-government and participation has changed while also being weakened and fragmented by multiple post-socialist reforms. The high-quality areas of childcare, healthcare and social care enjoyed a considerable degree of self-organisa­tion. This practice was infringed and partly replaced by the transition to a market economy. The new local government system led to smaller munici­palities and greater numbers of them and a complicated system of elections at the local level. The consequence was not only a lower number of women in local politics but also a changed agenda on the local level, which (along with other factors) increased problems in the areas of childcare, healthcare and social care, and reduced the level of self-organisation. Despite the general support for equal political participation, the intro­duction of legislated gender quotas and the more significant breakthrough of women at the national and European levels, women’s representation on the local level in Slovenia remains low after many years of the country’s independence. The area of local politics comes with several symbolic and many real obstacles that make it difficult for women to enter the game and remain in local politics if elected. This might also be related to the fact that women’s political ambitions are more focused and time-limited. Only one-third of the respondents indicated that the decision to run at a local election was a long-term decision to engage in politics, revealing that women are obviously chiefly focused on bringing about tangible political changes. What then are the barriers to women successfully standing as a candi­date, i.e. to their election to local councils in Slovenia? The first and most substantial is the current electoral system which does not enable the quota system to be effective in all municipalities due to imposing different elements and requirements. The general public is hardly aware of problem. Simultaneously, the prejudicial view dominates that women are not elected because voters, especially women, do not vote for women, or that they simply do not want to run as candidates. With few exceptions, neither the candidates nor the gatekeepers showed awareness of this circumstance either. Second, as underlined by many candidates and gatekeepers, the 40% quota is insufficient. Namely, in reality, it keeps the number of elected women below 40%. The quota should be raised to 50% of each gender while one should keep in mind that women must be placed in electable positions on the lists. Thus, the order of names appearing on candidate lists should be different and fairer. More women should be placed to the top position, which is not the case today. Third, the lack of awareness of the electoral system’s impact is closely related to prejudices and stereotypes that still loom large regarding women in (local) politics. Proof of this is seen in differences in the women’s assess­ments of the reasons for their lower participation in the candidate lists and for their success or failure at elections and those stated by the gatekeepers. Women see the reasons as mainly not being experienced enough and not having sufficient knowledge about how political affairs are run on a daily basis, yet they identified themselves as an appropriate candidate due to hav­ing good knowledge of local problems. However, many male gatekeepers maintain that women are “not interested in politics”. Stereotypical and sexist bias still exists among the political gatekeepers: women are to be chosen based on their appearance, not on their competencies. Fourth, there are significant differences in the positions held by gate­keepers in large and small municipalities, indicating a gap between urban and rural surroundings. Somewhat stronger conservatism is present in both small and rural surroundings and this influences the women’s representa­tion in local government. Fifth, also at the local level women lack experience of working in politics and see a problem in ‘dirty’ politics, which could harm their representation and that of their family. This and some other findings resonated with the conclusions of previous research about the obstacles and needs of women entering politics. One problem is the reconciliation of family and profes­sional life. It is difficult for female councillors to maintain a favourable work–life balance (Rao, 2005: 323). From the focus group discussions, we also received confirmation that, in addition to the other obstacles, ‘old boys’ networks’ still exist. Sixth, we also encountered some more nuanced insights. Some politi­cal gatekeepers from smaller municipalities still understand that the existing electoral system negatively affects the electability of women. On the other hand, smaller environments are more favourable for men. Therefore, tradi­tional patriarchal patterns and stereotypes about masculinity and femininity remain prevalent there. Traditional values dominate in those smaller munic­ipalities with a modest share of women in politics: they put the family first along with women’s traditional role. Seventh, associated with the larger–smaller municipality differences is the difference between urban and rural environments (the rural is often also smaller). Some recent studies focusing on the local level (Kjær and Matland, 2014) confirm the influence of the size of the municipality and urbanisation (as “geographical variables”) on the representation of women. Our fieldwork shows that the conditions of work in the local politics are as a rule difficult (Pini and McDonald, 2011: 2) and complicated by the shallow reputation of the political party’s politics. We may conclude that a complexity of barriers exists to impede women from entering politics on the local level, and they move beyond the origi­nally understood institutional and political causes to which this paper has drawn attention. The introduction of certain specific, systemic solutions (quotas) in themselves without any more profound structural changes has limited range. This implies it is vital to increase knowledge and raise the awareness of women and men, the professional, political and general pub­lics about the structural elements which influence women’s decision to enter in politics. Moreover, only a well-thought-out legal framework and support mechanisms that allow newcomers to stay and operate in local decision-making for more extended periods can bring about an important shift. Any alteration of the current trends would therefore have to include changes to the electoral system and measures related to gender mainstreaming, family life, and partnership. BIBLIOGRAPHY Aars, Jacob and Yngve Flo (2011): From Political Rights to Political: Power. The Enfranchisement and Empowerment of Women in Norwegian Local Politics 1910–2010. Norwegian Ministry of Local Government and Regional Development. Accessible at https://www.regjeringen.no/globalassets/upload/ krd/vedlegg/komm/valg/from_political_rights_to_political_power.pdf, 26. 12. 2019. Antic Gaber, Milica (1998): Slovene Political Parties and their Influence on the Electoral Prospects of Women. In Chris Corrin (ed.), Gender and identity in Central and Eastern Europe. The Journal of Communist Studies and Transition Politics 15 (1): 7–29. Ilford: A Frank Cass Journal. Antic Gaber, Milica (2002): Ženske v lokalni politiki, In: Posvet lokalna demokracija. Udeležba obcanov v lokalnem javnem življenju, 97–107. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Antic Gaber, Milica and Sonja Lokar (2006): The Balkans: From Total Rejection to Gradual Acceptance of Gender Quotas. In: Drude Dahlerup (ed.) Women, Quotas and Politics, 138–167. London and New York: Routledge. Antic Gaber, Milica, Irena Selišnik (2017): The Slovene Version of a “Fast Track” to Political Equality. Teorija in praksa 54 (2): 337–354. Antic Gaber, Milica and Irena Selišnik (2012): Politicno polje, zasebno življenje in vstopanje žensk v politiko. Teorija in praksa 49 (2): 396–415. Antic Gaber, Milica, Vlasta Jalušic, Jasna Podreka, Metka Roksandic and Katarina Vucko (2016): Ženske v lokalni politiki: zakonodaja kot mehanizem uvajanja in ohranjanja enakosti (od primerjave Norveške in Slovenije do nekaterih dobrih praks in priporocil). Accessible at https://spol.si/blog/2016/05/18/zenske-v­lokalni-politiki-zakonodaja-kot-mehanizem-uvajanja-in-ohranjanja-enakosti-od­primerjave-norveske-in-slovenije-do-nekaterih-dobrih-praks-in-priporocil/, 26. 12. 2019. Bilinski, Merle and Alessa Hartmann (eds.) (2010): Local Power and Women’s Rights – Gender Perspectives on Decentralisation Processes. Bonn: Association of German Development NGOs (VENRO). Buckley, Fiona and Caroline Hofman (2015): Women in Local Government: Moving in from the Margins. Administration 63 (2): 79–99. Bjrnå, Hilde (2012): Gender Balance and Institutions in Local Government – Examples from Rural Norway. Lex Localis – Journal of Local Self-Government 10 (2): 129–152. Burns, Nancy, Kay Schlozman Lehman and Sidney Verba (2001): The Private Roots of Public Action. Gender, Equality, and Political Participation. Cambridge, London: Harvard University Press. Carrol, Susan J. and Kira Sanbonmatsu (2009): Gender and the decision to run for the state legislature. Paper prepared for presentation at the Midwest Political Science Association Annual Meeting Chicago, IL, 2–5 April 2009. Cheng, Christine and Margaret Tavtis (2011): Informal Influences in Selecting Female Political Candidates. Political Research Quarterly 64 (2): 460–471. Dahlerup, Drude (ed.) (2006): Women, Quotas and Politics. London: Routledge. Dahlerup, Drude and Milica Antic Gaber (2017): The Legitimacy and Effectiveness of Gender Quotas in Politics in CE Europe. Teorija in praksa: revija za družbena vprašanja 54 (2): 307–316. Delys, Sarah (2014): Women & Political Representation. Handbook on Increasing Women’s Political Participation in Georgia. Tbilisi: Human Rights Education and Monitoring Center. Accessible at http://www.coe.int/t/democracy/elec­toral-assistance/Publications/Handbook-Women-Georgia_en.pdf, 26. 12. 2019. Federici, Silvia (2012): Revolution at Point Zero: Housework, Reproduction, and Feminist Struggle. Oakland: PM Press [Common Notions]. IDEA (2005): Women in Parliament: A Revised Edition. Stockholm: Institute for Democratic and Electoral Assistance. Johnston, Karen and Donna Elliott (2015): The descriptive political representation of women in Scottish Local Government: Barriers to candidature. Paper at the Political Studies Association Annual Conference. Kjær, Ulrik and Richard E. Matland (2014): Women’s Representation in Local Politics in the Nordic Countries – Does Geography Matter? Paper presented at 44th Annual Meeting of the Urban Affairs Association, San Antonio, USA. Matland, Richard E. and Kathleen A. Montgomery (eds.) (2003): Women’s Access to Political Power in Post-Communist Europe. Oxford: University Press. Niven, David (1998): Party Elites and Women Candidates. Women & Politics 19 (2): 57–80. Norderval Means, Ingunn (1972): Women in Local Politics: The Norwegian Experience. Canadian Journal of Political Science 5/3 (Sep. 1972): 365–388. Norris, Pippa and Ronald Inglehart (2001): Cultural Obstacles to Equal Representa­tion. Journal of Democracy 12: 126–140. Paxton, Pamela and Melanie M. Hughes (2007): Women, Politics and Power: A Global Perspective. Los Angeles, London. New Delhi, Singapore: Pine Forge Press. Pini, Barbara and Paula McDonald (eds.) (2011): Women and Representation in Local Government. London: Routledge. Pleš S., Tanja et al. (2013): Ženske v politiki v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za družbeno kreativnost. Accessible at https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q= &esrc=s&source=web&cd=3&ved=0CCsQFjACahUKEwiq8e7pxL3IAhWHmHI KHa73Ako&url=http%3A%2F%2Fwww.idk.si%2Fdocs%2Fanaliza%2520stanja. docx&usg=AFQjCNGbu53Pbic1wai5PlEwB_3I5g53qA, 26. 12. 2019. Pleš Murko, Angela et al. (2015): Vpliv sistema spolnih kvot na vkljucevanje nacela enakosti spolov pri politicnem odlocanju na lokalni ravni. Primerjalna analiza kandidiranja in volilnih izidov žensk na lokalnih volitvah od leta 2002 do 2014. Ljubljana: Ženski Lobi Slovenije. Rao, Nirmala (2005): The Representation of Women in Local Politics. Policy and Politics 33 (2): 323–339. Rasmussen, Jorgen (1981): Female Political Career Patterns & Leadership Disabili­ties in Britain: The Crucial Role of Gatekeepers in Regulating Entry to the Politi­cal Elite. Polity 13 (4): 600–620. Sundström Aksel and Daniel Stockemer (2015): What Determines Women’s Political Representation at the Local Level? A Fine-grained Analysis of European Regions. International Journal of Comparative Sociology: 1–21. Thremblay, Manon and Pelletier Rejan (2001): More Women Constituency Party Presidents: A Strategy for Increasing Number of Women Candidates in Canada? Party Politics 7 (2): 157–190. Wilkinson, Richard and Kat Pickett (2012): The Spirit Level – Why Equality is Better for Everyone. OECD Report, Closing the Gender Gap. SOURCES Državna volilna komisija (2019): Rezultati volitev v Evropski parlament. Accessible at https://dvk-rs.si/arhivi/ep2019/#/rezultati, 26. 12. 2020. EIGE (2017): Women Power Politics – Helene Weber Kolleg. Accessible at https:// eige.europa.eu/gender-mainstreaming/good-practices/germany/women­power-politics-helene-weber-kolleg, 26. 12. 2019. IDEA (2018): Women’s Participation in Local Governments. Online Discussion. Accessible at https://www.idea.int/news-media/events/online-discussion-wom­ens-participation-local-government, 26. 12. 2019. OSCE Office for Democratic Institutions and Human Rights (2014): Handbook on promoting women’s participation in political parties. Accessible at http://www. osce.org/odihr/120877?download=true, 26. 12. 2019. Peace Institute (2015): Project OPENN (Obtaining political equality by new names). Accessible at http://www.mirovni-institut.si/en/projects/obtaining-political­equality-new-names-openn/, 26. 12. 2019. Erik PAJTINKA* THE BEGINNINGS OF THE EUROPEAN DIPLOMATIC SERVICE FROM THE 1950s TO THE 1980s1 Abstract. This article examines the development of the European Communities (EC) diplomatic service in the pre-Lisbon period. More specifically, it maps the period from the 1950s, when the first non-diplomatic offices in foreign countries with limited powers were opened, until the end of 1980s, when a network of European missions with full diplomatic status became a reality. It is concluded that the EC diplomatic service has its roots in the establishment of two types of EC foreign represen­tation, differing in their primary purpose, status and tasks. The development of these two EC representation types entailed quite different dynamics, as shown in the different speeds of their transformation to become ‘tra­ditional’ diplomatic representations. Keywords: history of European Commission delega-455 tions, history of the European Commission’s diplomatic service, contrôleurs techniques, contrôleurs délégués, delegations of the European Commission, diplomatic service of the European Commission Introduction and theoretical background Diplomatic service, defined as a specialised bureaucracy that promotes interests in international relations, is traditionally associated with sovereign states. The European Union (EU) is a notable exception because it is not a state, yet still has its own diplomatic service. The European External Action Service (EEAS) was officially founded by the Treaty of Lisbon that came into effect on 1 December 2009, although the European Communities (EC)2 and the EU had a fragmentary and functionally limited diplomatic service long before this time. The diplomatic service began to take shape soon after the * Erik Pajtinka, PhD, Assistant Professor, Faculty of Political Science and International Relations, Matej Bel University in Banská Bystrica, Slovak Republic. 1 The study is published within the framework of the research project VEGA No. 1/0437/20 “Potential and limits of the foreign policy in the Slovak Republic within the framework of the EU external relations”. 2 In this article, the term European Communities (EC) is used as a common designation for three international organisations: the European Coal and Steel Community (ECSC), the European Economic Community (EEC) and the European Atomic Energy Community (Euratom). EC was established in the 1950s with the formation of specialised units or components of European institutions that were authorised to perform tasks in the area of external relations. In the following decades, these ‘diplomatic components’ of the EC dynamically developed and gradually acquired ever more attributes of ‘traditional’ diplomatic institutions. By the end of the 1980s, they resembled a standard diplomatic service in many respects. Since much of the contemporary EEAS has its roots in the pre-Lisbon EU/ EC diplomatic service, understanding the developments during this period can shed light on how it currently functions and remains distinct from ‘tradi­tional’ diplomatic services. In academic literature, a relatively wide range of work considers the issue of the EC diplomatic service. However, most of it focuses on the period after adoption of the Treaty of Lisbon, analysing general organisational and insti­tutional aspects of EEAS operations (e.g. Austermann, 2014; Carta, 2014; Karalus, 2009), dealing with the legal context of its existence and operation (e.g. Petersen, 2011) or analysing selected issues of its internal organisation, like the gender balance and national origins of its staff (e.g. Novotná, 2014) or staffing policy (e.g. Formuszewicz and Liszczyk, 2013). Several works examine the interactions between the EEAS and the national diplomatic ser­vices of individual EU member states (e.g. Adebahr, 2013; Raik, 2013). Out of the smaller group of scholarly works dedicated to the EC diplomatic ser­vice’s pre-Lisbon development, most focus on a specific group of its units or components, such as the EC’s representation in developing countries (e.g. Dimier and McGeever, 2006; Dimier, 2014). Few academic works engage in a more complex mapping of the pre-Lisbon development of the EC’s dip­lomatic service. The book Taking Europe to the World by Moran and Ponz Canto (2004) merits special mention as it looks at the entire pre-Lisbon development of the EC’s diplomatic service. However, this work, written for a popular more than an academic audience, does not provide a detailed map of the EC’s diplomatic service’s pre-Lisbon development. In order to address this gap in the academic literature, this article exam­ines the development of the de facto diplomatic service of the EC from the 1950s until the end of the 1980s. The ambition of this work is not only to map the most important historical milestones in the EC’s diplomatic ser­vice’s development, but to show how individual fragments of today’s EU diplomatic service gradually formed and these EC ‘diplomatic’ structures gradually came to resemble ‘traditional’ diplomatic bodies and institutions. The research for this article relies on a combination of primary and secondary sources. The former include legislative and other documents from EC/EU institutions located in the European Commission’s Historical Archives in Brussels or available on official websites, and the latter mainly research articles and monographs. As far as the research methods are concerned, analysis and synthesis of primary and secondary sources together with the critical-historical method are used in this article. This study is divided into four sections, with each dedicated to the devel­opment of the EC’s diplomatic service during a particular decade. The 1950s The earliest beginnings of the European diplomatic service may be linked with the first foreign representation of the ECSC, created in the 1950s. The first such representation – officially named the ECSC Information Office – was set up in 1954 in Washington, D.C. (Moran and Ponz Canto, 2004; Austermann, 2014). Establishing this representation was a symbolic response to the accrediting of the permanent representative of the USA with the ECSC in 1952 (Moran and Ponz Canto, 2004); it was also motivated by the desire of ECSC representatives – namely Jean Monnet, then President of the High Authority of the ECSC – to dispel concerns among the US pub­lic and within government circles regarding the further development of the European integration process3 that had arisen due to the recent failure of the European Defence Community (Karalus, 2009; Moran and Ponz Canto, 2004).4 The role of the newly created ECSC Information Office in this con­text was, as its name suggests, to provide information about the current development of European integration and the ECSC policies to the US pub­lic and its political representatives. In its character, this activity of the ECSC Information Office resembled public diplomatic activities carried out by states’ diplomatic missions. However, the ECSC Information Office was unlike ‘traditional’ diplo­matic missions in other ways. Its mandate was basically limited to the above-mentioned provision of information, only one of the many roles fulfilled by ‘traditional’ diplomatic missions. Another unique feature of the ECSC Information Office was the national origin of its staff who were not exclu­sively or even mostly citizens of the ECSC member states. Instead, most staff were Americans, that is, citizens of the receiving state, which is very unusual for diplomatic missions. Even the first head of the ECSC Information Office, Leonard Tennyson, did not come from an ECSC member state but was a US citizen. The first European to work in the Information Office was a West 3 The European integration process, embodied in the project of the ECSC, was perceived by the USA as an important tool of political stabilisation of the allied states of Western Europe, which were to act as a cer­tain counterbalance to the Soviet bloc. Hence, the successful progress of the European integration process was in America’s strategic interest. 4 The Treaty Establishing the European Defence Community was signed in May 1952, but failed be ratified by the French National Assembly in 1954. German Euratom official who arrived in Washington in 1958 (Moran and Ponz Canto, 2004). In an effort to build “an identity in relation to third countries” (Austermann, 2014), an idea supported especially by Jean Monnet, three similar representations were opened in the capitals of the UK, Chile and Ireland in 19565 (Moran and Ponz Canto, 2004; Austermann, 2014; Karalus, 2009). The representation in Santiago, Chile was authorised to interact with the Chilean government and certain other states in Latin America (Moran and Ponz Canto, 2004); it thus became the first ever foreign representation of the ECSC or EC to hold multiple accreditations. In 1958, after the found­ing of the European Economic Community (EEC) and Euratom, the ECSC Information Office in Washington was renamed the Information Service of the European Communities (Delegation of the European Union to the United States, 2020). The 1960s The foundation of the EEC was an important impulse for expanding the network of ‘European’ foreign representations, especially in develop­ing countries. When development aid moved on to the EEC agenda, expert teams were sent to developing countries starting in 1960 to ensure its effi­cient implementation. These teams, headed by technical supervisors known as contrôleurs techniques (Dimier, 2014), consisted mostly of engineers and aid specialists. Their primary task was to supervise the use of development aid provided by the EEC and its member states ‘on the spot’ and ensure its expediency.6 The technical supervisors were also tasked with consult­ing with relevant authorities in the host states and territories and giving technical assistance while preparing development projects. The mandate of the technical supervisors and their teams was thus generally limited to ‘non-political’ functions related to technical assistance for and monitoring of development projects; it did not include the performance of ‘traditional’ diplomatic roles. Likewise, these technical supervisors did not possess dip­lomatic status, which meant they held no diplomatic privileges or immu­nities. They were not even considered EEC officials, working instead as employees of private consultancy firms. The teams of technical supervisors, which in 1963 were operating in 18 developing states (Spence, 2016), were thus quite different from ‘traditional’ diplomatic representations in both the extent and focus of their roles and their formal legal standing. 5 Some sources suggest this happened in 1955 (e.g. Karalus, 2009). 6 The development aid was provided by the newly created European Development Fund, also known by its French abbreviation FED (Fond Européen du Développement). This ‘hybrid’ position of the technical supervisors, who were working under an EEC Commission mandate but were private contractors, proved to be problematic in practice. When administering and inspecting develop­ment projects, they often found themselves faced with conflicts of interest as the firms which employed them were financially involved in the devel­opment projects. As a result, when carrying out their tasks, the technical supervisors chiefly focused on the economic interests of the associated pri­vate consultancy firms rather than the interests of the EEC or the particu­lar developing state. Such practices of the technical supervisors prevented them from fulfilling their fundamental mission (to ensure the efficient use of the EEC’s development aid) and even damaged the EEC’s reputation the Commission had been trying to build in the recipient countries.7 In addition, as a matter of principle, several EEC Commission representatives objected to the fact that the technical supervisors had the power to inspect the use of public resources (development funds) despite being employees of pri­vate companies. They argued that this was a prerogative of the state and should be entrusted to state institutions. A similar opinion was held by cer­tain developing states’ representatives who in this context went as far as to suggest directly that the EEC Commission create its own specialised agency within its institutional structure to administer and inspect development aid projects (Dimier, 2014). In 1964, “in the effort to ensure independence of technical supervisors from private consultancy firms” (Dimier, 2014), the EEC Commission finally created a specialised agency for managing development aid, founding the European Association for Cooperation (EAC). This new entity, which from that time onwards officially ‘covered’ all the technical supervisors, was formally created as a non-governmental non-profit organisation with its seat in Belgium. It was thus not part of the EEC institutional structure, as was originally requested by some representatives of the developing countries.8 However, the EEC Commission ensured that it would retain a direct influence; the EAC’s board of directors would be led by the head of the Commission’s Directorate-General for Development (DG VIII) and all board members would be appointed by the Commission (Commission, 1977). The technical supervisors, who became employees of the EAC as a result of this organisational reform, thus gained a more direct link to the EEC Commission. Yet, the EAC was still not an integral part of its bureaucratic 7 For example, Heinrich Hendus, DG VIII Director-General, complained to his co-workers at a meet­ing in 1963 that the behaviour of the technical supervisors could create the impression in recipient coun­tries that the EEC Commission was a corrupt institution (Dimier, 2014). 8 One main reason the idea of an independent EC institution to manage the development aid did not enjoy greater support at the time was the prevailing belief that the provision of development aid was merely a temporary issue, lasting a few years at the most. structure (Carta, 2014) and thus the technical supervisors did not hold the status of EC officials.9 Likewise, the contrôleurs délégués (delegated supervisors), who soon replaced the technical supervisors in the developing states, were formally considered EAC employees and held a purely non-political mandate. This new type of EEC representative in the developing states, created by an EEC Commission decree in 1965, appeared ‘in the field’ in 1966 when the first such representative was sent to Chad (Moran and Ponz Canto, 2004). While the EEC representations in the developing states were being founded in the 1960s, initiatives to transform the existing ECSC informa­tion centres in Washington and London into joint representations of all three European communities were advanced. As early as February 1960, the EEC Commission submitted a proposal to the Council of Ministers on the basis of which “Representations of the European Communities” were to be established in the capitals of the USA and UK, simultaneously represent­ing the ECSC, EEC and Euratom. Each joint representation of the European Communities was to be directed by a “head of mission”, who was to be nom­inated withe the agreement of the EEC Commission, Euratom Commission, and High Authority of the ECSC. Each of the three entities was to have the power to send instructions to the head of the joint mission within the scope of its mandate. Part of the proposal consisted of provisions defining the protocol guidelines for appointing the head of the mission. Several of them were inspired by the rules applied in the diplomatic practices of sovereign states. According to the proposal, the head of the mission of the European Communities was to be granted an “agrément”10 by the government of the receiving state and, likewise, the receiving state was to be notified of the appointment through “letters of credence”.11 However, unlike standard dip­lomatic practice, these were to be addressed to the minister of foreign affairs, not the head of state. The letters of credence of the head of the mission were to be signed by the highest representatives of all three sending European institutions: the President of the High Authority of the ECSC, the President of the EEC Commission, and the President of the Euratom Commission (Europäische Wirtschaftsgemeinschaft, 1960). Again, this is analogous with The technical supervisors formally held the status of delegated employees of the Belgian non-gov­ernmental organisation and their employment contracts adhered to Belgian national law (European Commission, 1978). 10 Agrément is an official approval of the appointment of a particular person to the position of a dip­lomatic representative, which is granted by the government of the respective receiving state and must be requested in advance by the respective sending state. 11 Letters of credence (or, simply, credentials) are a diplomatic document by which the head of a diplo­matic mission in the rank of ambassador extraordinary and plenipotentiary or envoy extraordinary and minister plenipotentiary is officially appointed. Letters of credence are sent by the head of the sending state to the head of the receiving state. the diplomatic practice of sovereign states where letters of credence of the heads of diplomatic missions are signed by the highest representative of the sending state. Yet, the proposal to create joint representations of the European Communities did not gain sufficient support in the EEC Council in 1960 or in 1962 when it was considered again. The chief reason was a concern among the member states, especially France, that establishing these joint representations would grant the EC the de facto right of active lega­tion12 and they would thereby acquire too many powers in areas which are the domain of sovereign states (Karalus, 2009; Dimier and McGeever, 2006). An important 1960s’ milestone in the development of European repre­sentations was the establishment of the EEC’s first permanent missions at international organisations. In 1964, the EEC established delegations at the OECD in Paris (Delegation of the European Union to the OECD, 2020) and at the UN and General Agreement on Tariffs and Trade (GATT) offices (pre­decessor to today’s World Trade Organization) in Geneva (Bruter, 1999). It also established a representation at UN Headquarters in New York, initially referred to as an “information office” (Kuijper et al., 2013). Therefore, starting in the mid-1960s, the European Commission had two different types of permanent representation in the world. The first type were representations at international organisations and in economically developed countries (e.g. the USA). These predominantly performed tasks of a diplomatic character. Within the European Commission, they were managed by the Directorate-General I: External Relations (DG I). The sec­ond type were representations in developing countries that mostly carried out technical tasks in the field of development aid. Within the European Commission, these fell under the authority of the Directorate-General VIII: Development (DG VIII) (Carta, 2014). Both types of representations were managed virtually autonomously by the respective directorates-general of the European Commission; the Commission had, so to speak, two parallel ‘diplomatic services’ that largely worked according to their own rules. The 1970s The 1970s also several changes to the system of the Commission’s for­eign representations. In 1971, the Information Service of the European Communities in Washington was transformed into the Delegation of the Commission of the European Communities. In 1972, this office, the first representation of the EC in a non-member state, acquired diplomatic status (Delegation of the European Union to the United States, 2020) and thereby 12 The right of active legation is the right of a certain entity to accredit its own diplomatic representa­tives in foreign countries. also diplomatic privileges and immunities.13 The extent of these privileges and immunities was identical to those awarded to the diplomatic missions of states under the Vienna Convention on Diplomatic Relations. In the sec­ond half of the 1970s, diplomatic status and corresponding privileges and immunities were gradually extended to all other delegations which were subordinated to DG I. In the first half of the 1970s, the first systematic forms of cooperation between European Commission delegations and the diplomatic representa­tions of member states concerning the state of their accreditation were intro­duced. In particular, starting in 1972, based on a resolution of the Council of Ministers, the heads of the press and information departments of the delega­tions regularly took part in meetings of their counterparts in member states’ diplomatic missions; they shared in the processing of reports that were sent to EC institutions (Commission, 1978). From 1976 onwards, on the basis of the Commission’s resolution, all European Commission delegations with diplomatic status started to use a single system of diplomatic ranks. This consisted of six ranks altogether, with the following hierarchy: 1. Head of delegation 2. Minister-counsellor 3. Counsellor 4. First secretary 5. Second secretary 6. Attaché Together with introducing this system of diplomatic ranks, the title “Head of Delegation” (Chef de Délégation) came to be used as an official title of the head of the Commission’s delegation (Commission des Communautes Europeennes, 1976). At approximately the same time, European Commission delegations in the developing countries under DG VIII also underwent certain reforms. According to the Lomé Convention,14 which entered into force in 1976, the delegated supervisors were replaced in these countries by Delegates of the 13 With the aim of awarding diplomatic status to the EC delegation in Washington, the US Congress passed the Act to extend diplomatic privileges and immunities to the Mission to the United States of America of the Commission of the European Communities and the members thereof on 18 October 1972. The Act granted the US President the power to extend the privileges and immunities provided to the diplomatic mis­sions accredited in the USA to the EC representation. Under this law, President Nixon issued a decree on 5 December 1972 awarding the EC delegation in Washington and the members of its staff the same privileges and immunities enjoyed in the USA by the diplomatic missions of foreign states and members of their staff accredited there (Petersen, 2011). 14 The Lomé Convention, concluded on 28 February 1975, defined the conditions of the development and trade cooperation between the EEC and 46 developing states in Africa, the Caribbean, and the Pacific. European Commission. Their tasks, explicitly defined in the Lomé Convention itself, included the provision of technical assistance and expert advice to local governmental institutions in preparing development projects and inspect­ing their financial and technical implementation; they also were tasked with informing recipient governments about the policies and activities of the EEC that might impact their cooperation (ACP-EEC Convention, 1975). Hence the Delegates of the European Commission differed little from their predeces­sors, the delegated supervisors, in the nature and extent of their duties. Yet with respect to several formal details the Delegates of the European Commission more closely resembled the ‘traditional’ diplomats. They were similar to diplomats in that, unlike the delegated supervisors, they could be appointed to their position only with the prior approval of the respective receiving state.15 The procedure for appointing the Commission’s Delegates, whereby the receiving state had the right to express its binding approval or disapproval of the proposed Delegate, was thus from the formal viewpoint very similar to that applied while appointing the heads of the diplomatic missions of sovereign states.16 Another similarity with diplomatic practice was that the European Commission Delegates – unlike their predecessors – were awarded the position of member of the diplomatic corps by the receiving states17 and, as a consequence, the names of the Delegates were included on the diplomatic lists of the receiving states18 (Moran and Ponz Canto, 2004). In roughly the same period, some ‘multilateral’ representations of the EC at international organisations underwent changes too. One of the most important changes was undoubtedly the ‘promotion’ in 1974 of the EEC Information Office at the UN in New York to a delegation. This step was a direct reaction to the adoption of the UN General Assembly’s resolution19 15 Article 31 of Protocol No. 2 to the Lomé Convention expressly states that “the Commission shall be ... represented ... by a European Commission Delegate approved by the ... [receiving] State concerned” (ACP­EEC Convention of Lomé, 1975). 16 A standard part of the procedure for appointing the head of a state’s diplomatic mission also included the granting of agrément, that is, the approval of the appointment of the designated diplomatic representative by the receiving state. 17 In its traditional understanding, diplomatic corps consists (narrowly) of all of the heads of diplo­matic missions or (more broadly) of all diplomats accredited in a certain receiving state. Currently, mem­bership in the diplomatic corps also tends to be ‘awarded’ by host states to the permanent representatives of international (intergovernmental) organisations who are accredited there. The inclusion of the European Commission Delegates in the diplomatic corps may be understood in this context as their symbolic approval as de facto representatives of the EC by their host states. 18 A diplomatic list is an official list of members of the diplomatic corps of a particular state and is issued by the department of diplomatic protocol of the ministry of foreign affairs in that state. 19 The resolution of the UN General Assembly No. 3208 (XXIX) on the question of the status of the European Economic Community at the UN General Assembly was adopted on 11 October 1974 at its 2266th plenary session. In this resolution, the UN General Assembly requested the UN Secretary General to granting the EEC observer status in this important international body (Delegation of the European Union to the United Nations, 2020). In 1977, the European Commission had a total of 50 representations across the world: 41 were delegations in the developing states; 2 were infor­mation offices (in Ankara and in Athens), and 7 were delegations of the ‘dip­lomatic type’ (out of these, 4 were ‘bilateral’ and 3 were accredited at inter­national organisations). An analysis compiled by the European Commission in that year indicated that several these representations were in practice fulfilling tasks other than those of a strictly ‘technical’ character, such as pro­viding assistance in the implementation of development aid projects, or the role of an ‘information office’, including giving information about EC poli­cies to entities in the receiving state. They were also engaging in a number of typically ‘diplomatic’ tasks, such as informing the European Commission about the development of the situation in the receiving state and the posi­tions and opinions of its inhabitants regarding the EC or the provision of logistical support to EC officials visiting the receiving state. In addition, the Commission’s delegations played certain support roles in relation to the diplomatic missions of the EC member states cooperating with them in the receiving state. In particular, this included the regular provision of informa­tion to EC member states’ diplomatic missions about recently adopted reso­lutions, initiatives and policies of the EC concerning the receiving state; the goal was to ensure strong mutual coordination of the steps and positions between EC member states in relation to the authorities of the receiving state. A similar role was fulfilled by the European Commission’s delegations at international organisations with respect to permanent missions of the EC member states accredited there (Commission, 1977). However, signifi­cant differences in practice still existed in the composition and scope of the tasks the Commission’s individual delegations performed, especially among delegations in the developing states, whose competence was mainly of a ‘technical’ character, and the delegations in other (economically developed) states and at international organisations, which fulfilled more ‘traditional’ diplomatic tasks. The reform of the Commission’s foreign representations realised in 1977 also led to reforms of the organisation. One of these was the introduction of a system in 1978 of staff rotation between the delegations and the European Commission’s headquarters in Brussels. As part of this system, a rule was adopted whereby European Commission Delegates were sent to their posts in the delegations for a period of 3 years. This standard mission length could be extended by another 3 years at most, namely, the Delegates could work “invite the European Economic Community to participate in the sessions and work of the General Assembly in the capacity of observer” (UN General Assembly, 1974). in their position for a maximum of 6 years altogether (Commission, 1978). However, the rotation system – which mirrored the diplomatic practice of sovereign states – only applied to Delegates with the status of Commission officials working in delegations belonging under DG I. The Commission’s Delegates in the developing states who were subordinated to DG VIII were still formally EAC employees and so the new rules did not apply to them. Another novel practice by DG I introduced after the system of foreign representations was revised was a rule requiring the opening of every new European Commission delegation to be preceded by the signing of a bilateral agreement with the future receiving state. This agreement, called accord du siege (establishment agreement), defined the position of the Commission’s delegation in the receiving state, including its privileges and immunities (Karalus, 2009; Moran and Ponz Canto, 2004), which had a standardised scope, ensuring the undisturbed performance of the delegation’s tasks. Following a decision of the Council of Ministers adopted in 1979, repre­sentatives of the Commission delegations began to take part in the coordi­nation meetings of the EC member states’ commercial attachés held in their receiving state. At these meetings, representatives of the Commission del­egations had to inform their colleagues from EC member states’ diplomatic missions about recent initiatives and decisions of the EC in the field of trade and economic policies, and participate in the elaboration of reports sent to the Commission and the EC member states (Commission, 1979). The 1980s In the 1980s, the EC’s diplomatic service’s gained even greater momen­tum than in the preceding decades, starting with a report of the Council of Ministers adoption in 1981 at the assembly in London. Based on this report, the European Commission became involved in the mechanism for coordi­nating the foreign political activities of the EC member states, known as the European Political Cooperation (EPC). This had the practical consequence that European Commission delegations in receiving states and at interna­tional organisations began to cooperate more intensively with the EC mem­ber states’ diplomatic representations. European Commission delegations provided the member states’ diplomatic representations with, among other things, their specialist capacities in the area of the joint EC policies; they also helped the diplomatic mission of the state holding the presidency of the EPC with various administrative matters. These new supporting ‘services’ of the Commission’s delegations were much appreciated in practice, especially by the diplomatic representations of small member states that only had limited diplomatic capacities of their own (Merket, 2016). Moreover, the heads of European Commission delegations were invited to the regular coordination meetings of the heads of diplomatic missions of EC member states in receiv­ing states. At these meetings, however, the heads of European Commission delegations typically still could not participate in discussions concerning political issues (Austermann, 2014), which were held only among member states’ diplomats20. Together with expansion of the portfolio of European Commission del­egations, their number gradually grew too. In 1986, when the European Commission submitted a report to the Council of Ministers concerning the state of its foreign representations’ network, 86 European Commission delegations existed in the world, of which 26 were of a ‘diplomatic type’. These delegations provided the European Commission with residential rep­resentation in 82 non-member states and in 4 international organisations altogether.21 In addition, the European Commission also had its permanent representation in Turkey in the form of an information office in Ankara (Commission, 1986). In the mid-1980s, the European Commission delegations adopted another element from the diplomatic practice of states when they started to show a flag22 on their service vehicles. They introduced this flag use for pragmatic protocol and security reasons. For security reasons, some states in which the delegations operated required vehicles to display an official flag in order to gain access to governmental buildings or airports. The use of a flag was also required by protocol traditions at certain types of ceremo­nial events organised by local governmental bodies (Dimier and McGeever, 2006). The Commission’s delegations under DG I were first permitted to use the flag in 1984; this was extended to include the delegations managed by DG VIII in 1986. However, at the same time, the delegations were instructed by the Brussels headquarters to only display the flag in necessary situations so as to not needlessly ‘provoke’ the EC member states (Austermann, 2014), which considered flying a flag to be a symbol of state sovereignty. The situation was analogous to the use of the title “Ambassador” by the heads of European Commission delegations that was officially intro­duced into practice in 1987 in the delegations managed by DG I. The same year likewise saw the introduction of a protocol rule whereby the 20 The head of the European Commission delegation was invited to a meeting of the heads of diplo­matic missions, but when it came to negotiating on a certain political question he or she was asked to leave the meeting room (Austermann, 2014). 21 There were four delegations accredited to international organisations: a delegation in Vienna accredited to the IAAE and the UN, a delegation in Paris accredited to the OECD and the UNESCO, a del­egation in Geneva accredited to the UN and the GATT, and a delegation in New York accredited to the UN. 22 In 1984, the European Commission emblem with a yellow letter “E” on a dark-blue background began to be used as the flag of European Commission delegations. At the start of 1986, European Commission del­egations were using the EC official flag with 12 yellow stars in a circle, as officially approved in November 1985. respective receiving state was notified of the appointment of the head of the Commission’s delegation – in the same way as the appointment of the heads of states’ diplomatic missions – through “letters of credence” signed by the head of the European Commission (Dimier and McGeever, 2006). In that year, the Single European Act also came into force, which – for the first time in primary EC law – legally enshrined the cooperation between the European Commission delegations23 and the diplomatic representations of the EC member states in receiving states and within international organisa­tions.24 The most important change in the Commission’s foreign representations in 1987 was the approval of the 10th Amendment to the Staff Regulations of the EC. The European Commission Delegates in developing countries, who had been EAC employees, were granted the status of European Commission officials (Carta, 2014; Dimier and McGeever, 2006). This also raised the pros­pect of long-term careers in the European Commission ‘diplomatic service’ for these delegates, which hastened their professionalisation in diplomacy. Along with their changed status and tasks, the delegations of the European Commission managed by DG VIII were granted diplomatic status by receiving states in 1989. With this new status, conferred by the fourth Treaty of Lomé, European Commission delegations acquired diplomatic privileges and immunities in the developing states that matched those of the diplomatic missions of sovereign states (Dimier and McGeever, 2006). From 1989 onward, all European Commission delegations in the world have pos­sessed diplomatic status. When the European Commission Delegates in the developing countries gained both ‘official’ and diplomatic status, almost all of the differences between the delegations of the European Commission directed by DG I and DG VIII were eliminated, unifying the foreign representations in practical terms and creating greater homogeneity across the network. Thanks to these reforms in the late 1980s, the system of foreign repre­sentations of the European Commission began to resemble a ‘traditional’ diplomatic service. Another important step in its establishment was the creation of a new Directorate for the Administration of the Delegations in 1989. This was housed within the Directorate-General of the European Commission for Administration (DG IX) and took over the management of all European Commission delegations. The replacement of the ‘dualistic’ system of 23 The text of the Single European Act does not explicitly mention European Commission delegations, only “Commission representations”. 24 Under Article 30 of the Single European Act, the member states and the European Commission “through mutual assistance and information, shall intensify cooperation between their representations accredited to third countries and to international organizations” (Single European Act, 1987). delegation management, within which the DG I and DG VIII each managed ‘their’ own network of representations independently, represented the first step in unifying the system of management of the Commission’s foreign representations.25 Conclusion The early days of the EU’s diplomatic service relied on the establishment of two types of EC foreign representation that differed in their primary pur­pose, status and tasks. The first of these were ‘diplomatic type’ delegations, which emerged as so-called information centres in the 1950s. These were created to fulfil tasks of a diplomatic character, such as communicating information about the EC to the public and the government of the host state and/or supporting the development of economic relations between the EC and the host state. The second type of representation consisted of ‘technical type’ delegations that appeared in the form of teams of technical supervi­sors in the 1960s. These types of representations were primarily established to fulfil technical tasks, in particular the inspection of development aid pro­jects and the provision of assistance to host governments participating in these projects. The development of these two EC representation types entailed quite dif­ferent dynamics, as seen in the different speeds of their transformation to ‘traditional’ diplomatic representations. For example, most delegations of the ‘diplomatic type’ received the diplomatic status and privileges and immuni­ties that tended to be awarded to states’ diplomatic missions at the end of the 1970s; however, delegations of the ‘technical type’ only received this status 10 years later at the end of the 1980s. Similarly, delegations of the ‘diplomatic type’ were awarded the right to use the flag earlier. Compared to the ‘techni­cal type’ delegations, they were likewise involved substantially earlier in the system of regular staff rotation within the EC diplomatic service. Nonetheless, the differences between individual EC representation types were gradually eliminated. EC representations of the ‘technical type’ gradu­ally began to perform ever more diplomatic tasks, bringing their portfolio ever closer to that of representations of the ‘diplomatic type’. The granting of diplomatic status to delegations of the ‘technical type’ at the end of the 1980s was also an important step in eliminating differences between the two types of EC representations, thereby unifying their formal and legal standing. 25 In addition to DG I and DG VIII, the Directorate-General of European Commission Information (DG X) participated in the management of some offices abroad, namely a small number of ‘information offices’. BIBLIOGRAPHY Adebahr, Cornelius (2013): The Good Europeans: Germany and the European External Action Service. In Rosa Balfour and Kristi Raik (eds.), The European External Action Service and National Diplomacies, 13–22. Brussels: European Policy Centre. Austermann, Frauke (2014): European Union Delegations in EU Foreign Policy. A Diplomatic Service of Different Speeds. Houndmills and New York: Palgrave Macmillan. Bruter, Michael (1999): Diplomacy without a State: The External Delegations of the European Commission. Journal of European Public Policy 6 (2): 183–205. Carta, Caterina (2014): The Diplomatic System of a Non-State Actor. In Doris Dialer and Heinrich Neisser, Anja Opitz (eds.), The EU’s External Action Service: Potentials for a One Voice Foreign Policy, 33–44. Innsbruck: Innsbruck Univer­sity Press. Dimier, Véronique and Mike McGeever (2006): Diplomats Without a Flag: The Institutionalization of the Delegations of the Commission in African, Caribbean and Pacific Countries. Journal of Common Market Studies 44 (3): 483–505. Dimier, Véronique (2014): The Invention of a European Development Aid Bureaucracy. Recycling Empire. Houndmills and New York: Palgrave Macmillan. Formuszewicz, Ryszarda and Dorota Liszczyk (2013): The Staffing Policy of the European External Action Service – Stocktaking Ahead of the 2013 Review. The Polish Quarterly of International Affairs 1 (22): 139–160. Karalus, Kristin (2009): Die diplomatische Vertretung der Europäischen Union. Tübingen: Mohr Siebeck. Kuijper, Pieter Jan and Jan Wouters, Frank Hoffmeister, Geert de Baere and Thomas Ramopoulos (2013): The Law of EU External Relations. Cases, Materials, and Commentary on the EU as an International Legal Actor. New York: Oxford University Press. Merket, Hans (2016): The EU and the Security-Development Nexus. Bridging the Legal Divide. Leiden and Boston: Brill Nijhoff. Moran, James and Fernando Ponz Canto (2004): Taking Europe to the world. 50 years of the European Commission’s External Service. Luxembourg: Office for Official Publications of the European Communities. Novotná, Tereza (2014): Who’s in Charge? Member States, EU Institutions and European External Action Service. ISPI Policy Brief 228: 1–13. Petersen, Lars Ole (2011): Europäisierung der Diplomatie. Völker- und europarech­tliche Rahmenbedingungen. Berlin: Duncker & Humblot. Raik, Kristi (2013): Finland and the European External Action Service. In Rosa Balfour and Kristi Raik (eds.), The European External Action Service and National Diplomacies, 75–84. Brussels: European Policy Centre. Spence, David (2016): The European Commission’s External Service. In Smith, Michael and Stephan Keukeleire, Sophie Vanhoonacker (eds.), The Diplomatic System of the European Union. Evolution, Change and Challenges, 29–46. London and New York: Routledge. SOURCES ACP-EEC CONVENTION OF LOMÉ (1975): Published in Official Journal of the European Communities, 28. 2. 1975 (L 25). COMMISSION DES COMMUNAUTES EUROPEENNES (1976): Note à l’attention de Messieurs les Chefs de Délégation aux Etats-Unis, au Canada, au Japon, en Amé­rique Latine, à Genève. 5. 2. 1976. COMMISSION OF THE EUROPEAN COMMUNITIES (1977): Communication of the Commission to the Council. External Representation – Medium Term Policy. COM (77) 368. COMMISSION OF THE EUROPEAN COMMUNITIES (1978): External Representa­tion. Communication from the President, Mr. Haferkamp, Mr. Cheysson and Mr. Gundelach. COM (78) 66. Brussels, 23 February 1978. COMMISSION OF THE EUROPEAN COMMUNITIES (1979): Work concerning external representation. Commission information memo. COM (79) 627. Brus­sels, 14 November 1979. COMMISSION OF THE EUROPEAN COMMUNITIES. (1986): Overseas Representa­tion – Developing and consolidating the network. Communication by the Com­mission to the Council. COM (86) 227. Brussels, 11 April 1986. DELEGATION OF THE EUROPEAN UNION TO THE OECD AND UNESCO IN PARIS AND TO THE PRINCIPALITIES OF ANDORRA AND MONACO (2020): About us – structure and organization. Accessible at https://eeas.europa.eu/ delegations/paris-oecd-and-un/12344/delegation-european-union-oecd-and­unesco-paris_en, 26. 2. 2020. DELEGATION OF THE EUROPEAN UNION TO THE UNITED NATIONS – NEW YORK (2020): About us – structure and organization. Accessible at https://eeas. europa.eu/delegations/un-new-york/33806/about_en, 26. 2. 2020. DELEGATION OF THE EUROPEAN UNION TO THE UNITED STATES (2020): His­tory of the EU Delegation in Washington D. C. Accessible at https://eeas.europa. eu/delegations/united-states-america/32345/history-eu-delegation-washington-dc_en, 26. 2. 2020. EUROPÄISCHE WIRTSCHAFTSGEMEINSCHAFT (1960): Entwurf der Aufzeich­nung für den Rat über die Errichtung der Vertretungen der Europäischen Gemeinschaften in London und Washington. I/KOM (60) 21. Brussels, 16 Feb­ruary 1960. SINGLE EUROPEAN ACT (1987): Published in Official Journal of European Com­munities, 29. 6. 1987 (L169). UN GENERAL ASSEMBLY (1974): Resolution No. 3208 (XXIX) Status of the Euro­pean Economic Community in the General Assembly. New York, 11. 10. 1974. Ognjen PRIBICEVIC* TRUMP, BREXIT AND THE CRISIS OF THE LIBERAL WORLD ORDER** Abstract. The article aims to analyse the relationship between President Trump’s new policies, Brexit and the crisis of the liberal international order. The author’s main hypothesis is that the current liberal order is in serious crisis. While Brexit may be described as the biggest change in European politics since the fall of the Berlin Wall, it is argued that Trump’s new foreign policy is the most important change in world politics since the Second World War. President Trump is the first American President since then to: 1) choose moder­ate isolation over cooperation and multilateralism; 2) not promote democracy as a vital feature of US foreign policy; 3) be actively hostile to liberal internationalism; and 4) hold different views to his predecessors on the issues of trade, alliances, the environment, and interna­tional law. The author concludes that the world is head­ing towards a new international order that features the USA, China and Russia as the key players. Keywords: liberal international order, crisis of democ­racy, international relations, American foreign policy, Trump, Brexit Introduction Most Western analysts and scholars agree that after more than half a century the liberal international order is today in serious crisis (Ikenberry, 2018; Haass, 2019). Moreover, the crisis was already evident 20 years ago, following the terrorist attack on the USA, including the misguided Western policy on the Middle East and the ever more pronounced internal economic and political crisis in major Western countries that has seen the Western model of liberal democracy and international relations lose much of its * Ognjen Pribicevic, PhD, Principal Research fellow in the Institute of Social Sciences, Belgrade, Serbia. ** This article was written as part of the 2020 Research Programme of the Institute of Social Sciences, with the support of the Ministry of Education, Science and Technological Development of the Republic of Serbia. attractiveness. The extent to which its attractiveness has been lost will be seen in the years and decades to come. Following the Second World War, the world has been dominated by a liberal world order spearheaded by the USA. Although it was predominant during the Cold War, this order constantly faced security and ideological challenges mostly from the biggest communist countries: the Soviet Union and China. Its primary features included the USA’s economic and political domination, free trade, a market economy, liberal democracy and security cooperation among Western countries within NATO. Consistent with the politically dominant theory of liberalism, the USA believed that economic openness would be conducive to general prosperity, while democratisa­tion and the protection of human rights would lead to a more just society and efficient international cooperation, thereby facilitating its global dom­ination (Sullivan, 2018: 15). At the end of the 1990s, it appeared to many scholars and analysts that the world was irreversibly and unstoppably mov­ing towards progress and democratic and liberal values. Huntington’s “The Third Wave” and Fukuyama’s “The End of History” spoke of the ascendency of democracy and the liberal international order. However, just one decade following the end of the Cold War and the tri­umph of the West, the unsuccessful military campaigns waged by Western forces in the Middle East coupled with the great economic crisis of 2008 raised questions about the claims about the end of history and the trium­phant Western liberal order. Donald Trump’s victory in the USA and Brexit in the United Kingdom announced the end of an almost two-decade transi­tional period marred by several foreign policy mistakes and a growing num­ber of problems in Western democracies. The intention of this article is to point out the dramatic changes in global politics following President Trump’s election victory and Brexit as well as to analyse the crisis of the current ruling liberal world order. Second, certain key elements of the UK’s new foreign policy after Brexit will be examined. Third, we try to identify the internal and external causes of these changes. Theoretical and methodological framework A large number of political scientists considering such tectonic changes in global politics base their analyses on the opposing liberalism and realism theories. Those advocating a liberal approach to international relations pro­mote the principles of free trade, multilateralism, promotion of democracy and protection of human rights (Doyle, 1986; Desch, 2008). For the repre­sentatives of this liberal school of thought, the main goal of US foreign pol­icy, as the leading world power, is to turn as many countries as possible into a liberal democracy. It has constituted a way of protecting human rights and fostering American hegemony across the world. However, Mearsheimer, a leading contemporary proponent of the realism school of thought, states that this “conventional wisdom is wrong”. “Great powers are rarely in a posi­tion to pursue a full-scale liberal foreign policy… great powers of all per­suasions care deeply about their survival, and there is always the danger in a bipolar or multipolar system that they will be attacked by another great power” (Mearsheimer, 2018: 1–2). Adherents to the realist school of thought consider that in foreign policy states should foremost be guided by their national interests. Mearsheimer claims that the USA, following the liberal­ism theory, has wrongfully and harmfully to their own interests promoted liberal democracy around the world. He claims that, instead of spreading democracy, the USA has undermined peace and human rights on a global scale. Accordingly, he urges the USA to return to much more limited foreign policy goals based on nationalism and realism in its relations with other countries, especially with the major world powers of China and Russia. In addition to the main dichotomy between liberalism and realism, one encounters other confronting theories and concepts dealing with modern world affairs created by Trump’s victory and Brexit. The USA elected a presi­dent who is opposed to traditional American views on crucial foreign policy issues like liberal vs illiberal hegemony, protectionism vs free trade, multilat­eralism vs bilateralism or the balance of power. In the post-Second World War period, in line with its interests as well as liberal hegemony theory, the USA has sought to create an international system based on multilateralism, free trade, international law, and alliances (Ikenberry, 2018: 7–9; Nye, 2019: 63–67). However, some analysts contend that following Trump’s election victory the USA has ushered in a new strat­egy which they label illiberal hegemony. Thus, for example, Posen claims that Trump has taken much of the ‘liberal’ out of ‘liberal hegemony’, chiefly in reference to his giving up of the promotion of democracy and free trade. Yet, the USA still seeks to “retain its superior economic and military capabil­ity and role as security arbiter for most regions of the world” (Posen, 2018: 20–21). In line with liberal theory, free trade has been crucially important for the economic development of both the USA and Europe (John Ruggie, 1982). Nevertheless, President Trump has challenged this important princi­ple of the liberal world order and theory by promoting an “America First” policy, imposing tariffs on other countries, abandoning the Trans-Pacific Partnership Agreement, weakening the WTO and quitting certain trade agreements signed by the previous administration, thereby seeing a return to the USA’s protectionist policies from almost a century ago (Bremmer, 2018: 101–106; Johnson, 2018). He is also the first US president since the 1930s to have questioned the policy and theory of multilateralism. This concept was prominent in US policies after the Second World War and was based on the assumption that building permanent international institu­tions was the best way for states to communicate and manage world peace (Russett and O’Neal, 2011). Such international institutions were also sup­posed to enable closer ties and relations between the USA and its allies. The USA had pursued this position ever since Wilson’s Presidency, who believed that the “league of nations based on a collective security pact against aggres­sors would be more peaceful and just than a cynical alliance required to balance power” (Nye, 2019: 65). President Trump abandoned this theory, instead opting to develop bilateral economic and political relations with other states in the belief that this approach is more beneficial to US interests. It is hence no surprise that he so fervently supported the UK in its efforts to leave the European Union. Brexit itself is part of the same process in which leading Western countries, namely the USA and the UK, are giving up on the concept of multilateralism. To what extent the UK will succeed in compensating for its economic and political losses in the wake of leaving the EU by entering into new bilateral trade agreements with countries like the USA, Australia and Canada remains to be seen. An even bigger ques­tion is whether the UK, once out of the EU, will manage to fulfil its inten­tion of retaining its major role in the international political scene. Answers to these questions will not only be interesting from the point of view of political practice but also for theory, which hitherto has largely maintained that on this issue multilateralism brings unquestionable benefits to states as opposed to a bilateral approach. The same is true of the free-trade theory compared to protectionism (Ikenberry, 2018: 14–16). Since in line with liberal theory (Doyle, 2005: 463) multilateralism’s main goal was to preserve peace, the question arises of what can possibly replace international organisations in their role of connecting states and preserving peace. Judging from President Trump’s statements, some of that role should be taken over by three leading world powers: the USA, China and Russia, whose relations would be based on their power. However, history teaches us that a world based on a balance of power among big powers easily slides into conflict and war. The dramatic rise in conflicts in northern Syria between Russia, Turkey and Iran following the USA’s withdrawal clearly shows that the balance of power among great powers is a changeable cate­gory and that former allies, like Turkey and Russia, can easily become rivals. Haass therefore warns that an alternative to the current order is a “world with little order – a world of deeper disarray. Protectionism, nationalism and populism would gain while democracy would lose. Conflicts within and across borders would become more common and rivalry between the great powers would increase” (Haass, 2019: 30). In this article changes in the liberal world order are analysed using the case study method. This method means that one or a smaller number of cases are studied in detail while relying on theory and triangulated methods. In brief, the case study method allows investigators to retain holistic and meaningful characteristic of real-life events – such as individual life cycles, small group behaviors, organizational and managerial pro­cesses, neighborhood change, school performance, international rela­tions, and the maturation of industries. (Yin, 2009: 4) Apart from the case study presented in this article, various theoretical arguments and statistics (economic) data are to be analysed and compared. The main focus is a comparative analysis of President Trump’s new foreign policy and the case of Brexit as seen within the historical context of crisis of the liberal international order. We also highlight similarities and differences between these two cases as part of the same historical process. An analysis is also undertaken of commentary provided by the most important political actors in international relations at the start of the 21st century. Trump’s victory and the end of the liberal international order? The unipolar world that developed post Cold War and was based on absolute US domination is slowly disappearing. The USA and Europe, two key pillars of that world, are losing steam politically and economically. The former is abandoning its previous role in world politics while the UK is leav­ing the EU. “We seem to be entering an uncertain post-Anglo-Saxon world in which China and India will emerge as superpowers, while Russia and other emerging markets like Brazil, Nigeria, Indonesia, Mexico, Turkey and Vietnam will also play important role” (Raškovic, Vuchkovski and Svetlicic, 2019: 351). The weakening of their position begs a critical question: does the end of the unipolar world also imply the end of the liberal world order established after the Second World War, characterised by years of economic prosperity, liberal democracy, a global rise in living standards and the unprecedented advancement of science and technology? The key problem is that both the liberal international order and democ­racy find it ever more difficult to offer a proper response to the problems of the world, thus questioning their own legitimacy, leading many analysts to conclude we are witnessing the end of the liberal international order (Mishra, 2017). Those less pessimistic place a question mark at the end: “The end of liberal international order?” (Ikenberry, 2018: 7). Brexit and Trump’s election victory have considerably altered the situ­ation in international relations and world politics. President Trump is the first US President since the Second World War to question the biggest elements of the liberal international order, such as the principles of free trade, economic openness, multilateral institutions, solidarity and security. Instead of joining international organisations and associations, the USA has chosen to leave them and replaced solidarity with moderate isolation. In a statement given at the UN General Assembly in September 2019, President Trump made it clear he was against the current globalisation concept which dominates and that the future belongs to patriots. “The future belongs to sovereign and independent nations who protect their citizens, respect their neighbors, and honor the differences that make each country special and unique” (74th Session of the UN GA, 2019). Instead of the policy previously based on a belief in the USA’s “mission­ary” role, President Trump asserts that US foreign policy must be based on a simple cost-benefit calculation. This means America will only engage when its immediate interests are at stake. Preferring a policy of bilateral eco­nomic and political relations over a multilateral approach, in just the first year of President Trump’s presidency the USA abandoned the Trans-Pacific Partnership Agreement that had brought together 12 close American allies like Chile, Canada, Australia and Japan, and been signed by the previous administration. In March 2018, the USA imposed a 25% tariff on steel, and a 10% on aluminium imports. Only the USA’s closest neighbours Mexico and Canada were exempted from this decision. President Trump also cancelled many Obama-era regulations connected with climate change that he saw as directly affecting the economic interests of US workers while announc­ing the USA’s withdrawal from the Paris Agreement on the reduction of greenhouse gas emissions. According to President Trump, the agreement favoured foreign states and companies and was against the interests of America and its citizens. Moreover, the President asked NATO member states to increase their defence spending and warned that if this did not occur the USA might leave the organisation that has been a linchpin of US foreign and security policy for the past 70 years. Immediately after assuming office, Trump enacted several executive orders introducing a visa ban on citizens originating from seven Muslim countries on account of the danger of terror­ism. In addition, despite objections by his closest associates, he abandoned the Iranian nuclear deal. China in particular came under President Trump’s attack who had accused it of unfair competition practices, currency manipu­lation and intellectual property theft. For these reasons, President Trump imposed high taxes on Chinese imported goods to America and repeatedly called on US companies to leave China and come home. This new policy culminated in his decision to move the US Embassy to Jerusalem, a process alienating America from most countries in the world that voted against this decision in the United Nations despite his threats. Even some of the USA’s closest allies like France and Germany voted against. For the first time in 70 years, the promotion of democracy and human rights around the globe was no longer a priority of the greatest world power, nor an interest of its citizens. “Trump is an idiosyncratic realist who focuses on a narrow definition of American national interests and down­plays democracy as a source of American soft power” (Nye, 2019: 68). Back in 2013, according to Larry Diamond, the Pew Survey suggested that even 80 per cent of Americans agreed that the USA should not be concerned with global issues and should instead focus on their problems at home (Diamond, 2016). Trump believed that the USA’s past efforts to promote and build democracies around the world had been costly and unsuccessful and he therefore rejected the concept of promoting democracy as a goal of his foreign policy. Taking stock of Trump’s policies in terms of the opposing theories dis­cussed earlier, it could be said that almost all aspects of the US President’s new policy fall fully within concepts opposed to liberal views. He opted for a policy of illiberal hegemony, protectionism, bilateralism, a new balance of power between the great powers and is very close to what Mearsheimer labels the theory and politics of realism and nationalism. Therefore, Mearsheimer rightfully claims that Trump has brought into question vari­ous aspects of liberal hegemony: “reminding voters time after time that it had been bad for America. Most importantly, he promised that if he were elected president, the United States would get out of the business of spread­ing democracy around the world” (Mearsheimer, 2018: 230). The platform that propelled Trump and Brexit to victory was the same – America First and UK First. In his presidential campaign, President Trump even prom­ised he would build a wall with Mexico to protect the country from illegal immigrants, while the biggest reason for the UK leaving the EU was a fear of immigrants, especially from new EU members that are former socialist countries (Pribicevic, 2018: 200). However, even the harshest critics of Trump’s foreign policy, who mainly advocate liberal concepts, agree that the USA’s withdrawal from the global scene did not commence with his coming to power and that it will also not end with his departure. “The crisis of the United States’s post-Cold War foreign policy has been a long time in the making and it will last beyond Trump” (Cohen, 2019: 138). Some authors suggest that the USA’s withdrawal from global politics started as early as with President Obama’s administra­tion. In his 2015 National Security Strategy, President Obama advocated US intervention only when his country’s lasting national interests were at stake. “Neo-conservative critics”, according to Joseph Nye, “saw more simi­larity than difference in Trump’s and Obama’s” strategies (Nye, 2019: 70). Professor of international relations Barry Posen emphasises that Trump is not an isolationist and that he seeks to have the USA maintain both its role as a guardian of world security and its superior economic and military posi­tion, but that he has given up promoting democracy and abandoned many multilateral trade agreements. Posen claims that Trump remains commit­ted to the geopolitical struggle together with other great powers and has kept many alliances inherited from previous administrations. To support his claim that Trump is not an isolationist, Posen refers to his conflict rela­tions with North Korea, the continued war with the Taliban and ISIS in Iraq and Syria, including the delivery of anti-tank missiles to Ukraine. This new model of international relations Trump advocates is called the concept of “illiberal hegemony” (Posen, 2018: 20–21). Even though some other analysts also claim that Trump’s foreign policy is not so isolationist or that much different from the previous one, given the examples of Syria, Afghanistan and Russia (Stokes, 2018: 136) while noting the novelties introduced by the Trump Administration previously discussed, according to us there is no question that this is a major U-turn in US foreign policy compared to the last 70 years. A good illustration of this is the warning given by German Chancellor Merkel who, after meet­ing with President Trump, announced that the old world order was gone, that the time of an unquestionable alliance with the USA was a thing of the past, and that Europe would have to fight for its own future itself (Merkel, 2019). Those supporting Trump and his policies would argue that what German Chancellor said was actually what they wanted in the first place – Europe and other countries like Japan should be more concerned with their own security and safety and pay more, with less financial assistance from America. When on 7 October 2019 President Trump decided that US troops would leave northern Syria, this merely confirmed his resolve to break up with the foreign policy his predecessors had pursued for over half a century. President Trump declared it was time for the USA to extricate itself from ridiculous endless wars and leave Turkey, Europe, Syria, Iraq, Iran and the Kurds to deal with the problems in Syria (Trump, 2019). On the occasion, President Trump added that the USA would not defend its allies the Kurds from Turkish attacks, which led to Turkish troops entering northern Syria. Of course, President Trump’s decision immediately raised the issue of US loyalty to other allies around the world and made it clear that America had abandoned its former foreign policy. Still, due to the overwhelming pressure of the media and his political opponents, relations with Russia remain one of the rare foreign policy issues for which Trump has continued in the footsteps of his predeces­sors (Abrams, 2019: 131–132). He condemned Russia’s military operations in Syria, the arrests of demonstrators in Moscow, stating that he expected Russia to return Crimea to Ukraine and extended the sanctions against Moscow. On 2 August 2019, he withdrew from the Intermediate-Range Nuclear Forces Treaty. In his State of the Union address, after one year in the White House, President Trump singled out Russia and China as the two biggest rivals that challenge America’s interests, economy and values. The conflict in connection with the internal turmoil in Venezuela in 2019 only further exacerbated the relations between the two powers. By all accounts, it would appear that the future relationship of these two states will largely depend on their internal political relations. If President Trump wins a sec­ond mandate, one may realistically expect him to try to improve relations with Russia as he wished and promised during his 2016 presidential cam­paign. In addition to the above-mentioned issues, one can expect that in the years to come US foreign policy will focus on relations with China, North Korea, Iran and the fight against Islamic extremism. Two pillars of the USA’s Middle East policy will be Israel and Saudi Arabia while at the same time more turbulence can be expected in its relations with Turkey. The British reluctant to follow Washington’s new political course Important changes also took place in the other major Western power – the United Kingdom, with a very similar political pretext as the changes in the United States. President Trump has made statements that, if affected upon, would effectively bring to an end America’s role as leader of the liberal world order. Simultaneously, Britain’s decision to leave the EU, and a myriad other troubles besetting Europe, appear to mark an end to the long post­war project of building a greater union. (Ikenberry, 2018: 7) In fact, Brexit and Trump are part of the same political trend signify­ing the wish of two major western powers to pursue independent political steps (unconstrained by international institutions and organisations like the UN, WTO, NATO, and the EU) aimed at cutting the financial costs of their current role in the international political scene. The difference is that US President Trump has openly questioned the liberal international order and globalisation while the UK has left the EU with a view to assuming a new global role with the USA’s assistance, but without questioning the existing liberal international order. After 50 years, the UK decided to leave the EU and is attempting to act independently in international politics. The greatest consequence of Brexit at the level of international relations is that for the first time in half a century a process of disintegration was underway within the European community. The post-Second World War period had been characterised by processes to integrate and establish common institutions, whereas today we face a reverse process. Despite Brexit, both the UK and the EU will seek to maintain close rela­tions not only due to their many shared interests, primarily in the field of defence and security, but also due to their shared values (Whitman, 2019). After leaving the EU, the UK will have less of an influence on the political situation in Ukraine, northern Africa, the Balkans and Turkey. However, the UK’s shrinking role started even before Brexit, initially in connection with the Ukraine crisis where France and Germany assumed leadership roles and in the Balkans where Germany took over. Outside Europe, the UK will continue to play an important role given its status as a permanent UN Security Council member, the international political culture, the UK’s colonial past and its nuclear weapons arsenal. Still, some authors (Gifkins, Jarvis and Ralph, 2019) already claim that after Brexit even its influence in the UN might come into doubt. Like before, the UK’s foreign policy priori­ties will be its relations with the USA, the Commonwealth, Southern Asia (especially Afghanistan and Pakistan), the regions of sub-Sahara, the Gulf and Asia/Pacific. As the UK separates from the European Union, its relationship with the USA will be critical. Given his negative view on supra-national organisations, President Trump was a strong supporter of the UK’s decision to leave the EU. On the other hand, Trump’s victory has placed the UK in a new position because upon leaving the EU London is looking for a new role to play in the world while the USA has chosen a different role that may be defined as moderate withdrawal from global politics. Therefore, unlike the UK which is seeking to restore its global role in international politics, President Trump has time and again openly expressed his opposition to the globalisation policies discussed earlier. This policy of President Trump puts the UK in a very precarious position since London has counted on the USA’s support as its most important economic and political partner to revive its global role. On top of this, while Trump has wholeheartedly supported the UK leaving the EU, Britain will become less important to the USA since London can no longer serve as a major instrument of America’s influence within the EU (Pribicevic, 2019: 151). Further, the international framework for the UK’s activities is today less favourable than it was 10 or 20 years ago. China is today economically stronger while Russia has largely managed to return to the global political scene. Despite a considerable number of the British political elite, intellectu­als and journalists expressing great reservations about the policies of the new US President, especially his attitude to the Muslim population, Russia and the basic principles of liberal society upon which Western civilisation has rested over the past decades, following Brexit, the UK pragmatically, although reluctantly opted to follow Washington’s new course. On the other hand, the UK was fully in support of Trump’s fight against Muslim extremism and his demand that NATO countries contribute their fair share and spend at least 2 per cent of their GDP on their defence. The arrival of Boris Johnson as new British prime minister in July 2019 and the powerful support he was given by President Trump certainly war­rants a consideration of the emerging closeness between the two countries, especially in trade and security. Moreover, despite its decision to leave the EU, with Boris Johnson as prime minister the UK, as the USA’s closest ally, will be able to align itself with Washington as a third major global factor along with China and Russia. Still, Great Britain will hardly be able to com­pensate for the loss of an important instrument of its foreign policy, its economic and financial power, when outside of the EU (Pribicevic, 2018: 204–205). It also remains to be seen how the UK will harmonise its strategy with Trump’s policy of leaving the negotiations with Iran, the relocation of the US Embassy to Jerusalem, and the relations with Russia and China. The UK and the USA do not hold the same positions on such issues and it might be said that the UK remains closer to the EU it just left than to the USA with which it has yet to start building a new strategic partnership. Causes of the crisis of the liberal international order What are the biggest causes of the huge crisis of the liberal international order? In his book “The Retreat of Western Liberalism”, Edward Luce cor­rectly notes that Trump is a symptom of the crisis rather than its cause (Luce, 2017: 11). Perhaps the strongest causal factor is the crisis of the authority of Western powers triggered by several misguided decisions made in the past 20 years, primarily in the Middle East. Starting with Afghanistan, to Iraq and Libya, the Arab spring all the way to Syria, the West not only failed to bring long-awaited peace but man­aged to multiply already existing divisions and problems and ultimately brought these problems to its own backyard in the form of millions of refugees and many terrorist attacks. These mistaken decisions not only questioned the West’s sincerity to help the Arab countries to solve their problems but also its competency and ability to do so. All of this brought about the biggest authority crisis of the West globally. (Pribicevic, 2018b: 24) Tony Smith states: “In its transformation from a hegemonic to an impe­rialist ideology during the 1990s liberal internationalism became the very danger to the values it professed to champion” (Smith, 2017: 232), while Monica Toft notes that the USA was engaged in 46 military interventions between 1948 and 1991, while from 1992 to 2017 that number increased to 188 (Toft, 2017). British foreign policy expert Robin Niblett believes that for many world countries the USA and its allies are no longer an example to fol­low (Niblett, 2017: 24). John Mearshamer, adopts a particularly interesting viewpoint to the effect that while liberalism is the best political system it is at the same time a source of endless foreign policy problems. Powerful states that embrace liberal hegemony invariably get themselves into serious trouble at home and abroad…. The principal source of the problems is that liberalism has an activist mentality woven into its core. The belief that all humans have a set of inalienable rights, and that pro­tecting these rights should override other concerns, creates a powerful incentive for liberal states to intervene when other countries – as they do on a regular basis – violate their citizens’ rights. (Mearsheimer, 2018: 218) It was Western countries’ Messiah complex, disregarding the tradition and culture of Arab countries in the Middle East, to help and democratise those people that led to wrong decisions whose consequences are still felt today. Second, the moment of the West’s triumph also signified the beginning of the end of its world domination. Having won the Cold War, the Western liberal international order also became the global order to which many states acceded, including China, Russia, Eastern Europe and many other countries. This has created a totally new situation compared to the previous situation when the liberal international order was only made up of Western countries which, even in the face of disagreement, were able to come closely together around their core values, from liberal democracy to a common foreign pol­icy led by the USA and NATO. Following the end of the Cold War and the lib­eral international order becoming a global world order, many other states joined in, bringing along their own systems of values, goals and interests. In this period, the USA provided “global services – such as security protection and support of open markets – which made other states willing to work with rather than resist the American pre eminence” (Ikenberry, 2006: 14). However, at the start of the 21st century the situation in international rela­tions began to change with the emergence of issues like terrorism, migra­tion, climate change, arms proliferation. “One of the deepest starting points is that in recent years crisis has developed into a serious structural crisis, involving all vital areas of human life in society, including values, social and health care, education, culture, politics, environmental issues and others” (Grizold and Svetlicic, 2019: 333). It had become ever more difficult for the USA and other Western countries to cope with these changes, especially since in addition to the crisis of authority these countries began to increas­ingly face a legitimacy crisis; namely, the third issue triggering the crisis of the liberal international order discussed in this article. Joseph Nye notes internal reasons that explain the crisis of international liberal order and the role of the USA. He claims “America’s place in the world may be threatened more by the rise of populist polices at home than the rise of other pow­ers abroad” (Nye, 2019: 80). Not a great admirer of President Trump’s new policies, Elliott Abrams (Abrams, 2019: 133) states: “To many Americans, the system that elites ordained for them has come to seem unjust”. Unlike in the period after the end of the Second World War when liberal democracies together with security enabled their citizens to enjoy the con­stant growth of living standards and prosperity, this is no longer the case. In past 20 years, inequality and poverty have soared in Western democracies, principally connected to globalisation of the international order. A book by Branko Milanovic is often cited here since it clearly shows the biggest win­ners of globalisation have been workers in China and India whose revenues in urban areas have doubled or tripled, as well as the 1 per cent of the world wealthiest, while the biggest loser is the middle class in industrial countries (Milanovic, 2016: 19). Of course, the loss of jobs is also certainly largely due to automation processes. The globalisation process in the USA and the UK was coupled with growing social inequalities and the meltdown of the mid­dle class. In the book symbolically entitled “US VS THEM”, Ian Bremmer quotes a Pew Research study from December 2015, noting that “after more than decades of serving as the nation’s economic majority, the American middle class is now matched in number by those in the economic tiers above and below it”. Bremmer adds that in “1970 middle-income house­holds earned 62% of aggregate income in the United States. By 2014, their share had fallen to just 43%” (Bremmer, 2018: 16–17). Economic stagnation is pronounced in America’s Midwest and in the north of England where old industrial centres have been run down while new technologies have been unable to create new jobs to fill the void left when big companies departed mostly for Asia. It is the discontent of these people in the USA and the UK that led Trump and Brexit to success (Pribicevic, 2018b: 22). Their anger was primarily directed at the illegal workers and immigrants they felt were responsible for their economic and social hardship. Alan Abramowitz states that “racial resentment was the single strongest predictor for Trump among Republican primary voters, although economic and cultural concerns do not exclude each other and that Trump explicitly connected these issues by arguing that illegal immigrants were taking jobs from American citizens” (Abramowitz, 2018: 153). Ian Bremmer shares this view, adding that: “Many Americans believe that some illegal immigrants, willing to work for less, take the low wage jobs that working class Americans are trained to do while others live off public assistance paid by US taxpayers” (Bremmer, 2018: 20). Many authors claim that almost all of the progress and revenues made in the USA since the 1980s has ended up in the hands of the top 20 per cent of the richest (Ikenberry, 2018: 20). For the first time since the Second World War, the average American family cannot guarantee that their children will be better off than their parents, which has led to the crisis of the legitimacy of democracy that is increasingly unable to respond adequately to the issues and problems of its citizens (Luce, 2017: 12–13). Things appear even worse when we see the regression of democracy in so-called new democracies like Turkey, the Philippines and even Poland and Hungary. Many analysts believe that nationalism and populism are becoming the guiding ideas and ever more citizens hold the view that progress does not equal democracy (Diamond, 2019). Conclusion In the end, it remains to be seen what the world order will look like in the years to come. By all accounts, it will be much closer to what Mearsheimer and other realists claim than to what the advocates of liberalism were hoping to achieve: from abandoning the “missionary” role of the USA to promoting democracy and ushering in a new concept of illiberal hegemony; espousing a policy of protectionism vs free trade; leaving international organisations and treaties Trump considered harmful to US interests, including the shak­ing off of ideological prejudices in relations with Russia. Of course, it is now impossible to precisely imagine the future world order although one can indicate certain parameters that will surely influence the further develop­ment of great power relations. According to most assessments, China will not be able to replace the USA as a future world leader of a multipolar world but the USA will certainly lose its previous position, thereby lowering its chances of influencing international politics and shaping the new world (Cohen, 2019: 144). Many predict that, instead of seeking to destroy the existing order, China will try to increase its influence within it. In fact, China is one country that has benefited the most from the current international liberal order, especially from globalisation. Yet, despite predictions that per­haps in the next few decades China’s GDP will overtake that of the USA, in terms of per capita income, military power and even less ‘soft power’ such expectations do not appear to be realistic. The USA’s reduced influence will be impacted by several factors. First, the decline in America’s economic power will cause a weakening of its military power. Second, turning towards its own problems will certainly diminish Washington’s capability to deal with other states’ problems. Although the “America First” slogan itself did not ensure Trump’s 2016 election victory, it is a policy that future US presidents will need to embrace while seeking to be elected. Third and most importantly, another great 20th century polit­ical theorist, Aron, noted that a great power loses its strength if it ceases to serve an idea. This is exactly what is happening to the USA that became leader of the world not only due to its military might but chiefly due to the power of the ideas it was advocating that became global following victory in the Cold War. By turning to itself and its economic problems at home, the USA will cease to be as attractive to other countries and people as before. Yet, this does not imply the end of the important role played by the USA and its Western allies in world politics. The USA is sure to remain a major world power for many years to come, especially since neither Russia nor China offer a model for domestic or international relations of appeal to other world countries, particularly for those on a higher development level. The EU is already the main target for Russia and China, explaining why it should stay close to the USA mainly for security and defence reasons. For a long time, China has been a major investor and important contributor to the UN’s peacekeeping forces in Africa (Šabic and Pejic, 2019: 379), yet it can hardly be expected that Chinese policies or even less its internal order will be attractive to Latin American or European countries, let alone in Asia where India and Japan have a significantly different outlook on interna­tional relations than Beijing. Hence, it is more realistic to expect the world to move in the direction of a new international order with the USA, China and Russia as the dominant players, despite Russia being prevented from acting as an equal partner as Washington and Beijing due to its economic hard­ship (Haass, 2019: 30). This gives further support for Mearsheimer’s assess­ment that China is the only country in the world with the potential to chal­lenge the USA. However, the question is whether it will be able to realise this potential (Mearsheimer, 2018: 229). Still, it is not only China and Russia which pose a challenge to Western policies at the start of the 21st century. I would even venture to claim that it is not the biggest challenge facing the USA and the UK. The greatest chal­lenge is ideological in nature and concerns the crisis of the liberal policies pursued in these countries ever since US President Ronald Reagan and UK Prime Minister Margaret Thatcher. While generating great economic growth in those countries, at the same time these policies led to growing inequal­ity and poverty among the working class and former middle class. The American Dream and a prosperous Britain are no longer as appealing to citizens or the citizens of other countries as they once used to be. People around the world, particularly in Africa, Latin America and the Middle East, perceive the USA and the UK as great powers with mighty weapons but also as countries pursuing the wrong foreign policy and countries with a rising number of poor and dissatisfied people. The endless rows of desperate ref­ugees from Latin America and the Middle East swarming to the USA and the EU cannot be the sole criterion for determining how successful these socie­ties are, let alone for the even less liberal international order that brought them to this position. Of course, having said this, we do not at all question that, despite all of this, Western countries still offer the best living conditions on our planet. BIBLIOGRAPHY Abramowitz, Alan (2018): The Great Alignment: Race, Party Transformation, and the Rise of Donald Trump. New Haven: Yale University Press. Abrams, Elliott (2019): Trump Versus Government, Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (3): 129–138. Bremmer, Ian (2018): Us vs. Them, The Failure of Globalism. New York: Penguin Random House. Cohen, Eliot (2019): America’s Long Goodbye. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (1): 138–146. Desch, Michael (2008): Power and Military Effectiveness: The Fallacy of Democratic Triumphalism. Baltimore: Johns Hopkins University press. Diamond, Larry (2015): Facing up to the Democratic Recession. Journal of Democ­racy, The Johns Hopkins University, Washington (1): 141–154. Doyle, W. Michael (1986): Liberalism and World Politics. American Political Science Review (4): 1151–1169. Doyle, W. Michael (2005): Three Pillars of the Liberal Peace. American Political Science Review 99 (3): 463–466. Gifkins, Jess, Jarvis Samuel and Ralph Jason (2019): Brexit and the UN Security Council: Declining British Influence? International Affairs (6): 1349–1368. Grizold, Anton and Svetlicic Marjan (2019): The emerging new world order: New trends calling for new answers: Editorial, Teorija in Praksa, Vol. LVI, Special issue: 333–337. Ikenberry, John (2018): The End of Liberal International Order? International Affairs, The Royal Institute of International Affairs 94, London (1): 7–23. Johnson, Donald (2018): The Wealth of a Nation, A History of Trade Policy in America. Oxford University Press. Kaufman, Joyce (2017): The US Perspective on NATO under Trump. International Affairs, The Royal Institute of International Affairs, London (2): 251–267. Luce, Edward (2017): The Retreat of Western Liberalism: New York: Atlantic Monthly Press. Haass, Richard (2019): How a World Order Ends. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (1): 22–31. Niblet, Robin (2017): Liberalism in Retreat: The Demise of a Dream. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, 96 New York (1): 24–31. Mearsheimer, John (2018): The Great Delusion: Liberal Dreams and International Realities. New Heaven: Yale University Press. Milanovic, Branko (2016): Global Inequality: A New Approach for the Age of Globalization. Cambridge, MA: Harvard University Press. Mishra, Pankaj (2017): Age of Anger: A History of the Present. New York: Farrar, Straus and Giroux. Nye, Joseph (2019): The Rise and Fall of American Hegemony from Wilson to Trump, International Affairs, The Royal Institute of Foreign Affairs 95 (1): 63–80. Posen, Barry (2018): The Rise of Illiberal Hegemony. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (2): 20–27. Pribicevic, Ognjen (2018a): Ujedinjeno Kraljevstvo izmedju škotskog i evropskog referenduma, (United Kingdom between Scottish and European referendum) Srpska politicka misao, Institut za politicke studije, Beograd (1): 185–212. Pribicevic Ognjen, (2018 b) Kriza zapadnog liberalizma i njene refleksije na Srbiju (Crisis of Western Liberalism and its implications on Serbia) in Ka evropskom društvu, (Towards European Society) (ed) Lilijana Cickaric and Aleksandar Boskovic, IDN, Belgrade, 11–27. Pribicevic, Ognjen (2019): Britanska diplomatija trgovine i novca, (British diplo­macy of trade and money) Medjunarodni problemi, IMPP, Beograd (2): 137– 159. Raškovic, Matevž, Davor Vuchkovski and Marjan Svetlicic (2019): The Emerging New World Order: New Trends Calling for New Answers: Tectonic Shifts in the Global Environment and the Challenges for Academics. Teorija in Praksa, Vol. LVI, Special Issue: 338–355. Ruggie, John (1982): International Regimes, Transactions, and Change: Embedded Liberalism in Post War Economic Order. International Organizations 36: 2, Spring, 379–415. Russett, Bruce and John Oneal (2000): Triangulating Peace: Democracy Interde­pendence and International Organizations. New York: Norton. Smith, Tony (2017): Why Wilson Matters: The Origin of American Liberal Interna­tionalism and its Crisis Today. Princeton: Princeton University Press. Stokes, Doug (2018): Trump, American Hegemony and the Future of the Liberal International Order. International Affairs, The Royal Institute of International Affairs, London 94 (1): 133–150. Sullivan, Jake (2018): The World after Trump. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (2): 10–19. Šabic, Zlatko and Nina Pejic (2019): The Emerging New World Order: New Trend Calling for New Answers: The New Balancing of Power in International Organisations: China in the Spotlight. Teorija in Praksa, Vol LVI: Special Issue, 372–390. Haass, Richard (2019): How a World Order Ends. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (1): 22–31. Xuetong, Yan (2019): The Age of Uneasy Peace. Foreign Affairs, Council on Foreign Relations, New York (1): 40–46. Whitman, Richard (2019): The UK’s European Diplomatic Strategy for Brexit and Beyond. International Affairs, The Royal Institute of International Affairs, London (2): 383–404. Yin, Robert. K. (2009): Case Study Research: Design and Methods. California: SAGE Publications. SOURCES Diamond, Larry: Democracy in Decline. Accessible at https://www.foreignaffairs. com/articles/world/2016-06-13/democracy-decline, 14. 3. 2019. Diamond, Larry: Democracy Demotion. Accessible at https://www.foreignaffairs. com/articles/2019-06-11/democracy-demotion, 14. 2. 2019. Merkel, Angela: Europe must unite to stand up to China, Russia and US Accessible at https://www.theguardian.com/world/2019/may/15/angela-merkel-interview­europe-eu-unite-challenge-us-russia-china, 12. 9. 2019. Toft Duffy, Monica: Why is America addicted to foreign interventions. Accessible at https://nationalinterest.org/feature/why-america-addicted-foreign-interven­tions-23582, 12. 8. 2019. Trump, Donald: Others have to “figure the situation out” after US announces with­drawal from Northern Syria. Accessible at https://www.cnbc.com/2019/10/07/ trump-other-countries-must-deal-with-isis-as-us-withdraws-from-northern-syria. html, 12. 9. 2019. Remarks by President Trump to the 74th Session of the UN GA. Accessible at https:// www.whitehouse.gov/briefings-statements/remarks-president-trump-74th-ses­sion-united-nations-general-assembly/, 24. 10. 2019. Anna JAGIELLO-SZOSTAK, Joanna KULSKA* THE ROLE OF RELIGIOUS INSTITUTIONS IN THE PROCESS OF RECONCILIATION AND PEACEBUILDING – A CASE STUDY OF BOSNIA AND HERZEGOVINA (AHMICI, TRUSINA AND BRADINA) Abstract. Bosnia and Herzegovina is a young, post-con­flict and ethnically divided country in Europe. It is well known for being the scene of a conflict centred on reli­gious divisions. For the researcher, this raises a number of interesting questions. What is the role of religious institu­tions in conflict and peacebuilding? Why is religion politi­cised? Can religious dialogue be perceived as a factor in the process of reconciling opposing ethnic communities; in this case, Serbs, Croats and Bosniaks? A section of this article is devoted to the stories of survivors from Bosniak, Croatian and Serbian families1. Each of these three ethnic groups suffered during the massacres in Ahmici, Trusina and Bradina, which took place in the first half of the 489 1990s. In addition, the authors analyse the role played by institutions like the Inter Religious Council in Sarajevo and the Maximilian Kolbe Foundation in order to assess their contribution to reconciliation and peacebuilding. In this regard, the purpose of the article is to conceptualise the issue of religious peacebuilding in the wider context of peace and conflict studies, as well as to call attention to the ubiquitous unobjective and unbalanced perceptions of the role of religion in contemporary conflicts and conflict resolution. Keywords: religion and politic s, peacebuilding, reconcilia­tion, ethnicity, memory, victims, Bosnia and Herzegovina Introduction The history of Bosnia and Herzegovina is interspersed with periods of hatred, conflict as well as mutual cooperation and peace in the areas of politics, culture and religion. On one side, as Vjekoslav Perica notes, the * Anna Jagiello-Szostak, PhD, Assistant Professor, Faculty of Social Sciences, Institute of International Studies, University of Wroclaw, Poland; Joanna Kulska, PhD, Assistant Professor, Faculty of Political Science and Social Communication, University of Opole, Poland. 1 The order is alphabetical. first ecumenical movements appeared in the 19th century. An example is Josip Juraj Strossmayer, who urged Catholic Croatian and Orthodox Serbs to work together against Hungarian nationalism. Similarly, in the 1960s, the Catholic Church began annual interreligious dialogue and prayers (Perica, 2006a: 64, 98–104). On the other side, in the time of Yugoslavia (1918–1992) religion and religious institutions played a great role in inter-ethnic rela­tions. Radmila Radic wrote that during the existence of Yugoslavia religious institutions did not establish genuine cooperation and this was another reason for the collapse of Yugoslavia. The struggle of individual religious institutions for ‘their nations’ led to mutual intolerance and open hostility between Orthodox, Catholic and Muslim Yugoslavs (Radic, 2003: 196–207). The war in Bosnia and Herzegovina during the 1990s occurred on ethnic fronts, with each seeking to protect the interests of individual groups and create statehood as part of their own identity. In all the states that arose from the ruins of Yugoslavia, as Vijekoslav Perica states, religion has become the most important foundation of nationality, except in Slovenia (Perica, 2006b: 104). Contemporary Bosnia and Herzegovina (BiH) is a young, post-conflict, ethnically divided country in Europe. Its history towards the end of the 20th century has had an impact on the socio-political climate today and the peacebuilding/reconciliation process. From 1991 to 1995, BiH was a fragile state, fighting for independence and international recognition. The nation­alistic demands of the larger ethnic groups coupled with a policy centred on cooperation with kin states were important drivers of the conflict. The Srebrenica massacre created international tension and became a symbol of remembrance. The complicated status of BiH and the peacebuilding pro­cess raises many questions for the researcher. Who is responsible for BiH’s future and for the reconciliation process? Is it society (including civil society and politicians), religious leaders, the international community or NGOs? What is the role of religious institutions in peacebuilding? Can religious dia­logue be perceived as a factor in the reconciliation of conflicted ethnic com­munities in BiH at the local level, in particular of Serbs, Croats and Bosniaks? The article draws on the workshop “European workshop on dealing with the violence burdened past in Bosnia and Herzegovina. A contribu­tion to dialogue and a culture of listening and solidarity” held in Sarajevo in April 2018. This workshop primarily focused on the complex ethnic, social, cultural, political and economic situation of those affected by resettlement, ethnic cleansing, displacement and other forms of exclusion. The article is divided into two parts, the first of which examines state and non-state strategies of conflict resolution/peacebuilding and the development of a more holistic and anthropocentric approach to conflict and peace in the post-Cold War period. The term “peacebuilding” is borrowed from Johan Galtung. The concept of religious peacebuilding is explained in the wider context of the transformative and relational approach. Reconciliation and forgiveness are considered as ‘bridging’ concepts which bring together reli­gious and secular dimensions of conflict resolution and peacebuilding. The second part of the article analyses case studies of events which unfolded in Bradina, Ahmici and Trusina, with a section devoted to the stories of Bosniak, Croatian and Serbian survivors2. Contributors to reconciliation and peacebuilding include religious institutions such as the Interreligious Council in Sarajevo and the Maximilian Kolbe Foundation, both of which are included in the analysis. From peacebuilding to reconciliation: a redefinition of conflict in the post-Cold War era The term peacebuilding entered public and scientific discourse in the 1990s3 after first being conceptualised by Johan Galtung in the 1960s (Bartoli, 2013: 200). Galtung understood peacebuilding as the practical implementation of peaceful social change through socio-economic recon­struction and development. Johan Galtung later expanded his initial defini­tion, noting that peacebuilding involves radical change aimed at overcom­ing contradictions that lie at the root of conflict (Galtung, 1996: 112). This broadened perspective, which took both structural and cultural factors into account, became increasingly influential in the post-Cold War era, when the nature of conflicts fought on a global scale changed from external to inter­nal. The “wars of our time”, which apparently somewhat resemble wars fought in the pre-Westphalian world (Münkler, 2004: 7–11), are now mainly wars continuing as internal conflicts, either civil or ethnic (Nye, 2009: 22). Often described as “new wars” (Kaldor, 1999: 2) or “post-national wars” (Münkler, 2004: 165), these contemporary conflicts revolve more around identity politics than geopolitical or ideological issues, which were once the principal source of conflicts (Kaldor, 1999: 6). While mainly internal, they undergo a process of internationalisation, thereby becoming “internal and internationalized” (Lederach, 1997: 11–12). Cultural factors, especially those relating to identity, play a significant role in such conflicts and, in their own specific way, contribute to their nature. As John Paul Lederach points out, in contemporary conflicts 2 The order is alphabetical. 3 The term entered public discourse following the publication of “An Agenda for Peace” by UN Secretary General Bouthros Ghali in 1992. cohesion and identity […] tend to form within increasingly narrower lines than those that encompass national citizenship. In situations of armed conflict, people seek security by identifying with something close to their experience and over which they have some control. In today’s set­tings that unit of identity may be clan, ethnicity, religion, or geographic/ regional affiliation, or a mix of these. In the worst scenarios, this nar­rowing of identity becomes what was once called the ‘Lebanonization’ and may now be called the ‘Somalization’ of conflict. (ibid.: 13) Discussions about identity raise the question of a balanced and compre­hensive modus operandi, especially when considering religious factors as its key components. After conducting extensive research into armed conflict, Jonathan Fox concluded that these factors should be approached in a com­plex, multidimensional way. Drawing on data on internal conflicts he had gathered (Fox, 2006: 2), including data of an ethnic nature, Fox stresses that although religious factors are present in many and these factors are playing an ever more powerful role, they cannot be seen as the sole determinant of those conflicts (Fox, 2004: 62). While many contemporary conflicts, includ­ing those in Northern Ireland and Bosnia, are classified as religious, such a perception may result in other determinants of conflicts being overlooked or ignored. The complex nature of those conflicts can only fully be understood in a wider historical and social context. Social identities either unite or divide people and, in certain circumstances, may contribute to hostilities, although whether a conflict actually develops depends on the context. By themselves, “identity markers’ such as ethnicity and religion are not enough to provoke conflict (Martin, 1997: 19). Each conflict is different and unique (Lüer, 2018). One of the questions raised in the debate surrounding the broadened understanding of peace and conflict in the post-Cold War era concerns the definition and redefinition of conflict itself. In his work, Johan Galtung writes not about the resolution of conflicts, but about their transforma­tion. He views conflict as a natural part of life and an opportunity to cre­ate a new, better reality achieved as a result of a common, creative effort (Galtung, 2007: 14); in his eyes, conflict is both the “Destroyer” and the “Creator” (Galtung, 2000: 2). He claims that while conflicts were analysed in the past, the processes of their peaceful transformation were not taken into consideration (Galtung, 1985: 141–148). His concept of “transcending and transforming” is therefore aimed at re-evaluating the way in which conflict should be perceived and dealt with. Galtung believes that relations establish the starting point of any theoretical or practical considerations. A similar view is found in the work of John Paul Lederach. Johan Galtung notes that relations are the essence of peace. Unlike security, peace can solely be per­ceived through the prism of relations as it is in itself a relationship between parties (Galtung, 2007: 14). It depends on the transformation of that other type of relationship: conflict. In this view, violence is the result of untrans­formed conflict. This makes it advisable to examine the roots of ethnic conflict in Bosnia and Herzegovina. Socio-psychological factors are often listed among its causes. In her empirical, anthropological and historical analyses, H. Zeynep Bulutgil states that unresolved issues concerning the elections in the 1990s and World War II violence create ethnic divisions in BiH (Bulutgil, 2016: 149). A strong sense of community coupled with hatred of outsiders was fostered over many years: a sentiment chiefly fuelled by revenge and vio­lence. Erin K. Jenne lists several drivers of ethnic cleansing, such as nation­alism and national self-determination, both of which were used to justify policies of ethnic cleansing and ultimately led to state-supported genocide. Further, “grievances from past experiences of victimisation and collective desires for revenge may lead victims of ethnic cleansing to become per­petrators in later periods” (Jenne, 2011: 116). It is worth noting that over the last 200 years or so BiH has experienced conflict on average every 40 years, starting with the Austro-Hungarian occupation in the 19th and 20th centuries, through both World Wars and ending with the Bosnian war of independence in the 1990s. These events preserved the ‘unhealed memory’ which, after decades of accumulation, led to a tragic outcome in the form of rising nationalism and harmful stereotyping, which eventually caused the conflict to reach alarming proportions. Factors contributing to the ethnic cleansing that took place in BiH include economic competition, social divisions among ethnic groups, mutual enmity and a fear of victimisation associated with political transi­tion, state policy or nation-building. A desire for personal gain might also have been a contributing factor (Jenne, 2011: 117–118). Many experts make a connection between ethnic conflict and modernisation, between fanning the flames of nationalism and the role of leaders (Jesse, Williams, 2011). In the post-Cold War era, a proposed explanation of ethnic conflict has been the concept of ancient hatreds. Raymond C. Taras and Rajat Ganguly refer to it as a “concept that was mainly the creation of journalists and media per­sonnel covering the Balkan ethnic conflicts and the various ethnic civil wars in sub-Saharan Africa” (Taras, Ganguly, 2010: 4). Signed in 1995, the Dayton Peace Agreement established Bosnia and Herzegovina as a federated state comprising three constitutive nations (Serbs, Bosniaks and Croats). This moment marked the beginning of deep ethnic divisions. It was in these unfavourable conditions, following the end of the war, that a comprehen­sive peacebuilding initiative was finally launched. Concepts like “relationship”, “meeting” and “reconciliation” form the basis of all the initiatives related to transforming the conflict (Lederach, 1997: 24–26). The key lies in “indigenous empowerment” which perceives the trans­formation of conflict and the recognition and inclusion of human and cultural resources from the inside. In the long term, the transformation of conflict should therefore be understood as a shift in perspective whereby the people involved in the conflict are no longer seen as the source of the problem, but as its solution. It is therefore necessary to create an infrastructure for peace at every level of the conflicted community. It is vital to identify cultural aspects and internal sources of conflict in order to reduce mutual hostility in the short term and, in the long run, to introduce reforms (e.g. political reforms) (Lederach, 1995: 212). Strong emphasis is placed on bottom-up peacebuilding which, according to Jean Paul Lederach, is more “elicitive”4 and transforma­tive than direct and prescriptive (Ramsbotham et al., 2011: 235). The transformative approach to peacebuilding may be viewed as a key aspect of the new post-Cold War perspective on conflict resolution, but also as a broad platform for cooperation between various civil society actors (Abu-Nimer, 2001: ix). This approach focuses less on the material and tech­nical aspects of peacebuilding and is associated with the comprehensive relational perspective which emphasises the role of interactions between conflicting parties. This perspective brings together a number of mostly non-state actors; a privileged position among them is occupied by cultural, religious and faith-based subjects who are the most active and hold the greatest experience in the areas of conflict resolution and peacebuilding. In the last few decades their contributions have held both normative and practical implications and contributed significantly to the shift in discourse towards a less structural or material and more identity-oriented approach. During the post-Cold War debate, religious and faith-based entities there­fore contributed to the emergence of a more holistic and anthropocentric approach to conflicts. At the same time, the relational and transformative approach became a crucial element of the broadly defined “new diplomacy” and, more precisely, track II or citizen diplomacy which implies the recogni­tion and inclusion of non-state actors in processes traditionally reserved for state actors. The key idea bridging these two domains is most fully repre­sented by the concept of reconciliation which, while rooted in religion, has become the universally applied strategy for moving from conflict to peace. Religion: between peace and conflict Matters concerning secular and religious perspectives while studying security and peacebuilding can be approached from a neo-liberal point of view, with an emphasis on the role of non-state actors. In this case, the “Elicitive” refers to the creation or emergence of a brand-new reality. terminology mostly revolves around concepts like reconciliation, forgive­ness and restorative justice, which are all examples of the ‘bridging’ phe­nomenon between religious and non-religious perceptions of conflict resolution and peacebuilding, and increasingly rely on the involvement of non-state actors, both religious and secular. Interestingly, since the early 1990s one can find the growing area of both the normative overlapping and empirical realisation of the tenets of secular and religious theory and prac­tice. Several different categories can be identified, such as the role of civil society in peacebuilding and track II or civil diplomacy, as well as a bottom-up approach and transformation of conflict. These categories are not only connected to, but in fact rooted in an ‘old/new’ attitude to peacebuilding known as the relational approach. The essence of the relational approach is its focus on the interactions between people and, more precisely, on the transformation of these interac­tions perceived as the purpose and the method of conflict resolution. Daniel Philpott and Jeniffer Llewellyn describe the relational approach as contex­tual, general, integrating and holistic (Llewelyn, Philpott, 2014: 15–16) and state that both restorative justice and reconciliation are relational concepts of justice. They refer not only to committing ‘wrong’, but also to the harm and consequences of wrongdoing at different levels, from the individual through group, community, national or even international level. The fun­damental question in this approach concerns what must be done when confronted with wrongdoing in order to establish and sustain peaceful rela­tions and to ensure that the conditions which led to the wrongdoing are not replicated. The purpose of this idea of justice is to create and protect the “reconciled” relations in both the present and the future (ibid.: 16). The relational approach forms the basis of the post-Cold War perception of non-state perspectives in the areas of conflict resolution and peacebuilding and represents the essence of religious peacebuilding which, although known and used in the past, has only recently (in the last few decades) become a feature of the alternative, “non-state-centric” approach to conflict resolution and peacebuilding. In both the theoretical and practical domain, religious peacebuilding may be viewed as the bridge between activities undertaken by religious and non-religious actors in the field of conflict and post-con­flict reconstruction, an example being Bosnia and Herzegovina. An impor­tant symptom of this phenomenon has been the inclusion of “non-political” terms associated with religion in political and social science discourse: terms like just peace (Philpott, 2012), brotherhood (Heo, 2012: 7), friendship (von Heyking, Avramenko, 2008), love (Nussbaum, 2015) and hope (Moisi, 2012) which since the early 1990s have been studied as elements of not only the alternative approach to conflict and peace, but also of politics itself (Butler et al., 2011). This approach is characterised by an emphasis on the ‘soft’ aspects of peace and conflict, that is mainly psychological and cultural factors, espe­cially religion. Acknowledgement of the religious factor in political science discourse enables researchers to surpass or transcend the secular approach which for the last few decades has dominated the field of political science and social science in general and hindered the inclusion of non-Western cultural perspectives in scholarly reflection. Consequently, the idea of establishing a more holistic and anthropocentric vision of peace, as postulated since the end of the Cold War, becomes more realistic. The concept of post-secularism comes to mind here; first coined by Jürgen Habermas, it suggests that the con­tinued exclusion of religion from the public sphere is not only impossible but also harmful to society itself (Habermas, 2008). Reconciliation has become a key concept in the area of peace and conflict; it has been transferred from religious discourse (Rotfeld, 2014: 8) and carries moral connotations. It is a very complex term which implies a change in atti­tude at the individual, interpersonal and institutional levels (Andrieu, 2018). On the basic level, reconciliation is understood as a change or improvement in relations between opposing parties (Renner, Spencer, 2012: 2) and a pro­cess which enables society to move from a divided past toward a common future (Bloomfield et al., 2003: 12). Another term closely linked to reconcili­ation is coexistence, although the presumptions and conditions associated with reconciliation and coexistence are very differently perceived, depend­ing on the author. For Johan Galtung, reconciliation means “closure” and “healing” and requires that various psychological, social, theological, philo­sophical and “human” aspects be considered (Galtung, 2001: 4). Daniel Philpott perceives reconciliation as a concept of justice and peacebuilding based on the holistic healing of wounds caused by war and dictatorship (Philpott, 2010: 94). Oliver Ramsbotham, Tom Woodhouse and Hugh Miall define reconciliation as the restoration of broken bonds and the process of learning how to live together despite radical differences. According to all of these authors, the role of reconciliation cannot be overstated since it should be regarded as the ultimate purpose of conflict resolution. The concept’s complexity and ambiguity becomes evident while analys­ing the various, minimalist and maximalist, understandings of the term. In the case of the former, reconciliation is taken to mean peaceful coexistence and lack of war. This implies the cessation of violence, respect for the for­mal rule of law and an obligation to remain part of the same political com­munity. The essence of reconciliation therefore lies in restoring or creating the minimal conditions for the survival of the political community while refraining from attempting to achieve more ambitious and difficult goals like forgiveness and social solidarity (Verdeja, 2014). As Daniel Bloomfield points out, reconciliation in this sense does not mean that former enemies will love or even forgive each other (Bloomfield et al., 2003: 2), but that they will coexist and develop a level of cooperation that will enable them to live side by side. The maximalist understanding of reconciliation is far more complex. Here, reconciliation is viewed as meaning the long-term process of building lasting peace between former enemies, implemented on both the state and society level. The necessary elements of reconciliation in this case are friendship, trust and empathy, albeit not necessarily forgiveness. Therefore, this understanding comprises elements of both ‘soft power’ and ‘hard power’ (Gardner-Feldman, 2012). Both reconciliation and the much more controversial and contested for­giveness are rooted in religious discourse and have become elements of the “peace and conflict political discourse”. Daniel Philpott notes that although the idea may seem surprising, unrealistic or even utopian, victims of even the worst massacres can and do forgive their oppressors. Political recon­ciliation, which is the result of dialogue between victims and perpetrators, implies the creation of a platform for mutual respect, as well as a responsi­bility to become members of a civilised society. External manifestations of these processes come in the form of declarations of forgiveness, like those made by the victims of apartheid in South Africa, the genocide in Rwanda or the war in Bosnia and Herzegovina. Although such acts of forgiveness are not a standard practice, they do happen. They are expressed either through voluntary acts motivated by religious beliefs, especially in the case of Christian victims, or following long-term processes of ‘the healing of relations’, namely, the key method used in conflict areas by peacebuilding actors, including religious and faith-based ones. Finally, one must bear in mind that human welfare lies in the centre of every discussion about building peace in a post-conflict reality. The concept of human security, as a new approach in analysing security, focuses on the safety of the individual rather than on state security. Vulnerable popula­tions include displaced persons, migrants, refugees, children, women and other groups who are at risk of or suffer from poverty, diseases, social and economic inequalities, human rights violations, ethnic conflicts, natural disasters or environmental pollution (Gasper 2015; Grizold et al., 2012). Human security refers to “the right of people to live in freedom and dig­nity, free from poverty and despair (…) with an equal opportunity to enjoy all their rights and fully develop their human potential” (paragraph 143, General Assembly resolution 60/1). Human security is interdisciplinary and connects areas such as international relations, peace and conflict studies, human rights, development studies and others. Survivors in BiH not only face economic, social and political problems5, but feelings of anger, shame, Human Security identifies seven components of security for the individual: economic, food, health, environmental, personal, community and political. guilt and a sense of being a victim. The resulting need for social and spiritual aid poses a challenge, which religious institutions can respond to. The role of religious institutions Leif-HagenSeibert indicates that the role of religious institutions as actors in peacebuilding is problematic since these institutions have largely lost their credibility due to their involvement in events of the war. Seibert states that in BiH strong religious institutionalisation, aggressive nation­alism and bellicose propaganda have all had a vast impact on religious credibility. And “high religious credibility is achieved only by actors who are able to plausibly distance themselves from spoilers and perpetrators” (Seibert, 2018: 429). Despite this, attempts at inter-religious cooperation are underway to build new and peaceful relationships on both the institutional and social levels. According to peacebuildinginitiative.org, religious actors can contribute to the peacebuilding process in several ways. For instance: 1. Religious beliefs may offer crucial intangible components of peacebuil-ding; 2. Religious actors traditionally perform a certain number of social functions which can be all the more important at the peacebuilding phase; and 3. Religious actors play an important role as members of local civil society (Religion & Peacebuilding, 2019). It seems that in the case of Ahmici, Trusina and Bradina the third point is particularly relevant; religious institutions can fulfil a number of different functions, like mobilisation (during a conflict, but also for peace), sociali­sation through education and training, integration of those excluded from society (via socio-economic development or rebuilding the socio-economic fabric of a post-war society) and taking over the role of political and partisan organisations with regard to certain matters, for example those related to human rights (ibid.). The main purpose of reconciliation and forgiveness is to transform rela­tions between conflicting parties through inter-religious meetings, address the problems facing survivors, provide spiritual and material support and acknowledge the victim status of all those involved. The crucial aspect is moral inclusion, i.e. rehumanisation of the enemy. Jörg Lüer from the Maximilian Kolbe Foundation introduced a workshop by saying “this is not a workshop, this is a mission”, and in his closing statement encouraged lis­teners to “be realistic and defend hope”. Therefore, religion is treated here as an agent of change. The workshop was organised by two religious insti­tutions: the Maximilian Kolbe Foundation (MKF) and the Inter-religious Council of BiH. While both organisations are in the category of religious and faith-based actors and exemplify the involvement of civil society in conflict transformation, the roles they hold are different. The Maximilian Kolbe Foundation (MKF) plays the role of an external actor aiming to imple­ment and promote work on reconciliation in Europe (“to make issues in Europe which have not been reconciled a subject of debate”) and is linked to Maximilian Kolbe Werk. The MKF is primarily concerned with the “cul­ture of remembrance” and aims to develop a “culture of listening”, and as such is regarded as an “ambassador of reconciliation”. The other organisa­tion, the Inter-religious Council of BiH, is an internal party to the conflict. It has existed since 1997 and was established with the support of the World Conference of Religions for Peace (WSCF Europe, 2015) by four religious communities: Orthodox, Jewish, Islamic and Christian. Its key goals include building tolerance and civil society with the help of five working groups: legal, media, education, women’s and youth (MRV BiH, 2019). The council’s most important achievement came in 1997 with the preparation and signing of the Statement of Shared Moral Commitments, in which changing peo­ple’s attitudes was one of its key objectives (WSCF Europe, 2015). Case study: Ahmici, Bradina and Trusina In BiH, the list of places where ethnic cleansing campaigns unfolded and massacres occurred is very long. This paper particularly focuses on the Ahmici, Trusina and Bradina incidents. Let us begin by analysing the case of Ahmici, a village which before the war had a population of 446 people, 356 of whom were Bosniaks; Croats and Bosniaks live there to this day. When Yugoslavia collapsed, Bosniaks from Travnik and Foca moved to Ahmici. On 16 April 1993, the Croatian army (Hrvatske Vojske Odbrane), called “Jokeri”, launched an attack on civilians. According to Islamic Community member Mahir ef. Husic, 180 buildings, houses and mosques were either damaged or destroyed, 116 people were killed, and 29 individuals were reported missing. The perpetrators were sentenced to either 25 or 16 years of imprisonment. The second case involved Bradina, which prior to the war was mainly inhabited by Serbs (its population of 665 included 600 Serbs, 16 Muslims, 2 Croats and 2 Yugoslavians, among others). From 25–27 May 1992 a Croatian-Muslim formation carried out an attack on Bradina in which 47 civilians were killed and 130 tortured. Several people remain missing even today. Private property was destroyed, along with the village’s Orthodox church. The third case involved Trusina, where 22 people were murdered en mass on 16 April 1993. These atrocities were committed by the Army of the Republic of Bosnia and Herzegovina (ARBH) during the Croat–Bosniak War. Eight members of an ARBH special unit named “Zulfikar” faced criminal charges6 (Balkan Insight, 2012 and 2014). As the Franciscan Darko Drljo said, Trusina’s inhabitants were complicit in the crime and the perpe­trators, who were never sentenced, continue to roam free (Drljo, 2018). One survivor recalled the words of one perpetrator: “Trusina must fall. No Croat is going to live in this area. We’re going to cleanse this area. If a Croat is to live here, we have to convert them to Islam” (Survivor 1, 2018). According to the religious leaders who participated in the workshop, common features of all three incidents included a lack of military facilities and the involvement of unarmed civilians who, totally unprepared for the attack, did not retaliate, but were nonetheless tortured and killed. The workshop included testimo­nies by five survivors from Ahmici and two from Bradina and Trusina, who spoke on behalf of their respective communities. The approach to religion, reconciliation and peacebuilding in BiH The process of peacebuilding and reconciliation is complicated; Ed Vulliamy notes that in BiH the issue revolves more around “false reconcilia­tion and clearance”. He writes: In Bosnia, ‘reconciliation’ is a common word used and abused as often as advertising slogans. It is synonymous with lucrative business and a promising career, although this refers primarily to the ‘international institutions’ which, during the war, left Bosnia to its tragic fate. These institutions now act on behalf of the ‘international community’, paying high wages and multiplying costs, and preach reconciliation without achieving any results. (Vulliamy, 2016: 23) On the other hand, the question arises of whether there is any serious alternative to the reconciliation attempts in BiH and to what extent religious institutions can help in this respect. With regard to reconciliation in Ahmici, Mahir ef. Husic emphasises that: “Islam is a religion of peace. … Islam calls on people to come together, because we come from one Father, Adam, and one Mother, Eve (Husic, 2018). He also states that the process of reconcilia­tion and dialogue in ethnically-mixed Ahmici is slow: There is no contact or dialogue between Croats and Bosniaks in Ahmici. They live next to one another, but do not meet or pay each other visits. (Husic, 2018) Mensur Memic, Dževad Salcin, Nedžad Hodžic, Senad Hakalovic, Nihad Bojadžic, Zulfikar Ališpago, Rasema Handanovic, Edin Džeko. As one of the survivors explained: Before the war, life here was good, people were going to work, no fights in this area. … I do not know the reason, the motives for these atrocities. … I would like to invite my Croat neighbours to sit down and talk about the past. (Survivor 2, 2018) These days the village of Bradina is abandoned, with only a few people living there on a permanent basis. The Orthodox church has been rebuilt and a memorial to the victims erected, but the destroyed Serbian houses stand derelict to this day. According to Orthodox religious leaders, those Serbs who survived moved to Canada, Australia and the USA, or to Trebinje in BiH, which is also where the bones of the people killed in Bradina were transferred. In the case of Trusina, half of the village’s population before the war was Croatian. Nowadays, no Croats live in Trusina and there is little prospect of them returning. In terms of the reconciliation process, survivors from the Serbian and Croatian communities have forgiven their perpetrators, with the families of Trusina survivors claiming to harbour no desire for revenge. Survivor 1 clearly stated that “I have forgiven, I have not forgotten” (Survivor 1, 2018), whereas survivors from the Islamic community never mentioned forgive­ness. A Franciscan priest remarked that “time does not heal wounds, time deepens wounds” (Drljo, 2018; Kardinal, 2018). A survivor does not forget what happened to them. However, it should be stressed that during the work­shop meeting all local religious leaders (Catholic, Islamic and Orthodox) talked about equality for all victims. Drljo, a Catholic representative, men­tioned that all three religions work with families but stressed that, due to certain limitations, religious officials should not be the only ones involved in working with victims (Drljo, 2018). These limitations are probably related to funds and ethno-political perspectives in BiH. It was emphasised that the “victims of war should be respected, not politicised. … Whoever commits a crime is a participant in a crime” (Kardinal, 2018). State approaches to the reconciliation process: reactions of Serbia and Croatia The lack of any clear commitment and active involvement of states like the Republic of Serbia or the Republic of Croatia in the reconciliation process is a result of the ethnicisation and divisions in Bosnian society. Although President Kolinda Grabar Kitarovic did attend the site of the mas­sacre in Ahmici, her visit was interpreted as a tourist trip and not an offi­cial act of reconciliation. In the eyes of the Islamic community, “she came alone, without media and in silence” (Husic, 2018). With regard to Bradina, there was no reaction from the Serbian, Croatian or Bosnian governments. Perpetrators remain free and no Croats have been sentenced because they emigrated to Croatia, and Bosnia is not allowed to prosecute them. Mutual recriminations seem to aggravate the stand-off: Croatian people accuse Muslims of committing crimes and the reverse is true for the latter. Another classic instance was the Bosniaks prison camp in Celebici at which Serbian inmates were abused and murdered. As E. Vulliamy writes, the perpetrators of these crimes were convicted in The Hague and the leaders in Sarajevo did not attempt to hide the culprits (Vulliamy, 2016: 63). Other examples of Serbian aggression towards Bosniaks in BiH include the atrocities commit­ted in Srebrenica, Omarska, Prjedor and Karaterm. E. Vulliamy emphasised that in the case of the Omarska incident the lack of a memorial to the victims indicates a process by which victims are erased from the collective mem­ory and forgotten (ibid., 2016: 25).With regard to Trusina, religious officials mentioned that when it comes to reconciliation, reactions of the media and the state are not enough. In an interview with Franciscan Marinko Štrbac, Željko Ivkovic stated that Unlike [in the case of] the massacre of Bosniaks in Ahmici, which took place on the same day and prompted a swift response from UNPROFOR as well as extensive news coverage, in the case of the dead on their side, the surviving Croats from the village of Trusina never received media attention. (Ivkovic, 2018) Survivors, perpetrators and forgiveness and their current status The question of the survivors’ current status and their relationship with the perpetrators has only been discussed to a limited extent. The situa­tion of the survivors is described as less than ideal and the general issues raised by all religious establishments are the same and chiefly address the lack of acknowledgement of the atrocities, the victims and their families (Kovacevic, 2018; Drljo, 2018). The matter of forgiveness was brought up during the reconciliation process together with the question of whether anyone can really forgive these crimes. In the course of the investigation, we found that both forgiveness and a lack of it, as well as the inability to forget traumatic events, have far-reaching consequences. First, they can reinforce or even cause additional distress instead of helping to deal with the trauma (humiliation, torture). Every individual has their own traumatic memories and lives with stigma. At the same time, those who have lost someone are more responsive to and supportive of peacebuilding initiatives. Survivors do not harbour hatred or a desire for revenge, but politicians may harness their memories to fuel vindictiveness. Second, the perpetrators still roam free. Frequently, those who committed atrocities are supported by their communities, as in the case of the war criminal Dario Kordic7 who was given the support of the Croatian community. One survivor stated that “he should be ashamed” (Survivor 3, 2018). Many of the perpetrators were the victims’ neighbours; one survivor placed the blame on “our Croatian neigh-bours [who] destroyed our house” (Survivor 4, 2018). Conclusion The peacebuilding process in BiH faces many obstacles such as divisions along educational, historical, religious, political and ethnic lines. Thus, in the light of political, economic and social problems, religion and religious institutions can reinforce conflicts. On the other hand, religion and religious institutions can be a factor for peace and reconciliation in BiH, the former through doctrine and ethics and the latter by stimulating various activities, meetings, workshops, projects as well as ecumenical and inter-religious dia­logue. According to Jörg Lüer, the key challenges in dealing with a trauma on the micro level include: 1) solidarity with the victims; 2) dealing with individual responsibility and guilt; 3) dealing with the systematic framework of violence; and 4) differentiating the ways of treating the perpetrators (Lüer, 2018). Some obstacles he listed are fear (perpetrators are still hon-oured and have schools etc. named after them), shame, rejection, uncom­fortable discourses (every group creates a reputation system and protects it), grief and commemoration (space for grief, places of suffering) (Lüer, 2018). J. Galtung’s transformation of conflict is applicable to BiH; it begins with destruction and allows for the creation of a new reality and the rebuild­ing of relations between parties to the conflict. The process of peacebuilding is related to reconciliation, which is a long-lasting process of social and personal transformation requiring a trans-generational perspective. Not everything can be healed, but it is possible to learn how to live with the present wounds and start all over again with respect to the suffering of the victims. (Lüer, 2018) When it comes to scholarly analysis of the conflict in the Balkans and, more precisely, in Bosnia and Herzegovina, many different and novel Dario Kordic, leader of the Croatian Community of Herceg-Bosna (HrvatskaZajednicaHerceg-Bosna) during the war. The International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia sentenced him to 25 years in prison, but he was released in 2014. concepts and ideas should be considered. While reconciliation and peace-building are among the most frequently discussed, in the discourse most probably one still recalls “religious conflict” and “new wars” more than the very concepts of reconciliation and peacebuilding. At the same time, only a few voices are heard recalling the concept of the “ambivalence of the sacred” (Appleby 2000) and point to the pre- and post-war role of religious factors, which are very difficult to define. Since the conflict in Bosnia cannot be perceived as a definite, unambiguous reality, it may serve as an exam­ple of a highly complex contemporary conflict while simultaneously show­ing the emergence of new approaches and instruments for building peace. They in turn constitute creative and promising answers offered by global civil society to the problems facing the modern world. With a more human-oriented approach and the establishment of a growing area of cooperation among different actors, peace may be easier to understand and more likely to change the reality. Currently, there seem to be no other viable options. BIBLIOGRAPHY Abu-Nimer, Mohammed (2001): Introduction. In M. Abu-Nimer (ed.), Reconcili­ation, Justice and Coexistence: Theory and Practice. Lanham: Lanham Lexington Books. Andrieu, Kora, Reconciliation, Oxford Bibliographies. Accessible at http://www. oxfordbibliographies.com/view/document/obo-9780199743292/obo-9780 199743292-0148.xml, 10. 8. 2018. Appleby, Scott (2000): The Ambivalence of the Sacred. Religion, Violence and Reconciliation. Lanham: Rowman and Littlefield Publishers. Balkan Insight (2012): Witness Recalled Murders in Trusina, 25 September 2012. Accessible at www.balkaninsight.com, 9. 8. 2018. Balkan Insight (2014): Bosniak Soldier Jailed for Killing Croats in Trusina, 6 June 2014. Accessible at www.balkaninsight.com, 9. 8. 2018. Bartoli, Andrea (2013): Negotiating Peace: The Role of Non-Governmental organi­zations. Dordrecht: Republic of Letters Publishing. Bloomfield, David, Teresa Barnes, Luc Huyse (2003): Reconciliation after Violent Conflict: A Handbook. Stockholm: International Idea Institute. Butler, Jonathan, Jurgen Habermas, Taylor and Charles West (2011): The Power of Religion in the Public Sphere. New York: Columbia University Press. Bulutgil, Zeynep H. (2016): The Roots of Ethnic Cleansing in Europe. Cambridge: Cambridge University Press. Fox, J. (2004): Correlated Conflicts: The Independent Nature of Ethnic Strife. Harvard International Review 25: 4 Galtung, Johan (2001): After Violence, Reconstruction, Reconciliation and Resolution: Coping with Visible and Invisible Effects of War and Violence. In M. Abu-Nimer (ed.), Reconciliation, Justice and Coexistence. Lanham: Lanham Lexington Books. Galtung, Johan (2000): Conflict Transformation by Peaceful Means (The Transcend Method): Participant’s Manual. Trainer’s Manual. New York: United Nations. Galtung, Johan (2007): Introduction: Peace by Peaceful Conflict Transformation – the TRANSCEND Approach. In Ch. Webel and J. Galtung (eds.), Handbook of Peace and Conflict Studies. New York: Routledge. Galtung, Johan (1996): Peace by Peaceful Means. London: Sage. Galtung, Johan (1985): Twenty Five Years of Peace Research: Ten Challenges, and Some Responses. Journal of Peace Research 22: 2. Gardner-Feldman, Lily (2012): Historical Reconciliation – Lessons Learned and Best Practices. In Organization for Security and Co-operation in Europe, Workshop Towards a Strategy for Reconciliation in the OSCE Area, Vienna, 18 December 2012. Accessible at: http://www.osce.org/sg/98338?download=true, s. 1, 10. 3. 2016. Gasper, Des (2015): Human Security: From Definitions to Investigating a Discourse. In Routledge Handbook of Human Security, 28–43. Grizold, Anton, Marina Mitrevska, John Anthony Wanis-St., Vlado Buchkovski, Iza Tršar (2012): Conflict Prevention and Conflict Management in the New Security Context. The Case of the Former Yugoslav Republic of Macedonia. Ljubljana, 20–23. Fox, Jonathan (2006): The Future of Religion and Domestic Conflict, 26 June 2006. Accessible at , 11. 1. 2013. J. von Heyking, R. Avramenko (eds.) (2008): Friendship and Politics. Essays in Political Thought. Indiana: Notre Dame. Habermas, Jürgen (…) (2008): Notes on the post-secular society. Accessible at , 15. 5. 19. Heo, Emilia S. (2012): Reconciling Enemy States in Europe and Asia. New York: Palgrave Macmillan. Ivkovic, Željko (2018): Cetvrt stoljeca odzlocina u Trusini – Hrvata tamo više nema. Accessible at https://www.nedjelja.ba/hr/iz-zivota/razmisljanje/cetvrt-stoljeca­od-zlocina-u-trusini-hrvata-tamo-vise-nema/4774, 16. 5. 2018. Jenne, Erin K. (2011): The Causes and Consequences of Ethnic Cleansing. In Karl Cordell, Stefen Wolff (eds.), Routledge Handbook of Ethnic Conflict. London and New York. Jesse Neal. G, and Kristen P. Williams (2011): Ethnic conflict. A systematic approach to cases of conflict. Washington D.C.: CQ Press. Kaldor, Mary (1999): New and Old Wars: Organized Violence in a Global Era. Stanford: Stanford University Press. Lederach, Jean Paul (1997): Building Peace: Reconciliation in Divided Societies. Washington D.C.: USIP. Lederach, Jean Paul (1995): Preparing for Peace: Conflict Transformation Across Cultures. New York: Syracuse University Press. Llewellyn, Jennifer and Daniel Philpott (2014): Restorative Justice, Reconciliation and Peacebuilding. New York: Oxford University Press. Martin, David (1997): Does Christianity Cause War? New York: Oxford University Press. Moåsi, Dominique (2012): Geopolityka emocji. Jak kultury strachu, upokorzenia i emocji przeobrazaja swiat. [Geopolitics of Emotion: How the Culture of Fear, Humiliation and Emotion is Transforming the World]. Warsaw. MRV BiH (2019): Interreligious Council in Bosnia and Herzegovina. Accessible at https://www.mrv.ba/lat, 28. 2. 2019. Münkler, Herfried (2004): Wojny naszych czasów. [The Wars of Our Times]. Cracow: Wydawnictwo WAM. Nussbaum, Martha C. (2015): Political Emotions: Why Love Matters for Justice. Cambridge: Harvard University Press. Nye, Joseph, (2009): Konflikty miedzynarodowe. Wprowadzenie do teorii i his-torii. [International Conflicts. Introduction to Theory and History]. Warsaw: Wydawnictwa Naukowe i Profesjonalne. Perica, Vjekoslav (2006a): Balkanski idoli/1/, Biblioteka XX veka, Beograd. Perica, Vjekoslav (2006b): Balkanski idoli/2/, Biblioteka XX veka, Beograd. Philpott, Daniel (2012): Just and Unjust peace: An Ethic of Political Reconciliation. New York: Oxford University Press. Philpott, Daniel (2010): Reconciliation: A Catholic Ethic for Peacebuilding in the Political Order. In R.J. Schreiter, R.S. Appleby and G.F. Powers (eds.), Peacebuilding: Catholic Theology, Ethics, and Praxis. New York: Orbis Books. Radic, Radmila (2003): Religion in a Multinational State: the case of Yugoslavia. In D. Djokic (ed.), Yugoslavism. Histories of a Failed Idea 1918–1992. London: Hurst & Company. Rotfeld, Adam D. (2014): Poland-Germany-Russia: An Experience with the Reconciliation Process and Dialogue. In J. Szczudlik-Tatar and P. Majssner (eds.), Polish Experience in Reconciliation: A Model for Rapprochement in East Asia? Warsaw. Religion and Peacebuilding (2019): Religion & Peacebuilding Processes. Accessible at http://www.peacebuildinginitiative.org/index9aa2.html?pageId=1827, 3. 6. 2019. Ramsbotham, Oliver, Timothy Woodhouse and Hugh Miall (2011): Contemporary Conflict Resolution: The Prevention, Management and Resolution of Deadly Conflicts. Cambridge: Polity Press. Renner, Judith and Alexander Spencer (2012): Reconciliation after Terrorism: Strategy, Possibility or Absurdity? New York: Routledge. Seibert, Leif-Hagen (2018): Religious Credibility under Fire. Determinants of Religious Legitimacy in Postwar Bosnia and Herzegovina. Springer VS Bielefeld. Taras, Raymond C. and Rajat Ganguly (2010): Understanding ethnic conflict, Longman. Verdeja, Ernesto (2014): What is Political Reconciliation? In Mobilizing Ideas. 3 February 2014. Accessible at , 16. 10. 2018. Vulliamy, Ed (2016): Wojna umarla, niech zyje wojna. Bosniackie rozrachunki [The War Is Dead, Long Live the War. Bosnian Reckoning], 23, 25, 63. Wolowiec. WSCF Europe (2015): History of the Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina, Accessible at http://wscf-europe.org/news/history-of-the-interre­ligious-council-of-bosnia-and-herzegovina/, 2. 7. 2019. Peacebuilding initiative: Accessible at http://www.peacebuildinginitiative.org/ index9aa2.html?pageId=1827, 11. 1. 2019. SOURCES Drljo, Darko (2018): Speech delivered on 23 April, 2018 at the European workshop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A con­tribution to dialogue and a culture of listening and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archives. Husic, Mahir ef. (2018): Speech delivered on 23 April 2018 at the European work­shop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A contribution to dialogue and a culture of listening and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archive. Kovacevic, Emir (2018): Speech delivered on 23 April, 2018 at the European work­shop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A contribution to dialogue and a culture of listening and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archive. Lüer, Jörg (2018): Memory, Truth, Justice: Perspectives on Dealing with Violence Burdened Past, German Commission for Justice and Peace, 27 June 2018. Available from the author’s archives. Luer, Jörg (2018): Speech delivered on 23 April, 2018 at the European workshop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A con­tribution to dialogue and a culture of listening and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organizers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archives. Survivor 1 (2018): Testimony given in Catholic church on 23 April, 2018 at the European workshop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A contribution to dialogue and a culture of listening and soli­darity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archives. Survivor 2 (2018): Testimony given on 25 April 2018 in a mosque in Ahmici dur­ing the European Workshop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A contribution to dialogue and a culture of listen­ing and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archives. Survivor 3 (2018): Testimony given on 25 April 2018 in a mosque in Ahmici dur­ing the European Workshop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A contribution to dialogue and a culture of listen­ing and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Survivor 4 (2018): Testimony given on 25 April 2018 in a mosque in Ahmici dur­ing the European Workshop on dealing with the violence burdened past of Bosnia and Herzegovina. A contribution to dialogue and a culture of listen­ing and solidarity (Visiting: Bradina, Trusina, Ahmici, Krušcica), Sarajevo, BiH. Organisers: Maximilian Kolbe Stiftung, Berlin; Interreligious Council of Bosnia and Herzegovina; Renovabis. Available from the author’s archives. CLANKI Metka KUHAR, Gaja ZAGER KOCJAN* KONGLOMERAT TRAVME: OBREMENJUJOCE IZKUŠNJE V OTROŠTVU IN NJIHOVO SOCIALNO­DEMOGRAFSKO OZADJE** Povzetek. V Sloveniji smo leta 2019 na velikem panel-nem vzorcu odraslih prebivalcev izvedli prvo študijo obremenjujocih izkušenj iz otroštva (OIO). V prispevku predstavljamo njihovo razširjenost, medsebojne pove­zave in socialno-demografsko ozadje. Vec kot tri cetrti­ne udeležencev je doživelo vsaj eno OIO, vec kot cetr­tina pa štiri ali vec OIO. Najpogostejši OIO, o katerih so porocali udeleženci, sta custveno in fizicno nasilje. Skladno s predhodnimi študijami so rezultati pokazali, da se razlicne OIO pogosto pojavljajo v kombinaciji ter so pogostejše v družinah z nizkim socialno-ekonomskim statusom. Dosedanje študije opozarjajo na pomemben ucinek OIO na telesno, duševno in socialno funkcioni­ranje posameznikov skozi vse življenje, zato je nujno, da jih naslovimo s celovito nacionalno strategijo in izvedbenimi nacrti v relevantnih sektorjih. Kljucni pojmi: obremenjujoce izkušnje v otroštvu, nasilje, zanemarjanje, zasvojenost, težave v duševnim zdravju, revšcina Uvod Obremenjujoce izkušnje v otroštvu (angl. Adverse Childhood Experiences, poznane tudi pod okrajšavo ACE; v slovenskem jeziku OIO) so potencialno travmaticni dogodki ali izkušnje v otroštvu, ki so pomembno povezane z raz-licnimi negativnimi izidi ne samo v otroštvu, ampak tudi v odraslosti, na pri­mer z zdravstvenimi kazalniki, psihosocialnim funkcioniranjem in splošno kakovostjo življenja. V OIO-študijah se najveckrat meri 10 kategorij obre­menjujocih izkušenj v otroštvu. Pet kategorij je osebnih izkušenj: psihicno, fizicno in spolno nasilje oz. zloraba ter psihicno in fizicno zanemarjanje. Pet kategorij pa se navezuje na ostale družinske clane oz. clane gospodinj­stva (izvorno poimenovane disfunkcije v gospodinjstvu). Mednje uvršcamo * Dr. Metka Kuhar, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; dr. Gaja Zager Kocjan, docentka, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani in Nacionalni inštitut za javno zdravje, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. nasilje med odraslimi clani gospodinjstva, zasvojenost, duševne težave in kriminalno dejanje odraslega clana gospodinjstva ter razveza1 staršev ozi­roma prekinitev stika med otrokom in starši zaradi smrti starša, razveze ali zapustitve (Anda et al., 2010; WHO, 2018). Prva študija OIO (Felitti et al., 1998) je bila izvedena v Južni Kaliforniji v obdobju 1995–97 na vzorcu vec kot 17.000 oseb. Ugotovili so, da so obremenjujoce izkušnje v otroštvu zelo pogoste: 67 % udeležencev je porocalo o vsaj eni OIO, 13 % o štirih ali vec (Anda in Felitti, 2003). OIO so bile povezane s slabšim fizicnim in duševnim zdravjem, tveganimi vedenji v otroštvu in odraslosti in drugimi neugodnimi izidi (npr. nižja stopnja izobrazbe in nižji materialni status v odraslosti) (npr. Felitti et al., 1998). Od leta 2009 pod vodstvom Centra za nadzor bolezni in preventivo v vecini držav ZDA sistematicno zbirajo podatke o razširjenosti OIO. Študije o OIO so prav tako že izvedli v vecini evropskih držav ter tudi drugje po svetu in rezultati o razširjenosti teh izkušenj in njihovih posledi­cah so v vseh raziskavah zelo podobni (npr. Hughes et al., 2017; Norman et al., 2012). V tem prispevku predstavimo razširjenost OIO, njihovo med-sebojno povezanost in povezanost s socialno-demografskimi dejavniki na slovenskem vzorcu. Razlicne OIO so pogosto povezane med sabo (npr. Dong et al., 2004; Finkelhor et al., 2007), kar pomeni, da so posamezniki, ki so doživeli eno tako izkušnjo, verjetno doživeli tudi eno ali vec drugih OIO. Višje število OIO pomeni vecje tveganje za vse vrste neugodnih izidov, tudi ob kontroli socialno-demografskih dejavnikov (Felitti et al., 1998). Na podrocju raziskav viktimizacije in zanemarjanja otrok je bil pred prvo OIO-študijo sredi devet­desetih poudarek na preucevanje posameznih obremenjujocih izkušenj (npr. spolna zloraba, telesno nasilje), kasnejše študije pa izrazito poudarjajo rabo kumulativnih mer (npr. Dong et al., 2004). Blažilno delujejo varovalni dejavniki iz otroštva, npr. podporni odnosi v širšem družinskem krogu ali soseski (npr. Crandall et al., 2019), psihicna odpornost2 (npr. Beutel et al., 2017), z zdravjem povezana vedenja in soci­alno-ekonomski status v odraslosti, ravno obratno pa velja za obremenju­joce izkušnje iz obdobja po 18. letu (npr. Monnat in Chandler, 2015; Nurius et al., 2015). Tudi vrsta oz. kombinacija OIO (npr. zanemarjanje vs. nasilje), njihova stopnja resnosti in trajanje ter razvojno obdobje, v katerem je prišlo do OIO, se povezujejo z razlicnimi vrstami in intenzivnostjo negativnih izi­dov (npr. Hambrick et al., 2019; Turner et al., 2019). Obstojece študije opozarjajo tudi na mocno povezanost med številom OIO in revšcino oz. nizkim socialno-ekonomskim statusom (SES) v otro­štvu (glej npr. metaanalizo relevantnih študij od leta 1998 dalje; Walsch et 1 Pod terminom razveza so zajete tako razveze zakonskih kot partnerskih zvez. 2 V slovenšcini se uporablja tudi izraz osebnostna prožnost (angl. resilience). al., 2019). Nekateri avtorji (npr. Hughes in Tucker, 2018) predlagajo, da se revšcina obravnava kot dodatna OIO oz. ena izmed osnovnih OIO, oz. poudarjajo, da se socialno-ekonomske prikrajšanosti v OIO-študijah ne sme spregledovati (Braveman et al., 2018; Taylor-Robinson et al., 2019). Obenem pa OIO ne moremo zreducirati zgolj ali pretežno na slab(š)e socialno-eko­nomske okolišcine; raziskave kažejo, da povezava med OIO in neugodnimi izidi (npr. zdravstvenimi) ostaja tudi ob socasni kontroli SES (npr. Kelly-Irving in Delpierre, 2019). V Sloveniji je po zadnjih podatkih SURS-a (2020) kljub socialnim trans-ferjem kar 13,3 % oseb pod pragom tveganja revšcine, 16,2 % pa pod mejo tveganja socialne izkljucenosti. Tveganji sta posebej visoki med brezpo­selnimi. Mešl (2018) ter Mešl in Ilešic Toš (2020) opozarjajo, da okolišcine revšcine in socialne izkljucenosti ter nenehen preživetveni boj povzrocajo preobremenjenost in destabilizacijo družine in vzdržujejo kronicno nakopi-cenost problemov. Pogosto prihaja do transgeneracijskega prenosa domi­nantne družinske zgodbe o neuspehu. Na podrocju socialnega dela pri nas se je za družine s kompleksnimi, raznovrstnimi problemi (glej tudi Sternad, 2012) uveljavilo poimenovanje »družine s številnimi izzivi« (Mešl in Ilešic Toš, 2020). Avtorici opozarjata, da teh fenomenov ne smemo obravnavati kot individualnih patologij ter s tem odgovornost pripisovati posameznim družinam. Doslej še ni bilo kvantitativne študije, ki bi podala bolj sistemati-cen vpogled v to, kaj vse tvori obremenjujoce okolišcine družin s številnimi izzivi, imamo le kvalitativne opise posameznih primerov (glej tudi Kodele in Mešl, 2016). Poleg nizkega SES v otroštvu se lahko z OIO povezujejo tudi drugi demo-grafski dejavniki z medsebojnimi vplivi, in sicer tako na ravni posamezni­kov (npr. posameznega starša) in družin kot tudi širše skupnosti in družbe. Zato v tej raziskavi pozornost namenjamo tudi drugim socialno-demograf-skim dejavnikom, kot so spol, starost, narodnost in velikost kraja bivanja. V tujih študijah se konsistentno kažejo razlike v pojavnosti OIO še zlasti glede na raso/etnicnost (npr. Slopen et al., 2016). Kar se tice spola, iz dosedanjih študij vidimo, da ženske pogosteje porocajo o spolni zlorabi, moški pa o custvenem in telesnem nasilju (glej npr. Cunningham et al., 2014). Glede starosti je med evropskimi OIO-študijami najbolj primerljiva madžarska štu­dija, ki je bila prav tako izvedena na obsežnem panelnem vzorcu in omo­goca vpogled v povezanost med OIO in starostnimi skupinami (Nagy et al., 2019). Najvišjo pojavnost OIO so v tej študiji ugotovili v najmlajši starostni skupini udeležencev (18–29 let). Glede velikosti kraja bivanja obstojece štu­dije prinašajo razlicne izsledke, npr. da med ruralno in urbano populacijo ni razlik v pojavnosti OIO (Crouch et al., 2020) ali da so prebivalci rural-nih obmocij izpostavljeni vecjemu tveganju za nekatere OIO (Talbot et al., 2016). Raziskovalni problem V Sloveniji smo leta 2019 na velikem panelnem vzorcu odraslih prebi­valcev prvic izvedli OIO-študijo. Namen tega prispevka je preuciti razširje­nost OIO in povezave med razlicnimi OIO na slovenskem vzorcu. Zanima nas povprecno število pridruženih OIO in velikost tveganja za razlicne pri­družene OIO pri osebah, ki so doživele posamezno OIO. Poleg tega nas zanimajo povezave izbranih socialno-demografskih dejavnikov (socialno--ekonomskega statusa, spola, starostnih skupin, narodnosti in velikosti kraja bivanja do 18. leta starosti) s povprecnih številom OIO in tveganjem za posa­mezne OIO. Pricakujemo, da se bo z vec OIO in povecanim tveganjem za razlicne OIO najbolj povezoval nizek socialno-ekonomski status v otroštvu. Odgovori na ta vprašanja so pomembni z vidika obstojecega in nadalj­njega naslavljanja OIO, kar je v številnih državah že oz. bi povsod ekspli­citno in sistematicno morala biti prioriteta politik in tudi konkretnih praks v razlicnih sferah (npr. zdravstvo, socialno varstvo, šolstvo) (Welsh et al., 2019). Tematika je bila doslej pri nas relativno spregledana in ni bila siste­maticno naslovljena s celovito nacionalno strategijo in izvedbenimi nacrti v relevantnih sektorjih. Metoda Udeleženci in postopek Vzorcenje je izvedla raziskovalna agencija na podlagi svojega spletnega panela po zastavljenih kvotnih skupinah (spol, starost, statisticne regije in izobrazba) glede na splošno populacijo 18- do 75-letnikov. Zbiranje podat­kov je potekalo v obliki spletnega anketiranja med 14. 2. in 10. 4. 2019. Izpolnjevanje spletne ankete je v povprecju trajalo 27 minut. Anketo je v celoti izpolnilo 4940 posameznikov. Podatkovna baza je bila utežena po spolu, starosti, izobrazbi in statisticnih regijah, tako da cim ustrezneje odraža slovensko stanje v obdobju anketiranja. Pregled nekaterih demografskih znacilnosti uteženega vzorca prikazuje Tabela 1. Nizek socialno-ekonomski status v otroštvu smo pripisali tistim udeležencem raziskave, ki so hkrati ocenili svoj materialni položaj v otro­štvu kot slabši ali precej slabši v primerjavi z vrstniki ter navedli, da sta imela mati in/ali oce nizko izobrazbo (tj. le dokoncano ali nedokoncano osnovno šolo). Takih udeležencev je bilo 21,6 %. 6,5 % udeležencev ni bilo slovenske narodnosti; med njimi jih je bilo 2,1 % hrvaške in prav toliko srbske narod­nosti ter 1,1 %, bošnjaške ter prav toliko drugih narodnosti. Pregled po izo­brazbeni strukturi pokaže, da je imelo 43,9 % udeležencev najvec poklicno izobrazbo, 31,0 % strokovno srednješolsko ali gimnazijsko izobrazbo ter 25,0 % višje- ali visokošolsko izobrazbo. Šolajocih je bilo 5,9 % udeležencev, 55,7 % zaposlenih ali samozaposlenih, 0,5 % kmetovalcev, 10,5 % brezposel­nih, 26,5 % upokojenih, preostali pa so izbrali odgovor »drugo«. Merski inštrument Merili smo deset OIO, ki so podrobneje predstavljene v nadaljevanju. Vprašanja se nanašajo na odrasle clane gospodinjstva, razen pri spolni zlo­rabi, pri cemer se nanašajo tudi na storilce zunaj družine/gospodinjstva, in sicer na osebe, vsaj pet let starejše od udeleženca raziskave. Pri oblikovanju vprašanj smo izhajali iz izvorne študije (Felitti et al., 1998), t. i. kalkulatorja števila OIO (Anda et al., 2010). Ta zajema vprašanja, ki jih ameriški Centri za nadzor nad boleznimi in preventivo zastavljajo v okviru rednega spremljanja vedenjskih dejavnikov tveganja (angl. The Behavioral Risk Factor Surveillance System; CDC, b. d.), in vprašanja iz Mednarodnega vprašalnika obremenjujocih izkušenj v otroštvu (WHO, 2018). Nacin merjenja posameznih OIO v razlicnih študijah ni identicen. Nasilje med odraslimi clani gospodinjstva so na primer v izvorni študiji merili le kot nasilje nad materjo, dandanes pa je ta kategorija širša in lahko vkljucuje tudi nasilje starih staršev nad starši ter druge oblike družinskega nasilja. Vsako OIO smo merili z vec postavkami. Odgovorne kategorije pri postavkah za posamezne OIO niso enotne. Pri petih OIO so udeleženci podali odgovor, kako pogosto so doživeli/doživljali posamezno izkušnjo na petstopenjski lestvici (nikoli, enkrat, nekajkrat, pogosto, zelo pogosto), pri štirih OIO sta bila odgovora da ali ne, pri enem OIO pa drži ali ne drži. Ce je udeleženec raziskave vsaj pri eni od postavk za posamezno OIO oznacil, da je bila prisotna do njegovega 18. leta ali da jo je doživel vsaj nekajkrat, je zanjo dobil tocko. Pri spolni zlorabi je oseba dobila tocko v primeru, da je na katero koli od navedenih postavk odgovorila z (vsaj) enkrat. Tockovanje posameznih OIO je dihotomno (vrednosti 0 ali 1), tocke pa nato seštejemo, da dobimo število vseh OIO, ki jih je doživel posameznik. Najprej smo preverjali, ali so bili udeleženci v svojih prvih 18. letih izpo­stavljeni kateri izmed oblik zlorab/nasilja ali zanemarjanja v družini. Custveno nasilje – OIO1 (odgovori od nikoli do zelo pogosto): • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) je krical/a name, me žalil/a, me poniževal/a. • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) se je obnašal/a tako, da me je bilo strah, da me bo telesno poškodoval/a. • Cutil/a sem, da so me družinski clani z besedami prizadeli, poniževali ali me žalili. Telesno nasilje – OIO2 (odgovori od nikoli do zelo pogosto): • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) me je odrival/a, suval/a, grabil/a, klofutal/a ali metal/a stvari vame. • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) me je brcal/a, grizel/a, udarjal/a s pestjo ali z necim tepel/a. • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) me je udaril/a ali tepel/a. • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) me je udaril/a tako mocno, da se mi je poznalo ali da sem bil/a poškodovan/a. • Starš, stari starš ali drugi odrasli clan gospodinjstva (najmanj ena oseba) mi je grozil/a s strelnim orožjem ali nožem. Spolna zloraba ali nasilje – OIO3 (odgovori od nikoli do zelo pogosto): • Odrasli ali oseba, vsaj pet let starejša od mene, me je silila, da gledam pornografske slike ali filme, gledam ali kažem spolne organe ali gledam spolni odnos.3 • Odrasli ali oseba, vsaj pet let starejša od mene, se me je dotikala ali/in me silila, da se ga/je dotikam na seksualni nacin. • Odrasli ali oseba, vsaj pet let starejša od mene, me je napeljevala in/ali silila k spolnemu odnosu (oralnemu, vaginalnemu, analnemu). • Odrasli ali oseba, vsaj pet let starejša od mene, me je prisilila v oralni, vaginalni ali analni spolni odnos. Custveno zanemarjanje – OIO4 (odgovora drži ali ne drži): • Cutil/a sem, da me nihce v družini ni imel zares rad ali/in da ni nihce mislil, da sem pomemben/a, vreden/a ljubezni, edinstven/a. • Cutil/a sem, da v naši družini nismo bili pozorni drug do drugega/nismo skrbeli drug za drugega, si nismo bili blizu, se med seboj nismo podpirali oziroma nismo bili povezani. • Cutil/a sem, da me je najmanj ena oseba v družini sovražila. • Cutil/a oz. vedel/a sem, da so si moji starši želeli, da se ne bi nikoli rodil/a. Fizicno zanemarjanje – OIO5 (odgovori od nikoli do zelo pogosto): • Zgodilo se je, da v otroštvu in mladosti do 18. leta nisem imel/a dovolj hrane. Bil/a sem lacna. • Zgodilo se je, da sem v otroštvu in mladosti do 18. leta moral/a nositi umazana, ponošena, zastarela oblacila. • Zgodilo se je, da v otroštvu in mladosti do 18. leta nisem imel/a nikogar, ki bi me zašcitil. • Zgodilo se je, da v otroštvu in mladosti do 18. leta so bili moji starši ali skrbniki tako pijani ali »zadeti« ali drugace neodgovorni, da niso mogli poskrbeti zame. To postavko smo dodali v okviru te študije – je ni v predhodnih (Anda idr., 2010; Felitti idr., 1998; WHO, 2018). Sledi pet disfunkcij v gospodinjstvu. Telesno nasilje/zlorabe med odraslimi clani gospodinjstva – OIO6 (odgo­vori od nikoli do zelo pogosto): • Bil/a sem prica telesnemu nasilju ali zlorabam med starši oz. odraslimi clani gospodinjstva (npr. oce je pretepal mamo, dedek ali babica enega od staršev itd.). Odrasli clan gospodinjstva s težavami v duševnem zdravju – OIO7 (odgo­vora da ali ne): • Vsaj eden od clanov gospodinjstva je bil pogosto depresiven, psihicno nestabilen, je imel/a psihiatricno diagnozo itd. • Je kdo od clanov gospodinjstva naredil samomor? Zasvojenost odraslega clana gospodinjstva – OIO8 (odgovora da ali ne): • Do 18. leta sem živel/a z nekom, ki je bil zasvojen z alkoholom. • Do 18. leta sem živel/a z nekom, ki je uporabljal prepovedane droge. • Do 18. leta sem živel/a z nekom, ki je zlorabljal zdravila (npr. uspavala, protibolecinska sredstva itd.).4 Razveza staršev, smrt biološkega starša, zapustitev s strani starša ali skrbnika – OIO9 (odgovora da ali ne): • Ali vam je mama umrla do vašega 18. leta? • Ali vam je oce umrl do vašega 18. leta? • V obdobju do 6. leta starosti / med sedmim in dvanajstim letom / med trinajstim in osemnajstim letom vecino casa nisem živel/a z obema bio-loškima staršema.5 • Zgodilo se je, da v obdobju do 18. leta s staršem oz. skrbnikom dalj casa (na primer vec mesecev) nisem imel/a stika zaradi razveze, razhoda, ker je zapustil/a družino. Kriminalna dejanja odraslega clana gospodinjstva – OIO10 (odgovora da ali ne): • Je bil kdo od clanov gospodinjstva v zaporu? • Je kdo od clanov gospodinjstva storil hujše kaznivo dejanje? 4 To postavko smo dodali v okviru te študije – je ni v predhodnih (Anda idr., 2010; Felitti idr., 1998; WHO, 2018). 5 Namesto vprašanja o locitvi/razhodu staršev smo vprašanje formulirali širše (Anda idr., 2010; Felitti idr., 1998; WHO, 2018). Analiza podatkov Preliminarna analiza podatkov je zajemala prikaz povprecnega števila OIO in deleža posameznikov v razlicnih kategorijah izpostavljenosti OIO (0 OIO, 1–3 OIO, 4–6 OIO in =7 OIO) glede na demografske znacilnosti vzorca. Raz-like v povprecnem številu OIO med demografskimi skupinami smo pre­verjali s t-testom za neodvisna vzorca oziroma z analizo variance, razlike v kategorijah izpostavljenosti OIO pa s .2-testom. Za osebe, ki so porocale o posamezni OIO, smo izracunali tudi povprecno število pridruženih OIO. V nadaljevanju smo izracunali prevalence posameznih OIO za razlicne demografske skupine in z logisticnimi regresijskimi analizami ocenili pove­zanost demografskih znacilnosti s tveganjem za posamezne OIO. Nazadnje smo z logisticnimi regresijskimi analizami ob kontroli spola in starosti ugo­tavljali še, ali je za osebe s posamezno OIO znacilno vecje tveganje za druge pridružene OIO v primerjavi z osebami, ki o tej OIO niso porocale. Tabela 1: DEMOGRAFSKE ZNACILNOSTI VZORCA IN ŠTEVILO OIO GLEDE NA DEMOGRAFSKE KATEGORIJE N % Povprecno št. OIO t/F Število vseh OIO .2 0 1–3 4–6 =7 Vsi 4939 100 2,4 23,5 49,2 21,3 6,0 Spol -7,5*** 66,6*** Moški 2513 50,9 2,1 24,5 52,5 19,3 3,8 Ženski 2426 49,1 2,6 22,4 45,8 23,4 8,3 Starost 6,5*** 31,2*** 18–30 let 919 18,6 2,2 25,1 52,2 17,7 5,0 31–45 let 1436 29,1 2,4 22,3 51,1 20,1 6,5 46–60 let 1440 29,2 2,6 21,2 48,1 24,0 6,7 61–75 let 1143 23,1 2,3 26,5 45,9 22,2 5,3 SES v otroštvu -18,4*** 345,9*** Boljši/enak 3873 78,4 2,0 27,1 51,0 18,2 3,7 Slabši 1066 21,6 3,6 10,4 42,9 32,3 14,4 Narodnost -,1 ,6 Slovenska 4619 93,5 2,4 23,5 49,1 21,3 6,0 Drugo 320 6,5 2,4 22,5 51,2 20,2 6,0 Kraj bivanja do 18. leta 3,1* 9,8 LJ/MB 1030 20,9 2,5 22,8 47,4 22,6 7,2 Srednje veliko mesto 834 16,9 2,2 23,9 51,5 20,3 4,3 Manjše mesto 1206 24,4 2,4 23,4 49,7 21,1 5,8 Vas/podeželje 1868 37,8 2,4 23,7 49,0 21,1 6,2 Opomba. * p < ,05; ** p < ,01; *** p < ,001. Srednje veliko mesto: 10.000–100.000 prebivalcev; manjše mesto: 1.000–10.000 prebivalcev; vas/podeželje: manj kot 1.000 prebivalcev. Vir: avtorjev lastni prikaz. Rezultati Udeleženci raziskave so v povprecju porocali o 2,4 OIO; slaba polovica jih je porocala o 1–3 OIO, slaba cetrtina ni doživela nobene OIO, 6 % pa jih je porocalo o vec kot 7 OIO (Tabela 1). Med ženskami je bilo povprecno število OIO vecje kot med moškimi. Znacilne so bile tudi razlike med sta­rostnimi skupinami. O najvec OIO so porocali posamezniki, stari 46–60 let, o najmanj OIO pa mladi odrasli, stari 18–30 let. Precejšnje razlike je opaziti glede SES. Tisti z nižjim SES so porocali o vecjem številu OIO v primerjavi s tistimi z višjim SES v otroštvu. Razlike glede na kraj bivanja v otroštvu so bile majhne, še manjše so bile razlike glede na narodnost (slovenska ali druga). Med razlicnimi OIO je vec kot polovica udeležencev porocala o custve­nem nasilju, dobri dve petini pa o telesnem nasilju (Tabela 2). Slaba tretjina jih je porocala o razvezi staršev/zapustitvi/izgubi starša, petina o custvenem zanemarjanju in petina o fizicnem zanemarjanju. Najmanj jih je porocalo o kriminalnih dejanjih odraslega clana gospodinjstva in o spolni zlorabi/nasi­lju. Najvec pridruženih OIO se pojavlja pri kriminalnih dejanjih odraslega clana gospodinjstva, telesnem nasilju med odraslimi clani gospodinjstva, duševnih težavah odraslega clana gospodinjstva in spolni zlorabi/nasilju. Najmanj pridruženih OIO je znacilnih za custveno nasilje in razvezo staršev/ zapustitev/izgubo starša. O vseh OIO, razen o telesnem nasilju in zasvojenosti odraslega clana gospodinjstva, so pogosteje porocale ženske v primerjavi z moškimi (Tabela 3). Primerjava starostnih skupin pokaže, da so mladi odrasli redkeje poro-cali o telesnem nasilju, fizicnem zanemarjanju, spolnih zlorabah in nasilju, Tabela 2: PREVALENCA POSAMEZNIH OIO IN ŠTEVILO PRIDRUŽENIH OIO N % Povpr. št. pridru­ženih OIO Število pridruženih OIO 0–2 3–5 =6 OIO1 Custveno nasilje 2737 55,4 2,7 52,2 37,0 10,8 OIO2 Telesno nasilje 2109 42,7 3,0 46,1 40,6 13,3 OIO3 Custveno zanemarjanje 1237 25,0 4,0 21,6 55,2 23,2 OIO4 Fizicno zanemarjanje 1195 24,2 4,0 21,9 54,5 23,5 OIO5 Spolna zloraba/nasilje 296 6,0 4,3 23,6 41,9 34,5 OIO6 Locitev/zapustitev/izguba starša 1502 30,4 2,7 53,7 32,1 14,2 OIO7 Telesno nasilje med odraslimi 799 16,2 4,5 14,1 55,6 30,2 OIO8 Zasvojenost 1040 21,1 3,8 30,1 46,0 24,0 OIO9 Duševne težave 643 13,0 4,3 22,7 45,2 32,0 OIO10 Kriminal 161 3,3 4,8 21,6 32,7 45,6 Vir: avtorjev lastni prikaz. Tabela 3: POSAMEZNE OIO GLEDE NA DEMOGRAFSKE KATEGORIJE. OIO1 OIO2 OIO3 OIO4 OIO5 OIO6 OIO7 OIO8 OIO9 OIO10 % OR % OR % OR % OR % OR % OR % OR % OR % OR % OR Spol Moški (= Ref) 53,1 43,4 19,8 20,7 2,6 28,5 13,9 20,3 10,1 2,2 Ženski 57,9 1,2 *** 42,0 ,9 30,5 1,8*** 27,9 1,5*** 9,5 3,9*** 32,4 1,2** 18,6 1,4*** 21,8 1,1 16,0 1,7*** 4,4 2,0*** Starost 18-30 let (= Ref ) 56,6 33,6 24,4 17,5 4,0 31,0 11,5 17,9 17,8 3,6 31–45 let 57,9 1,1 42,3 1,4*** 24,5 1,0 21,6 1,3* 6,3 1,6* 27,9 ,9 17,6 1,7*** 24,3 1,5*** 14,5 ,8* 3,2 ,9 46–60 let 57,2 1,0 48,6 1,9*** 27,3 1,2 26,8 1,7** 6,6 1,7** 32,8 1,1 18,6 1,8*** 22,2 1,3* 12,1 ,6*** 2,8 ,8 61–75 let 49,1 ,7 *** 43,1 1,5*** 23,4 ,9 29,5 2,0** 6,4 1,6* 30,0 1,0 15,1 1,4* 18,0 1,0 8,5 ,4*** 3,6 1,0 SES v otroštvu Boljši/enak (= Ref ) 52,1 39,3 20,8 17,4 5,0 27,2 12,9 17,3 10,8 2,1 Slabši 67,6 1,9 *** 55,2 1,9*** 40,6 2,6*** 48,9 4,5*** 9,5 2,0*** 42,0 1,9*** 28,1 2,6*** 34,5 2,5*** 21,1 2,2*** 7,5 3,9*** Narodnost Slovenska (= Ref ) 55,2 42,7 25,1 24,3 6,0 30,6 16,1 20,8 13,1 3,3 Drugo 58,1 1,1 42,3 1,0 23,9 ,9 22,2 ,9 6,5 1,1 28,1 ,9 17,8 1,1 24,2 1,2 11,6 ,9 3,1 ,9 Kraj bivanja do 18. leta LJ/MB (= Ref ) 56,0 43,8 25,1 24,4 6,8 36,1 17,5 21,6 12,6 3,2 Srednje veliko mesto 51,9 ,8 40,0 ,9 22,1 ,8 19,3 ,7** 5,6 ,8 30,6 ,8* 15,4 ,9 18,2 ,8 11,4 ,9 2,9 ,9 Manjše mesto 56,6 1,0 42,8 1,0 24,7 1,0 21,1 ,8 6,1 ,9 30,7 ,8** 16,4 ,9 22,1 1,0 14,0 1,1 3,0 ,9 Vas/podeželje 55,9 1,0 43,2 1,0 26,5 1,1 28,3 1,2* 5,7 ,8 27,0 ,7*** 15,7 ,9 21,4 1,0 13,3 1,1 3,6 1,1 Opomba. OIO1 = Custveno nasilje, OIO2 = Telesno nasilje, OIO3 = Custveno zanemarjanje, OIO4 = Fizicno zanemarjanje, OIO5 = Spolna zloraba/nasilje, OIO6 = Locitev/zapustitev/izguba starša, OIO7 = Telesno nasilje med odraslimi, OIO8 = Zasvojenost, OIO9 = Duševne težave, OIO10 = Kriminal. OR = razmerje obetov v logisticnem regre­sijskem modelu. Ref = referencna skupina. * p < ,05; ** p < ,01; *** p < ,001. Vir: avtorjev lastni prikaz. Tabela 4: PREVALENCA IN TVEGANJE (RAZMERJE OBETOV) ZA PRIDRUŽENE OIO GLEDE NA PRISOTNOST POSAMEZNIH OIO. OIO1 OIO2 OIO3 OIO4 OIO5 OIO6 OIO7 OIO8 OIO9 OIO10 % AOR % AOR % AOR % AOR % AOR % AOR % AOR % AOR % AOR % AOR OIO1Custveno nasilje Ne 12,5 5,3 8,3 2,2 27,4 3,4 8,4 3,9 1,6 Da 67,0 15,9 40,9 12,6 37,0 6,9 9,0 4,3 32,8 1,3 26,4 10,1 31,2 4,9 20,3 6,1 4,6 2,8 OIO2Telesno nasilje Ne 31,9 12,1 12,1 3,0 28,5 6,3 13,1 7,2 2,0 Da 87,0 15,8 42,4 5,6 40,4 4,9 10,0 3,7 33,0 1,2 29,5 6,4 31,7 3,1 20,8 3,7 4,9 2,5 OIO3Custveno zanemarjanje Ne 43,7 32,8 11,5 3,3 25,0 8,6 14,5 7,3 1,7 Da 90,6 12,5 72,2 5,6 62,1 13,1 13,9 4,2 46,5 2,6 38,9 6,7 40,8 4,1 30,1 5,4 7,8 4,5 OIO4Fiz. zanemarjanje Ne 46,1 33,6 12,5 3,4 25,7 8,5 13,7 7,3 1,9 Da 84,7 6,8 71,3 4,9 64,3 13,1 14,1 4,2 45,2 2,4 40,4 7,3 44,2 5,2 31,0 6,4 7,6 4,1 OIO5Spolna zloraba/nasilje Ne 53,6 40,9 22,9 22,1 29,7 14,8 19,7 11,8 2,7 Da 83,5 4,3 71,3 3,7 58,2 4,1 56,8 4,2 41,8 1,6 37,5 3,2 42,8 3,1 31,3 3,2 11,3 3,9 OIO6 Locitev/zapustitev/izguba starša Ne 53,5 41,1 19,3 19,1 5,0 12,8 17,1 10,2 2,4 Da 59,9 1,3 46,3 1,2 38,3 2,6 35,9 2,4 8,2 1,6 23,9 2,1 30,0 2,1 19,4 2,1 5,2 2,2 OIO7 Telesno nasilje med odraslimi Ne 48,7 35,9 18,3 17,2 4,5 27,6 13,5 9,3 1,9 Da 90,5 10,1 77,8 6,4 60,2 6,7 60,4 7,3 13,9 3,2 45,0 2,1 60,3 9,9 32,4 4,8 10,2 5,5 OIO8Zasvojenost Ne 48,3 37,0 18,8 17,1 4,3 26,9 8,1 9,1 1,6 Da 82,2 4,9 64,2 3,1 48,5 4,1 50,7 5,2 12,2 3,1 43,4 2,1 46,4 9,9 27,8 3,9 9,3 6,2 OIO9Duševne težave Ne 50,8 38,9 20,1 19,2 4,7 28,2 12,6 17,5 2,3 Da 86,6 6,1 68,3 3,7 58,0 5,4 57,7 6,4 14,4 3,3 45,3 2,1 40,4 4,8 45,0 3,9 9,6 4,3 OIO10Kriminal Ne 54,7 42,0 23,9 23,1 5,5 29,8 15,0 19,7 12,2 Da 77,7 2,8 64,2 2,5 60,0 4,5 56,2 4,1 20,9 3,9 48,8 2,2 50,6 5,6 60,4 6,2 38,4 4,3 Opomba. AOR = razmerje obetov v logisticnem regresijskem modelu ob kontroli spola in starosti. Referencna skupina so osebe, ki niso doživele posamezne OIO (‘Ne’).p < ,001.Vir: avtorjev lastni prikaz. telesnem nasilju med odraslimi clani gospodinjstva in zasvojenosti odra­slega clana gospodinjstva v primerjavi s starejšimi, pogosteje pa o dušev­nih težavah odraslega clana gospodinjstva. Nižji SES v otroštvu je povezan z vecjim tveganjem za vseh deset OIO. Kraj bivanja v otroštvu se predvsem povezuje z verjetnostjo razveze staršev/zapustitve/izgube starša, ki je naj­vecja za tiste, ki prihajajo iz Ljubljane ali Maribora, manjša pa za tiste iz manj­ših mest ali vasi in s podeželja. Narodnost s tveganjem za razlicne OIO ni povezana. Udeleženci, ki so bili izpostavljeni posamezni OIO, so verjetneje poro-cali tudi o drugih OIO v primerjavi s tistimi, ki posamezni OIO niso bili izpostavljeni (Tabela 4). Razmerja obetov za posamezne pridružene OIO so pri razlicnih OIO variirala med 1,2 in 15,9 (Mdn = 4,2); vsa so bila znacilna na 0,1 % ravni tveganja. Med tistimi udeleženci, ki so porocali o custvenem nasilju, je bilo na primer 67,0 % takih, ki so doživeli tudi telesno nasilje, med tistimi, ki o custvenem nasilju niso porocali, pa je bilo takih 12,5 % (razmerje obetov znaša 15,9). Najvišja tveganja za pridružene OIO lahko opazimo pri custvenem nasilju, custvenem in fizicnem zanemarjanju in telesnem nasilju med odraslimi clani gospodinjstva. Najmanjše tveganje za pridružene OIO pa opazimo pri razvezi staršev/zapustitvi/izgubi starša. Razprava V prispevku smo predstavili podatke o razširjenosti desetih osnovnih OIO-kategorij iz prve slovenske OIO-študije. Analiza prinaša tudi podrob­nejši vpogled v sopojavljanje razlicnih OIO oziroma v povezave med posa­meznimi OIO ter socialno-demografskimi dejavniki. Vec kot tri cetrtine ude­ležencev je porocalo, da so v otroštvu doživeli vsaj eno OIO, vec kot cetrtina pa je doživela štiri ali vec OIO. To je nekoliko vec, kot kažejo rezultati prve OIO-študije (Anda in Felitti, 2003), ki pa je potekala na specificnem vzorcu pretežno belskega prebivalstva, višjega srednjega razreda na obmocju Južne Kalifornije. V naši raziskavi na obsežnem panelnem slovenskem vzorcu sta se kot najpogostejši OIO izkazali obe vrsti nasilja odraslega clana gospodinjstva nad otrokom, in sicer custveno in fizicno nasilje, ki pa nista med OIO z naj­vecjim številom pridruženih OIO – ravno obratno. Možno razlago vidimo v tem, da se pod tema dvema OIO skrivajo disciplinske oz. vzgojne prakse, ki so veljale in ponekod še vedno veljajo za povsem legitimne in neškodljive. Najvecje povprecno število pridruženih OIO smo ugotovili pri kriminalnih dejanjih odraslega clana gospodinjstva (4,8 pridruženih OIO), telesnem nasilju med odraslimi clani gospodinjstva (4,5 pridruženih OIO), duševnih težavah odraslega clana gospodinjstva (4,3 pridruženih OIO) in spolni zlo­rabi/nasilju (tudi 4,3 pridruženih OIO). Ob kontroli spola in starosti smo ugotovili, da so pri vseh OIO z izjemo razveze staršev/zapustitve/izgube starša razmerja obetov za druge pridru­žene OIO razmeroma visoka, mestoma zelo visoka (prim. Dong et al., 2004). Ce izpostavimo le nekatere najmocnejše povezave, se custveno nasilje naj­bolj povezuje s povišanim tveganjem za telesno nasilje in nasilje med starši ter za custveno zanemarjanje, velja pa tudi obratno. Poleg tega sta med seboj mocno povezani izkušnji custvenega in fizicnega zanemarjanja ter telesno nasilje med starši in zasvojenost. Med socialno-demografskimi dejavniki OIO izstopa SES. Pri posamezni­kih z nižjim SES je povprecno število OIO znatno višje kot pri tistih z višjim SES, kar potrjuje dosedanje ugotovitve (Walsh et al., 2019). Nižji SES pomeni tudi vecje tveganje za vse posamezne OIO, še posebej za fizicno zanemar­janje otroka, kriminalna dejanja odraslega clana gospodinjstva, pa tudi za custveno zanemarjanje, telesno nasilje med odraslimi clani gospodinjstva in zasvojenost odraslega clana gospodinjstva. Ženske v nasprotju z obstojecimi študijami (npr. Cunningham et al., 2014) nekoliko pogosteje porocajo o vecini OIO (izjemi sta custveno nasilje in zasvojenost odraslega clana gospodinjstva), prav tako so v pov­precju doživele vec OIO v primerjavi z moškimi. Med mladimi odraslimi je – v nasprotju s primerljivimi podatki iz madžarske OIO-študije (Nagy et al., 2019) – tveganje za vecino OIO nekoliko nižje kot v ostalih starostnih skupinah, vendar na podlagi tega ne moremo sklepati, da ti fenomeni z generacijami izginevajo. Mladi odrasli so redkeje porocali predvsem o teles­nem nasilju med odraslimi clani gospodinjstva in nad otrokom ter o fizic­nem zanemarjanju, hkrati pa pogosteje o duševnih težavah odraslega clana gospodinjstva. Glede telesnega nasilja lahko sklepamo na njegovo manjšo družbeno sprejemljivost. Nenazadnje imamo v Sloveniji od leta 2008 Zakon o preprecevanju nasilja v družini (PISRS), ki vkljucuje tudi telesno kazno­vanje otrok, pa tudi konkretne programe v primeru nasilja (npr. Unicefove Varne tocke). Da mladi odrasli pogosteje porocajo o duševnih težavah odra­slega clana družine, lahko kaže na manjšo stigmatizacijo in/ali vecjo druž­beno ozavešcenost o duševnih težavah. Narodnost pri nas za razliko od tujih študij (npr. Slopen et al., 2016) ni bila povezana niti s številom OIO niti s tveganjem za posamezne OIO. Tudi kraj bivanja je igral vlogo pretežno le pri razvezi staršev/zapustitvi otroka, kar je skladno z dosedanjimi ugotovit­vami, da je vec razvez v urbanih okoljih (Gautier et al., 2009). Rezultati raziskave skladno s pricakovanji in podobno kot predhodne študije (npr. Dong et al., 2004; Finkelhor et al., 2009) kažejo, da se razlicne OIO pogosto pojavljajo v kombinaciji ter so pogostejše pri posameznikih, ki izhajajo iz družin z nizkim SES. Dosedanje študije konsistentno opozarjajo, da tveganje za neugodne telesne, duševne in socialne izide v otroštvu in odraslosti kumulativno narašca s številom OIO (Dong et al., 2004), zato je za preprecevanje takih izidov posebej pomembno razumevanje sopojavnosti razlicnih OIO in njihovega socialno-demografskega vidika. Omejitve raziskave Ceprav so spletni paneli zaradi svoje ekonomicnosti vse pogostejše orodje za preucevanje splošne populacije, je potrebno imeti v mislih, da so panelni vzorci neverjetnostni. V njih sodelujejo posamezniki, ki imajo racunalnik (ali podobno elektronsko napravo) in ga znajo uporabljati ter imajo dostop do interneta in dajo svoje soglasje za vkljucitev v panel. Od kakovosti baze spletnega panela je odvisno, kako dobro odraža populacijo, vendar pa je reprezentativnost takih vzorcev v primerjavi z verjetnostnimi slucajnimi vzorci v vsakem primeru manjša. Demografsko gledano je domet spletnih panelnih študij verjetno še najbolj omejen med starostniki, ki so na splošno manj tehnološko in informacijsko pismeni. Dodatna omejitev raziskave je, da spremenljivke OIO temeljijo na samo­porocanju. Glede na velik starostni razpon vzorca pri tem lahko prihaja do pristranskosti priklica iz spomina (angl. recall bias) – zaradi casovne odda­ljenosti otroštva in spomina ter vloge distanciranja nasploh pri starejših ude­ležencih na eni strani ter casovne bližine in živosti spominjanja pri mladih na drugi. Na pristranskost priklica lahko vpliva tudi historicno spreminjanje percepcij OIO – kot smo že izpostavili, telesno kaznovanje (in s tem fizicno nasilje) in custveno nasilje sta bila v preteklosti bolj legitimna, duševne težave vecji tabu, razlike so tudi glede fizicnega zanemarjanja, doživljanja revšcine – predvidevamo, da imajo glede obojega mlajše generacije strožje standarde osebne presoje. Sklep OIO lahko pomembno zaznamujejo številne vidike clovekovega funk-cioniranja tekom celotnega življenja. Izkušnje drugih držav kažejo, da jih lahko z znanstveno preverjenimi programi in intervencijami ucinkovito preprecujemo, zaustavljamo ali vsaj zmanjšujemo njihove posledice in seveda tudi razširjenost. Tudi v Sloveniji obstaja veliko strategij in aktivnosti za izboljšanje zdravja in dobrobiti posameznikov (tako otrok kot odraslih), družin in skupnosti, ki vsaj do neke mere zaobjamejo OIO – vendar obsto­jeca prizadevanja v Sloveniji, ki vsaj posredno, na razlicne nacine in v raznih sferah naslavljajo OIO, še niso bila predmet sistematicnega pregleda in evalvacije. Korak naprej bi bil na podlagi tovrstne analize oblikovati nacio­nalno strategijo celovitega, sistematicnega, eksplicitnega naslavljanja OIO, pri katerem bi sodelovali vsi relevantni sektorji: zdravstvo (posebej pedia­trija in družinska medicina), predšolska vzgoja in šolstvo, socialno varstvo, sodstvo, policija, zapori in relevantne nevladne organizacije (posebej tiste, ki delujejo kurativno ali preventivno na podrocju duševnega zdravja). V medsektorskem sodelovanju bi se razvijali, implementirali in evalvirali akcij-ski nacrti. Pri tem je izrazito pomembno upoštevanje, da so OIO pogostejše v druži­nah z nižjim socialno-ekonomskim položajem ter da gre pogosto za konglo­merat razlicnih težav. Tem družinam je potrebno nameniti posebno skrb, da bi zmanjševali nadaljnjo izpostavljenost otrok OIO. Socialno delo (Mešl, 2018) in socialna pedagogika (Sternad, 2012) v našem prostoru razvijata pristope pomoci družinam s številnimi izzivi. Obe stroki poudarjata, da je kljucen premislek ne le, kaj ponuditi tem družinam (programi, ukrepi ipd.) ter kako razlicne vrste pomoci povezati med sabo, temvec kako s takimi družinami sodelovati. Posamezniki iz družin s številnimi izzivi najverjetneje trpijo za posledicami kompleksne travmatizacije. Ceprav v tem prispevku nismo ugotavljali povezanosti OIO, vkljucno s SES, z razlicnimi vrstami izi­dov, številne dosedanje študije opozarjajo, da so med pogostimi izidi OIO zdravstvene težave (v otroštvu in odraslosti) ter slabo funkcioniranje v šoli, tako v medvrstniških odnosih kot pri ucni uspešnosti (npr. Bellis idr., 2018). Za delo s tako zahtevnimi fenomeni je potrebna kakovostna usposobljenost strokovnih delavcev ter ustrezni institucionalni okvir, kjer niso v ospredju postopkovna vprašanja, ampak konkretno delo z uporabniki, tudi na terenu, ter kontinuirana izobraževalna in supervizijska podpora. Opravljena študija nakazuje tudi, kako pomembno je izboljševanje druž­bene blaginje in zmanjševanje neenakosti za zmanjševanje pojavnosti OIO in s tem njihovih kratko- in dolgorocnih posledic. Številne raziskave kažejo, kakšne ekonomske prihranke omogoca zmanjševanje OIO – npr. metaana­liza je pokazala prihranek 105 milijard dolarjev ob desetodstotnem zmanjša­nju pojavnosti OIO v Evropi in ZDA (Bellis idr., 2019). Korak v to smer je tudi cim zgodnejše prepoznavanje OIO (skozi zdravstveni in šolski sistem oz. sistem socialnega varstva) z domišljeno pripravljenimi in senzibilno izvede­nimi presejalnimi testi in znanstveno preverjenimi protokoli interveniranja (primer dobre prakse na podrocju medicine: https://www.acesaware.org/). LITERATURA Anda, Robert F., Alexander Butchart, Vincent J. Felitti in David W. Brown (2010): Building a framework for global surveillance of the public health implications of adverse childhood experiences. American Journal of Preventive Medicine 39 (1): 93–98. Anda, Robert F. in Vincent J. Felitti (2003): Origins and essence of the study. ACE Reporter. Dostopno prek http://thecrimereport.s3.amazonaws.com/2/94/9/ 3076/acestudy.pdf, 28. 4. 2020. Cunningham, Timothy J., Earl S. Ford, Janet B. Croft, Melissa T. Merrick, Italia V. Rolle in Wayne H. Giles (2014): Sex-specific relationships between adverse childhood experiences and chronic obstructive pulmonary disease in five states. Interna­tional Journal of Chronic Obstructive Pulmonary Disease 9: 1033–1042. Bellis, Mark A., Karen Hughes, Kat Ford, Gabriela Ramos Rodriguez, Dinesh Sethi in Jonathon Passmore (2019): Life course health consequences and associ­ated annual costs of adverse childhood experiences across Europe and North America: A systematic review and meta-analysis. The Lancet Public Health 4 (10): PE517-E528. Bellis, Mark A., Karen Hughes, Kat Ford, Katie A. Hardcastle, Catherine A. Sharp,… in A. Davies (2018): Adverse childhood experiences and sources of childhood resilience: A retrospective study of their combined relationships with child health and educational attendance. BMC Public Health 18 (1): 792. Beutel, Manfred E., Ana N. Tibubos, Eva M. Klein, Gabriele Schmutzer, Iris Reiner, Rüya-Daniela Kocalevent in Elmar Brähler (2017): Childhood adversities and distress – The role of resilience in a representative sample. PLOS One 17 (1): e0173826. Braveman, Paula, Katherine E. Heck, Susan Egerter in Christine Rinki (2018): Economic hardship in childhood: A neglected issue in ACE studies? Maternal and Child Health Journal, 22: 308–17. Crandall, AliceAnn, Jacob R. Miller, Aaron Cheung, Lynneth K. Novilla, Rozalyn Glade, … in Carl L. Hanson (2019): ACEs and counter-ACEs: How positive and negative childhood experiences influence adult health. Child Abuse and Neglect 96. Crouch, Elisabeth, Elizabeth Radcliff, Janice C. Probst, Kevin J. Bennett in Selina Hunt McKinney (2020): Rural-urban differences in adverse childhood expe­riences across a national sample of children. Journal of Rural Health, 36 (1): 55–64. Cunningham, Timothy J., Earl S. Ford, Janet B. Croft, Melissa T. Merrick, Italia Rolle in Wayne H. Giles (2014): Sex-specific relationships between adverse child­hood experiences and chronic obstructive pulmonary disease in five states. International Journal of Chronic Obstructive Pulmonary Disorder 9: 1033–1042. Dong, Maxia, Robert F. Anda, Vincent J. Felitti, Shanta R. Dube, David F. Williamson, … in Wayne H. Giles (2004): The interrelatedness of multiple forms of childhood abuse, neglect, and household dysfunction. Child Abuse & Neglect 28: 771–784. Felitti, Vincent J., Robert F. Anda, Dale Nordenberg, David F. Williamson, Alison M. Spitz, … James S. Marks (1998): The relationship of adult health status to childhood abuse and household dysfunction. American Journal of Preventive Medicine 14: 245–258. Finkelhor, David, Heather Turner, Richar Ormrod in Sherry L. Hamby (2009): Vio­lence, Abuse, and crime exposure in a national sample of children and youth. Pediatrics 124 (5): 1411–1423. Gautier, Pieter A., Michael Svarer in Coen Teulings (2009): Sin City? Why is the Divorce Rate Higher in Urban Areas? Scandinavian Journal of Economics 111 (3): 439–456. Hambrick, Erin P., Thomas W. Brawner in Bruce D. Perry (2019): Timing of early-life stress and the development of brain-related capacities. Frontiers in Behavioral Neuroscience, 13 (183). Hughes, Michelle in Whitney Tucker (2018): Poverty as an Adverse Childhood Experience. North Carolina Medical Journal 79 (2): 124–126. Kelly-Irving, Michelle in Cyrille Delpierre (2019): A critique of the adverse child­hood experiences framework in epidemiology and public health: Uses and mis­uses. Social Policy and Society 18: 445–56. Kodele, Tadeja in Nina Mešl (ur.): Družine s številnimi izzivi: soustvarjanje pomoci v skupnosti. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. Mešl, Nina (2018): Collaborative social work in the community with families facing multiple challenges. Ljetopis socijalnog rada 25 (3): 343–367. Mešl, Nina in Valerija Ilešic Toš (2020): Sodelovalno socialno delo z družino na centrih za socialno delo: Utopija ali nujno izhodišce sodobne prakse? Clanek, sprejet v objavo v Socialno delo. Monnat, Shannon M. in Raeven F. Chandler (2015): Long-term physical health con­sequences of adverse childhood experiences. The Sociological Quarterly 56 (4): 723–752. Nagy, Anikó U., Ildikó K. Szabó, Endre Hann in Karolina Kósa (2019): Measuring the prevalence of adverse childhood experiences by survey research methods. International Journal of Environmental Research and Public Health, 16 (6): 1048. Nurius, Paula S., Sara Green, Patricia Logan-Greene in Sharon Borja (2015): Life course pathways of adverse childhood experiences toward adult psychological well-being: A stress process analysis. Child Abuse & Neglect 45: 143–53. Slopen, Natalie, Jack P. Sconkoff, Michelle A. Albert, Hirokazu Yoshikawa, Aryana Jacobs, … in David R. Williams (2016): Racial disparities in child adversity in the U.S.: Interactions with family immigration history and income. American Journal of Preventive Medicine 50 (1): 47–56. Sternad, Maša (2012): Socialnopedagoško sodelovanje z družinami z vec problemi. Socialna pedagogika 16 (4): 437–468. Talbot, Jean A., Donald Szlosek in Erika C. Ziller (2016): Adverse childhood experi­ences in rural and urban contexts. Research & Policy Brief PB-64. Maine Rural Health Center. Dostopno prek http://muskie.usm.maine.edu/Publications/ rural/Adverse-Childhood-Experiences-Rural.pdf, 28. 4. 2020. Taylor-Robinson, David C., Viviane S. Straatmann in Margaret Whitehead (2018): Adverse childhood experiences or adverse childhood socioeconomic condi­tions? Lancet Public Health 3: e262–3. Turner, Heather, Jenn Vanderminden, David Finkelhor in Sherry Hamby (2019): Child neglect and the broader context of child victimization. Child maltreatment 24 (3): 265–274. Walsch, David, Gerry McCartney, Michael Smith in Gillian Armour (2019): Relation­ship between childhood socioeconomic position and adverse childhood expe­riences (ACEs): A systematic review. Journal of Epidemiology & Community Health 73: 1087–1093. VIRI ACE Aware (b.d.). Dostopno prek https://www.acesaware.org, 26. 4. 2020. Centers for disease control and prevention (b. d.): Behavioral risk factor surveillance system. Dostopno prek https://www.cdc.gov/violenceprevention/childabuse-andneglect/acestudy/ace-brfss.html?CDC_AA_refVal=https%3A%2F%2Fwww. cdc.gov%2Fviolenceprevention%2Facestudy%2Face_brfss.html, 22. 4. 2020. MKB-11 – Mednarodna klasifikacija bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov (angl. ICD- The International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems), 11. revizija (2018): World Health Organisation. Dostopno prek https://icd.who.int/en/, 12. 9. 2019. PISRS / Pravno-informacijski sistem RS (b. d.): Zakon o preprecevanju nasilja v družini (datum zacetka veljavnosti 1. 3. 2008), 26. 4. 2020. Statisticni urad Republike Slovenije (2020): Dohodek, revšcina in socialna izkljucenost. Dostopno prek https://www.stat.si/statweb, 24. 4. 2020. WHO / Svetovna zdravstvena organizacija (2018): Adverse childhood experiences international questionnaire. Dostopno prek https://www.who.int/violence_ injury_prevention/violence/activities/adverse_childhood_experiences/en/, 22. 4. 2020 Aleksandra KANJUO MRCELA, Klavdija CRTALIC* DOSTOJNO DELO V PLATFORMNI EKONOMIJI: OKSIMORON NAŠEGA CASA**1 Povzetek. V zadnjih desetletjih se srecujemo s pospešenim razvojem platformne ekonomije, za katero so znacilni novi globalno prisotni in z informacijsko in telekomu­nikacijsko tehnologijo podprti nacini organizacije dela. Nova ekonomska ureditev in z njo povezane družbene spremembe doživljajo v družboslovju razlicne odzive. V pricujocem prispevku bomo soocili nekatere pozitivne ocene in bolj kriticne analize in ocene preucevanega fenomena. Na osnovi metaanalize nekaterih vidnejših oblik dela na platformah in uporabe koncepta dostojne­ga dela Mednarodne organizacije dela, ugotavljamo, da delo na platformah ne prispeva k doseganju standardov dostojnega dela in povecuje prekarizacijo dela. Kljucni pojmi: platformna ekonomija, delo na platfor­mah, dostojno delo, MOD, prekarnost 527 Uvod V zadnjih desetletjih se srecujemo z novimi nacini posredovanja, orga­nizacije in opravljanja placanega dela v ekonomskem sistemu, katerega lahko poimenujemo platformna ekonomija. Nova globalna (z informacij­sko in telekomunikacijsko tehnologijo podprta) ekonomska ureditev in z njo povezane družbene spremembe doživljajo v družboslovju razlicne odzive. V pricujocem prispevku bomo predstavili pregled pozitivnih in bolj kriticnih analiz preucevanega fenomena. Kljub velikemu pomenu in narašcajocemu obsegu dela, ki se organizira na platformah, tematika še ni bila predmet poglobljene analize v slovenskem znanstvenem prostoru. Ta prispevek želi s kriticnim sociološkim odzivom prispevati k interdiscipli­narni razpravi o pomembnem ekonomskem in družbenem fenomenu. Pri * Dr. Aleksandra Kanjuo Mrcela, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; Klavdija Crtalic, magistrica sociologije, Dolenjska cesta 262a, 1291 Škofljica, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. 1 Ob zavedanju pomembnosti in vpliva spolno obcutljive rabe jezika bo v prispevku, z namenom manjše obremenjenosti besedila zaradi dosledne rabe obojespolnih izrazov za poimenovanje žensk in moških, uporabljeni moški slovnicni spol veljal za naslavljanje obeh spolov. Za veliko pojmov ponujamo tudi informacijo o originalnem, angleškem poimenovanju, ker gre za koncepte, katere v jezik in tudi v delovne prakse vnašamo iz angleško govorecega okolja. analizi uporabljamo dva z delom povezana koncepta: koncept dostojnega dela (MOD, 1999; 2013), ki je pomembna sestavina normativnega okvira sodobne analize dela, in koncept prekarnosti (Rodgers in Rodgers, 1989; Kalleberg, 2009; Standing, 2012, 2014; Kanjuo Mrcela in Ignjatovic, 2018; Kanjuo Mrcela, 2020), ki govori o negativnih spremembah v svetu dela in je ucinkovit instrument analize dejanskega položaja narašcajocega števila delavcev v razvitih kapitalisticnih gospodarstvih. Platformno ekonomijo nekateri vidijo kot odmik od kapitalisticnega ekonomskega sistema (Mason, 2015), drugi pa kot njegovo razvojno obliko (Srnicek, 2017). Za to novo obliko ekonomskega delovanja se uporabljajo razlicni nazivi, kot so »sodelovalna ekonomija« (Schmid-Drüner, 2016), »delit­vena ekonomija« (Lozar, 2018), »sodelovalna potrošnja« (Murillo, Buckland in Val, 2017: 67; Schmid-Drüner, 2016: 2–3). Ta poimenovanja poskušajo zaobjeti kljucne spremembe gospodarstva v zadnjih treh desetletjih, s tem da afirmirajo pozitivne potenciale ter vidike digitalizacije in dela na plat-formah. Opisujejo procese, ki naj bi omogocili vecjo avtonomijo pri delu, izboljšali in/ali na boljši nacin uporabili vešcine delavcev, jim odpirali nove zaposlitvene možnosti, povecali sodelovanje med ljudmi ipd. Zagovorniki platformne ekonomije trdijo, da organizacija dela prek platform zagotavlja dvig produktivnosti in ekonomsko rast ter splošno dobrobit družbe. Med drugim naj bi prispevale k zmanjšanju negativnih vplivov na okolje, k izbolj­šanju dostopa do dobrin in storitev neprivilegiranim posameznikom in posameznicam ter jim omogocile dodaten zaslužek, s katerim naj bi se delež prebivalcev pod pragom revšcine zmanjšal (Heylighen, 2017). Številni raziskovalci platformnega dela pa opozarjajo, da tako organizi­rano delo predvsem povecuje prekarnost, zmanjšuje število standardnih in spodobnih delovnih mest, prispeva k nižanju socialne varnosti, povecanem nadzoru na delovnem mestu ter vecanju neenakosti v družbi, saj spletne platforme ekonomske priložnosti v prvi vrsti omogocajo tistim, ki že imajo nek kapital, in manj tistim, ki so v izhodišcu v deprivilegiranem položaju. Opozarjajo tudi, da bo nadaljnja digitalizacija samo še povecevala obseg prekarnega dela, dohodkovne in družbene neenakosti ter povecala moc menedžerskega nadzora. Ker torej novi tip kapitalisticnega gospodarstva ne odpravlja neenakih odnosov moci med delom in kapitalom (ampak jih celo poglablja) in ker temelji na pojavu in širitvi platformnih podjetij in platfor­mnem delu, lahko zanj uporabljamo tudi koncept »platformni kapitalizem« (Srnicek, 2016; Kenney in Zysman, 2016; Langley in Leyshon, 2017; Murillo et al., 2017). Nekateri govorijo tudi o novi razredni ureditvi, pojavu novega dela oz. nove vrste vladajocega razreda – »vektorijalnih kapitalistov«, katerim moc zagotavlja lastninjenje in nadzor nad informacijami, a ne nad zemljo in nad sredstvi za proizvodnjo, kot je to bil v primeru prejšnjih kapitalistov (Wark, 2004, 2019). S sociološke perspektive je pojav zanimiv zaradi vecdimenzionalnega vpliva na družbo, na trge delovne sile in na življenja vkljucenih posame­znikov in posameznic. V pricujoci analizi se bomo posebej osredotocili na delovanje platform dela in njihov vpliv na tiste, ki se v delovanje platform vkljucujejo s svojim delom; tako bomo prispevali k razumevanju novega nacina organiziranja gospodarskih dejavnosti. Zanimalo nas bo, ali plat-forme prinašajo priložnosti za bolj kakovostno delovno in zasebno življe­nje ali pa ti poslovni modeli vodijo k vecanju deleža negotovega dela in k zniževanju blaginje delavcev in delavk. Z analizo podatkov o pozitivnih in negativnih ucinkih spletnih platform na trg delovne sile in posameznike, ki ponujajo svoje delo na platformah, želimo odgovoriti na dve raziskovalni vprašanji: 1) Ali je delo na spletnih platformah oblika prekarnega dela? 2) Ali spletne platforme prispevajo k doseganju standardov dostojnega dela? Analiza temelji na pregledu dostopnih podatkov o nekaterih najvidnej­ših spletnih platformah ter metaanalizi petih vecjih mednarodnih raziskav o delu na spletnih platformah. Clanek je sestavljen iz petih delov. V prvem bomo predstavili konceptualno teoreticni okvir analize in osrednji predmet raziskovanja. V drugem delu bomo predstavili izbrane spletne platforme dela, na katere smo se osredotocili v raziskovanju platformne ekonomije na osnovi predhodno opravljene kategorizacije spletnih platform. Predstavili bomo pregled statisticnih in drugih dostopnih podatkov in rezultatov dose-danjih analiz o razširjenosti, lastnostih ter nacinih delovanja spletnih plat­form dela. V cetrtem delu bomo predstavili analizo vpliva spletnih platform dela na družbo in posameznike. Glavna analiticna instrumenta pri tej ana­lizi bosta koncepta dostojnega dela Mednarodne organizacija dela (MOD, 1999, 2013) in prekarnosti. Delo na platformah bomo analizirali s pomocjo ocene naslednjih dimenzij: stabilnost in varnost zaposlitve, dostojno placilo, socialna varnost, avtonomija delavcev in razmere pri delu, kot so casovna in prostorska prožnost, delovni cas ter varnost in zdravje pri delu, enakost možnosti in enakovredna obravnava delavcev. V sklepnem delu bomo predstavili glavne ugotovitve analize in odgovorili na zastavljena vprašanja. Kaj je platformna ekonomija? Analiza kaže na raznolikost pojmovanj in definicij pojava platformne ekonomije. Vsako izmed poimenovanj poudarja dolocen vidik pojava. Raznolikost uporabljene terminologije je znak, da imajo platforme že opa­zne posledice na družbo, trge delovne sile, gospodarstva in posameznike, a da sta obenem dinamika in smer njihovega razvoja še nejasni (Schor in Attwood-Charles, 2017). Razlicna poimenovanja pojava imajo tudi razlicne normativne vidike; jezik, ki ga uporabljamo, neizogibno vpliva na naš nacin razmišljanja, zato je skrben izbor termina oz. poimenovanje analiziranega fenomena ena pomembnejših nalog raziskovanja. Pogosto zasledimo uporabo pojmov »ekonomija povpraševanja« (on-demand economy), »sodelovalna potroš­nja« (collaborative consumption), ekonomija »naredi si sam« (DIY economy), »delitvena ekonomija« oz. »ekonomija souporabe« (sharing economy) (Murillo et al., 2017: 67), »sodelovalna ekonomija« (collaborative economy), »platformna ekonomija« (platform economy) (Schmid-Drüner, 2016: 2–3) ter »gig ekonomija« (gig economy). Evropski parlament je leta 2016 sprejel termin »ekonomija souporabe« za tisto vrsto ekonomije, ki »… posameznikom omogoca deljenje dobrin in sto­ritev s pomocjo uporabe spletnih platform, informacij in aplikacij komuni­kacijske tehnologije« (Valant, 2016: 1). Evropska komisija uporablja termin »sodelovalna ekonomija« za »… poslovne modele, kjer so dobrine in storitve, pogosto s strani zasebnih posameznikov, ponujene prek sodelovalnih plat­form, ki jim omogocajo stik s potrošniki« (Evropska komisija, 2019: 1). Becker in Rajwani (2016: 8–18) ekonomijo souporabe opredeljujejo kot »… širok sklop ekonomskih aktivnosti, kjer posamezniki z uporabo splet­nih aplikacij, ki jih omogocajo platforme, ustvarjajo priložnosti za prodajo, nakup, najem in oddajanje dobrin ter storitev«. Ekonomija »souporabe« je opredeljena kot del kapitalisticne družbe ter obenem kot njegova alter-nativa. Za nekatere je to »neoliberalizem na steroidih« (Murillo in drugi, 2017), za druge zdravilo za hiperpotrošno kulturo (Richardson, 2015: 121). Prednosti ekonomije souporabe vidijo v njenem potencialu za razvoj traj­nostno usmerjenega potrošništva, v katerem je vrednost obstojecih virov maksimalno izkorišcena, s cimer se zmanjšajo potrebe po proizvajanju novih ter s tem do zmanjšanja kolicine odpadkov in smotrnejše izrabe virov (Mair in Reischauer, 2017: 13). Nova ekonomija naj bi s premikom miselno­sti od »si, kar imaš v lasti,« k »si to, do cesar lahko dostopaš«, torej s premi­kom iz kulture lastništva v kulturo dostopa, vodila k vecji enakosti v družbi (Belk, 2014). Termin »ekonomija povpraševanja« poudarja znacilen odmik od tradicionalne ekonomije, ki temelji na ekonomiji ponudbe. Diani (1992) poudarja demokraticno naravo nove ekonomije, ki je plo­ske strukture in opolnomoca navadne ljudi. Pojav razume kot eno izmed najbolj transparentnih gibanj, ki spodbuja medsebojno zaupanje in je v precejšnji meri bolj vkljucujoce, pravicno in trajnostno kot drugi sektorji v ekonomiji (v Murillo et al., 2017: 3). Novo ekonomijo mnogi razumejo kot orodje za opolnomocenje posameznikov in možnost, da z monetizacijo svojih neizkorišcenih sredstev, casa in vešcin postanejo mikropodjetniki (Kessler, 2014 v Dreyer et al., 2017: 892; Martin, 2016: 149–159). Dreyer, B., Lüdeke-Freund, F., Hamann, R. in Faccer, K. (2017). Upsides and downsides of the sha­ring economy: Collaborative consumption business models' stakeholder value impacts and their relation­ship to context. Technological Forecasting & Social Change, 125, 87–104. Medtem ko imajo termini »sodelovalna« ekonomija in ekonomija »soupo­rabe« ter »deljenja« jasno pozitivno konotacijo, termin »gig-ekonomija« opo­zarja na precej bolj negativne vidike nove ureditve (Evropski parlament, 2017: 21). Izraz »gig« je okrajšava besede »sodelovanje« (engagement), ki je bil kot del slenga prvotno uporabljen za glasbene nastope v živo (Partridge et al., 2007: 288; Rouse, 2019), a je kasneje postal oznaka za kratkorocne naloge in delo, ki je obicajno opravljeno skoraj socasno ob samem nastanku povpraševanja (Mair in Reischauer, 2017: 13). Delavci opravljajo naloge, ki so posamicno placane, a z narocniki nimajo sklenjenega delovnega raz­merja (Cambridge Dictionary b. d.). Številni analitiki (Chappelow, 2019; Dreyer et al., 2017; Schor in Attwood-Charles, 2017; Schor et al., 2017) opo­zarjajo na nevarnosti gig-ekonomije, ki spodjeda tradicionalno ekonomijo in standardne oblike zaposlitve ter pomeni korak k vecanju prekarnih oblik zaposlitev. Mnogi avtorji (Murillo et al., 2017: 68; Schor in Attwood-Charles, 2017: 2–5; Drahokoupil in Fabo, 2016: 1) opozarjajo, da je konotacija termina »ekonomija souporabe« oziroma »delitvena ekonomija« zavajajoca, saj se izraza »deliti s kom« oziroma »souporabljati s kom« splošno razume kot nekaj altruisticnega. Deliti kaj oziroma souporabljati po takšni definiciji ne bi smelo zajemati placil (Schor in Attwood-Charles, 2017: 2–5). Delovanje na spletnih platformah ni osnovano na deljenju, temvec na monetizaciji cloveškega truda in potrošnih dobrin (Kenney in Zysman, 2016: 61–63). Na profitnih platformah so dobrine in storitve izmenjane z denarjem ter z motivom ustvarjanja dobicka (Dreyer et al., 2017: 88–89).Transakcije, ki se dogajajo na profitnih spletnih platformah (npr. oddajanje odvecne sobe ali neuporabljenega avtomobila), so standardne tržne transakcije (Schmid-Drüner, 2016: 2–3), spletne platforme pa zgolj podaljšek tržnega meha­nizma (Drahokoupil in Fabo, 2016: 1). Zato avtorji (Kenney in Zysman, 2016: 61–63; Drahokoupil in Fabo, 2016: 2) predlagajo drug termin za oznacevanje te nove ekonomije, to je »eko­nomija spletnih platform« oziroma »platformna ekonomija«. Izraz platfor­mna ekonomija poudarja storitve ujemanja, ki jih platforme opravljajo med ponudniki in potrošniki (Schmid-Drüner, 2016: 2–3). V ospredje so posta­vljene platforme, ki so najvidnejši in kljucni akterji v ekonomiji ter hkrati osnova za njen razvoj (Codagnone et al., 2016: 10; Dyal-Chand, 2015: 248). Termin bo uporabljen tudi v tem besedilu. Razvoj poslovnega modela platformne ekonomije Nastanek platformne ekonomije je povezan predvsem z razvojem infor­macijske in telekomunikacijske tehnologije, ki postaja vse bolj nepogrešljiva tako pri poslovanju podjetij kot tudi v vsakodnevnem življenju ljudi (Parker et al., 2016). Spletne platforme povezujejo »… pravila in infrastrukture, ki olajšujejo interakcije med uporabniki omrežja« (Hagel, 2016). Srnicek (2017: 26–92) platforme na najbolj splošni ravni definira kot digitalne strukture, ki omogocajo interakcijo med skupinami. Platforme igrajo vlogo posredni­kov, ki združujejo potrošnike, oglaševalce, ponudnike storitev, proizvajalce in dobavitelje, olajšujejo izmenjavo dobrin in storitev ter s tem ustvarjajo dodano vrednost za vse udeležence. Zagotavljajo odprte, participativne infrastrukture in obenem dolocajo njihova pravila upravljanja (Parker et al., 2016: 1–6). Srnicek (2017) meni, da so razvoj platformne ekonomije determinirali predvsem globalna kriza v 70. letih, tako imenovani dot.com bum v 90. letih in gospodarska kriza, ki je svoj vrh dosegla leta 2008. Po drugi svetovni vojni je bilo gospodarstvo zaznamovano z množicno proizvodnjo, visoko trajno zaposlenostjo in vkljucenostjo delavcev v sindikate, s cimer je bilo vzposta­vljeno ravnovesje moci med delavci in kapitalisti, ter aktivno državo blagi­nje. Konkurenca velikih gospodarstev predvsem Združenih držav Amerike, Japonske in Nemcije ter proizvodna nasicenost sta pripeljali do gospodar­ske krize v 70. letih. Pritiski nižanja cen so povzrocili nižanje stroškov dela, predvsem z nižanjem plac ter najemanjem zunanje cenejše delovne sile (outsourcing). S pojmom »dot.com bum« oziroma »internetni bum« oznacu­jemo obdobje špekulativnih investicij v spletna podjetja, ki je vrh doseglo med letoma 1995 in 2000. Pritok kapitala v 90. letih je omogocil razvoj infor­macijsko-komunikacijske infrastrukture in z njo razvoj digitalne ekonomije (Srnicek, 2017: 9–35, Drahokoupil in Fabo, 2016: 2). Tudi tradicionalna podjetja so sodelovala pri spodbujanju razvoja platform, saj so v njih videla potencialno uspešen poslovni model. Drasticno znižanje transakcijskih stro­škov zaradi informacijsko-komunikacijske tehnologije je spodbudilo zuna­nje izvajanje storitev (Srnicek, 2017: 9–35). Tretja socio-ekonomska spod­buda razvoju platformne ekonomije je po Srniceku gospodarska kriza, ki je svetovno ekonomijo zajela v prejšnjem desetletju. Z namenom doseganja ekonomske rasti in za to nujno potrebne visoke stopnje potrošnje so v ZDA umetno podpihovali pretok denarja, s cimer se je ustvarjal balon, ki je zaradi znižanja premoženja gospodinjstev in neplacevanja nepremicninskih kre­ditov pocil (Srnicek, 2017: 9–35). Da bi ZDA rešile financni sektor, je država prevzela breme in poglobila svoj deficit. Podobno se je zgodilo tudi v EU. Posledica je bilo okolje nizkih obrestnih mer (Elliot, 2011), kar je investitorje z željo po višjih donosih usmerilo k investicijam v visoko tvegane naložbe, v takrat še nedobickonosna in nedokazano uspešna tehnološka podjetja oz. digitalno ekonomijo (Srnicek, 2017: 9–35). Poleg financne spodbude, ki je pospešila razvoj platformne ekonomije, je gospodarska kriza ustvarila še »rezervno armado delovne sile«. Srnicek ugotavlja, da je »vse od propada komunizma prisoten trend proletarizacije in vecanja presežka delovne populacije – brezposelnih oziroma prekarno zaposlenih« (Srnicek, 2017: 9–35); njihovo število je s krizo leta 2008 mocno naraslo. Znižanje dohodkov in prihrankov gospodinjstev ter povecanje dolgov je mnogo posameznikov prisililo v to, da sprejmejo kakršnokoli delo (Arnold in Bongiovi, 2013). Eksponentno rast platformne ekonomije, še posebej v zadnjem desetle­tju (Hunte et al., 2018), ilustrirajo naslednji podatki. Leta 2009 je bila med prvimi osmimi javnimi delniškimi družbami z najvecjo tržno kapitalizacijo v svetu le ena spletna platforma (Microsoft; The Economist, 2009), v prvem cetrtletju 2019 pa je bilo v prvi osmerici podjetij že šest spletnih platform (Microsoft, Apple, Amazon, Alphabet – Google, Facebook, Alibaba Group) (FXSSI, 2019). Parker in soavtorji (2016: 6–16) razloge za uspešnost in hitro rast platform vidijo v novem poslovnem modelu in nacinu ustvarjanja dodane vrednosti. Tradicionalni sistemi ustvarjajo »linearno dodano vred­nost« skozi postopen proces – od oblikovanja, proizvodnje, ponudbe pro-dukta na trgu do potrošnika. Na platformah pa so proizvajalci, potrošniki in platforme v socasnih interakcijah, pri cemer z uporabo tehnologije ustvar­jajo kompleksno matriko dodane vrednosti. Skokovit porast produktivnosti spletnih platform izvira iz uporabe novih virov za ustvarjanje dodane vrednosti, kot so splet 2.0, ki je enosmerno komunikacijo spremenil v internetno interakcijo (Srnicek, 2017: 36–92), komercializacija interneta, množicna uporaba pametnih telefonov, razvoj zaupanja na spletu in razvoj globalnih spletnih socialnih omrežij (Becker in Raywani, 2016: 18–44). Sodelovanje uporabnikov na spletnih platformah je postalo pomemben kanal participacije v ekonomskem dogajanju in na trgu delovne sile. Z deljenjem neizkorišcenih nepremicnin, strojev, prevo­znih sredstev, svojega casa in vešcin si posamezniki zagotovijo (dodaten) dohodek. Osrednja znacilnost platform je njihova vloga posrednika med uporabniki platform – med ponudbo in povpraševanjem (Schmid-Drüner, 2016: 1–2). Platforme s tehnologijo in z zagotavljanjem storitev za zmanj­ševanje tveganj pri tržnih transakcijah nižajo transakcijske stroške, kar se odraža v njihovi priljubljenosti pri uporabnikih (Drahokoupil in Fabo, 2016: 2). Nižanje stroškov z vitko proizvodnjo in nižanje stroškov delovne sile sta med najpomembnejšimi lastnostmi poslovnega modela platformne ekono­mije. Gre za izjemno ucinkovit nacin akumuliranja in koncentracije kapitala, ki leži v osrcju profitabilnosti platform. A produkti in storitve, ki so predmet trgovanja na spletnih platformah, niso edini vir dodane vrednosti. Vloga posrednika platformam ne zagotav­lja zgolj dobicka v obliki provizij od opravljenih transakcij med uporabniki, temvec s seboj prinaša tudi privilegij dostopa do spremljanja in zbiranja podatkov o aktivnostih uporabnikov (Srnicek, 2017: 36–92), to je dostop do informacij, ki so kljucni vir vrednosti v platformni ekonomiji. Uporabniki jih spletnim platformam zagotavljajo s svojimi aktivnostmi, predvsem nevede, platforme pa so eno izmed najucinkovitejših orodij za pridobivanje, ana­liziranje, monopolizacijo in uporabo velikih kolicin podatkov. Podatke uporabljajo za optimizacijo proizvodnih procesov, za razumevanje potro­šnikovih preferenc, za snovanje novih produktov in storitev ter za prodajo informacij oglaševalcem (Srnicek, 2017: 36–92). Zbiranja podatkov se lotevajo na vec nacinov. Eden izmed njih je vzpo­stavljanje navzkrižnih podružnic (cross subsidiaries), s katerimi platforme pridobivajo nove uporabnike in dolocajo podrocja, s katerih želijo prido­bivati informacije. Sistem navzkrižnih podružnic z namenom pridobiva­nja novih uporabnikov sicer pomeni odmik od logike vitkega poslovnega modela. Platforme na eni strani ponujajo cenovno ugodno oziroma brez­placno storitev, katerih prvotni namen je pridobivanje novih uporabnikov. Na drugi strani iste platforme na trgu ponujajo visokocenovne storitve, kjer z dobickom pokrivajo izgube brezplacnih storitev. Primer takšnega delovanja ima Alphabet oziroma Google, ki ponuja brezplacno uporabo elektronske pošte in oglasni prostor višjega cenovnega razreda (Srnicek, 2017: 36–92). Z navzkrižnimi podružnicami platforme ustvarjajo dostop do informacij z razlicnih podrocij. Platforma, ki se prva pojavi na dolocenem podrocju, pridobi konkurencno prednost. Zato platforme stremijo k pridobivanju infrastrukture, s katero si zagotovijo dostop do cim vecjega obsega informa­cij (Srnicek, 2017: 93–166). Vzpostavljanje navzkrižnih podružnic podpira rast platform na še en nacin. Platforme jih namrec uporabljajo za dosego pojava, ki je glavni motor skokovite rasti ekonomije in ena izmed njenih glavnih znacilnosti – to je mrežni ucinek (network effect). Vec kot imajo plat-forme uporabnikov, vecjo vrednost imajo za vsakega uporabnika. Platforma Facebook je postala glavno družbeno omrežje ravno zaradi velikega števila uporabnikov (Srnicek, 2017: 36–92).3 Za uspešno obvladovanje mrežnih Nieborg in Poell (2018: 4279–4280) v platformni ekonomiji prepoznavata pomembno vlogo tako imenovanega dvosmernega mrežnega ucinka, kjer povecevanje uporabnikov na eni strani trga pomeni povecevanje števila uporabnikov tudi na drugi. Razlikujeta med štirimi vrstami mrežnih ucinkov glede na to, ali se vzrocno-posledicni proces odvija na isti ali na nasprotnih straneh trga, torej ali gre za neposredni ali posredni ucinek, ter glede na vrsto posledic, ki jih ucinki prinašajo. O neposrednih mrežnih ucinkih govorimo, kadar delovanje ene strani trga vpliva na ostale uporabnike z iste strani trga. Kadar delova­nje ponudnikov vpliva na ostale ponudnike oziroma kadar delovanje potrošnikov vpliva na ostale potro­šnike. S posrednimi mrežnimi ucinki se oznacuje pojav, kadar delovanje ene strani trga prinaša posledice nasprotni strani. Do pozitivnega neposrednega mrežnega ucinka, to je s posledicami na isti strani trga, prihaja, kadar ob vecanju števila uporabnikov na eni strani nastaja dodana vrednost za uporabnike na isti strani trga (Parker et al., 2016: 16–34). Uspeh Facebooka je primer pozitivnega mrežnega ucinka, ki se odvija na isti strani trga (Nieborg in Poell, 2018: 4279). Mrežni neposredni ucinek je lahko tudi negativen. Kadar število uporabnikov Uberja na strani povpraševanja mocno zraste brez hkratnega povecanja šte­vila ponudnikov prevoza, to za stran povpraševanja pomeni manj možnosti, da dobijo prevoz v kratkem casu, kar posledicno predstavlja padec vrednosti v oceh uporabnikov. Tretja vrsta mrežnega ucinka je neposredni pozitivni mrežni ucinek. Primer takšnega ucinka je porast povpraševanja na spletni platformi Amazon, ki zato privabi dodatne uporabnike na strani ponudnikov. Primer neposrednega negativnega ucinkov platforme oblikujejo drugacna strukturo od tradicionalnih podjetij. Vrednost platform ni v njihovem lastnem kapitalu, temvec v kapitalu, ki ga imajo njeni uporabniki. Za razliko od industrijskih kapitalistov, ki so krepili svojo moc na podlagi povecevanja obsega ponudbe (z vecanjem ucinko­vitosti proizvodnje, nižanjem stroškov na proizvodno enoto in poveceva­njem števila proizvedenih produktov in storitev), se v obdobju interneta in platformne ekonomije moc krepi s povecevanjem obsega povpraševanja. Strategije se zato preusmerjajo od nadzora internih redkih virov h grajenju velikih skupnosti in upravljanju zunanjih virov (Parker et al., 2016: 6–16). Platforme ostajajo vitke, brez vecjih lastnih sredstev, dostop do redkih virov pa si zagotavljajo prek nadzora nad programsko opremo, strežniki, podat­kovnimi centri in pametnimi telefoni (Srnicek, 2017: 36–92). Spodbujanje mrežnih ucinkov krepi monopolizacijo, ki je ena pomemb­nih znacilnosti platformne ekonomije. Gre za logiko »zmagovalec dobi vse«, saj se z mrežnimi ucinki reproducira in utrjuje moc že dominantnih udeležen­cev na trgu (Murillo et al., 2017: 69). Mrežni ucinek pogosto pomeni tudi, da tisti, ki prvi vstopijo na doloceno podrocje, ohranjajo svojo vodilno vlogo v industriji (Srnicek, 2017: 93–116). Owyang (v Murillo et al., 2017: 69) ugotav­lja, da imajo vodilne platforme obicajno nadzor nad vsaj polovico aktivnosti na dolocenem podrocju; npr. prek Kickstarterja poteka 57% vseh transakcij na podrocju množicnega financiranja; prek platforme Craigslist je opravljeno 65% vseh profesionalnih storitev, ki se sklepajo v platformni ekonomiji; Uber­vozniki opravijo 86 % voženj, dogovorjenih prek spletnih platform. Pogosto se platforme tudi povezujejo, da bi dosegale veckratne mrežne ucinke. Za platformno ekonomijo je znacilna tudi gradnja zaprtih ekosistemov dobrin in storitev, s katerimi blokirajo konkurenco. S t. i. »ustvarjanjem lijakov« (fun­nelling) platforme onemogocajo ali otežujejo uporabo alternativnih platform in tako skušajo uporabnike narediti odvisne in obenem vse podatke zakleniti na lastno platformo. Najuspešnejše v omenjeni strategiji je podjetje Apple, ki svoje naprave in programe oblikuje po nacelu mocne soodvisnosti in nekom­patibilnosti z drugimi alternativami (Srnicek, 2017: 93–116). Platformna ekonomija je danes najbolj razvita v industrijah, v katerih so informacije kljucni predmet trgovanja, kot so na primer mediji, a Srnicek (2017: 1–5) ugotavlja, da se platformna ekonomija lahko razširi prakticno na vse industrije, saj informacije o vedenju potrošnikov, cenah in tržnih tren­dih pomenijo vir konkurencnosti. Platformna ekonomija se razvija v indu­strijah z visoko fragmentiranostjo in informacijsko asimetrijo, kjer prispeva k agregaciji trgov, znižanju stroškov iskanja dobrin in storitev ter posledicno mrežnega ucinka je prekomerno povecanje števila oglaševalcev in njihovih oglasov na spletni platformi, ki zaradi prenasicenosti z oglasi na stran uporabnikov deluje odbijajoce in lahko vodi do upada uporabe platforme. k višji ucinkovitosti. V nekaterih industrijah pa so možnosti razvoja platform otežene. Za visoko regulirane in nadzorovane industrije, kot sta zdravstvo in bancništvo, platforme trenutno pomenijo visoko tvegan poslovni model, saj napake v teh industrijah pomenijo visoke stroške. Strošek napacne diag­noze bolnika je namrec viden kot precej višji od stroška prikazovanja nepri­merne vsebine na medijski platformi.4 Pocasnejši razvoj platform lahko pri-cakujemo tudi v tistih industrijah, kjer informacije ne predstavljajo glavnega vira vrednosti. To so kapitalsko intenzivne industrije, kmetijska industrija, rudarstvo, nafta in plin. Poslovnega modela platform se ne poslužujejo zgolj nova podjetja, tem­vec tudi vse vec tradicionalnih podjetij, in sicer kot dopolnilo obstojecim storitvam (Murillo et al., 2017: 67–69). O hitri rasti ekonomije prica podatek, da je platformna ekonomija v petih sektorjih, kjer so platforme najpogosteje prisoten poslovni model, leta 2013 ustvarila za 15 milijard prihodkov od prodaje. Za leto 2025 je napovedana rast prihodkov na 335 milijard dolarjev (PwC 2015 v Becker in Raywani, 2016: 2). V Evropi je platformna ekonomija leta 2016 dosegala prihodke v višini 17 milijard dolarjev; 17 % prebivalstva EU je eno izmed platform uporabilo vsaj enkrat (Drahokoupil in Fabo, 2016: 3). Kiesling in soavtorji (2018) ugotavljajo, da je leta 2014 v platformni ekonomiji sodelovalo 6,6 % prebivalstva EU, leta 2019 pa že 31,4 %; za leto 2022 napove­dujejo 37,3-odstotno vkljucenost prebivalstva v platformno ekonomijo. V obstojeci literaturi obstajajo razlicne kategorizacije platform. Drahokoupil in Fabo (2016: 2) spletne platforme delita na dve skupini glede na tip ponudbe. Na tiste, ki povpraševalcem omogocajo dostop do dobrin in lastnine ponudnikov, ter na tiste, ki povpraševalcem omogocajo dostop do dela in storitev ponudnikov. Primer prvega tipa platforme je Airbnb, ki ponudnike nastanitvenih kapacitet povezuje z iskalci. Primer drugega tipa je Uber, ki ponuja storitve prevoza. Druga delitev, po Drahokoupilu in Fabou (2016: 2), je glede obsega delovanja platform. Nekatere platforme sodelu­jejo pri organizaciji lokalnega trga dela in pri izmenjavi dobrin na lokalni ravni. Druge platforme sooblikujejo trg delovne sile in omogocajo tržno izmenjavo dobrin na globalni ravni. Srnicek (2017: 36–92) prepoznava pet tipov platform: 1) Oglaševalske platforme zbirajo in analizirajo podatke o uporabnikih in njihovih spletnih iskanjih ter prodajajo rezultate oglaševalskim agenci-jam (npr. najvecjima spletnima platformama Alphabet in Facebook prodaja informacij še vedno pomeni glavni vir zaslužka). 4 Ta ocena je utemeljena na dejstvu deprofesionalizacije (izgube moci profesionalnih skupin, uteme­ljene na specificnem znanju) na mnogih podrocjih v sodobni družbi, med katerimi sta tudi novinarsko in ostalo delo v medijih. Upad profesionalne moci se kaže v slabši kakovosti in nižanju standardov sprejemlji­vega. Na žalost se že kaže, da tudi trdnjave profesionalnosti, kot je npr. medicina, niso izkljucene iz trenda deprofesionalizacije. 2) Oblacne platforme služijo z oddajanjem svoje programske in strojne opreme (npr. AmazonWebServices, ki omogoca zunanje izvajanje vecine IT-nalog podjetij: storitev na podrocju shranjevanja in racunalniških zmog­ljivosti, razvoj programskih orodij, operacijske sisteme in aplikacije). 3) Industrijske platforme proizvajajo strojno in programsko opremo za potrebe transformacije tradicionalnih proizvodnih procesov v spletne pro-cese. Rezultati pa so nižji stroški dela, energije, vzdrževanja, višja kvaliteta, casovna ucinkovitost in kostumizacija proizvodov v skladu s potrebami potrošnikov. 4) Produktne platforme sicer imajo lastna sredstva, dobicek pa ustvarjajo z oddajanjem teh sredstev drugim platformam. Služijo z najemninami ali clanarinami (Srnicek, 2017: 36–92). Primer takšnega podjetja je slovensko podjetje, ki skupnosti uporabnikov storitve Avant2Go ponuja najem elek­tricnih avtomobilov in s tem spodbuja logiko souporabe avtomobilov (car sharing) (Valencic, 2017). 5) Vitke platforme (dela) svojim uporabnikom omogocajo dostop do storitev oziroma do delovne sile. Tem platformam bomo v nadaljevanju posvetili najvec pozornosti. Spletno delo na platformah Proucevali bomo delovanje in socio-ekonomski vpliv organiziranja dela na spletnih platformah, ki uporabnikom omogocajo dostop do storitev oziroma do delovne sile tako na lokalni kot globalni ravni.5 V nadaljevanju bomo predstavili nekatere vidnejše platforme, njihova podrocja in nacin dela, strukturo in lastnosti delovne sile ter razširjenost v Evropi in svetu. Codagnone in soavtorji (2016: 17) opredeljujejo platforme kot spletni trg za nestandardne in zacasne oblike dela, za katere veljajo naslednje znacil­nosti: da pretežen del opravljenih storitev predstavlja delo (in ne prodaja ali oddajanje nepremicnin in premicnin); da je delo opravljeno za placilo; da je ujemanje med ponudbo in povpraševanjem digitalno organizirano in posredovano, opravljanje dela pa je lahko fizicno ali elektronsko posredo­vano ter da razporeditev delovne sile in denarja dolocajo kupci in proda­jalci, ki delujejo znotraj zastavljenega cenovnega sistema. Omenjena vrsta platform ni edina, ki vpliva na trg delovne sile. Tudi Airbnb, ki po prej navedenih kriterijih spada v skupino platform, ki omogocajo dostop do dobrin in se na njih neposredno ne izva­jajo transakcije na podrocju trga dela, nanj še vedno vpliva. Dogovori o najemu nastanitvene kapacitete namrec vkljucujejo tudi delo, kot je na primer vzdrževanje in cišcenje objekta. V primerjavi s tradicional­nimi ponudniki nastanitev, kot so hoteli, v katerih takšno delo opravljajo zaposleni, v primeru Airbnb omenjena dela opravljajo najemodajalci sami oziroma imajo za to pogosto najete zunanje izvajalce, s katerimi je dogovor o delu lahko sklenjen tudi prek platform dela (Drahokoupil in Fabo, 2016: 2). Podatki v nadaljevanju so zajeti iz vecjega števila empiricnih raziskav o delu na platformah, predvsem pa iz petih obsežnejših analiz: • dve raziskavi spletnih platform dela, ki ju je opravila Mednarodna organi­zacija dela (MOD) v letih 2015 in 2017. Raziskovano populacijo so pred­stavljali uporabniki petih najvecjih spletnih platform dela, ki delujejo na globalnem spletnem trgu dela: Amazon Mechanical Turk, CrowdFlower, Clickworker, Microworkers in Prolific. Prva raziskava je vkljucevala upo­rabnike iz 51 držav, druga uporabnike iz skupno 75 držav (MOD, 2018); • obsežno metaštudijo platform dela Codagnona, Abadia in Biagia za Evropsko komisijo leta 2016, v kateri so analizirali dvesto štirideset pri­marnih in sekundarnih virov in prišli do ugotovitev o razlicnih vidikih delovanja platform dela (Codagnone et al., 2016); • analiza rezultatov iz Eurobarometrovih anket iz let 2016 in 2018 o vklju-cenosti prebivalcev Evropske unije v »sodelovalno ekonomijo«. Pri mer-jenju sodelovanja so upoštevane tudi platforme dela (Evropska komisija, 2016; 2018); • raziskava socio-ekonomske situacije evropskih delavcev na spletnih plat-formah Huwsa in Joycea. Gre za pionirsko raziskavo na tem podrocju v Evropski uniji, ki je bila najprej izvedena na vzorcu nakljucne popu­lacije prebivalcev Velike Britanije, kasneje tudi v Nemciji, Švedski in na Nizozemskem (Huws in Joyce, 2016a; 2016b; 2016c; 2016c; 2016d). Spletne platforme dela s programsko opremo povezujejo ponudbo in povpraševanje po delovni sili. Na osnovi množicnega ocenjevanja (crowd-sourced ratings) se ustvarja ugled delavcev (in redkeje narocnikov) z namenom lažjega in kakovostnejšega sklepanja dogovorov o transakci­jah (Srnicek, 2017: 36–92). Platforme vse udeležene uporabnike na strani ponudbe (delavce) vedno opredeljujejo kot neodvisne pogodbene sode­lavce, kar je predmet mnogih razprav in tudi naše analize v nadaljevanju. Drahokoupil in Fabo (2016: 2) delita platforme dela – na podlagi dveh dimenzij – v štiri kategorije. Podobno kategorizacijo zasledimo tudi pri dru­gih avtorjih (Codagnone et al., 2016: 18–19; Huws in Joyce, 2016d). Prva dimenzija je zahtevnost del. Razlikujejo med platformami, ki omogocajo dostop do nižje in srednje kvalificirane delovne sile (vnosi podatkov, cišce­nje, hišna opravila, prevozi, dostava, kozmeticne storitve ipd.), ter platfor­mami, ki se osredotocajo na posredovanje visoko zahtevnih del (arhitekturni nacrti, vizualni dizajn, prevajanje ipd.; Drahokoupil in Fabo, 2016: 2). Glede na drugo dimenzijo – razširjenost platforme – se platforme delijo na tiste, ki organizirajo lokalne trge delovne sile (Codagnone et al., 2016: 18–19) ozi­roma »mobilne trge delovne sile« (mobile labour markets), in na platforme, ki omogocajo posredovanje storitev na globalni ravni (Drahokoupil in Fabo, 2016: 2). Platforme, ki omogocajo posredovanje med povpraševanjem na doloceni lokaciji in med ponudnikom storitve, ki se nahaja kjerkoli na svetu, saj transakcija v celoti poteka prek spleta (Drahokoupil in Fabo, 2016: 2), predstavljajo »spletni trg delovne sile« (online labour market) (Codagnone et al., 2016: 18–19).6 Med spletnimi platformami, ki organizirajo nizko in srednje kvalificirana dela so najvidnejše tiste, ki delujejo na podrocju prevozov (Lyft in Sidecar) in dostave (Postmates, Instacart in Favour) v ZDA; BlaBlaCar deluje tudi v Sloveniji. Najbolj znana platforma na tem podrocju je Uber, ustanovljen leta 2009 v San Franciscu. Na platformah lokalnega znacaja se srecujeta ponudba in povpraševanje po razlicnih storitvah, ki zahtevajo fizicno pri­sotnost in lokalno opravljanje del, zahtevnost del pa se razlikuje. Ena izmed najvecjih tovrstnih platform je TaskRabbit; ustanovljena je bila leta 2008 v ZDA, deluje pa tudi v Kanadi in Veliki Britaniji in ima vec kot 140.000 upo­rabnikov. Sprva je ponujala dostavne storitve, dandanes pa tudi številne druge (selitvene dejavnosti, cišcenje in druga hišna opravila). Po uspešno opravljeni storitvi delavec prejme 85 % dogovorjenega placila, 15 % zneska je provizija platforme (TaskRabbit b. d.). Platforme za organiziranje lokalne delovne sile ponujajo storitve cišcenja, montaže pohištva, selitve, urejanje zunanje okolice, elektricne, vodovodne, slikopleskarske storitve (Handy b. d.), storitve skrbstvenega dela, kot je varovanje in skrb otrok, ostarelih in hišnih ljubljenckov, gospodinjske storitve (Care.com b. d.), storitve za podje­tja s podrocij spremljanja blagovnih znamk, trgovine na drobno, svetovanje in tržne raziskave (Gigwalk.com b.d.). Med spletnimi platformami, ki posredujejo nizko in srednje kvalificirana virtualna dela, tako imenovanimi platformami za mikronaloge je ena najvec­jih in najvidnejših platforma Amazon Mechanical Turk, na kateri lahko pod-jetja najamejo storitve zunanjega izvajanja enostavnih delovnih procesov, ki so razdrobljeni na tako imenovane mikronaloge (micro tasks).7 Delavci prek spleta opravljajo »naloge cloveške inteligence« (human inteligence tasks), katerih racunalniški algoritmi še ne zmorejo opravljati, kot so identifi­ciranje specificnih vsebin na fotografijah ali videoposnetkih, pisanje opisov izdelkov, transkripcije, sodelovanje v anketah ipd. (Crockett, 2019). Zaradi anonimnosti uporabniških racunov in kratkotrajne aktivnosti nekaterih cla­nov je dejansko število aktivnih uporabnikov težko dolociti. Ocene o številu uporabnikov se gibljejo med 100.000 in 200.000 (Difallah et al., 2018: 1–9). Delo na platformi je od leta 2019 omogoceno prebivalcem 49 držav, med njimi je tudi Slovenija (Amazon Mechanical Turk, 2017). Cene storitev na platformah za mikronaloge dolocajo narocniki (Mturk.com b. d.). 6 Storitve oziroma delo, ki se opravlja izkljucno prek spleta (prevajanje, programiranje, racunovod­stvo ipd) Schmid-Drüner (2016: 1), imenuje virtualne storitve. 7 Podobne so platforme CrowdFlower, Crowdsource, Microworkers, Prolific, Crowdguru.de itd. Med najvidnejšimi predstavniki platform za posredovanje visoko zahtev­nih spletnih del sta platformi Upwork in Freelancer (oblikovanje spletnih strani, razvoj mobilnih aplikacij, graficno dizajniranje, administrativna dela, marketing, pisanje clankov, vnos podatkov itd.). Huws in Joyce (2016 d: 11) sta ugotovila, da je znaten delež odraslega prebivalstva Švedske, Nemcije, Velike Britanije in Nizozemske že upo­rabljal spletne platforme za iskanje placanega dela. 12 % Nizozemcev in Švedov, 11 % Britancev ter 14 % Nemcev je delo na platformah tudi dejan­sko opravljalo (Huws in Joyce, 2016d: 11). Eurobarometer ugotavlja, da je odstotek prebivalcev, ki opravlja delo na spletnih platformah dela, najvecji v Latviji (17 %) in Franciji (11 %), najmanjši na Cipru (2 %), povprecje EU 6 %. V Sloveniji je 8 % prebivalcev že opravljalo delo prek spletnih platform (Evropska komisija, 2018: 63). Po podatkih MOD (2018: 29–45) je delo na spletnih platformah v svetu bolj razširjeno med prebivalci urbanih regij, saj štirje od petih delavcev živijo v mestnih središcih in v primestju. Pregled deleža delavcev po drža­vah kaže, da jih je najvec iz Brazilije, Indije, Indonezije, Nigerije, Združenih držav Amerike ter iz vzhodne in zahodne Evrope. Po podatkih MOD (2018: 16–45) na platformah dela vlada precejšnje neravnovesje med spoloma. Evropska komisija v letu 2016 ugotavlja, da na nekaterih platformah številcno prevladujejo moški in na drugih ženske (Codagnone et al., 2016: 31). Razmerje med spoloma se razlikuje tudi po državah. Delavci na platformah dela so mlajši in višje izobraženi v primerjavi s celotno delovno populacijo (Codagnone et al., 2016: 31–33). MOD (2018: 16) ugotavlja, da vecina delavcev spada v starostno skupino med 25 in 40 let. Povprecna starost med delavci na platformah v raziskavi, izvedeni leta 2017, je bila 33,2 let, zgolj 10 % je bilo starejših od 50 let. Podobno sta Becker in Rajwani (2016: 27) ugotovila, da je 67,5 % delavcev na platformah iz držav Severne Amerike v starostni skupini med 18 in 34 let. Tudi v Veliki Britaniji je bila polovica delavcev (51 %) mlajša od 35 let, a je bil delež starejših od 55 let – v primerjavi z državami Severne Amerike – višji (16 %) (Huws in Joyce, 2016a: 3). Na Švedskem je 58 % delavcev mlajših od 35 let ter 10 % starejših od 55 let (Huws in Joyce, 2016b: 3). Izobrazba delavcev na platformah se razlikuje po državah in tipih opra­vljenega dela, a so v poprecju dobro izobraženi, saj je po podatkih MOD (2018: 35–36) vec kot polovica delavcev imelo diplomo (37 %) ali še višjo izobrazbo (20 % ima dokoncan podiplomski študij ali vec). Manj kot 18 % vprašanih je imelo dokoncano srednjo izobrazbo ali manj, približno cetrtina sodelujocih tehnicno ali višjo izobrazbo. Eurobarometer ugotavlja, da je od prebivalcev z najvišjimi stopnjami dosežene izobrazbe 9 % ponudilo svoje storitve na platformah dela, medtem ko je enako storil 1 % tistih z nižjo izo­brazbo (Evropska komisija, 2018: 65). Ocena vpliva spletnih platform na kakovost dela in življenja Zagovorniki platformne ekonomije poudarjajo njen potencial za opol­nomocenje milijonov posameznikov z višjim ovrednotenjem njihovega casa. Prednosti dela prek spletnih platform naj bi obcutili predvsem tisti, ki niso (standardno/polno) zaposleni, kot so nezaposleni starši, upokojenci, študentje, prekarno zaposleni ali brezposelni ter neodvisni visoko usposob­ljeni strokovnjaki. Spletne platforme dela se predstavljajo kot pomoc posa­meznikom pri pridobivanju dodatnega dohodka, kot orodje za lažje uskla­jevanje poklicnega in zasebnega življenja ter kot možnost, da se izognejo dolgocasju, izrazijo svojo kreativnost in (p)ostanejo avtonomni. Podjetjem, ki so obicajno na strani povpraševanja, se spletne platforme ponujajo kot možnost, da delo organizirajo brez nepotrebnih fiksnih stroškov ter kot kanal, prek katerega imajo dostop do talentov, ki jih sicer na lokalnih trgih ni moc najti (Codagnone et al., 2016: 12–13). Platforme dela nedvomno ustvarjajo prednosti za svoje uporabnike, sicer njihova rast in razvoj ne bi bila tako hitra. A kot vsaka poslovna, družbena in tehnološka inovacija ima lahko tudi nenadzorovan in nereguliran vzpon platformne ekonomije stranske ucinke in negativne posledice. Nekateri razi­skovalci trga delovne sile zaradi negativnih eksternalij – stroškov, katerih ne nosijo tisti, ki jih ustvarjajo, temvec tisti, ki s problemom obticijo (Parker et al., 2016: 229–260) – vidijo spletne platforme kot nov nacin ustvarjanja pre­karnih oblik dela, ki ne ponuja nikakršnih koristi ter socialne zašcite delav­cem, temvec spodbuja nadaljnjo erozijo delovnih razmerij in vecanje druž­bene neenakosti (Codagnone et al., 2016; Schor in Attwood-Charles, 2017). Ker maksimizirajo dobicke z nižanjem stroškov in brez lastne infrastrukture, so vitke platforme ekstremen primer zunanjega izvajanja storitev. V nadaljnji analizi spletnih platform dela in njihovega vpliva na trg delovne sile in družbo bomo uporabili koncept dostojnega dela, s katerim MOD že vrsto let želi spodbuditi »dostojno in produktivno delo v razmerah svobode, enakosti, varnosti in cloveškega dostojanstva« (MOD b.d.). Ocenjujemo, da je koncept pomemben del dolocanja standardov kakovosti dela in življenja v mednarodnem merilu in ima pomembne implikacije za normativni okvir, s tem pa tudi dolocen vpliv na dejanske spremembe dela in življenja ljudi. Leta 1999 je koncept promoviran v porocilu Dostojno delo (MOD, 1999), v sklopu osnovnega poslanstva MOD – izboljšati položaj ljudi v svetu dela; v zacetku tega stoletja je postal osnova MOD Agende dostojnega dela (Decent Work Agenda), ki se prizadeva za spodbujanje ustvarjanja novih delovnih mest, delavskih pravic, socialne varnosti in socialnega dialoga ter enakosti spolov. Leta 2015 so dostojno delo in štirje temelji Agende za dostojno delo postali sestavni del Agende trajnostnega razvoja 2030 OZN (2015). MOD prepoznava delo kot univerzalno in pomembno cloveško izkušnjo, ki ima kljucno vlogo za delavce in njihove družine, obenem pa tudi za širšo skup­nost in celotno družbo. Koncept dostojnega dela je utemeljen na glavnem namenu MOD: spodbujati možnosti žensk in moških, da dobijo dostojno in produktivno delo v razmerah svobode, pravicnosti, varnosti in clovekovega dostojanstva. MOD pri tem poudarja skrb za vse delavce, ceprav je zaradi svoje zgodovine in nastanka najvec pozornosti namenila potrebam (veci­noma moških) delavcev v placanih standardnih zaposlitvah. Tripartitna orga­nizacija, v kateri se srecujejo glasovi in interesi vlad, delodajalcev in sindi­katov, ugotavlja, da obstaja veliko ljudi, ki delajo prevec, socasno pa veliko brezposelnih ljudi, in da se MOD mora ukvarjati tudi z delavci zunaj formal-nega trga delovne sile (kot so neformalno placani delavci, samozaposleni in delavci na domu). Skrb za dostojno delo pomeni spodbujanje ustvarjanja delovnih mest sprejemljive kakovosti, pri cemer MOD poudarja potrebo po oblikovanju socialnih in ekonomskih sistemov, ki »zagotavljajo osnovno var-nost in zaposlitev«, hkrati pa »sposobnost prilagoditve hitro spreminjajocim se okolišcinam na zelo konkurencnem svetovnem trgu« (MOD, 1999). MOD (2013) je izoblikoval smernice za raziskovanje statisticnih in zako­nodajnih indikatorjev dostojnosti dela. Izbrali smo nekatera podrocja, na katerih lahko ocenimo stopnjo dostojnosti dela na spletnih platformah: stabilnost in varnost zaposlitve, enakost možnosti in enakovredna obrav­nava delavcev, socialna varnost delavcev, ustreznost dohodkov, delovni cas, možnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter varnost delov­nega okolja. Vse te elemente obravnavajo tudi analitiki prekarizacije dela, ko ugotavljajo, da delo in življenje posameznikov v zadnjih nekaj desetlet­jih postajata vse bolj negotova. V nadaljevanju bomo na osnovi dostopnih podatkov ocenili delovanje platform na omenjenih podrocjih. Stabilnost in varnost zaposlitve ter socialna varnost Stabilnost in varnost dela sta dimenziji, po katerih MOD razlikuje med tistimi delavci, katerih delo je zaznamovano z doloceno stopnjo trajnosti in zanesljivosti, in prekarno zaposlenimi. S konceptom prekarne zaposlitve se najpogosteje oznacuje kratkotrajnost pogodb o zaposlitvi in visoka stopnja možnosti za hitro prekinitev delovnega razmerja (MOD, 2013: 127). 8 Rodgers in Rodgers (1989: 3) ponujata širšo definicijo in prepoznavata štiri dimenzije prekarnosti. Prva dimenzija je kratkorocnost in/ali visoka stopnja negotovosti zaposlitve. Drugo dimenzijo predstavlja nizka stopnja nadzora, ki jo ima delavec nad svojim delom, torej nad delovnimi razmerami in intenzi­teto dela. Tretja dimenzija je pomanjkanje varnosti oziroma nizka stopnja, do katere so z zakonom ali kolektivnimi dogovori delavci zašciteni pred diskriminacijo, odpovedjo, spremembami delovnih razmer. V tretjo dimenzijo spada tudi stopnja socialne varnosti in z njo pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno varstvo, starševsko varstvo in varstvo v primeru brezposelnosti. Cetrta dimenzija prekarnega dela je neza­dosten prihodek. Podobno tudi kasnejše definicije številnih drugih avtorjev opozarjajo na obsežne nega­ V diskusiji o platformni ekonomiji so prisotna stališca o koristih, ki jih omogoca delavcem, ki preferirajo prožnost in avtonomijo dela ter želijo biti »sami svoji šefi«, in ocene o negativni nepredvidljivosti položaja pre­karno zaposlenih delavcev (Bolotnik, 2017: 2–3; Schor et al., 2017: 4). Glavni predmet diskusij je opredelitev statusa spletnih platform dela ter definira­nje odnosa med njimi in delavci (Parker et al., 2016; Schmid-Drüner, 2016; Kenney in Zysman, 2016; Cunningham-Parmeter, 2016; Becker in Rajwani, 2016; Murillo et al., 2017; Codagnone et al., 2016; Schor in Attwood-Charles, 2017; Dyal-Chand, 2015; Rogers, 2016). Tisti, ki upravljajo platforme dela, jih opisujejo kot sisteme posredovanja in usklajevanja ponudbe in povpra­ševanja (Parker et al., 2016: 249). Spletne platforme oseb, ki ponujajo delo, ne želijo obravnavati kot delavcev; imenujejo jih »partnerji« (Cunningham-Parmeter, 2016: 1680–1728), »ponudniki storitev«, »samozaposleni« (Schmid-Drüner, 2016), »freelancerji« (Parker et al., 2016: 229–260), »pogodbeniki« (Codagnone et al., 2016: 7) ipd. Poudarjajo njihovo neodvisnost ter obenem zavracajo, da bi se platforme obravnavale kot delodajalci. Ob pregledu delovanja platform ugotovimo, da gre pri platformah dela za nadaljevanje trenda rezanja vezi med organizacijami in delavci ter do vecanja prekarizacije.9 Mnoga podjetja so se namrec že do sedaj, zla­sti od globalne recesije naprej, izogibala delodajalskim odgovornostim s povecanjem alternativnih nacinov pridobivanja delovne sile, kot so zuna­nje izvajanje storitev in uporaba agencij za posredovanje dela. Te oblike posredovanja dela so že z zakonodajo prepoznane in regulirane ter zago­tavljajo delavcem vsaj doloceno zašcito. Pri platformah pa je delavcem sta­tus zakonsko neprepoznan in se zaenkrat spletne platforme dela v veliki meri razvijajo v »regulatornem vakuumu« (Codagnone et al., 2016: 11). Države in zakonodajalci se pocasi odzivajo na njihovo izjemno hitro rast, kar spletnim platformam omogoca, da same prevzemajo vlogo regulatorja, ki doloca pogoje in pravila igre (Schmid-Drüner, 2016: 2–3). V trenutni situ-aciji imajo platforme izjemen nadzor nad organiziranjem dela (Kenney in Zysman, 2016: 61–63. Manj odgovornosti pomeni za platforme nižje stroške, prav ta vitkost pa je glavno gonilo rasti in konkurencne prednosti pred tek­meci s tradicionalnimi nacini delovanja. Platforme dela se statusu deloda­jalca upirajo z argumenti, da ne izvajajo rednega in neposrednega nadzora nad delavci (Cunningham-Parmeter, 2016: 1673–1680). A ugotovitve kažejo, da platforme dolocajo cene dela, implementirajo vedenjske kodekse, izvr­šujejo deaktivacije racunov uporabnikov (kar je ekvivalent za odpušcanje tivne posledice sodobnih sprememb v sferi dela na kakovost dela in življenja delavcev (Kalleberg, 2009; Standing, 2012; 2014; Kanjuo Mrcela in Ignjatovic, 2018; Kanjuo Mrcela, 2020). MOD prekarno delo vidi kot: »…prenos tveganj in odgovornosti na delavce« (MOD, 2011: 5) prav z »nejasnim opredeljevanjem vloge delodajalca oz. vse pogostejšimi multilateralnimi kompleksnimi odnosi, v katerih ni doloceno cigava odgovornost je skrb za delavce« (MOD, 2011: 5–6). delavcev v primerih delovnega razmerja) (Schor in Attwood-Charles, 2017: 6–11). Vse te aktivnosti odražajo dinamiko tradicionalnih odnosov med delodajalcem in delavci (Cunningham-Parmeter, 2016; 1680–1728). Uber je s tremi milijoni voznikov najbolj razširjena platforma dela na svetu in obenem zaradi številnih sodnih sporov (Bolotnikova, 2017) ikoni-cen predmet diskusij, ki opozarjajo na pasti platformne ekonomije (Dubal, 2017; Schor in Attwood-Charles, 2017; Schor in drugi, 2017; Drahokoupil in Fabo, 2016). Gre za spletno platformo, ki trdi, da »povezuje ponudnike in iskalce prevoza, ne na nacin klasicnih taksi služb, temvec z logiko sou-porabe prevoznih sredstev in maksimalno izkorišcenostjo sredstev« (Uber Marketplace b. d.). Nacela ekonomije »souporabe« velevajo, da bi se iskalec prevoza in voznik s prostim sedežem v avtomobilu, ki potuje v isto smer, s pomocjo platforme srecala in dogovorila o deljenju stroškov za pot (ride sharing). Praksa je drugacna, saj prevozov ne opravljajo posamezniki, ki bi potnike na svoji poti mimogrede pobrali, temvec vozniki delujejo enako kot taksi službe, kjer svojo pot potovanja popolnoma prilagodijo željam potnika. Status »taksi službe« je v primeru Uberja potrdilo tudi sodišce Evropske unije (Court of Justice of the European Union, 2017). MOD (2018: 40–41) ugotavlja, da je 55 % vprašanih delavcev s platform zaposlenih zunaj platform, torej delo na platformah opravljajo poleg dela pri drugem delodajalcu. Tako razširjeno potrebo po opravljanju dodatnega dela in pridobivanju dodatnega zaslužka lahko imamo za pokazatelj tako imenovane podzaposlenosti delavcev. Podzaposleni so delavci, ki imajo zaposlitve, ki so neprimerne glede casa (delavec bi rad delal vec) in/ali glede izobrazbe (delavec opravlja dela pod svojo izobrazbo ali sposobnostmi) in/ ali placila (delavec zasluži premalo za dostojno življenje). Narašca število delavcev, ki so neprostovoljno zaposleni za krajši delovni cas, obenem pa išcejo in opravljajo tudi dodatno delo, da dosežejo zadosten prihodek.10 Kljub temu da neposrednih dokazov za obstoj povezave med podzaposle­nostjo in opravljanjem dela na platformah ni, je mogoce o njej sklepati na podlagi rezultatov locenih raziskav. Visok odstotek delavcev (90 %) na plat-formah Amazon Mechanical Turk in Crowdflower je poudarilo, da bi želeli delati vec, a to ni mogoce zaradi nezadostnega števila nalog, ki so objavljene na platformi (Berg, 2016: 13). Podobno željo po dodatnem delu izražajo tudi delavci na drugih platformah (Codagnone et al., 2016: 34; MOD, 2018: 59–70). V raziskavi MOD (2018: 17) je ugotovljena visoka stopnja podzapo­slenosti, saj je namrec vec kot 60 % vprašanih izrazilo željo po vecji kolicini dela zunaj platform.11 10 V EU28 je 24,8 % zaposlenih za krajši delovni cas tako zaposlenih neprostovoljno (Eurostat, 2019a), 7,4% zaposlenih za doloceni cas neuspešno išce dolgorocnejšo zaposlitev (Eurostat, 2019b). 11 Glede trajanja aktivnosti delavcev na spletnih platformah so kratkorocne aktivnosti pogost pojav (Drahokoupil in Fabo, 2016: 3). MOD (2018: 36) ugotavlja, da velik del delavcev po nekaj poskusih iska­ Odvisnost delavcev od platform ter odsotnost ustreznega statusa zapo­slenega sta neposredno povezani s socialno varnostjo delavcev, ki jo MOD prepoznava kot indikator dostojnega dela. Socialno varnost zagotavljajo financni prejemki in nefinancne ugodnosti, ki nadomestijo prihodke iz dela v primeru bolezni, starševstva, poškodb na delu, brezposelnosti, sta­rosti, smrti družinskih clanov ter pomagajo v primerih omejenega dostopa do zdravstvene oskrbe, nezadostnih dohodkov gospodinjstva, splošne revšcine in socialne izkljucenosti (MOD, 2013: 169). Velik del pravic, veza­nih na socialno varnost, je v vecini sistemov, tudi v Sloveniji, vezan na status posameznika kot delavca ali samozaposlenega. Stopnja socialne varnosti delavcev na platformah je v celoti odvisna od njihovega statusa zunaj plat­form. Lahko pricakujemo, da se bo ob vecanju odvisnosti delavcev od splet­nih platform dela in ob nespremenjeni opredelitvi njihovega razmerja vecal delež tistih, ki so izkljuceni iz sistemov socialnega varstva. Dostojno placilo Pomembna dimenzija dostojnega dela je ustrezen zaslužek. To pomeni, da si delavci lahko z delom zagotovijo dohodke vsaj v višini minimalnih stroškov preživetja (MOD, 2013: 65). Raziskave ugotavljajo, da je primarni razlog za sodelovanje delavcev na spletnih platformah dela želja po (dodatnem) zaslužku (Eurofound, 2015: 114; Codagnone et al., 2016: 6–7; Berg, 2016: 7; Hamari et al., 2016: 2055), celo kadar so zaslužki na platformah zelo nizki (Codagnone et al., 2016: 6–7).12 Zagovorniki platform trdijo, da platformni delavci, ki formalno niso vezani izkljucno na eno platformo, lahko za služenje dodatnega prihodka opravljajo raznolike storitve (npr. kombinirajo prevoze, gospodinjska opra­vila, administrativne naloge, enostavne naloge itd.). Zaradi visoke stopnje prilagodljivosti možnosti za dodaten zaslužek naj bi bile odprte tudi tistim, ki so sicer iz razlicnih razlogov (med drugim tudi zaradi skrbstvenega dela ali zdravstvenih omejitev) izkljuceni iz tradicionalnega trga delovne sile (MOD, 2018: 59–70). Bolj kriticne analize pa ugotavljajo, da je kombiniranje razlicnih del prej nuja (zaradi nizkih zaslužkov vsakega od teh del) kot izbira. Ugotavljajo tudi, da je za delo na platformah znacilna nezanesljivost prihodkov. To je problematicno, še posebej za tiste, ki so od dela na platformah eksistencno odvisni. Schor in soavtorji (2017: 12–13) so v svoji študiji opredelili razlicne stopnje odvisnosti delavcev od platform, na katerih opravljajo delo. Poleg nja dela zapusti platformo. 56 % delavcev trdi, da na platformah delo opravljajo vec kot eno leto, 29 % delavcev je na platformah kontinuirano aktivnih tri leta. 12 Kot drugi najpogostejši razlog za opravljanje dela na platformah delavci izpostavljajo možnost, da svoj cas ucinkovito izkoristijo (Schor et al., 2017: 17). delno odvisnih delavcev in dopolnilnih delavcev, ki jim prihodki iz platform pomenijo dodaten dohodek, so tudi delavci v popolni odvisnosti od plat­form, katerih preživetje je popolnoma ali pretežno odvisno od zaslužkov na eni od platform dela. Dohodek iz dela na platformah z mikronalogami (Amazon Mechanical Turk, CrowdFlower, Clickworker, Prolific in Microworkers) je za 32 % vpra­šanih delavcev predstavljalo glavni vir dohodka (MOD, 2018: 41–42). Tudi Huws in Joyce (2016a: 1; 2016b: 1–2; 2016c: 1; 2016c: 1) sta v štirih evropskih državah ugotovila znatno stopnjo odvisnosti delavcev od dohodkov, zaslu­ženih na platformah. Zaslužki na platformah dela so edini ali pretežni vir dohodka za 27 % švedskih in 25 % britanskih delavcev na platformah ter za 20 % nemških in nizozemskih delavcev na spletnih platformah dela. V nadaljevanju bomo predstavili analize in ilustracije nacinov tekmova­nja za delo in doseganja zaslužka na spletnih platformah, ter ocene višine in dejavnikov zaslužkov. Obstaja vec sistemov dolocanja vrednosti dela oz. cen na spletnih plat-formah. Nekatere platforme dolocanje cen prepušcajo uporabnikom (Eurofound, 2015: 110). V nekaterih primerih ceno storitev dolocajo delavci sami (TaskRabbit), v drugih ceno nalog oziroma projektov dolocijo upo­rabniki na strani povpraševanja (Gigwalk, Upwork in platforme za mikro­naloge, kot je Amazon Mechanical Turk). Na nekaterih platformah (npr. Topdesigner.cz in Adtriboo.com) platforme dolocijo minimalno ali celo fiksno ceno za specificne naloge na osnovi tržnih cen in predvidenega šte­vila delovnih ur (Eurofound, 2015: 110). Številne platforme se poslužujejo sistemov dražb ali natecajev. Uporabniki na strani povpraševanja z ogla­som objavijo vsebino in opis dela, na podlagi cesar uporabniki na strani ponudbe oddajajo svoje prijave z zahtevanim zneskom placila. Narocniki nato izmed prejetih ponudb izberejo najcenejšega ali najboljšega izvajalca (Freelancer, Gopillar, 99designs, Zilliondesigns) (Huws in Joyce, 2016d: 15). Na spletni platformi Freelancer, ki ima vec kot 35 milijonov registriranih uporabnikov, uporabniki na strani povpraševanja objavijo razpis projekta z opisom dela in nalog ter okvirno cenovno ponudbo. Na razpis se nato ponudniki prijavljajo s opisom izkušenj in zahtevanim zneskom placila. Ujemanje se nato doloci po sistemu dražb, kjer projekt v izvedbo prejme ponudnik z najnižjim pricakovanim placilom. Na platformi je omogocen tudi sistem natecaja, na katerega se s svojim delom prijavi vec izvajalcev. Zmagovalec natecaja prejme financno nagrado. Platforma od vsakega izve­denega placila zaracuna 10-odstotno provizijo, ki se jo lahko zniža s placeva­njem clanarine. Najnižji znesek provizije je 5 dolarjev (Freelancer.com b. d.). Na platformi UpWork zneske placila za storitve fiksno vnaprej doloci narocnik. Provizijo, ki je odvisna od višine placila in se giblje med 5 % in 20 %, placuje delavec (Upwork, 2019). Na italijanski spletni platformi za notranji dizajn Gopillar se organizirajo tekmovanja za arhitekte in obliko­valce. Narocniki z objavo in odprtjem projekta dolocijo znesek nagrade, ki ga bo prejel izbrani zmagovalec. Na razpisani projekt se s svojimi nacrti in predlogi prijavijo zainteresirani ponudniki. Izmed prejetih predlogov naroc­nik doloci pet najboljših predlogov in zmagovalca, med katere se razdeli predhodno dolocen znesek nagrade. Preostali sodelujoci za svoje delo ne prejmejo placila (Gopillar b. d.). Platforma 99designs povezuje ponudnike in narocnike s podrocja graficnega oblikovanja, ki se lahko srecajo na dva nacina. Narocnik lahko med vsemi oblikovalci na podlagi njihovih opisov in izkušenj izbere tistega, za katerega oceni, da je najbolj primeren. Drugi nacin je razpis natecaja, na katerega se prijavi vec ponudnikov. Placilo za svoje delo prejme izbrani zmagovalec natecaja. Po enakem sistemu deluje tudi spletna platforma Zilliondesigns (Zilliondesigns b. d.). Obe spletni plat-formi imata dolocene minimalne zneske storitev, ki so odvisni od kategorije in zahtevnosti storitve. Zgornje omejitve pri dolocanju zneskov nagrade ni (99designs b. d.; Zilliondesigns b. d.). Podatki o dejanski višini zaslužkov delavcev na platformah so omejeni na maloštevilne študije, ki kažejo na razlike med platformami (Schor in Attwood-Charles, 2017: 6–11). Višina placila za opravljena dela je odvisna od vec dejavnikov. Ugotovitve kažejo, da je višina placila mocno odvisna od velikosti deleža delovne sile, ki bi potencialno lahko opravila doloceno storitev (Schmid-Drüner, 2016: 9–12; Eurofound, 2018: 23). Ponudniki fizicnih oziroma lokalno opravljenih storitev imajo v povprecju višjo urno postavko v primerjavi s tistimi, ki opravljajo virtualne storitve (Codagnone et al., 2016: 36–40). Delavcem storitve, ki jih posredujejo spletne platforme dela in se opravljajo fizicno, omogocajo v povprecju primerljive zaslužke tistim, ki enake storitve opravljajo brez posredovanja platform. Opravljanje enostavnih virtualnih nalog oziroma tako imenovanih mikronalog delav­cem ne prinaša pretirano visokih zaslužkov (Schmid-Drüner, 2016: 9–12). Codagnone in soavtorji so ugotovili, da le manjši delež nalog na platformah za mikronaloge doseže vrednost 1 dolar ali vec (Codagnone et al., 2016: 36–40). Platforma pri vsaki financni transakciji zaracuna 20-odstotno pro-vizijo, minimalna provizija pa znaša 0,01 dolarjev (Mturk.com b. d.). Takšne provizije so prisotne, kot smo videli, tudi na drugih platformah, ki ponujajo manj zahtevno in slabše placano delo. Na spletni platformi Amazon Mechanical Turk delavci zaslužijo pov­precno 5 dolarjev na uro (Codagnone et al., 2016: 36–40). MOD je v svoji raziskavi petih spletnih platform za opravljanje mikronalog v letu 2018 ugo­tovila, da delavci zaslužijo povprecno 3,31 dolarjev na uro (MOD, 2018: 16). Kot ugotavljajo avtorji, zaslužki na proucevanih platformah niso zadostni, da bi dosegli minimalno dolocene dohodke iz standardnih delovnih razme­rij (De Groen in Maselli, 2016: 8; MOD, 2018: 16; Codagnone et al., 2016: 13). Pri raziskovanju zaslužkov delavcev na platformah so rezultati pokazali zanimiv pojav, ki ga imenujemo ucinek superzvezd (superstar effect). Gre za pojav, znacilen za spletne platforme, kjer manjši delež delavcev opravi vecin-ski delež vseh storitev. Ocenjeno je, da 20% delavcev opravi 80% vseh sto­ritev (Codagnone et al., 2016: 36–40; Schmid-Drüner, 2016: 9–12). Omenjeni ucinek vpliva na podatke o povprecni višini zaslužkov delavcev na platfor­mah, saj zaslužki najaktivnejših delavcev mocno dvigajo povprecje. Na spletnih platformah za posredovanje dela, ki ga je moc opravljati virtualno, prihaja do velikih razlik med zaslužki delavcev na platformah v primerjavi z delavci na lokalnem trgu, ki delo opravljajo brez posredova­nja platform. Eurofound kot primer navaja platformo, prek katere italijan-ski oblikovalci z delom na spletnih platformah zaslužijo 30 % manj, srbski oblikovalci pa 200 % vec kot delavci na lokalnih trgih (Eurofound, 2018: 23). Spletne platforme za posredovanje virtualnega dela, ki delujejo na med-narodni ravni, višino placila za opravljanje dolocene storitve najpogosteje dolocijo na podlagi povprecja cen storitve, ki veljajo na lokalnih trgih upo­rabnikov. Glede na takšno dolocanje cen je opravljanje virtualnih storitev zaželeno za delavce iz držav z nižjimi prihodki. Za delavce iz držav z višjim standardom je sodelovanje pogojeno z omejeno izkušenostjo, željo po vecji prožnosti ali ob soocanju z visokimi vstopnimi ovirami na lokalnih trgih (Maselli in Fabo, 2015: 10–12), pa tudi s pomankanjem dela na teh trgih. Pri analizi zaslužkov delavcev na platformah je treba upoštevati tudi spe­cificne materialne in financne okolišcine dela na platformah. Prvo je nepla-cani cas, ki ga delavci porabijo za iskanje dela na platformah. Kot je ugotovila Berg (2016: 11), delavci v povprecju porabijo 18 minut neplacanega dela v obliki iskanja in priprave za vsako uro placanega dela. Podobno kažejo tudi rezultati raziskave MOD, po katerih naj bi delavci opravili 20 minut nepla-canega dela (iskanje nalog, opravljanje neplacanih testov usposobljenosti, preverjanje narocnikov storitev z namenom preprecevanja prevar, pisanje ocen in mnenja o nalogah itd.) za vsako uro placanega dela (MOD, 2018: 17). Na povprecen delovni teden so tako delavci, ki so bili zajeti v raziskavo, opravili 24,5 ure dela, od tega 18,6 ur placanega in 6,2 ure neplacanega dela (MOD, 2018: 49–70). Drugo so stroški, ki jih imajo delavci z opravljanjem dela na platformah. Za opravljanje virtualnega dela delavci nujno potre­bujejo programsko in strojno opremo, spletno povezavo ipd. V primeru opravljanja fizicnih storitev, kot so gospodinjska opravila in vzdrževanje, imajo delavci stroške prevoza na delo in z njega ter stroške pripomockov in orodja. Vozniki na platformah pokrivajo stroške vzdrževanja prevoznih sredstev, stroške goriva, zavarovanja, registracije itd. (Murillo et al., 2017: 71; Schmid-Drüner, 2016: 2–3). Tretje so davki, ki jih delavci placujejo na dohodek zaslužen na platformah, v skladu z lokalno zakonodajo, a v urnih postavkah niso upoštevani. Pri opravljanju dela prek platform obstaja tudi tveganje, da delavec za opravljeno delo placila sploh ne prejme. Najpogosteje se to dogaja delavcem na »tekmovalnih« platformah. Primer takšne platforme je CoContest, na kateri se na razpisan projekt s svojim delom prijavi vec oblikovalcev, placilo za svoje delo pa prejmejo zgolj izbrani (De Groen in Maselli, 2016: 11). Tveganje za neplacevanje opravljenega dela je visoko tudi na drugih platformah. Zavrnitve dela in placila niso problematicni zgolj iz financnih razlogov, ampak mocno vplivajo tudi na delavcevo statistiko (ugled) ter mu zmanjšu­jejo možnosti pri nadaljnjem pridobivanju dela prek platforme. Veckratno zavracanje dela lahko vodi tudi do koncne deaktivacije delavcevega racuna oz. preprecitve nadaljnjega opravljanja dela (MOD, 2018: 73–92). Avtonomija delavcev in razmere pri delu Zagovorniki spletnih platform kot eno izmed njihovih glavnih prednosti vidijo višjo stopnjo prožnosti in neodvisnosti, ki jo omogocajo delavcem v primerjavi s tradicionalnimi delodajalci (Cunningham-Parmeter, 2016: 1680–1728). Delavci imajo vecjo svobodo pri izbiri casa in lokacije oprav­ljanja dela ter same vsebine dela (Dreyer et al., 2017: 88–89; MOD, 2018: 59–70). Številne raziskave pa ugotavljajo, da sta prožnost in avtonomija delavcev znacilni le za del platformnih delavcev (Cunningham-Parmeter, 2016: 1680–1728). Analize kažejo, da platforme tako kot drugi delodajalci nadzorujejo in ocenjujejo delo. S sistemom množicnega ugleda ustvarjajo pricakovanja, ki jih morajo delavci izpolnjevati, ter tako zagotavljajo, da delovna sila deluje relativno homogeno brez eksplicitnih navodil (Schmid-Drüner, 2016: 9–12). A tudi eksplicitna navodila na platformah niso redkost. Platforme namrec oblikujejo svoje pravilnike delovanja in vedenja, v katerih so zajeta tudi specificna navodila delavcem (do detajlov, kot je npr. barva nogavic, ki jo doloca platforma FedEx svojim voznikom). Vozniki platforme Uber z akti­vacijo racuna prejmejo prirocnik, v katerem je seznam pravil, ki jih morajo upoštevati. Med drugim je doloceno, da morajo vozniki sprejeti vsako zah­tevo po prevozu. Ce voznik preveckrat odkloni zahtevani prevoz, si plat-forma pridržuje pravico do deaktivacije njegovega uporabniškega racuna. Pravilnik doloca tudi pravila oblacenja in vrsto glasbe, ki naj bi jo predva­jali med prevozom potnikov (Cunningham-Parmeter, 2016: 48–51; Rogers, 2016: 489). Spletna platforma Upwork nadzoruje in ocenjuje produktivnost delavcev na podlagi povprecne hitrosti tipkanja. Druge platforme pa od delavcev zahtevajo redne posnetke zaslona in statistiko aktivnosti na pod-lagi vpisov v spletni profil (Cunningham-Parmeter, 2016: 36–40). Svoboda pri dolocanju delovnega casa je relativna in odvisna od politike spletnih platform in dohodkovne odvisnosti delavcev. MOD ugotavlja, da so med delavci na platformah pogosti dolgi delovniki in netipicne delovne ure. 26 % vprašanih je redno opravljalo delo na platformah vseh sedem dni v tednu, 68 % vprašanih je naloge na platformah opravljalo v vecernem casu in 43 % v nocnem casu. Za delo na platformah se odlocajo tudi matere otrok, mlajših od 5 let, ki poleg skrbstvenega dela opravljajo tudi po 20 ur dela na platformah, najpogosteje v popoldanskem in nocnem casu (MOD, 2018: 17). Zaradi dohodkovne odvisnosti in nizkih urnih postavk so delavci pri­morani sprejeti vec dejavnosti hkrati in podaljševati delovni cas. Predolgi delavniki posegajo v ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem delavcev,13 ter povecujejo stopnjo tveganja za poškodbe. Dolgorocno lahko predolg delovni cas pomeni grožnjo fizicnim in mentalnim sposobnostim delavca za opravljanje dela. Dolgi delovniki, ki presegajo zakonske omejitve delovnih ur na dnevni, tedenski, mesecni in letni ravni, so odmik od kon­cepta dostojnega delovnega casa. Varnost in zdravje pri delu sta vitalni komponenti dostojnega dela. Delavci na platformah opravljajo razlicne tipe nalog na raznolikih lokacijah, tako zasebnih kot javnih, zato je težko priti do splošne ocene o delovnih raz­merah. A navkljub temu pomanjkanje regulacije pomeni, da so lahko delavci in nenazadnje tudi njihove stranke izpostavljeni razlicnim tveganjem. Gre za tveganja, ki jih lahko v grobem razdelimo v dve skupini: neposredno fizicno tveganje, povezano s samim delovnim procesom, ter tveganja v okolju, v katerem se delo opravlja (Hews in Joyce, 2016d: 16). Vprašanje zagotavlja­nja varnosti delovnega okolja je še posebej žgoc problem na platformah, ki posredujejo lokalne storitve. Kot navajata Schor in Attwood-Charles (2017: 6–11), se je že vecje število Uber-voznikov soocilo z nevarnimi situacijami. Obravnavani so bili primeri, ko so bili vozniki nehote vkljuceni v ilegalne dejavnosti, kot so prevoz drog in druge nezakonite aktivnosti. Za razliko od delavcev, pri katerih je zaposlitveni status jasen, so delavci na platformah dela primorani prevzeti osebno odgovornost za vsakršna zdravstvena tve­ganja, ki so povezana z neprimernim delovnim okoljem ali slabo delovno opremo (Hews in Joyce, 2016d: 17). Kljub temu da se tveganja in nevarnosti dela med platformami razlikujejo, je vsem skupno to, da so delavci prepuš-ceni sami sebi. V sklopu prizadevanja za dostojnost dela MOD spodbuja enakost možnosti in obravnave delavcev. S svojim delovanjem želi doseci enako­vrednost med spoloma ter zmanjšanje in odpravo vseh vrst diskriminacije (na podlagi rase, nacionalnosti, starosti itn.) (MOD, 2013: 141). Zagovorniki spletnih platform trdijo, da platforme dela odpirajo ekonomske priložnosti 13 MOD (2013: 106) kot eno od dimenzij dostojnega dela opredeljuje možnosti delavcev za primerno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. za vse posameznike, ki bi si želeli zagotoviti dodatne prihodke. A kot ugota­vljata Schor in Attwood-Charles (2017), je ideja o kibernetskem prostoru kot o idealnem okolju, kjer lahko vsi enakovredno sodelujejo brez zgodovin­skih, socialnih in fizicnih omejitev, utopicna.Kljub formalni odprtosti plat-formne ekonomije raziskave ugotavljajo omejitve predvsem glede sredstev, vešcin, stopnje izobraženosti, rase, spola, družbenega razreda itn. (Schor in Attwood-Charles, 2017: 6–11). Posebej sta dokumentirani spolna diskrimi­nacija in diskriminacija, osnovana na nacionalni pripadnosti (Codagnone et al., 2016). Barzilay in Ben-David (2017) sta na vzorcu vec kot 4.500 delavcev ugo­tovili precejšnje vrzeli med spoloma. Ženske so imele v povprecju za 37 % nižjo urno postavko kot moški. Vzrok za razlike v urnih postavkah delno pripisujeta nesorazmerju med spoloma po poklicnih skupinah. Tako kot na tradicionalnih trgih delovne sile je tudi na spletnih trgih prisotna spolna segregacija po poklicih. Ženske predstavljajo vecino delovne sile na podrocjih, kot so administrativna podpora (73 % žensk), prevajanje (65 % žensk) ter pisanje (65 % žensk), medtem ko moški prevladujejo na podro-cjih inženiringa in arhitekture (83 % moških), IT (82 % moških) ter podat­kovne analize (73 % moških). Rezultati kažejo, da je placna vrzel med spo­loma prisotna na vseh podrocjih dela, a so razlike najvecje na podrocjih, na katerih med delavci prevladujejo ženske (Barzilay in Ben-David, 2017: 408–409). Prisotnost spolne neenakosti potrjujejo tudi Codagnone, Abadie in Biagi (2016: 45), ki ugotavljajo, da imajo ženske na platformah dela manj možnosti, da jih najamejo za opravljanje stereotipno moških nalog, ter da so obicajno placane po urni postavki in ne po fiksni ceni za opravljen projekt, s cimer narocniki (zaradi nezaupanja v ženske sposobnosti programiranja) zmanjšujejo svoje tveganje. Poleg spolne so pogoste tudi druge oblike diskriminacije. Raziskava na platformi Freelancers kaže, da imajo neizkušeni delavci iz držav v razvoju manj možnosti, da jih najamejo v primerjavi z neizkušenimi delavci iz raz­vitih držav. Manj možnosti za delo imajo tudi delavci iz revnejših držav, v katerih se ne govori angleško, ne glede na lastne sposobnosti.14 A po drugi strani imajo delavci iz revnejših držav, ki so izkušeni, precejšnjo prednost pred ostalimi. Razlog za prednost je v nižjih pricakovanjih glede placila (Agrawal et al., 2013). Dodaten tip diskriminacije je povezan z distribucijo cloveškega in fizic­nega kapitala. Sodelovanje na spletnih platformah dela zahteva dostop do 14 Codagnone in soavtorji (2016: 43) porocajo o diskriminacijskih praksah v spletnih oglasih na plat-formi Upwork, ki se sicer v javnosti predstavlja kot »globalna digitalna meritokracija« (Elance-oDesk, 2014: 17): »To delo ni za prebivalce Bangladeša in Pakistana. Ce prihajate iz katere od navedenih držav, bo vaša ponudba avtomatsko zavrnjena (...) Narocnik je zahteval telefonistko ženskega spola z britanskim, avstralskim ali novozelandskim naglasom.« interneta in dolocene informacijsko-tehnološke vešcine, kar samodejno izkljucuje nekatere skupine populacije. Mnogi posamezniki iz socialno izkljucenih skupin se niti ne zavedajo obstoja spletnih platform dela niti nimajo ustreznih vešcin, da bi na njih aktivno sodelovali (Schmid-Drüner, 2016: 7). Sistem ocenjevanja ugleda, pomembna znacilnost platformne ekono­mije, je lahko z vidika enakopravnega obravnavanja delavcev dvorezen mec. Sistem, zasnovan z namenom ustvarjanja objektivne ocene na podlagi množice subjektivnih mnenj, lahko namrec privede do ravno nasprotnega rezultata. Diskriminacija izhaja iz pristranskosti, ki vpliva na clovekovo pre­sojo in sprejemanje odlocitev. Nezavedanje lastne pristranskosti lahko v situacijah, ki zahtevajo presojo, vodijo do odlocitev, osnovanih na stereo-tipih. Ugotovitve številnih raziskav, ki so jih preucevali Codagnone in soav­torji (2016: 45), kažejo na nizko stopnjo korelacije med vešcinami delavcev na spletnih platformah in višino njihovih zaslužkov. Razlog za to vidijo prav v sistemu ocenjevanja ugleda. Sklep V tem prispevku smo pozornost posvetili dokaj novi in hitro rastoci oblik ekonomskega delovanja. Predstavili smo poslovni model spletnih platform, ki organizirajo delo. Namen analize je bil kriticen pregled najpogostejših trditev zagovornikov platformne ekonomije o pozitivnih ucinkih spletnih platform za delavce, trg delovne sile in gospodarstvo (opolnomocenje delavce v z vecjo prožnostjo in svobodo pri odlocanju o delovnih razme-rah in izboru delovnih nalog, lažjem doseganju ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem, izboljšanje ucinkovitost dela, ekonomski razvoj, ter splošno blagostanje). Vodilo raziskovanja sta bili dve vprašanji: 1. Ali je delo na spletnih platformah oblika prekarnega dela? 2. Ali spletne platforme prispevajo k doseganju standardov dostojnega dela? Na osnovi predstavljene analize ter presoje, utemeljene na uporabi kon­ cepta dostojnega dela in koncepta prekarnosti, na prvo vprašanje odgovar­jamo pritrdilno, na drugo pa nikalno. Povzeli bomo argumente, zakaj. Stabilnost in varnost zaposlitve sta pomembni dimenziji koncepta dostojnega dela. Bistvo poslovnega modela spletnih platform je odsotnost delodajalskega razmerja in prenos tveganja za lastno eksistenco na delavce. Spletne platforme tako nadaljujejo že prej obstojece trende trganja vezi med temi, ki delo organizirajo, in temi, ki delo opravljajo. Delavci v takem modelu so atomizirani subjekti v medsebojnem tekmovanju. Pomembna dimenzija dostojnega dela je dostojno placilo. Delavci na platformah so placani samo za delo, ki je priznano kot uspešno opravljeno. S tem je povezano tveganje, da za opravljeno delo placila sploh ne bodo prejeli. Ob tem obstaja velik obseg neplacanega dela, ki ga delavci name-nijo iskanju dela, opravljanju razlicnih obveznih neplacanih testov usposo­bljenosti, pisanju povratnih informacij o nalogah ipd. Delavci na platformah imajo tudi druge stroške, povezane z delom, kot so nakupi in vzdrževanje delovnih sredstev, placilo provizije platformam, da bi lahko opravljali delo, in davki na dohodke iz dela na platformah. Nacin placevanja delavcev oz. nižanje cene dela je kljucna lastnost poslovnega modela platform. Analiza je pokazala, da velik in rastoc del delavcev na platformah opravlja slabo pla-cano prekarno delo. Financna prednost, ki so je deležni platformni delavci iz manj razvitih držav zaradi globalnega formiranja cen na platformah v pri­merih virtualnih storitev, je dejansko samo stranski produkt zniževanja cene dela delavcem iz (zaenkrat) bogatejših okolij. Delo na spletnih platformah delavcem ne zagotavlja socialne varnosti, saj so v vecini sistemov, predvsem evropskih, pravice in socialna varnost omejene na priznan status delavca oz. na obstoj pogodbenega odnosa med delodajalcem in delavcem. Analiza avtonomije delavcev in delovnih razmer kaže na to, da je svoboda pri dolocanju lastnega delovnega casa, pri izbiri lokacije, vsebine in osta­lih delovnih razmer na platformah za vecino delavcev na platformah zgolj mit. Pri delu na spletnih platformah je s sledenjem in sistemom množicnega ugleda prisoten stalen nadzor nad delavci. Spletne platforme posredno in tudi neposredno nadzorujejo delovni cas svojih delavcev, njihovo ucinko­vitost, produktivnost in kakovost opravljenega dela. Platforme so privedle do razvoja 24-urne ekonomije, v kateri delavci v zasebnem casu opravljajo dodatne ure placanega in neplacanega dela, s cimer se meje med zaseb­nim in poklicnim življenjem brišejo. V prekarno delo z nizkim placilom in dolgimi delovniki so neprostovoljno ujeti prav najranljivejši clani družbe. Analiza je pokazala, da gre pri delu na spletnih platformah za skrajno obliko prožnosti, ki samo tistim, ki imajo zagotovljeno financno in socialno var-nost zunaj platform ali so pripadniki majhne skupine »superzvezd«, ki jim na platformah uspe pridobiti kontinuirano in bolj placano delo (ker imajo za to financne in druge pogoje), pomeni možnost za uresnicevanje svobode in samostojnosti (npr. lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja). Za posameznike, katerim delo na spletnih platformah pomeni edino mož­nost za preživetje, kratkorocno zagotovljeno in negotovo delo ne ponuja možnosti niti za dostojno življenje niti nacrtovanje stabilne prihodnost. Vecinoma platforme ne skrbijo za varnost in zdravje pri delu, temvec je tudi ta skrb popolnoma prenesena na delavce. To ima zanje lahko nevarne posledice, v nekaterih primerih pa tudi za zdravje in varnost uporabnikov storitev in širše okolje (npr. pri voznikih, izvajalcih skrbstvenih ali gospo­dinjskih storitev na domu ipd.). Trditve zagovornikov platformne ekonomije, da naj bi ta ustvarjala globaliziran in nediskriminatoren trg, na katerem so vešcine in izkušnje kljucni kriterij pri izbiri delavcev, v mnogih primerih spletnih platform dela ne držijo. Navkljub formalni odprtosti ekonomije so prisotne številne omejitve, ki delavcem onemogocajo vkljucitev na spletni trg delovne sile. Diskriminacija na spletnih platformah dela ni redek pojav. Študije govo­rijo o spolni, rasni in nacionalni diskriminaciji. Nekatere od prej obstoje-cih neenakosti se ne razrešujejo, a razvijajo se še nove, specificne za plat-formno delo. Tako kot na tradicionalnem trgu dela tudi na spletnem trgu dela obstaja visoka spolna segregacija po poklicih, med spoloma pa obstaja opazna placna vrzel. Veliko vlogo pri diskriminaciji na spletnih platfromah dela igra sistem množicnega ugleda. Ker je sistem ugleda en izmed kljuc­nih mehanizmov delovanja spletnih platform, je tveganje za razrast diskri­minacijskih praks visoko. Zaradi razvoja spletnih platform v regulatornem vakuumu se ustvarja prostor za razvoj diskriminacijskih praks, prekarizacijo dela in slabšanje razmer za najranljivejše skupine v družbi. Sklenemo lahko, da sta trend hitre rasti in uspešnost poslovnega modela platformne ekonomije utemeljena na destandardizaciji in prekarizaciji dela ter eksternalizaciji stroškov in tveganj poslovanja. Z monopolizacijo infor­macij o povpraševanju po delu na platformah je dosežen paradoks na trgu delovne sile: delavci placujejo, da bi sploh dobili možnost za opravljanje dela in zaslužek (s placevanjem provizij ali clanarin platformam). Ekonomska moc pa se kopici v rokah tistih, ki nadzorujejo in upravljajo z informacijami. Ceprav imajo spletne platforme potencial za ustvarjanje priložnosti za dostojno delo, so trenutno oblika kapitalisticnega delovanja, kjer ob pomanj­kanju ustrezne regulacije vladajo surove tržne sile. Velik del delavcev opra­vlja izrazito prekarno delo, ki ne ustreza standardom dostojnega dela. Glede na trende rasti pomembnost platformne ekonomije zahteva oblikovanje in vzpostavitev ustreznih regulatornih mehanizmov. Razumevanje logike poslovnega modela, ki temelji na nadzoru informacij, katere prispevajo tako delavci kot potrošniki na spletnih platformah (ki tako nezavedno postajajo »delavci«), pa kaže na velike ovire takemu razvoju in na potrebo po presega­nju rešitev, ki so utemeljene na doslej znanih nacinih organiziranja dela in oblikovanja ekonomskih razmerij. Razumevanje socialnih in ekonomskih posledic organiziranja dela na spletnih platformah je kljucnega pomena za pripravo in impletentacijo pri­hodnjih sistemov regulacije dela in delitve ekonomske moci. Predstavljene raziskave so omogocile vpogled v razlicne vidike delovanja spletnih plat­form dela, za popolno razumevanje prihodnosti dela na spletnih platformah pa bo potrebno nadaljnje raziskovanje. LITERATURA Agrawal, A., J. Horton, N. Lacetera in E. Lyons, (2013): Digitalization and the contract labor market: A research agenda. NBER Working paper No. 19525. National Bureau of Economic Research, Cambridge. Dostopno prek http://john-joseph­horton.com/papers/digitization.pdf, 23. 4. 2020. Arnold, D. in J. Bongiovi (2013): Precarious, Informalizing and Flexible Work Transforming Concepts and Understandings. American Behavioral Scien­tist, 57(3), 289–308. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publica-tion/258122973_Precarious_Informalizing_and_Flexible_Work_Transform­ing_Concepts_and_Understandings, 23. 4. 2020. Barzilay, A. R. in A. Ben-David (2017): Platform Inequality: Gender in the Gig-Economy. Seton Hall law review, 47, 393–431. Dostopno prek https://www. researchgate.net/publication/314877026_Platform_Inequality_Gender_in_the_ Gig-Economy, 23. 4. 2020. Becker, T. in A. Rajwani (2016): The Sharing Economy and the Future of Work. The Ted Rogers School of Management’s Centre for Labour Management Relations at Ryerson University. Dostopno prek https://www.scribd.com/docu-ment/355361812/The-Sharing-Economthe-Sharing-Economy-and-the-Future-of-Work, 7. 7. 2019. Belk, R. (2014): You are what you can access: Sharing and collaborative consump­tion online. Journal of Business Research, 67(8), 1595–1600. Dostopno prek https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0148296313003366, 23. 4. 2020. Berg, J. (2016): Income security in the on-demand economy: Findings and policy lessons from a survey of crowdworkers. Conditions of Work and Employment Series No. 74. Dostopno prek https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/---ed_ protect/---protrav/---travail/documents/publication/wcms_479693.pdf, 23. 4. 2020. Bolotnikova, M. N. (2017): Labor Litigator: Shannon Liss-Riordan defends the »whole social fabric of employment«. Harvard magazine. Dostopno prek https:// harvardmagazine.com/2017/03/labor-litigator, 7. 7. 2019. Chappelow, J. (2019): Investopedia: What Is the Gig Economy? Dostopno prek https://www.investopedia.com/terms/g/gig-economy.asp, 23. 4. 2020. Codagnone, C., F. Abadie in F. Biagi (2016): The Future of Work in the »Sharing Economy«. Market Efficiency and Equitable Opportunities or Unfair Precarisation?. Institute for Prospective Technological Studies: JRC Science for Policy Report EUR. Dostopno prek http://publications.jrc.ec.europa.eu/reposi­tory/bitstream/JRC101280/jrc101280.pdf, 9. 7. 2019. Court of Justice of the European Union (2017): The service provided by Uber con­necting individuals with non-professional drivers is covered by service in the field of transport. Press release No. 136/17. Luxembourg: CVRIA. Dostopno prek https://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2017-12/ cp170136en.pdf, 23. 4. 2020. Crockett, Z. (2019): How much money can you make in Amazon Mechanical Turk? The Hustle. Dostopno prek https://thehustle.co/making-money-on-amazon­mechanical-turk/, 23. 4. 2020. Cunningham-Parmeter, K. (2016): From Amazon to Uber: Defining Employment in the Modern Economy. Boston Univerity Law Review, 96, 1674–1728. Dostopno prek https://www.bu.edu/bulawreview/files/2016/10/CUNNINGHAM-PARME­TER.pdf, 16. 6. 2019. De Groen, W. P. in I. Maselli (2016): The Impact of the Collaborative Economy on the Labour Market. Bruselj: Centre for European Policy Studies. Dostopno prek https://www.ceps.eu/system/files/SR138CollaborativeEconomy_0.pdf, 14. 5. 2019. Diani, M. (1992): The concept of social movement. The Sociological Review, 40(1), 1–25. Dostopno prek https://journals.sagepub.com/doi/10.1111/j.1467­954X.1992.tb02943.x, 7. 6. 2019. Difallah, D., E. Filatova in P. Ipeirotis (2018): Demographics and Dynamics of Mechanical Turk Workers. In proceedings of WSDM 2018: The Eleventh ACM International Conference on Web Search and Data Mining. Dostopno prek http://www.ipeirotis.com/wp-content/uploads/2017/12/wsdmf074-difallahA. pdf, 23. 4. 2020. Drahokoupil, J. in B. Fabo (2016): The platform economy and the disruption of the employment relationship. ETUI Policy Brief: European Economic, Employment and Social Policy. Dostopno prek https://www.etui.org/content/down­load/23770/197926/file/Platform+economy+Drahokoupil+Fabo+Policy+Brief +PB+2016.05.pdf, 14. 5. 2019. Dreyer, B., F. Lüdeke-Freund, R. Hamann in K. Faccer (2017): Upsides and down­sides of the sharing economy: Collaborative consumption business models' stakeholder value impacts and their relationship to context. Technological Forecasting & Social Change, 125, 87–104. Dostopno prek https://www.scien­cedirect.com/science/article/pii/S0040162517304377, 7. 7. 2019. Dyal-Chand, R. (2015): Regulating Sharing: The Sharing Economy as an Alternative Capitalist System. Tulane Law Review, 90(2), 241–309. Dostopno prek https:// core.ac.uk/download/pdf/78094887.pdf, 10. 6. 2019. Dubal, V. B. (2017): The Drive to Precarity: A Political History of Work, Regulation, & Labor Advocacy in San Drancisco’s Taxi & Uber Economies. Berkley Journal of Employment & Labor Law, 38(1), 73–135. Dostopno prek https://scholarship. law.berkeley.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1501&context=bjell, 20. 6. 2017. Elliot, L. (2011): The Guardian: Global financial crisis: five key stages 2007–2011. Dostopno prek https://www.theguardian.com/business/2011/aug/07/global­financial-crisis-key-stages, 23. 4. 2020. Hagel, J. (2016): »Harnessing the Full Potential of Platforms«. The Marketing Journal. Dostopno prek http://www.marketingjournal.org/john-hagel-harnessing-the­full-potential-of-platforms/, 23. 4. 2020. Hamari, J., M. Sjöklint in A. Ukkonen (2016): The sharing economy: Why peo­ple participate in collaborative consumption. Journal of the Association for Information Science and Technology, 67(9), 2047–2059. Dostopno prek https:// www.researchgate.net/publication/255698095_The_Sharing_Economy_Why_ People_Participate_in_Collaborative_Consumption, 7. 6. 2019. Heylighen, F. (2017): Towards an intelligent network for matchinf offer and demand:From the sharing economy to the global brain. Technological Forecast­ing and Social Change, 114, 74–85. Dostopno prek http://pcp.vub.ac.be/Papers/ GB-OfferNetwork.pdf, 23. 4. 2020. Huws, U. in S. Joyce (2016a): Crowd vorking survey: Size of the UK’s »Gig Economy« revealed for the first time. University of Hertfordshire. Dostopno prek http:// englishbulletin.adapt.it/wp-content/uploads/2016/02/crowd-working-survey­pdf1.pdf, 7. 7. 2019. Huws, U. in S. Joyce (2016b): Crowd vorking survey: Size of the Sweden’s »Gig Economy« revealed for the first time. University of Hertfordshire. Dostopno prek http://www.uni-europa.org/wp-content/uploads/2016/03/crowd-work­ing-survey-swedenpdf.pdf, 7. 7. 2019. Huws, U. in S. Joyce (2016c): Crowd vorking survey: Size of the Germany’s »Gig Economy« revealed for the first time. University of Hertfordshire. Dostopno prek http://www.uni-europa.org/wp-content/uploads/2016/11/crowd_work­ing_survey_Germany.pdf, 7. 7. 2019. Huws, U. in S. Joyce (2016c): Crowd vorking survey: Size of the Germany’s »Gig Economy« revealed for the first time. University of Hertfordshire. Dostopno prek http://www.uni-europa.org/wp-content/uploads/2016/06/crowd_work­ing_survey_Netherlands.pdf, 7. 7. 2019. Huws, U. in S. Joyce (2016d): The economic and social situation od crowd work­ers and their legal status in Europe. International Labor Brief, 12(8), 9–18. Dostopno prek http://researchprofiles.herts.ac.uk/portal/files/12308453/ Accepted_Manuscript.pdf, 9. 7. 2019. Kenney, M. in J. Zysman (2016): The Rise of the Platform Economy. Issues in sci­ence and technology, 32(3), 61–69. Dostopno prek https://issues.org/the-rise-of-the-platform-economy/, 10. 6. 2019. Kiesling, L., M. Munger in A. Theisen (2018): From Airbnb to Solar: Toward A Trans­action Cost Model of a Retail Electricity Distribution Platform. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/326995058_From_Airbnb_to_Solar_ Toward_A_Transaction_Cost_Model_of_a_Retail_Electricity_Distribution_Plat­form, 23. 4. 2020. Lozar, J. (2018): Zavedanje, stališca in vedenje slovenskih porabnikov v delitveni ekonomiji (magistrsko delo). Dostopno prek http://www.cek.ef.uni-lj.si/magis­ter/lozar3188-B.pdf, 23. 4. 2020. Mair, J. in G. Reischauer (2017): Capturing the dynamics of the sharing economy: Institutional research on the plural forms and practices of sharing economy organizations. Technological Forecasting and Social Change, 125, 11–20. Dost-opno prek https://www.researchgate.net/publication/317271515_Capturing_ the_dynamics_of_the_sharing_economy_Institutional_research_on_the_plu-ral_forms_and_practices_of_sharing_economy_organizations, 23. 4. 2020. Martin, C. J. (2016): The sharing economy: A pathway to sustainability or a night­marish form of neoliberal capitalism?. Ecological Economics, 121, 149– 159. Dostopno prek https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/ S0921800915004711?via%3Dihub, 23. 4. 2020. Maselli, I. in B. Fabo (2015): Digital workers by design? An example from the on-demand economy. CEPS Special Report No. 414. Dostopno prek https://www. ceps.eu/system/files/WD414%20IM%20and%20BF%20Interior%20Designer. pdf, 23. 4. 2020. Mason, P. (2015): The end of capitalism has begun. The Guardian. Dostopno prek https://www.theguardian.com/books/2015/jul/17/postcapitalism-end-of-capi-talism-begun, 23. 4. 2020. Murillo, D., H. Buckland in E. Val (2017): When the sharing economy becomes neo-liberalism on steroids: Unraveing the controversies. Technological Forecasting & Social Change, 125, 66–76. Dostopno prek https://www.sciencedirect.com/ science/article/pii/S0040162517307072, 2. 6. 2018. Nieborg, D. B. in T. Poell (2018): The platformization of cultural production: Theorizing the contingent cultural commodity. Sage journals, 20(11), 4275– 4292. Dostopno prek https://www.researchgate.net/publication/324755330_ The_platformization_of_cultural_production_Theorizing_the_contingent_cul­tural_commodity, 23. 4. 2020. Parker, G. G., M. W. Van Alstyne in S. P. Choudary (2016): Platform revolution: how networked markets are transforming the economy and how to make them work for you. W. W. Norton & Company: New York. Partridge, E., T. Dalzell in V. Terry (2007): The concise new Partridge dictionary of slang and unconventional English. Psychology Press. Richardson, L. (2015): Performing the sharing economy. Geoforum, 67, 121–129. Dostopno prek https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0016718 51530141X, 9. 6. 2019. Rodgers, G. in J. Rodgers (1989): Precarious jobs in labour market regulation: The growth of atypical employment in Western Europe. International Institute for Labour Studies: Bruselj. Dostopno prek https://criticalpsygreece.files.word­press.com/2008/04/rodgers.pdf, 23. 4. 2020. Rogers, B. (2016): Employment Rights in the Platform Economy: Getting Back to Basics. Harvard Law & Policy Review, 10, 480–520. Dostopno prek https:// papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=2641305, 10. 6. 2019. Rouse, M. (2019): Tech Target: Gig economy. Dostopno prek https://whatis.techtar­get.com/definition/gig-economy, 23. 4. 2020. Schmid-Drüner, M. (2016): The Situation of Workers in the Collaborative Econ­omy. European Parliament: Policy Department A: Economic and Scientific Pol­icy. Dostopno prek http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/IDAN/ 2016/587316/IPOL_IDA(2016)587316_EN.pdf, 28. 4. 2019. Schor, J. B. in W. Attwood-Charles (2017): The »sharing« economy: labor, inequal­ity, and social connection on foråprofit platforms. Sociology Compass, 11(8). Dostopno prek https://www.bc.edu/content/dam/files/schools/cas_sites/soci­ology/pdf/SocCompass%20Sharing%20Economy%20v3.pdf, 6. 7. 2019. Schor, J. B., W. Attwood-Charles, M. Cansoy, I. Ladegaard in Wengronowitz (2017): Dependence and Precarity in the Platform Economy. Dostopno prek https:// www.bc.edu/content/dam/files/schools/cas_sites/sociology/pdf/Depend­ence%20and%20Precarity%20Feb%202017.pdf, 7. 7. 2019. Srnicek, N. (2017): Platform Capitalism. Cambridge: Polity Press. The Economist (2009): Top companies by market capitalisation. Dostopno prek https://www.economist.com/economic-and-financial-indicators/2009/07/30/ top-companies-by-market-capitalisation, 23. 4. 2020. Valant, J. (2016): A European agenda for the collaborative economy. European Paliamentary Research Service. Dostopno prek http://www.europarl.europa. eu/RegData/etudes/BRIE/2016/593510/EPRS_BRI(2016)593510_EN.pdf, 23. 4. 2020. Valencic, D. (2017): Souporaba avtomobilov (car sharing): vedno zagotovljeno parkirišce tudi v središcu mesta. Dnevnik. Dostopno prek https://www.dnevnik. si/1042779413, 23. 4. 2020. Wark, McKenzie (2004). A Hacker Manifesto. Harvard University Press. Wark, McKenzie (2019). The Capital is Dead. Verso. VIRI Amazon Mechanical Turk (2017): Mturk is now available to Requesters from 43 countries. Dostopno prek https://blog.mturk.com/mturk-is-now-available-to­requesters-from-43-countries-77d16e6a164e, 23. 4. 2020. Cambridge Dictionary. (b. d.): Gig economy. Dostopno prek https://dictionary. cambridge.org/dictionary/english/gig-economy, 23. 4. 2020. Care.com. (b.d.): Dostopno prek https://www.care.com/, 23. 4. 2020. Eurofound (2015): New forms of employment. Publication Office of the European Union: Luxembourg. Dostopno prek https://www.eurofound.europa.eu/sites/ default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1461en.pdf, 23. 4. 2020. Eurofound (2018): Employment and working conditions of selected types of plat­form work. Publications Office of the European Union: Luxembourg. Dosto­pno prek https://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/ field_ef_document/ef18001en.pdf, 23. 4. 2020. Eurostat (2019a): Involuntary part-time employment as percentage of the total part-time employment, by sex and age (%). Dostopno prek http://appsso.eurostat. ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=lfsa_eppgai&lang=en, 23. 4. 2020. Eurostat (2019b): Involuntary temporary employment. Dostopno prek http://appsso. eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=tesem190&lang=en, 23. 4. 2020. Evropska komisija (2016): The use of collaborative platforms. Flash Eurobarometer 438. Dostopno prek http://ec.europa.eu/commfrontoffice/publicopinion/ index.cfm/ResultDoc/download/DocumentKy/72885, 3. 7. 2019. Evropska komisija (2018): The use of collaborative platforms. Flash Eurobarometer 467. Dostopno prek http://ec.europa.eu/commfrontoffice/publicopinion/ index.cfm/ResultDoc/download/DocumentKy/84015, 3. 7. 2019. Evropska komisija (2019): Single Market Scoreboard: Collaborative Economy. Reporting period: 2013–2017. Dostopno prek https://ec.europa.eu/internal_ market/scoreboard/_docs/2019/performance_per_policy_area/collaborative_ economy_en.pdf, 23. 4. 2020. Evropski parlament (2017): The Social Protection of Workers in the Platform Economy. Directorate General for Internal Policies: Policy Department A: Economic and Scientific Policy. Dostopno prek http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/ STUD/2017/614184/IPOL_STU(2017)614184_EN.pdf, 23. 4. 2020. Freelancer.com. (b.d.): Dostopno prek https://www.freelancer.com/, 23. 4. 2020. FXSSI 2019. Most Valuable Companies in the World – 2019. Dostopno prek https:// fxssi.com/top-10-most-valuable-companies-in-the-world, 23. 4. 2020. Gigwalk.com. (b. d.): Uradna spletna stran. Dostopno prek http://www.gigwalk. com/, 23. 4. 2020. Handy (2019): Uradna spletna stran. Dostopno prek https://www.handy.com/ser­vices/, 23. 4. 2020. Mednarodna organizacija dela (1999): Decent Work. Report of the Director-General. Dostopno prek https://www.ilo.org/public/english/standards/relm/ ilc/ilc87/rep-i.htm, 23. 4. 2020. Mednarodna organizacija dela (2011): Policies and Regulations to Combat Precarious Employment. Ženeva. Dostopno prek https://www.ilo.org/wcmsp5/ groups/public/---ed_dialogue/---actrav/documents/meetingdocument/ wcms_164286.pdf, 23. 4. 2020. Mednarodna organizacija dela (2013): Decent work indicators: Guidelines for pro­ducers and users os statistical and legal framework indicators. ILO manual – Second version. Dostopno prek https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/-­-dgreports/---integration/documents/publication/wcms_229374.pdf, 8. 7. 2019. Mednarodna organizacija dela (2018): Digital labour platforms and the future of work: Towards decent work in the online world. Geneva: International Labour Organization. Dostopno prek https://www.ilo.org/wcmsp5/groups/public/--­dgreports/---dcomm/---publ/documents/publication/wcms_645337.pdf, 6. 7. 2019. Mednarodna organizacija dela (b.d.): Uradna spletna stran. Dostopno prek https:// www.ilo.org/global/topics/decent-work/lang--en/index.htm, 23. 4. 2020. OZN (2015): (UN 2030 Agenda for Sustainable Development 2030 Agenda) https:// sustainabledevelopment.un.org/post2015/transformingourworld, 23. 4. 2020. TaskRabbit (b.d.): Uradna spletna stran. Dostopno prek https://www.taskrabbit. com/, 23. 4. 2020. Uber Marketplace (b.d.): Share rides: How does UberPool expand access? Dostopno prek https://marketplace.uber.com/matching/shared-rides, 23. 4. 2020. Upwork (2019): Fee and ACH Autorization Agreement. Dostopno prek https:// www.upwork.com/legal#fees, 23. 4. 2020. Zilliondesigns (b.d.): Uradna spletna stran: Terms and Conditions. Dostopno prek https://www.zilliondesigns.com/terms, 23. 4. 2020. 99designs (b.d.): Uradna spletna stran. Dostopno prek https://99designs.com/, 23. 4. 2020. Zakon o delovnih razmerjih – ZDR-1 (2013): Sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 12. aprila. Dostopno prek https://www.uradni-list.si/ glasilo-uradni-list-rs/vsebina/112301, 23. 4. 2020. Marija JURIC PAHOR* NACIONALNA IDENTITETA V LUCI GLOBALIZACIJE, GLOKALIZACIJE IN TRANSKULTURACIJE**1 Povzetek. Clanek zagovarja predpostavko, da je nacio­nalna identiteta tudi v današnjem casu trdno zasidra­na, a hkrati prilagodljiva kulturna vez, ki temelji na nacelu vkljucevanja in izkljucevanja kot sredstva kon­stituiranja enotnih in trdnih entitet. Tako kot njena nosilka – nacionalna država – je tudi nacionalna iden­titeta pomemben dejavnik sodobnih procesov globaliza­cije, ki jim botrujeta neoliberalna doktrina svobodnega trga in z njo povezana nuja po spletanju glokalnih in transnacionalnih vezi. Posebna analiticna pozornost je namenjena opažanju, da ti procesi spodkopavajo nacionalno identiteto kot edinstveno in homogeno narativo. O tem govorijo tudi koncepti transkulturacije, ki jih prispevek v smislu potrebe po redefiniciji nacio­nalne identitete, tudi slovenske, podrobneje analizira 561 in predstavi. Kljucni pojmi: nacionalna identiteta, nacionalna drža­va, globalizacija, glokalizacija, transkulturacija, »slo­venstvo« Uvod: Mi, državljani Evrope? ali Nacionalna identiteta v casu globalizacije Nacionalna identiteta, nacionalnost, nacionalizem so pojmi, za katere se je pokazalo, da jih je izjemno težko definirati, kaj šele analizirati. Oznaka »jezikovna džungla« (Rizman, 1991: 15) se v družbenih vedah najpogosteje in upraviceno nanaša prav na te pojme. Namen tega poglavja ni, da bi še dodatno prispevali k naboru številnih definicijskih znacilnosti omenjenih pojmov, temvec bi prvenstveno radi pokazali, kaj je »srž« nacionalne identi­tete. Zakaj in kako je mogoce, da se nacionalna identiteta ves cas spreminja in da lahko vse bolj deluje in ucinkuje kot gibalo ali »stroj«. Ponazorjeno * Dr. Marija Juric Pahor, znanstvena svetnica, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa P5-0409 »Razsežnosti slovenstva med lokal­nim in globalnim v zacetku tretjega tisocletja«, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. bo, da ta ugotovitev ne spremeni dejstva, da je še zmeraj treba skonstruirati »nacionalno identiteto«, ki je mocnejša od vseh drugih identitet, in doseci, da nacionalna pripadnost prekriva in vkljucuje vse druge pripadnosti, vštevši evropsko, ki je danes šibkejša kot leta 1992, ko je bila v Maastrichtu uradno ustanovljena Evropska unija. V nadaljevanju bo poudarjeno, da ostaja naci­onalna identiteta skupaj z njeno nosilko – nacionalno državo – pomemben dejavnik v procesih globalizacije, ki so tesno povezani s transnacionalnim in svetovnim razširjenjem neoliberalne kapitalisticne ekonomije, na kar opo­zarjajo raziskave o »komercialnem nacionalizmu« in znotraj tega npr. nacio­nalna znamka Slovenije s povednim sporocilom – I feel sLOVEnia. Étienne Balibar v svoji knjigi Mi, državljani Evrope? (2007/2001: 44–45) predlaga dve tezi, da bi pojasnil pojav nacionalne identitete. Obe se nana­šata na vprašanje meja. Prva teza pravi, da so meje med nacionalnimi drža­vami v moderni dobi (te so videti meje par excellence in veljajo za vzore za vse druge) bistveni kraj zgodovinskosti in zgodovinjenja identitet. Druga teza, komplementarna prvi, pa mejo oznacuje kot instrument imaginarnih »projekcij« nacionalne hegemonije (in hegemonije nacionalnega) v zgo­dovinski prostor institucij. Sem gre prišteti državljanstvo in nacionalnost, ki se konkretizirata tako, da se razdelita na niz drugih institucij in kolektiv­nih praks. Vzpostavljanje in/ali reproduciranje meja je torej nujni pogoj za združevanje dolocene populacije v okviru skupnih institucij, a tudi nujni pogoj zgodovinskega obstoja vsake nacije ali države-nacije in (nacionalne) identitete, ki je po Balibarju hkrati abstrakten, celo spekulativen pojem in neposredno doživljanje, ponotranjenje sistemskih, »objektivnih« procesov. Ponazoriti bi ga bilo mogoce z izrazom turbo folk, ki si ga je zamislil Rambo Amadeus (Antonije Pušic), en najvplivnejših akterjev postjugoslovanske glasbene scene. Njegova pesem s tem naslovom se zacenja: »Folk je narod / turbo je sistem ubrizgavanja goriva / pod pritiskom u cilindar motora / sa unutrašnjim sagorijevanjem. // Turbo folk je gorenje naroda / svako pospi­ješivanje tog sagorijevanja / je turbo folk /…/ Nacionalizem je turbo folk /…/« (cit. v Kralj, 2008: 81).2 Nacionalizem, tako Benedict Anderson (2007/1991: 20–21), ni le poli­ticna tvorba, temvec prav tako kot nacionalnost ali zavest narodnosti tudi »kulturni artefakt« (iz lat. ars, znanje, spretnost + facere, izdelati) posebne vrste, ki veže nase mocne obcutke pripadnosti. Podobno Rudi Rizman (2003: 119) pravi, da je nacionalna identiteta »globoko in mocno zasidrana kulturna vez, ki se ji clovek le težko odrece«. Za zagotavljanje, potrjevanje in obnavljanje nacionalne identitete so potrebni simboli, miti in rituali, ki utrjujejo predstavo o kar se da dolgem in nepretrganem obstoju. Na delu je to, kar Anthony D. Smith (1986) imenuje mythomoteur (mitomotor). Le Celotno besedilo pesmi je dostopno prek https://tekstovi.net/2,995,17646.html, 14. 2. 2020. z njegovo pomocjo lahko »zunanje meje« države, kot je v svojem nagovoru nemški naciji Reden an die deutsche Nation že leta 1808 postuliral Fichte, postanejo »notranje meje«. To po Balibarju (1992/1988: 117) pomeni, da morajo biti zunanje meje nenehno zamišljene kot projekcija in zašcita neke notranje kolektivne identitete, ki jo vsak nosi v sebi in ki mu omogoca, da državo prostorsko in casovno doživi kot kraj, ki ga je že od vedno nase­ljeval in kjer bo vedno »doma«. Po Smithu (1986: 57–58) ima mythomoteur pomembno vlogo pri oblikovanju in usmerjanju narodnega/nacionalnega gibanja. Njegovo bistvo je psihološka vez, ki združuje doloceno ljudstvo in ga v podzavestnem prepricanju njegovih pripadnikov loci od vseh drugih. Stuart Hall (2017: 59) ugotavlja v navezavi na Rolanda Barthesa,3 da mit ne laže in nic ne priznava, temvec zastira, in sicer tako, da naturalizira. »[Mit] spreminja zgodovino v naravo. […] Vse se dogaja tako, kot da bi podoba4 na naravni nacin izzvala pojem, kot da bi oznacevalec utemeljil oznacenca. […] Mit je ekscesivno utemeljen govor« (Barthes v prav tam, poudarki v izv.). V tem smislu predpostavlja tudi Peter Štih (2005: 223), »da je zgodovina modernih evropskih narodov bolj skonstruirana kot rekonstruirana, bolj fiktivna (mitska) kot realna«. Za proces, skozi katerega se družbe in ljudstva zgodovinsko ustvarjajo in oblikujejo v sistem držav-nacij, uvaja Balibar izraz »konstrukcija fiktivne etnicnosti« (prav tam: 118–123). Z njim hoce povedati, da nobena nacija ni etnicna »po naravi«, temvec zadobi naravni videz prek procesov »etnizacije« prebivalstva. Nacija se zdi utemeljena v skupnem »izvoru«, »koreninah«, izro-cilu, tradicijah, obicajih. Obstoj nacionalne identitete pa se zdi odvisen od zašcite skupnih meja, meje pa so neucinkovite, ce niso varovane. Pojav se še jasneje razkrije ob dojetju afektivne moci in potencialne povsodnosti, ki jo implicira »popularizacija nacije« (Pušnik, 2011). Benedict Anderson je v pogovoru z Ericom Gowerjem (1996) poudaril, da tudi novi mediji niso nujna grožnja nacionalnemu zamišljanju skupnosti, ampak se lahko vklju-cujejo vanj ter ga hkrati krepijo in modificirajo. Sabina Mihelj je to predpo­stavko v svoji monografiji Media Nations (2011) s številnimi študijami pri­merov iz tako raznolikih držav, kot so ZDA, Kitajska, Južnoafriška republika in Indija, potrdila in podkrepila. Nacionalna (na lastno obstojeco ali potencialno nacionalno državo vezana) identiteta se zdi vsaj v evropskem ali zahodnem prostoru še vedno primarna identiteta cloveka. Pomen, ki ga lahko zadobi identifikacija z nacijo in združitev v eno samo, prevladujoco – nacionalno – identiteto, je nespregleden. Na to opozarja skokovit porast nacionalnih držav od konca 3 Barthes (2015/1957) je bistveno razširil pojem mita. Ta ne pomeni le pripovedi o bogovih in juna­kih, temvec vse tiste nezavedne in kolektivne pomene v družbi, ki so izpeljivi iz semioticnega procesa. 4 Barthes ima pred ocmi fotografijo na platnici tednika Paris Match iz 50. let, na kateri je crnopolti vojak, oblecen v ameriško uniformo, ki salutira pred francosko trobojnico. druge svetovne volje dalje, kar se zgovorno odraža v sestavi Organizacije združenih narodov (angl. United Nations, UN) s kratico OZN. Ta je v casu njene ustanovitve leta 1945 štela 51 držav clanic, leta 1972 že 132, do leta 1992 se je število njenih držav clanic povecalo na 175, danes šteje OZN 193 držav clanic; Slovenija se ji je pridružila leta 1992 (CRP-Infotec, 2019). Vecina novih držav, ki se je prikljucila OZN, je nastala v obdobju dekolonizacije v Aziji in Afriki, manjši del po razpadu nekdanje Sovjetske zveze in nekda­nje Jugoslavije. Nacionalni egoizmi »starih«, dominantnih držav pogosto izzivajo subnacionalizme znotraj lastnih meja, ki sanjajo, da bodo nekega dne postali »neodvisni« in/ali prerasli svoj podpoložaj. Ernest Gellner je pri­šel v svoji knjigi Nationalism, ki je izšla leta 1997, do sklepa, da ni nikakr­šnih znamenj zatona nacionalne države, ki ga že tako dolgo napovedujejo. Nasprotno, obdobje po hladni vojni kaže na vnovicno krepitev nacional­nih identitet v Evropi. Ce naj bi Evropska unija prvic v zgodovini ustvarila razmere, ki bi bile alternativa nacionalisticnemu ekskluzivizmu nacionalnih držav, se je kmalu po uveljavitvi Maastrichtskega sporazuma (7. 2. 1992) izkazalo, »da transnacionalnim ambicijam in agendi evropskega projekta ni uspelo privabiti oziroma vzpodbuditi emocij in pripadnosti evropskih državljanov«, nacional/istic/na obcutja so namrec »še kako ostajala živa in imuna na poskuse evropskih elit« (Mandelc, 2011: 67). To potrjujejo tudi jav­nomnenjske raziskave Evrobarometer, iz katerih izhaja, da je danes manj ljudi, ki ob nacionalni identiteti pripoznavajo tudi evropsko identiteto kot leta 1992, ob zacetku formalne ustanovitve Evropske unije (Ciaglia et al., 2018: 870–4). V družboslovnih interpretacijah globalizacije kot »sinonima za razširja­nje v svet in kapitalizem« (Svetlicic, 2004: 21) se pomen nacionalnih držav (in posledicno nacionalnih identitet) razlicno obravnava. Del teoretikov/ raziskovalcev je preprican, da je zaradi prevlade svetovne ekonomije, trans-nacionalnih financnih transakcij, vse bolj prostega pretoka dobrin, ljudi in kapitala ter (vsaj delnega) prenosa politicne suverenosti z ravni nacio­nalne države na transnacionalne politicne zveze, pomen nacionalnih držav v zatonu (gl. Pikalo, 2003: 122–125; Kralj, 2008: 25; Mayer in Knoblich, 2011: 30–1). Nasprotno pa drugi menijo, da se pomen nacionalnih držav krepi na obeh kljucnih podrocjih, ekonomskem in politicnem. Immanuel Wallerstein (2006/2004) je preprican, da so države za akumulacijo kapitala in utrditev svetovnega trga kljucnega pomena: najvecji kapitalski dobicki se dosegajo samo na podrocju, kjer državni intervencionizem omogoca mono-polne položaje na trgu. Podobno velja na politicnem podrocju: bolj kot je država mocna in bolj kot je njen birokratski aparat razvit, vecja je njena zmožnost, da vsiljuje odlocitve o transakcijah dobrin, kapitala in ljudi prek svojih meja. Antonio Negri in Michael Hardt (2005/2004: 67) menita, da je lahko v pomoc o nacionalni državi razmišljati »kot o izvršnem telesu, ki mu je dodeljena vloga zagotavljanja blaginje kolektivnega kapitala«. S tega sta­lišca je po njunem osnovna naloga neoliberalne države, kar pa velja za vse oblike kapitalisticne države, da »usmerja kapitalisticni razvoj v prid global-nega kapitala samega«. Tudi Saskia Sassen (2008/2006), ki v svojih analizah izhaja iz procesov kapitalisticne globalizacije, poudarja, da konec nacional­nih držav še zdalec ni na vidiku. Te so bile, tako Sassen, kljucna instanca v pospeševanju procesov globalizacije, dandanes pa so pomemben clen v vozlišcih moci, v katera se vse bolj vkljucujejo. Ali z drugimi besedami: glo­balizacija je »postavila pod vprašaj tradicionalno samozadostnost in skoraj absolutno razumljeno politicno subjektiviteto nacionalnih držav« (Rizman, 2005: 580). Država se je za svojo moc vse bolj prisiljena pogajati z lokalnimi, trans-nacionalnimi, mednarodnimi in globalnimi akterji ter pravnimi akti. S to ugotovitvijo se ujemajo tudi raziskave o »komercialnem nacionalizmu« (Volcic in Andrejevic, 2016), ki je opisan kot dvosmerno gibanje med nacionalnimi državami in svetovnim trgom, hkrati pa tudi kot prizadeva­nje v smislu trženja držav kot blagovnih znamk, za katerega je uveljavljena tudi oznaka »nation branding«, znamcenje nacije/države. Slovenija se je od konca leta 2007, nekaj mesecev pred predsedovanjem Evropski uniji, zacela predstavljati z nacionalno znamko I feel sLOVEnia, kar pomeni Slovenijo cutim, jo ljubim. Z njo si – kot je mogoce razbrati s spletne strani Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje (Ukom, 2020), ki je skrbnik te znamke – Slovenija ob uspešnem trženju ter pozicioniranju na transnacio­nalni in globalni ravni kot pomembno nalogo zadaja tudi to, da nacrtno udo­maci nacionalno identiteto. Posamezniki naj bi jo smatrali kot nekaj samou­mevnega, naravnega, a tudi kot nekaj obcutenega – in to ne le »doma«, med »domacini«, temvec »kjerkoli v svetu«. Gre za pojav, ki ponazarja, da je nacio­nalna identiteta v casu globalizacije vse manj vezana na populacijo, ki živi na dolocenem ozemlju, pa jo je vseeno mogoce »teritorializirati«. Robert J. Kaiser (2002) ta pojav imenuje tudi »homeland making«. Njegov ucinek se kaže v tem, da se prostorska in nacionalna identiteta zdita nelocljivo pove­zani. Zdravko Mlinar in Janez Štebe (2012: 149) se nanašata prav na ta ucinek, ko ugotavljata, da hkrati z intenzivnejšim povezovanjem države Slovenije s »Slovenci po svetu« postaja vse bolj množicno »iskanje korenin«. »Iskalci« svojih korenin postajajo tako tudi »raziskovalci« preteklosti svoje skupno­sti, v kateri »nenehoma odkrivajo edinstvene vrednote naravne in kulturne dedišcine, ki se s tem kvalificirajo za nastopanje v svetovnem merilu«. Dejan Valentincic (2019: 17–18) govori prav v tem smislu o »reaktiviranih identi­tetah« mnogih posameznikov, ki jih je srecal po svetu. Ti so svoje »že poza­bljeno slovenstvo ponovno odkrili in želijo sedaj z vsemi mocmi pomagati Sloveniji, da bi postala še uspešnejša država«. Nadia Molek (2019: 77–90) je pojav »mocnega procesa ponovne etnizacije«, kot ga poimenuje, prvic zaznala med terenskim delom leta 2009 v Entre Ríosu v Argentini, in sicer pri potomcih slovenskih imigrantov. Eden izmed njih, potomec medvojnih priseljencev, ki materinšcine ni vešc, je svoji sogovornici dejal, da pozna in kuha slovenske jedi. Na Facebooku je odprl skupino Slovenska kuhinja, ki ima vec kot 2.200 clanov in na kateri objavlja recepte v španskem jeziku. Izdal je tudi knjigo Cocina Eslovena (Slovenska kuhinja) (prav tam: 90). Pomenljiv je tudi podatek, da vecina argentinskih Slovencev pred letom 1991 ni imela skoraj nikakršnih formalnih stikov s Slovenijo, po osamosvo­jitvi pa so si mnogi izmed njih uredili tudi slovensko državljanstvo (Repic, 2006: 167), del tudi z namenom, »da bi si pridobil pravice in sredstva, ki jih daje slovenska država« (Molek, 2019: 126). Med globalizacijo in glokalizacijo; »nova etnicnost« (S. Hall) Roland Robertson (1998/1995: 207–208), eden zgodnejših preuceval­cev procesov globalizacije in utemeljitelj pojma glokalizacije, je opozoril, da je treba pritrditi avtorjem, ki pravijo, da je nacionalno »prototip partiku­larnega«, hkrati pa je treba upoštevati, da je nacionalna država v bistvenem oziru kulturna ideja. Državni aparati modernih nacionalnih držav in nacio­nalno-državna organizacija družb, ki vkljucuje tudi obliko njihovih poseb­nosti – konstrukcijo njihovih edinstvenih identitet –, imajo kljub razlicnim »razvojnim« stopnjam po vsem svetu veliko skupnega. Robertson nato misel napeljuje na globalizacijo in njene zgodovinske vidike, kar ni nakljucje, saj pojmuje nastanek nacionalnih držav kot izraz in posledico globalizacije, ne pa kot proces, ki ji nasprotuje (Nederveen Pieterse, 1998/1995: 94). V nadaljevanju Robertson poudari, da o globalizaciji ni mogoce govoriti kot o necem, kar se nahaja zunaj krajevno dolocenega ali lokalnega; to pomeni, da globalizacija ne deluje prek obstojecih prostorskih (in casovnih) meja, prav tako pa je tudi lokalno nelocljivo povezano z globalizacijo. Zdravko Mlinar (2012: 255) govori o »lokalno-globalni konvergenci« v tem smislu, da se elementi (ljudje, dobrine, kapital, ideje) iz vsakega kraja pojavljajo po vsem svetu in da se ves svet pojavlja v vsakem kraju, na vsaki lokaciji (prav tam: 282). Pojem glokalizacije velja brati kot ugovor tistim konceptom globali­zacije, ki se jih pogosto obravnava pod oznako »kulturni imperializem« (Tomlinson, 1991) ali vesternizacija (tudi zahodizacija, še posebej v njeni »ameriški« razlicici), ki se izteka v obstoj »globalne kulture«. Pri tem razu­mevanju globalizacije gre za to, da se »kljucne socialne strukture moderno­sti (kapitalizem, racionalizem, industrializem, birokratizem in druge) širijo po vsem svetu« in pri tem vse bolj podrejajo, tako rekoc »zmeljejo v prah«, »vse tiste stare strukture in tradicije, na katere naletijo na svojem v bistvu neustavljivem pohodu« (Rizman, 2001: 20). Ta paradigma pa ne predpo­stavlja le unicenja prejšnjih struktur in kultur, temvec tudi resno grožnjo vsej obstojeci in prihodnji nacionalni in kulturni raznolikosti. Gre hkrati za razlago, ki vztraja pri podobi dominantnih evropskih nacionalnih držav, še zlasti pri njihovem britanskem »podaljšku« ZDA, ki nezadržno razteza svojo poenotujoco kapitalisticno mrežo in vanjo zajame vse vec delov nezahod­nega sveta, na kar opozarjajo gesla kot so: »amerikanizacija«, »mcdonaldiza­cija«, »kokakolonizacija« ali »McWorld«. Pomembno, ce ne kar inavguracijsko vlogo je v tem kontekstu odigrala slovita razprava Stuarta Halla The West and the Rest (1992), ki vse do danes ni izgubila aktualnosti. V njej Hall prikaže proizvodnjo modernega, na impe­rialni in kolonialni ekspanziji temeljecega homogenizirajocega diskurza, ki doloca percepcijo o »zahodu in preostanku« vse do danes. Ta polarna dis-tinkcija »zahoda in preostanka« zgovorno odmeva v še danes zelo razširjeni uporabi kolektivnih imen Wessi za zahodne in Ossi za vzhodne Nemce, ki so obenem asociativno povezana s celim sklopom stereotipnih znacilnosti (Šabec, 2006: 161–2). Vzniknila je po padcu berlinskega zidu, ko so številni zahodni Nemci po zacetnem navdušenju nad »združitvijo« zaceli obujati spomine na uspešnost zahodnonemškega gospodarstva in na svojo nek­danjo »cudovito izolacijo«, ki jo je predstavljal zid, saj po njihovem mnenju državljani bivše NDR (Nemške demokraticne republike) niso izkazali zado­voljive hvaležnosti ljudem, ki so jim s svojimi davki omogocili obnovo nji­hovega dela skupne države (prav tam). Jürgen Habermas (1991) je v tem smislu govoril o ekonomskem nacionalizmu, ki je svojo simbolno izraznost potrjeval z mocjo nekdanje nemške marke. O tem govori tudi ponovno odkrivanje »socialisticnih izdelkov« z uporabo uspešnih strategij tržne eko­nomije Zahodne Nemcije, ki hkrati ponazarja pojav glokalizacije. Oglasni slogan club cole – vzhodnonemške razlicice coca-cole, ki obenem implicira jedko-ironicni upor proti »zahodni« ali dominantni nacionalni hegemoniji, se je glasil: »Ceprav od nekaterih omalovaževana, me ne morejo uniciti: club cola – cola iz Berlina!« Podobno so oglaševali nekoc vzhodnonemške ciga­rete Juwel: »Kadim juwel, ker sem Zahod že testiral« (gre za aluzijo na tobacno znamko West v sklopu oglasne kampanje »Test the West«) (Bach, 2017: 22).5 Primera – in to velja tudi za primer Cocine eslovene (Slovenske kuhinje), ki je bil predstavljen v zadnjem odstavku prejšnjega poglavja – postavljata pod vprašaj predpostavko kulturnega imperializma, da kapitalizem na svojem neustavljivem pohodu predstavlja resno grožnjo nacionalni in kulturni razno­likosti, ker jo homogenizira, vesternizira, globalizira ipd. Dosti prej se zdi, da mora kapital, ce hoce postati globalen, upoštevati razlike, s katerimi se pri svoji ekspanziji srecuje v razlicnih krajih, jih integrirati in deloma zrcaliti. Z drugimi besedami, razlike kapitalizmu dobro denejo: razlike kapitalizem prej vkljucuje kot unicuje, jih koristi, da bi služile njegovim ciljem. Poveden primer za to so oglaševalske kampanje itali­janskega modnega podjetja Benetton, ki se navezujejo na kompleknost kulturne, etnicne in verske raznoli­kosti, jo zreducirajo na izzivalno, navidezno družbenokriticno fotografijo in postavijo v kontekst izjemno donosnih komercialnih manevrov po vsem svetu. Vse bolj je nato stopil v ospredje izraz »Wossi« (hibridna skovanka iz besed »Wessi« in »Ossi«), s katerim je prvenstveno mišljena skupina vec kot dveh miljonov zahodnih Nemcev, ki so se po letu 1989 iz razlicnih motivov pre­selili v vzhodno Nemcijo in se delno spet vrnili (Locke 2019), a tudi narašca­joca skupina ljudi, ki se zaradi zasidranosti v obeh delih Nemcije sploh ne more ali noce (vec) prištevati zgolj k enim ali zgolj k drugim, ker pripada »obojim hkrati« ali tudi »nikomur od njiju« (Bangel, 2019). Po Hallu (1992: 142–143) je znacilnost diskurza, ki vzpostavlja jasne meje med »nami« in »njimi«, v konkretnem primeru med »zahodom« ali mocno zahodno nacijo in »preostankom sveta« ta, da stereotipizira: vso kompleks­nost družbenih skupin/kultur tega sveta zvede na zbir poenostavljenih, dihotomnih podob, ki jih pogosto tudi fiksira kot nekaj »po naravi« danega: civiliziranega ali »neciviliziranega«, modernega ali »nemodernega«, »boga­tega« ali »nebogatega« ipd. Hall se tej binarni logiki, ki implicira izrazito nesi­metrijo moci,6 poleg tega pa še poskrbi, da se okoli tistega, kar ni »evropsko«, »zahodno«, »naše«, zbirajo negativni obcutki, upre tako, da jo dekonstruira. V te namene je med drugim vpeljal pojem nova etnicnost. In to prav v smi­slu Robertsona (1998/1995: 215), ki je zapisal, da ne bi smeli postati jetniki »starega in zelo razširjenega gledišca, da so kulture organsko zavezujoce in strogo zamejene«. Celostno zaokrožena, stabilna etnicnost je za Halla fik­cija. Tudi razlika, o kateri v tem sklopu govori Hall, ni absolutna razlika, ki reproducira realno družbeno hierarhijo ali binarne miselne vzorce, temvec razlika, ki se navezuje na Derridajev pojem différance (gl. Juric Pahor, 2012: 41–42) in pomeni »zacetek pozitivne koncepcije etnicnosti na robovih in v periferiji« (Hall, 1994/1992: 23). Kar iz tega sledi, je razdružitev »etnicnosti« od rasizma, nacionalizma, imperializma in države, s konsekventno ugotovi­tvijo, da […] govorimo vsi iz dolocene družbene pozicije, iz dolocene zgodovine, iz dolocene izkušnje. […] V tem smislu smo vsi etnicno locirani [ume-šceni].« Hall pripominja: »Toda to spoznanje vkljucuje, da takšna etnic­nost ni, kot je to bila angleškost, obsojena v to, da preživi le z margi­nalizacijo, razlastitvijo, potlacitvijo in pozabo drugih etnicnosti. (Hall, 1994/1992: 23) Hall (2017: 116–117) v svoji najnovejši knjigi (novo) etnicnost razume kot novo razlicico »lokalnega«, ki operira v okviru obsežnejšega, globalnega Richard Dyer (v Hall, 1997: 258) pravi, da se stereotipi redno pojavljajo tam, kjer obstajajo velike neenakosti v razmerjih moci. Moc je namrec vedno usmerjena proti tistim skupinam ali posameznikom, ki so podrejeni oz. izkljuceni, in stereotipi so eno od kljucnih mest, kjer se ta izkljucenost dogaja, osmišlja ali legitimira. kulturnega toposa. Lokalizmi kot »Bed-Stuy«,7 kakor krožijo v rapu in regga­eju Novega sveta, naznanjajo gibanje rekonfiguracije etnicnosti, za katerega so znacilne manj zavezujoce, prepustnejše, odprtejše in vse bolj hibridizi­rane oblike kulturne identitete, ki pa jih ni mogoce enaciti s pojavom, ki ga Zygmunt Bauman (2008: 32–34) metaforicno poimenuje »garderobne skupnosti«, da bi tako izrazil njihovo kratkotrajnost in komaj kakšno zave­zanost; izogibajo se fiksnosti identitet, še vec, nosijo jih kot »ogrinjalo«, ki ga je mogoce kupiti v supermarketih in »kadar koli sneti«. Pri Hallu (2017: 116–117) gre pri sodobni etnicnosti in kulturnih identitetah vseeno za nekaj bolj dolocujocega, kompleksnega in zgodovinsko specificnega, namrec za »nova posredovanja med ›lokalnim‹ in ›globalnim‹, ki ga s pojmovnikom nacij in nacionalnih kultur ni mogoce upodobiti«. Pri tem ne gre za to, da bi nacionalne države zaradi globalizacijskih procesov izgubile relevantnost. Gre za to, da so se znašle pod pritiskom, prisiljene so se prilagajati in sobi­vati z mnoštvom drugih kulturnih formacij, ki jo preobražajo. K temu so po Hallu (prav tam: 148) bistveno prispevale množicne in mnogotere priseljen­ske populacije, ki so »defiksirale« pojem homogene nacionalne identitete in precile (postavile under erasure) celotno idejo »enega naroda, enega eth­nosa, pod eno politicno streho«. Prav na ta pojav opozarja v svoji knjigi The Location of Culture (2004/1994) tudi Homi K. Bhabha. V njej poudarja konfiguracije globalnega prostora, tako da zavraca teorije totalnosti in binarizme, ki implicirajo evro­centrizem in zatirajoce strukture, in napeljuje gledišce na hibridnost identi­tet in kultur ter na konstitutivno spremenljivost nacije (gl. Juric Pahor, 2012, 2014). Podobno kot Hall to razsežnost obravnava z njenega obrobja in jo povezuje s priseljenskimi populacijami, še zlasti razseljenimi. Pri tem izhaja tudi iz lastne izkušnje: »Doživel sem namrec ta trenutek razpršitve ljudi, ki v drugih casih in na drugih krajih, v drugih nacijah, postane cas zbiranja«: na mejnih obmocjih, v getoiziranih mestnih predelih, v kavarnah v središcih mest; skratka, na »obrobju ›tujih‹ kultur« (Bhabha, 2007/1990: 249). Bhabha (prav tam: 250) ta cas povezuje z zahodno nacijo (tokrat v kumulativni edninski obliki)8 kot o »temacni, povsod opazni obliki življenja lokalnosti kulture«: [Lokalnost kulture] se namrec bolj dotika casovnosti, kot govori o zgo­ dovinskosti: je oblika življenja, ki je kompleksnejša od ›skupnosti‹; […] [je] kolektivnejša od ›subjekta‹, bolj psihicna od civilnosti; hibridnejša 7 Kratica za »Bedford-Stuyvesant«, cetrt v newyorškem mestnem predelu Brooklyna, kjer danes pre­biva nadpovprecno veliko pripadnikov afroameriških in drugih manjšin. 8 Bhabha (2007/1990: 250) opozarja, da je pojav moderne nacije v njeni poznejši fazi (od sredine 19. stoletja naprej) tudi »najdaljše obdobje množicne migracije na zahodu in kolonialne ekspanzije na vzhodu«. v artikulaciji kulturnih razlik in identifikacij, kot jo lahko predstavimo v kakršnem koli hierarhicnemu ali binarnamu strukturiranju družbe­ nega antagonizma. Z drugimi besedami, s casovnostjo so mišljeni spomini, obicaji, fantazije in izkušnje, ki jih imigranti prinašajo s seboj in jih vnašajo v novo okolje, kjer se neizogibno preobrazijo; postanejo element drugacenja. Bhabha govori v tem smislu tudi o casu »zbiranja preteklosti v obredih preporoda, zbira­nja sedanjosti« (Bhabha, 2007/1990: 249). Lokalnost kulture ni zamejena. Vanjo je vpisan obcutek izgube »izvornega kraja« (po Freudu [1994/1919: 30] prvotno »tistega kraja, v katerem se je najprej in za dolocen cas nahajal vsak od nas«), displacement, ki ga je veljalo in velja »premostiti«, pretvoriti v znosen, tj. pogosto metaforicen jezik. Metafora, kot pove že etimologija besede, prenaša prek širnih daljav in kulturnih razlik »pomen doma in pri­padnosti« (prav tam: 250) in ga vnaša tudi v nacijo. Nacije po Bhabhi ni (vec) mogoce zajeti v historicisticni podobi linearne tradicije, v kateri se iz roda v rod prenaša temeljna struktura biti, ali pa v podobi holisticne kulturne enti­tete. V produkciji nacije kot naracije postaja, tako Bhabha (prav tam: 260), vse bolj ociten notranji razcep, ki izraža heterogenost svoje populacije in odstira »liminalni prostor oznacevanja, ki je navznoter oznacen z heteroge­nimi manjšinskimi diskurzi«. Bhabha te diskurze, ki jih ni mogoce misliti har­monicno, onkraj nasprotij, ambivalenc in nesoglasij, povezuje prvenstveno z migranti v ožjem in širšem pomenu besede in daje vedeti, da »figure«, ki naseljujejo mejne krajine sveta, niso marginalni subjekti, ki bi obstajali na robu družbe, pac pa osrednji protagonisti drame izdelovanja nacionalnega in širšega družbenega prostora. Transkulturacija Migrantje utelešajo v globaliziranih družbah paradigmaticno stanje deteritorializacije in teženj po prehajanju in preseganju meja: geografskih, politicnih ali metaforicnih. Napeljujejo na pojav, ki ga je Wolfgang Welsch ob zacetku 90. let strnil v pojem »transkulturnost«. Pojem poudarja nujo po novem pojmovanju kultur, ki si jih po Welschu (1999) ni vec mogoce zamišljati kot homogene in zamejene, saj jih navznoter oznacujeta vse bolj mešanica in preplet, navzven pa preseganje meja. Transkulturnost meri na kulture in identitete s sposobnostjo povezovanja in prehajanja ob hkratnem izogibanju uniformizaciji in separaciji. Šele v poteku svojih raziskav je Welsch (prav tam: 206–7) odkril, da pojem, ki si ga je zamislil, ni nov. Besedo transculturación je leta 1940 v svo­jem delu Contrapunteo cubano del tabaco y el azúcar (angl. prevod, 1995) v znanstveni diskurz prvic vpeljal kubanski antropolog Fernando Ortiz, v 80. letih pa se je uveljavil tudi kot en kljucnih pojmov postkolonialnih študijev (gl. Juric Pahor, 2017). Drugace od pojma transkulturnosti, ki izraža pred­vsem stanje, oznacuje pojem transkulturacije proces. To diferenciacijo je v svojih najnovejših študijah uvedel tudi Welsch, ko ob bok transkulturnosti postavlja pojem trankulturalizacije (Transkulturalisierung). Podobno kot Ortiz vidi slednjega v tesni povezavi z množicnimi migracijami (pri Ortizu so to uvoženi afriški sužnji, azijski pogodbeni delavci in španski osvajalci; staroselski prebivalci Kube so v casu španske kolonizacije kmalu izumrli, pokosili so jih nasilje, bolezni in brezup; pri Welschu so to sodobni migranti, ki bežijo pred lakoto, revšcino, preganjanjem in vojnami): »V zadevi migra­cije je treba /…/ videti, da je bila pot transkulturalizacije ljudem pogosto z ekonomsko odvisnostjo in izkorišcanjem ali z vojno in preganjanjem vsi­ljena« (Welsch, 2017: 26). Ortiz je v svojem orisu formiranja kubanske družbe in kulture izhajal iz prispodobe »kubanskega kontrapunkta« med proizvodnjo tobaka in slad­korja: tobak stoji za prvotno, kar je sadilo in predelovalo že staroselsko pre­bivalstvo. Proizvodnja trsnega sladkorja pa je bila uvožena, visoko mehani­zirana in depersonalizirana. Poleg tega je temna barva tobaka reprezentirala staroselske ter raznolike afriške kulture, bela barva sladkorja pa koloniza­cijsko ekspanzijo ter nadvlado evropskih/španskih kultur. Transkulturacija v tem smislu ne pomeni procesa miroljubnega prisvajanja kultur, prav nasprotno, prežeta je z ekonomskim izkorišcanjem in nasiljem. Neizogibno je povezana s »[parcialno] dekulturacijo« (Ortiz, 1995/1940: 102; v izvirniku parcial desculturación), tj. delno izgubo obstojece kulture ter z »neokultura­cijo«, primerljivo z »narašcajem«, ki nosi v sebi elemente svojih stvariteljev, vendar se od njih razlikuje (prav tam: 103). Že v Los factores humanos de la cubanidad (1940; angl. prevod, 2014) Ortiz na podoben nacin uporabi podobo ajiaco, kubanske enoloncnice, da bi z njo ponazoril kontinuirani proces »naselitve in preoblikovanja« razlicnih kultur v nacionalnem pro-storu. Kljub temu se, tako kot v kubanskem ajiaco, posamezne entitete ne spojijo v homogeno celoto, mnogo bolj ostanejo udeležene identitete še razpoznavne. Za razliko od teorij kulturnega imperializma, ki predvidevajo enodimenzionalno širjenje mocnih zahodnih držav na ves svet ter poeno­tenje in zmanjševanje razlik v kulturnih (in potrošniških) praksah, Ortizova teorija transkulturacije »poudarja energijo podrejenih kultur, tudi v skrajnih pogojih, kot je denimo primer afriških sužnjev v Ameriki« (Mosquera, 2003: 63). Kulturno prilašcanje ni pasiven pojav, tudi kadar ga dominantna kul­tura vsili dominirani. Prejemniki si elemente kulture prilašcajo, jih preobli­kujejo, resignificirajo in uporabljajo skladno s svojimi vizijami in interesi. Ángel Rama (2012/1982: 22) je ob zacetku 80. let prav v tem smislu govo­ril o »plasticidad cultural« in »ars combinatorio« in s tem Ortizov koncept transkulturacije dopolnil z vidikom selektivnosti in iznajdljivosti. Podobno je Bhabha (2007) dejal, da hibridizacija zanj ne pomeni »preprostega meša­nja, temvec strateško in selektivno prisvajanje pomenov, ustvarjanje pro-stora za akterje, katerih svoboda in enakost sta ogroženi«. Afrofuturizem izvajalcev, kot so Sun Ra, Lee »Scratch« Perry in George Clinton, se simbolno in skozi glasbene dogodke pogosto nanaša celo na potovanja v vesoljski prostor prihodnosti, ki predstavlja »nedosegljivo domovino« – land of no return, ki po Hallu (2017: 168) sama po sebi oznacuje zacetek diaspore, hibridnosti in differánce – ter beg iz zemeljskega sveta rasizma in zatiranja. Obenem ustvarja (na odru ali pri poslušalcih) alternativne prostore enako­sti, (kreativne) svobode in pravicnosti (Verbuc, 2011). Shabaka Hutchings, saksofonist, ki so ga v Veliki Britaniji proglasili za jazzista leta 2017, je o afrofuturisticni glasbi, ki jo je s skupino The Ancestors predstavil tudi v Sloveniji, dejal, da je sicer žanrsko podobna ameriškemu jazzu, vendar je v osnovi drugacna, ker izhaja iz pevske tradicije južnoa­friških ljudstev Nguni, ki pa je v skladu z naceli afrofuturizma umešcena v nove kontekste (Utroša, 2017). Na vprašanje »Rojeni ste v Londonu, živeli ste na Karibih, govorite o afrofuturizmu. Kako se identificirate?« je Hutchings odgovoril, da vprašanj o identiteti ni mogoce poenostaviti. Opozoril je na dvojno zavest (afriških ljudstev v diaspori), o kateri piše Paul Gilroy v knjigi The Black Atlantic. Stvar torej ni v tem, tako Hutchings, da bi se identifici­ral z enim ali drugim. Vse je odvisno od konteksta. »V kontekstu izboljšanja življenja ljudi s Karibov v Angliji je smiselno, da se identificiram kot Anglež, da se zastavim v družbi, katere del sem. Lahko se predstavim kot nekdo s karibskimi koreninami tudi tako, da skozi sebe prenašam tradicijo iz tistih krajev« (prav tam). Vrsta indicov govori v prid predpostavki, da je transkulturacija – kljub kolonizaciji in nasilju, ki sta ji imanentna – spodbujala in spodbuja procese »prevajanja« med raznolikimi kulturami in težnje po medsebojnem soži­tju. Poleg tega ni dopušcala in ne dopušca redukcij na binarno strukturi­ranje razlik v smislu »cistih« in enoznacnih kulturnih ali nacionalnih iden­titet. Poveden v tem kontekstu je tudi primer transkulturacije Slovencev (vecinoma iz Primorske, obmocja Goriških brd in Vipavske doline, a tudi iz Furlanije, Benecije in Notranjske), ki so se na podlagi sporazuma med Avstro-Ogrsko in Argentino iz leta 1878, ki je bil del nacrta kolonizacije mejnih pokrajin na severovzhodu države, kot kmetje naselili v Argentini, še zlasti v rodovitni pokrajini Entre Ríos (Molek, 2019: 56–59; Repic, 2006: 130). »Ti novi prebivalci [ob Slovencih tudi drugi imigranti] so tvorili novo nacionalno bit in postali del nove argentinske nacije« (Carlos Cézar Bizai v Molek, 2019: 86). Ceprav se navidezno zdi, da so strategije argentinske državne identitetne politike povzrocile skorajšnjo popolno asimilacijo pri­seljene slovensko govorece populacije v argentinsko nacionalidad, izstopa, da vecina njenih potomcev – intervjuvancev ne poudarja ukoreninjenosti v nacionalni, temvec v regionalni argentinski prostor, ceš Entre Ríos je pokra­jina, v kateri »razlicne etnicne skupine sobivajo v popolni harmoniji in imajo celo prijateljske odnose ter sodelujejo z domacini« (prav tam: 87). Tovrstne izjave ne dajo misliti le na odobravanje raznolike etnicne sestave prebival­stva vkljucno s staroselsko, temvec tudi na imigracijsko politiko, ki je kljub prizadevanjem po stopitvi »ras« v talilnem loncu (crisol de razas) prvemu valu »belih«, evropskih priseljencev omogocila široko zašcito (Frieling, 2018: 30–32). Ni nakljucje, da je del potomcev danes mocno zaznamovan z mitom ustanovitve Argentine; sami se vidijo kot »slovenski gavci« (Molek, 2019: 86).9 »Potomci se identificirajo z izvornim ozemljem njihovih prednikov in s svojo rodno zemljo Argentino, ne da bi se hoteli enemu ali drugemu odpo­vedati.« (prav tam). Živijo, kot bi dejal Gustavo Pérez Firmato (1994), »življe­nje na vezaju« (life on the hyphen). Vezaj je simbol, ki povezuje, pa ceprav ne implicira stabilnosti bregov, med katera je vpet, prej nenehno prevprašalno »sobivanje z ›dvojnostjo‹« (»Kaj sem, Argentinec ali Slovenec? Neprestano se vrtimo okrog tega […]«; potomec povojnih beguncev, 55 let, v Molek, 2019: 157) ali s hibridnostjo: »Hibridnost pomeni naseliti vsaj dve identiteti, govoriti dva jezika, prevajati in posredovati med njima« (Hall, 1994 [1992]: 218). Bhabha (2004 [1994]: 1–12; gl. tudi Vidmar Horvat, 2009: XVI) govori v tem smislu tudi o vmesnih prostorih (in-between spaces), ki vkljucujejo tudi liminalni prostor zgodo-vine med preteklo in sedanjo identiteto. Vmesje – geografsko, zgodovinsko, politicno, kulturno – pomeni prav tisti položaj, ki niha v odprtosti, meša­nju, hibridizaciji; kot zvon nad vsemi temi možnostmi pa so poveznjeni dia­loški procesi pogajanja za identiteto in pripadnost. Bernhard Waldenfels (1998/1990: 43–45) razlaga, da že predpona dia-v besedi dialog napotuje na vmesno obmocje, v katerega besede (logoi) vstopajo in iz njega izstopajo, vanj prihajajo in iz njega odhajajo, v njem pa tudi udarjajo ena v drugo ali pa tudi ena mimo druge. Gre za prostor, v katerem vladajo vecjezicnost in mnogoglasje, preplet lastnega in tujega, kraj, od koder soglasnosti ni prica­kovati od nikoder drugod kot iz razgovora samega. Waldenfels (prav tam: 28–40) poudarja, da ima pri ustvarjanju takšnega vmesnega – ali tudi tran­skulturnega – prostora najvecjo vlogo pojem meje, ki nakazuje zgodovin­sko ali kulturno (do)locenost ali red (npr. »domac« in »tuj« svet). Meja je po Referenca, od koder Slovenci v Entre Ríosu projicirajo in gradijo slovenstvo, naj ne bi bila iz pre­teklosti, ampak je to zdajšnja Republika Slovenija (Molek, 2019: 87). – Gavci, ki jih pisci radi primerjajo s severnoameriškimi kavboji, so bili sprva obicajno mestici, tj. potomci staroselskih ameriških in evropskih (zlasti španskih, portugalskih) prednikov, vcasih tudi belci, crnci ali tudi mulati, tj. potomci afriških in belskih prednikov. Ob koncu 19. stoletja so postali pomemben argentinski simbol v boju za neodvisnost. V literaturi jih je leta 1872 ovekovecil José Hernández s pesnitvijo El gaucho Martín Fierro (prevedena je tudi v slovenšcino). Dostopno prek https://www.britannica.com/topic/gaucho, 16. 3. 2020. njegovem premakljiva, gibljiva in premostljiva celo tedaj, ko se zdi nepre­mostljiva, tj. zunaj dolocenega, privajenega družbenega reda: »Brezna in prepadi, ki locijo eno od drugega, so prehodljivi prek pojmovnih mostov« (prav tam: 35). Gloria Anzaldúa, pisateljica in ena najvidnejših raziskovalk mejnih študij, je v svoji knjigi Borderlands/La Frontera: The New Mestica (1987/1999) prav v tem smislu vpeljala pojem »mejni precevalci« (border crossers) kot sinonim za ljudi razlicnih etnij, ras in slojev, ki živijo ob meji med ZDA in Mehiko in ki jih opredeljujejo mnogolika obcutja pripadnosti ter »vecplastna in intersek­cijska diskriminacija« (gl. Kuhar, 2009), zaradi cesar so pogosto delegirani v temen prostor nevarnega, onesnaženega ali tabuiziranega. V tem smislu so »mejni precevalci« tudi projekcijsko platno, prek katerega se vzpostavlja tako imenovani Drugi oziroma se reproducira dualna logika »mi–oni«, kjer je »mi« pozicioniran »višje«, »oni« pa šele omogocajo tovrstno pozicionira­nje »nam«. Anzaldúa se je tej logiki uprla. Razvila je koncept »zavesti nove mestice«, ki postulira toleranco do ambigvitete (nova mestica »se nauci biti Indijanka v mehiški kulturi, biti Mehicanka z anglosaškega vidika, nauci se žonglirati s kulturami«, jih med seboj prepletati brez predhodne ali skle­pne sinteze) in odpoved binarnemu strukturiranju družbenih hierarhij, ki pomeni obenem afirmacijo globoke želje po družbeni solidarnosti in svetu brez nasilja (Anzaldúa, 1987/1999: 101–102). Željo po družbeni solidarnosti in svetu brez nasilja lepo ponazori tudi mlada protagonistka v romanu Angel pozabe izpod peresa koroške Slovenke Maje Haderlap (2012/2011: 162), ki ni le mocno vplival na samora­zumevanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem (v smislu odstiranja pogleda na zastrto, manj videno), ampak je s številnimi ponatisi in prevodi pritegnil tudi izjemno mednarodno pozornost. V njej se protagonistka vec­krat nanaša tudi na avstrijsko-slovensko mejno krajino (v tem primeru od planine Luža do Olševe, ki je ljudem na obeh straneh meje omogocila »živeti v utvari, da so na varnem«) in se sprašuje: Toda ali se je mir v teh krajih sploh zares udomacil ali pa tu govorjena jezika še vedno nosita uniformo? Ves cas se mora protagonistka izrekati in se legitimirati: Kdo sem, h komu spadam, zakaj pišem slovensko ali govorim nemško? Taka izrekanja imajo sencno dvorišce, po katerem postavajo prikazni z imeni zvestoba in izdajstvo, posest in ozemlje, moje in tvoje. Prestopanje meje tu ni naravno pocetje, je politicno dejanje. Sklep Prispevek je zagovarjal predpostavko, da si globalizacije kot »sinonima za razširjanje v svet in kapitalizem« (Svetlicic, 2004: 21) ni mogoce zamišljati onkraj nacionalne identitete in njene nosilke nacionalne države. Države so bile kljucne igralke v pospeševanju globalnih procesov, dandanes pa so pomemben clen v vozlišcih moci, v katera se vse bolj vkljucujejo (Sassen, 2008/2006). Brez države se globalizacija sploh ne bi mogla dogajati, kar pa velja tudi za nacionalno identiteto, ki pomeni glavno gibalo pri povezovanju ljudi v »nacijo« in v globalno skupnost. Nacionalna znamka I feel sLOVEnia kaže v to smer. Iz javnomnenjskih raziskav izhaja, da se nacionalna identiteta krepi in je danes mocnejša od evropske identitete, ki jo prekriva. Ustvarja in oblikuje jo mythomoteur (Smith), ki – upoštevajoc Barthesova spoznanja – vkljucuje tudi nezavedne kolektivne pomene in »vsakdanje mite« v družbi, ki jih je mogoce izpeljati iz semioticnega procesa. Ta »motor« omogoca, da nacionalna identiteta ni zgolj cilj in normativna vrednota, ampak je tudi pro-ces nenehne preobrazbe in pogajanj z lokalnimi, transnacionalnimi, global-nimi in mednarodnimi akterji. Nacionalne identitete ni (vec) mogoce razumeti kot oklep, kakor si ga zamišljajo zagovorniki njene obrambe, sumnicavo ali sovražno razpoloženi do tujega, drugacnega in drugega, temvec kot »odprto, gibljivo in izmuz­ljivo delo-v-nastajanju« (Debeljak et al., 2004: 2). Lahko se jo preoblikuje in drugace razlaga, razstavlja in ponovno sestavlja, kombinira in izdeluje, a tudi – kot izpricujejo primeri Slovencev iz Entre Ríosa v Argentini – »reakti­vira« in »ponovno odkrije«. Facebook-skupina, imenovana Cocina Eslovena (Slovenska kuhinja), ki jo je v Entre Ríosu vzpostavil potomec priseljencev iz Primorske, napeljuje na koncept glokalizacije (Robertson), ki ponazarja, da je lokalno nelocljivo povezano z globalnim – a tudi z nacionalnim; je njun konstitutivni del. Podobno velja za oglaševalska slogana nekoc vzhodno­nemških club cole, razlicice coca-cole, ali cigaret Juwel, ki dajeta obenem vedeti, da globalni kapitalizem razlike – tudi subtilno uporniške (v smislu kljubovanja kulturnemu imperializmu ali nacionalni vesternizaciji, npr. »Kadim Juwel, ker sem Zahod že testiral«) – ne homogenizira in s tem unici. Prav nasprotno, razlike, s katerimi se globalni kapitalizem pri svoji ekspan­ziji srecuje na razlicnih krajih sveta, integrira in deloma zrcali, kar pomeni, da jih koristi, da bi služile njegovim ciljem. Benettonova oglaševalska praksa je dokaj ociten primer, kako ti procesi spodkopavajo tradicionalno podobo nacije kot homogene entitete. Tudi »nova etnicnost« je tesno povezana s pojavom glokalizacije. Hall novo etnicnost razume kot razlicico »lokalnega«, ki operira v okviru obsež­nejšega globalnega kulturnega toposa in je s pojmovnikom nacij in nacio­nalnih kultur ni mogoce upodobiti. Povezuje jih z lokalizmi kot »Bed-Stuy« ter subkulturami in popularnimi življenjskimi stili, ki nastajajo na obrobju družbeno veljavnega reda. Znacilne zanje so manj zavezujoce, prepustnejše, odprtejše in vse bolj hibridizirane oblike kulturne identitete. Nove etnic­nosti nastajajo po Hallu vse bolj v povezavi z množicnimi priseljenskimi populacijami, ki so »defiksirale« pojem homogene nacionalne identitete. V produkciji nacije kot naracije, tako tudi Bhabha, postaja vse bolj ociten razcep, ki odstira »liminalni prostor oznacevanja, ki je navznoter oznacen s heterogenimi manjšinskimi diskurzi«. Tudi Bhabha povezuje te diskurze, ki so znacilni za sodobni cas globalizacje, prvenstveno z imigranti in »povsod opazno lokalnostjo kulture«. Pojem »glokalizacije« je povezan tudi s konceptom transkulturnosti. Prednost slednjega je prav v tem, da upošteva »tako globalne kot lokalne vidike« (Welsch, 2000: 350). Pricujoci prispevek se je opiral zlasti na postko­lonialni koncept transkulturacije, katerega utemeljitelj je Ortiz. Njegova pred­nost je v tem, da upošteva in združuje vrednote in glasove manjšin, še zlasti pregnanih, marginaliziranih in zatiranih. Ker so pripadniki manjšin pogosto v stiku in interakciji s pripadniki vecinske in cezmejne kulture ter drugimi (priseljeniškimi) kulturami, nemalokrat pa tudi clani etnicno mešanih družin, veljajo za »poosebljenost transkulturacije« (gl. Sedmak, 2018: 104). Oznaceni so tudi kot »mejni precevalci« (Anzaldúa), ki jim je »vsaj do dolocene mere treba priznati potencial upiranja dominantnim ideologijam nacionalizma, ki ›dovoljuje‹ le ›ciste‹ nacionalne identitete« (Zadel, 2017: 400). Za mnoge, zlasti mlajše izmed njih velja, da so se prostorsko osvobodili, tako da nemalokrat niti niso vec povezani z lokalno narodno ali obmejno skupnostjo. Pogosto so dvo- ali vecjezicni, zlahka se premikajo med razlicnimi kulturami in ohra­njajo ali vzpostavljajo dom v dveh ali tudi v vec državah. LITERATURA Anderson, Benedict (2007/1991): Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacio­nalima. Nova razširjena izdaja. Ljubljana: Studia humanitatis. Anzaldúa, Gloria (1999/1987): Borderlands/La Frontera. San Francisco: Aunt Lute Books. Bach, Jonathan (2002): The taste remains: Everyday Encounters with the Socialist Past in Germany. New York: Columbia University Press. Balibar, Étienne (2007/2001): Mi, državljani Evrope? Meje, država, ljudstvo. Ljubljana: Založba Sophia. Balibar, Étienne (1992/1988): Die Nation-Form: Geschichte und Ideologie. V: Étienne Balibar in Immanuel Wallerstein, Rasse – Klasse – Nation: Ambivalente Identitäten, 107–130. Hamburg, Berlin: Argument-Verlag. Bangel, Christian (2019): Jetzt kommen die Wossis. Zeit-Online, 2. 5. 2019. Dostopno prek https://www.zeit.de/gesellschaft/2019-05/deutsche-wiederve­reinigung-ostdeutsche-westdeutsche-wossi, 2. 5. 2020. Barthes, Roland (2015/1957): Mitologije. Ur. Jure Simoniti. Ljubljana: Krtina. Bauman, Zygmunt (2008): Identiteta: Pogovori z Benedettom Vecchijem. Ljubljana: Založba /*cf. Bhabha, Homi K. (ur.) (1990): Nation and Narration. London, New York: Routledge. Bhabha, Homi K. (2007/1990): DisemiNacija. Cas, naracija in robovi moderne nacije. V: Nikolai Jeffs (ur.): Zbornik postkolonialnih študij. Ljubljana: Krtina, 249–287. Bhabha, Homi K. (2004/1994): The Location of Culture. London, New York: Routledge. Bhabha, Homi K. (2007): Migration führt zu »hybrider« Gesellschaft. Homi K. Bhabha v intervjuju z Lukasom Wieselbergom, ORF-Science. Dostopno prek https://sciencev1.orf.at/news/149988.html, 18. 3. 2020. Ciaglia, Sarah, Clemens Fuest in Friedrich Heinemann (2018): Europäische Identität: Begriff, Determinanten und Politikansätze. Wirtschaftsdienst 98 (12): 869–876. Debeljak, Aleš, Tomaž Krpic in Luka Arsenjuk (2004): Nacionalna in kulturna identiteta. Dostopno prek http://www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/ dokumenti/nacik1.pdf, 2. 5. 2020. Freud, Sigmund (1994/1919): Das Unheimliche. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Frieling, Jasper (2018): »Corazón Argentino – Sangre Alemana«: Wolgadeutsche in Entre Ríos/Argentinien. Berlin: Lit. Gellner, Ernest (1997): Nationalism. London: Weidenfeld & Nicolson. Gower, Eric (1996): When the Virtual Becomes to Real: A Talk with Benedict Anderson. Nira Review 1996. Dostopno prek https://www.nira.or.jp/past/publ/ review/96spring/intervi.html, 17. 2. 2020. Habermas, Jürgen (1991): Yet Again: German Identity – A Unified Nation of Angry DM-Burghers? New German Critique 52, 84–102. Hall, Stuart (1992): The West and the Rest: Discourse and Power. V: Stuart Hall (ur.) in Bram Gieben (ur.), Formations of Modernity, 275–320. Oxford, Cambridge: Polity Press. Hall, Stuart (1994/1992): Neue Ethnizitäten. V: Stuart Hall, Rassismus und kulturelle Identität, (Ausgewählte Schriften 2), 15–25. Hamburg: Argument Verlag. Hall, Stuart (1994/1992): Die Frage der kulturellen Identität. V: Stuart Hall, Rassis-mus und kulturelle Identität, (Ausgewählte Schriften 2), 180–222. Hamburg: Argument Verlag. Hall, Stuart (1997): The spectacle of the ›other‹. V: Stuart Hall (ur.), Representation: Cultural Representations and Signifying Practices, 223–290. London, Thousand Oaks in New Delhi. Hall, Stuart (2017): The Fateful Triangle: Race, Ethnicity, Nation. Ur. Kobena Mercer. Cambridge, Massachusetts: Harvard University. Juric Pahor, Marija (2012): Transkulturacija in kulturna hibridnost: dva kljucna pojma postkolonialnih študijev kot izziv za proucevanje nacionalnih in etnic­nih identitet. Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja 69: 36–65. Juric Pahor, Marija (2014): Mejni (s)prehodi: Homi K. Bhabha in teoretsko umešca­nje njegovih koncepcij. Primerjalna književnost 37 (1): 19–23. Juric Pahor, Marija (2017): Transculturality. V: Young Yan Kim (ur.) in Kelly McKay-Semmler (ur.), The international encyclopedia of intercultural communication, (The Wiley Blackwell – ICA international encyclopedias of communication), 1952–1956. Hoboken, USA: Wiley-Blackwell. Kaiser, Robert J. (2002): Homeland Making and the Territorialization of National identity. V: Daniele Conversi (ur.), Ethnonationalism in the Contemporary World: Walker Connor and the Study of Nationalism, 229–247. London, New York: Routledge. Kralj, Ana (2008). Nepovabljeni: globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper, Založba Annales. Kuhar, Roman (2009): Na križišcu diskriinacije: vecplastna in intersekcijska diskri­minacija. Ljubljana: Mirovni inštitut. Loche, Stefan (2019): Wessis, Ossis und Wossis. Frankfurter Allgemeine Zeitung, 3. 10. 2019. Dostopno prek https://www.faz.net/aktuell/politik/zum-tag-der-deut­schen-einheit-westdeutsche-im-osten-16408213.html, 2. 5. 2020. Mayer, Tilman in Ruth Knoblich (2011): Der Nationalstaat im Globalisierungspro­zess. V: Tilman Mayer (ur.), Ruth Knoblich (ur.), Robert Meyer (ur.), Lazaros Miliopoulos (ur.), H. Peter Ohly (ur.) in Erich Weede (ur.), Globalisierung im Fokus von Politik, Wirtschaft, Gesellschaft, 29–50. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften. Mandelc, Damjan (2011): Na mejah nacije: teorije in prakse nacionalizma. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Mihelj, Sabina (2011): Media Nations: Communicating Belonging and Exclusion in the Modern World. Basingstoke in New York: Palgrave Macmillan. Mlinar, Zdravko (2012): Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi. Knjiga 2, Globalizacija bogatí in/ali ogroža?. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Mlinar, Zdravko in Janez Štebe (2012): Odpiranje v svet v zavesti Slovencev in Slo­venk: mobilnost in identifikacija v prostoru tokov. V: Zdravko Mlinar, Življenj­sko okolje v globalni informacijski dobi. Knjiga 2, Globalizacija bogatí in/ali ogroža?, 147–178. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Molek, Nadia (2019): Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih proce­sov argentinskih Slovencev. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Mosquera, Gerardo (2003): O umetnosti, globalizaciji in kulturni razliki. Filozofski vestnik 24 (3): 53–86. Nederveen Pieterse, Jan (1998/1995): Der Melange-Effekt. V: Ulrich Beck (ur.): Perspektiven der Weltgesellschaft, 87–124. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Negri, Antonio in Michael Hardt (2005/2004): Multituda. Vojna in demokracija v casu imperija. (Casopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, izdaja Politikon). Ljubljana: Študentska založba. Ortiz, Fernando (1995/1940): Cuban counterpoint: Tobacco and sugar. Durham, NC: Duke University Press. Ortiz, Fernando (2014/1940): The human factors of cubanidad. Hau: Journal of Ethnographic Theory 4 (3): 445–480. Péres Firmat, Gustavo (1994): Life on the Hyphen: The Cuban-American Way. Austin: Univresity of Texas Press. Pikalo, Jernej (2003): Neoliberalna globalizacija in država. Ljubljana: Založba Sophia. Pušnik, Maruša (2011): Popularizacija nacije: komuniciranje, nacionalizem in pro-izvodnja mej. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV. Rama, Ángel (2012/1982): Writing across Cultures: Narrative transculturation in Latin Amerika. Durham, London: Duke Univeristy Press. Repic, Jaka (2006): Po sledovih korenin – Transnacionalne migracije med Argen­tino in Evropo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filo­zofska Fakultuta. Rizman, Rudi (1991): Teoretske strategije v študijah etnonacionalizma. V: Rudi Rizman (ur.), Študije o etnonacionalizmu, 15–37. Ljubljana: Knjižnica revolucio­narne teorije. Rizman, Rudi (2001): Nacionalna država v casu globalizacije. V: Drago Zajc (ur.), Slovenska država ob deseti obletnici, (Knjižna zbirka Politicni procesi in inštitu­cije), 17–35. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rizman, Rudi (2003): Nacionalna in evropska identiteta: kohabitacija, sinergija ali konflikt?. V: Slavko Gaber (ur.), Zlatko Šabic (ur.) in Mitja Žagar (ur.), Prihodnost Evropske unije, 112–123. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. Rizman, Rudi (2005): Globalizacija in nacionalna država – razsežnosti in paradoksi njunega medsebojnega razmerja. Teorija in praksa 42 (4–6): 579–593. Robertson, Roland (1998/1995): Glokalisierung: Homogenität und Heterogenität in Raum und Zeit. V: Ulrich Beck (ur.): Perspektiven der Weltgesellschaft, 192– 220. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Sassen, Saskia (2008/2006): Das Paradox des Nationalen. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Sedmak, Mateja (2018): Manjšinski status in obmejnost kot platforma odnosa do multikulturnosti: (primer italijanske in madžarske narodne manjšine v Sloveniji). Družboslovne razprave 34 (88), 93–112. Smith, Anthony D. (1986): The Ethnic Origins of Nations. Oxford: Blackwell Publishing. Svetlicic, Marjan (2004): Globalizacija: neenakomeren razvoj v svetu. V: Milan Brglez (ur.), Drago Zajc (ur.), Globalizacija in vloga malih držav: Slovenija v pro-cesih globalizacije (Knjižna zbirka Politicni procesi in inštitucije), 15–39. Ljub­ljana: Fakulteta za družbene vede. Svetlicic, Marjan (2015): Zamujene razvojne priložnosti Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Šabec, Ksenija (2006): Homo europeus: nacionalni stereotipi in kulturna identiteta Evrope. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Štih, Peter (2005): Linhart kot zgodovinar. V: Ivo Svetina (ur.), Francka Slivnik (ur.), Verena Štekar-Vidic (ur.), Anton Tomaž Linhart : jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva, 291–310. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej; Radovljica: Muzeji radovljiške obcine. Tomlinson, John (1991): Cultural Imperialism: A Critical Introduction. Baltimore: John Hopkins University Press. Utroša, Katja (2017): Saksofonist Shabaka Hutchings: V iskanju novih konteks­tov (intervju). Dnevnik, 27. 6. 2017. Dostopno prek https://www.dnevnik.si/ 1042776340, 14. 3. 2020. Valentincic, Dejan (2019): Za Slovenijo, iz katere se mladi ne bodo le izseljevali, ampak se bodo tudi lahko in radi vracali. Mladika 7/8: 14–19. Verbuc, David (2011): Prostor in glasba II. Dostopno prek SIGIC – Slovensko glas­beno informacijski center http://www.sigic.si/odzven/prostor-in-glasba-ii, 13. 3. 2020. Vidmar Horvat, Ksenija (2009): Zemljevidi vmesnosti: eseji o evropski kulturi in identiteti po koncu hladne vojne. Ljubljana: Sophia. Volcic, Zala (ur.), Mark Andrejevic (ur.) (2016): Commercial Nationalism: Selling the Nation and Nationalizing the Sell. (Palgrave Studies in Communication for Social Change). Basingstoke Hampshire UK: Palgrave Macmillan. Waldenfels, Bernhard (1998/1990): Der Stachel des Fremden. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Wallerstein, Immanuel (2006/2004). Uvod v analizo svetovnih sistemov. Ljubljana: *cf. Welsch, Wolfgang (1999): Transculturality – the Puzzling Form of Cultures Today. V: Mike Featherstone (ur.) in Scott Lash (ur.) Spaces of Culture: City, Nation, World, 194–213. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage. Welsch, Wolfgang (2000): Transkulturalität. Zwischen Globalisierung und Partiku­larisierung. Jahrbuch Deutsch als Fremdsprache. Intercultural German Studies, (26. zvezek), 327–351. München: Iudicium Verlag. Welsch, Wolfgang (2017). Transkulturalität. Realität – Geschichte – Aufgabe. Wien: new academic press. Zadel, Maja (2017): Obmejna obmocja ter transkulturne in hibridne identitete: teoretski pregled in študija primera slovenske Istre. V: Milan Bufon, Meje in obmejne skupnosti na Slovenskem. 391–413. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales. VIRI CRP-Infotec (2019): Die Mitgliedstaaten der Vereinten Nationen. Dostopno prek https://crp-infotec.de/uno-mitgliedstaaten-alphabetisch/, 14. 2. 2020. Haderlap, Maja (2012/2011): Angel pozabe. Ljubljana: Litera; Celovec: Drava. Ukom – Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje (2020): Znamka Slo­ venije: I feel Slovenia. Dostopno prek https://www.gov.si/teme/znamka-slove­nije-i-feel-slovenia/, 23. 3. 2020. Mojca MEDVEŠEK* ALI DVOJEZICNA ŠOLA V PREKMURJU RES RAZDVAJA? STALIŠCA STARŠEV, DIJAKOV IN UCENCEV O DVOJEZICNEM IZOBRAŽEVANJU** Povzetek. Šestdeset let obstoja dvojezicnega šolstva v Prekmurju je pospremil nov zahtevek za oceno ustavnosti dela zakonodaje, ki se nanaša na dvojezicno izobraževa­nje. Posledicno so se v javnosti znova obudile kritike, ki opo­zarjajo na pomanjkljivosti dvojezicnega izobraževanja. V prispevku predstavljamo ugotovitve empiricnih raziskav, s katerimi smo preverili, ali starši, dijaki in ucenci menijo, da je dvojezicna šola ustrezna oziroma kakovostna možnost za izobraževanje v maternem jeziku tako za manjšino kot za vecino. Izsledki raziskav so pokazali, da vecina anketi­ranih še vedno meni, da je obstojeci model dvojezicnega izobraževanja ustrezen in kakovosten, pri cemer ucenci in dijaki kažejo nekoliko bolj pozitivna stališca do obstojece­ga dvojezicnega šolstva kot njihovi starši ter da dvojezicno 581 izobraževanje podpirajo zlasti ucenci, dijaki in starši, ki so za svoj materni jezik navedli madžaršcino ali oba jezika (slovenšcino in madžaršcino). Kljucni pojmi: dvojezicno izobraževanje, madžarska narod­na skupnost, Prekmurje, madžarski jezik, dvojezicnost Uvod Leta 2019 smo obeleževali šestdeset let obstoja dvojezicnega šolstva v Prekmurju. Ob tej priložnosti je Komisija za narodni skupnosti Državnega zbora Republike Slovenije na zacetku leta pripravila posvet o dvojezicnem šolstvu, na katerem so bili predstavljeni pogledi uporabnikov, stroke in politike.1 Razpravljavci so vsak s svoje perspektive predstavili prednosti in * Dr. Mojca Medvešek, višja znanstvena sodelavka, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. 1 V Državnem svetu Republike Slovenije je bil 14. februarja 2019 organiziran posvet Dvojezicno šolstvo – pogled z vec zornih kotov, na katerem so sodelovali razpravljavci razlicnih profilov, in sicer pred­stavniki Komisije za narodni skupnosti, Veleposlaništva Madžarske, Ministrstva Republike Slovenije za šolstvo, znanost in šport, Urada Vlade RS za narodnosti, Obalne samoupravne skupnosti italijanske narod­nosti, Društva pedagoških delavcev dvojezicnih šol in vrtcev Prekmurja, Filozofske fakultete Univerze Maribor, Inštituta za narodnostna vprašanja, Zavoda RS za šolstvo, dvojezicne osnovne šole, dvojezicne srednje šole in dvojezicnega vrtca (Komisija za narodni skupnosti, 2019). možnosti, ki jih ponuja dvojezicno izobraževanje, izpostavljene pa so bile tudi obstojece pomanjkljivosti oziroma slabosti. Nekaj mesecev pozneje je Državni svet Republike Slovenije pri Ustavnem sodišcu Republike Slovenije vložil zahtevek za oceno ustavnosti 48. clena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) in 11. clena Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podrocju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI). Vlagatelj zahtevka izpostavlja zlasti dva pomisleka: 1) dolocanje šolskih okolišev na nacin, ki na narodnostno mešanem obmocju dovoljuje ustanovitev izkljucno dvoje­zicnih šol, naj bi povzrocalo ustavno neenakost, ker otrokom, ki niso pri­padniki madžarske narodne skupnosti, onemogoca svobodno odlocitev o obiskovanju šole v drugem šolskem okolišu; 2) zaradi izobraževalnih programov dvojezicnih šol, ki se razlikujejo od izobraževalnih programov šol zunaj narodno mešanega obmocja, naj otroci ne bi bili deležni enako kakovostne izobrazbe, kot so je deležni ucenci zunaj tega obmocja (Vlada Republike Slovenije, 2019). Vlagatelj zahtevka za oceno ustavnosti predlaga »ustanovitev vsaj ene osnovne šole s slovenskim ucnim jezikom na narodnostno mešanem obmo-cju v Prekmurju, ki bi lahko z dodatnimi predmeti ustrezno naslovila tudi skrb za spoštovanje in razumevanje narodne in kulturne drugacnosti« ozi­roma zakonsko izjemo, »ki bi omogocala ucencem iz narodnostno mešanih obmocij, da se prostovoljno vpišejo tudi v že ustanovljeno osnovno šolo zunaj kraja stalnega ali zacasnega bivanja«. Mnenji o tej pobudi za zacetek postopka za oceno ustavnosti sta izdali Vlada Republike Slovenije (2019) in Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora Republike Slovenije, ki sta ugotovili, da problematizirana clena obeh zakonov nista v nasprotju z ustavo. Ugotovitev oziroma stališce Vlade Republike Slovenije so podprli Svet Pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti, ravnatelji in strokovni delavci dvojezicnih osnovnih šol (Dvojezicno šolstvo pred ustav­nim sodišcem, 2019). Ob tem so se v javnosti obnovili pomisleki o ucinkovitosti modela dvo­jezicnega šolstva, iz katerih je razvidno, da je dvojezicno izobraževanje v Prekmurju deležno kritik madžarske narodne skupnosti in vecinskega pre­bivalstva (Komisija za narodni skupnosti, 2018, 2019; Mlinaric, 2018; Baler in Horvat, 2019; Škerl Kramberger, 2018). Najpogosteje omenjena pomanjklji­vost dvojezicnega izobraževanja je slabše znanje madžarskega jezika posa­meznih uciteljev in posledicno manj ustrezno (jezikovno) izvajanje pouka (Novak – Lukanovic in Limon, 2014; Rudaš, 2019). To pa naj ne bi bila edina šibkost. Omenja se še odsotnost ustreznih dvojezicnih (oziroma slovenskih in madžarskih) didakticnih sredstev (ucbenikov, delovnih zvezkov, slovar­jev itd.), kar zlasti velja za srednješolsko raven izobraževanja. Izpostavljeno je tudi nezadostno znanje madžarskega jezika ucencev po zakljucku šole, zlasti tistih, ki se madžaršcino ucijo kot drugi jezik (MJ2) (Bernjak, 2011: 46–48). S strani pripadnikov vecinskega naroda je pogosto kritizirano, da je ucenje madžarskega jezika na narodno mešanem obmocju obveza in ni izbira, postavlja pa se tudi vprašanje kakovosti dvojezicnih osnovnih šol v primerjavi z enojezicnimi šolami. Kot dodatek k obstojecim razpravam o ustreznosti dvojezicnega izo­braževanja v prispevku predstavljamo izbrane izsledke dveh projektov,2 v sklopu katerih smo s pomocjo empiricne raziskave ugotavljali stališca ucen­cev, dijakov in staršev, predvsem o tem, ali je obstojece dvojezicno šolstvo ustrezna in dovolj kakovostna možnost za izobraževanje tako za manjšino kot za vecino. Za razumevanje odnosa in stališc prebivalcev Prekmurja do dvojezicne šole danes je brez dvoma pomembno poznavanje zgodovinskega razvoja dvojezicnega šolstva. Zgodovinski oris razvoja dvojezicnega izobraževanja Konec petdesetih let dvajsetega stoletja je bila s splošno reformo šolstva v Sloveniji oziroma Jugoslaviji narejena tudi reorganizacija izobraževal­nega sistema narodnih manjšin. Na ravni politike predlog slovenske obla­sti o uvedbi dvojezicnega šolstva ni naletel na odobravanje posameznih jugoslovanskih republik (Gabric, 2006: 157), zlasti Srbije. Proti nekaterim spremembam je bila tudi sosednja Italija. Še vecja težava je bil odpor dela vecinskega prebivalstva v Prekmurju proti temu, da bi se njihovi otroci ucili jezik manjšine. V najvecji meri so protestirali medvojni primorski kolonisti v murskosoboškem okraju (Gabric, 2006: 166). Kljub politicnemu naspro­tovanju, odporu dela vecinskega prebivalstva in prakticnim težavam, kot so pomanjkanje dvojezicnih uciteljev, neizdelani ucni nacrti in pomanjkanje ustreznih ucbenikov, je slovenska oblast zagovarjala uvedbo dvojezicnega šolstva na narodno mešanih obmocjih (Gabric, 2006: 270). Snovalci modela dvojezicnega izobraževanja so se zgledovali po retoromansko-nemškem dvojezicnem (imerzijskem) modelu, vzpostavljenem v švicarskem kantonu Graubünden, in dvojezicnem modelu, ki je med letoma 1945 in 1959 delo-val na avstrijskem Koroškem (Necak Lük, 2013: 16; Rudaš in Kolláth, 2017: 65–66). Takšen dvojezicni model je priporocljiv v razmerah, v katerih sta Raziskava med osnovnošolci in njihovimi starši je bila izvedena v okviru strokovno-razvojne naloge Pomen dvojezicne šole za ohranjanje vitalnosti madžarske narodne skupnosti, ki jo je izvedel Inštitut za narodnostna vprašanja in financiralo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (Medvešek, 2019). Raziskava med dijaki dvojezicne srednje šole in njihovimi starši pa je potekala v okviru ciljnega razi­skovalnega projekta Vloga dvojezicnega šolstva pri ustvarjanju podlag za uresnicevanje institucionalne dvojezicnosti na narodno mešanem obmocju v Prekmurju (št. pr. V5-1704), ki ga izvajata Inštitut za narodnostna vprašanja in Filozofska fakulteta Univerze Maribor ter financirata Javna agencija za razi­skovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. status in položaj jezika manjšine v širšem okolju šibka, zaradi cesar je interes prebivalcev za ucenje manjšinskega jezika manjši. Manjši interes za ucenje madžarskega jezika se je v Prekmurju kazal v odmiranju oddelkov z madžar-skim ucnim jezikom, ki so jih organizirali takoj po koncu druge svetovne vojne. Starši madžarske narodnosti so zaradi nizke instrumentalne vredno­sti madžarskega jezika (posledica pomanjkanje priložnosti za rabo madžar­skega jezika v javnih govornih položajih, zaprte slovensko-madžarske meje in predvsem slovenskega ucnega jezika na ravni srednješolskega izobraže­vanja) otroke v šolah zaceli vpisovati v slovenske oddelke (Prerezi politike jezikovnega izobraževanja v Republiki Sloveniji, 2003: 45). Z uvajanjem dvojezicnega šolstva, ki naj bi pripadnikom madžarske narodne skupnosti omogocilo ohranjanje madžarskega jezika in hkrati možnost nadaljevanja izobraževanja v srednjih in višjih šolah s slovenskim ucnim jezikom, so zaceli leta 1959.3 S tem so bile pripadnikom madžarske skupnosti zagotovljene enakopravne možnosti za nadaljnje šolanje, zapo­slovanje in uveljavljanje v družbi. Vpeljevanje dvojezicnosti v šole je pote­kalo postopno in kot del širše akcije uvajanja dvojezicnega poslovanja na narodno mešanem obmocju (Gabric, 2006: 167). V šolskem letu 1964/65 je bil dvojezicni pouk vpeljan v prvih šestih razredih osnovne šole in je potekal v 15 šolskih okoliših obcin Lendava in Murska Sobota, v 73 oddel­kih s skupno 2.726 ucenci (Sejni zapiski Skupšcine Socialisticne republike Slovenije, 1965: 491). Tudi v Dvojezicno srednjo šolo Lendava4 se je madžarski jezik uvajal postopno. V povojnem obdobju je pouk v srednji šoli potekal v slovenskem jeziku, leta 1976 pa je bil uveden fakultativni pouk madžarskega jezika. Šele leta 1981 je bil na tej šoli uveden obvezni pouk madžarskega jezika. V šol­skem letu 1981/82 je šola uvedla dvojezicni pedagoški program Ucitelj, v šolskem letu 1982/83 še dvojezicni program Poslovno-financna in trgovin-ska dejavnost, leta 1990 dvojezicni program Gimnazija in leta 1996 dvoje­zicni program Trgovec. Vse do šolskega leta 1992/93 je šola izvajala pouk v programih Oblikovalec kovin in Strojni tehnik enojezicno, to je v sloven-skem jeziku, vendar z obveznim poukom madžarskega jezika, od tega leta naprej pa poteka pouk dvojezicno (Zgodovina, 2019). Dvojezicno izobraževanje je od vsega zacetka spremljalo nasprotovanje dela Slovencev, kar je bilo posledica politicnih obracunavanj v prvi polo-vici dvajsetega stoletja (še posebej dogodkov med drugo svetovno vojno) in neobvešcenosti staršev o prednostih dvojezicnega izobraževanja, poleg 3 Nadaljevanje šolanja na Madžarskem v povojnem obdobju ni bilo mogoce, dvojezicna srednja šola pa je bila v Prekmurju organizirana šele v osemdesetih letih. 4 Po drugi svetovni vojni je ustanova delovala kot poklicna kovinarska šola, od leta 1960 pa kot srednja strojna tehnicna šola. Po letu 1980 se je šola razvila v dvojezicno srednjo šolo z vec programi in ponudila možnost nadaljnjega izobraževanja ucencem dvojezicnih osnovnih šol (Zgodovina 2019). tega pa je bila »uporabnost« madžarskega jezika zaradi zaprte državne meje bolj ali manj omejena na narodno mešano obmocje. Konceptu institucio­nalne dvojezicnosti in dvojezicnega šolstva so prebivalci narodno meša­nega obmocja v Prekmurju v preteklosti oporekali tudi pred sodišcem, in sicer dvakrat: prvic leta 1969 (Accetto, 2010: 139) in drugic leta 1998 (Orehar Ivanc, 2002), ko je o skladnosti modela z ustavo presojalo Ustavno sodišce Republike Slovenije. Obakrat je sodišce odlocilo, da je dvojezicni model v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Na zacetku uvajanja dvojezicnemu izobraževanju ni nasprotoval samo del staršev, tudi del jezikoslovne stroke je izražal nenaklonjenost obstoje-cemu dvojezicnemu modelu (Slavisticno društvo Slovenije, 1969; Godina, 1969). Organizacija dvojezicnega izobraževanja v Prekmurju Dvojezicno izobraževanje je v desetletjih obstoja z namenom izboljše­vanja in nadgradnje doživelo kar nekaj vsebinskih in organizacijskih spre­memb na podrocju izvajanja pouka. Prilagoditve so bile potrebne zaradi sprememb v etnicni oziroma jezikovni strukturi razredov5 in zaradi vpelje­vanja novih strokovnih dognanj o jezikovni organizaciji pouka v modelih dvojezicnega izobraževanja (Necak Lük, 2013: 16–17).6 Model dvojezicnega izobraževanja, ki je uveljavljen v Prekmurju, spada med dvosmerne modele ohranjanja dveh jezikov. Delo v osnovnih šolah, podobno velja tudi za dvojezicno srednjo šolo, temelji na dvojezicnem pouku, ki ga obiskujejo otroci razlicnih narodnosti in razlicnih maternih jezi­kov v skupnih oddelkih. Slovenski in madžarski jezik sta ucna jezika in ucna predmeta. Oba jezika sta enakovredna pri sporazumevanju med poukom (uporabljata se izmenjaje v okviru enot ucne ure – gre za tako imenovano hkratno metodo dvojezicnega pouka) in zunaj njega ter pri delovanju šole na ustni in pisni ravni. Nacelo, da sta materinšcini ucencev enakovredni kot ucna predmeta in ucna jezika, pomeni zasnovo za razvijanje dvosmerne (funkcionalne) dvojezicnosti na širši družbeni ravni. Namen modela dvojezicnega izobraževanja je predvsem razvijati spora­zumevalne sposobnosti vseh ucencev ne glede na njihovo etnicno pripad­nost, pripraviti enake možnosti za rabo obeh jezikov v vseh govornih polo-žajih, torej na vseh podrocjih življenja, in s tem zagotoviti madžarskemu 5 Število enojezicnih otrok z madžarskim materinim jezikom se zmanjšuje, zaradi narašcajocega šte­vila jezikovno mešanih družin cedalje vec otrok vstopa v izobraževanje z bolj ali manj razvito dvojezicno zmožnostjo (Necak Lük, 2013: 18). 6 Na podlagi evalvacijske študije Alojza Novaka, izvedene leta 1970, ki je sicer potrdila ucinkovitost dotedanjega dela dvojezicne osnovne šole, je bila odpravljena strokovno zgrešena zahteva, naj ucenci dosežejo uravnoteženo znanje obeh jezikov (Necak Lük, 2010, 2013: 16). jeziku enakopraven status. Pri tem poglavitni namen dvojezicnega modela ni doseganje uravnotežene dvojezicnosti, temvec doseganje dvojezicno­sti z dominanco materinšcine; materni jezik je v izobraževalnem procesu pomembnejši tako s stališca komunikativne kot kognitivne funkcije. Takšen model dvojezicnega izobraževanja se je v razlicnih delih sveta pokazal kot zelo ucinkovit, vendar predvsem ob dveh pogojih: da ga izva­jajo ustrezno jezikovno in didakticno usposobljenimi kadri in da med upo­rabniki obstaja interes oziroma motivacija za ucenje manjšinskega in vecin­skega jezika (Baker, 2006; Skutnabb – Kangas in Dunbar, 2010; Constantin, 2012: 152–162; Rudaš, 2019). Metodološka izhodišca raziskav in struktura vzorcev Stališca o tem, ali je dvojezicna šola ustrezna oblika izobraževanja za manjšino in vecino ter ali uspešno uresnicuje predvidene cilje, ki so pomembni zlasti za madžarsko narodno skupnost, smo ugotavljali s kvan­titativnim pristopom, torej s pomocjo ankete, izvedene med ucenci štirih dvojezicnih osnovnih šol, dijaki dvojezicne srednje šole in njihovimi starši. Izdelali smo tri tipe dvojezicnih vprašalnikov, namenjenih ucencem, dija­kom in njihovim staršem. Anketiranje je bilo ob pomoci in sodelovanju šol izvedeno v oktobru 2018, in sicer med ucenci zadnje triade na dvojezicnih osnovnih šolah, dijaki dvojezicne srednje šole in njihovimi starši.7 Iz odgovorov staršev, dijakov in ucencev na vprašanje, kateri je njihov materni jezik, je razvidno, da so vsi v najvišjih deležih kot materni jezik navedli slovenšcino. Na dvojezicni srednji šoli je v primerjavi z ucenci dvo­jezicnih osnovnih šol in njihovimi starši vec dijakov in tudi vec staršev za materni jezik navedlo slovenšcino. Takšna struktura je delno pricakovana, saj ima Dvojezicna srednja šola Lendava izobraževalne programe (tudi za deficitarne poklice), ki so zanimivi za prebivalce širše regije, ne samo za pre­bivalce narodno mešanega obmocja. Pokazalo se je tudi, da dijaki in ucenci, torej mlajša generacija, v vecjih deležih navajajo dva materna jezika (sloven-šcino in madžaršcino) v primerjavi z njihovimi starši. To je posledica na eni strani narašcanja števila etnicno mešanih zakonov, hkrati pa tudi razširjanja razumevanja, da ima lahko posameznik vec maternih jezikov. Podobne razlike so se pokazale pri narodnem opredeljevanju. Najvec staršev, dijakov in ucencev se je opredelilo za slovensko narodnost. Dijaki in ucenci so se v vecjem deležu kot starši opredeljevali z dvojno (slovensko in madžarsko) narodno pripadnostjo. Anketo je izpolnilo 215 ucencev zadnje triade dvojezicnih osnovnih šol, kar pomeni 90,3-odstotno realizacijo vzorca, 170 staršev ucencev, kar je 71,4-odstotna realizacija vzorca, 245 dijakov, kar je 95,3-odstotna realizacija vzorca, in 179 staršev dijakov, kar je 69,6-odstotna realizacija vzorca. Tabela 1: DEMOGRAFSKA STRUKTURA ANKETIRANIH UCENCEV DVOJEZICNIH OSNOVNIH ŠOL, DIJAKOV DVOJEZICNE SREDNJE ŠOLE V PREKMURJU IN STARŠEV, 2018 Osnovna šola Srednja šola Ucenci (N = 215) Starši (N = 170) Dijaki (N = 245) Starši (N = 179) Spol Spol Ženski 44,2 % Ženski 78,2 % Ženski 41,2 % Ženski 71,5 % Moški 52,1 % Moški 17,6 % Moški 56,7 % Moški 26,8 % Brez odgovora 3,7 % Brez odgovora 4,1 % Brez odgovora 2,0 % Brez odgovora 1,7 % Razred/starostna sestava Razred/starostna sestava 7. razred 38,6 % 31–40 let 44,1 % 1. razred 27,8 % 31–40 let 22,9 % 8. razred 28,8 % 41–50 let 45,3 % 2. razred 25,3 % 41–50 let 61,5 % 9. razred 32,6 % 51–60 let 4,7 % 3. razred 25,7 % 51–60 let 12,3 % nad 61 let 5,9 % 4. razred 18,8 % nad 61 let 3,4 % 5. razred 1,6 % Brez odgovora 0,8 % Narodna pripadnost Narodna pripadnost Slovenska 54,4 % Slovenska 46,5 % Slovenska 56,3 % Slovenska 60,9 % Madžarska 9,3 % Madžarska 28,2 % Madžarska 6,1 % Madžarska 14,5 % Slovenska in madžarska 27,9 % Slovenska in madžarska 14,1 % Slovenska in madžarska 25,3 % Slovenska in madžarska 15,6 % Druga a 4,2 % Drugab 4,1 % Drugae 6,9 % Drugag 5,6 % Narodno neo­predeljen 0,9 % Narodno neopredeljen 2,4 % Narodno neopredeljen 0,4 % Narodno neopredeljen / Ne želim odgovoriti 3,3 % Ne želim odgo­voriti 4,7 % Ne želim odgo­voriti, brez odgovora 4,9 % Ne želim odgo­voriti, brez odgovora 3,4 % Materni jezik Materni jezik Slovenšcina 51,2 % Slovenšcina 46,5 % Slovenšcina 60,8 % Slovenšcina 60,3 % Madžaršcina 18,1 % Madžaršcina k 35,3 % Madžaršcina 18,0 % Madžaršcina 25,1 % Slovenšcina in madžaršcina 23,3 % Slovenšcina in madžaršcina 10,0 % Slovenšcina in madžaršcina 14,3 % Slovenšcina in madžaršcina 6,7 % Drugi c 5,1 % Drugid 6,5 % Drugif 6,9 % Drugih 7,8 % Brez odgovora 2,3 % Brez odgovora 1,8 % Brez odgovora / Brez odgovora / a Druga narodna pripadnost: romska (4), hrvaška in romska (1), srbska (1), slovenska in hrvaška (1), makedonska (1), angleška (1). b Druga narodna pripadnost: slovenska in nemška (1), romska (2), slovenska in hrvaška (2), hrvaška (1), srbska (1). Drugi jeziki: romski jezik (2), slovenski in romski jezik (2), hrvaški in romski jezik (1), hrvaški in sloven-ski jezik (2), srbski jezik (1), albanski jezik (2), angleški jezik (1). d Drugi jeziki: romski jezik (1), romski in slovenski jezik (1), ruski jezik (1), slovenski in hrvaški jezik (2), hrvaški jezik (4), srbski jezik (1), nemški jezik (1). e Druga narodna pripadnost: srbska in madžarska (1), slovenska in nemška (1), slovenska, hrvaška in madžarska (2), slovenska in hrvaška (4), romska (4), hrvaška (1), niso navedli narodnosti (4). f Drugi jeziki: drugi: albanski jezik (2), hrvaški jezik (4), madžarski in srbski jezik (1), slovenski in hrvaški jezik (6), slovenski in slovaški jezik (1), romski jezik (3). g Druga narodna pripadnost: hrvaška (4), romska (2), hrvaška in madžarska (1), hrvaška in slovenska (2), niso navedli narodnosti (1). h Drugi jeziki: albanski jezik (2), romski jezik (2), hrvaški jezik (9), romunski in hrvaški jezik (1). Vir: Medvešek et al., 2018, Medvešek et al., 2018a, Medvešek et al., 2018b. Ucenci in dijaki imajo v dvojezicni šoli možnost usvajanja madžaršcine kot materinšcine – madžaršcina 1 (MJ1) ali kot drugega jezika oziroma jezika okolja – madžaršcina 2 (MJ2). Programa se razlikujeta po težavnostni stopnji. V dvojezicni srednji šoli od šolskega leta 2012/13 izvajajo še dife­renciacijo pri pouku madžaršcine kot drugega jezika (MJ2), kar pomeni, da se dijaki iz enojezicnih slovenskih osnovnih šol oziroma priseljenci (tujci) ucijo madžaršcino na zacetni ravni (oziroma MJ2/2), in sicer v posebni sku­pini. Ucenci dvojezicnih osnovnih šol, ki so sodelovali v anketi, so v vecjem deležu vkljuceni k madžaršcini 2 (60 %), manj (37,7 %) se jih je odlocilo za ucenje madžaršcine 1. Madžaršcino 1 se vecinoma (85,1 %) ucijo ucenci, ki so za svoj materni jezik navedli madžaršcino oziroma oba jezika (sloven-šcino in madžaršcino). Madžaršcine 2 se v vecjem deležu (77,6 %) ucijo ucenci, ki so za svoj materni jezik navedli slovenšcino, med njimi pa je tudi 16,8 % ucencev, katerih materni jezik je madžaršcina oziroma oba jezika (slo­venšcina in madžaršcina). Skoraj 17 % ucencev, ki so vpisani k madžaršcini 2, pa bi lahko bili, glede na to, da je njihov materni jezik madžaršcina, vklju-ceni k madžaršcini 1, ni zanemarljiv delež. Razlog za to je verjetno odlocitev staršev, da otroka nekoliko »razbremenijo« v procesu izobraževanja, ali pa strah, da bi otrok imel pozneje težave, bodisi v višjih razredih z usvajanjem znanja pri nejezikovnih predmetih bodisi na srednji šoli ali fakulteti s slo­venskim ucnim jezikom. Dolgorocno takšna odlocitev ne vpliva pozitivno na razvoj jezikovnih kompetenc v maternem jeziku, v konkretnem primeru v madžaršcini. Tudi dijaki so v anketi navedli, da se v vecjem deležu ucijo madžaršcino 2 (75,9 %), manj (23,3 %) se jih je odlocilo za ucenje madžaršcine 1. Pri tem se med 186 dijaki, ki so vkljuceni k madžaršcini 2, 87 (46,8 %) dijakov uci madžaršcino 2/1, 99 (53,2 %) dijakov pa je navedlo, da se uci madžaršcino na zacetnem nivoju (2/2), ki je namenjena dijakom brez predznanja madžar­skega jezika. Rezultati raziskave: stališca ucencev, dijakov in staršev o ustreznosti obstojecega dvojezicnega izobraževanja Stališca staršev V anketi smo starše vprašali, ali menijo, da je sedanja oblika dvojezicnega šolstva na narodno mešanem obmocju Prekmurja ustrezna in kakovostna. Nekaj vec kot polovica staršev je izrazila podporo obstojeci obliki dvoje­zicnega šolstva. Med starši dijakov jih celo vec podpira dvojezicno izobra­ževanje (58,1 %) kot med starši ucencev (51,2 %). 18,8 % staršev ucencev in 16,8 % staršev dijakov je menilo, da sedanja oblika dvojezicnega šolstva ni ustrezna, kar 27,1 % staršev ucencev in 24 % staršev dijakov se glede vpraša­nja ni opredelilo. Graf 1: ODGOVORI STARŠEV NA VPRAŠANJE, ALI MENIJO, DA JE SEDANJA OBLIKA DVOJEZICNEGA ŠOLSTVA NA NARODNO MEŠANEM OBMOCJU USTREZNA IN KAKOVOSTNA Vecina staršev, ki se pri tem vprašanju niso opredelili glede dvojezicne šole in so odgovorili »ne vem«, ima kraj prebivališca na narodno mešanem obmocju, njihov materni jezik pa je slovenšcina. Nekateri starši so odgovor »ne vem« v nadaljevanju utemeljili. Med utemeljitvami prevladuje kriticen odnos do dvojezicne šole. Lahko gre za starše, ki zaradi dolocenih zadržkov ne želijo odgovoriti na vprašanje o ustreznosti oziroma kakovosti šole, ali pa pomanjkljivosti, ki jih zaznavajo, niso dovolj velik razlog, da bi nasproto­vali konceptu dvojezicnega izobraževanja. Odgovori staršev na vprašanje, ali je sedanja oblika dvojezicnega šolstva na narodno mešanem obmocju Prekmurja ustrezna in kakovostna glede na materni jezik, so pokazali, da starši z madžarskim maternim jezikom in starši z dvema (madžarskim in slovenskim) maternima jezikoma v vecjem deležu podpirajo sedanjo obliko dvojezicnega šolstva kot pa starši s slovenskim maternim jezikom. Podobne izsledke o stališcih prebivalcev Lendave glede ustreznosti dvojezicnega šolstva je pokazala že raziskava, ki jo je Inštitut za narodnostna vprašanja izvedel leta 1991 (Novak Lukanovic, 1998: 115–122). Starše smo še nagovorili, naj utemeljijo, zakaj menijo, da je dvojezicna šola ustrezna in kakovostna, oziroma zakaj menijo, da ni. Njihove odgovore smo razvrstili v tematske kategorije, pri cemer smo kompleksnejše odgo­vore staršev smiselno uvrstili v razlicne kategorije. Tabela 2: UTEMELJITVE STARŠEV UCENCEV IN DIJAKOV, ZAKAJ MENIJO, DA JE SEDANJA OBLIKA DVOJEZICNEGA ŠOLSTVA USTREZNA IN KAKOVOSTNA Starši ucencev DOŠ (N = 170) Število odgovorov/ Starši dijakov DSŠ (N = 179) Tematske kategorije delež odgovorov Tematske kategorije Dvojezicna šola je kakovostna in ustreza vecjezicnemu obmocju ter je prilagojena ucencem z razlicnim nivojem znanja posa­meznih jezikov. 15 (8,8 %) 23 (12,8 %) Dvojezicna šola je kakovostna in ustreza vecjezicnemu obmocju ter je prilagojena ucencem z razlicnim nivojem znanja posameznih jezikov. Otroci se naucijo dva ali vec jezikov; dvojezicnost pozitivno prispeva k otroko­vem razvoju. 11 (6,5 %) 12 (6,7 %) Otroci se naucijo dva ali vec jezikov; dvojezicnost pozitivno prispeva k otrokovem razvoju. 1 (0,5 %) Ohranjanje jezikovnih oz. narodnih pravic. Ustrezno usposobljeni ucitelji. 1 (0,6 %) 2 (1,1 %) Ustrezno usposobljeni ucitelji. 4 (2,2 %) Model je dobro zasnovan, samo uresnicevati bi ga morali v praksi (dejansko dvojezicni ucitelji, itd.). 1 (0,5 %) Omogoca študij na Madžarskem. Dvojezicni ucbeniki 3 (1,7 %) Drugo* 1 (0,6 %) 2 (1,1 %) Drugo** * »Ker že vsi vedo slovensko, prej smo v osnovni šoli sem se madžarsko ucil.« ** »Tako v osnovni kot v srednji šoli se daje prevec poudarka tako na slovensko kot madžarski jezik.« »MNS podpira dvojezicne šole, zaradi tega se nivo vedno viša.« Vir: Medvešek et al., 2018, Medvešek et al., 2018a, Medvešek et al., 2018b. Starši, ki so odgovorili, da so zadovoljni z dvojezicno šolo, so svoje odgovore v najvecjem številu utemeljevali z dvema argumentoma: »šola je kakovostna, ustreza vecjezicnemu obmocju in je prilagojena ucencem z raz­licnim nivojem znanja posameznih jezikov« in »otroci se naucijo dveh ali vec jezikov«. V utemeljitvah so starši ucencev pozitivno ocenili še vpeljavo hkratnega opismenjevanja v slovenšcini in madžaršcini v osnovnih šolah in pouk v jezikovnih ucnih skupinah.8 Starši dijakov so kot pozitivno izpo­stavili možnost ucenja madžaršcine na razlicnih nivojih (obstoj dveh težav­nostnih ravni v okviru ucenja madžaršcine 2), kar je zlasti pomembno za dijake, ki prihajajo iz enojezicnih osnovnih šol (ali tujine), torej brez znanja madžarskega jezika.9 8 Za ucinkovitejše razvijanje jezikovne zmožnosti v madžarskem oziroma slovenskem jeziku lahko šola pri dolocenih predmetih oblikuje jezikovne ucne skupine, v katerih poteka pouk pretežno v madžar­skem oziroma slovenskem jeziku (Novak - Lukanovic, Zudic Antonic in Varga, 2011: 354–355). 9 Približno 70–80% dijakov Dvojezicne srednje šole Lendava je koncalo dvojezicno osnovno šolo Tabela 3: UTEMELJITVE STARŠEV UCENCEV IN DIJAKOV, ZAKAJ MENIJO, DA SEDANJA OBLIKA DVOJEZICNEGA ŠOLSTVA NI USTREZNA IN KAKOVOSTNA Starši ucencev DOŠ (N = 170) Število odgovorov/ delež odgovorov Starši dijakov DSŠ (N = 179) Tematske kategorije Tematske kategorije Vsi ucitelji nimajo dovolj visokega znanja madžarskega jezika. 4 (2,4 %) Ni (ustreznih) dvojezicnih ucbenikov. 2 (1,2 %) 1 (0,5 %) Ni (ustreznih) dvojezicnih ucbenikov. V šoli se premalo uporablja madžarski jezik. 2 (1,2 %) 2 (1,1 %) V šoli se premalo uporablja in uci madžarski jezik. Prevec madžarskega jezika, prevec madžarske zgodovine. 8 (4,7 %) 5 (2,8 %) Prevec madžaršcine, živimo v Sloveniji. Madžaršcina bi morala biti izbirni predmet. 3 (1,8 %) 3 (1,7 %) Madžaršcina bi morala biti izbirni predmet. Madžaršcina bi morala biti samo kot ob-vezni predmet. 2 (1,2 %) Otroci ne dobijo dovolj podlage za nadaljnje šolanje, v slabšem položaju v primerjavi z ucenci drugod po Sloveniji. 4 (2,3 %) 5 (2,8 %) Dodatna obremenitev otrok; otroci ne znajo ne slovensko ne madžarsko; imajo manj ur pri drugih predmetih. Otroci in starši so preobremenjeni (z dvojezicnimi ucbeniki, ucno snovjo, vecji stroški…). 4 (2,3 %) Znanje ucencev, vkljucenih v madžaršcino 2, je šibko. 2 (1,2 %) 1 (0,5 %) Šola naj bo organizirana tako kot na Primorskem. Drugo* 1 (0,6 %) 6 (3,3 %) Drugo** * »Ucenje madžaršcine ne bi bilo potrebno deliti na 1. in 2. jezik, ocenjevanje znanja je nerealno.« ** »Ucenje madžaršcine 1 je v redu, madžaršcine 2 obiskujejo tudi ucenci, katerih starši govorijo madžar-ski jezik, v družini se pogovarjajo madžarsko å to je motece za ostale ucence.« »Tako so ucenci in dijaki selekcionirani zaradi jezika. Ucitelji izvajajo madžaršcino zaradi dodatka, ostali kader dodatek za madžaršcino ne dobi.« »Vecinsko prebivalstvo se obnaša zanicevalno do madžarskega jezika.« »Ko sem obiskoval osnovno šolo v Lendavi (1981–89), se nihce ni bistveno vec naucil madžaršcine tekom šolanja, kot je vedel na zacetki oz. koliko jezika se je naucil doma. Ni bilo poudarka na ucenju besed oz. osnovah, ampak na slovnicnih pravilih. Zato smo se dosti vec naucili nemšcine in anglešcine tekom OŠ. Danes je podobno. predlagam ucenje pogovorne madžaršcine.« »Ker ne razumem.« »Ker me ne zanima madžaršcina.« Vir: Medvešek et al., 2018, Medvešek et al., 2018a, Medvešek et al., 2018b. Kritike, ki so jih podali starši, so se nanašale zlasti na kolicino prisotnosti madžarskega jezika pri pouku, organizacijo poucevanja madžarskega jezika in kakovost šole v povezavi z obremenjenostjo ucencev in dijakov. oziroma prihaja iz narodno mešanega obmocja. Opažajo, da se nekoliko povecujeta vpis iz enojezicnih slovenskih osnovnih šol in vpis tujcev. Ce se je v šolskem letu 2013/14 vpisalo 32 ucencev iz enojezicnih šol in 1 tujec, se je v šolskem letu 2017/18 vpisalo 78 ucencev iz enojezicnih šol in 8 tujcev. Tujci najpogosteje prihajajo iz Hrvaške in Kosova (Letno porocilo – Éves beszámoló 2017, 2018: 8). Graf 2: ODGOVORI STARŠEV NA VPRAŠANJE, KAKO BI BILO TREBA UREDITI UCENJE MADŽARSKEGA JEZIKA V ŠOLI Nekateri starši so izpostavili, da je v šoli madžaršcine prevec, da bi se morala madžaršcina poucevati kot izbirni ali kot obvezni predmet ter da so otroci dvojezicnih šol v primerjavi z otroci enojezicnih šol bolj obremenjeni in prikrajšani za poglobljeno znanje pri nejezikovnih predmetih. Na drugi strani pa so nekateri starši, ki so prav tako izrazili nezadovoljstvo z obsto­jecim dvojezicnim modelom, navedli, da otroci nimajo možnosti za prido­bitev ustreznega znanja madžarskega jezika, ker vsi ucitelji nimajo dovolj visokega znanja madžaršcine in je posledicno pri pouku premalo dejanske rabe madžaršcine in ker ni ustreznih dvojezicnih (oziroma slovenskih in madžarskih) ucbenikov. V razpravah (v medijih, na ravni politike) o ustreznosti dvojezicnega izo­braževanja je pogosto slišati, da del prebivalcev Prekmurja moti dejstvo, da se madžarski jezik obvezno ucijo vsi, vecina in manjšina. Starše smo pov­prašali, kako bi bilo treba po njihovem mnenju urediti ucenje madžarskega jezika v šoli, in jim kot možnosti ponudili dve provokativni trditvi. Vec kot polovica staršev dijakov in ucencev je odgovorila, da naj bi bilo uce­nje madžarskega jezika obvezno samo za pripadnike madžarske skupnosti, medtem ko naj bi se Slovenci madžaršcino ucili le, ce bi si to želeli. Pri tem vprašanju se niso pokazale statisticno znacilne razlike med odgovori staršev glede na materni jezik ali to, da živijo na narodno mešanem obmocju od roj­stva ali so se tja priselili. So pa starši, ki so se na narodno mešano obmocje Graf 3: ODGOVORI UCENCEV NA VPRAŠANJE, V KATEREM JEZIKU NAJ BI POTEKAL POUK V ŠOLI GLEDE NA NJIHOV MATERNI JEZIK (N = 208) *Drugi jezik: romski jezik (2), slovenski in romski jezik (2), hrvaški in romski jezik (1), hrvaški in slovenski jezik (2), srbski jezik (1), albanski jezik (2), angleški jezik (1) Vir: Medvešek et al., 2018. priselili od drugod (iz drugega kraja Slovenije ali tujine), in starši s sloven-skim maternim jezikom v nekoliko vecjih deležih menili, da bi moralo biti ucenje madžaršcine izbira. Stališca ucencev in dijakov S podobnimi vprašanji o organizaciji pouka smo preverili tudi stališca ucencev in dijakov. Ucence dvojezicnih osnovnih šol smo vprašali, v katerem jeziku naj bi potekal pouk v šoli. Vec kot polovica (63,7 %) ucencev je menila, da je to tako, kot je zdaj, urejeno zelo dobro in ucinkovito. 19,1 % ucencev je menilo, da bi bilo bolje, ce bi pouk pri vseh predmetih potekal v slovenšcini, madžaršcino pa bi se kot predmet ucili samo tisti, ki si to želijo. Nekaj manj ucencev, to je 14,4 %, je menilo, da bi bilo bolje, ce bi pouk pri vseh pred­metih potekal v slovenšcini, madžaršcino pa bi se ucili kot predmet. Samo 3 (1,4 %) ucenci so menili, da bi bilo bolje, ce bi pouk pri vseh predmetih pote­kal v madžarskem jeziku, slovenšcino pa bi se ucili kot predmet. Odgovori ucencev so se razlikovali glede na njihov materni jezik (glej graf 3). Z obstojeco dvojezicno organizacijo pouka so veliko bolj zadovoljni ucenci z madžarskim maternim jezikom (84,2 %) in ucenci, ki so navedli dva materna jezika – slovenšcino in madžaršcino (84 %). Skoraj 8 % ucencev z madžarskim maternim jezikom je menilo, da bi bilo bolje, ce bi pouk v celoti potekal v madžaršcini, slovenšcino pa bi se ucili kot predmet. Odgovori ucencev s slovenskim maternim jezikom so bili bolj razpršeni. Zgolj 48,6 % ucencev s slovenskim maternim jezikom je menilo, da je sedanja organizacija pouka ustrezna in ucinkovita. 19,3% ucencev s slovenskim maternim jezikom je menilo, da bi bilo bolje, ce bi pouk potekal v slovenskem jeziku, madžar-šcino pa bi se ucili kot predmet, in kar 32,1 % ucencev s slovenskim maternim jezikom je obkrožilo možnost, da bi bilo bolje, ce bi pouk potekal v sloven-skem jeziku, madžaršcino pa bi se ucili kot predmet samo tisti, ki si to želijo. Dijakom dvojezicne srednje šole smo postavili nekoliko drugacno vpra­šanje kot ucencem dvojezicnih osnovnih šol. Vprašali smo jih, ali menijo, da je obiskovanje dvojezicne srednje šole dodana vrednost, saj se lahko naucijo vec jezikov in spoznajo vec kultur, ali menijo, da je dvojezicna šola dodatna obremenitev, saj znanje madžarskega jezika za njihovo nadaljnje življenje ni potrebno. Velika vecina dijakov je odgovorila, da jim dvojezicna srednja šola pomeni dodano vrednost. Graf 4: ODGOVORI DIJAKOV NA VPRAŠANJE, ALI RAZUMEJO DVOJEZICNO ŠOLO KOT DODANO VREDNOST ALI DODATNO OBREMENITEV GLEDE NA MATERNI JEZIK (N = 244) *Drugi jeziki: hrvaški jezik (4), slovenski in hrvaški jezik (6), slovenski in slovaški jezik (1), romski jezik (3), albanski jezik (2), madžarski in srbski jezik (1) Vir: Medvešek et al., 2018b. Pokazala se je statisticno znacilna povezava med stališcem dijakov do dvojezicne srednje šole in maternim jezikom (.2 (1) = 9,267, p = 0,026). Dijaki z madžarskim maternim jezikom (93 %) in dijaki z madžarskim in slo­venskim maternim jezikom (91,4 %) v vecjem deležu dojemajo dvojezicno šolo kot dodano vrednost v primerjavi z dijaki s slovenskim maternim jezi­kom (76,5 %). Sklep Pobudnik najnovejše ustavne presoje posameznih clenov zakonodaje, ki opredeljujejo dvojezicno šolo, je pojasnil, da je do nje prišlo na pobudo star-šev, otrok in zaposlenih (Baler in Horvat, 2019). Kakšna so stališca ucencev, dijakov in njihovih staršev o dvojezicnem izobraževanju, smo ugotavljali s pomocjo dveh mnenjskih raziskav. Na podlagi prikazanih izbranih izsled­kov izvedenih raziskav lahko delno pritrdimo trditvi, da dvojezicno izobra­ževanje v dolocenih vsebinskih tockah razdvaja prebivalstvo narodno meša­nega obmocja. Podatki kažejo, da vecina anketiranih podpira obstojeci model dvoje­zicne šole, saj meni, da ta ustreza vecjezicnemu obmocju, kjer živijo. Poleg tega znanje razlicnih jezikov ocenjujejo kot prednost in vrednoto. Kot je raz­vidno iz odgovorov, se starši, dijaki in ucenci zavedajo pomena in vrednosti znanja vec jezikov, ki posamezniku omogoca ucinkovitejše mreženje, boljši razvoj kognitivnih vešcin, spoznavanje drugih kultur, ohranjanje družinske kulturne in jezikovne tradicije ter boljše priložnosti za uresnicevanje karier­nih in poklicnih želja (Medvešek, 2019). Pokazalo se je tudi, da imajo ucenci in dijaki nekoliko bolj pozitivna stališca do obstojecega dvojezicnega izo­braževanja kot starši. Nezanemarljiv pa je delež staršev, ki se glede vprašanja o ustreznosti in kakovosti dvojezicne šole ni opredelil. Raziskava je potrdila, da je dvojezicno izobraževanje deležno kritik, ki prihajajo tako s strani madžarske narodne skupnosti kot s strani vecinskega prebivalstva. Pripadniki madžarske narodne skupnosti vecinoma menijo, da je na splošno v šolah pri pouku madžarskega jezika premalo, zlasti naj bi to veljalo za zadnjo triado osnovne šole in srednjo šolo. Opozarjajo na pomanjkanje ustreznih dvojezicnih didakticnih sredstev (ucbenikov, delovnih zvezkov, slovarjev itd.) in izpostavljajo, da je znanje ucencev ali dijakov, ki se ucijo madžaršcino kot jezik okolja (torej madžaršcino 2), pre­šibko. Vecinsko prebivalstvo pa v velikem deležu meni, da je v šolah pre­vec poudarka na ucenju madžarskega jezika in madžarske zgodovine ter da dvojezicna šola predstavlja dodatno obremenitev za otroke in tudi starše (vecji financni stroški, vsi starši nimajo ustreznega jezikovnega znanja, da bi pomagali otrokom, težki dvojezicni ucbeniki itd.), predvsem pa jih moti obvezno ucenje madžarskega jezika za vse ucence. Oboji kot pomanjkljivost dvojezicne šole izpostavljajo slabše znanje madžarskega jezika posameznih uciteljev in posledicno manj ustrezno (jezikovno) izvajanje pouka. Pozorni bi morali biti na to, da je vec kot polovica staršev dijakov in ucen­cev menila, da naj bi se madžaršcino obvezno ucili otroci madžarske narod­nosti, za Slovence pa naj bi bilo ucenje madžarskega jezika stvar izbire. Na splošno se je pokazalo, da dvojezicno izobraževanje v vecjih deležih kot Slovenci podpirajo pripadniki madžarske narodne skupnosti. Zapisano natancneje, dvojezicno izobraževanje podpirajo zlasti ucenci, dijaki in starši, ki so za svoj materni jezik navedli madžaršcino ali oba jezika (slovenšcino in madžaršcino). Ponovno se je pokazalo, da prednosti dvojezicnega izobraževanja med uporabniki niso vedno samoumevne in splošno pripoznane. O tem je treba starše in otroke kontinuirano informirati. Predvsem pa je treba težiti k dose-ganju visoke kakovosti dvojezicnega izobraževanja, za kar je kljucnega pomena ustrezno usposobljen pedagoški kader. LITERATURA Accetto, Matej (2010): Sodstvo in medetnicni odnosi v nekdanji Jugoslaviji. V: Katarina Keber (ur.) in Luka Vidmar (ur.), Historicni seminar 8, 127–150, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Baker, Colin (2006): Foundations of Bilingual Education and Bilingualism. Clev­edon, England: Multilingual Matters. Baler, Ines in Majda Horvat (2019): Dvojezicno šolstvo razdvaja. Vestnik, priloga PEN, 71 (39), Murska Sobota, 26. 9. 2019. Bernjak, Elizabeta (2011): Ucinkovitost dvosmernega dvojezicnega izobraževanja v Prekmurju. V: Simona Kranjc (ur.), Meddisciplinarnost v slovenistiki (Obdobja, Simpozij = Symposium, 30), 45–51. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Constantin, Sergiou (2012): Minority Education in Central Europe: Lessons Learned from Theory and Practice. V: Emma Lantschner, Sergiu Constantin in Joseph Marko (ur.), Praczice of Minority Protection in Central Europe, 141–192. Baden-Baden: Nomos. Gabric, Aleš (2006): Šolska reforma 1953–1963. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo­dovino. Godina, Ferdo (1969): Zakaj v Prekmurju samo dvojezicne šole? Jezik in slovstvo, 14 (8): 260–262. Medvešek, Mojca (2019): Pogledi ucencev in staršev na dvojezicno osnovno šolo v Prekmurju. Sodobna pedagogika. 70 (3): 24–43. Mlinaric, Urška (2018): Horvath: Madžari smo že prevec popušcali. Vecer, 4. 2. 2018. Dostopno prek https://www.vecer.com/horvath-madzari-smo-ze-prevec--popuscali-6397896, 5. 11. 2019. Necak Lük, Albina (2010): Iz preteklosti za prihodnost: pol stoletja dvojezicnega šolstva v Prekmurju/A múltból a jövoért: a kétnyelvu oktatás fél évszázada a Muravidéken. V: Jožefa Herman (ur.) in Tatjana Sabo (ur.), Drug z drugim: ob 50-letnici dvojezicnega šolstva na narodnostno mešanem obmocju v Prekmurju/Együtt egymásért: a kétnyelvu oktatás 50. évfordulója a nemzetiségi-leg vegyesen lakott Muravidéken, 15–27. Lendava/Lendva: Dvojezicni vzgojno--izobraževalni zavodi na narodnostno mešanem obmocju v Prekmurju/A kétn­yelvu nevelo-oktató intézetek a nemzetiségileg vegyesen lakott Muravidéken. Necak Lük, Albina (2013): Model dvojezicne vzgoje in izobraževanja na s Slovenci in Madžari poseljenem obmocju Prekmurja, sodi med dvosmerne modele ohranjanja dveh jezikov in kultur: uvod = A Muravidék szlovénok és magya­rok által lakott, nemzetiségileg vegyesen lakott terü- letei. V: Mária Pisnjak (ur.), Prirocnik za ucitelje dvojezicnih šol v Prekmurju/Kézikönyv a muravidéki kétn­yelvu iskolák pedagógusai számára, 16–19. Lendava/Lendva: Zavod za kulturo madžarske narodnosti/Magyar Nemzetiségi Muvelodési Intézet. Novak Lukanovic, Sonja (1998): Dvojezicna vzgoja in izobraževanje. Vloga v družbi in stališca posameznikov. V: Albina Necak Lük in Boris Jesih (ur.), Medetnicni odnosi in etnicna identiteta v slovenskem etnicnem prostoru I, 115–124. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Novak - Lukanovic, Sonja, Nives Zudic Antonic in Štefan István Varga (2011): Vzgoja in izobraževanje na narodno mešanih obmocjih v Sloveniji. V: Janez Krek in Mira Metljak (ur.), Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Nacionalna strokovna skupina za pripravo Bele knjige o vzgoji in izobraževa­nju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, 347–367. Novak - Lukanovic, Sonja in David Limon (2014): Attitudes to bilingual education in Slovenia. Current Issues in Language Planning, 15 (4): 426–442. Orehar Ivanc, Metoda (2002): Clovekove pravice in temeljne svobošcine / 64. clen, Ustavnosodna presoja, Komentar Ustave Republike Slovenija. Dostopno prek https://e-kurs.si/komentar/ustavnosodna-presoja-50/, 7. 11. 2019. Rudaš, Jutka in Anna Kolláth (2017): Model dvojezicnega pouka v Prekmurju in slovar kot didakticni pripomocek. Slovenšcina 2.0, 5 (2): 64–84. Slavisticno društvo Slovenije (1969): Jezik in slovstvo, 14 (8). Dostopno prek http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-X6BAJ992, 23. 10. 2019. Skutnabb - Kangas, Tove, in Robert Dunbar (2010): Indigenous Children’s Education as Linguistic Genocide and a Crime Against Humanity? A Global View. Guovdageaidnu/Kautokeino: Gáldu – Resource Centre for the Rights of Indigenous Peoples. Škerl Kramberger, Uroš (2018): Madžari v Prekmurju si želijo šol, kot jih imajo Italijani na Obali. Dnevnik, 3. 4. 2018. Dostopno prek https://www.dnevnik. si/1042817079/Slovenija/madzari-v-prekmurju-si-zelijo-sol-kot-jih-imajo-itali­jani-na-obali. VIRI Dvojezicno šolstvo pred ustavnim sodišcem (2019): Dostopno prek http://www. muravidek.si/?p=4290&lang=sl, 23. 10. 2019. Komisija za narodni skupnosti (2018): Zapis 1. redne seje, Komisija za narodne skupnosti Državnega zbora Republike Slovenije, 18. 10. 2018. Dostopno prek https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/seje/evidenca?mandat=VIII&t ype=pmagdt&uid=CAA4E0CC5B6759FAC125832E003AE325, 5. 11. 2019. Komisija za narodni skupnosti (2019): Zapis posveta »Dvojezicno šolstvo – pogled z vec zornih kotov«, Komisija za narodne skupnosti Državnega zbora Republike Slovenije, št. 060-06/19-1/, 22. 2. 2019. Dostopno prek https://imss.dz-rs.si/imis/ 63dcb4582b42112bff88.pdf, 5. 11. 2019. Letno porocilo – Éves beszámoló 2017 (2018): Dvojezicna srednja šola Lendava – Kétnyelvu Középiskola, Lendva, Lendava/Lendva. Dostopno prek https://www. dssl.si/wp-content/documents/porocila/letno_porocilo_2017.pdf, 7. 2. 2020. Medvešek, Mojca, Sonja Novak Lukanovic, Katalin Munda Hirnök in Attila Kovács (2018): Pomen dvojezicne šole za ohranjanje vitalnost madžarske narodne skup­nosti, strokovno razvojna naloga. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Medvešek, Mojca, Sonja Novak Lukanovic, Katalin Munda Hirnök, Attila Kovács, Anna Kolláth in Jutka Rudaš (2018a): Vloga dvojezicnega šolstva pri ustvarjanju podlag za uresnicevanje institucionalne dvojezicnosti na narodno mešanem obmocju v Prekmurju. Zbirnik z vprašalnikom – starši dijakov Dvojezicne sred­nje šole Lendava. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja. Medvešek, Mojca, Sonja Novak Lukanovic, Katalin Munda Hirnök, Attila Kovács, Anna Kolláth in Jutka Rudaš (2018b): Vloga dvojezicnega šolstva pri ustvarjanju podlag za uresnicevanje institucionalne dvojezicnosti na narodno mešanem obmocju v Prekmurju. Zbirnik z vprašalnikom – dijaki Dvojezicne srednje šole Lendava. Ljubljana. Inštitut za narodnostna vprašanja. Odlocba Ustavnega sodišca Republike Slovenije (1998): U-I-94/96, 22. 10. 1998. Dostopno prek http://odlocitve.us-rs.si/documents/5d/0d/u-i-94-962.pdf, 7. 2. 2020. Prerezi politike jezikovnega izobraževanja v Republiki Sloveniji (2003): Nacionalno porocilo projekta. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad za razvoj šolstva. Dostopno prek http://mizs.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/mizs. gov.si/pageuploads/Prerezi__politike-jezikovno_koncni_slov.pdf, 23. 10. 2019. Rudaš, Jutka (2019): Dvojezicno šolstvo in dvojezicne strokovno-jezikovne kompe­tence, prispevek na 1. posvetu Komisije Državnega zbora Republike Slovenije za narodni skupnosti, ob 60. obletnici dvojezicnega šolstva v Prekmurju, z naslo­vom Dvojezicno šolstvo – pogled z vec zornih kotov, Državni zbor Republike Slovenije. Ljubljana, 14. 2. 2019. Sejni zapiski Skupšcine Socialisticne republike Slovenije (1965): Seje od 1. 2. 1965 do 19. 2. 1965. Dostopno prek https://hdl.handle.net/11686/file15908, 23. 10. 2019. Vlada Republike Slovenije (2019): Mnenje o zahtevi Državnega sveta za oceno ustavnosti 48. clena Zakona o osnovni šoli in 11. clena Zakona o posebnih pra­vicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podrocju vzgoje in izobra­ževanja. Št. 05001-15/2019/4, 14. 8. 2019. Dostopno prek http://www.ds-rs.si/ sites/default/files/dokumenti/mnenje_vlade_rs.pdf. 23. 10. 2019. Zakon o dvojezicnih šolah in šolah z ucnim jezikom narodnih manjšin v Ljudski republiki Sloveniji (1962): Uradni list Ljudske republike Slovenije, št. 13/1962, 23. 10. 2019. Zakon o osnovni šoli (ZOsn): Uradni list RS, št. 81/06 – UPB, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-L. Dostopno prek http://pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO448, 23. 10. 2019. Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na podrocju vzgoje in izobraževanja (ZPIMVI): Uradni list RS, št. 35/01, 102/07 – ZOsn-F in 11/18. Dostopno prek http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2611, 23. 10. 2019. Zgodovina (2019): Dostopno prek https://www.dssl.si/zgodovina/, 15. 10. 2019. Mojca ŠORLI* MESTO ZNANSTVENE NEVTRALNOSTI V RAZPRAVI O SPOLSKIH KATEGORIJAH JEZIKA** Povzetek. Pricujoce besedilo temelji na razmislekih, ki jih je spodbudila razprava o jeziku in spolu iz casa spre­jetja nove strategije za zmanjševanje nesorazmerij po spolu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 25. aprila 2018. Ob analizi argumentov proti sprejeti strategiji se osredotocam na upravljanje z argumenti znanstvene objektivnosti ter njihovo umešcanje znotraj obstojecih razmerij moci, zlasti v akademskem prosto­ru. Na izbranih primerih iz razprave o (ne)nevtralno­sti moškega slovnicnega spola v slovenšcini pokažem, da so tudi na videz povsem znanstvena in objektivna stališca odvisna od izbrane perspektive tistega ali tiste, ki ta stališca zagovarja, in sicer na podrocjih: jezikovni sistem in spolske kategorije v luci spolno obcutljive rabe jezika – splošno (razlike v pojmovanju spola znotraj stroke) (3.1), tvorbe oblik za naslavljanje žensk – speci-ficno (spolno zaznamovana pridevniška oblika priim­ka žensk) (3.2) ter jezikoslovna koncepcija družbenih kategorij (družbeni spol) (3.3). Kljucni pojmi: spolno obcutljiva raba jezika, androcen­tricnost, diskurz, znanstvena nevtralnost in objektivnost Uvod Pricujoce besedilo temelji na razmislekih, ki jih je spodbudila razprava o jeziku in spolu iz casa sprejetja nove strategije za zmanjševanje nesoraz­merij po spolu na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 25. aprila 2018. Senat fakultete je sprejel sklep o novi konvenciji o rabi spolskih oblik, po kateri bodo fakultetni pravilniki v treh letih od njegovega sprejema uporabljali žensko slovnicno obliko za nanašanje na vse družbene spole na enak nacin, kot je bila do tedaj uporabljana izkljucno moška slovnicna oblika, nato pa se bosta v tej vlogi na eno leto izmenjevali moška in žen-ska oblika. Pri tem se je pokazalo, da na videz preprost obrat dikcije mocno (simbolno) ucinkuje predvsem kot jezikovno dejanje in ga ni mogoce na * Dr. Mojca Šorli, raziskovalka, leksikografinja in prevajalka, Filozofska fakulteta UL in Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. enak nacin kot dotedanjo konvencijo ustrezno pojasniti v obliki »opombe pod crto«. Prva institucionalno organizirana javna razprava se je odvila na okrogli mizi Jezik in spol dne 23. oktobra 2018 na FF UL in se nadaljevala približno leto kasneje na posvetu Spol in spoštovanje dne 14. novembra 2019 na SAZU. Ker se v diskusiji ponuja to vprašanje kot jedrno, se v pri­spevku osredotocam na upravljanje z argumenti znanstvene objektivnosti in rigoroznosti na izbranih primerih iz razprave o (ne)nevtralnosti moškega slovnicnega spola v slovenšcini, in sicer v podpoglavjih 3.1, 3.2 in 3.3, ki predstavljajo tri podrocja oz. ravni (re)interpretacije teorije. Vredno pozor­nosti je, da so nekateri argumenti, ki podpirajo utemeljenost genericnosti moških oblik v jeziku in širše tisti, ki jezikovne androcentricnosti ne vidijo kot kljucni problem prizadevanj za enakost spolov, v opazni meri takšni, da jih je mogoce s preprostim obratom perspektive pretvoriti v argumente, ki podpirajo nasprotno stališce. To je opaziti ne le na podrocju jezikoslovne razprave, temvec tudi na strokovnih poljih, ki vkljucujejo primarno filozof­sko ali sociološko in antropološko optiko. Tako je na primer trditev o tem, da je boj za enakost spolov v jezikovnih oblikah problematicen, ker je zgolj manifestacija »identitetnih politik«, vprašanje resnicne ženske emancipacije v razmerju do moškega pa to ni (Mocnik, 2018; 2019a), mogoce problemati­zirati s stališca, da boj za enakost spolov – v kontekstu binarnega pojmova­nja spola torej ženske emancipacije – v jeziku, ne more biti zgolj identitetna politika, ampak boj, ki je utemeljen v zagovoru univerzalnosti clovekovih pravic (gl. tudi Šorli, 2019b). Prav na tej tocki, torej pri sklicevanju na »clo-vekove« pravice, pa smo nasedli na problem jezikovne univerzalnosti oz. genericnosti oblike (in pomena) te besede. Mogoce je namrec dokazati, da je »clovek« v obicajni jezikovni rabi in družbenem diskurzu, še posebej izrazito v postopkih normativnega opomenjanja (denimo v leksikograf­skih opisih) vse prej kot spolno nevtralno poimenovanje,1 tako kot je pod vprašajem nevtralnost oz. genericnost celotne moškospolno zaznamovane skladnje in moške slovnicne genericne oblike, ki je pravzaprav oksimoron (Gastil, 1991). Tovrstne razprave in dokazovanja so vse prej kot novi, saj potekajo že vsaj od 70. let 20. stoletja (gl. npr. Mikic, Kalin Golob, 2019). Ce bi slovnicne spole poimenovali denimo s števili, trdi Marvin (2019b), najver­jetneje ne bi imeli problemov, s katerimi se danes ukvarjamo v kontekstu spolno obcutljive rabe jezika (dalje: SORJ). V nadaljevanju raziskujem, ali je zgornja trditev vzdržna, pri tem pa se osredotocam na jezikoslovna vpraša­nja, ožje povezana z zagovorom termina »moški slovnicni spol«. Ta naj bi bil povsem neodvisen od pojma z dolgo zgodovino, ki ga tudi v jezikoslovnem V slovarju slovenskega knjižnega jezika imamo naslednje: clôvek -éka m ed. in dv. (ó é. ) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: clovek in narava; clovek se rodi, umrje; te živali se bojijo cloveka; anatomija cloveka; razlika med clovekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola; neki clovek stoji pred vrati; ta clovek ni priljubljen; našel sem cloveka, ki me razume; /…/ (poud. M. Š.). kontekstu imenujem »moškost kot norma«. Pred skoraj natanko 40 leti je D. Spender (1980) zapisala: »Eno od pomenskih pravil, ki delujejo v jeziku, je to, da je moško norma« (ang. male-as-norm). Teoretsko ozadje Omenjeno stališce zastopa del (vplivnega) slovenisticnega jezikoslovja, temelji pa na predpostavki, da jezik kot sistem predhodi družbeno pogojeni stvarnosti, zato vztraja pri locevanju jezikovnega sistema od jezikovnega vedênja oz. uporabnika tega sistema: »/…/ Prav pri nevtralni rabi nastopi za nekatere problem, saj moški nevtralni spol nekateri cutijo kot nevkljucujoc do žensk in so mnenja, da je potrebno jezik popraviti, da bo zadovoljil vse govorce in govorke« (Marvin, 2018a, poud. M. Š.). Takšno locevanje kaže denimo tudi izjava »[v] jeziku ne poznam nobene tendence po uravnoteže­nosti rabe moškega in ženskega slovnicnega spola, kot jo želi doseci spre­jeti dokument« ali »[m]oški slovnicni spol ni trenutna neuravnoteženost, nezaznamovanost slovnicne kategorije moškega spola je namrec del slo­venskega jezikovnega sistema« (Štumberger, 2018). To je drža, ki razume intervencijo v jezik kot nedopusten poseg v obmocje »naravnega« reda, ki ga zastopajo slovnicna pravila in jezikovni sistem. Odtod dojemanje pobud za preizpraševanje samoumevnosti v jezikovnih praksah in cutenja o jeziku kot nekaj nepotrebnega, tako rekoc anekdoticnega, in nekaj, kar je samo po sebi v opoziciji z znanstveno rigoroznostjo in »resnico.« Paradoksalno se tak pogled vzpostavlja ob spregledovanju temeljnih znanstvenih spoznanj razlicnih jezikoslovnih teorij, ki so nasledile tradicionalno lingvistiko, zla­sti kriticnega jezikoslovja in sociolingvistike, ter semiotike, nemogoce pa je spregledati tudi antropološke in sociološke uvide, ki »naravni« red razu­mejo kot »kazanje« oz. reprezentacijo. Tudi Žele (2018a) poudarja potrebo po locevanju slovnicnega spola od »naravnega« spola, ceprav to locenost v isti sapi relativizira, namrec ob pripoznanju »pomenskega« spola,2 ki pa ga v sistemu spolskih kategorij, ki mu sledim in kot pokažem v nadaljevanju, ni mogoce enaciti z referencialnim spolom, prav tako tudi ne z »naravnim« spolom. Žele pomenski spol oz. »podspol« (»cloveškost«, »živost«) kot pod-kategorijo slovnicnega spola povzema po Toporišicu (Žele, 2000/01; 2019; 2018a itd.): Seveda znotraj teh poimenovanj imamo segment poimenovanj, ki se dotikajo živosti, cloveškosti in ta odnos živosti in cloveškosti vnaša še odnos naravnega, tako imenovanega, ce hocete, pomenskega spola proti spolu slovnicnih razmerij oziroma proti slovnicnemu spolu. Jaz »Pomenski« spol pojmujemo v tem prispevku kot leksikalno-semanticno doloceni spol. mislim, da se tega razmerja naravni spol proti spol slovnicnih razmerij moramo zavedati. (Žele, 2018a, poud. M. Š.) Iz navedka izhaja, da je pomen povsem (hierarhicno) podrejen skladenj-ski strukturi, zakljucek pa zgolj potrjuje kontradiktornost izhodišcne pred­postavke, da je mogoce z vzpostavljanjem locnice med jezikovnim in druž­benim sistemom iz jezika, ali vsaj iz skladnje, izgnati družbena vprašanja. Jezik kot sistem: Pojmovanje kategorije spola - jedro konceptualnih nesoglasij V diskusiji o spolu v jeziku gre sicer za izrazito raznorodna jezikoslovna izhodišca in teoretska ozadja oz. »problemska polja« (Mocnik, 2019a: 355) z argumentacijami, ki so težko neposredno primerljive, kar dokazujejo tudi prispevki v tematski številki Slavisticne revije (SRL 2/2019), ki je v celoti posvecena »Spolu v jeziku«. Prevladujoci pristop k analizi spolnih kategorij je binarna delitev na »slovnicni« in »biološki« spol. V vec prispevkih se ta konceptualizacija terminološko izrazi v opoziciji med »slovnicnim« in »refe­rencnim« spolom, pri cemer se slednjega vecinoma enaci z »naravnim« (npr. Žele, 2019: 141, 143, op. št. 3; Marvin, 2019a: 152), tudi z družbenim, pri Žele (2019: 141) denimo z »zunajjezikovnim (družbenim) pojmovanjem [spola]«. Tovrstno delitev upošteva vecina prispevkov, zlasti tistih, uvršcenih v razde­lek I Slovnica in slovar. Tudi N. Jakop ne problematizira takšne konceptua­lizacije spolov, vendar pa izpostavlja nekatere nanjo vezane problematicne vidike, ki se kažejo zlasti v leksikografski obravnavi jezika. Tako glede prou-cevanih frazeoloških enot zapiše (2019: 214), da je »vprašanje, ali je referent tudi ženskega spola, v mnogi primerih odprto«. Šabec (2019: 291) nadalje locuje med slovnicnim, naravnim ali semanticnim ter biološkim spolom, naj­vec prispevkov v tem delu pa ostaja zgolj pri obravnavi slovnicnega spola. Uhlik (2019: 313) v navezavi na rušcino govori o leksemsko, morfološko in skladenjsko izraženem spolu ter referencnem spolu, Grošelj (2019: 301) ter Stopar in Ilc (2019: 333) pa upoštevajo kategorizacijo, ki jo sama uporabljam na tem mestu, tj. štiri ravni razlikovanja po spolu (slovnicno, leksikalno, refe­rencno in »socialno«). Ko govori o jezikovnih dejstvih in slovnici, Mocnik (2019a: 355) povzema govor o slovnicnem spolu, poleg tega uvaja termina »ženske« in »spolne identitete«. V razdelku II Družbeni vidik se avtorji in avtorice prevladujoce izražajo z naborom izrazov, ki ne vkljucuje »narav­nega« ali »biološkega« spola; namesto tega najdemo opozicije »slovnicni« vs. »družbeni« oz. »zunajjezikovni« spol (Lengar Verovnik in Kalin Golob, 2019: 386), tudi »slovnicni« spol vs. »spol telesa« vs. »družbeni/kulturni« spol (Kranjc Ivic, 2019: 406), ter »slovnicni spol« vs. »spol« kot rezultat »delanja spola« ali diskurzivnega konstruiranja (Kern in Vicar, 2019: 415–416). Spolske kategorije V tem prispevku razumem »spol« kot eno ali vec od (vsaj) štirih ravni spolskih kategorij oz. »potez« (Kunst Gnamuš, 1994/95), glede na katere locim slovnicni, leksikalni oz. leksikalno-semanticni, referencialni in druž­beni spol (Hellinger in Bussmann, 2001: 7–11). Izraz »referencialni spol« razumem dinamicno, kot referencialno razmerje, ki jezikovne izraze pove­zuje z družbeno stvarnostjo, in ne kot biološko danost nanosnika. Tako rekoc identicno razume spol O. Kunst Gnamuš (1994/95), ki navaja, da je spol bodisi »kodiran v odvisnosti od reference« bodisi od slovnicnih obliko­skladenjskih pravil, leksikalnega pomena ali »družbene položajskosti«, kar je v veliki meri odvisno od pragmaticnih dejavnikov. Ne prepletajo se torej le slovnicni, leksikalno-semanticni in referencialni spol, temvec vsi tudi z druž­benim spolom, kar ugotavlja že Toporišic (1981), nanj pa se na podlagi pri­mera »Danes bom jaz kuharica, ti, žena, pa kosec« v razmišljanju o družbeni naravi spolnih oblik naveže tudi Kunst Gnamuš (1994/95) z raziskovanjem neskladij v »poimenovanju nanosnikov ter naslovov, vlog in položajev, ce te zasedajo ženske«. Spol je v fleksijskih jezikih visoko gramatikaliziran (za razliko od denimo anglešcine, kjer je gramatikalizacija le delna). Gre za formalno kategorijo, ki ni popolnoma neodvisna od potez referencialosti oz. »reference« (ibid.). Vemo, da je mogoce ne le slovnicno, temvec tudi semanticno in referenci­alno ujemanje po spolu, tipicno – a ne izkljucno – denimo pri priimkih žensk. Semanticno ujemanje (Doleschal in Schmid, 2001: 262) pomeni, da pride do ženskega (ne)ujemalnega razmerja med samostalnikom moškega slovnic­nega spola, ki se nanaša na žensko, in žensko glagolsko obliko, npr. »ravna­telj je sprejela dolocene ukrepe«, to pa je po oblikoskladenjskih slovnicnih pravilih napacno. A takšni mehanizmi, v katerih se prepletata slovnicni in referencialni spol, so v jeziku stalnica, v slovenšcini je na primer povsem mogoce obratno razmerje: »Sirota sem vseskozi menil, da gre za grebljico …«, »Tista reva, Ferdi, bi norce z vas bril …«, »Druga prica je imel raznobarvno otekel nos, /…/, druga prica pa je zagodrnjal, s težavo odpirajoc usta, da /…/« ipd.3 Ne drži torej povsem trditev, da »[p]ri epicenih samostalnikih nimamo možnosti ujemanja v odvisnosti od konkretnega nanosnika, *prica je stopil pred sodnika, *zanesljiv prica, temvec le zanesljiva prica, prica je stopila pred sodnika« (Marvin, 2019a: 155). Ni nakljucje, da je že Kunst Gnamuš kot ena redkih slovenskih jezikoslovk in jezikoslovcev, ki so se ciljno ukvarjali s pragmatiko, ugotavljala neizogibne preplete med slovnicnim in referencial­nim razmerjem. Njeno trditev, da razlika v paradigmatiki moških in ženskih slovnicnih oblik ni motivirana pomensko, temvec pragmaticno, navaja tudi Zgledi iz referencnega korpusa Gigafida 2.0. Žele (2019: 141, op. št. 1), sicer v podporo svojim lastnim argumentom ob zagovoru nevtralnosti moške slovnicne oblike. Tipološke znacilnosti razlicnih jezikovnih skupin: »spolski« jeziki in jeziki brez slovnicnega spola Nekateri jeziki imajo »samostalniške razrede«, drugi so »spolski« jeziki (Dobrovoljc in Stabej, 2019). Kot kaže navajana medjezicna raziskava Hellinger in Bussmann (2001) (tudi Hellinger in Pauwels, 2007 ter Hellinger in Motschenbacher, 2015), izkazujejo vsi spolski jeziki uporabo »generic­nih moških oblik« (ang. generic masculines) za nanašanje tako na moške kot ženske ter izpricujejo spol kot kategorialno lastnost samostalnikov, ki nadzoruje mehanizme skladenjskega ujemanja po osebi, številu in spolu; kot tak je spol v slovenšcini v vecji meri dolocen na podlagi morfofono­loških principov, še posebej pri poimenovanjih za osebe pa je lahko dolo-cen leksikalno-semanticno in predvsem referencialno. Ko se nanašamo na spolske jezike, govorimo torej o genericnosti moških oblik (kjer »moški«, ang. masculine, pomeni slovnicni spol), pri jezikih brez slovnicnega spola, kot sta anglešcina ali japonšcina, pa kot primernejši termin uporabljamo »pomensko moško genericnost« (ang. »male generics«, kjer moški, ang. »male«, pomeni leksikalno-semanticno lastnost) (Hellinger in Bussmann, 2001: 9). Ob upoštevanju teh dejstev je trditev, da »[v] jeziku dobi oznako za spol prav vsak samostalnik, in sicer tudi tak, pri katerem o biološkem spolu sploh ne moremo govoriti, npr. stol, miza, ideja, strah« (Marvin, 2018a,b), zavajajoca, saj vemo, da so za diskusijo relevantna zgolj poimenovanja za osebe: »Prav tako se spol v jeziku ne ujema nujno z biološkim (dekle – jezi­kovno srednji ali ženski, biološko ženski spol)« (Marvin ibid.), kar sicer – ce zanemarimo neprimernost termina »biološki/naravni spol« – drži, vendar je nujno dodati, da so v vecini raziskanih jezikov razen redkih izjem samo­stalniki ženskega slovnicnega spola, ki oznacujejo osebe, tudi leksikalno--semanticno ženski, samostalniki moškega slovnicnega spola pa imajo širši leksikalni in referencialni potencial (Hellinger in Bussmann, 2001: 9, gl. tudi Dobrovoljc in Stabej, 2019: 277). Kot kategorija, ki zadeva samo nanosnike z lastnostjo + živo, je biološki spol predvsem v domeni biologije, fiziologije, medicine in drugih naravoslovnih znanosti, v jeziku pa kljucna locnica, ki zadeva spoljenje in družbene pomene, poteka, kot smo videli, med obcnimi samostalniki in samostalniki za osebe (in delno živali). Delu Gender jeziko­slovca G. Corbetta (1991), ki ga Marvin (2018a) navaja kot referencnega pri dokazovanju, da imajo »[jeziki] /…/ vec razlicnih nacinov razvršcanja samo­stalnikov v skupine razlicnih spolov, pri cemer je spol lahko, a ne nujno rele­vanten«, lahko protipostavimo vsaj omenjeno obsežno mednarodno študijo Gender Across Languages v vec delih (Hellinger in Bussmann, 2001) na primeru vec kot 30 evropskih in neevropskih jezikov. Jeziki so glede na raz­merja med spolno oznacenimi kategorijami z razlicnimi možnostmi za izra­žanje spola uvršceni v razlicne skupine in jih ni mogoce vedno neposredno primerjati. Toda pri vseh jezikih, tudi tistih, ki slovnicne kategorije spola ne poznajo, npr. turšcina, madžaršcina, estonšcina, finšcina, japonšcina, perzij-šcina, je najti oblike in mehanizme, ki izražajo genericno moškost (Hellinger in Bussmann, 2001: 11), in pri vecini so bile izvedene raziskave, ki kažejo, da je »moška nevtralnost« v percepciji (žensk) sporna (za slovenšcino gl. npr. Perger, 2016). Jezik kot diskurz ali jezik kot vedeˆnje model jezikovne - model jezikovne vecdimenzionalnosti Toda v resnici ne gre za »mehanizme, ki jih ima jezik na voljo«, da nekaj pocne z družbeno stvarnostjo, ampak za to, kaj z jezikom kot pomenskim potencialom pocnemo govorci v družbeni interakciji. Pricujoci prispevek, kot nakazano, temelji v svoji kritiki na predpostavki med drugim kriticnega jezikoslovja, da resnicno, tj. absolutno nevtralna spoznanja niso mogoca, celo ko gre za znanost, saj jih vedno opredeljujejo ideološka4 naravnanost raziskovalca ali raziskovalke in družbene okolišcine (gl. npr. Gorjanc, 2017). Od trenutka, ko je v raziskovanje jezika vstopila pragmatika (Austin, Searle, Popper, Tuldava), se je dualisticno pojmovanje jezika razširilo v model, ki ga sestavljajo vsaj materialna dejstva, kar vkljucuje tudi vedênje, mentalna dej­stva oz. posameznikova zmožnost in družbena dejstva (jezikovni sistem). D. Hymes (1972) je temu dodal še komunikacijsko kompetenco, torej spora­zumevalno zmožnost govorca, da jezik sploh lahko uporablja. Podobno je videl jezikovna razmerja J. Tuldava (1998), ki je zato predlagal štiridimenzio­nalni model (gl. sliko 1): med dvema možnima perspektivama je v skladu s prvo jezik staticen produkt v obmocju potencialnega, v skladu z drugo pa dinamicen proces v obmocju dejanskega. Glede nenevtralnosti moškega slovnicnega spola in intervencij za ome­jevanje moškosredišcnosti jezika razpravljamo na ravni diskurza in ne jezi­kovnega sistema, saj gre predvsem za jezikovno vedênje in manj za jezi­kovno védenje. Ideologija v tem pomenu ni nic drugega kot stališca, prepricanja in vrednote, na podlagi katerih sprejemamo vse odlocitve. Slika 1: JEZIKOVNI MODEL PO TULDAVI (1998: 13 FF.) potencialno dinamicen proces zmožnost sistem staticen produkt diskurz besedilo dejansko Vir: M. Stubbs, 2007. (Re)interpretacije teorije V nadaljevanju prikažem primere upravljanja z znanstvenimi argumenti, kjer gre za interpretacijo teorij in jezikovnih dejstev v skladu z lastnimi teo­retskimi izhodišci in stališci. Zanima me zlasti govor akademskega in viso­košolskega prostora, saj ta »institucionalizira produkcijo vednosti«, ki je zato prepoznana kot »objektivna« in utemeljena na videzu »znanstvene nevtral­nosti« (Bourdieu, 2003, v Perger, 2016: 44). Razprava je dodatno zaznamo­vana s specifiko majhne kulturno-jezikovne (in raziskovalne) skupnosti, v kateri se odvija. Primer 1: Moška slovnicna oblika – besedotvorni in skladenjski vidiki V zagovoru stališca, da je moška slovnicna oblika nezaznamovana oz. nevtralna in da nima nic z družbenimi razmerji med spoloma, Marvin (2018a) povzema Corbetta (1991), ki »v svoji monografiji navaja vec naci­nov nevtralne rabe v jezikih iz razlicnih jezikovnih skupin,« A spodnja trdi­tev dokazuje, da gre po eni strani za vprašanja konceptualizacije jezika, po drugi pa predvsem za družbena vprašanja v jeziku: Jezik glede izbire nevtralnega spola ni diskriminatoren, ampak le izbere najpreprostejšo ali najpogostejšo obliko, problem konkretnih poi-menovanj jezik rešuje s tvorbo novih besed, ki se nanašajo na družbeno zapostavljen biološki spol /…/. (Marvin, 2018a, poud. M. Š.) Jezik namrec ne izbira, izbire vršijo njegovi govorci, ob tem ko jezik upo­rabljajo. Jezikovnih dejstev glede nevtralnosti spola ni, ker gre pri tem vpra­šanju za interpretacijo, za povrh obremenjeno z dokazi o mocnem družbe­nem delovanju na jezik. Jezik ima svoj sistem, a ta temelji na implicitnem družbenem dogovoru, predvsem pa je »jezik«, ta kompleksna družbena praksa, kot smo pokazali, mnogo vec kot le sistem (prim. Žele, 2018b). Podobno so se teorije, zavite v celofan objektivnosti in znanstvenosti, porajale v preteklosti denimo v »študijah« o rasah, inteligenci in mnogih drugih socio-demografskih dejavnikih. Potvarjanje družbenih, tudi jezikov­nih »dejstev« je (bilo) lahko uspešno prav zaradi pripisovanja sistemske/ slovnicne naravnosti pojavom, ki so v resnici družbeno pogojeni. V skladu s strukturalno optiko se jezik konceptualizira zunaj njegovega uporabnika, moško genericnost pa utemeljuje z obstojecim stanjem kodifikacije, ki ga prizadevanja za SORJ ravno postavljajo pod vprašaj. Pri tem razen izjemoma ni ozavešcena ideološka in jezikovnonazorska pogojenost znanstvenih sta­lišc. Kunst Gnamuš (1994/95), ki jo v podporo svojim tezam o genericnosti moške slovnicne oblike veckrat citirajo zlasti privrženci in privrženke sis-temskega pogleda na jezik (npr. Žele, 2019: 141, 142, 145; Marvin, 2019a: 151, 156), sicer tudi sama uporablja binarizem slovnicnega in naravnega spola, vendar iz njenega referencnega besedila o spolu kot slovnicni kate­goriji na eni in potezi reference na drugi izhaja tudi (implicitna) kritika obstojecega spolskega sistema. Avtorica pristaja na slovnicno oz. sistemsko doloceni univerzalizem moške oblike, a se dobro zaveda številnih drugih razsežnosti, denimo psihološke in ideološko-politicne, ki sooblikujejo jezik, in obenem samokriticno priznava pomanjkanje dokazov, da je oblikoskla­denjska moška nevtralnost zares mogoca: Na psihološko pa tudi ideološko-politicno priostreno vprašanje, ali pri­kazovanje spolne razlike prek hierarhizacije oblik in pravil, s katerimi izražamo spol, vpliva na oblikovanje spolne istovetnosti ženske osebe, njene morebitne neenakovrednosti, v pricujoci raziskavi ni mogoce odgovoriti, saj ne vemo, kakšne zavedne in nezavedne ucinke ima posredujoca vloga jezikovnih pravil pri prikazovanju dejanskosti in pojmotvornosti. (Kunst Gnamuš, 1994/95, poud. M. Š.) Z ucinkovanjem kvazigenericne moške oblike na samopodobo žensk in moških ter na njihovo vedênje se je že pred desetletji ukvarjalo vec raziskovalcev (npr. Gastil, 1990; MacKay, 1980; Nilsen, 1977). Utemeljevanje slovnicnega spola z vidika gramatikalne nujnosti kot inherentne skla­denjske lastnosti samostalnika, ki nadzoruje ujemanje med njim in nekim (spolno-variabilnim) satelitom, npr. clenom, pridevnikom, zaimkom, glago­lom, števnikom ali predlogom (Hellinger in Bussmann, 2001: 7; prim. tudi Vidovic Muha, 2019: 130; Žele, 2019: 144; Kunst Gnamuš, 1994/95) zato ne prispeva k razvoju diskusije o SORJ, saj spregleduje izvorni problem. Primer 2: Pridevniška oblika priimkov žensk Napetosti med znanstvenimi, strokovnimi argumenti in argumenti, ki temeljijo v opazni meri na osebnih stališcih, so prišle v simptomaticni obliki na plan v diskusiji o izpeljanih, po obliki svojilnopridevniških priimkih žensk na -ova in -eva. Tu gre za primer rabe na videz (ideološko) nevtral­nega jezika, ospoljenih sporocil, konkretno naslavljanja, ki potrjuje spolna nesorazmerja, in sicer tako oblikoskladenjsko (iz moške izpeljana oblika) kot pragmaticno-diskurzivno (žensko je zaznamovano), domnevno zasle­dujoc znanstveno logiko, ki naj bi terjala takšno rabo. Ženske oblike priimka so denimo v SP 2001 (118–119 (996–1000)) obravnavane kot »posebnost«, ki je posledica dejstva, da so priimki »naceloma moškega spola: Prešeren, Detela, Potrata, Noc, Milost, Zdravje.« Ko se nanašajo na ženske, je kot ena od (treh) možnosti navedena uporaba posamostaljene oblike svojilnega pridevnika, npr. (Zofka) Kvedrova, (Zofke) Kvedrove, ki je oznacena z »neuradno«. Dodatnih pojasnil ali usmeritev glede rabe ni. Normativni vir torej ne le ne zapoveduje »svojinjene« rabe, temvec jo celo odsvetuje kot slogovno zaznamovano. Kot tako, torej zaznamovano, cutijo obliko tudi nekatere skupine govork in govorcev. Da je spol priimka jezikovnosistem­sko dejstvo, lahko preberemo že v SP 1962 (118–119 (996–1000)): »Priimki so samostalniki moškega spola ne glede na pomen in spol, ki ga ima morda ravno tàko obcno ime: Ovca, Sonce, Trdina«. Toda podlage za trditev, da so priimki moškega spola, ne najdemo v jezikovnem sistemu, temvec v družbeni normi, kajti slovnicnega oz. oblikoskladenjskega pravila, iz kate­rega bi kaj takega nedvoumno izhajalo, preprosto ni. To, kar trdi isti vir v nadaljevanju, le potrjuje kontradiktornost jezikovnosistemskih predpo­stavk: »O spolu priimkov torej ne odlocata njih oblika in pomen, marvec nosilec, ali je moški ali ženska. To pa vpliva na sklanjatev nekaterih priim­kov« (ibid. 47., poud. M. Š.). Vztrajanje pri rabi izpeljane oblike celo v ime­novalniškem položaju namrec temelji na sporni predpostavki, da je spol oblike priimka brez imena v pre-poziciji izhodišcno moški, ceprav ga kot takega ne dolocajo ne oblikoskladenjska pravila ne semantika in glede na nekatere navedbe v SP 1962 niti referencialnost. Iz tega izhaja, da ga lahko doloca le »družbena položajskost« (Kunst Gnamuš, 1994/95). Povezana, prav tako potencialno sporna podmena je, da se lastno ime obravnava v pregibanju kot obcno ime oz. samostalnik. Sklepati je, da izvirajo težave v rabi priimka žensk v najvecji meri prav v njegovem oblikoskladenjskem sta­tusu, torej posamostaljenosti lastnoimenske oblike. V sodobnih diskusijah se namrec prepogosto spregleduje dejstvo, da obstajajo priimki žensk, ki jih po analogiji z »moškimi« priimki pregibamo (sklanjamo), tudi ce spre­daj ni imena. To je tipicno takrat, ko je pridevniška oblika oz. »svojinjenje« manj naravno zaradi besedotvornih ali fonoloških razlogov (npr. priimki na -a kot Derenda, Kenda, uveljavljene oblike kot (Ivana) Kobilca ter številna tuja lastna imena, npr. (Giulietta) Masina, (Sofia) Goggia, nadalje priimki Zdravje, Pisanski, Pleterski itd.). Podrocje ostaja dokaj neraziskano, a tudi na podlagi preproste korpusne analize zgornjih oblik je sklepati, da kljucne vloge ne igra moškospolna konceptualizacija priimka, temvec morfofono­loška oblika, pri cemer se zdijo bolj podvržene preobrazbi tiste oblike, ki imajo bolj »moške« koncnice. M. Snoj (2019) opozarja, da je uporaba izraza »svojilna oblika« priimka napacna, saj v tem primeru naj ne bi šlo za pomen »svojine, lastnine, pripa­danja«, temvec je oblika zgolj rezultat razvojnih faz spolske diferenciacije v jeziku. Iz tega naj bi sledilo, da so (pribl. 3000 let kasneje) tudi pobude za opušcanje pridevniških oblik priimkov žensk neosnovane in nepotrebne. V tem prispevku (in drugod, gl. npr. Šorli, 2019a) uporabljam izraz »svojilna oblika«, ki ga navajajo tudi normativni viri za slovenšcino (npr. SP 2001), nanašajoc se na izrazno raven oz. obliko ob zavedanju, da gre vsakokra­tno sporazumevalno resnicnost pripisati predvsem aktualnim pomenom in ucinkom (npr. Bloomaert, 2016; Benwell, 2017), ki jih posamezna oblika projicira v danem besedilnem in družbenem kontekstu. Še vec, oblike imajo lahko ob denotativnem tudi simbolni pomen, tega pa je mogoce ugotavljati zlasti na ravni percepcije v jezik vpisanih družbenih razmerij. Podobno ob sklicevanju na sicer precej novejše zgodovinsko stanje meni P. Weiss (2015), ki na vprašanje uporabnika spletne Jezikovne svetovalnice ZRC SAZU o (ne) sprejemljivosti »gole« pridevniške oblike priimka žensk odgovarja takole: V knjižnem jeziku pridevniške oblike ženskega priimka brez lastnega imena (torej gole pridevniške oblike) v preteklosti niso dobro prenašali: odsvetovali so jo ustno in neformalno, ceš da je pogovorna, prirocniki knjižnega jezika pa o njej preprosto niso govorili. /…/, sicer pa so pri­porocali rabo osebnega imena in v pisni obliki vsaj njegove zacetnice in priimka, kar pa je bilo naporno /…/. To pomeni, da je pisanje in govorjenje o ženskah povzrocalo pri tvorjenju besedil vecji napor kot pisanje in govorjenje o moških. (poud. M. Š.) Aktualizacija pridevniške oblike je ocitno posledica »naporne« rabe strategij, ki so vztrajale pri rabi osnovne oblike priimkov žensk. V gornjem zapisu torej ni znanstvenih razlogov, ki bi utemeljevali pridevniško rabo, pac pa tudi Mikic in Kalin Golob (2019: 100) zabeležita tendenco, da se uteme­ljuje posamezne jezikovne rešitve kot posledico dejstva, da je »spreminjanje jezika zamudno, težko in neprijetno, saj naj bi bila vecina izrazov ‘preglo­boko’ vgrajena v jezikovni sistem, da bi jih lahko spremenili.« Relevanten je sicer tudi ucinek morfofonološke realizacije, kar velja tako za imenovalnik kot za neimenovalniške oblike. Da je raba pridevniške oblike vsaj po mne­nju dela stroke v funkciji razumljivosti, kaže naslednji komentar Jezikovne svetovalnice (Dobrovoljc, 2015): »Naceloma se nagibamo k pisanju izvir­nih priimkov, pridevniško obliko pa uporabljamo v razlicnih položajih, ko bi bila morda raba nesklonljive oblike težje razumljiva«. Da je pomembna sestavina znanstvene razlage lahko tudi »tradicija«, pa meni drug modera­tor (Torkar, 2015): »V slovenšcini se tako v skladu z Zakonom o osebnem imenu kot z že približno stoletno tradicijo za ženske osebe uporablja moška oblika priimka, ne glede na to, da je to vcasih v kricecem nasprotju z jezi­kovno logiko«. To nas pripelje do še ene pomembne komponente poleg historicne, ki doloca znanstveno argumentacijo, to je logicisticna perspek­tiva, prav tako povezana z razširjeno, a zmotno predpostavko, da imajo besede same po sebi, torej v izolaciji, pomen, ki je trajen in logicno izpeljiv iz zgodovinskih dejstev o njihovi rabi. Drži prav nasprotno: vecina jezika je deleksikaliziranega oz. pomensko izpraznjenega, pri cemer se ves cas doga­jajo nove leksikalizacije zgodnejših pomenov. Tako spodnji navedek zasle­duje logiko, po kateri so (objektivna) dejstva komunikacije kot neposreden odraz zunajjezikovnih dejstev zadostna in ustrezno obvestilna. Toda kot smo videli, gre v jeziku za percepcijo, namene in ucinke sporazumevanja vsaj toliko kot za slovnicna in zunajjezikovna dejstva, to pa v prvem stavku posredno artikulira tudi Weiss (2015, ibid.): Presenetljivo je, da tak nacin zavracajo feministicni krogi, ceš da oblika priimka Svetova nakazuje na lastnino nekega Sveta, kar da je za ženske ponižujoce. /…/ V naši kulturi se priimki pogosto prenašajo na otroke in velikokrat z enega zakonca na drugega (ali z zakonca na zakonko ali z zakonke na zakonca – besedo zakonka bo treba v prirocnike še uvesti), s tem pa še ni receno, da so otroci last staršev in žene last mož, svojil­ nost lahko izraža tudi le zvezo, odnos. (poud. M. Š.) Vendar avtor komentarja, ki sicer z lastno rabo izrazu »svojilnost« priznava legitimnost, v imenu znanstvene razlage zavraca njegovo relevantnost, saj, kot pravi, »svojilnost lahko izraža tudi le zvezo, odnos«. A zopet ni mogoce spregledati, da gre bolj kot za znanstveno resnico za interpretacijo dejstev s strani moderatorja foruma, ki govorcu ali govorki posreduje normo. Ob predpostavki spolno obcutljive rabe jezika in njegove družbene pogojeno­sti je splošno razširjeno »svojinjenje« lastnoimenske oblike sporno, saj bese­dotvorna izpeljanost priimka implicitno oznacuje kot »odklonske« ali sekun­darne tudi ženske referente oz. jih kot take dojemajo govorci in govorke, predvsem pa je pomembno dejstvo, da percepcija »gole« pridevniške oblike kot nenevtralne (npr. Perger, 2016; MacKay, 1980; Nilsen, 1977) vsaj neka­terim ženskam ne omogoca nevtralne rabe teh oblik. Da je stališce, ki zago­varja rabo pridevniške oblike priimkov žensk, sporno in celo kontradik­torno, dokazuje še zadnji obrat v Weissovi argumentaciji, ko govori o rabi teh oblik v znanstvenih in strokovnih besedilih, kjer je »gola« pridevniška raba priimkov žensk za razliko od splošnih besedil sporna, deluje »nevlju­dno«. Avtor spekulativno sklene, da je to posledica »dolgoletnega prega­njanja« pridevniških oblik. Mogoce bi bilo logiko tudi obrniti in trditi, da vtis nevljudnosti v tovrstnih besedilih zgolj utemeljuje vtis nevljudnosti (oz. ponižanja), o katerem, kot trdi Weiss, porocajo nekateri govorci. Dokoncno zavrne argumentacijo, ki podpira pobude za odpravo pridevniške oblike priimkov žensk, napoved, da se bo z vecanjem vidnosti žensk povecala potreba po njihovem navajanju, s tem pa naj bi tudi v tovrstnih besedilih postala sprejemljivejša raba »gole« pridevniške oblike (Weiss, 2015). Družbeni spol: jezik in družba/kultura Videli smo, da o »biološkem/naravnem« spolu v jezikoslovju težko govo­rimo. Kot pojasni ena vodilnih strokovnjakinj na podrocju spolne identi­tete in biologije spola, A. Fausto-Sterling (2000: 4), je pripis spola družbena odlocitev (gl. tudi Butler, 1990/2001; 1993), že pri samem pripisovanju »tele­snega« spola gre torej za konvencijo, ne biologijo (Fausto-Sterling, 2014; Butler, 1993/2000). Perger (2016) denimo zato v svojem družbeno angaži­ranem znanstvenem diskurzu pri raziskovanju seksizma v visokošolskem prostoru uporablja izraz »oseba, družbeno prepoznana kot ženska/moški.« Tako si del družboslovja in študijev spola že dolgo prizadeva relativizirati vlogo biologije, govori se o spolu kot družbenem oz. kulturnem konstruktu, pri tem pa zavrne tudi razširjeno predpostavko, da se družbeni spol razvije na podlagi biološkega spola (Antic Gaber, 2014: 162). Predmet diskusije so zato v resnici vedno družbene konvencije, jezikovno oz. diskurzivno struk­turiranje družbenega (in biološkega) spola, in ne »naravne« danosti. Kljub temu da v iskanju razlik in vzporednic jezikoslovni pogled proti­postavljam družboslovnemu, se problemska polja, iz katerih vznika diskurz o SORJ, vzpostavljajo precej bolj nepredvidljivo. Tako imamo znanstveno--strokovna razhajanja znotraj jezikoslovja in tudi znotraj družboslovnih ved. S teoretsko-sociološke perspektive denimo zabeležimo ocitek vodstvu Filozofske fakultete UL, da je šlo pri sprejemu 41. sklepa za potezo s pozi­cije moci (Mocnik, 2018; Šribar, 2018a) in posledicno ošibitev »družbeno transformativnega« potenciala, ki bi se moral po vseh pravilih realizirati s subverzijo. A sklep bi bilo mogoce interpretirati tudi kot pozitiven moment ali dopušcati vsaj teoreticno možnost, da je trenutna »znanstveno-pedago­ška oblast« na fakulteti progresivna (cetudi le, kar zadeva enakost spolov v jeziku). Na drugi strani obstaja jasno artikulirana podpora filozofske (npr. Bahovec, 1992) in sociološke (npr. Leskošek, 2000) stroke, zlasti njenih predstavnikov in predstavnic, ki so »usvojile feministicno (integralno) spo­znavno ‘optiko’« (Jogan, 2018). Ce je »vsakokratni jezik zgodovinski ucinek govornih praks, ki ga po pravilu obvladuje vladajoca ideologija« (Mocnik, 2019a: 357), še dodatno zaplete diskusijo trditev, da biti »ženska« ni stvar identitete (Mocnik, 2019b), zaradi cesar boj za vecjo prisotnost »žensk« v jeziku naj ne bi sodil v identitetno politiko in naj ne bi bil legitimna stra­tegija za doseganje enakosti. Benwell (2017: 243–250, v Kranjc Ivic, 2019: 406) nasprotno, ne le razume »družbeni spol kot ucinek diskurza, /…/. Spol je narejen za dolocen interakcijski ucinek /…/«, temvec meni, naj bi družba spol razumela »kot enega najpomembnejših identitetnih dejavnikov, ceprav se identiteta oblikuje vedno na novo glede na kontekst« (Kranjc Ivic, 2019: 205). Tisto, kar je problematizirano, ni ženska (identiteta), temvec – tako v jeziku kot sicer – strukturiranost »univerzalnega«, ki je nesporno vezana na družbeno moc enega spola. Še zlasti feministicni (poststrukturalisticni) teo­retski diskurz (npr. Butler, 1990/2001) razkriva, kako kompleksen in v sebi razcepljen je pojem družbenega spola, predvsem pa dokazuje, da je nemo­goce locevati jezik oz. jezikovni sistem in konstruiranje družbene stvarnosti. Teoreticna obravnava družbenega spola presega namene tega prispevka, vendar želim spomniti, na kako spolzkem terenu se gibljemo ob pripisova­nju (družbenega) spola in v preslikavi spolnih identitet na jezikovne katego­rije spola, kar velja še zlasti ob upoštevanju raznolikosti sodobnih spolnih identitet, ki mocno presega spolni binarizem. Že zgolj znotraj francoske poststrukturalisticne teorije imamo razlicne pristope k razlagi biološkega in družbenega spola. Za L. Irigaray denimo obstaja le moški biološki spol, ki je »sam sebe izdelal v proizvodnji Drugega in z njo« (v Butler, 1990/2001: 30). M. Wittig pa trdi, da je »kategorija biolo­škega spola, s pogojem prisilne heteroseksualnosti, vedno ženska (moška kategorija je nezaznamovana, zato pomeni isto kot »univerzalno«)« (ibid.). V razdelku, kjer se neposredneje naveže na razmerja v jeziku, Butler (2001: 31) še zapiše, da performativni obrat jezika in/ali diskurza zakriva dejstvo, da je »biti biološkega ali družbenega spola temeljno nemogoce«. Ta teoretska sta­lišca ponujajo možne odgovore, zakaj uvedba ženskega v jezik (npr. ženske oblike za poklice, funkcije ipd. ter vršilke dejanj in nosilke stanj, skladenjsko ujemanje z ženskim spolom itd.) pogosto proizvaja nove, zlasti pomenske in vrednotenjske asimetrije. Obenem tudi dokazujejo, da so jezikovne in družbene kategorije spola med seboj nelocljivo povezane, kljub pogledu, ki sicer posredno podpira genericnost ali nezaznamovanost moških oblik, toda ob zavedanju, da je jezik sredstvo ustvarjanja družbene hegemonije: »Jezikovni spol je lingvisticni kazalec politicnega nasprotja med biološkima spoloma« (M. Wittig, 2000: 32). Diskusija Da moška slovnicna oblika ni in ne more biti nevtralna, ne ugotavlja le jezikoslovje, temvec tudi kriticno jezikoslovje oz. analiza diskurza (Benwell, 2017; Popic, Gorjanc, 2018), sociolingvistika (Holmes, 1997), sociologija (Bourdieu, 1991; 2010; Perger, 2016), socialna psihologija (Ng, 1990), jezi­kovna antropologija (Lucy, 1997), feministicna teorija (Butler, 1993; 2001; Bahovec, 1992; Spender, 1980; Lakoff, 1975), kvirovsko in feministicno jezi­koslovje (Motschenbacher, 2016; Cameron, 1985; 1990), korpusno jeziko­slovje (Baker, 2014) in druge vede, ko te izhajajo iz poststrukturalisticnih premis. Da ob moškem spolu kot genericni obliki prej pomislimo na moške kot ženske, ceprav je implicitna domneva, da gre za oba oz. vse spole, doka­zujejo številne psiholingvisticne raziskave (npr. Erlich in King, 1998: 168; Gastil, 1990; Martyna, 1978; Wilson in Ng, 1988). Takšen je pogled empi-ricno zastavljenega sinhronega jezikoslovja, ki pa mu neutrudno konku­rira historicna jezikoslovna perspektiva s težnjo po vzpostavljanju tistega eksplanatornega modela, ki bi mu lahko rekli logika zgodovinskega jezikov­nega razvoja (gl. Marvin, 2019a): Trenutno stanje glede nevtralnega spola je prisotno, vsaj odkar bele­ žimo obstoj jezika, raba najpreprostejše oblike kot nevtralne oblike pa ni dolocena preko jezikovne politike (ali proste izbire moških) /…/. (poud. M. Š.). Drugi pristop k vprašanjem jezika, ki prevladuje v tradicionalnem jezi­koslovju, je torej historicni. Snoj (2019) denimo podaja zgodovino razvoja v indoevropskih jezikih (pred 8.000 do 6.000 leti), lahko bi rekli kar v »pre­natalni fazi razvoja«, ki naj bi pripeljal do diferenciacije med nevtralnim in ženskim spolom oz. do »[odcepitve] ženskega slovnicnega spola od prvot­nega živega, [ki] torej datira v pozno praindoevropšcino, nekako v 4. tisoc­letje pr. n. š. /…/.« Prvotno so se sicer »[iz] skupnega praspola torej izlocili samostalniki kategorije živosti« (ibid.), ki so bili sprva enaki za oba »naravna« spola. Toda kje je izvor moškosti kot norme v jeziku? »Kar je ostalo od nek­danjega živega spola, danes imenujemo moški spol. Ker je ta v odnosu do ženskega neoznacen, je razumljivo, zakaj je v vseh indoevropskih jezikih vkljucevalen« (Snoj, 2019). Ce pustimo ob strani dejstvo, da so historicne rekonstrukcije jezikovnih oblik do neke mere nujno spekulativne, saj nimamo vpogleda v dejansko rabo teh oblik, se moramo vendarle vprašati, na kateri tocki in s kakšno motivacijo postane moški spol nevtralni spol v odnosu do ženskega, vedoc, da je tudi jezik izpred 3000–4000 let živel in se razvijal v dolocenih družbenih okolišcinah. Kako in pod vplivi katerih silnic smo opredelili za nevtralno tisto, »kar je ostalo« in ne tisto, kar »se je odce­pilo«? Raziskovanje prazgodovinskega jezika je samo po sebi fascinantno, za razumevanje sodobnega jezika pa ne prav zelo relevantno že zaradi kumula­cije (družbenih) pomenov, ki so se stoletja in tisocletja nalagali v jezikovnih oblikah. Ali drugace, za historicno jezikoslovje in etimološko vedo znacilno prepricanje, da lahko trenutno stanje v jeziku razložimo s stanjem jezika v preteklosti, je zavajajoce. C. Yallop, uveljavljeni fonetik in fonolog, leksiko-log in leksikograf, strokovnjak za avstralske domorodske jezike ter urednik splošnega razlagalnega avstralskega slovarja Macquarie, meni, da »zgo­dovina besede ne doloca njenega trenutnega pomena, zato je najvecja in vztrajna težava etimoloških raziskav, da jih je mogoce zlorabiti za pomoc pri vsiljevanju prepricanja, kaj bi beseda ‘morala’ pomeniti« (Halliday in Yallop, 2017: 48, prev. M. Š.). Kot je videti, je zgornja historicna razlaga, ki naj bi znanstveno utemeljevala nevtralnost moških oblik, prav tako rezultat inter-pretacije, ta pa je vedno odvisna od ideološkega oz. znanstvenonazorskega izhodišca tistega, ki interpretira. Številne raziskave kažejo, da je moška gene-ricna oblika ena najbolj zakoreninjenih oblik jezikovnega seksizma (npr. Eckert in McConnel-Ginet, 2003, v Mikic in Kalin Golob, 2019: 105; Hellinger in Bussmann, 2001; Hellinger in Motschenbacher, 2015). Argument proti poskusom zmanjševanja androcentricnosti v jeziku pri­haja tudi iz vrst kognitivnih jezikoslovcev (gl. Marušic, 2018), temelji pa na podmeni, da bi morala obstojeca razmerja med družbenimi skupinami po svetu bodisi potrditi ali zavreci možnost vpliva na to, da je dominantna druž­bena skupina v jeziku izražena kot nevtralna. Pri tem bi pricakovali, da so tipološko primerljivi jeziki podobno uvršceni na lestvici spolne enakosti. Ob takšni navidez znanstveno rigorozni, toda izrazito redukcionisticni logiki ne moremo zajeti kompleksnih dejavnikov, ki vplivajo na neenakost spolov v družbi. Nihce namrec ne trdi, da je raba moških oblik kot nevtralnih edini mehanizem utrjevanja neenakosti. Jezika kot kompleksnega družbenotvor­nega pojava pac ni mogoce preprosto izmeriti s številkami kot ekonomsko neenakost ali socialno izkljucenost. Med protiargumente pobudam za rabo spolno nezaznamovane oblike priimkov žensk navajanih jezikoslovcev sodijo trditve, da so priimki v slo­venšcini moškega spola, da so priimki žensk nesklonljivi in da se denimo »Bratušek je obiskala Erjavca« sliši nestandardno, ker slovenska oblikoskla­denjska pravila vedno zahtevajo ujemanje med samostalnikom in glagolom po spolu, številu in osebi. Kot je pokazal pregled obstojecih predpostavk in stališc, gre za odsotnost resnicnih jezikoslovnih argumentov, saj slovenska slovnica in sodobni pravopis nikjer ne predpisujeta takšne rabe – nasprotno. Tudi Mikic in Kalin Golob (2019: 86) v svoji primerjalni analizi (slovenski in angleškogovoreci prostor, preteklost in sodobnost) prepoznavata »praznost argumentov« in na podlagi diskusije o preslikavi pravila ženske genericne oblike in njenih ucinkov na moške, pri cemer se (neposredno) prizna tudi povezava med slovnicnim in referencnim spolom, navajata, da se »ta argu­ment tudi sam potrjuje«. Argument namrec, da genericna ženska oblika ni mogoca, saj »izjavo avtomaticno razumemo kot izjavo, ki moških ne vklju-cuje. Moških v tej izjavi preprosto ni. So izbrisani« (Vuk Godina, 2018). Iz tega lahko izpeljemo, da torej tudi moška oblika ne more biti genericna, saj sta slovnicni in referencialni oz. družbeni spol ocitno vse prej kot locena. Podobno argumentativno prakso prepoznava Perger (2016: 49) in navaja: »Argument je pravzaprav prazen: predpostavljena spolna nezaznamova­nost moškega slovnicnega spola se namrec dokazuje z vsakdanjo rabo, ki je mocno vpeta v – ter z njo pogojena – formalizirano in z na videz nevtral­nimi slovnicnimi pravili obremenjeno strukturo jezika ter zaznamovanostjo ženskega spola«. Pri znanstvenem utemeljevanju stališc je opaziti zatekanje k anakolutom, ki razpravo preusmerjajo, namesto da bi skušali vanjo vnašati jasnost. Na primer: obstoj (in uporaba) skladenjske zgradbe »Monika, Petra in Jože so prišli« naj bi dokazovala, da je jezik vkljucevalen, saj moška oblika »prišli« zajema tako moške kot ženske, skratka nikogar ne izkljucuje (Žele, 2018a). To pa je natanko predpostavka, ki je problematizirana, namrec da je status te »vsevkljucujoce« oblike pripisan zgolj moški slovnicni obliki. Logika protiargumenta tako sprevraca logiko izhodišcnega problema. Kot še vrsta drugih trditev, denimo da je »spol v jeziku /…/ le nacin, ki ga neka­teri jeziki uporabijo za razvršcanje samostalnikov v razlicne razrede in v splošnem ne odseva biološkega spola« (Marvin, 2018a), da »so pri razno­spolnih referencah in poimenovanjih /…/ oblike za moški spol vkljucevalne« (Štumberger, 2018), v nanašanju na rabo oblik priimkov žensk tudi, da »[to] zadrego odpravlja raba gole pridevniške oblike ženskega priimka (brez osebnega imena) na nacin Svetova spet zmagala (kot Križaj spet zmagal)« (Weiss, 2016), ali denimo »[u]poraba moške oblike za oba spola ne izklju-cuje žensk, kot trdijo te zafrustriranke, temvec jih avtomaticno vkljucuje« (Vuk Godina, 2018), pri cemer slednja nadaljuje: »Vkljucuje jih sicer kot nevidne akterje. Kot nevidne subjekte. Kar seveda je mogoce problemati­zirati«. Sem bi lahko uvrstili tudi navidezno nevtralni (proti)argument »[s] lovenski pravni red pozna samo moški in ženski spol, besedna zveza kateri koli spol pa omogoca interpretacije, ki niso v skladu s slovenskim pravnim redom« (Štumberger, 2018). Še ena prepoznavana lastnost argumentacije, ki nastopa kot znanstvena, je pomanjkanje empiricnih podatkov o stanju, ki ga opisujemo in uporab­ljamo kot (proti)dokaz. Na primer trditev (Marvin, 2018a, b), da nekateri jeziki uporabljajo kot nezaznamovano žensko obliko, spregleduje rezul­tate drugih znanstvenih raziskav, po katerih je denimo v nekaterih abori­ginskih jezikih ženska slovnicna oblika res uporabljena kot nevtralna – sicer v omejenih kontekstih (Alpher, 1987: 175), a v vecini drugih jezikov ni tako. Posamezne družbe bi bilo zagotovo vredno proucevati prav glede na strukturo družbene moci, in sicer interdisciplinarno, najmanj v povezavi med antropologijo in jezikoslovjem. Toda jasnih odgovorov na to, kakšne so korelacije med omenjenimi spremenljivkami, zaenkrat še nimamo, zato zakljucka, da v teh skupnostih, »/k/olikor mi je znano /…/, moški niso zapos­tavljeni« (Marvin, 2018a), ni mogoce uveljavljati kot znanstveni argument. Sklep Ce zakljucimo z jezikoslovnim pristopom k diskusiji, se moramo strinjati, da je treba locevati med slovnicnim in referencialnim ter družbenim vidi­kom spola, vendar je zlasti v primeru, ko gre za osebe, pomembno upo­števati tudi to, da gre za izjemno kompleksen preplet vec ravni. To dejstvo predstavlja v družbi, ki se vse bolj senzibilizira v razmerju do reprezentacij spola v javnem diskurzu, izhodišce za utemeljeno kriticno razpravo o vzpo­stavljanju spolnih identitet skozi jezikovna sredstva. Kot izpostavljeno v uvodnem delu in ilustrirano v nadaljevanju prispevka, je vrsta argumentov v diskusiji o spolu in jeziku takšnih, da s svojo logicno zastavitvijo pravzaprav potrjujejo tisto, cemur želijo nasprotovati. Na primeru zagovora nevtralno­sti moških slovnicnih oblik je mogoce prepoznati izgradnjo argumentacije na podlagi privzetih, a vrsti spornih predpostavk o locenosti jezikovnega sistema od družbene stvarnosti, v nekaterih primerih pa gre celo za selek­tivno navajanje in prirejanje znanstvenih stališc (npr. povzemanje teorije po Kunst Gnamuš); na primeru zagovora izpeljanih oblik priimkov žensk izstopa pomanjkanje znanstvenih jezikoslovnih argumentov; v diskusiji o družbenem spolu pa je opazno zlasti nepoznavanje oz. spregledovanje sodobnih teorij, ki dokazujejo, da jezik ni le odraz družbenih identitet, tem­vec kljucno sredstvo bodisi utrjevanja ali izpodkopavanja družbenih nee­nakosti, in sredstvo, s katerim se posameznica ali posameznik vzpostavlja kot družbeni subjekt, torej pomembna družbena institucija, ki sama bodisi utrjuje, reproducira ali ruši družbena nesorazmerja. LITERATURA Alpher, Barry (1987): Feminine as the unmarked grammatical gender: Buffalo girls are no fools. Australian Journal of Linguistics 7: 169–187. Antic Gaber, Milica (2014): Biološki/družbeni spol ali kako misliti razmerja social-nega, kulturnega in biološkega (Spremna beseda). V: Anne Fausto-Sterling, Biološki/družbeni spol: biologija v družbi: 161–171. Ljubljana: Krtina. Bahovec, Eva (1992): O feminizmu in psihoanalizi: onstran problema poimenova­nja. Problemi-Eseji 30 (1–2): 131–136. Baker, Paul (2014): Using Corpora to Analyze Gender. Bloomsbury Academic. Benwell, Bethan (2017): Language and Masculinity. V: Susan Ehrlich, Miriam Meyerhoff in Janet Holmes (ur.), The Handbook of Language, Gender and Sexuality. Hoboken, ZDA: Wiley-Blackwell: 240–59. Bloomaert, Jan (2016): Meaning as a nonlinear effect. The birth of cool. AILA Review 28 (2016). John Benjamins Publishing Company: 7–27. Bourdieu, Pierre (1991): Language and symbolic power. Cambridge: Polity Press. Bourdieu, Pierre (2003): Sociologija kot politika. Ljubljana: Založba /*cf. Bourdieu, Pierre (2010): Moška dominacija. Ljubljana: Založba Sophia. Butler, Judith (1993): Bodies that Matter. London in New York: Routledge. Butler, Judith (2001 [1990]): Težave s spolom. Ljubljana: ŠKUC. Corbett, Greville (1991): Gender. Cambridge: Cambridge University Press. Dobrovoljc, Helena in Marko Stabej (2019): Jezikovne izbire v slovenskih smerni­cah za spolno obcutljivo rabo jezika. Slavisticna revija, 67 (2): 373–384. Doleschal, Ursula in Sonja Schmid (2001): Doing Gender in Russian. V: Marlis Hel-linger in Hadumod Bussmann (ur.), Gender Across Languages 1. Amsterdam/ Philadelphia: John Benjamins Publishing: 253–282. Fausto-Sterling, Anne (2014): Biološki/družbeni spol: biologija v družbi. Ljubljana: Krtina. Fausto-Sterling, Anne (2000): Sexing the body: Gender Politics and the Construction of Sexuality. New York: Basic Books. Gastil, John (1990): Generic pronouns and sexist language: The oxymoronic cha­racter of masculine generics. Sex Roles, 23: 629–643. Gorjanc, Vojko (2017): Nije recnik za seljaka (Biblioteka XX vek, 232). Beograd: Biblioteka XX vek. Grošelj, Robert (2019): Kontrastivno o jezikoslovnih spolnih kategorijah – sloven-ska in italijanska osebna obcna imena za javne funkcije. Slavisticna revija 67 (2): 301–312. Hellinger, Marlis in Anne Pauwels (2007): Language and sexism. V: Marlis Hellinger in Anne Pauwels (ur.), Handbook of Language and Communication: Diversity and Change. Berlin: Walter de Gruyter GmbH & Co.: 651–684. Hellinger, Marlis in Hadumod Bussmann (ur.) (2001): Gender across languages: the linguistic representation of women and men 1. Amsterdam, New York: John Benjamins. Hellinger, Marlis in Haiko Motschenbacher (ur.) (2015): Gender across languages: the linguistic representation of women and men 4. Amsterdam, New York: John Benjamins. Hymes, Dell (1972): On communicative competence. V: John B. Pride in Janet Holmes (ur.), Sociolinguistics, Harmondsworth: Penguin: 269–293. Kalin Golob, Monika in Tina Lengar Verovnik (2019): Spol med družbo, jezikovno rabo in predpisom. Slavisticna revija, 67 (2): 385–394. Kern, Boris in Branislava Vicar (2019): Jezik in transspolne identitete. Slavisticna revija 67 (2): 413–422. Kristeva, Julia (1974): La Révolution du language poétique. Pariz: Seuil. Kunst Gnamuš, Olga (1994/95): Razmerje med spolom kot potezo reference in spolom kot slovnicno kategorijo. Jezik in slovstvo 40 (7): 255–262. Lakoff, Robin (1975): Language and Woman’s Place. New York: Harper & Row. Leskošek, Vesna (2000): Med nevtralnostjo in univerzalnostjo uporabe moškega spola. Casopis za kritiko znanosti 28 (200–201): 409–426. Lucy, John A. (1997): Linguistic Relativity. Annual Review of Anthropology 26: 291– 312. MacKay, Donald G. (1980): Psychology, prescriptive grammar, and the pronoun problem. American Psychologist, 35: 444–449. Martyna, Wendy (1978): What Does ‘He’ Mean? Use of the Generic Masculine. Journal of Communication, 28 (1): 131–138. Marvin, Tatjana (2019a): O predvidljivosti slovnicne kategorije spola v slovenšcini. Slavisticna revija 67 (1): 151–158. Marvin, Tatjana (2019b): Nezaznamovani spol v slovenšcini. Znanstveni posvet Spol in spoštovanje: strategije kultiviranja razlik (povzetek). V organizaciji SAZU in FF UL, november 2019, Velika dvorana SAZU. Dostopno prek http:// www.sazu.si/uploads/files/57ee1e0bc23371144545f64b/Spol%20in%20spo­stovanje_Povzetki.pdf, 14. 4. 2020. Mikic, Jasna in Monika Kalin Golob (2019): (Ne)strpno o spolu: primerjava angle-ških in slovenskih argumentov proti uvajanju sprememb v seksisticni rabi jezika. Slovenšcina 2.0: Empiricne, Aplikativne in Interdisciplinarne Raziskave, 7 (2): 75–117. https://doi.org/10.4312/slo2.0.2019.2.75-117. Mills, Sarah (2004): Discourse: The New Critical Idiom. London: Routledge. Mocnik, Rastko (2019a): Identitetna politika na univerzi. Slavisticna revija 67 (2): 355–360. Mocnik, Rastko (2019b): Boj za emancipacijo žensk in identitetne politike. Znan­stveni posvet Spol in spoštovanje: strategije kultiviranja razlik (povzetek). V organizaciji SAZU in FF UL, november 2019, Velika dvorana SAZU. Dostopno prek http://www.sazu.si/uploads/files/57ee1e0bc23371144545f64b/Spol%20 in%20spostovanje_Povzetki.pdf, 14. 4. 2020. Motschenbacher, Heiko (2016): A poststructural approach to structural gender linguistics. V: Julie Abbou, Fabienne H. Baider (ur.), Gender, Language and the Periphery: Grammatical and social gender from the margins. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins. Motschenbacher, Heiko (2010): Language, Gender and Sexual Identity: Poststruc­turalist Perspectives. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins. Ng, Sik Hung (1990): Androcentric coding of man and his in memory by language users. Journal of Experimental Social Psychology, 26: 455–464. Nilsen, Alleen Pace (1977): Sexism in children’s books and elementary teaching materials. V: Alleen P. Nilsen, Haig A. Bosmajian, Lee H. Gershuny in Julia P. Stanley (ur.), Sexism and language. Urbana, IL: National Council of Teachers of English. Perger, Nina (2016): Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32 (81): 41–60. Snoj, Marko (2019): Slovnicni spol od spocetja do rojstva. Znanstveni posvet Spol in spoštovanje: strategije kultiviranja razlik (povzetek). V organizaciji SAZU in FF UL, november 2019, Velika dvorana SAZU. Dostopno prek http://www. sazu.si/uploads/files/57ee1e0bc23371144545f64b/Spol%20in%20spostova­nje_Povzetki.pdf, 14. 4. 2020. Stopar, Andrej in Gašper Ilc (2019): Stilisticna (ne)zaznamovanost moških in žen­skih poimenovalnih parov za poklice v anglešcini in slovenšcini. Slavisticna revija 67 (2): 333–342. Stubbs, Michael (2007): On texts, corpora and models of language. V: Michael Hoey, Michaela Mahlberg, Michael Stubbs in Wolfgang Teubert (ur.), Text, Discourse and Corpora: Theory and Analysis. London in New York: Continuum: 127–161. Šabec, Nada (2019): Jezikoslovni in družbeni vidiki kategorije spola v anglešcini in slovenšcini. Slavisticna revija 67 (2): 291–299. Šorli, Mojca (2019a): Enakost spolov v slovenskem javnem govoru. V: Hotimir Tiva­dar (ur.), Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Obdobja 38. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Dostopno prek https://centerslo.si/simpozij-obdobja/zborniki/obdobja-38/, 14. 4. 2020. Šorli, Mojca (2019b): Spol in jezik na robu pameti: Med slovnico in ideologijo. Slovenšcina 2.0: Empiricne, Aplikativne in Interdisciplinarne Raziskave, 7 (2): 45–74. Toporišic, Jože (2000 [1976]): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Uhlik, Mladen (2019): Izražanje spolske korelacije pri položajnih poimenovanjih v rušcini in slovenšcini. Slavisticna revija 67 (2): 313–324. Vidovic Muha, Ada (2013 [2000]): Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: ZIFF. Vidovic Muha, Ada (2019): Spol – jezikovni sistem in ideologija. Slavisticna revija 67 (2): 127–137. Wilson, Elisabeth in Sik Hung Ng (1988). Sex Bias in Visual Images Evoked by Generics: A New Zealand Study. Sex Roles, 18 (3/4): 159–168. Wittig, Monique (2000): Eseji. Ljubljana: ŠKUC. Vizibilija. Zimman, Lal (2014): The Discursive Construction of Sex. V: Lal Zimman, Jenny L. Davis in Joshua Raclaw (ur.), Queer Excursions. Oxford: Oxford University Press: 13å34. Žele, Andreja (2000/01): O slovarskem prikazu slovenske vezljivosti. Jezik in slov­stvo 46 (6): 239–54. Žele, Andreja (2019): Spol v predikaciji. Slavisticna revija 67 (2): 141–149. VIRI Dobrovoljc, Helena (2015): Ko vzdevek postane umetniško ime ali priimek: Edith Piaf. Jezikovna svetovalnica. Dostopno prek https://svetovalnica.zrc--sazu.si/topic/1011/ko-vzdevek-postane-umetni%C5%A1ko-ime-ali-priimek--%C3%A9dith-piaf, 1. 10. 2019. Godina Vuk, Vesna (2018): Kako globoko so padli tovarišice in tovariši humani­sti na FF. Fokuspokus (13. 6. 2018). Dostopno prek https://fokuspokus.si/ article/3111?=kako-globoko-so-padli-tovarisice-in-tovarisi-humanisti-na-ff, 1. 10. 2019. Jogan, Maca (2018): Izkljucevanje žensk iz ustvarjanja razumskosti. Dnevnik (18. 8. 2018). Dostopno prek https://www.dnevnik.si/1042836602/ slovenija/ izklju­cevanje-zensk-iz-ustvarjanja-razumskosti, 1. 10. 2019. Marušic, Lanko (2018): Jezik in družbena neenakost: Metka je študentka in to bi rad postal tudi Janez. Dnevnikov objektiv. Dostopno prek https://www.dnevnik. si/1042834413, 1. 10. 2019. Marvin, Tatjana (2018a): Jezik in spol. Kvarkadabra. Dostopno prek https://kvarka­dabra.net/2018/06/jezik-in-spol/, 1. 10. 2019. Marvin, Tatjana (2018b): Jezik in spol. Delo. Dostopno prek https://www.delo.si/ mnenja/gostujoce-pero/jezik-in-spol-67662.html, 1. 10. 2019. Mocnik, Rastko (2018): Okrogla miza Jezik in spol na FF UL 23. 10. 2018. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=3DhQQzp0HzA, 1. 10. 2019. Slavisticna revija (67(2), posebna številka). Dostopno prek https://srl.si/ojs/srl/ issue/view/2019-2, 1. 10. 2019. Slovenski pravopis [SP1962] (1962). Bajec, A. (ur.). SAZU. Ljubljana: DZS. Slovenski pravopis [SP2001] (2001). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Spender, Dale (1980): Man made language. London: Routledge & Kegan Paul. Dostopno prek https://www.marxists.org/reference/subject/philosophy/ works/ot/spender.htm, 14. 4. 2020. Štumberger, Saška (2018): Transspolnost na »filofaksu«: Študentka Janez Novak, padli ste na izpitu pri profesorici Božo Repe! Dostopno prek https:// www.por­talplus.si/2729/transspolnost-na-filofaksu/#, 28. 1. 2020. Torkar, Silvo (2015): Zapis pridevniških oblik za ženske osebe. Jezikovna svetoval­nica ZRC SAZU. Dostopno prek https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, 23. 12. 2019. Weiss, Peter (2015): Ženski priimki kot navedenke. Jezikovna svetovalnica. Do-stopno prek https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, 23. 12. 2019. Wikiverza (2018): Izražanje spolne nebinarnosti. Pregled prispevkov po datumu objave. Dostopno prek https://sl.wikiversity.org/wiki/Izra%C5%BEanje_spolne _nebinarnosti, 1. 10. 2019. Žele, Andreja (2018a): O spolno obcutljivi rabi jezika – argumenti za in proti. Arsov forum 3. programa Radia Slovenija. Dostopno prek https://www.rtvslo.si/kul­tura/drugo/ob-spolno-obcutljivi-rabi-jezika-argumenti-za-in-proti/457301, 1. 10. 2019. Žele, Andreja (2018b): Okrogla miza Jezik in spol na FF UL 23. 10. 2018. Dostopno prek https://www.youtube.com/watch?v=3DhQQzp0HzA, 1. 10. 2019. Vasja VEHOVAR, Blaž POVŽ, Darja FIŠER, Nikola LJUBEŠIC, Ajda ŠULC, Dejan JONTES* DRUŽBENO NESPREJEMLJIVI DISKURZ NA FACEBOOKOVIH STRANEH NOVICARSKIH PORTALOV**1 Povzetek. V clanku proucujemo znacilnosti komentar­jev na Facebookovih straneh najbolj obiskanih novicar­skih portalov v Sloveniji v obdobju 2010–2017. Pri tem se osredotocamo na družbeno nesprejemljivi diskurz (DND) v okviru dveh tem, ki sta v tistem obdobju delili javnost, in sicer na begunsko krizo in pravice LGBT (lez­bijk, gejev, biseksualnih in transspolnih) oseb.. Rezultati kažejo, da je delež komentarjev, ki izražajo DND, visok in stabilen – v obeh temah in vseh treh izbranih medi­jih znaša okoli polovico vseh komentarjev. Med portali so presenetljivo majhne razlike v notranji strukturi in znacilnostih tovrstnega komentiranja, izraziteje se raz­likujejo po obsegu in vrsti DND. Ni pa mogoce z gotovo­stjo potrditi prisotnosti organiziranih oziroma poveza­nih komentatorskih kampanj. Rezultati ponujajo enega prvih vpogledov v znacilnosti komentatorskega okolja v Sloveniji, casovne dimenzije komentiranja in poveza­nosti med komentatorji. Kljucni pojmi: Facebook, novicarski portali, komentar­ji, analiza omrežij, begunci, LGBT Uvod Dobrih 15 let po nastanku Facebooka (FB) in splošnem razmahu druž­benih omrežij smo prica radikalnim spremembam tako v sami perspektivi proucevanja spletnega komuniciranja kot tudi pri novinarstvu in njegovih * Dr. Vasja Vehovar, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; Blaž Povž, mag., Nacionalni inštitut za varovanje zdravja, Slovenija; dr. Darja Fišer, izredna profesorica, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani in Inštitut “Jožef Stefan”, Slovenija; dr. Nikola Ljubešic, raziskovalec, Institut “Jožef Stefan”, Slovenija; Ajda Šulc, mag., doktorska študentka, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; dr. Dejan Jontes, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Raziskava, predstavljena v tem clanku, je nastala v okviru temeljnega projekta Viri, metode in orodja za razumevanje, prepoznavanje in razvršcanje razlicnih oblik družbeno nesprejemljivega dis-kurza v informacijski družbi (J7-8280, 2017–2020) in programske skupine Internetno raziskovanje (P5­ 0399), kar financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. obcinstvih. S prvo spremembo imamo v mislih izrazit obrat v proucevanje negativnih vidikov spletnega komuniciranja, ki je sledil prvemu obdobju pretirano optimisticnih napovedi o demokraticnih in participatornih poten­cialih (takrat) novih medijev. V tem okviru je posebej tipicen optimisticen pogled na koncept interaktivnosti ter njegove potenciale, kar je bilo v sredi-šcu raziskovalne pozornosti od zacetkov proucevanja interneta (glej Oblak Crnic in Jontes, 2017). Velenzuela in drugi (2019) pa danes ugotavljajo, da je desetletje raziskovanja družbenih omrežij prineslo dve konsistentni ugotovitvi, in sicer da so te platforme postale eden glavnih virov novic o javnih zadevah in da imajo družbeni mediji poleg pozitivnih prispevkov pomembno vlogo tudi v antidemokraticnih procesih in širjenju sovraštva. Z drugo spremembo imamo v mislih tako spremembe pri selitvi medi­jev na družbena omrežja kot spremembe v potrošnji novic, pri cemer se je tako na ravni producentov kot obcinstev FB pogosto vzpostavil kot domi­nantna platforma. V zadnjem casu tako mediji poleg krovnih spletnih strani množicno vzpostavljajo tudi FB-strani, kar izrazito vpliva na nacin partici­pacije obcinstva, saj so se na FB preselile tudi sekcije s komentarji, ki so na spletnem mediju bodisi nadomešcene z vticnikom za komentiranje na FB bodisi se novica, objavljena na spletnem mediju, ponovi še na odgovarja­joci FB-strani. Westlund in Ekström (2018: 2) tako govorita o redistribuciji moci med novinarstvom in družbenimi omrežji, še posebej zato, ker so se »platforme družbenih medijev vzpostavile kot mesta aktivne participacije obcinstva z novicami«. Še obcutneje se je spremenil nacin potrošnje novic, saj raziskave, denimo letno porocilo Reutersovega inštituta za prouceva­nje novinarstva (2019), kažejo, da je tako v ZDA kot v evropskih državah FB z naskokom glavni vir novic, medtem ko placevanje za spletne vsebine medijev ne narašca. Tudi Su in drugi (2018) so na primeru ZDA pokazali, da so FB-strani medijev s pripadajocimi komentarji postale pomemben del spletne potrošnje novic. Spletno komentiranje se po njihovem mnenju kon­centrira na FB, ker se vedno vec medijskih hiš osredotoca na vzpostavljanje spletnih skupnosti na tej platformi, na klasicnih spletnih straneh pa pogosto umikajo sekcije s komentarji. Ravno v tem spremenjenem kontekstu nas zanimajo negativne znacil­nosti komentiranja oziroma, kot to imenuje Quandt (2018), temna partici­pacija, ki jo opredeli kot negativne prispevke, od »trolanja« do žaljenja in širjenja dezinformacij. V tem kontekstu v pricujocem clanku proucujemo komentatorski ekosistem na FB. Pri tem smo uporabili podatke projekta FRENK (2018), v katerem sta obravnavani dve izbrani temi, in sicer poro-canje o begunski krizi in pravicah LGBT-oseb. Obe temi sta bili sicer pri nas že izcrpno analizirani, za begunsko krizo glej npr. Bajt (2018), Vezovnik (2018), Luthar (2017) in Jontes (2017), za LGBT pa denimo Kuhar in Švab (2019). Okoli teh dveh tem se je v zadnjih letih razvila tudi obširna javna razprava v Sloveniji in širšem evropskem kontekstu. K njeni intenzivnosti sta prispevala predvsem dva kontekstualna dejavnika, in sicer množicen prehod beguncev skozi Slovenijo, posebej jeseni 2015 in na zacetku leta 2016, ter referenduma glede porok LGBT-oseb leta 2012 in 2015, ki sta raz­delila volivce na polovico. Obe tematiki sta zato zelo primerni za prouceva­nje negativnih vidikov spletne komunikacije. V tem okviru želimo razširiti razumevanje komentatorskega okolja in s tem prispevati k obravnavi enega kljucnih vprašanj digitalnih študij medijev (prim. Eldridge II in drugi, 2019), in sicer, kako razumeti prakse uporabnikov na medijskih platformah onkraj novinarskega institucionalnega nadzora. Na drugi strani želimo s primerjavo z obstojecimi raziskavami komentiranja na spletnih straneh medijev prispevati tudi k razumevanju vpliva arhitekture družbenih omrežij na vkljucenost in prakse uporabnikov. V nadaljevanju bomo najprej opredelili kljucne koncepte, nato pa predstavili raziskovalna vprašanja, metodologijo in analize ter jih umestili v širši teoretski okvir. Spletne strani medijev, temna participacija in afektivno komuniciranje Obstajajo številne raziskave komentiranja na spletnih straneh medijev (prim. npr. Richardson in Stanyer, 2011; Santana, 2015), v kontekstu splet­nih forumov (prim. Petrovcic in drugi, 2012), na Twitterju (prim. Kapidzic in drugi, 2019) in na drugih platformah (npr. YouTube). Tudi literatura, ki proucuje znacilnosti komentiranja na FB, je vedno izcrpnejša (prim. Su in drugi, 2018), še vedno pa je – predvsem z vidika komentiranja, interakcij med komentatorji in razlicnih temnih oblik komuniciranja – nekoliko slabše raziskano vprašanje vzporednih FB-strani medijev, na katere se osredoto-camo v tem besedilu. V kontekstu družbenih omrežij je s konceptom temne participacije neredko povezan tudi koncept podžigajocega žaljenja (angl. flaming), za katerega Moor in drugi (2010) ugotavljajo, da so njegove definicije in ope-racionalizacije sicer nekonsistentne; vecinoma ga opredelijo kot izražanje sovražnosti z uporabo žaljivk, kletvic ali katere drugace napadalne oziroma izzivalne komunikacije. Izpostavijo tudi, da je žaljenje v kontekstu racu­nalniško posredovane komunikacije, katere del so tudi spletna družbena omrežja, pogostejše kot pri osebni komunikaciji. Ker se osredotocamo predvsem na vprašanje temne participacije – torej negativnih komentarjev, sovraštva, žalitev, jeze in celo groženj –, je kljucno vprašanje, kakšni so politicni in ideološki ucinki mediatiziranih emocij ter posledice tovrstnega komentiranja za javno komunikacijo. Kot pokaže Karin Wahl-Jorgensen (2019), družbeni mediji vzpostavljajo in vzdržujejo specifi-cen emocionalni režim oziroma normativne emocije in nacine njihovega izražanja v javnosti. Avtorica v ospredje postavlja razlikovanje med indi­vidualnimi (telesnimi) emocijami in mediatiziranimi emocijami, ki so dis-kurzivno konstruirane skozi medijske tekste. Predvsem pa je pomembno avtoricino razlikovanje med afektom2 in emocijami, saj po njenem mnenju šele to omogoca sociološko obravnavo emocij, predvsem pa »razumevanje emocij kot potencialno politiziranih oziroma omogoca politizacijo interpre­tacije telesnih afektov v kontekstu javnega diskurza« (prav tam: 7–8). Ravno mediatizirani emocionalni izrazi so namrec po njenem prepricanju skrbno uprizorjeni z dolocenim namenom in so temeljno gonilo družbenega in politicnega delovanja: »Natancno zato, ker so emocije deloma družbeno konstituirane in globoko prežete z odnosi moci, nam njihova javna artikula­cija – še posebej v mediatiziranem kontekstu – pove veliko vec kot to, kako se pocuti posameznik: govori nam o kolektivni in družbeni naraciji emocij za širše namene« (Wahl-Jorgensen, 2019: 10). Javno izražanje negativnih in razdiralnih emocij lahko tako spodkoplje širše oblike javnega razpravljanja, ceprav utrjuje vezi znotraj posamezne skupnosti, ki temeljijo na izkljucujocih identitetah (Wahl-Jorgensen, 2019: 12). Quandt (2018) posledicno porast temne participacije uporabnikov spleta povezuje z zadnjim valom populizma v Zahodnih demokracijah, podobno pa Wahl-Jorgensen (2019) poudarja, da populisticni obrat, ki smo mu prica, spremlja tudi premik v emocionalni klimi javnega diskurza. Poleg tega tako Massanari (2015) na primeru Reddita kot Ben-David in Matamoros-Fernandez (2016) na primeru FB pokažejo, da je pri družbenih medijih širjenje sovraštva pogosto povezano s tehnološkimi zmožnostmi in politikami teh platform. Massanari (2015) skuša s pojmom »toksicnih tehnokultur« opisati taktike znotraj teh kultur, ki v veliki meri temeljijo na implicitnem ali eksplicitnem nadlegovanju drugih, omogocajo in vzpodbujajo pa jih predvsem omrežja, kot sta Reddit, Twitter, in internetne racunalniške igre. Po njenem mnenju toksicne tehnokulture izhajajo iz retrogradnih predstav o spolu, seksualnosti, rasi itd., predvsem pa je za njih znacilno nasprotovanje raznolikosti, multi-kulturalizmu in progresivim idejam. Navedeni primeri in dejavniki negativne komunikacije neredko prevladajo nad pretirano optimisticnimi pricakovanji, ki izhajajo iz koncepta »afektivnih obcinstev« (Papacharissi, 2015). Že omenjena longitudinalna študija FB (Su in drugi, 2018) – ki se je osre­dotocala na specificen vidik temne participacije, in sicer na nedostojnost (angl. incivilitiy) komentarjev v novicarskem okolju – je izpostavila tudi jasne razlike med liberalnimi, konservativnimi in lokalnimi mediji. Rezultati prou-cevanja komentarjev v 18-mesecnem obdobju leta 2015 in 2016 v tej študiji so pokazali, da je v liberalnih medijih bistveno vecji delež komentarjev, ki O proucevanju afekta v digitalnih medijih in širše v komunikacijskih študijah glej Döveling in drugi (2018), Lünenborg in Majer (2018) in Hipfl (2018). ne vsebujejo nedostojnosti. Med identificiranimi nedostojnimi komentarji pa so redkeje vsebovali ekstremno nedostojne komentarje tisti na porta­lih liberalnih in nacionalnih medijev kot pa tisti na straneh konservativnih in lokalnih medijev, kjer je približno eden od petih komentarjev vseboval vulgarni jezik ali jasno izraženo zlonamernost. Podobno kot v nadaljevanju naša empiricna raziskava se tudi omenjena študija ne osredotoca le na en posamezni medij ali komentatorski forum, kar omogoca, da se upošteva vec kontekstualnih dejavnikov, ki lahko privedejo do razlik v obsegu nedostoj­nosti. Ben-David in Matomoros-Fernandez (2016) povezujeta vzpon družbe­nih omrežij z vzponom politicnega ekstremizma in na podlagi longitudi­nalne multimodalne analize uradnih FB-strani sedmih španskih ekstremno desnih politicnih strank med letoma 2009 in 2013 ugotavljata, da sovraž­nega govora in diskriminacijskih praks ne moremo pojasniti le z motivaci­jami in dejanji uporabnikov, pac pa je pomembna tudi politika posameznih platform, predvsem pa tehnološke zmožnosti, ki jih te platforme omogo-cajo. V tem okviru velja dodati, da sodobne platforme omogocajo razme­roma enostavno sinergijo – in celo usklajevanje – negativne komunikacije. Murthy in Sharma (2019) sta npr. proucevala, kako rasisticni komentarji in sovražne izjave uporabnikov prehajajo razlicne ravni komentatorskih mrež na YouTubu. Z analizo omrežij, kvalitativnim kodiranjem in deskriptivnimi metodami sta interpretirala korpus 7.224 komentarjev, ki so jih uporabniki objavili pod pet najbolj gledanih videospotov provokativne glasbene sku-pine Das Racist ter odkrila jasne dokaze o omrežno povezanem rasnem sovraštvu. Podobno so Mihaylov in drugi (2018) na primeru bolgarskega novicarskega portala »Dnevnik.bg« dokazali usklajeno delovanje oziroma manipulacijo komentatorjev. Pomembno vlogo pri razumevanja temne komunikacije na spletu ima tudi vidik moderiranja razprav oziroma komentarjev. Komentiranje je sicer ena izmed najpogostejših oblik sodelovanja širše javnosti na spletu – tako v družbenih medijih kot na novicarskih portalih, kjer uporabnikom ponujajo možnost, da razpravljajo o zadevah, ki jih obravnavajo novice. Pri tem lahko uporabniki izražajo svoja mnenja, dopolnjujejo vsebine, ki jih objavljajo novinarji, se odzivajo na mnenja drugih uporabnikov in podobno. V tem okviru so nadvse pomembne možnosti moderiranja, ki lahko pomembno izboljšujejo kakovost komentarjev. Hille in Baker (2014) tako izpostavljata navodila in smernice spletnih novicarskih portalov, registracijo uporabni­kov, moderiranje komentarjev pred in po njihovi vidnosti drugim uporab­nikom ter funkcionalnosti prijavljanja potencialno spornih komentarjev. Zaradi težavnosti moderiranja komentarjev pa so mnogi novicarski portali možnost (anonimnega) komentiranja na svojih spletnih straneh onemogo-cili in komentiranje premestili na FB, kjer je pravna odgovornost urednikov za komentarje uporabnikov bistveno manjša kot pa na spletni strani portala. Omenjena avtorja ugotavljata tudi, da se na spletnih družbenih omrež­jih in konkretneje na FB v primerjavi z možnostjo komentiranja na splet­nih straneh novicarskih portalov zaradi »izgube anonimnosti« komentator­jev kakovost komentarjev praviloma izboljša, zmanjša pa se njihovo število (Hille in Bakker, 2014). Ceprav ni nujno, da uporabniški profili na FB ter z njimi povezani imena in priimki odražajo pravo identiteto uporabnikov, pa avtorja izpostavljata možnost, da so komentarji, ki jih uporabniki oddajo na FB, vidni tudi njihovim prijateljem in znancem, s katerimi so povezani na FB, zato naj bi bili uporabniki spletnih družbenih omrežij previdnejši pri oddajanju negativnih, šokantnih ali kontroverznih komentarjev. V nadaljevanju bomo predhodno obravnavane oblike temne participa­cije (Quandt, 2018: 40) ter razlicne poglede na ozadja njenega nastajanja – za potrebe empiricne analize – strnili in povezali v poenoteno opredeli­tev družbeno nesprejemljivega diskurza (DND), ki bo služila operativnim potrebam zajema, kodiranja in analize podatkov. Družbeno nesprejemljivi diskurz (DND) Uvodoma velja izpostaviti, da v clanku kot osrednji objekt proucevanja sicer obravnavamo »komunikacijo«, vendar pa zaradi specificnega termino­loškega konteksta, ki se je vzpostavil v javnosti, enakovredno uporabljamo tudi oznako »govor«. Pri tem seveda ne gre zgolj za izgovorjene besede, ampak za sopomenko splošne medosebne komunikacije. V tem smislu so se namrec že povsem uveljavili izrazi, kot so svoboda govora, sovražni govor, sporni govor, nesprejemljivi govor ipd. Poudariti velja tudi, da seveda obravnavamo zgolj javno racunalniško posredovano komunikacijo. V tem kontekstu DND opredeljujemo kot govor (oziroma komunika­cijo), za katerega je znacilna bodisi negativna naravnanost do dolocene sku-pine ali osebe bodisi prisotnost nepotrebnih negativnih elementov komu­nikacije, ki motijo sporazumevanje ter izmenjavo pogledov in idej. DND se zato razteza od neposrednih in posrednih groženj, žalitev in pozivanja k nasilju do negativnega generaliziranja, stereotipnega obsojanja, obsceno­sti, hujskanja, izzivanja in izražanja nespodobnosti oziroma vulgarizmov. Bistveno pri opredelitvi DND je, da spornost oziroma negativnost komu­nikacije presega osebno prizadetost oziroma obcutljivost; poleg tega ima namrec tudi – neposredne ali posredne – negativne družbene posledice, kot so npr. splošna vulgarizacija komunikacije, oteževanje argumentirane razprave, spodbujanje nasilja. Razlicne družbene skupine in razlicna spletna mesta imajo seveda raz­licne poglede, kaj je družbeno sprejemljiva oziroma sporna komunikacija in kaj ne; posebej težavno je lahko tovrstno razmejevanje na podrocju umetnosti, polemike ali satire. V ekstremnih primerih, ko je dolocena komu­nikacija za družbo povsem nesprejemljiva, so države razvile mehanizme za njeno sankcioniranje, omejevanje oziroma preprecevanje. V tem okviru ima posebno mesto tako imenovani sovražni govor. Pri tem imamo v mislih sovražni govor – nesporazumov okoli razumevanja tega pojma je namrec zelo veliko –, kot ga opredeljuje Svet Evrope (Council of Europe, 1997: 7); na tej osnovi pa so ga implementirale tudi nacionalne zakonodaje. Gre za težjo zlorabo pravice do svobode govora, predvsem za agresivno, nasilno ali žaljivo komunikacijo, usmerjeno proti zašcitenim skupinam3 (npr. etic­nim manjšinam), ki si delijo katero od skupnih lastnosti kot npr. spolno ali etnicno pripadnost, religijo, prepricanje ipd. V Sloveniji je odgovarjajoca pravna osnova implementirana v 297. clenu Kazenskega zakonika (2008), ki sankcionira javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti proti dolocenim zašcitenim skupinam. Na drugi strani se lahko svoboda govora – oziroma ekstremne oblike DND – omejuje tudi prek civilnih tožb, ki jih na sodišcu sprožajo prizadeti subjekti zaradi razžalitev, obrekovanj ali gro­ženj zoper cast in dobro ime (cleni 158–162 in 166 Kazenskega zakonika, 2008), omejuje pa se lahko tudi prek razlicnih sankcij (npr. globe, zahteva po odstranitvi ipd.) na osnovi zakonodaje s podrocja medijev ali javnega reda in miru. Poleg zgoraj opisanih ekstremnih primerov DND, ki jih lahko sankcio­nira država s svojimi predpisi oziroma pravosodnim sistemom, je za družbo oziroma njene dele lahko nesprejemljiva ali zelo moteca tudi komunikacija, ki je z zakoni sicer ni mogoce oziroma ni treba sankcionirati, urejajo in sank-cionirajo pa jo interna pravila organizacij, podjetij, društev ipd. V tem okviru se lahko omeji nacin komunikacije v vseh (virtualnih) prostorih, kjer je naša prisotnost prostovoljna. Na tej osnovi lahko lastniki oziroma upravljalci spletnih mest izvajajo moderiranje razprav na spletu in doloceno komuni­kacijo na osnovi svojih internih pravil tudi odstranijo. Dodati velja, da so bili sovražni govor in razlicne druge oblike DND v slovenskem prostoru sicer že pogosto obravnavani. Izpostaviti velja Dragoš (2007) za sociološko obravnavo, Teršek (2008) za pravno, Bajt (2018) za komunikološko in Milosavljevic (2012) za novinarsko. Kot primer empi­ricne študije velja izpostaviti Vehovar in drugi (2012), v kateri je bila analizi­rana percepcija sovražnega govora v splošni javnosti. Omeniti velja tudi pre­glede aktualnih vidikov obravnavane problematike, ki jih v svojih porocilih podajajo varuh clovekovih pravic, zagovornik nacela enakosti ter prijavna tocka Spletno oko. V pricujocem kontekstu uporabljamo izraz »zašcitena skupina« kot poenostavitev za oznacevanje oseb, pri katerih se upoštevajo »zašcitene okolišcine« oziroma »osebne okolišcine« (angl. protected characte­ristics). Ne uporabljamo ga v siceršnjem (obicajnejšem) smislu oznacevanja »zašcitenih manjšin«. Metodološki pristop Raziskovalna vprašanja V okviru zgoraj zastavljenega vsebinskega okvirja bomo v empiricnem delu skušali odgovoriti na specificna raziskovalna vprašanja: • Kakšni so obseg in oblike ter katere so znacilnosti DND v komentarjih na FB? • Kako je pojav DND povezan z vsebino clanka in vrsto medija ter h kate-rim tarcam je sovražnost usmerjena? • Ali lahko govorimo o skupinah povezanih komentatorjev, ki so odgo­vorni za DND? Zbiranje in struktura podatkov Empiricni podatki so bili zbrani na razmeroma zahteven in kompleksen nacin. Komentarji na FB so bili pridobljeni oktobra 2017 s FB-strani treh slo­venskih novicarskih portalov: 24ur.com, Nova24TV.si in Siol.net.4 Izbor treh portalov je bil opravljen glede na podatke strani Alexa.com, ki meri promet na spletnih straneh. Pogoju najvišje obiskanosti smo dodali pogoj, da ima portal tudi aktivno FB-stran, zaradi cesar je bil izkljucen portal RTVSLO.si, ki ima dobro razvit lasten sistem za interakcijo z obcinstvom. Dva izbrana por­tala, 24ur.com in Siol.net, lahko uvrstimo med sredinske (angl. mainstream) medije, medtem ko je Nova24TV.si izrazito desno usmerjen medij. Glede na nacionalno merjenje obiskanosti spletnih strani MOSS je dnevni doseg vsakega od omenjenih portalov med 200.000 in 400.000 internetnih uporab­nikov, mesecno pa vsak doseže približno polovico slovenskih uporabnikov interneta (MOSS, 2019). Zbiranje oziroma priprava podatkov je podrobno opisana v Ljubešic in drugi (2019). Na tem mestu izpostavljamo le kljucne vidike. V prvem koraku so bile s postopkom podatkovnega strganja pridobljene vse v obdobju zajema podatkov dostopne objave (38.000), skupaj s pripada-jocimi komentarji (268.000), na treh FB-straneh. Pri tem z »objavo« razu-memo FB-povezavo do clanka, ki je v osnovi objavljen na portalu, vendar ga je urednik dodal, skupaj z morebitnim podnaslovom ali povzetkom, še na odgovarjajoci FB-strani portala. Glavnina objav je bila iz obdobja med letoma 2013 in 2017. Skoraj polovica objav je iz leta 2017 in le pešcica iz 2010, 2011 in 2012, bodisi ker medija takrat še ni bilo (Nova24TV.si) bodisi ker medij na FB še ni prenesel komentatorskih aktivnosti. Seveda pa smo Decembra 2019 je imela FB-stran 24ur.com 225.724 všeckov in 222.080 sledilcev, FB-stran Nova24TV.si 23.164 všeckov in 23.374 sledilcev, FB-stran Siol.net pa 47.256 všeckov in 47.313 sledilcev. lahko vkljucili le objave, ki so v casu zajema še obstajale in jih avtorji ali FB niso odstranili. V drugem koraku smo se omejili zgolj na dve tematiki: LGBT in begunci. Na podlagi pilotnega rocnega kodiranja je bil razvit algoritem strojnega ucenja, ki je objave razvrstil glede na njihovo relevantnost za izbrani temat-ski podrocji. Cilj je bil vkljuciti toliko objav, da se doseže približno 5.000 komentarjev za vsako podrocje, kar zagotavlja kriticno kolicino za ucinko­vite postopke strojnega ucenja, obenem pa gre za obseg podatkov, ki jih je še vedno možno rocno kodirati glede na tip DND. Algoritem je identificiral 967 objav s 43.000 komentarjev s podrocja beguncev ter 93 objav s 4.571 komentarji s podrocja LGBT. Za tematiko beguncev je zadošcalo 30 objav, ki so vkljucevale 6.545 komentarjev. Kriterij za izbor 30 objav je bila (najvecja) stopnja relevantnosti za tematiko beguncev, ki jo je pred tem vsaki objavi pripisal algoritem. Objav s tematiko LGBT je bilo manj, zato so bile v analizo vkljucene kar vse objave (93), skupaj z odgovarjajocimi komentarji (4.571). Komentarji, ki nastajajo kot odziv uporabnikov na FB-objave, so struktu­rirani v niti. Nit (angl. thread) se nanaša na zaporedje povezanih komentar­jev, ki imajo isti zacetni komentar. Nova nit se pojavi vsakic, ko nekdo objavi zacetni komentar neposredno pod objavo (in torej ne gre za komentar zno­traj že obstojecih niti). V tretjem koraku je komentarje evalvirala in kodirala skupina 32 posebej usposobljenih anotatorjev (Ljubešic in drugi, 2019: 6). Anotatorji so prispe­vali 56.171 anotacij za 6.545 komentarjev na temo beguncev in 37.080 ano­tacij za 4.571 komentarjev o LGBT. V povprecju ima vsak komentar devet anotacij, kar je omogocilo tako preverjanje zanesljivosti kodiranja kot tudi identifikacijo modalne kategorije. Kodiranje oziroma anotiranje je imelo – glede na anotatorje – ustrezno visok koeficient ujemanja (Krippendorf a > 0.66), preverjeno pa je bilo tudi z ekspertno presojo, ki jo je opravil razisko­valec projekta FRENK. Proces kodiranja oziroma anotiranja Proces kodiranja temelji na zgoraj opisanem konceptu DND. Podrobni kriteriji identifikacije DND so bili opredeljeni v navodilih za anotatorje (FRENK, 2018). Pri tem smo DND presojali na osnovi ocene, ali ima dolocen komentar negativne elemente (nespodoben jezik, žalitve, grožnje ipd.), ki predstavljajo motnjo v komunikaciji ali morda nekoga prizadenejo, hkrati pa raba teh negativnih elementov ne prinaša dodane vrednosti, kar se sicer lahko zgodi v nekaterih specificnih kontekstih (npr. znanost, umetnost, satira, polemika). Pri klasifikaciji glede vrste DND je bila v prvem koraku izvedena presoja, ali gre za negativno usmerjenost proti dolocenim skupinam oziroma ose­bam ali pa gre zgolj za neprimerno komunikacijo. V prvem primeru se je presojalo, proti komu je komentar usmerjen, nato pa še, ali gre za prisotnost elementov spodbujanja nasilja. Projekt FRENK je v tem okviru razvil lastno terminologijo, ki jo zaradi ujemanja oznacevanja s primarnimi podatki v celoti ohranjamo, ceprav je vcasih nekoliko manj intuitivna (Slika 1). a. Ce je doloceni DND-komentar usmerjen proti zašciteni družbeni sku­pini, so anotatorji oznacili, da gre za »Ozadje«. V drugem koraku je sle­dila presoja, ali komentar pri tem kakorkoli grozi oziroma napoveduje, namiguje, spodbuja ali omenja nasilje (»Ozadje – nasilje«, npr.: »Begunce poslati v koncentracijska taborišca in zapliniti, postaviti zid in postreliti vse, ki pridejo blizu.«) ali pa se vkljucujejo zgolj druga negativna stališca do zašcitenih skupin, predvsem žalitve, nestrpnost, diskriminacija ipd. (»Ozadje – žalitev«, npr.: »Muslici so majmuni in posiljevalci, sama drhal.«). Dodati velja, da bi lahko v najekstremnejših primerih – in ob izpolnjevanju drugih pogojev (potencialne) kaznivosti – pri tej skupini DND govorili o potencialnem kaznivem sovražnem govoru. b. Ce komentar ni bil usmerjen proti zašcitenim skupinam, ampak proti drugim osebam in skupinam (npr. zdravnikom, gasilcem, politicnim strankam), so komentar oznacili kot »Ostalo«. Tudi zanj so preverili, ali ima elemente nasilja oziroma grožnje z nasiljem (»Ostalo – grožnja«, npr. »Tanja, ti si neumna, prišel bom k tebi domov in te pretepel«.) ali pa gre za žalitve in druge negativnosti (»Ostalo – žalitev«, npr. »Tone, kar pišeš, je neumno, nimaš pojma, si bedak in rit usrana.«). V ekstremnih prim-erih je tovrstni DND lahko tudi predmet potencialnih civilnih tožb ali prekrškovnih obravnav. c. Ce komentar nima ozadja, ki je usmerjen proti zašcitenim skupinam (a), niti ni usmerjen proti drugim osebam ali skupinam oseb (b), potem gre v primeru DND za »Nespodobni govor« (npr. »Pi*zda«, »Kakšen kreteni­zem«). Kljub temu je motec in se ga lahko, kot smo že omenili, z internimi pravili moderiranja, ki se od medija do medija seveda razlikujejo, sank-cionira oziroma odstrani. Dodati velja, da se je za komentarje, ki vsebujejo elemente DND in torej sodijo v eno od zgornjih treh kategorij, uporabljala operativna oznaka »Sporni govor«. Ce dolocen komentar ni imel elementov DND, pa je dobil oznako »Ni sporni govor«. Slika 1: OZNACEVANJE KOMENTARJEV GLEDE NA VRSTO DND Zgoraj opisana klasifikacija v šest kategorij glede na vrsto DND je bila prva dimenzija presoje oziroma kodiranja komentarjev s strani anotatorjev, ki so poleg tega obravnavali tudi tarco DND. Tarca je bila kodirana enonivoj­sko v pet kategorij, in sicer (a) neposredno na zašciteno skupino (LGBT ali begunci), (b) na subjekte, ki so – dejansko ali domnevno – pozitivno pove­zani z obravnavano zašciteno skupino (predvsem podporniki ali zagovor­niki beguncev ali LGBT), (c) na novinarje ali medij, na (c) FB-komentatorje ter (d) drugo (FRENK 2018). Rezultati Opisne statistike Iz Tabele 1 so razvidne osnovne znacilnosti analiziranih objav glede na število komentarjev in uporabnikov (tj. enkratnih komentatorjev) na objavo. Objave, povezane z begunsko krizo, so imele v povprecju 218 komentarjev (najvec 1.030 in najmanj 5) in 135 razlicnih komentatorjev (najvec 486 in najmanj 3). Objave, povezane s pravicami LGBT-oseb, pa so imele v pov­precju 50 komentarjev (najvec 409 in najmanj 3) in 33 razlicnih komenta­torjev (najvec 347 in najmanj 2). Omeniti velja, da imajo objave, povezane z begunci, tudi vec niti na posamezno objavo. Tabela 1: OPISNE STATISTIKE ZA ŠTEVILO KOMENTARJEV IN ZA ŠTEVILO UPORABNIKOV NA OBJAVO Begunci objave (N1 = 30) LGBT-objave (N2 = 93) Število komentarjev Število uporabnikov Število komentarjev Število uporabnikov Povprecje 218 135 50 33 Mediana 143 93 19 14 Minimum 5 3 3 2 Maksimum 1030 486 409 347 Std. odklon 235 130 83 55 Vir: lastni prikaz. Nastane lahko vtis, da gre za visoke številke, še posebej, ce upoštevamo razmeroma majhno (slovensko) obcinstvo in tudi majhen delež uporabni­kov spleta, ki sploh komentirajo novinarske clanke. Po podatkih raziskave Slovensko javno mnenje (2019) je namrec na vprašanje: »Kako pogosto na spletu komentirate novinarske clanke, novice v registriranih medijih ali avtorske bloge?« skoraj 82 % uporabnikov interneta odgovorilo, da nikoli, slabih 14 % jih komentira zelo redko in le 3,3 % respondentov tedensko ali dnevno. Upoštevati pa je treba, da na število komentarjev vplivajo številni dejavniki. Tako je npr. v raziskavi Richardsona in Stanyerja (2011) bilo na primeru spletnih casopisov iz Velike Britanije povprecno število komentar­jev 19 na objavo, v novejši študiji Slavtcheve-Petkove (2016: 1130) na pri­meru Bolgarije pa povprecno 30. Zaradi razlicnih kontekstov pa to seveda ni neposredno primerljivo. Podatki kažejo na precej intenzivnejšo javno razpravo ob begunski krizi kot ob LGBT-objavah, kar lahko pojasnimo predvsem z dejstvom, da se je v obdobju nastajanja glavnine komentarjev begunska kriza dnevno uvršcala med najudarnejše novice. Hkrati tudi podatki raziskave Slovensko javno mnenje (2019) kažejo na vecjo zaskrbljenost anketirancev glede begunske krize kot glede (domnevno) pretiranih pravic LGBT-oseb, saj je kar 64 % vprašanih izrazilo zaskrbljenost nad begunsko krizo, medtem ko le manjši del vprašanih (42 %) ne podpira poroke istospolnih oseb. Vrsta DND V nadaljevanju smo vsakemu komentarju pripisali modalno kategorijo za vrsto in tarco DND; gre za kategorijo, ki so jo anotatorji dolocenemu komentarju pripisali najpogosteje. Na tej osnovi Tabela 2 prikazuje deleže komentarjev glede na vrsto DND za obe temi. Razberemo lahko, da v gro­bem okoli polovica vseh komentarjev, ki se pojavljajo pri obravnavnih dveh vsebinah, sodi v DND; nekoliko vecji delež je pri beguncih (58 %) kot pri LGBT (46 %). Pri tipu DND izstopajo predvsem žalitve, tako proti zašcite­nim skupinam (»Ozadje – žalitev«) kot proti drugim osebam in skupinam (»Ostalo – žalitev«). Med temama sicer ni velikih razlik glede na vrsto DND, le pri DND z ozadjem izraziteje izstopa tema, povezana z begunci, saj je te vrste DND skoraj štirikrat (»Ozadje – nasilje«) oziroma za polovico (»Ozadje – žalitev«) vec kot v primeru LGBT. Nespodobni govor ima v obeh primerih podobno nizek delež, okoli 2 %. Tabela 2: DELEŽ (%) KOMENTARJEV GLEDE NA VRSTO DND Vrsta DND Ni DND. Ozadje –nasilje Ozadje – žalitev Ostalo – grožnja Ostalo – žalitev Nespodob­ni govor Ne vem. Skupaj LGBT 54,1 1,9 19,9 0,8 20,3 2,2 0,7 100,0 Begunci 42,0 7,5 28,1 0,7 18,8 2,0 1,0 100.0 Vir: lastni prikaz. Pri deležu DND v komentarjih ni vecjih razlik med tremi analiziranimi mediji, saj so komentarji na Nova24TV.si vsebovali vsaj eno od oblik DND v 57 % primerov, na 24ur.com v 56 % in le nekoliko manj, 47 %, na Siol.net. Med portali tudi ni vecjih razlik v številu komentarjev na posameznega komentatorja (povprecje okoli 2) in številu komentarjev v posamezni niti (povprecje med 3 in 4). Poudariti pa velja, da je bilo pri LGBT med skupno 93 objavami kar 64 objav na FB-strani Nova24TV.si (69 %), 17 (18 %) na FB-strani 24ur.com in 12 (10 %) na FB-strani Siol.net. Zaradi razlik v številu niti komentarjev na objavo (in s tem tudi razlik v številu komentarjev na objavo), ki je bilo na Nova24TV. si in na Siol.net (zaradi manjše intenzitete obiskanosti) v primerjavi s 24ur. com bistveno nižje, pa je razmerje med številom vseh komentarjev precej drugacno: Nova24TV.si (41 %), 24ur.com (49 %), Siol.net (10 %). Podobne, ceprav manj izrazite, so razlike oziroma razmerja med portali tudi v primeru beguncev. Tarce DND Tudi pri tarcah je bila vsakemu komentarju pripisana modalna tarca, to je tarca, ki jo je za dolocen komentar oznacilo najvec anotatorjev. V pregledu tarc velja izpostaviti, da okoli polovica komentarjev ni imela tarce, saj kate­goriji »Nespodobni govor« ali »Ni sporni govor« tarce nimata že po sami defi­niciji. Iz Tabele 3, v kateri so tarce analizirane glede na vrste DND v primeru objav na temo beguncev, je razvidno, da so bili v primeru ozadja (»Ozadje – nasilje« in »Ozadje – žalitev«) pri beguncih komentarji praviloma uperjeni neposredno na begunce, v primeru ostalega DND pa so bili v vecjem obsegu usmerjeni tudi proti komentatorju. Znotraj kategorije »Ostalo – grožnja« oziroma »Ostalo – žalitev« pa je bilo proti drugemu FB-komentatorju usmer­jenjih celo 33 % oziroma 42 % vseh komentarjev. Tabela 3: BEGUNCI – TARCE KOMENTARJEV GLEDE NA VRSTO DND Vrsta DND Na be-gunce Povezano z begunci Novinar ali medij Komen­tator Drugo Ne vem. Ni tarce. Skupaj Ni DND. 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,1 99,9 100,0 Ozadje – nasilje 97,4 1,6 0,1 0,2 0,5 0,0 0,2 100,0 Ozadje – žalitev 82,0 8,1 0,5 1,6 7,6 0,1 0,1 100,0 Ostalo – grožnja 6,1 39,7 3,7 33,3 14,3 0,8 1,9 100,0 Ostalo – žalitev 0,7 21,2 15,3 42,2 20,1 0,4 0,1 100,0 Nespodobni govor 0,8 0,7 0,5 0,9 4,8 0,3 92,0 100,0 Ne vem. 0,7 0,4 0,9 0,2 0,6 12,1 85,2 100,0 Vir: lastni prikaz. Podobne znacilnosti glede tarc DND lahko opazimo tudi pri LGBT (Tabela 4); vecje odstopanje je le v deležu tarce »Drugo«, kar pomeni, da so pri tematiki LGBT v primerjavi s tematiko beguncev tarce bistveno pogosteje tretje osebe, ki s problematiko LGBT niso povezane. Posledicno je kategorija »Ostalo« pri tematiki LGBT v primerjavi z begunci redkeje usmerjena proti zašcitenim skupinam in tudi proti mediju oziroma novinarjem. Pri tematiki LGBT so namrec v primeru »Ozadja« bistveno pogostejša tarca predvsem komentatorji in druge osebe. Z nekoliko poenostavitve bi lahko rekli, da je pri beguncih vecji delež potencialno sovražnega govora kot pri LGBT. Tabela 4: LGBT – TARCE KOMENTARJEV GLEDE NA VRSTO DND Vrsta DND Na LGBT Povezano z LGBT Novinar ali medij Komen­tator Drugo Ne vem. Ni tarce. Skupaj Ni DND. 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 99,9 100,0 Ozadje – nasilje 86,8 5,1 0,0 0,4 7,7 0,0 0,0 100,0 Ozadje – žalitev 83,8 6,9 0,1 1,2 7,8 0,1 0,1 100,0 Ostalo – grožnja 3,1 9,2 1,7 25,8 59,7 0,3 0,3 100,0 Ostalo – žalitev 0,5 10,0 8,8 37,7 42,6 0,4 0,0 100,0 Nespodobni govor 0,3 0,1 0,1 0,5 9,3 0,6 89,1 100,0 Ne vem. 0,0 0,3 0,3 0,3 0,7 30,0 68,3 100,0 Vir: lastni prikaz. Ce podatke o tarcah primerjamo še po razlicnih medijih, lahko opazimo dolocene razlike. Pri temi, povezani z begunci, na Nova24TV.si izstopa visok delež žalitev, usmerjen proti novinarjem ali mediju (28 % vseh žalitev), med-tem ko je ta odstotek pri drugih dveh medijih bistveno nižji (8 % 24ur.com in 14 % Siol.net). Proti komentatorjem je pri Siol.net usmerjenih 52 % groženj in ustrahovanj, pri Nova24TV.si 37 % in pri 24ur.com 27 %, kar bi lahko inter-pretirali tudi kot nestrinjanje med komentatorji in nasprotovanje sovražnim komentarjem pri porocanju o begunski krizi. Figenschou in Ihlebaek (2019: 1232) denimo ocenjujeta, da vzpon skrajno desnih alternativnih medijev takrat, ko na teh medijih prevladujeta ksenofobija in teorije zarote, prispeva predvsem k porastu splošnega cinizma, nezaupanja in k polarizaciji. V primeru »Ozadje – nasilje« in »Ozadje – žalitev« pri tematiki LGBT so komentarji praviloma uperjeni neposredno na LGBT; primeri ostalega DND pa so bili tako v kategoriji »Ostalo – grožnja« in ustrahovanje kot v katego­riji »Ostalo – žalitev« usmerjeni predvsem na kategorijo »Drugo« (59,7 % groženj, 42,6 % žalitev) ali na FB-komentatorje (25,8 % in 37,7 %). Razlike po medijih so v tem primeru bistveno manjše kot v primeru beguncev. Pri Siol. net nekoliko izstopata visoka deleža žalitev zoper komentatorje (53 %) in ustrahovanj komentatorjev (52%), pri Nova24TV.si pa nekoliko višji delež žalitev, usmerjenih proti novinarjem ali mediju (13 % v primerjavi s 6 % na Siol.net in 2 % na 24ur.com). Na tej tocki velja dodati, da se ena kljucnih ugotovitev raziskave Su in drugi (2018: 3693) na primeru FB-strani izbranih ameriških medijev nanaša na dejstvo, da je ostal delež medosebnih napadov na druge uporabnike na FB-straneh strankarskih medijev relativno stabilen, ceprav se je skupen delež nedostojnih komentarjev precej razlikoval tako med mediji kot skozi cas. Komentarji na straneh liberalnejših medijev pa so bili manj nedostojni kot na straneh konservativnih medijev, in sicer tako po skupnih deležih kot v kategorijah ekstremne nedostojnosti in grobosti. Dolocene raziskave torej kažejo na povezanost med politicno usmerjenostjo medija in obsegom spornih komentarjev, vendar pa se to v naši raziskavi ni potrdilo, saj imajo vsi trije analizirani portali podobne stopnje DND. Casovna dimenzija Zanimala nas je tudi casovna dimenzija komentiranja, saj nam lahko ponudi predstavo o dolžini spletnega novicarskega cikla in trajanju splet­nih razprav. Povprecen cas med objavo novice na FB-strani posameznega medija in prvim komentarjem je bil 28 minut, najdaljše obdobje je bilo 209,82 minute (3,5 ure), najkrajše pa 15 sekund. V 40 % primerov je bil prvi komentar objavljen manj kot 10 minut po objavi prispevka na FB-strani, v povprecju pa je preteklo 35 ur med objavo in zadnjim dodanim komen­tarjem. Najdaljši cas med omenjenima dogodkoma je bil 343 ur, najkrajši pa 6 minut, kar kaže na zelo velike razlike v trajanju posameznih razprav. Glavnina zadnjega komentarja na doloceno objavo je bila dodana znotraj 30 ur po objavi na FB, kar pomeni, da tudi razprave na spletu v glavnem sledijo 24-urnemu novicarskemu ciklu in le v posameznih primerih trajajo dlje. Na osnovi navedenega lahko pricakujemo, da kratek odzivni cas zace­tnega komentarja vpliva na število nadaljnjih komentarjev. Izkaže se tudi, da imajo niti komentarjev, ko se zacetni komentarji pojavijo zgodaj po objavi, bistveno vec odgovorov. Niti komentarjev, katerih zacetni komen­tarji dobijo prvi odgovor pol ure ali prej po oddaji zacetnega komentarja (prvi kvartil niti glede na odzivni cas zacetnega komentarja), imajo namrec v povprecju 5,8 nadaljevalnega odgovora, kar je skoraj trikrat toliko, kot je šte­vilo nadaljevalnih odgovorov pri tistih nitih komentarjev (2,0), ki prvi odgo­vor dobijo šele štiri ure in pol ali pozneje po oddaji zacetnega komentarja (zadnji kvartil niti glede na odzivni cas zacetnega komentarja). DND-profil komentatorjev V nadaljevanju bomo obravnavali še medsebojno povezanost komenta­torjev in s tem preverjali, ce morda že razmeroma enostavne analize naka­zujejo na usklajeno delovanje. Osnova za izracun medsebojnih povezav komentatorjev bo oddajanje zacetnih komentarjev oziroma nadaljevalnih odgovorov pri skupnih FB-objavah. Za dva komentatorja, ki komentirata isto objavo, namrec lahko z vecjo verjetnostjo domnevamo, da sta pove­zana, še posebej, ce bi komentarje oddajala hkrati. Enota analize bodo torej komentatorji, povezava med njimi pa bo odražala oddajanje komentarjev pri skupnih objavah. Pri analizi povezanosti se bomo omejili na LGBT-tematiko. Glavni razlog za to je, da imamo – pri sicer podobnem obsegu okoli 5.000 komentarjev – bistveno vec objav kot pa pri beguncih (93 proti 30). Ker je objava eden osrednjih objektov analize, je primerno imeti njihovo cim vecje število. V tem okviru bomo zato obravnavali zgolj 1.988 komentatorjev, ki so odda­jali komentarje pri analiziranih LGBT-objavah. Število 93 objav s podrocja LGBT se je sicer naknadno zmanjšalo na 85 objav, ker so anotatorji ocenili, da dolocena objava v resnici ni bila s podrocja LGBT, kamor jo je pred tem uvrstil avtomatski algoritem. Pred analizo povezanosti smo najprej vsakemu komentatorju pripisali njegovo znacilno vrsto DND, in sicer na osnovi predhodno identificiranih prevladujocih (modalnih) anotacij njihovih komentarjev. Za vsak posa­mezni komentar smo torej opredelili njegovo najpogostejšo (modalno) anotacijo, nato pa smo izracunali strukturo modalnih DND-kategorij vseh njegovih komentarjev. To lahko imenujemo tudi DND-profil dolocenega komentatorja. V naslednjem koraku smo vseh 1.998 komentatorjev s pomocjo razvršca­nja v skupine (angl. »K-means clustering«) na osnovi njihovega DND-profila razvrstili v tri segmente: • V prvem segmentu DND (A) je 496 (25 %) vseh komentatorjev. Zanje je znacilen prevladujoc odstotek anotacij »Ostalo«, saj v povprecju 56 % nji­hovih komentarjev sodi v »Ostalo – žalitev«. Gre torej za komentatorje, za katere je znacilen DND, ki sicer nima ozadja, usmerjenega proti zašcite­nim skupinam, ampak gre za negativno usmerjenost proti ostalim ose­bam in skupinam. • V drugem segmentu DND (B) je 973 (49 %) komentatorjev, za katere so znacilni komentatorji, pri katerih prevladujejo komentarji z oznako »Ni sporni govor«. Navedena kategorija v povprecju obsega kar 84 % vseh njihovih komentarjev. Gre torej za »spodobne« komentatorje z govorom, ki ne sodi v DND. • V tretjem segmentu DND (C) je 529 (26 %) komentatorjev. Zanje je zna-cilna kategorija »Ozadje«, saj v povprecju kar 64 % njihovih komentarjev sodi v kategorijo »Ozadje – žalitev«. V tem primeru gre torej za komenta­torje, za katere je znacilen govor, ki je usmerjen proti zašcitenim skupi­nam; v ekstremnem primeru in ob izpolnjevanju drugih pogojev kazni­vosti se to lahko kategorizira tudi kot potencialni kazniv sovražni govor. Povzamemo lahko, da tako kot okoli polovica vseh komentarjev s pod-rocja LGBT sodi v doloceno vrsto DND, tako tudi okoli polovica komen­tatorjev – glede na svoj DND-profil – sodi v segment DND-komentatorjev, katerih govor sodi pretežno v DND. Dejstvo, da le pri 49% komentatorjev od skupno 1.998 prevladujejo komentarji, ki niso sporni oziroma ne sodijo v DND, je seveda neugodno in zaskrbljujoce. Hkrati pa je to po svoje tudi presenetljivo, saj DND-komentarji torej niso domena pešcice nadpov­precno aktivnih DND-komentatorjev, ampak se podobna DND-struktura kot med komentarji razmeroma enakomerno preslikuje tudi v znacilnosti komentatorjev. Analiza omrežne povezanosti na osnovi skupnih objav Komentatorji v splošnem niso izraziteje povezani. Med 1.998 komenta­torji, ki so pri tematiki LGBT oddali vsaj en komentar, je namrec imelo le 271 (14 %) komentatorjev s katerim izmed drugih komentatorjev vsaj dve skupni objavi, samo 35 (2 %) komentatorjev pa je imelo z drugimi komenta­torji vsaj tri skupne objave. Omrežje je torej razmeroma redko in nepovezano. To je pravzaprav tudi pricakovano, saj govorimo o javnem komentiranju objav, pri katerem sodelujejo spletni obiskovalci, ki se med seboj vecinoma ne poznajo. Dodati velja, da v omrežju niso bile upoštevane zanke, ki bi pomenile, da je komen­tator pri isti objavi oddal dva komentarja ali vec. Pri nadaljnji analizi se bomo osredotocili na 35 najbolj povezanih komen­tatorjev, ki imajo z drugimi komentatorji na osnovi skupnega pojavljanja pri isti objavi vsaj tri povezave. Na Sliki 3 je – s pomocjo orodja Pajek5 – pri­kazanih 44 povezav med 35 komentatorji, ki so hkrati komentirali vsaj tri skupne FB-objave. Debelina crte odraža jakost povezave (število skupnih objav). Tokrat je v segmentu A, kjer prevladuje »Ostalo«, skupno 9 (26 %) komentatorjev. V segmentu B, za katerega je znacilna kategorija »Ni DND«, je 11 (32 %) komentatorjev, v segmentu C, kjer prevladuje »Ozadje«, pa je 14 (41 %) komentatorjev. Ocitno je med bolj povezanimi komentatorji – glede na siceršnji DND-profil komentatorjev – bistveno vec komentatorjev z izra­zito negativnim DND-profilom (segmenta A in C). Pri tem posebej izstopajo komentatorji segmenta C, kjer prevladuje »Ozadje« (C), torej komentatorji, ki so usmerjeni proti zašcitenim skupinam. V smislu same strukture omrežja pa – razen prevladujoce vloge DND-komentatorjev (68 %) – ni opaziti izrazi­tejšega vzorca (npr. zelo izrazita podomrežja katerega od segmentov). Tudi komentator 456 (zaporedne številke komentatorjev so dolocene slucajno), ki je v središcu omrežja z 10 povezavami, sodi v skupino (A), ki ni usmerjena proti zašcitenim skupinam, ampak pretežno izraža žalitve proti ostalim ose­bam (npr. udeležencem v razpravi). Slika 2: OMREŽJE 35 KOMENTATORJEV, KI SO MED SEBOJ POVEZANI Z VSAJ TREMI SKUPNIMI OBJAVAMI Vir: lastni prikaz. Vec o orodju Pajek je dostopno na: http://mrvar.fdv.uni-lj.si/pajek/. Zgoraj identificirane komentatorje, ki so med seboj bolj povezani, smo dodatno analizirali glede na razpoložljive indikatorje, ki so jih uporabili Mihaylov in drugi (2018), in sicer: število komentarjev na aktivni dan komen­tiranja, število komentarjev na objavo ter casovno razdaljo med oddajo zacetnega komentarja in FB-objavo. Analiza ne pokaže izrazitih skupin, kar delno lahko pojasnimo tudi z dejstvom, da najvecje število komentar­jev na aktivni dan pri nobenem komentatorju ne preseže 17. Komentator z DND-profilom, ki ima najvec komentarjev, pa je v celotno bazo LGBT (4.571 komentarjev) skupno prispeval le 39 komentarjev. Vse navedeno nakazuje, da bi težko govorili o usklajenem delovanju komentatorjev. Seveda pa je to še vedno mogoce, ce bi komentatorji uporabljali zelo napredno in prikrito strategijo (npr. vec uporabniških imen, visoko usklajeno delovanje ipd.). Sklep Santana (2015: 103–104) izpostavlja, da novo obdobje participatornega novinarstva narekuje temeljito transformacijo nacinov, s katerimi se obcin­stvo izraža. Izražanje mnenj ni vec omejeno na tradicionalne kanale, kot so denimo pisma bralcev ali osebna komunikacija na javnih mestih, ampak se je med drugim preselilo v komentiranje na spletnih straneh medijev, v zadnjem obdobju predvsem na straneh družbenih omrežij. Vse to pa pove-cuje tudi možnosti za t. i. temno participacijo. V clanku smo najprej pre­gledali nekatera ozadja, nato pa smo za operativne potrebe raziskovanja opredelili koncept družbeno nesprejemljivega diskurza (DND), pri katerem gre za negativno komunikacijo, ki je potencialno sporna oziroma nespre­jemljiva na ravni družbe ali njenih delov (npr. vulgarizacija komuniciranja, oteževanje sporazumevanja, spodbujanje nasilja). V ekstremnih primerih se zato v tako komunikacijo tudi posega bodisi prek pravosodnega sistema (npr. kaznivi sovražni govor) bodisi prek intervencij upravljalcev odgovar­jajocega spletnega mesta (npr. moderiranje). Razmejitve se seveda razliku­jejo in so predmet številnih razprav (pravnih, socioloških, komunikoloških ipd.), v raziskavi pa smo se odlocili za specificne kriterije, ki v DND vkljucu­jejo razmeroma širok nabor negativne komunikacije. V empiricnem delu smo obseg in znacilnosti DND analizirali na podat­kih projekta FRENK, ki je v prvem koraku za obdobje 2010–2017 zajel vse komentarje, ki so obstajali oktobra 2017 na treh najbolj obiskanih FB-straneh novicarskih portalov v Sloveniji (24ur.com, Siol.net, Nova24TV.si). Analizo smo v drugem koraku omejili na dve podrocji, begunci in LGBT, ki sta zaradi polarizacije stališc posebej primerni za obravnavo DND. V tretjem koraku je bilo v podrobno analizo vkljucenih okoli pet tisoc komentarjev za vsako od izbranih podrocij. Posebej usposobljeni anotatorji so komentarje iz tretjega koraka kodirali glede na vrsto in tarco DND. Rezultati kažejo, da je bila okoli polovica vseh komentarjev, ki se pojav­ljajo pri obravnavnih dveh vsebinah, opredeljena kot DND; nekoliko vecji delež je pri beguncih (58 %) kot pri LGBT (46 %). Pri vrsti DND po pogostno­sti izstopajo predvsem žalitve; tako proti zašcitenim skupinam (kar lahko pomeni tudi potencialni kaznivi sovražni govor) kot proti drugim osebam in skupinam. Tudi sicer rezultati kažejo intenzivnejšo komentatorsko raz­pravo o begunski krizi kot o LGBT-objavah, kar pojasnjujemo predvsem z ekstremnostjo begunske krize. Med temama sicer ni bistvenih razlik glede na vrsto DND, le pri neposredni usmerjenosti proti zašcitenim skupinam je pri komentarjih s tematiko beguncev delež DND vecji kot pri LGBT. Pri strukturi komentarjev in komentatorjev (npr. povprecno število komentarjev in komentatorjev v niti razprave) ter pri deležu in vrsti DND ni vecjih razlik med tremi portali, saj so komentarji na Nova24TV.si vsebo­vali eno od oblik DND v 57 % primerov, na 24ur.com v 56 % in nekoliko manj, 47 %, na Siol.net. Pri tematiki beguncev sicer na Nova24TV.si nekoliko izstopa visok delež žalitev, usmerjenih proti novinarjem ali mediju in dru­gim komentatorjem (38 % vseh žalitev). Izrazitejše razlike med portali pa obstajajo v deležu samih objav, ki so jih uredniki – poleg objave na samem portalu – objavili na odgovarjajoci strani FB, kjer so te objave nato generirale komentarje, ki sodijo v DND. Pri tem z vecino vseh objav izstopa Nova24TV.si. Analiza casovne dimenzije komentiranja je pokazala, da je bila glavnina zadnjih komentarjev dodana znotraj 30 ur po objavi prispevkov na FB, pri cemer zgodnji zacetni komentarji pomembno vplivajo na obseg nadaljnjega komentiranja. Razmeroma visok delež DND lahko kaže na specificno percepcijo (ne) prevzemanja odgovornosti za izjave v javni komunikaciji, kar je tudi ena od kljucnih ugotovitev naše raziskave, v katero bi se veljalo v prihodnje poglo­biti tudi kvalitativno. Wahl-Jorgensen (2019: 13) izpostavlja, da – ceprav so lahko negativne emocije, kot je jeza, vcasih produktivne – je jasno, da ima diskurzivna klima, v kateri prevladujejo negativne emocije, artikulirane z namernim izkljucevanjem, resne posledice za politicno participacijo, saj prispevajo k cinicnemu odnosu do politicnega angažiranja. Javno izražanje negativnih in razdiralnih emocij lahko tako po njenem mnenju spodkoplje širše oblike javnega razpravljanja, ceprav utrjuje vezi znotraj posamezne skupnosti. Ben-David in Matamoros-Fernandez (2016) sta na primeru FB celo pokazala, da je pri družbenih medijih širjenje sovraštva pogosto pove­zano s tehnološkimi zmožnostmi in politikami teh platform. Döveling in drugi (2018) zato menijo, da imajo vpogledi v kompleksen spekter media-tiziranih emocij vedno vecjo težo, saj pogosto sovpadajo s politicnimi kam­panjami, naravnimi nesrecami itd., zato je »digitalne afektivne kulture«, ki se nenehno spreminjajo in razvijajo, priporocljivo preucevati longitudinalno. Kljub visokim deležem DND nismo potrdili indicev za obstoj organizi­ranih kampanj. Podrobna analizira 1.998 komentatorjev s podrocja LGBT je namrec pokazala, da je zelo malo komentatorjev, ki bi izstopali po inten­zivnosti in povezanosti z drugimi komentatorji. V tem okviru velja izposta­viti, da je delež DND-komentatorjev med vsemi komentatorji (polovica) prakticno enak deležu DND-komentarjev med vsemi komentarji (polovica). DND-komentarjev torej ne generirajo aktivisti, ampak enostavno prevladu­jejo pri polovici komentatorske populacije. Vse navedeno se seveda nanaša zgolj na FB-komentarje s tematiko LGBT in beguncev, ki so se v opazovanem obdobju (2010–2017) pojavljali na obravnavanih treh portalih. Ker pa gre za slovenske portale, ki se uvršcajo med najbolj obiskane, in ker smo v obravnavano obdobje vkljucili vse zajete objave s podrocja LGBT ter vse najvišje rangirane (glede na izdelane klasifi­katorje) objave za tematiko beguncev, navedeni deleži DND veliko povedo o naravi komunikacije na slovenskih družbenih omrežjih. Na tej tocki se lahko pojavi vprašanje glede razlik, ki bi nastale, ce bi razis­kavo ponovili še na drugih vsebinskih tematikah, na drugih spletnih mestih v Sloveniji ali v primerljivih državah; vse to bi seveda omogocilo bistveno bolj poglobljeno vsebinsko interpretacijo. Glede ostalih omejitev velja posebej izpostaviti vprašanje kriterijev DND. Pri tem je treba jasno lociti vprašanje operativnih kriterijev, ki se v doloce­nem kontekstu dejansko uporabljajo – npr. tožilski kriteriji potencialno kaznivega sovražnega govora ali FB-kriteriji za odstranjevanje komentarjev –, od kriterijev, ki se uporabljajo v dolocenem raziskovalnem procesu. V pricu­joci raziskavi so bili kriteriji razmeroma strogi. Ob tem pa je treba jasno izpo­staviti percepcijo tovrstne (DND) komunikacije s strani javnosti. Vehovar in drugi (2012) so namrec na osnovi anketne raziskave, v okviru katere so respondenti ocenjevali štiri tipicne primere negativne spletne komunikacije (sovražni govor, žalitve, grožnje, nespodobnosti), pokazali, da obstaja zgolj nekaj odstotkov splošne javnosti, ki je tovrstno komuniciranje sploh ne moti. Še izraziteje je navedeno potrdila ponovitev te raziskave v letu 2019 (SJM, 2019). Videti je torej, da so strožji kriteriji pri omejevanju DND-komunikacije v interesu splošne javnosti. Vsekakor pa ostaja identifikacija oziroma razme­jitev DND eden vecjih izzivov raziskovanja na tem podrocju tudi v prihodnje. Nadaljnji dve omejitvi – in s tem izziva za prihodnje raziskovanje – se nanašata na specificno naravo komentarjev na FB-straneh portalov. Postavlja se namrec vprašanje, ali podobne znacilnosti veljajo tudi za komentarje na krovnih spletnih straneh portalov. Je tam delež DND vecji ali manjši? Še pomembnejše je vprašanje sprememb po letu 2017, saj je Evropska komisija s FB (in drugimi korporacijami) sklenila kodeks o omejevanju sovražnega govora, ki je glede odstranjevanja komentarjev na FB prinesel zelo velike spremembe (Spletno oko, 2019). LITERATURA Bajt, Veronika (2018): Online hate speech and the »refugee crisis« in Slovenia. V: ŽAGAR, Igor Ž. (ur.), et al. The disaster of European refugee policy: perspectives from the »Balkan route«. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing, 133–155. Ben-David, Anat in Ariadna Matamoros-Fernandez (2016): Hate Speech and Covert Discrimination on Social Media: Monitoring the Facebook Pages of Extreme-Right Political Parties in Spain. International Journal of Communication 10: 1167–1193. Döveling, Katrin, Anu A. Harju in Denise Sommer (2018): From mediatized emo­tion to digital affect cultures: New technologies and global flows of emotion. Social media + society 1–11. Eldridge, Scott A., Kristy Hess, Edson C. Tandoc Jr. & Oscar Westlund (2019): Navigating the Scholarly Terrain: Introducing the Digital Journalism Studies Compass. Digital Journalism 7 (3): 386–403. Figenschou, Tine Ustad and Karoline Andrea Ihlebaek (2019): Challenging Journalistic Authority: Media criticism in far-right alternative media. Journalism Studies 20 (9): 1221–1237. Hille, S. in Bakker P. (2014): Engaging the Social News User. Journalism practice, 8 (5): 563–572. Hipfl, Brigitte (2018): Affect in Media and Communication Studies: Potentials and Assemblages. Media and Communication 6 (3): 5–14. Jontes, Dejan (2017): Med distanciranostjo in angažiranostjo: protislovja porocanja o »begunski krizi« v dnevnem tisku. Dve domovini: razprave o izseljenstvu 45: 185–200. Kapidzic, Sanja, Christoph Neuberger, Stefan Stiglitz and Milad Mirbabaie (2019): Interaction and influence on Twitter. Digital Journalism 7 (2): 251–272. Kuhar, Roman in Alenka Švab (2019): Nasilje nad lezbijkami in geji v Sloveniji: primerjava podatkov iz raziskav 2003–2004 in 2014–2015. Casopis za kritiko znanosti 47 (275): 11–29. Ljubešic, Nikola, Darja Fišer and Tomaž Erjavec (2019): The FRENK datasets of socially unacceptable discourse in Slovene and English. Dostopno prek https:// arxiv.org/abs/1906.02045.pdf, 20. 4. 2020 Luthar, Breda (2017): Begunci in »Odmevi«: epistemologija konvencij. Dve domo­vini: razprave o izseljenstvu 45: 153–168. Lünenborg, Margreth in Tanja Maier (2018): The Turn to Affect and Emotion in Media Studies. Media and Communication 6 (3): 1–4. Massanari, Adrienne (2015): #Gamergate and The Fappening: How Reddit’s algo­rithm, governance, and culture support toxic technocultures. New Media &Society 19 (3): 329–346. Mihaylov, T., T. Mihaylova, P. Nakov, L. Màrquez, G. D. Georgiev & I. K. Koychev, (2018): The dark side of news community forums: opinion manipulation trolls. Internet Research, 28 (5): 1292–1312. Milosavljevic, Marko (2012): Regulacija in percepcija sovražnega govora: analiza dokumentov in odnosa urednikov spletnih portalov. Teorija in praksa 49 (1): 112–130. Moor, P.J., A. Heuvelman, R. Verleur (2010): Flaming on Youtube. Computers in Human Behavior, 26: 1536–1546. Murthy, Dhiraj and Sanjay Sharma (2019): Visualizing YouTube’s comment space: online hostility as a networked phenomena. New media & society 21 (1): 191– 213. Newman, Nic, Richard Fletcher, Antonis Kalogeropoulos in Rasmus Kleis Nielsen (2019): Reuters Institute Digital News Report 2019. Dostopno prek http://www. digitalnewsreport.org/survey/2019/overview-key-findings-2019/, 20. 4. 2020. Oblak Crnic, Tanja in Dejan Jontes (2017): (R)evolution of perspectives on inter­activity: From a media-centered to a journalist-centered approach. Medijske študije 8 (15): 39–54. Petrovcic, Andraž, Vasja Vehovar and Aleš Žiberna (2012): Posting, quoting, and replying: a comparison of methodological approaches to measure communica­tion ties in web forums. Quality & Quantity 46 (3): 829–854. Papacharissi, Zizi (2004): Democracy online: civility, politeness, and the democratic potential of online political discussion groups. New Media & Society 6 (2): 259– 283. Papacharissi, Zizi (2016): Affective publics and structures of storytelling: senti­ments, events and mediality. Information, communication and society 19 (3): 307–324. Quandt, Thorsten (2018): Dark participation. Media and communication 6 (4): 36–48. Richardson, J. E., & J. Stanyer, (2011): Reader opinion in the digital age: Tabloid and broadsheet newspaper websites and the exercise of political voice. Journalism 12: 983–1003. Santana, Arthur D. (2015): Incivility dominates online comments on immigration. Newspaper research journal 36 (1): 92–107. Slavtcheva-Petkova, Vera (2016): Are newspapers’ online discussion boards democratic tools or conspiracy theories’ engines? A case study on an Eastern European »Media War«. Journalism & Mass Communication Quarterly 93 (4): 1115–1134. Su, Leona Yi-Fan, Xenos, Michael A., Rose, Kathleen M., Wirz, Cristopher, Scheufele, Dietram A., and Brossard, Dominique (2018): Uncivil and personal? Comparing patterns of incivility in comments on the Facebook pages of news outlets. New media & society 20 (10): 3678–3699. Teršek, Andraž (2008): Sovražni in napadalni govor – nazaj k doktrinarnim lekcijam vrhovnega sodišca ZDA. Pravna praksa 27 (4). Valenzuela, Sebastián, Daniel Halpern, James E. Katz & Juan Pablo Miranda (2019): The Paradox of Participation Versus Misinformation: Social Media, Political Engagement, and the Spread of Misinformation. Digital Journalism DOI: 10.1080/21670811.2019.1623701 Vehovar, V., A. Motl, L. Mihelic, B. Bercic, A. Petrovcic (2012): Zaznava sovražnega govora na slovenskem spletu. Teorija in praksa, 49 (1): 171–189. Vezovnik, Andreja (2018): Securitizing migration in Slovenia: a discourse analysis of the Slovenian refugee situation. Journal of immigrant & refugee studies: inter­national, national, and regional theory, research, and practice 16 (1/2): 39–56. Wahl-Jorgensen, Karin (2019): Emotions, Media and Politics. London: Polity. Watanabe, H., M. Bouazizi in T. Ohtsuki (2018): Hate Speech on Twitter: A Prag­matic Approach to Collect Hateful and Offensive Speech Detection. IEEE Access 6, 13825–13835. Westlund, Oscar and Mats Ekström (2018): News and Participation through and beyond Proprietary Platforms in an Age of Social Media. Media and communica­tion 6 (4): 1–10. VIRI Council of Europe (1997). Recommendation No. R (97) 20 of the Committee of Ministers to member states on »hate speech«. Dragoš, Sreco. Sovražni govor. Socialno delo 2007, 46 (3): 135–144. MOSS (Merjenje obiskanosti spletnih strani), 2019. Dostopno prek https://www. moss-soz.si/rezultati/, 20. 4. 2020. Slovensko javno mnenje 2019. Spletno oko. (2019). Boljša odzivnost družbenih omrežij, zaostaja Twitter. Dostopno prek https://www.spletno-oko.si/novice/boljsa-odzivnost-druzbenih-omrezij--zaostaja-twitter, 20. 4. 2020. Nina KOLENC, Frane ERCULJ, Samo PAVLIN* IZZIVI RAZVOJA KOMPETENC GLEDE NA RAZLIKE V DELOVNEM OKOLJU: PRIMER KOŠARKARSKEGA TRENERJA**1 Povzetek. V clanku se ukvarjamo s problematiko vpliva razlicnih delovnih okolij na izvajanje nalog in razvoj kompetenc. Pristop gradimo na primeru športnega tre­nerstva, pri cemer se osredotocimo na iskanje podob­nosti in razlik med košarkarskim trenerjem za vse in košarkarskim trenerjem v vrhunskem športu. Empiricni del clanka temelji na pridobivanju in preverjanju infor­macij v fokusnih skupinah in delavnicah s strokovnjaki in praktikanti razlicnih kariernih stopenj in razlicnih segmentov trga dela košarkarskega trenerja. Na tej pod-lagi smo oblikovali razlicne kompetencne modele košar­karskih trenerjev in ugotavljali, kaj vpliva na dinamiko med njimi. Na ta nacin smo predstavili izviren meto­dološki pristop na podrocju razvoja kompetenc, ki bo še posebej zanimiv za proucevalce razvoja cloveških virov, sociologije dela in profesionalnih skupin. Kljucni pojmi: poklicna profesionalizacija, razvoj clo­veških virov, kompetence, izobraževanje, šport, košarka Uvod Razumevanje odnosa med organizacijskimi in sektorskimi specifikami ter pricakovanim znanjem in kompetencami je že desetletja velik strokovni in znanstveni izziv na podrocju upravljanja in razvoja cloveških virov, socio-logije dela in profesionalnih skupin. V tem prispevku bomo dialekticni odnos med delom in razvojem kompetenc obravnavali na primeru šport­nega in še posebej košarkarskega trenerja. To pomeni odmik od obicajnih praks proucevanja discipline cloveških virov, ki na športno podrocje pose-gajo le redko. Proucevanje razvoja cloveških virov na podrocju športnega trenerstva pogosto izhaja iz dinamike med bolj in manj formaliziranimi * Mag. Nina Kolenc, profesorica športne vzgoje, Osnovna šola borcev za severno mejo, Maribor, Slovenija; Dr. Frane Erculj, redni profesor, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Slovenija; Dr. Samo Pavlin, redni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. Clanek temelji na magistrskem delu: Kolenc, Nina. Oblikovanje kompetencnega profila košarkar­ skega trenerja v Sloveniji. Ljubljana, 2015. ucnimi procesi. V tem kontekstu Piggott (2012) in tudi Sawiuk ter drugi (2016) opozarjajo, da imajo bolj formalizirani sistemi izobraževanja v celot­nem ucnem procesu športnega trenerja omejeno vlogo. Avtorji ugotavljajo, da usposabljanja, ki jih urejajo toga formalna pravila, pogosto niso najbolj primerna za prenos tihega znanja. Pri tem se povedano nanaša na odnos med razlicnimi formaliziranimi oblikami usposabljanj in ucenjem ob delu. Nadalje, o dopolnjevanju formaliziranih oblik ucenja s skupnostmi praks športnih trenerjev posebej govorita Stoszkowski in Collins (2014). Pri tem, podobno kot prej omenjeni avtorji, opozarjata, da trenerji pogosto ugotav­ljajo, da formalni sistemi izobraževanja ne dosegajo v zadostni meri svojih ciljev in razvoja pricakovanih kompetenc. Vrzel zapolnjujejo neformalni in aformalni procesi ucenja, izbira slednjih pa je (pre)pogosto prepušcena posamezniku. Avtorja sklepata, da bi se stroka morala poglobljeno ukvarjati s proucevanjem skupnosti praks kot temeljnih celic situacijskega ucenja, ki teoreticno znanje naredijo uporabno tako, da uskladijo skupnost, prakso, pomen in razvoj identitete, o cemer natancneje pišejo avtorji s podrocja situacijskega ucenja (Wenger et al., 2002). Paradoksalno pa avtorja v pro-cesu krepitve kvalitete neformalnih izobraževanj vidita formalno izobraže­vanje kot kljucno. Pri tem se uspeh pogosto odraža v dopolnjevanju raz­licnih oblik formaliziranega ucenja z lastnimi izkušnjami (Koh et al., 2011). Raznoterost ucnih izkušenj je torej temelj, na podlagi katerega športni tre­nerji razumejo in interpretirajo telesne gibe športnikov, njihovo medse­bojno usklajevanje, kompetence ter zadolžitve. Poraja se torej vprašanje, kakšne prvine in procesi so potrebni za celostno usposabljanje oziroma razvoj športnih trenerjev. Nanj med mnogimi posku­šajo odgovarjati Jakobs in drugi (2016). Avtorji ugotavljajo potrebo po (samo)refleksiji participatorne akcije oziroma, kar sta v teoriji organizacij­skega ustvarjanja znanja in procesih socializacije in internalizacije že pred casom opisala japonska avtorja Nonaka in Takeuchi (1995). Jakobs in drugi (2016) problematizirajo odnos transformacije osebnosti bodocih trenerjev skladno z eticno substanco, prakso in seveda lastnimi idejami o tem, kakšen naj bi bil dober trener. Slednje je seveda odraz subjektivne percepcije svo­jih izkušenj, na katere pa lahko pomembno vpliva izobraževalni proces s procesom kriticne refleksije. Kot trdi Cushion (2018), sta refleksija in »refle­ksivna praksa« temeljna elementa trenerstva in usposabljanja trenerjev. Kontinuirana sposobnost kriticne refleksije svojega okolja in lastnega dela je sicer kljucen mehanizem modernih družbenih sistemov (Giddens, 1990). V tem kontekstu Kos in Pavlin (2017: 808) opozarjata, da … refleksivnost metodološko zahteva ciklicno permanentno (sociolo­ ško) analizo. Še vec, potrebna je tudi analiza analize … Refleksivnost je individualna, lahko tudi zelo intimna praksa, obenem pa je institucionalizirana, tj. vgrajena v temeljne principe delovanja moder- nih družb. Pri tem podrocje športnega trenerstva ni izjema. Ce torej želimo zacrtati celostni model razvoja kompetenc športnega trenerja, se velja najprej vprašati, kakšne kompetence delo od trenerja zah­teva in kako so te kompetence pogojene z izvajanjem delovnih nalog in specificnim organizacijskim okoljem. Pri tem uvod v razpravo ter interpre­tativni okvir naše diskusije predstavljata karakteristike globalnega razvoja športnega trenerstva. Dinamiko razvoja na podrocju zagotovo dolocajo pricakovanja po visoki specializiranosti trenerjev glede na razlicne skupine vadecih. Povedano pomeni odmik od celostnega pristopa usposabljanja trenerjev zacetnikov za razlicne skupine vadecih (Petry et al., 2005; Cronin in Armour, 2015). Ob tem je treba poudariti, da so med športom v vsakda­njem življenju in profesionalnim športom pomembne razlike. Še posebno v profesionalnem športu sta pridobivanje in selekcija trenerjev povezana z visoko stopnjo tekmovalnosti. Zato sklepamo, da so med kompetencnimi profili – glede na segment dela – pomembne razlike, kar (lahko) izvajanje delovnih nalog postavlja v povsem drugacne kontekste. Proucevanje razvoja kompetenc športnih trenerjev je tako velik meto­dološki izziv, ki se ga »pristojne« institucije na tem podrocju lotevajo na zelo razlicne nacine. Zato se nabori in opisi kompetenc med seboj tudi precej razlikujejo. Smernice Mednarodnega sveta za izobraževanje trener­jev2 (ICCE 2010: 6) na primer poleg profesionalnih kompetenc poudarjajo pomen lastnih športih izkušenj, razvoj posebnih znanj glede na posamezne skupine vadecih, spoštovanje pravic, dostojanstva in vrednot posameznega športnika in podobno. Mednarodna trenerska organizacija z Mednarodnim športnim trenerskim ogrodjem3 (ISCF, 2012: 28) profesionalne kompetence (npr. tehnika, taktika, oprema …) postavlja v razmerje do razvoja in motiva­cije športnika, športne znanosti, genericnih spretnostih, kot so verbalna in neverbalna govorica, medosebno in medkulturno znanje, metodologija tre­niranja in še bi lahko naštevali. V nadaljevanju clanka ne bomo poglabljali razprave s pregledom obstojecih nacionalnih in nadnacionanih kompetenc­nih modelov na podrocju športnega in košarkarskega trenerstva, temvec se bomo po krajšem preglednem opisu poklica in kompetenc košarkarskega trenerja poglobili v študijo izbranega primera: zanimalo nas bo, kakšne so sorodnosti in razlike delovnih nalog in kompetenc za trenerje košarke glede na segment dela in razlicne skupine vadecih v Sloveniji. 2 Angl. International Council of Coach Education (ICCE). 3 Angl. International Sports Coaching Framework (ISCF). Delo in poklic športnega trenerja Opis športnega trenerja v tem clanku gradimo na kompetencnem pri­stopu, tako kot sta ga opisala Spencer in Spencer (1993: 9–10) v smislu prepletanja znanja, spretnosti, motivov in osebnostnih lastnosti, ki vplivajo na to, kako se bo posameznik obnašal v doloceni socialni situaciji. Avtorja ugotavljata, da je kompetentnost odvisna od naslednjih treh dejavnikov: delovne situacije, posameznika in organizacije. Kompetence športnih in košarkarskih trenerjev umestimo, primerjamo in opisujemo na podoben nacin kot kompetence vecine ostalih poklicnih skupin. Za vecino ekip v športu je – podobno kot za time v podjetjih – znacilno, da so sestavljeni iz ciljnega usmerjenja nalog delujocih clanov tima, vodenje tima, procesa medsebojne izmenjave izkušenj in znanj, pri cemer pa so za razliko od kla­sicnih timov v podjetjih specificni zaradi konstantne velikosti clanov tima, natancno dolocenih pravil aktivnosti delovanja v športu ter javno znanih in izjemno natancnih rezultatov svojega dela (Chelladurai, 2001: 50). Petry in drugi (2005) opredeljujejo štiri glavna podrocja aktivnosti špor­tnih trenerjev, in sicer: pripraviti športnika na tekmovanje (s procesi nacr­tovanja, organizacije, z vodenjem in evalviranjem primernega programa in procesa treningov), organizacija tekmovanja (nacrtovati, organizirati, voditi in evalvirati primerne dogodke, turnirje, programe in tekmovanja), menedžirati (voditi, usmerjati ali nadzorovati ljudi, povezane s športom) ter izobraževati (uciti, inštruirati ali biti mentor ljudem, povezanim s športom). Znotraj vsake od aktivnosti izvajajo (opravljajo) trenerji pripadajoce naloge nacrtovanja (sposobnost sestaviti program po korakih tako, da dosežemo cilje vadbe, serije vadb, letne ali vecletne programe), organizacije (sposob­nost koordinirati in ukrepati tako, da bodo cilji doseženi na uspešen in ucin­kovit nacin), vodenja in upravljanja (sposobnost opravljanja in izvršitve nacrtovanih in organiziranih nalog), evalvacije (sposobnost študirati, ana­lizirati in odlocati o uporabnosti, vrednosti, pomenu ali kakovosti drugih navedenih procesov) ter raziskovanja in samorefleksije. Tako kot pri neka­terih drugih profesijah je za dobro izvajanje trenerskega poklica potrebno združevati znanja z razlicnih podrocij. Upravljanje procesa treniranja, torej temeljne enote delovnega procesa trenerja, poteka v treh fazah, ki so tesno povezane med seboj (Dežman, 2013: 103): analiza in nacrtovanje, izvajanje vadbenega procesa in stalen nadzor ter nadzorovanje oziroma ugotavljanje ucinkovitosti procesa treni­ranja. Izvajanje teh procesov je mocno odvisno od prepletanja osebnosti trenerja in specifik treniranja (Pavlovic, 2006: 71–99), kar se odrazi v specifi­kah procesa treniranja, pripravi programov treningov, nadzoru trenažnega procesa, svetovanju in vsestranski skrbi za igralce, motiviranju za treninge in tekme, vodenju igralca in skupine (moštva, ekipe) ter analizi treningov in tekem. Jošt in Vodicar (2014: 45) ob tem poudarjata tudi pomen vodstve­nih, menedžerskih nalog, kot so stalno izgrajevanje, posodabljanje in raz­vijanje modela tekmovalne uspešnosti, diagnosticiranje stanja posameznih spremenljivk tekmovalnega modela uspešnosti, dolgorocno nacrtovanje vecletnih in letnih programov priprave športnikov, kratkorocno nacrtova­nje operativnega programa transformacijskega procesa in nastopov na tek­movanjih. Pri kariernem uspehu igra pomembno vlogo zaposlitvena zgodovina, še posebej lastne izkušnje s športom. Gilbert in drugi (2006: 7) so opravili raziskavo o športnih in trenerskih izkušnjah uspešnih trenerjev in ugoto­vili, da so bili uspešni trenerji v povprecju vec kot 10 let aktivni športniki, in sicer v vec kot treh športih; na tekmovanjih niso bili nujno vodje svoje ekipe (npr. kapetani v športnem moštvu), vendar so bili v zacetnih postavah svojih ekip; trenerji, ki delajo v vrhunskem športu, so se kot športniki obli­kovali in specializirali v manj športih v primerjavi s tistimi trenerji, ki delajo v športu za vse. ISCF (2012: 22) navaja, da so kompetence trenerja zacetnika vezane na osnovno znanje, ki ga usmerjajo bolj izkušeni trenerji, kompe­tence vrhunskih trenerjev pa zajemajo širok spekter znanj, opravljanje dela v raznovrstnih situacijah, sposobnost opravljanja celotne evalvacije rezulta­tov z upoštevanjem rezultatov in številnih kriterijev ter okolij, ki vodijo do celovite in inovativne rešitve. V literaturi lahko zasledimo razlicne tipe trenerjev, ki pomembno postav­ljajo v kontekst izvajanje osnovnih delovnih nalog in razvoj kompetenc. Tako Krevsel (2002: 26–27) govori o štirih vrstah oziroma tipih trenerjev, ki jih poznamo v športni praksi, in sicer: trener oddajnik (tvega in samo­stojno odkriva rešitve ter svoja spoznanja prenaša na druge), trener spre­jemnik (uporablja že znane, v praksi preverjene rešitve in ne tvega), trener konservativec (nasprotuje novostim in se nerad odloca zanje) in trener ustvarjalec (ustvarja v smeri šport-etika-vzgoja-karakter in se osredotoca na raziskovanje vrhunskosti ter vzgaja igralca olimpijskega profila). Avtor v nadaljevanju govori še o vec podtipih trenerja, na primer trenerja ustvar­jalca, ki ga vidi kot avtorja, soavtorja, navdihujocega dobrotnika in analitika. Filipovski (2001: 1) meni, da mora košarkarski trener za uspešno opravlja­nje dela s svojimi sodelavci, igralci, trenerji, pokrovitelji, mediji, starši, pod-jetniki, izvidniki opravljati hkrati vec vlog, in sicer: vloge »sociologa, psiho­loga, pedagoga, podjetnika, fiziologa, zdravnika, košarkarja, da bi bil lahko uspešen v svojem vsakdanjem delu«. Kajtna in Tušak (2007: 183, 264) izpo­stavljata tudi pomen socialnih spretnosti (kompetenc) pri opravljanju tre­nerskega dela. V isti kontekst postavljata tudi pojme, kot so socialna moc, vplivanje in custvena inteligenca, ki še posebej prihajajo do izraza pri vode­nju skupin oziroma v ekipnih športih. V ZDA so opredelili 16 razlicnih sku-pin košarkarskih trenerjev, t. i. »drevesa trenerjev«, poimenovana po velikih trenerskih imenih, kot so Bob Knight, Lute Olson, Rick Pitino ali Dean Smith, ki se med seboj razlikujejo po slogu vodenja v košarki, košarkarski filozofiji, eticnih vrednotah. Klubi tako izberejo trenerje na podlagi pripadnosti dolo-ceni skupini košarkarskih trenerjev, ki poseduje za delodajalce želen profil košarkarskega trenerja, na podlagi cesar delodajalci vedo, kaj pricakovati od takšnega trenerskega kadra (Halgin, 2009). Ugotovimo lahko torej, da poklic oziroma delo športnega trenerja, še posebej v ekipnih športih, zahteva široka znanja in kompetence s številnih podrocij. Pri tem imajo morda res najvecji pomen specialna znanja (v našem primeru košarkarska) s podrocja športnega treniranja. S tem mislimo pred­vsem na tehnicno-takticno, telesno (kondicijsko) in psiho-socialno pripravo oziroma znanja, ki se v najvecji meri navezujejo na kratkorocno pripravo športnikov in ekip na tekmo (tekmovanje) in neposredno ali posredno vpli­vajo na njihovo uspešnost (rezultat). Pri trenerjih, ki se ukvarjajo s trenira­njem mlajših športnikov (razvijajocih osebnosti), je morda pomen omenje­nih specialnih znanj manjši, vecji pa je pomen nekaterih drugih znanj, ki segajo npr. na pedagoško in vzgojno podrocje in imajo dolgorocno vecji vpliv na razvoj in uspešnost športnikov. Pri trenerjih, ki delajo s športniki, ki niso prvenstveno usmerjeni v tekmovalno uspešnost (govorimo o množic­nem športu ali športu za vse, ki sicer v košarki ni tako zelo poudarjen), pa prihajajo do izraza spet nekatera druga znanja in kompetence, ki segajo na podrocje organizacije in menedžmenta. Raziskava o poklicu športnega trenerja v slovenskem kontekstu Kontekst: podrocja dela košarkarskega trenerja Razvoj poklica košarkarskega trenerja je neposredno povezan z razvo­jem košarke, ki je eden najbolj popularnih in donosnih športov na svetu in pri katerem že desetletja poteka globalna tekma s kakovostnimi košarkarji in košarkarskimi trenerji. »Scasoma postanejo meje med košarko, spektaklom in zabavo vse bolj zabrisane in v ospredje vse bolj vstopa uspešnost poslovanja kluba ter priložnost za dober zaslužek« (Bassin, 1997: 10). Povedano pred­stavlja širši kontekst razvoja košarke v Sloveniji, ki ga karakterizirajo loceni segmenti košarkarskega trga. Model košarke, ki ga uporablja Košarkarska zveza Slovenije (v nadaljevanju KZS), je razdeljen na tri segmente trga dela (Dežman et al., 2003; Erculj in Doupona, 2005: 67): a) vrhunski šport (košarka) se izvaja v Sloveniji v vec kot 120 klubih ozi­roma društvih, ki se razlikujejo po velikosti, organiziranosti, financnih zmož­nostih in tekmovalni uspešnosti. V tem segmentu je osnovni cilj tekmoval­nost oziroma stalnost in visoka konkurencnost. V vrhunskem trenažnem procesu se posameznik ali skupina nenehoma spreminjata, saj želi doseci vrhunski rezultat. Merilo uspešnosti klientov je npr. vrhunski rezultat, raz­merje zmag itd. Olimpijski komite Slovenije (2014: 6) opredeli termina tek­movalni in vrhunski šport kot tista, ki »postajata vse bolj profesionalna, še posebej na podrocju absolutnih (clanskih) kategorij«. Ta segment ima tri podskupine, in sicer i) bodoci športniki, ki so zelo zgodaj vkljuceni v posa­mezni šport in mu namenijo ogromno casa ter energije, ii) športniki tek­movalci, ki si želijo izboljšanja svojih sposobnosti in s tem rezultatov, ter iii) vrhunski športniki, ki so v vseh predhodnih fazah vec let dosegali odlicnost in na koncu prišli do najvišje mednarodne ravni. V tem segmentu je trener osredotocen na tehnicno, takticno, psihicno, kognitivno, socialno in osebno izgradnjo posameznika, ki bo tako lahko napredoval na tej in na naslednji ravni tekmovanja. Trener mora znati delati z otroki in poznati celosten pri-stop za trening in tekme; b) šport za vse, med nosilce množicne košarke spadajo osnovne šole, srednje šole, fakultete in rekreacijska društva. V tem segmentu se vadeci želijo udeleževati športnih aktivnosti, se samooblikovati, zabavati, razvijati svoje spretnosti in prakticirati zdrav življenjski slog. Njihov cilj je pridobitev temeljnih kompetenc za vseživljenjsko ukvarjanje s športom. Merilo uspeš­nosti predstavlja vztrajanje klientov v športu oziroma njihovo uživanje. V tem segmentu lahko identificiramo tri glavne starostne kategorije vadecih: otroci, stari do 12 let, ki so na zacetku športne kariere, mladostniki, ki se osredinijo na rekreacijo, druženje in zabavo, ter odrasli, ki se udeležujejo rekreacijskih in zdravju koristnih aktivnostih. Šole sodelujejo pri razvoju mladih košarkarjev tudi v vrstah zasebnih košarkarskih šol, kot sta Šolska košarkarska liga in Košarkarska šola Petra Vilfana; c) šolska športna vzgoja in šolski šport, ki delujeta pod nadzorom Ministrstva za šolstvo, kjer je košarka ena od športnih aktivnosti (panog), ki so zajete v ucnih nacrtih osnovnih in srednjih šol in je kot takšna sestavni del nacionalnega izobraževalnega programa. Tega segmenta v prispevku ne obravnavamo posebej. S formalnega vidika v športu razlikujemo usposabljanje in izobraževa­nje strokovnih kadrov. Usposabljanje se izvaja v manjšem obsegu v obliki tecajev in je v pristojnosti panožnih zvez (v našem primeru košarkarske, ki je nosilka usposabljanja). V skladu z Zakonom o športu iz leta 20174 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v letu 2018 izdalo Pravila o usposabljanju strokovnih delavcev v športu,5 ki omogocajo pridobitev dveh stopenj usposobljenosti za strokovno delo v športu. Trener z nazivom stro­kovni delavec 1 lahko izvaja in spremlja proces športne vadbe, z nazivom 4 Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO6853, 19. 11. 2019. 5 Dostopno prek https://e-uprava.gov.si/.download/edemokracija/datotekaVsebina/341970?dispositi on=inline, 19. 11. 2019. strokovni delavec 2 pa ga lahko tudi nacrtuje in organizira. Trener s prvo stopnjo usposobljenosti naceloma lahko trenira le mlajše starostne katego­rije športnikov, z drugo stopnjo pa tudi clanske. Izobraževanje strokovnih kadrov v športu izvajajo pri nas akreditirane visokošolske inštitucije. Ko gre za trenerske kadre, se v Sloveniji izvajajo samo prvostopenjski študijski programi, in to na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Po koncanem šolanju kan­didati pridobijo naziv diplomirani trener, ki jim omogoca strokovno izvaja­nje, spremljanje, nacrtovanje in organiziranje procesa vadbe, in to na vseh stopnjah tekmovanj in v vseh starostnih kategorijah. Dolocitev potrebne ravni usposobljenosti ali izobraženosti strokovnih kadrov v športu je pri nas prepušcena civilni sferi in ni zakonsko reguli­rana (tako kot npr. pri poucevanju športa v okviru šolskega sistema). Vsaka športna panoga tako samo doloca pogoje, po katerih bo podelila licenco za opravljanje trenerskega dela. V košarki je za to pristojna Košarkarska zveza Slovenije, znotraj nje pa Združenje košarkarskih trenerjev Slovenije (ZKTS), ki potrebno raven usposobljenosti (izobraženosti) za opravljanje trenerskega dela v razlicnih starostnih kategorijah in ravneh tekmovanj doloca s Pravilnikom o licenciranju trenerjev za vodenje košarkarskih ekip v Sloveniji.6 Osnova za pridobitev licence (Združenje košarkarskih trener­jev Slovenije podeljuje licence A, B in C) so prej omenjeni strokovni nazivi, hkrati pa tudi trenerske in igralske izkušnje. Licenca A trenerju omogoca tre­niranje clanskih ekip in funkcijo vodje mlajših starostnih kategorij v klubu, ostali dve pa omogocata vodenje ekip v razlicnih mlajših starostnih katego­rijah. Osnova za pridobitev licence je ustrezen strokovni naziv, ki ga kandi­dat pridobi bodisi z usposabljanjem bodisi z izobraževanjem. Rezultati Metodološki pristop Empiricni del clanka je temeljil na štirih glavnih fazah v obdobju med letoma 2012 in 2017 v Republiki Sloveniji. Prva faza je vkljucevala pre­gled sekundarnih virov. Pri tem je bila posebna pozornost namenjena pre­gledu razlicnih kompetencnih modelov košarkarskega trenerja, ki bi se lahko pokazale glede na karierno stopnico trenerja ter segment trga dela. Izhodišcni model za proucevanje kompetencnega profila košarkarskega trenerja v Sloveniji je bil oblikovan s pomocjo evropskih kompetenc in kva­lifikacije trenerjev, ki ga je leta 2007 izdal Svet trenerjev Evrope in vkljucuje Dostopno prek http://www.kosarkarski-trenerji.com/ftp/Licencni%20pravilnik%202017%20-%20 spremembe%2010.10.2017.pdf, 19. 11. 2019. segment trga dela trenerja, in sicer šport za vse (otroci, mladostniki in odra­sli) in vrhunski šport (bodoci športniki, tekmovalni športniki in visoko tekmovalni športniki) (ISCF 2012: 17–20). Ta faza je vkljucevala tudi obli­kovanje vprašalnika, izhodišcnega evalvacijskega modela in selekcijo udeležencev za naslednje faze. Druga faza je temeljila na izvedbi dveh za fokusnih skupini, v katerih je sodelovalo skupaj 13 strokovnjakov in prak­tikantov razlicnih kariernih stopenj in razlicnih segmentov trga dela košar­karskega trenerja. Na tej podlagi smo oblikovali izhodišcne kompetencne modele košarkarskih trenerjev. V tretji fazi smo te modele nato izpopolnili v treh prostorsko in casovno locenih delavnicah s skupaj 12 eksperti s pod-rocja košarke in analizirali rezultate, pri cemer je bila prva delavnica bolj eksploratorne narave, druga konfirmatorne, pri tretji pa smo smo se osredo­tocili na sintezo. Intervjuvanci v raziskavi so bili vecinoma košarkarski tre­nerji zacetniki in vrhunski košarkarski trenerji, eksperti s podrocja košarke za vse in vrhunskega športa razlicnih starostnih kategorij in spola. V cetrti fazi smo na podlagi lastne ekspertne analize izdelali sintezo prejšnjih kora­kov in kompetencne modele natancneje izostrili. Izhodišcni nabor nalog košarkarskega trenerja in njihova kontekstualizacija V prvem koraku smo opredelili nabor nalog košarkarskega trenerja ne glede na segment trga, na katerem dela. Dobili smo dve skupini nalog, ki jih lahko razdelimo na: • ožje podrocje realizacije treninga: nacrtovanje, izvedba, nadzor, organi­ zacija, usklajevanje, reševanje problemov, evalvacija, kontrola in poroca­ nje, menedžiranje in asistenca, • širše delovno podrocje: selekcioniranje, vzgoja, svetovanje, zbiranje financnih sredstev, koordinacija in komunikacija z deležniki kluba (starši, upravni odbor, javnost …), opravljanje razlicnih drugih vlog oz. poklicev (šoferja, fizioterapevta, maserja, psihologa). Kot je razvidno iz prikaza, košarkarski trener v Sloveniji pogosto opravlja tudi naloge, ki ne sodijo na ožje podrocje dela. V ekipah, ki po rezultatih sodijo med manj uspešne, in/ali ženskih klubih mnogi trenerji menijo, da so t. i. »deklice za vse«, saj opravljajo bistveno vecje število nalog in tudi veci­noma sami (brez pomoci ostalih). Pri tem se velja vprašati, dokod delovne naloge dejansko segajo in ali so podrocja, npr. zbiranje financnih sredstev, dejansko naloga trenerja ali pa so ta opravila izkljucno posledica in odraz slabšega financnega stanja na segmentiranem slovenskem košarkarskem trgu. Skladno s pricakovanju je analiza rezultatov pokazala, da se kontekst dela košarkarskih trenerjev, ki delujejo na segmentih trga (šport za vse in vrhunski šport) bistveno razlikujejo. Pri športu za vse je poleg športne aktiv­nosti cilj zabava in druženje, vadeci niso predhodno selekcionirani, uspeh pa ni izražen v rezultatu. Rezultat ima drugoten pomen. Košarkarski trener se prilagaja vecini, ki ni selekcionirana in improvizira proces športne vadbe. Trener opravlja vecje število nalog in vecino nalog opravi sam, zato ima zelo širok pogled na vse aktivnosti. Najboljša prispodoba za trg dela v športu za vse sta pojma »uživanje in igranje«. Košarkarski trener se v procesu šport­nega treniranja izrazito prilagaja vadecim glede na njihove želje (npr. dru­ženje, izboljšanje kondicijske priprave …), sposobnosti (npr. fizicne, moto­ricne, psihicne), znanje (npr. tehnicno/takticno znanje košarkarskih prvin) in zdravstveno stanje (npr. poškodbe kolen/gležnjev/hrbta, srcno-žilne bolezni). V tem segmentu mora dobro poznati vadece, biti mora strpen in predvsem pedagoško usposobljen. Pri vrhunskem športu lahko ugotovimo, da je situacija mnogokrat zrcalna. Na podlagi intervjujev ugotavljamo, da je cilj trenerjevega dela vrhunski dosežek, ki je povezan z »garanjem«, vadeci so predhodno selek­cionirani, njihova športna aktivnost pa meri na vrhunski dosežek, ki so mu športniki podredili življenje. Prispodobo o kljucnih razlikah med obema segmentoma trga dela smo dobili tudi v delavnici oziroma kot je povedal eden izmed udeležencev razprave: Podobno, vendar na razlicnem nivojih izvajaš razlicne stvari. Pri vrhunskem … težiš k vrhunskosti. Pri tem podrediš vse temu, življenje in vse ostalo. Ce vse tako crno-belo prikažemo, potem je vrhunskost teror, zelo karikirano povedano, docim množicnost pa je neka »uživancija«. To je sicer grda primerjava … Pri množicnosti se vse dogaja zaradi nekega uživanja, zaradi nekih dobrih namenov …. V Tabeli 1 kontekstualne razlike košarkarskega trenerja glede na segment trga dela predstavljamo bolj natancno. V tabeli 1 lahko vidimo, da segment trga dela na katerem košarkarski trener deluje, izrazito doloca delovne naloge. Ta kljucna razlika je odvisna od prevladujoce vloge trenerja: trener ima na primer v segmentu trga dela vrhunskega športa, pri cemer so pomembni uspehi in rezultati ekipe, osre­dnjo nalogo selekcionirati. Povsem drugacna situacija je na trgu dela športa za vse, saj trener vadecih ne izbira, bolj kot rezultat ekipe je pomemben napredek posameznika. Tabela 1: KONTEKSTUALNE RAZLIKE V DELOVNIH NALOGAH KOŠARKARSKEGA TRENERJA NA PODROCJU ŠPORTA ZA VSE IN V VRHUNSKEM ŠPORTU Šport za vse Vrhunski šport Praviloma ne selekcionira. Sodeluje pri sestavljanju igralske in trener­ske ekipe. Osnovno športno znanje Poleg osnovnega športnega znanja poglo­bljeno znanje košarke Lastne izkušnje s košarko (potrebna je demonstracija igre) (Zaželeni) vrhunski športni rezultati Status trenerja je pogosto prostovoljno delo oziroma hobi. Trener je zaposlen, zaslužek je pomemben element aktivnosti. Trener je zadolžen za veliko število ak­tivnosti. Trener je osredotocen na proces treninga, ostala dela v ekipi in zunaj nje opravijo drugi. Veliko dela samostojno. Veliko sodeluje z ekipo in drugimi trenerji. Trener v normalnih okolišcinah ne doživlja stresa. Delo je povezano z visoko stopnjo stresa (uprava, mediji, starši …). Motivira vadece s ciljem, da ti vzljubijo šport (mehki pristopi). Motivira in manipulira vadece s ciljem doseganja vrhunskega rezultata: ima financne vzvode. Uci tehnicne prvine košarke. Prenaša tiho znanje tehnicnih in takticnih prvin na napredni ravni. Naloge temeljijo na improvizaciji. Naloge temeljijo na nacrtu, vcasih prig-nanem do popolnosti. Delo temelji na celostnem pristopu. Princip dela sestavljajo mali cikli. Princip dela je inkluzivnost. Princip dela je selekcija. Evalvira na mesecni ravni. Evalvira na dnevni ravni oziroma akciji. Pri igri asistira v vecjem obsegu. Pri igri malo asistira. Z igralci se druži v neformalnih okolišcinah. Do igralcev ohranja profesionalno distanco. Vir: lasten model. Na segmentu trga dela v vrhunskem športu je v ospredju rezultat. Vrhunski šport se izvaja na bistveno višji ravni, natancneje in intenzivneje. Košarkarski trener dela z vnaprej izbranimi športniki in s strokovno ekipo. Zelo pomembno se je zavedati, da se v segmentu trga dela v vrhunskem športu v praksi uporabljajo vcasih tudi »trdi prijemi«, ko trener svoje vadece v želji po rezultatu potisne »cez rob« njihovih skrajnih možnosti. Zato tre­nerja, ki uporablja takšne metode dela, ni preprosto prestaviti na segment trga dela športa za vse, pa ceprav odlicno pozna košarko in je usposobljen za demonstriranje tehnicnih in takticnih prvin. Brez poznavanja znacilnosti segmenta trga dela v športu za vse bi lahko takšen trener pri izvajanju pro-cesa športne vadbe v šolskem krožku tvegal tudi tožbe staršev, ker bi lahko prestopil mejo dovoljenega, priporocenega, predpisanega v šoli. Poleg tega spremenjen kontekst dela porajajo tudi razlike, vezane na starostne kategorije vadecih, torej delo z mladimi in delo s starejšimi. Delo z mladimi je osredotoceno na osebni in profesionalni razvoj, vzgojo, uce­nje delovnih navad, sistemski pristop k delu, ljubezen do športa, kar je dru­gace kot v primeru starejših. Povedano bi zahtevalo posebno poglobitev razprave, ki pa se je zaradi prostorskih omejitev na tem mestu ne moremo lotiti, zatorej kompetencni modeli košarkarskih trenerjev v nadaljevanju v vecji meri ne bodo upoštevali starostnih razlik vadecih. Ponovimo naj, da so kompetencni modeli v nadaljevanju oblikovani na podlagi našega lastnega empiricnega dela, ki smo ga opisali v zacetnem delu clanka. Prva modela opisujeta kompetence v odnosu do karierne stop-nje. Glede na rezultate v zgodnji fazi zaposlitvene kariere košarkarski tre­ner zacne razvijati devet kljucnih kompetenc (glej Tabelo 2a), ki jih kasneje sproti izpopolnjuje in dopolnjuje s petimi novimi kompetencami (glej Tabelo 2 in 3). Tabela 2a: KLJUCNE KOMPETENCE KOŠARKARSKEGA TRENERJA V ZGODNJI KARIERNI FAZI (NE GLEDE NA SEGMENT DELA) Kompetenca Kratek opis Improviziranje Spretnost reševanja problema na drugacen oz. inovativen nacin. Doslednost in disciplin­iranost Zmožnost natancnega in ponavljajocega dela s klienti z na­menom vodenja klientov do želenega cilja. (Samo)kriticnost Sposobnost (samo)refleksije in (samo)evalvacije na svojem strokovnem podrocju. Sposoben sprejemati kritiko Sposobnost sprejemanja drugacnega pogleda na proces športne vadbe. Delavnost, ucenje Sposobnost za nenehno in vseživljenjsko izboljševanje svojega dela na podlagi znanja. Odprtost Sposobnost sprejemanja novih virov informacij. Vztrajnost Stalno strokovno izboljševanje oz. napredovanje na košarkarski karierni poti. Obvladanje teoreticnih tehnicno-takticnih znanj Dobra teoreticna osnova in razumevanje zakonitosti športnega treniranja predvsem s podrocja tehnicne, takticne in telesne priprave, poznavanje ustreznih vaj, metodicnih pristopov in postopkov (zaporedje vaj in iger). Obvladovanje prakticnih tehnicno-takticnih znanj košarke Vešcine prikaza tehnicnih in takticnih prvin košarke na pod-lagi znanj, ki si jih je pridobil kot igralec. Pedagoške sposobnosti Sposobnost prenašanja in preverjanja znanja v praksi. Vir: lasten model. V poznejši karierni fazi košarkarski trener omenjene kompetence izpo­polnjuje in jih dopolnjuje z izkušnjami z drugih specificnih podrocij dela. Nekateri trenerji, ki se posvetijo vrhunski karieri, prvine igranja košarke še poglabljajo, poleg teh pa razvijajo razlicne menedžerske in genericne kom­petence ter karizmaticnost. To seveda ne pomeni, da vrhunski trener teh kompetenc ne zacne razvijati že v zgodnejših kariernih stopnjah, sklepamo pa lahko, da jih zacne zares razvijati šele takrat, ko je izpopolnil nekatere druge. Tabela 2b: KLJUCNE KOMPETENCE KOŠARKARSKEGA TRENERJA, KI JIM NAMENI TRENER OBICAJNO VECJO POZORNOST V PRIMERU DOSEGANJA VRHUNSKE STOPNJE Kompetenca Kratek opis Mojstrstvo na svojem podrocju Znanje in izkušnje, ki se odrazijo v vrhunskih rezultatih. Menedžerske kompetence Sposobnosti usklajevanja, vodenja in organiziranja dela ce­lotne košarkarske ekipe, pa tudi sodelovanje z upravo kluba in potencialnimi pokrovitelji. Spekter znanj in izkušenj z drugih podrocij dela Obvladovanje drugih (mejnih) podrocij priprave igralcev in ekipe kot npr. telesna (kondicijska) in psiho-socialna priprava, pedagoška znanja in izkušnje … Karizmaticnost Oblikovan tip osebnosti, kar pripomore pri vodenju. Pravicnost Sposobnost presojanja in vrednotenja; upošteva resnico in dejstva ter ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi naceli oz. pravili; uporablja enaka merila za vse igralce. Avtoritativnost Vodenje na podlagi osebne integritete, povezane s svojimi lastnimi izkušnjami. Ugled, ki si ga trener pridobi na podlagi svoje uspešnosti, znanja in izkušenj, trenerskega staža, more-bitne pretekle igralske kariere. Socialne spretnosti Predvsem sposobnost delovanja v timu, navezovanje stikov z drugimi ter reševanje konfliktov. Vir: lasten model. V empiricnem delu so respondenti poudarili, da mora imeti vrhunski košarkarski trener širši nabor kompetenc kot trener zacetnik in dosegati bistveno višji nivo kompetenc v primerjavi s tistimi, ki smo jih definirali pri trenerju zacetniku. V primerjavi s športom za vse v vrhunski košarki ni možnosti za slepljenje. Respondenti menijo, da vrhunskega trenerja, ki »ble­fira«, hitro prepoznamo v vrhunskem športu, težje pa v množicnem športu. Tako kot model kompetenc vrhunskega trenerja gradi na kompetenc­nemu modelu zacetnika, na tem modelu temeljita tudi modela košarkar­skega športnika za vse in vrhunskega športnika. Model košarkarskega špor­tnika za vse in vrhunskega športnika se med seboj razlikujeta, o tem lahko sklepamo že iz razlicnih kontekstov delovnega okolja (glej Tabelo 1). V nadaljevanju v Tabelah 3a in 3b prikazujemo eno in drugo – kljucne kom­petence košarkarskega trenerja pri športu za vse in pri vrhunskem športu. Tabela 3a: KLJUCNE KOMPETENCE KOŠARKARSKEGA TRENERJA PRI ŠPORTU ZA VSE Kompetenca Kratek opis Strpnost Sposobnost sprejemanja in razumevanja drugacnosti. Prilagodljivost Sposobnost prilagajanja ciljev vadbe razlicnim zmožnostim športnika oz. ekipe. Sposobnost poslušanja Sposobnost ponotranjanja sporocil klientov v pro-cesu športne vadbe. Simpaticnost in pozitivnost Sposobnost ustvarjanja pozitivne klime pri klientu oz. v ekipi. Družinski/prijateljski Sposobnost globljega doživljanja in razumevanja sebe in klientov v ekipi ter sposobnost negovanja odnosov in custev v ekipi, ki bi sicer ostali prikriti. Vir: lasten model. Tabela 3b: KLJUCNE KOMPETENCE KOŠARKARSKEGA TRENERJA PRI VRHUNSKEM ŠPORTU Kompetenca Kratek opis Avtoritativnost Vodenje na podlagi osebne integritete, povezane s svojimi lastnimi izkušnjami. Ugled, ki si ga trener pridobi na podlagi svoje uspešnosti, znanja in izkušenj, trenerskega staža, morebitne pretekle igralske kariere. Strogost in resnost Vodenje s pomocjo vzdrževanja reda in discipline, ki ne dovoljuje izjem. Vizionarske sposobnosti Sposobnost postavljanja strategij za dosego etapnih oz. koncnih ciljev. Hladnokrvnost Sposobnost mirnega in preudarnega vodenja ekipe v razburljivih, zlasti nevarnih situacijah. Manipulativnost Vodenje ekipe s pomocjo prikazovanja »resnice, ki jo ekipa želi slišati«, z namenom doseganja koncnega cilja. Prevarantstvo Sposobnost uporabe zvijac: s prevarantskimi triki skriva slabosti in izpostavlja prednosti svoje ekipe. Premagovanje stresa Obvladovanje samega sebe v nepredvidljivih situaci­jah. Vecje znanje takticnih prvin košarke So razumljene kot vešcine za prikaz in izvedbo takticnih prvin košarke. Pozornost Sposobnost natancnega opazovanja okolja športnega treniranja ter sposobnost zaznave in hitre odzivnosti na spremembe v okolju. Selektorske sposobnosti Sposobnosti razvršcanja klientov glede na njihovo uspešnost igranja vlog v ekipi. Vir: lasten model. Analiza je pokazala, da se kontekst dela košarkarskega trenerja glede na segment trga dela v športu za vse in v vrhunskem športu bistveno razlikuje. Razlike so tako v trenerjevih vlogah, potrebnih znanjih in izkušnjah kot tudi pri osebnostnih lastnostih. Zato ne preseneca, da drugacen kontekst opra­vljanja dela prinaša pomembne razlike pri kompetencah glede na karierno stopnjo in segment trga dela, kot je to razvidno iz predstavljenih modelov. Pri tem pa velja poudariti, da so pricakovanja po kompetencah glede na karierno stopnjo in segment zaposlitve v razlicnih relacijah. Kompetence trenerja zacetnika so rezultat lastnih izkušenj bodisi na pod-rocju športa za vse bodisi vrhunskega športa, pa tudi razlicnih sistemov (ne) formalnih usposabljanj in izobraževanj. Kot smo omenili uvodoma, še pose-bej sistemi univerzitetnega izobraževanja v številnih primerih predstavljajo pomemben »katalizator« izkušenj, kar se odrazi v trenerjevem razumevanju njegove lastne vloge. Temeljna razlika med trenerjem, ki ima univerzitetno izobrazbo, in tistim, ki je nima, je predvsem v obsegu in globini informa­cij ter posledicno v razumevanju zakonitosti procesa treniranja v najširšem smislu (ne samo na ozkem podrocju tehnicno-takticne priprave). Vrhunski trenerji pridobivajo prakso predvsem na podrocju dela z mladimi košarkarji ali kot pomocniki trenerjev vrhunskih ekip. Med vrhunskimi trenerji so šte­vilni bivši vrhunski košarkarji. Pogosto je prehod iz igralske v trenersko kari­ero celo nekoliko prehiter. Razlog za to je lahko pomanjkanje samokritic­nosti ali nezavedanje pomena specialnih trenerskih znanj, pridobljenih na formalen ali neformalen nacin. Ko trener doseže vrhunsko stopnjo, lahko zacne vstopati na podrocje vrhunskega športa, kjer dosežene kompetence še dodatno krepi po sistemu vzrocne zanke. Pri tem velja izpostaviti stališce enega od respondentov, ki je poudaril, da imamo na košarkarskem trgu tre­nerje, ki imajo zelo veliko znanja in izkušenj, a nimajo uspehov, kot tudi trenerje brez znanj in izkušenj. Glede na rezultate kompetencnih modelov sklepamo, da je šele vrhun-ski šport tisti, ki omogoca realizacijo bolj kompleksnih kompetenc in ki so odraz prepletanja visoke stopnje lastne participacije in refleksije kot tudi doseženega profesionalnega statusa. Kot smo opisali v modelu, vrhunski šport od trenerjev pricakuje kompetence, kot so vodenje na podlagi lastnih izkušenj, razvoj strategij za dosego ciljev, sposobnost vodenja s pomocjo prikazovanja »resnice, ki jo ekipa želi slišati z namenom doseganja konc­nega cilja« in še bi lahko naštevali. Kompetencni profil vrhunskega trenerja torej od posameznika zahteva raven ucenja dvojne zanke (Argyris, 2004), pri cemer ne gre samo za iskanje rešitev za obstojece probleme, temvec za sposobnost definiranja konteksta. Kako košarkarski trenerji lahko dosežejo to raven, kako lahko k temu pripomorejo sistemi izobraževanja in usposab­ljanja ter kako v svetu košarkarskega trenerstva te sisteme razvijati? Sklep Nejasnost in neenotnost kadrovske politike na posameznih trgih dela košarkarskega trenerja vodijo v nejasne cilje oziroma filozofije košarkar­skih trenerjev, kjer trenerji ne vedo, ali bi razvijali rezultatski uspeh ekipe, trenutno uspešnost posameznega košarkarja ali njegov potencial, ki bi mu omogocil osebni razvoj in uspešnost na dolgi rok (npr. pri mladih košarkar­jih v clanski kategoriji). Problem je še vecji, saj vemo, da lahko vadeci zasle­dujejo motive, ki veljajo tako na segmentu trga dela v športu za vse (npr. želja po uživanju v športu) in hkrati na segmentu trga dela v vrhunskem športu (npr. želja po rezultatskem uspehu košarkarja). Zato bi deležniki, ki so vkljuceni v snovanje in izvajanje politik na opisanem podrocju, morali poznati znacilnosti obeh trgov dela in njune specifike ter razvoj kompetenc graditi na tej osnovi. V tem smislu velja izpostaviti nekatere poudarke in priporocila, do kate­rih smo prišli na podlagi empiricnega dela. Pri sistemu ucenja, izobraževa­nja in usposabljanja se velja vprašati, kako bi bilo smiselno dopolniti uspo­sabljanje za trenerje glede na pricakovano zaposlitev v prihodnje. Nedavna prenova programov usposabljanja je temu le delno sledila. V dani situaciji obstajajo velike razlike v kompetencah in znanjih med posameznimi kate­gorijami trenerjev. Pri tem je treba še posebej opozoriti na razlike med viso­košolsko izobraženimi in usposobljenimi trenerji. Omenjena prenova pro-gramov usposabljanja je te razlike nekoliko zmanjšala, še vedno pa ostajajo zelo velike. Opozoriti je potrebno tudi na problem sodelovanja med (študij­skimi) programi in vrhunskimi športniki (košarkarji) ter njihovo vkljuceva­nje v omenjene programe po koncani športni karieri. Delež bivših vrhun­skih košarkarjev, ki se odlocijo za usposabljanje za trenerski poklic je sicer vecji, a bi ga bilo potrebno tudi povecati. Na ta nacin bi lahko uspešneje reševali žgoc problem dvojne kariere oziroma nadaljevanja življenjske poti po koncani karieri vrhunskega športnika. Predvsem pa bi omenjeni vrhun-ski športniki lahko svoje neprecenljive prakticne izkušnje in znanja nadgra­dili s teoreticnimi znanji in bili zato pri svojem trenerskem delu lahko zelo uspešni. Poseben izziv pomeni pridobivanje širših meddisciplinarnih znanj, ki ne sodijo na ožje podrocje dela košarkarskih trenerjev, vendar pa imajo za izvajanje tega poklica »preživetveno« vlogo. Primer za to so razlicna pod-rocja didaktike z deležniki, komuniciranja z mediji, trženje in še bi lahko naštevali. To je seveda pomembno povezano s sistemi financiranja in s tem povezanimi težavami. Klubi imajo razlicno politiko zbiranja sponzorskih sredstev, kar pogosto vkljucuje konflikt interesov. To se (lahko) pojavi v pri­meru, ko so glavni financerji v osebnem odnosu z vadecimi. Financna sred­stva so tudi neposredno povezana z razlicnimi razmerami za delo v klubih, kot so na primer delo s prevelikimi vadbenimi skupinami, neustrezni vad­beni prostori in pomanjkanje terminov za vadbo, ali pa osredotocanje zgolj na tiste segmente športa, ki ponujajo vecje financne kompenzacije. Z oblikovanimi kompetencnimi profili tako ponujamo izhodišce resnej­šim razpravam o oblikovanju sistemov ucenja, izobraževanja in usposablja­nja ter razvoja poklica športnih in še posebej košarkarskih trenerjev. Pri tem lahko pricakujemo, da bodo poleg izzivov, ki jih prinaša javni sistem finan­ciranja športa, na nadaljnji strateški razvoj kompetenc pomembno vplivale parcialne potrebe kadrovanja posameznih športnih disciplin na sloven-skem in globalnem trgu. Sklepamo, da bo na posamezne kategorije vadecih pri nadaljnjem razvoju potrebno identificirati razlicne filozofije trenerjev, da bi jih lahko razporedili v tista delovna okolja, ki se skladajo z njihovimi kariernimi željami in prizadevanji. LITERATURA Argyris, Chris (2004): Reasons and rationalizations: the limits to organizational kno­wledge. Oxford University Press. Chelladurai, Packiannathan (2001): Managing Organizations For Sport and Phisical Activity. Acottsdale, Arizona: Holcomb Hathaway Publications. Cronin, Colum in Kathleen M. Armour (2015): Lived experience and commu­nity sport coaching: A phenomenological investigation, Sport, Education and Society 20 (8): 959–975. Cushion, Christopher J. (2018): Reflection and reflective practice discourses in coa­ching: a critical analysis, Sport, Education and Society 23 (1): 82–94. Erculj, Frane in Mojca Doupona (2005): Nekateri organizacijski in financni vidiki delovanja košarkarskih društev v Sloveniji. Šport. 53 (3): 67–73. Filipovski, Saša (2001): Proucevanje nasprotnih moštev in priprava na njih. Trener ZKTS 1 (1): 14–22. Giddens, Anthony (1990): The Consequences of Modernity. Cambridge: Polity Press. Gilbert, Wade, Jean Cote in Cliff Mailett (2006): Developmental Paths and Activities of Successful Sport Coaches. International Journal of Sports Science and Coaching 1 (1): 68–76. Jacobs, Frank, Inge Claringbould in Annelies Knoppers (2016): Becoming a »good coach«, Sport, Education and Society 21 (3): 411–430. Jošt, Bojan in Janez Vodicar (2014): Športni ucitelj in trener. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kajtna, Tanja in Matej Tušak (2007): Trener. Športna psihologija in trenerji. UL, Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Koh, Koon Teck, Clifford J. Mallett in Chee Keng John Wang (2011): Developmental pathways of Singapore’s high-performance basketball coaches, International Journal of Sport and Exercise Psychology 9 (4): 338–353. Kos, Drago in Samo Pavlin (2017): Trajnostni razvoj v izobraževalnih programih: primer slovenskih gimnazij. Teorija in praksa 54 (5): 806–830. Krevsel, Viktor (2002): Teme in dileme športa. Jesenice. Nonaka, Ikujiro, Hirotaka Takeuchi (1995): The Knowledge–Creating Company: How Japanese Companies Create the Dynamics of Innovation. Oxford University Press. Pavlovic, Mik (2000): Mejniki slovenske košarke. Ljubljana: Založba Pisanica. Piggott, David (2012): Coaches’ experiences of formal coach education: a critical sociological investigation, Sport, Education and Society 17 (4): 535–554. Sawiuk, Rebecca, William G. Taylor in Ryan Groom (2016): Exploring formalized elite coach mentoring programmes in the UK: »We’ve had to play the game«, Sport, Education and Society 23 (6): 619–631. Spencer, Lyle M. in Signe M. Spencer (1993): Competence at work: Models for Superior Performance. New York: Joh Willey and Sons. Stoszkowski, John in Dave Collins (2014): Communities of practice, social lear­ning and networks: exploiting the social side of coach development, Sport, Education and Society 19 (6): 773–788. Wenger, Etienne, Richard McDermott in William M. Snyder (2002): Cultivating communities of practice: a guide to managing knowledge. Boston: Harvard Business School Press. VIRI Bassin, Luka (1997): Organiziranost košarkarskega kluba. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dežman, Brane, Janez Drvaric, Tone Krump, Andrej Kobilica, Stojan Fišer in Boris Majer (2003): Smernice razvoja košarke v Sloveniji. Ljubljana: Košarkarska zveza Slovenije. Dežman, Brane (2013): Osnove teorije treniranja v košarki. Ljubljana: Fakulteta za šport. Dostopno prek http://www.kosarka-dezman.com/dokumenti/gradiva/ hnzDezman_teorija%20treniranja_skripta.pdf, 19. 11. 2019. Halgin, Daniel (2009): The effect of social identity on career progression: A study of NCAA basketball coaches. Dostopno prek http://www.analytictech.com/ ba762/papers/HalginAOM.pdf, 19. 11. 2019. ICCE (International coaching for coach education) (2010): Building the coaching community across the globe: A strategy for the International Council of Coach Education for the period 2010–2015. Dostopno prek https://www.icce.ws/_ assets/files/documents/ICCE_strategy_2012.pdf, 19. 11. 2019. ISCF (International Sport Coaching Framevork: Version 1.1. (2012): Human Kinetics: International Council for Coaching Excellence- Association of Summer Olympics International Federations. Dostopno prek https://www.icce.ws/ documents/2012/ISCF_1_aug_2012.pdf, 19. 11. 2019. Olimpijski komite Slovenije (2014): Dostopno prek http://www.olympic.si/o-oks/ organiziranost, 12. 5. 2012. Petry, Karen, Karsten Froberg in Alberto Madella (2005): Thematic Network Project AEHESIS Report of the third year. The Institute of European Sport Development and Leisure Studies, German Sport University Cologne. Dostopno prek http:// eose.eu/wp-content/uploads/2014/03/AEHESIS_report_3rd-year.pdf, 19. 11. 2019. Igor IVAŠKOVIC* UCINKI JAVNEGA FINANCIRANJA NA NEPROFITNA ŠPORTNA DRUŠTVA** Povzetek. Clanek preucuje ucinke, ki jih ima razlicno razmerje med javnim in zasebnim financiranjem špor­tnih društev na njihove strateške odlocitve in koncne rezultate. Rezultati analize podatkov, zbranih med 73 neprofitnih košarkarskih klubov iz štirih držav jugo­vzhodne Evrope, kažejo, da tisti klubi, ki vecji delež sredstev dobijo iz javnih virov, sprejemajo manj agre­sivne strateške odlocitve. Ti klubi dajejo prednost rasti organizacije, so nagnjeni k manjšemu tveganju in kažejo nekoliko vecjo skrb za potrebe lokalne skupnosti. Na drugi strani rast deleža sredstev iz zasebnih virov vpliva na vecje poudarjanje stroškovne ucinkovito­sti, doseganje vrhunskih športnih rezultatov in posta­vljanje krajših rokov za dosego organizacijskih ciljev. Ravno tako vecji delež financiranja iz zasebnih virov implicira primerjalno boljše športne in posledicno tudi financne rezultate. Kljucni pojmi: javno financiranje, neprofitne organi­zacije, košarkarski klubi, strategije, uspešnost Uvod V tranzicijskem delu jugovzhodne Evrope številni športni klubi še vedno delujejo kot neprofitne organizacije. Slednje ni nic presenetljivega, saj so neprofitne statusne oblike prisotne tudi pri športnih klubih drugod v Evropi. Vsekakor pa je fascinantno dejstvo, da je tudi vecina vrhunskih špor­tnih klubov v tranzicijskih državah še vedno organizirana v raznih oblikah neprofitnih organizacij, ceprav razlicni zakonodajni okvirji vecinoma omo­gocajo transformacijo v druge oblike (Ilešic, 2004). To ne nazadnje velja tudi za Slovenijo. Med razlogi za to je tudi nekoliko lažji dostop do javnih virov financiranja, predvsem zato, ker naj bi takšni športni klubi po mnenju Evropske komisije morali predvsem ponujati možnosti za ukvarjanje s špor-tom širši lokalni skupnosti, in tako promovirati idejo »šport za vse« (Petry et al., 2004). Zato so evropska športna društva tradicionalno, za razliko od * Dddr. Igor Ivaškovic, docent, Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. severnoameriških, nekoliko bližje neprofitnemu sektorju. Dejstvo, da tudi profesionalni športni klubi, ki tekmujejo na najvišji kakovostni ravni, delu­jejo kot neprofitne organizacije, je posledica specificnih zgodovinskih oko­lišcin v tranzicijskih državah. V obdobju centralnoplanskih gospodarstev so klube oblikovale nacionalne športne zveze, zato so bili vsi ustanovljeni kot neprofitne in amaterske organizacije. Propad komunisticnih režimov v vzhodni Evropi je spodbudil proces profesionalizacije najboljših športnih klubov, vendar so v vecini primerov ti – ne glede na velikost njihovega proracuna, stopnjo profesionalizacije, raven kakovosti in drugo – ohranili neprofitni pravni status. Posledicno se tudi danes slika z zacetka desetletja ni bistveno spremenila, nekatere raziskave (npr. Škoric et al., 2012) pa kažejo, da se proracuni teh športnih klubov – v primerjavi s proracuni športnih klu­bov iz zahodne Evrope – še vedno nesorazmerno vec polnijo iz javnih virov sredstev, še bolj pa iz podjetij, ki so še vedno vsaj delno v lasti države. Javne institucije imajo obicajno drugacne ali celo nasprotujoce interese zasebnim sponzorjem, kar lahko povzroci številne težave pri upravljanju neprofitnih športnih klubov. Namen tega prispevka je prispevati k razpravi o razlikah med neprofitnimi športnimi organizacijami, ki jih povzroci finan­ciranje bodisi iz javnih bodisi iz zasebnih virov. Posledicno prispevek omo­goca predvidevanje, kaj lahko pricakujemo od tistega segmenta neprofitnih klubov, pri katerih so vecji delež financiranja prevzeli zasebni sponzorji. Po uvodu teoreticni del prispevka najprej predstavi prednosti in slabosti jav­nega financiranja, nato pa obravnava modele in njihove dosedanje empi­ricne preverbe ter iz tega izpelje kljucne strateške dileme športnih klubov nasploh. V tretjem podpoglavju tega dela je razvit hipoteticni model, s kate-rim poskušamo razložiti, kako financiranje iz javnih in zasebnih sredstev vpliva na razreševanje identificiranih strateških dilem ter posredno tudi na financno ter športno uspešnost obravnavanih klubov. Tretji del opredeljuje kljucne metodološke postavke študije, cetrto pa prikazuje rezultate, ki si nato pojasnjeni v zadnjem, sklepnem delu. Študija na teoreticni ravni omo­goca boljše razumevanje razmerja med obravnavanimi spremenljivkami, kar bo prispevalo k razpravi o upravicenosti delovanja športnih klubov v okviru neprofitnih statusno-pravnih oblik. S prakticnega vidika pa bi rezul­tati morali biti koristni tako vodjem športnih klubov pri anticipaciji potenci­alnih konfliktov med zasebnimi in javnimi interesi kot tudi zakonodajalcem pri ustvarjanju zakonskega okvirja, ki bo omogocal optimalno distribucijo javnih sredstev. Teoreticni okvir in hipoteze Prednosti in slabosti javnega financiranja Lažji dostop do javnih sredstev omogoca športnim klubov izvajanje šir­šega spektra dejavnosti, obenem pa je to lahko tudi zametek spora med javnimi in zasebnimi vlagatelji glede strategij klubov in njihovih ciljev. Posledicno je razumljivo, da še vedno poteka razprava o tem, ali naj športna društva uživajo neprofitni status in dostop do javnih sredstev ali ne. Kritiki neprofitnosti športnih klubov v tranzicijskih državah podpirajo idejo o nji­hovem preoblikovanju v profitne statusno-pravne oblike, pri cemer kot argument navajajo pomanjkanje poslanstva teh organizacij, usmerjenega v javno dobro. Ravno tako se kot argument pogosto navaja nacelo transpa­rentnosti lastništva in posledicne odgovornosti v organizacijah, ki izvajajo športno dejavnost (Bergant Rakocevic, 2008). Glede na ta stališca športni klubi niso ustanovljeni z namenom pomoci ranljivim segmentom prebival­stva, zato jim ne bi smeli dovoliti, da se potegujejo za tista javna sredstva, s katerimi bi morali iskati nacin, kako povecati družbeno korist predvsem neprivilegiranim slojem. Kritiki neprofitnosti športnih klubov prav tako obtožujejo, da se športni klubi pravzaprav pogosto uporabljajo kot orodje za prikrito žetev dobickov med nekaterimi interesnimi skupinami, ki ne bi smele imeti koristi od neprofitnih organizacij v dobrih casih, medtem ko v slabih iste interesne skupine bežijo od prevzemanja odgovornosti. Ravno ambicija uprav športnih klubov, da zadovoljijo nekatere deležnike, lahko namrec v praksi pogosto privede do odtujitve organizacije od drugih inte­resnih skupin, ki bi morale biti v središcu organizacijskega poslanstva (Daft, 1998). Na drugi strani se kot glavni argument za ohranjanje neprofitnih sta­tusno-pravnih oblik pri športnih klubih izpostavljajo pozitivne eksternalije, in sicer predvsem širjenje pozitivnih športnih vrednot in vrednot zdravega življenja med mladino. Ceprav je to težko izmeriti, pa je res, da lahko širitev teh vrednot bistveno pripomore k razvoju zdrave, zadovoljne in uspešne družbe. V skladu z naceli ekonomske logike bi morali torej športne dejav­nosti financirati tisti, ki imajo od tega koristi. V kolikor so pozitivni donosi tako zasebni kot javni, je smiselno, da je breme financiranja ravno tako zasebno kot javno. S tega vidika bi bilo nepošteno onemogociti športnim klubom kandidiranje za sredstva iz skladov, namenjenih neprofitnim dejav­nostim. Skupina avtorjev (npr. Ben-Ner in Van Hoomissen, 1991; LeRoux, 2009) ravno tako zanika trditev, da se interesne skupine, ki financirajo neprofitne organizacije, tudi dejansko obnašajo kot dobavitelji kapitala in bi jih zanimala le za donosnost njihovih naložb. Ce pa ti obstajajo, naj ne bi imeli pomembnejšega vpliva na dolocanje strategij neprofitnih športnih klubov. Argumenti obeh strani so na prvi pogled dobro utemeljeni, ocitno pa imajo razlicna izhodišca, kar nas je spodbudilo k izvedbi pricujoce empi­ricne raziskave. Strateške dileme športnih klubov Na kljucne tocke produkcijskega procesa športnih klubov, v katerih pri­haja do najpomembnejših strateških odlocitev, sta opozorila že Baroncelli in Lago (2006), medtem ko so to empiricno to potrdili Kern, Schwarzmann in Wiedenegger (2012). Slednji so namrec na primeru profitnih nogome­tnih klubov opazili, da se pri vodstvih športnih klubov pogosto pojavlja dilema, kako in v kolikšnem deležu naj se porabijo letna proracunska sred­stva, ki jih ima klub na voljo. S to dilemo se ukvarjajo tako v manj kot v bolj uspešnih klubih. Ravno iz procesa delitve letnega proracuna kluba, ce ga spremljamo skozi vec let, v najvecji meri lahko razberemo dejanske strate­gije, ki jih posamezen klub zasleduje. Kern, Schwarzmann in Wiedenegger (2012) so pri tem opozorili na potencialni konflikt, do katerega lahko pride med tistimi, ki eventualni presežek prihodkov nad odhodki želijo usmeriti v razvoj športne infrastrukture, in na drugi strani tistimi, ki bi se raje osre­dotocili na pridobivanje novega športnega kadra z vecjo tržno vrednostjo ter vecjim športnim potencialom od obstojecega. V tem kontekstu je Keller (2008) opredelil temeljno razdelitev športnih klubov: na tiste, ki zasledujejo vzdržno oziroma stabilno strategijo, in tiste, ki zasledujejo strategijo hitrega doseganja vrhunskih športnih rezultatov. Prvi naj bi vecino svojih financ­nih presežkov vlagali v razvoj infrastrukture in razvoj lokalne baze mladih športnikov, drugi pa se usmerjajo na takojšnje vlaganje vecine financnih presežkov v pridobivanje novih športnikov, ki so trenutno bližje optimumu svojih fizicnih in takticnih sposobnosti, ter jih je mogoce z razpoložljivimi financnimi sredstvi pridobiti na trgu. S slednjimi lahko namrec v krajšem casu uresnicijo ambicije po vrhunskem športnem dosežku. Slednja strate­gija omogoca hitrejšo rast oziroma pospešuje dinamiko pozitivnih spiralnih ucinkov, vendar je obenem zaradi vecjih financnih vložkov tudi bolj tve­gana od t. i. stabilne strategije. Keller (2008) se je s tem dotaknil kljucnega momenta v produkcijskem procesu športnih klubov, in sicer problema izbire strategije oziroma strateškega fokusa klubskega vodstva, ki se mani­festira pri procesu delitve proracuna in ga determinira struktura lastnikov ter njihovih interesov. Z ozirom na to in temeljne determinante strategij po Tanu in Litschertu (1994) lahko poskušamo izpostaviti tri kljucne dileme, ki so pravzaprav kljucna strateška vprašanja v neprofitnih športnih klubih: 1. V kolikšni meri poudarjati pomembnost vrhunskih tekmovalnih rezul­tatov (intenzivno športno delovanje) na racun želje po razvoju lokalne skupnosti (ekstenzivno delovanje)? Gre za temeljno dilemo športnih klu­bov, o kateri je pisalo že vec avtorjev (Kern et al., 2012) in je posledica združevanja pojmov športa, ki implicira tekmovalnost, in kluba, ki pred­stavlja organizacijo, vpeto v lokalno skupnost. Ceprav se morda na prvi pogled dva smotra delovanja športnega kluba ne zdita izkljucujoca, se vsako vodstvo prej ali slej mora opredeliti, ali bo bolj poudarilo vklju-cevanje domacega prebivalstva v klubske aktivnosti ali pa bo povsem internacionaliziralo svojo dejavnost in bo poskušalo klub z najboljšimi cloveškimi resursi, ki se ponujajo na mednarodnih trgih, pripeljati do tekmovanj na najvišji evropski in svetovni kakovostni ravni. Gre torej za opredeljevanje temeljnega cilja in poslanstva organizacije, kar je še pose-bej težavno ravno v neprofitnih športnih klubih. 2. V kolikšni meri zahtevati hitre rezultate (sprejemati vecje tveganje) nasproti dolgorocnemu delu in manjšemu tveganju? To je klasicna dilema, ki se pojavlja pri vseh investicijskih odlocitvah. Gre za odlocitev vlagatelja, kdaj želi realizirati donos na lastno investicijo. Krajši rok povra-cila vloženega in pricakovana visoka donosnost seveda za investitorja predstavljata vecjo korist. Vendar to obicajno implicira tudi višjo stopnjo tveganja. V primeru košarkarskih klubov gre v tem kontekstu obicajno za odlocitev vodstva o tem, kako hitre pozitivne spiralne ucinke želijo in koliko so pri tem pripravljeni tvegati. Najhitrejši spiralni ucinki se ponu­jajo pri zasledovanju t. i. strategije anorganske rasti, a je to tudi strategija z najvišjo stopnjo tveganja. Ta odlocitev torej odraža stopnjo tveganosti in casovno dimenzijo po Tanovi in Litschertovi (1994) opredelitvi. 3. V kolikšni meri izpolnjevati cilj zmanjševanja stroškov nasproti ambi­ciji po rasti organizacije? Ta razmejitev pravzaprav odraža dve dimen­ziji Tanove in Litschertove (1994) segmentacije strategij, in sicer stopnji napadalnosti in proaktivnosti. Bolj napadalna in proaktivna vodstva namrec poskušajo izboljšati in povecati obseg delovanja organizacije, medtem ko tista z manjšo stopnjo proaktivnosti zavirajo spremembe in se ne spušcajo v nove projekte. Organizacija lahko raste na vec nacinov. Lahko namrec povecuje svoje clanstvo ali povecuje obseg organizacij­skih dejavnosti, vendar pa tudi povecevanje obsega organizacijskih sred­stev oz. bilancne aktive pomeni organizacijsko rast. Ambicija po zmanj­ševanju stroškov ni povsem v nasprotju s slednjo možnostjo, vendar je obicajno v neskladju s klasicnim razumevanjem rasti organizacije, ki se nanaša na povecevanje clanstva in obsega dejavnosti. Tudi v primeru športnih klubov se vodstva soocajo z dilemo povecevanja clanstva in posledicno povecevanja aktivnosti na eni in konservativno politiko na drugi strani. Rast organizacije pomeni potencial tudi za vecje prihodke, vendar je v to potrebno najprej dolocen obseg sredstev vložiti. To vklju-cuje vlaganje v klubsko infrastrukturo, v trženjske dejavnosti za privablja­nje mladih, investicije v trenerski in administrativni kader itd. Hipoteze Pri razpravi o ucinkih javnega financiranja na strateške procese športnih klubov in upravicenosti njihove neprofitnosti se poraja tudi stalna dilema ekonomskih teoretikov, in sicer ali je bolje, da imajo na dolocen tip orga­nizacij vecji vpliv javne institucije ali zasebni subjekti s svojimi interesi. Dosedanja odkritja kažejo, da so vodstva zasebnih podjetij naceloma bolj nagnjena proaktivnosti, so bolj inovativna in so pripravljena sprejeti vecje tveganje od organizacij, kjer ima vecjo vlogo državna ali obcinska oblast (Zahra et al., 2000; Cuervo in Villalonga. 2000; Megginson et al., 1994). V slednjih naj bi – ravno nasprotno – stil menedžmenta imel manjšo stopnjo podjetnosti, prizadeval naj bi si za opravljanje dejavnosti po ustaljenih tirih in sprejemal manj agresivne strategije (Brouthers et al., 2007) z manjšimi pri­tiski po hitrem doseganju rezultatov (Whitley in Czaban, 1998; Lioukas et al., 1993). Med vzroki za to se navajajo dejstva, da se zasebniki bolj prilagajajo trgu, njihove reakcije posledicno morajo biti hitrejše, saj breme potencialnih izgub nosijo sami, medtem ko odlocevalci v javni sferi, ki zastopajo državni ali obcinski interes, breme izgub lahko porazdelijo na bistveno širši krog subjektov. Enak princip velja tudi v obratnem primeru; potencialni donosi v organizacijah, v katerih imajo vecji vpliv zasebniki, se obicajno delijo v ožjem krogu, kar povecuje njihovo motivacijo po ucinkovitosti in inovativnosti. Tudi empiricno je bila teza o hitrejših reakcijah, vecji tržni orientiranosti in bolj ucinkovitem delovanju veckrat potrjena v razlicnih kontekstih, tudi pri športnih organizacijah (Vos et al., 2011; Luo in Tan, 1998; Parker, 1995; Brouthers et al., 2007). Zaradi tega lahko sklepamo, da bodo tudi košarkarski klubi, v katerih je delež zasebnih sredstev v proracunu vecji, bolj poudarjali nujnost hitrih rezultatov in stroškovne ucinkovitosti. Obenem naj bi vodstva teh klubov v skladu z vecjo tržno orientiranostjo dajala vecji pomen športnim rezultatom kot razvoju lokalnega okolja, saj je ravno športni rezultat kljucni vzvod do medijske izpostavljenosti, katera neprofitnim športnim organizaci-jam omogoca lažje ponovno pridobivanje sredstev iz zasebne sfere (Berrett in Slack, 2001). Športni rezultati so torej tudi kljucni vzvod za doseganje bolj­ših financnih rezultatov, vecje poudarjanje financnih kriterijev uspešnosti v organizacijah z vecjim vplivom zasebnikov pa so že potrdile nekatere študije (Estrin, 1994; Megginson et al., 1994). Obenem vecje zanašanje na zunanje zasebne vire tudi nekoliko povecuje financna tveganja za neprofitne športne klube (Wicker et al., 2013; Coates et al., 2014). Vecji delež javnih sredstev v klubskem proracunu naj bi potemtakem imel ravno obraten ucinek. Na osnovi tega postavljamo prvo hipotezo s sklopom treh podhipotez. Hipoteza 1: Relativna vplivnost deležnikov iz javnega sektorja se nepo­sredno odraža na strateški fokus neprofitnih košarkarskih klubov, tako da: • H 1a: Klubi z vecjim deležem sredstev iz javnih virov sprejemajo nižjo stopnjo tveganja in bolj poudarjajo manjše tveganje kot hitre rezultate. • H 1b: Klubi z vecjim deležem sredstev iz javnih virov vec poudarka dajejo zadovoljevanju potreb lokalnega okolja kot doseganju vrhunskih športnih rezultatov. • H 1c: Klubi z vecjim deležem sredstev iz javnih virov vec poudarka dajejo rasti organizacije kot zmanjševanju stroškov. Literatura zadnjih treh desetletij ponuja veliko dokazov, da razlike v stra­teških odlocitvah vodijo tudi do razlicnih organizacijskih rezultatov (Pearce et al., 1987; Berman et al.,1999; Prajogo in Sohal, 2006). Na primer, Dess in Davis (1984) trdita, da so podjetja, ki so se identificirala z eno izmed gene-ricnih strategij, ki jih je opredelil Porter (1980), dosegla boljši rezultat od tistih, ki so se našla nekje med strategijo ucinkovitosti in strategijo diferen­ciacije. Z ozirom na navedeno je vsekakor smotrno preuciti, kako se rela­tivna vplivnost javnih deležnikov odraža na uspešnost preucevanih nepro­fitnih košarkarskih klubov. V kolikor zgoraj postavljene hipoteze držijo, bi se manjša tržna naravnanost, manjše tveganje in manjši pritisk na doseganje hitrih rezultatov morali odraziti tudi na tekmovalni in financni uspešnosti preucevanih klubov. Klubi, ki so bolj tržno orientirani, namrec zasledujejo cilj vrhunskega športnega rezultata, saj je to za tržne subjekte, ki so za klube vir sredstev, veliko bolj privlacno, kot je razvoj lokalnega okolja. S tem klubi še povecajo interes ne le pri drugih sponzorjih, temvec svoje prilive lahko povecajo tudi zaradi vecje konkurencnosti na trgih športne delovne sile, kjer so drugi klubi pripravljeni placati vec za odkup pravic, ki jih klubi imajo v razmerju z obstojecimi clani svoje ekipe. Na drugi strani pritiski k hitrej­šim rezultatom silijo k sprejemanju bolj agresivnih strategij, ki omogocajo višje donose, poudarek na stroškovni ucinkovitosti pa implicira vecji donos na vsako enoto vloženih financnih sredstev v delovanje kluba. Slednje se lahko doseže tudi z bolj restriktivnim trošenjem. Nekatere raziskave, tudi tiste med športnimi organizacijami, kažejo, da zasebniki namrec veliko bolj nadzirajo trošenje lastnih sredstev, kot to pocnejo predstavniki javnih institucij z javnim denarjem (Vos et al., 2011; Berg et al., 2005). Te predpo­stavke je mogoce utemeljiti tudi z empiricnimi ugotovitvami, ki kažejo, da imajo organizacije z bolj agresivnimi strategijami boljše financne rezultate (Naman in Selvin, 1993), tisti z vecjim vplivom države pa slabše (Brouthers et al., 2007). Za športne organizacije glede tega obstajajo le posredni dokazi, in sicer naj bi bile tiste z vecjim vplivom zasebnikov fleksibilnejše in razpo­lagali naj bi z vecjim obsegom profesionalnih znanj (Sharpe, 2005; Wicker in Breuer, 2012) ter širšim naborom menedžerskih ukrepov, ki na drugi strani, s perspektivne nosilcev javnega interesa, niso vedno sprejemljivi (Whitley in Czaban, 1998). Posledicno lahko zastavimo tudi drugo hipotezo s pripa­dajocimi tremi podhipotezami. Hipoteza 2: Relativna vplivnost deležnikov iz javnega sektorja se posredno prek strateškega fokusa odraža na tekmovalno-financno uspeš­nost športnih klubov, tako da: • H 2a: Klubi, ki sprejemajo nižjo stopnjo tveganja, dosegajo slabši športni in financni rezultat. • H 2b: Klubi, ki poudarjajo zadovoljevanje potreb lokalnega okolja bolj kot doseganje vrhunskih športnih rezultatov, dosegajo slabši športni in financni rezultat. • H 2c: Klubi, ki poudarjajo rast organizacije bolj kot zmanjševanje stro­škov, dosegajo slabši športni in financni rezultat. Metodologija V tej raziskavi so bili uporabljeni podatki, zbrani v letu 2014 med košar­karskimi klubi iz Bosne in Hercegovine (BIH), Hrvaške, Slovenije in Srbije. V casu izvedbe študije je v vseh štirih državah v opazovanih kakovostnih rangih obstajalo 249 košarkarskih klubov. Na sodelovanje v raziskavi jih je pristalo 73, kar predstavlja 29,3 % in je glede na priporocila dovolj za izvedbo analize (Pološki-Vokic, 2004; Becker in Huselid, 1998). Izmed 73 sodelujocih klubov je bilo 27 prvoligašev, 31 drugoligašev in 15 nižjeligašev. Med 27 klubi, ki so sodelovali v prvih državnih ligah, je devet klubov delo­valo tudi v regionalni ligi ABA (Adriatic Basketball Association) in drugih mednarodnih tekmovanjih. To so relativno majhne organizacije, ki imajo v povprecju 22,1 clanov (brez otrok v šolah košarke) in s povprecnim letnim proracunom okoli 400.000 EUR. Konkretno je podatke posredovalo 73 clanov ožjega vodstva (clani uprave oziroma upravnega odbora ali izvršni direktor). Osebe na omenjenih funkcijah imajo obicajno najboljši pregled nad delovanjem klubov, njihovimi strateškimi cilji in vplivi razlicnih interes­nih skupin. Anketiranci so imeli v povprecju 4,87 let izkušenj (SO = 3,70) z delom v sedanji organizaciji, na trenutnem položaju v klubu pa so bili v casu anketiranja v povprecju 2,53 let (SO = 1,36). Razmerje med javnimi in zasebnimi sredstvi v klubskem proracunu. Struktura letnega proracuna košarkarskih klubov – glede na delež javnih in zasebnih virov – implicira, ne glede na dejanski absolutni znesek financnih sredstev, relativno pomembnost dveh skupin deležnikov za dolocen klub. Medtem ko relativni delež javnih sredstev v klubskem proracunu doloca položaj oziroma moc in potencialni vpliv nosilcev javnega interesa, torej obcinskih in državnih institucij ter institucij EU, delež zasebnih sredstev implicira moc vpliva zasebnikov, za katerimi so zasebni interesi. Deležniki, ki prispevajo v klubski proracun, svojo moc crpajo iz možnosti aktiviranja t. i. mehanizma »zadržanja sredstev«, ki ga po Froomanu (1999) deležniki uporabljajo, ce organizacija ne zasleduje njihovih ciljev. V danem primeru se je anketiranec opredelil glede razmerja med javnimi in zasebnimi viri financiranja, in sicer na 7-stopenjski Likertovi lestvici, pri cemer je vrednost 1 pomenila, da se klub v celoti financira samo iz javnih virov (100 % klub­skega proracuna), medtem ko je delež zasebnih virov 0 % klubskega prora-cuna. Vrednost 7 je torej implicirala financiranje v celoti (100 %) iz zasebnih virov in 0 % iz javnih virov sredstev. Ocena 4 pa je potemtakem pomenila, da klub približno enak delež dobi iz zasebnih in javnih virov (po 50 % iz vsake skupine virov). Pri zbiranju podatkov smo se izognili dolocanju raz­merja v odstotek natancno, saj bi to povzrocilo težavo opredeljevanja pri tistih sponzorjih in donatorjih, ki so deloma v zasebni in deloma v državni lasti, kar bi obenem impliciralo bodisi razkrivanje vseh virov financiranja bodisi dodatno delo za anketirance, kar bi zmanjšalo odstotek odzivnosti in posledicno veljavnost rezultatov študije. Strateške usmeritve. Strateške usmeritve košarkarskih klubov so bile mer-jene s pomocjo opredeljevanja anketirancev glede treh kljucnih strateških odlocitev. Predstavniki vodstva preucevanih klubov so se namrec na 7-sto­penjski lestvici opredeljevali, kaj je za klub pomembnejše1: a. zmanjševanje stroškov ali rast organizacije; b. vrhunski športni rezultat ali razvoj lokalnega okolja; c. hitro doseganje rezultatov in vecje tveganje ali delo na dolgi rok in manjše tveganje. Uspešnost. V pricujoci raziskavi smo poskušali slediti Kaplanovemu (2001) priporocilu, da mora biti ocenjevanje uspešnosti neprofitnih organi­zacij vecdimenzionalno. Seznam klubskih ciljev oziroma podrocij uspešno­sti za primer obravnavanih neprofitnih košarkarskih klubov je pomagala sestaviti skupina dvanajstih oseb z vsaj 5-letnimi izkušnjami delovanja na vodstvenih položajih v neprofitnih košarkarskih klubih. Vsakega izmed cla­nov strokovne skupine smo prosili, naj napiše pet razlogov, ki bi pojasnili, zakaj košarkarski klubi sploh obstajajo oziroma kaj naj bi bili po njihovem mnenju glavni strateški cilji, ki bi jih preucevani košarkarski klubi morali vkljuciti v svoje poslanstvo. Poleg normativnega opredeljevanja ciljev za košarkarske klube v neprofitnem okolju je bil vsak strokovnjak naprošen, naj opredeli še pet ciljev, ki jih po njegovih izkušnjah klubi tudi dejansko zasledujejo. Posledicno je vsak izmed 12 strokovnjakov opredelil do 10 Pri prvem vprašanju je obkrožena vrednost »1« pomenila, da klubi prakticno vso pozornost name-njajo zmanjševanju stroškov in povsem zanemarjajo cilje, ki se nanašajo na rast organizacije. Ocena »1« pri drugem vprašanju je cilje vrhunskih športnih rezultatov mocno predpostavljala ciljem razvoja oko­lja, »1« pri tretjem vprašanju pa je pomenila izpostavljanje pomembnosti hitrega doseganja rezultatov. Popolno nasprotje so torej predstavljale ocene z vrednostjo »7«, in sicer poudarjanje rasti kluba, razvoja lokalnega okolja in dolgorocnega dela ter manjšega tveganja. Ocene z vrednostjo »4« pa so potemtakem predstavljale trditev, da klubsko vodstvo daje enak pomen obema strateškima usmeritvama pri vsaki stra­teški dilemi. ciljev (cilji iz prve in druge skupine so se namrec lahko podvajali), koncni seznam ciljev pa je bil rezultat združevanja podobnih oziroma tistih, ki jih je opredelilo vec strokovnjakov. Na tak nacin je bilo dolocenih sledecih 15 ciljev (promocija obcine, vkljucevanje lokalnega prebivalstva v klub, spod­bujanje lokalnega prebivalstva k ukvarjanju s športom, povecevanje šte­vila clanov kluba, razvoj športne infrastrukture v lokalnem okolju, športni rezultati mlajših starostnih kategorij, privabljanje gledalcev na tekmo, razvoj košarkarjev za nacionalno selekcijo, promocija sponzorjev, presežek pri­hodkov nad odhodki, razvoj vrhunskih košarkarjev, športni rezultat clanske ekipe, rast proracuna, povecevanje tržne vrednosti košarkarjev, zmanjša­nje stroškov za delovanje kluba). Ocenjevanje uspešnosti klubov je torej potekalo s pomocjo uspešnosti uresnicevanja 15 opredeljenih parametrov. Clani vodstva so pri tem ocenjevali uspešnost konkretnega kluba na 7-sto­penjski lestvici.2 S ciljem preverjanja zanesljivosti teh subjektivnih ocen je bil izveden test korelacije med subjektivno in objektivno oceno uspešnosti na podrocju športnega rezultata clanske ekipe. Slednji je namrec relativno enostavno merljiv objektivno, in sicer kot razmerje med številom zmag in številom odigranih tekem konkretnega kluba. Korelacijski koeficient med dvoletnim objektivnim pokazateljem športne uspešnosti in subjektivno oceno uspešnosti clanske ekipe s strani vodstva je znašal 0,71 (p < ,01). Na temelju tega lahko sklepam, da so bili predstavniki vodstev relativno zane­sljivi ocenjevalci ter da so njihove subjektivne ocene uspešnosti primeren odraz stvarne uspešnosti klubov na ocenjevanih podrocjih. Obdelavo podatkov smo zaceli s klasicno statisticno analizo ter analizo razlik med posameznimi skupinami klubov na razlicnih kakovostnih rav­neh. Mera uspešnosti je bila pridobljena s pomocjo faktorske analize (explo­rative factor analysis – EFA). Koncno je bilo izvedeno strukturno modelira­nje enacb oziroma analiza SEM, s pomocjo katere je bilo ugotovljeno, kako razmerje med javnim in zasebnim financiranjem klubov vpliva na strateške odlocitve vodstva ter posredno na uspešnost obravnavanih organizacij. Rezultati Tabela 1 prikazuje povprecne vrednosti subjektivne presoje clanov vodstev klubov glede kljucnih strateških odlocitev. Iz slednje je mogoce razbrati, da so klubi na višji kakovostni ravni dosegali manjše vrednosti pri vseh treh postavkah, torej so vecji pomen dajali zmanjševanju stroškov kot rasti organizacije, vrhunske športne rezultate so poudarjali bolj kot razvoj Pri tem je ocena »1« predstavljala popoln neuspeh oziroma najmanjšo uspešnost dolocene organi­zacije v primerjavi z zaznanimi konkurenti, ocena »7« pa je torej predstavljala maksimalno percepcijo uspešnosti dolocenega kluba. lokalnega okolja, hkrati pa so tudi nekoliko bolj poudarjali hitro dosega­nje rezultatov in sprejemali višjo stopnjo tveganja od klubov, ki so v casu izvedbe raziskave tekmovali v manj kakovostnih tekmovanjih. Slednji so bili torej bolj usmerjeni v rast, razvoj lokalnega okolja in v dolgorocno delova­nje oz. manjše tveganje. Analiza variance (ANOVA) je potrdila, da je razlika pri vseh treh obravnavanih komponentah strateške usmeritve statisticno znacilna z zmerno dejansko razliko,3 a teh razlik ni bilo mogoce statisticno potrditi pri primerjavi klubov druge kakovostne ravni s tistimi iz nižjih lig.4 Z vidika treh kljucnih strateških odlocitev se torej razlikujejo le prvoligaški klubi v primerjavi z ostalimi, medtem ko tega na osnovi danih rezultatov ne moremo trditi v primeru komparacije drugoligaških in nižjeligaških klubov. Do podobne ugotovitve smo prišli tudi z izvedbo t-testa, ki je potrdil stati­sticno znacilno in obenem zmerno do veliko dejansko razliko med klubi, ki sodelujejo v mednarodnih tekmovanjih ter ostalimi klubi, ki tekmujejo le v nacionalnih tekmovanjih.5 V naslednjem koraku smo za 15 subjektivnih ocen uspešnosti izvedli faktorsko analizo, ki je bila uspešna že v prvi iteraciji.6 Rezultati so nakazali dva relativno cista faktorja. Opazimo lahko, da so se v prvi faktor mocneje povezali cilji, ki so se nanašali na financne in vrhunske športne rezultate, medtem ko je drugi faktor vecinoma združeval cilje, ki so izhajali iz nepro­fitnega poslanstva in so bili usmerjeni k razvoju lokalnega okolja oziroma skupnosti. Prvi faktor je bil zato poimenovan »tekmovalno-financni«, drugi pa »rekreativno-nefinancni« (Tabela 2). Za namen te raziskave smo uporabili faktor »tekmovalno-financne« uspešnosti, saj je ta izkazoval višjo korelacijo s splošno percepcijo uspešnosti klubov (Ivaškovic, 2015: 108). V nadaljevanju smo v skladu s priporocili (Podsakoff et al., 2013) izve­dli še Harmanov test enega skupnega faktorja. Vzorec je pri tem pokazal šibko stopnjo ujemanja,7 kar pomeni, da en faktor ni mogel biti vzrok za vecino variance v pricujoci študiji. Po tem je bil s strukturnim modeliranjem enacb testiran hipoteticni model. Opazimo lahko, da so le trije parametri kazali na primernost modela za dano bazo podatkov, dva pa sta to ovrgla.8 3 1. komponenta: F = 6,127; p = 0,004; ES = 0,149; 2. komponenta: F = 10,920; p = 0,000; ES = 0,238; 3. komponenta: F = 7,432; p = 0,001; ES = 0,175. 4 »Post hoc« testa (LSD . p = 0,906; 0,364; 0,250 in Tamhane . p = 0,998; 0,556; 0,218) sta pri vseh treh komponentah pri primerjavi teh dveh skupin klubov pokazala, da je p-vrednost nad mejo statisticne znacilnosti (p > 0,05). 5 1. komponenta . t = –5,792; p = 0,000; ES = 0,321; 2. komponenta . t = –8,579; p = 0,000; ES = 0,509; 3. komponenta . t = –12,785; p = 0,000; ES = 0,374. 6 Barlettov test: .2 (105) = 869,361, p = 0,000 in Kaiser-Meyer-Olkinova mera primernosti vzorca vecja od 0,6, in sicer KMO = 0,796; vse MSA > 0,5. 7 CFI < 0,5; RMSEA > 0,2. 8 Vrednosti CFI (»comparative fit index«) in NFI (»normed fit index«) sta bili nad 0,9, medtem ko je bilo razmerje med hi-kvadratom in stopnjami prostosti (.2/df) manjše od 3, a sta NNFI (»non-normed fit Rezultati odkrivajo potencialno pomanjkljivost hipoteticnega modela, saj sta bili dve povezavi mocno zunaj podrocja statisticne znacilnosti na ravni 0,5. Preverjanje strukturnega modela enacb je namrec pokazalo, da odloci­tvi o poudarjanju zmanjševanja stroškov v primerjavi z rastjo (å = 0,07; p = 0,47) in poudarjanju hitrih rezultatov z višjo stopnjo tveganja nasproti dol­gorocnemu delu in nižjemu tveganju (å = 0,10; p = 0,33) ne vplivata na tek­movalno-financno uspešnost neproftnih košarkarskih klubov. To je v dolo-ceni meri mogoce pojasniti z ambivalentnim vplivom posameznih ciljev, ki se nahajajo na obeh straneh omenjenih strateških dilem. Zmanjševanje stroškov ima namrec samo po sebi ob predpostavki »ceteris paribus« pozi­tiven vpliv na financno uspešnost, vendar do zmanjševanja stroškov v praksi prihaja v obdobju kriz, ko vodstva zasledujejo strategije organizacij­skega krcenja. To obicajno implicira tudi manjša vlaganja v športno ekipo, kar pogosto vpliva na slabši športni oziroma tekmovalni rezultat. Na drugi strani je rast organizacije obicajno odvisna tudi od rasti prihodkov, ki imajo ravno tako »ceteris paribus« pozitiven vpliv neposredno na financno uspeš­nost in posredno tudi na tekmovalni rezultat. Kljub temu pa rast v praksi pogosto vkljucuje tudi rast »netekmovalnega« ali amaterskega dela organi­zacije, kar ima negativen vpliv na uspešnost s tekmovalnega in financnega vidika. Statisticno neznacilna vplivnost odlocanja o drugi strateški dilemi je lahko pojasnjena tudi bolj eksplicitno. Vodstva, ki bolj poudarjajo hitre rezultate, tudi organizacijske cilje zastavljajo za krajši casovni rok. Ravno tako velja tudi obratno: vodstva, ki poudarjajo dolgorocno delo, organiza­cijske cilje postavljajo na daljši casovni rok. V tem kontekstu je treba znova spomniti, da je uspešnost organizacije odvisna od organizacijske sposob­nosti doseganja ciljev. Glede na to da se uspešnost doseganja ciljev meri po koncu obdobja, za katerega so cilji postavljeni, je razumljivo, da odlocanje o casovni dimenziji nima statisticno znacilnega vpliva na uspešnost, saj je tudi sama percepcija uspešnosti odvisna od meritev v razlicno dolgih obdo­bjih. Ponovni premislek in navedeni argumenti so vplivali na odlocitev, da se v naslednjem koraku odstranita dve statisticno neznacilni vzrocno-posle­dicni povezavi. Modifikacijo strukturnega modela z izlocitvijo neznacilnih povezav predlagajo tudi Bowen in Guo (2011: 162) ter McCoach (2003). Ta ukrep je rezultiral z bistvenim izboljšanjem vseh treh parametrov, ki so spodbijali primernost prvotnega hipoteticnega modela. Na podlagi rezulta­tov ujemanja v Tabeli 3 lahko ugotovimo, da se model, ki ga prikazuje Slika 4, zadovoljivo ujema z zbranimi podatki v tem primeru. Rezultati SEM so torej ovrgli del zastavljenih hipotez, obenem pa so, kot kaže spodnja slika, potrdili neposredno vzrocno-posledicno zvezo med vplivnostjo javnega index«) z vrednostjo pod 0,9 in RMSEA (»root mean square error of approximation«) z vrednostjo nad 0,1 ovrgla primernost. financiranja in vsemi tremi merjenimi strateškimi odlocitvami. Ravno tako je bila potrjena negativna vplivnost poudarjanja lokalne skupnosti nasproti športnim rezultatom na opazovani vidik uspešnosti. Slika 4: REZULTATI STRUKTURNEGA MODELIRANJA ENACB ZA KONCNI MODEL Legenda: ** – P < 0,01; * – P < 0,05. Vir: lastni prikaz. Da bi preverili posredovanje ucinka med javnim financiranjem in uspeš­nostjo prek strateške odlocitve vecjega poudarjanja pomena lokalne skup­nosti od vrhunskih športnih rezultatov, smo izvedli Sobelov test posredova­nja ucinka. V primeru obstoja popolnega posredovanja v povezavi X-M-Y (kjer je X neodvisna spremenljivka, M posrednik in Y odvisna spremen­ljivka) so poleg statisticne znacilnosti Sobelovega testa tudi vse bivariatne povezave (X-M, M-Y in X-Y) statisticno znacilne. Dodajanje povezav X-M in X-Y v model ne bi smelo izboljšati rezultatov ujemanja (Mach et al., 2010). Na drugi strani, v kolikor gre le za indirektni ucinek, povezava X-Y ni stati­sticno znacilna. Rezultat (Sobelov test: z = 2.32, p = .02) je potrdil, da je sta­tisticno znacilen posredniški ucinek obstajal, pri cemer je šlo za indirektno posredovanje, saj regresija med vplivom javnega financiranja in kazalnikom uspešnosti, pri cemer je slednja imela vlogo odvisne spremenljivke, ni poka­zala statisticno znacilne povezave. Sklepi Namen te raziskave je bil odkriti, kako javno financiranje vpliva na strate­ške odlocitve, prek njih pa na športne in financne rezultate neprofitnih špor­tnih klubov. Prispevek najprej identificira kljucne strateške dileme neprofi­tnih športnih klubov, pri cemer upošteva priporocila Paauweja in Boselieja (2008), da je v specificnih kontekstih zaradi dejstva, da strategije ni mogoce vedno postaviti v kontekst delitve diferenciacija/nizki stroški/nišni fokus, potrebno modificirati klasifikacijo. Rezultati kažejo, da vecji relativni vpliv javnih institucij, ki se manifestira z relativno vecjim deležem javnih sredstev v klubskih proracunih, negativno vpliva na koncno tekmovalno-financno uspešnost klubov, in sicer predvsem prek strateškega poudarjanja dosega­nja ciljev, ki so vezani na razvoj lokalnega okolja in na racun tega manjše pomembnosti vrhunskih športnih rezultatov. To je v skladu z domnevami in prejšnjimi ugotovitvami, da vecji vpliv zasebnikov povecuje možnost financ­nega uspeha organizacij. Raziskava je tudi potrdila, da se neprofitni športni klubi bistveno razlikujejo glede odlocanja pri treh kljucnih strateških vpra­šanjih, in sicer tisti z vecjim relativnim vplivom zasebnikov bolj poudarjajo doseganje vrhunskih športnih rezultatov od skrbi za razvoj lokalnega oko­lja, socasno pa tudi dajejo vecji pomen zmanjševanju stroškov v primerjavi s cilji, ki bi bili vezani na rast organizacije. Ravno tako bolj poudarjajo hitre rezultate in sprejemajo višjo stopnjo tveganja od klubov, v katerih je vecji relativni strateški vpliv javnih institucij. To se sklada z ugotovitvami, da so tiste organizacije, kjer je vpliv zasebnikov vecji, bolj tržno orientirane, bolj stroškovno ucinkovite, sprejemajo bolj agresivne strategije in so v skladu s tem pripravljene na vecjo proaktivnost ter sprejem višje stopnje tveganja. Obenem je nekoliko presenetljiv rezultat, da poudarjanje hitrih rezultatov na racun višjega tveganja in nagnjenost k spodbujanju rasti namesto optimiza­ciji stroškov nimata pomembnega vpliva na športno in financno uspešnost športnega kluba. Kljucno strateško vprašanje je torej s tega vidika, ali se osre­dotociti na vrhunske športne dosežke ali poudarjati cilje lokalne skupnosti. Ugotovitve ponujajo empiricno podporo za odlocanje na zakonodajnem podrocju pri urejanju statusa športnih klubov. Z analizo razlik med klubi na razlicnih kakovostnih ravneh lahko pricujoca študija pomaga predvsem pri odlocitvi, kje potegniti mejo med neprofitnostjo in profitnostjo športnih klubov. Ravno tako pricujoca študija z opredelitvami strateških alternativ in identifikacijo strateških dilem vodstvom neprofitnih športnih klubov ponuja novo orodje menedžmenta, ki lahko olajša proces odlocanja, pred­vsem pa omogoca, da se vodstva ne zapletajo v zacarane kroge konfliktnih strateških odlocitev. LITERATURA Baroncelli, Alessandro in Umberto Lago (2006): Italian Football. Journal of Sport Economics, February: 13–28. Becker, Brian. E. in Mark A. Huselid (1998): High performance work systems and firm performance: A synthesis of research and managerial implications. Research in Personnel and Human Resources Journal 16 (1): 53–101. Ben-Ner, Avner in Theresa Van Hoomissen (1991): Nonprofits in the mixed economy: a demand and supply analysis. Annals of Public and Cooperative Economics 62 (4): 519–550. Berg, Sanford, Chen Lin in Valery Tsaplin (2005): Regulation of State-Owned and Privatized Utilities: Ukraine Electricity Distribution Company Performance. Journal of Regulatory Economics, 28 (3): 259–287. Bergant-Rakocevic, Vesna (ur.) (2008). Šport & pravo. Ljubljana: Gospodarski vest-nik. Berman, Shawn L., Andrew C. Wicks, Suresh Kotha in Thomas M. Jones (1999): Does stakeholder orientation matter? The relationship between stakeholder management models and firm financial performance. Academy of Management Journal 42 (5): 488–506. Berrett, Tim in Trevor Slack (2001): A Framework for the Analysis of Strategic Approaches Employed by Non-profit Sport Organisations in Seeking Corporate Sponsorship. Sport Management Review 4 (1): 21–45. Bowen, Natasha K. in Shenyang Guo (2011): Structural equation modelling (pocket guides to social work research methods). Oxford University Press. Brouthers, Keith D., Maarten Gelderman in Patrick Arensk (2007): The influence of ownership on performance: Stakeholder and strategic contingency perspec­tives. Schmalenbach Business Review 59 (3): 225–242. Coates, Dennis, Pamela Wicker, Svenja Feiler in Cristoph Breuer (2014): A bivari­ate probit examination of financial and volunteer problems of non-profit sport clubs. International journal of sport finance 9 (3): 230–248. Cuervo, Alvaro in Belen Villalonga (2000): Explaining the variance in the perfor­mance effects of privatisation. Academy of Management Journal 25 (3): 581– 590. Daft, Rirchard L. (1998): Organization theory and design (6th ed.). Cincinnati, OH: South-Western College Publishing. Dess, Gregory G. in Peter S. Davis (1984): Porter’s (1980) generic strategies as determinants of strategic group membership and organizational performance. Academy of Management Journal 27 (3): 467–488. Estrin, Saul (1994): Privatization in Central and Eastern Europe. London: Longman. Frooman, Jeff (1999): Stakeholder influence strategies, in: Academy of Management Review 24 (2): 191–205. Ilešic, Marko (2004): Pravni status športnih organizacij. Podjetje in delo 30 (6–7): 1639–1644. Ivaškovic, Igor (2015): Vpliv ravnanja z ljudmi pri delu na uspešnost profesional­nih športnih klubov z nedobickovno tradicijo – študija košarkarskih klubov v Jugovzhodni Evropi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Kaplan, Robert S. (2001): Strategic performance measurement and management in nonprofit organizations. Nonprofit Management and Leadership 11 (3): 353– 370. Keller, Kevin Lane (2008): Strategic brand management. Building, measuring, and managing brand equity (3rd ed.). Upper Saddle River (NJ): Pearson. Kern, Alexander, Michael Schwarzmann in Armin Wiedenegger (2012): Measuring the efficiency of English Premier League football: A twoåstage data envelop­ment analysis approach. Sport, Business and Management: An International Journal 2 (3): 177–195. LeRoux, Kelly (2009): Managing stakeholder demands. Balancing responsive­ness to clients and funding agents in nonprofit social service organizations. Administration & Society 41 (2): 158–184. Lioukas, Spyros, Bourantas, Dimitris in Vassilis Papadakis (1993): Managerial auton­omy of state-owned enterprises: Determining factors. Organization Science 4 (4): 645–666. Luo, Yadong in Justin J. Tan (1998): A comparison of multinational and domes­tic firms in an emerging market: A strategic choice perspective, in: Journal of International Management 4 (1): 21–40. Mach, Merce, Simon Dolan in Shay Tzafrir (2010): The differential effect of team members’ trust on team performance: The mediation role of team cohesion. Journal of Occupational and Organizational Psychology 83 (3): 771–794. McCoach, D. Betsy (2003): SEM isn’t just the schoolwide enrichment model any­more: structural equation modelling (SEM) in gifted education. Journal for the Education of the Gifted 27 (1): 36–61. Megginson, William L., Robert C. Nash in Mathias van Randenborgh (1994): The financial and operating performance of newly privatized firms. Journal of Finance 49 (2): 403–452. Naman, John L. in Dennis P. Slevin (1993): Entrepreneurship and the concept of fit: A model and empirical tests. Strategic Management Journal 14 (2): 137–153. Parker, David (1995): Privatization and agency status: identifying the critical factors for performance improvement, in: British Journal of Management 6 (1): 29–43. Prajogo, Daniel I. in Amrik S. Sohal (2006): The relationship between organiza­tion strategy, total quality management (TQM), and organization performance-the mediating role of TQM. European Journal of Operational Research 168 (1): 35–50. Pearce, John A., Elizabeth B. Freeman in Richard B. Robinson (1987): The tenuous link between formal strategic planning and financial performance. Academy of Management Review 12 (4): 658–675. Petry, Karen, Dirk Steinbach in Walter Tokarski (2004): Sport systems in the coun­tries of the European Union: similarities and differences. European Journal for Sport and Society 1 (1): 15–21. Podsakoff, Philip M., Scott B. MacKenzie, J.-Y. Lee in Nathan P. Podsakoff (2003): Common method biases in behavioral research: A critical review of the litera­ture and recommended remedies. Journal of Applied Psychology 88 (5): 879– 903. Pološki-Vokic, Nina (2004). Menadament ljudskih potencijala u velikim hrvatskim poduzecima. Ekonomski pregled 55 (5–6): 455–478. Porter, Michael (1980): Competitive Strategy. New York: Free Press. Sharpe, Erin K. (2006): Resources at the Grassroots of Recreation: Organizational Capacity and Quality of Experience in a Community Sport Organization. Leisure Sciences 28 (4): 385–401. Škoric, Sanela, Mato Bartoluci in Zrinko Custonja (2012): Public financing in Croa­tian sport. Financial Theory & Practice 36 (2): 109–227. Tan, Justin in Robert J. Litschert (1994): Environment-strategy relationship and its performance implications: An empirical study of Chinese electronics industry, in: Strategic Management Journal 15 (1): 1–20. Vos, Steven, Diane Breesch, Stefan Késenne, Jo Van Hoecke, Bart Vanreusel in Jeroen Scheerder (2011): Governmental subsidies and coercive pressures. Evidence from sport clubs and their resource dependencies. European Journal for Sport and Society 8 (4): 257–280. Whitley, Richard in Laszlo Czaban (1998): Institutional transformation and enter­prise change in an emergent capitalist economy: The case of Hungary. Organi­zation Studies 19 (2): 259–280. Wicker, Pamela in Cristoph Breuer (2012): Understanding the Importance of Organizational Resources to Explain Organizational Problems: Evidence from Nonprofit Sport Clubs in Germany. VOLUNTAS: International Journal of Volun­tary and Nonprofit Organizations 24 (2): 461–484. Wicker, Pamela, Neil Longley in Cristoph Breuer (2013): Revenue Volatility in German Nonprofit Sports Clubs. Nonprofit and Voluntary Sector Quarterly 44 (1): 5–24. Zahra, Shaker A., Donald O. Neubaum in Morten Huse (2000): Entrepreneurship in medium-size companies: Exploring the effects of ownership and governance systems. Journal of Management 26 (5): 947–976. VIRI Paauwe, Jaap in Paul Boselie (2008): HRM and performance: What’s next? Working paper. Ithaca, NY: Cornell University, School of Industrial and Labor Relations, Center for Advanced Human Resource Studies. Dostopno prek https://digital­commons.ilr.cornell.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1477&context=cahrswp, 16. 10. 2019. PRIKAZI, RECENZIJE Gregor CERINŠEK Inovacijsko-razvojni inštitut Univerze v Ljubljani Clifford Geertz Interpretacija kultur Založba Aristej, Maribor 2019, 474 strani, 32,00 EUR (ISBN 978-961-220-127-2) »Tako kot cloveška življenja tudi družbe vsebujejo svoje lastne inter-pretacije. Le nauciti se moramo, ka­ko priti do njih.« (str. 452) S to mislijo ameriški kulturni antropolog Clifford Geertz sklene zadnje poglavje svoje­ga znamenitega dela Interpretacija kultur; slovenski prevod je nedav-no izšel v zbirki Dialogi založbe Ari-stej. Monografija, ki je prvic prišla na knjižne police leta 1973, njeni spisi pa so nastali v desetletju pred tem, je v dobršni meri preusmerila tok druž­boslovne misli in razgrnila alternativo takrat prevladujocim funkcionalistic­nim, marksisticnim in strukturalistic­nim pogledom na kulturo. Kot se slikovito izrazi sam avtor: »Clovek je žival, viseca v mrežah pomenov (an­gl. webs of significance). Te mreže so kultura. Njena analiza potemtakem ne more biti eksperimentalna zna­nost v iskanju zakona, temvec inter-pretacijska v iskanju pomena.« (str. 16) Kot glavni zagovornik hermenev­ticne oz. interpretativne metode je v antropološkem raziskovanju popula­riziral uporabo koncepta »zgošcene­ga opisa« (v angleškem izvirniku thick description), ki ga je kot nacin inte­lektualnega prizadevanja oz. »izpo­polnjene znanstvene pustolovšcine« prvi uporabil britanski filozof in ling-vist Gilbert Ryle. Zgošceni opis je Geertzov slo­gan, stališce, vodilo, kot metodološki pripomocek pa predstavlja bistvo njegove etnografije. Kot pravi sam: »Etnografija je zgošcen opis.« (str. 21) Antropologu omogoci opisovanje in poglobljeno razumevanje ter osmi­šljanje cloveškega življenja na nacin, da se osredotoca na njegove razlicne podrobnosti, partikularnosti, vsak­danjosti, mimobežnosti, banalnosti. Zato je potrebno narediti korak stran od uniformnega pogleda na clove­kovo naravo ter razumeti clovecnost kot bistveno v svoji razlicnosti in svojem dejanskem in neposrednem izrazu. Vecina v knjigi zbranih spisov so empiricne raziskave, ki preucuje­jo družbeno življenje s perspektive simbolnih dejanj, torej takih, ki imajo dolocen pomen. Etnografija raziskuje simbolne sisteme in strukture pome­nov kot bistvene elemente dolocene kulture; ti pa se med sabo prepletajo, dopolnjujejo, nalagajo eden na dru­gega ter so hkrati nenavadni, nejasni in nepravilni. Geertz kulture ne razume kot uni-verzalne nadcloveške moci, torej kot nekaj, cemur je mogoce vzrocno pri­pisati družbene dogodke, obnašanja, institucije in procese. Zato v nasprot­ju s pozitivisticno tradicijo antropo-log svojega raziskovanja ne zacne z dovršenimi hipotezami, ki bi jih nato prenesel na oddaljen teren in preve­ril s sistematicnimi postopki. Name-sto tega kulturo prepozna kot kon­tekst, znotraj katerega je mogoce ana­lizirati in zgošceno opisati prepletene sisteme pomenov cloveškega življe­nja. Na ta nacin pa se s polja družbe­ne mehanike premaknemo na polje družbene semantike, antropologijo pa približamo humanisticnemu polju vednosti. Antropološki spisi so inter-pretacija in so – kot pravi Geertz – fikcija v smislu, da so »nekaj narejene­ga«, »nekaj ukrojenega«, kar pa seve­da ne pomeni, da so neresnicni. Zato je kulture moc brati kot besedila, kot skupek tekstov, zgrajenih iz družbe­ne snovi. Antropologova naloga je, da opazuje in poišce kulturne tekste, ki so ljudem te družbe pomembni, in da jih opiše, in to ne samo na nacin, kot jih razumejo oni, temvec da razgr­ne, kako ta besedila osvetljujejo raz­licne družbene vidike. Kulturna anali­za je ugibanje pomenov, ocenjevanje ugibanj in izpeljava pojasnjevalnih sklepov iz ugibanj. Tehtnosti razlag ne merimo po kolicini neinterpretira­nih podatkov, temvec po moci znan­stvene domišljije, ki nas pripelje v stik s tujimi življenji. Ali, kot pravi Geertz, namen interpretativnega pristopa h kulturi je, da nam pomaga pridobiti dostop do pojmovnega sveta, v ka­terem naši subjekti živijo, tako da se lahko, v razširjenem pomenu te bese­de, z njimi pogovarjamo. Podobno kot je Bronislaw Ma­linowski svoje znanstvene temelje vzpostavil in poglobil na podlagi pre-ucevanja življenja in kulture prebival­cev Trobriandskih otokov, je Clifford Geertz svoje poglobljene etnografske opise crpal predvsem iz Indonezije. Širši javnosti so sicer najbolj pozna­ni njegovi zapiski o petelinjih bojih na Baliju (15. poglavje), sam pa bi za ponazoritev opisanih prvin Geert­zove antropologije želel izpostaviti spektakularno kulturno predstavo, prav tako z Balija, ki jo zaznamuje ritualni boj med carovnico Rangdo ter prikupno pošastjo, imenovano Barong (4. poglavje). Rangda, hudi-cevska ostudna podoba, prikazana kot stara vdova, pride v deželo, da bi razširila kugo in smrt. Barong, neke vrste križanec med nerodnim medve­dom, bedastim kužkom in ošabnim kitajskim zmajem, ji nasprotuje. Njun prepir se med predstavo izraža kot spopad med hudobnim in komicnim z neodlocenim izidom. Kontrast med zlobo in nizko komedijo ni vedno popoln in ravno odnosi med njima so srž drame, ki za Balijce ni samo spektakel, ki ga je treba gledati, tem­vec je obred, ki ga je potrebno izve­sti. Gledalci se vanj ne ujamejo samo domišljijsko, temvec tudi telesno, z neposredno udeležbo. Obsedejo jih razlicni demoni in padejo v silovite in globoke transe, v katerih izvajajo izra­zito nenavadna dejanja. Po približno petih minutah (ali pa vcasih celo po vec urah) se zbudijo in se sploh ne zavedajo, kaj so poceli, prepricani pa so, kljub amneziji, da so imeli najbolj izjemno in globoko zadovoljujoco iz­kušnjo, kar jo lahko ima clovek. Veli­ka bitka je koncana, izid je vedno ne­odlocen. Rangda ni bila premagana, vendar tudi ona ni osvojila nicesar. Geertz se sprašuje, kaj se lahko na-ucimo o clovekovi naravi in družbi iz tovrstne in iz tisoc podobnih poseb­nih izkušenj, ki jih odkrivajo antropo­logi. »Da so Balijci posebne vrste bi-tij, Marsovci iz Južnega morja? Da so v osnovi ravno taki kot mi, vendar z nekaterimi posebnimi, dejansko po­stranskimi obicaji, za katere se ni pri­merilo, da smo si jih prizadevali dose­ci? Da so prirojeno obdarjeni ali – ce-lo – da jih instinkti vodijo v dolocene smeri, ne pa v nekatere druge? Ali da cloveška narava dejansko ne obstaja in so ljudje cisto in preprosto tisto, kar iz njih naredi njihova kultura?« (str. 48) Tako kot petelinji boj ni zgolj gola zabava ali hazarderska izkušnja z materialnimi ucinki, tako tudi pricu­joci obred ne predstavlja zgolj dolo-cene verske ali estetske perspektive, temvec prežema življenja Balijcev on-stran neposredno religioznega. Kot simbolna struktura jim vtiskuje po­mene in omogoci, da lahko obcutijo realnost na doumljiv nacin. Opisani obred je umetniška obli­ka, njegova funkcija pa je interpreta­tivna: je zgodba, ki si jo Balijci pripo­vedujejo o samih sebi. In kot vsaka umetniška oblika – in s slavnimi pe­telinjimi boji ni nic drugace – tudi ta omogoci prepoznavanje vsakdanjega izkustva tako, da ga izrazi z dejanji in predmeti, katerih prakticne posledice so odstranjene, sami pa so dvignjeni na raven cistosti, v kateri je mogoce njihov pomen ostreje artikulirati, do-jeti in interpretirati. Prepletanje hu­dobnega in komicnega, ki ga slika boj med Rangdo in Barongom, oživlja in daje pomen zelo širokemu podrocju vsakdanjega obnašanja Balijcev. Ce sledimo Geertzovim opažanjem, se v obicajnem življenju Balijci skorajda obsedeno izogibajo sporom. Mno­žicni trans pa omogoci prestop na drugo raven eksistence. Širi se kot nebrzdana panika in projicira posa­meznega Balijca iz vsakdanjega sveta, v katerem obicajno živi, v tistega naj­bolj nevsakdanjega, v katerem živita Rangda in Barong. V transu pograbijo tradicionalna bodala in se pridružijo spopadu; raztogoteni in razocarani zaradi Rangdinega kasnejšega izgi­notja obrnejo bodala proti lastnim prsim in se pricnejo zabadati, goltati žive pišcance in iztrebke, se v krcih valjajo v blatu, govorijo neznane je­zike, posnemajo spolni odnos itd. Tako kot pri petelinjih bojih se prika­žejo kot divji in morilsko nastrojeni, z manicnimi eksplozijami instinktivne krutosti in nebrzdane togote. In ne­nazadnje, kot pravi Geertz, petelinji boj je »zares resnicen« samo za pete-line. Kot kulturna podoba, fikcija, mo­del, metafora je namrec izrazno sred­stvo. Njegova vloga ni v tem, da gasi ali razvnema družbene strasti, temvec da jih prikaže. S tem ko poveže po-nos z osebnostjo, osebnost s petelini in peteline z unicenjem, nazorno pri­kaže razsežnost balijskega izkustva, ki je navadno mocno prikrita. Geertz povzema Northopa Frya, ko pravi, da si Macbetha ne bomo ogledali zato, da bi se kaj naucili o zgodovini Škotske, temvec da bi izve-deli, kako se pocuti clovek, potem ko je dobil kraljestvo in izgubil svojo du­šo. Ravno tako gredo Balijci na peteli­nji boj predvsem za to, da bi ugotovi­li, kako se pocuti obicajno zadržan in zbran clovek (Balijec) po vseh napa­dih, izzivanju, žaljenju in ponižanju, ki ga na koncu privedejo bodisi do popolne zmage bodisi do popolnega poloma. Petelinji boj, prav tako kot spopad med Rangdo in Barongom, je en od »paradigmatskih cloveških dogodkov«, ki nam povedo, kaj bi se zgodilo, ce bi bilo življenje umetnost. So simbolne reprezentacije, ki omo­gocajo spoznavanje etosa kulture in razsežnosti lastne subjektivnosti. Sku­paj so zbrane teme s skoraj vseh rav­ni balijskega izkustva, npr. živalska okrutnost, moški narcizem, hazardi­ranje, rivalstvo med statusi, množicna razvnetost, krvna žrtev. Potrebno je poudariti, da cere­monialni obred »Rangda in Barong« – podobno kot petelinji boj – ne po­nuja univerzalnega kljuca za razume­vanje življenja na Baliju, podobno kot na primer jurjevanje ali martinovanje ne dajeta celovitega vpogleda v razu­mevanje slovenske kulture. Zgodba morda poda zgolj en, nepopoln vidik življenja; vcasih ji lahko drugi kultur­ni teksti celo oporekajo. Zato je po Geertzovem mnenju kulturo nekega ljudstva treba razumeti kot skupek tekstov in jih obravnavati, »kot da govorijo nekaj o necem«. Interpre­tacijska antropologija vseskozi išce ravnovesje med tovrstnimi partiku­larnostmi kulture oz. posebnimi in-terpretacijami »cloveka z malim c« ter med temeljno enotnostjo cloveštva oz. »Cloveka z velikim C«. Ceprav bomo cez tri leta prazno­vali že okroglo petdeseto obletnico izida Geertzove Interpretacije kultur, je njegovo delo še vedno aktualno kot primer ubesedenja znanosti, ki ne temelji toliko na iskanju univer­zalnega in popolnega konsenza, temvec stremi k izcišcenju razprave in izboljšanju natancnosti, s katero antropologinje in antropologi nad­grajujejo dognanja drug drugega. Poleg strokovne javnosti je knjiga pri­merna tudi za širši krog bralcev, ki bi rad izvedeli vec o indonezijski družbi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, o razlicnih kulturnih podrobnostih in pripadajocih simbolnih formah. Rok ji ne bo potekel ravno zaradi Geert­zove sposobnosti in vecno aktualne etnografske drznosti opisovati in raz­lagati kulturne podrobnosti onkraj ustaljenih vzorcev, kar omogoca – kot pravi avtor sam – resnicno srecati se s clovecnostjo iz oci v oci. Tanja BUDA Fakulteta za socialno delo, Univerza v Ljubljani Darja Zaviršek, Natalija Djokovic, Laura Radešic, Katerina Meden, Katja Ðogic, Maruša Kožman Romske družine: prirocnik za razumevanje eticne prakse v socialnem delu in drugih pomagajocih poklicih v podporo slovenskim Rominjam in Romom Društvo Mozaik – društvo otrok, Ljubljana 2019, 122 strani, 0,00 EUR (ISBN 978-961­290-506-4) Prirocnik je prvo delo v sloven-skem prostoru, ki obravnava temati­ko prakse dela z romskimi družinami. Potrebo po tovrstnem delu avtorice prikažejo skozi zgodovino strukturne diskriminacije, katere posledice lah­ko opazimo tudi danes, saj nekateri slovenski Romi zaradi diskriminacije v sistemu pomoci še vedno živijo v neprimernih bivanjskih, zdravstve­nih in socialnih razmerah. Prirocnik je težko pricakovano gradivo, saj so v njem navodila in priporocila za po­trebno ukrepanje strokovnih služb, ki posegajo na vsa življenjska podrocja romske skupnosti, posebno kjer slo­venske romske družine živijo brez osnovnih pogojev za življenje. Priroc­nik pa poleg bogate teoreticne vsebi­ne ponuja številne etnografske opise primerov, s katerimi se srecujejo stro­kovne delavke na terenu in so bistve­ni pri razumevanju teoreticnih kon­ceptov ter dajejo vpogled v vsakdanja življenja slovenskih Romov in Rominj ter v dolgoletno prakso strokovnih delavk in delavcev na podrocju dela z romskimi družinami. Prirocnik je orodje za vse strokov­ne delavke in delavce, ki se pri svo­jem delu srecujejo z romskimi dru­žinami, koristi pa tudi Rominjam in Romom, da se informirajo o svojem položaju in o problemih, ki jih zade­vajo. Glavne prednosti prirocnika so dostopen jezik in razumljiv nacin pisanja ter opremljenost z neposre­dnimi napotki za delo. Prirocnik se sklicuje na številne znanstvene vire, mednarodne konvencije, eticne ko­dekse razlicnih strok in je podlaga za razumevanje transgeneracijske pri­krajšanosti romskih družin, rasizma in kulturalizacije Romov in Rominj ter ponuja priložnost za spremembo in izboljšanje vsakdanjih življenjskih praks pri delu z romskimi družinami. Današnji družbeni položaj rom­ske skupnosti je tesno povezan z njenim zgodovinskim kontekstom, zato se avtorice na zacetku prirocni­ka najprej osredotocijo na zgodovino evropskih in slovenskih Rominj ter Romov, da bi pojasnile izvore objek­tivizacije, etnizacije, kulturalizacije in patologizacije romske skupnosti. Sodobna pravno-formalna delitev Rominj in Romov na »avtohtone« in »neavtohtone« »omogoca hierarhiza­cijo ljudi in ucinkovitejše upravljaje z njimi, saj se na posameznika gleda v prvi vrsti skozi prizmo casa bivanja na dolocenem ozemlju in ne iz per-spektive pravic in potreb« (str. 11). Zgodovinski fenomen Romov kot grešnih kozlov se je ohranil vse do danes in je povezan z nastankom an-ticiganizma. Anticiganizem kot »ideo­logija, mentaliteta in politika, ki izhaja iz socialnih, religioznih, romanticnih in rasisticnih elementov« ter številnih predsodkov o Romih in Rominjah (str. 15), je prisoten vse od prvega stika s tedanjimi evropskimi ljudstvi. Zgodovinsko gledano se anticigani­zem kaže v sistemskemu rasizmu in diskriminatornih evropskih politikah do Rominj in Romov. Vrhunec antici­ganizma beležimo v casu nacizma s preganjanjem in genocidom (porraj-mos) nad Rominjami in Romi. Rasi­zem nad Romi se je nadaljeval tudi v obdobju socializma in po njem, kar je vidno še danes v obliki diskriminator­nih socialnih politik in drugih politik evropskih držav. Diskriminacija in socialne nor-me, ki so se obdržale vse do danes, avtorice predstavijo v kontekstu slo­venskih romskih družin. Opozarjajo na ekonomsko pomanjkanje, ki se med romskimi družinami spreminja v kulturo revšcine ter na pozitivne in škodljive socialne norme; slednje namrec povzrocajo škodo romski skupnosti in se prenašajo iz genera-cije v generacijo. Avtorice teorijo do-polnjujejo tudi s prakticnimi primeri in etnografskimi zapisi strokovnih delavk, ki opisujejo zgodbe deklic in žensk, ki so doživljale nasilje, otro­ško delo in diskriminacijo na podla­gi spola. V zapisih iz terena se osre­dotocijo tudi na vprašanje prehoda iz otroštva otrok v mladostništvo in pokažejo, da gre za prehod, ki je za mnoge deklice nevaren, saj ga lahko zaznamuje mladoletno materinstvo. Razlicne oblike diskriminacije, predsodki in škodljive socialne nor-me so prisotne tudi, ko govorimo o slovenski Romih v šolah. Avtorice opozarjajo na mlade Rominje in Ro­me, ki v mladosti ne pridobijo osnov­ne izobrazbe. Razlogi za to so najpo­gosteje revšcine, selitve in zanemarja­nje otrok, ki povzrocijo, da so otroci v šoli manj uspešni. Ceprav se rom-skim staršem ocita, da imajo do šole neustrezen odnos, pa je takšno obso­janje pristransko. Avtorice pokažejo, da so razlogi za to, da otroci ne pri­hajajo v šolo, pogosto v tem, da starši ne zaupajo sovražnim okoljem in da je revšcina ovira, da bi otroke na šolo pripravili. Poleg zgoraj naštetih razlo-gov so prisotni še številni strukturni problemi na podrocju izobraževa­nja Romov (zanikanje šolskega ose­bja, da so v šoli prisotni tudi romski otroci; premalo specificne podpore romskim otrokom; romski otroci so pogosto objekt vrstniškega nasi­lja). Romski otroci so v šoli deležni premalo spodbude s strani socialnih in drugih strokovnih delavk, poseb-no pri avtonomiji romskih deklet, ka­dar se te odlocajo za izobraževanje, saj je podpora zunaj skupnosti zanje odlocilnega pomena. Avtorice zato poudarjajo pomembno vlogo stro­kovnega osebja v šolah, centrih za so-cialno delo in drugih izobraževalnih ustanovah pri spreminjanju socialnih norm v romskih družinah (podpi­ranje deklic pri odlocitvi za šolanje, upoštevanje eticnih nacel pri delu z romsko družino). V prirocniku sta opisani zgodbi dveh romskih žensk, kjer se preple­ta izkušnja zgodnje poroke, nasilja v družini in nasilja v partnerski zvezi. Avtorice navajajo, da je nasilje nad deklicami in ženskami rutinsko pre­zrto, normalizirano in kulturalizirano, ker vecinska družba vidi Rome kot »drugacne«. Med drugim prikazujejo primere otroških porok romskih de­klic in deckov, ki so s strani številnih strokovnjakinj spregledane (str. 59). Prav tako avtorice opozarjajo na sla­bo duševno zdravje žensk, ki je posle­dica neucinkovite podpore za ženske z izkušnjo nasilja. Pri tem pojasnjuje­jo, da morajo biti strokovne delavke posebej pozorne na duševno zdrav­je Rominj, saj nanj vplivajo številni življenjski konteksti, kot so slab eko­nomski položaj, neugodne bivanjske razmere, socialna izkljucenost, škod­ljive socialne in patriarhalne norme. Reproduktivne pravice ter repro­duktivno obnašanje so poleg patriar­halnih vzorcev in nadzora zaznamo-vale tudi zgodovinske izkušnje zlo­rab (prisilne sterilizacije) in socialna distanca, katere posledici sta otežen dostop do zdravniških storitev ter neznanje med romskimi ženskami. Pomanjkanje reproduktivne avtono­mije in neznanje ustvarjata posebno reproduktivno obnašanje in prakse, kot je veckratna umetna prekinitev nosecnosti, namesto uporaba kontra­cepcije. Avtorice zato naštevajo de­javnosti, ki naj bi jih izvajale socialne delavke, uciteljice, ginekologinje in drugo zdravstveno osebje pri podpo­ri družinam na podrocju reproduk­tivnega zdravja in reproduktivnega obnašanja Rominj in Romov. Avtorice se po pregledu in opisu dela strokovnih služb sprašujejo o eticnem ravnanju in delu strokovnja­kinj in strokovnjakov glede romskih družin. Osredotocijo se na kodekse etike socialnih in drugih strokovnih delavk v socialnem varstvu, šolstvu, zdravstvu, sodstvu in policiji. Pri tem pa poudarijo nekatera eticna ravna­nja in standarde dela z romskimi dru­žinami, kot so antidiskriminatorno delo, nacelo obce dobrega, preprece­vanje vseh vrst rasizma. Posebno po­zornost avtorice namenijo odnosu, ki ga imajo strokovne službe do Rom-ske kulture, saj kot opozarja Izjava o eticnih nacelih globalnega socialnega dela, je beseda kultura »lahko vcasih uporabljena kot krinka za kršenje clo­vekovih pravic« (str. 84). Za bolj ucin­kovito eticno prakso avtorice poziva­jo k samorefleksiji lastnega dela vse strokovnjakinje in strokovnjake, ki pri prihajajo v stiku z romskimi druži­nami. Kljucno pri eticnem delu z otroki in romskimi družinami je razumevanje strukturne prikrajša­nosti odraslih Romov in Rominj ter z njo povezanega transgeneracijske­ga prenosa prikrajšanosti na otroke. Opisani etnografski primeri v pri­rocniku, pripovedujejo o osebah, ki jih strokovne službe težko dosežejo. Ob enem avtorice opozarjajo tudi na opustitev eticnega ravnanja stro­kovnih delavk v socialnem varstvu, ko govorimo o zašciti romskih otrok. V skladu z eticnim naceli bi moralo delo socialnih in strokovnih delavk vsebovati na otroka usmerjeno per-spektivo. Socialne in strokovne delav­ke morajo pri svoji praksi z romskimi družinami imeti spretnosti na pod-rocju medkulturnih kompetenc, dela v skupnosti, zagotavljanju prevajalca v pomembnih situacijah, zašciti ogro­ženega otroka, dejavno spodbujati socialno vkljucevanje, šolanje in izo­braževanje, krepiti odpornosti otrok in mater, medstrokovno sodelovati in izobraževati, opraviti intersekcij­sko perspektivo za oceno ogroženo­sti otroka ter uveljaviti zagovorništvo kot eticno prakso. Poleg dela v skladu s kodeksi eti­ke, avtorice pozivajo strokovne de­lavke in delavce k uporabi in sklice­vanju na mednarodne dokumente in priporocila za delo na podrocju rom­skih družin. Avtorice so pri pregledu mednarodnih dokumentov namenile pozornost tudi zgodnjim porokam, ki se dogajajo znotraj nekaterih rom­skih skupnosti. Zgodnje poroke so predstavljene v kontekstu mednarod­nih konvencij, mednarodne in nacio­nalne zakonodaje, prakse številnih mednarodnih organizacij ter iniciativ za zašcito deklic pred zgodnjimi po­rokami. Zdi se, da je prihodnost Romani familije tesno povezana z delom šte­vilnih strokovnjakinj in strokovnja­kov, saj avtorice v prirocniku ugotav­ljajo, da so romske družine, ki potre­bujejo strokovno pomoc, v sistemu pomoci izpušcene in spregledane. V primeru nasilja nad romskimi žen­skami in otroki se med strokovnimi delavkami in delavci pojavljajo pred­sodki v obliki etnizacije, kulturalizaci­je in patologizacije. Prav zato morajo strokovnjakinje in strokovnjaki razvi-ti spretnosti ter slediti eticnim nace­lom »na otroka usmerjene perspekti­ve«. Pri svojem delu potrebujejo med-kulturne kompetence, s skupnostjo ter družinami, v katerih živijo Romi­nje in Romi, pa morajo razviti zaupen odnos. Delo Romske družine: prirocnik za razumevanje eticne prakse v so-cialnem delu in drugih pomagajocih poklicih v podporo slovenskim Romi­njam in Romom prikazuje primere dolgoletnih praks, ki so nastale na podrocju dela z romskimi družina-mi. Prirocnik je v Sloveniji izredno pomembno gradivo, saj z napotki, opozorili in predlogi ponudi mož­nost za razvoj novih paradigm na podrocju dela z romskimi družinami. Govorimo o novih praksah, ki teme­ljijo na multidisciplinarnih in tran­sdisciplinarnih strokovnih pristopih, kodeksu etike ter sistemskemu razu­mevanju položaja slovenskih Rominj in Romov. Posebna pozornost je na­menjena odnosu do zašcite žensk in otrok pred revšcino, nasiljem in škod­ljivimi socialnimi normami. Jasnost izražanja in opremljenost z etnograf­skimi primeri prirocnik še bolj ople­meniti, zato ga priporocam v branje socialnim delavkam in delavcem ter vsem strokovnjakinjam in strokovnja­kom, ki se pri svojem delu srecujejo z romskimi družinami, saj prirocnik ponuja znanje za ravnanje, priporo-cila za delo v praksi in širše razume­vanje položaja slovenskih romskih družin. Priporocam ga študentkam in študentom socialnega dela in drugim pomagajocim poklicem, ker bodo v njem našli teoretsko in prakticno podlago za delo v praksi. Na koncu prirocnik priporocam še vsem Romi­njam in Romom, ki bodo v njem našli vire informacij o lastnem položaju in priložnost za opolnomocenje. AVTORSKI POVZETKI UDK 324:352-055.2(497.4) Vlasta JALUŠIC, Milica ANTIC GABER: ENAKOST ZA KOGA? OVIRE ZA DOSTOP ŽENSK DO POLITIKE NA LOKALNI RAVNI V SLOVENIJI Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 2, str. 437–454 Clanek na podlagi izvirnih empiricnih raziskav (analiza zakonodaje, intervjuji s kandidatkami in vratarji ter izvedba fokusnih skupin) analizira nekatere manj vidne ovire za sodelovanje žensk v lokalni politiki v Sloveniji. V letih 2014–2018 je bilo v Državnem zboru 35,6 odstotka žensk, v vladi Slovenije pa je bilo 50 odstotkov ministric. Veliko manj žensk je stopilo v politiko na lokalni ravni. V istem obdobju jih je bilo na županskem mestu le 7,6 odstotka, deset obcinskih svetov pa je bilo brez ene same svetnice. Avtorici ugotavljata razloge za tako razlicno vkljucenost in zastopanost žensk med lokalno politiko in politiko na nacionalni ravni. Glavni zakljucek njune analize je, da bi za spremembo nizke zastopanosti žensk v nekaterih lokalnih skupnostih morali zasnovati dobro premišljeno reformo volilnega sistema in ukrepe, ki se nanašajo na vkljucevanje razsežnosti spola v lokalne politike, družinsko življenje in partnerske vloge. Kljucni pojmi: enakost, zastopanost žensk, lokalna politika, kandidatke, politicni vratarji, politicne stranke UDK 341.7:061.1EU Erik PAJTINKA: ZACETKI EVROPSKE DIPLOMATSKE SLUŽBE V OBDOBJU OD PETDESETIH DO OSEMDESETIH LET 20. STOLETJA Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 2, str. 455–470 V clanku obravnavam razvoj diplomatske službe Evropskih skupnosti v predlizbonskem obdobju. Natancneje mapiram obdobje od petdesetih let 20. stoletja, ko so se odprla prva nediplomatska predstavništva z omejeno mocjo v tujih državah, do konca osemdesetih let, ko je mreža evropskih predstavništev s polnim diplomatskim statusom postala realnost. Sklenem, da diplomatska služba Evropskih skupnosti korenini v vzpostavitvi dveh tipov tujih predstavništev Evropskih skupnosti, ki se razlikujeta v primar­nem namenu, statusu in nalogah. Razvoj teh dveh tipov predstavništev v okviru Evropskih skupnosti je zahteval njuno precej razlicno dinamiko, kakor se kaže v razlicnih hitrostih njune preobrazbe v današnji ‘tradicional­ni’ obliki diplomatskega predstavništva. Kljucni pojmi: zgodovina delegacij Evropske komisije, zgodovina diplo­matske službe Evropske komisije, contrôleurs techniques, contrôleurs délé­gués, delegacije Evropske komisije, diplomatska služba Evropske komisije UDK 327:321.7(73:410) Ognjen PRIBICEVIC: TRUMP, BREXIT IN KRIZA LIBERALNE SVETOVNE UREDITVE Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 2, str. 471–488 Namen clanka je analizirati razmerje med novimi politikami predsednika Trumpa, Brexitom in krizo liberalne mednarodne ureditve. Glavna avtor­jeva hipoteza je, da je sedanja liberalna ureditev v hudi krizi. Medtem ko lahko Brexit opišemo kot najvecjo spremembo v evropski politiki po padcu berlinskega zidu, trdim, da je Trumpova nova zunanja politika najpomemb­nejša sprememba v svetovni politiki po drugi svetovni vojni. Predsednik Trump je prvi ameriški predsednik, ki: 1) se je odlocil za zmerno izolacijo namesto sodelovanja in vecstranskih odnosov; 2) ne spodbuja demokracije kot kljucne lastnosti ameriške zunanje politike; 3) je dejavno sovražen do liberalnega internacionalizma; in 4) ki ima drugacne poglede od predhod­nikov na trgovinska vprašanja, zavezništva, okolje in mednarodno pravo. Sklenem, da gre svet v smeri nove mednarodne ureditve, v kateri kot kljuc­ne akterke nastopajo ZDA, Kitajska in Rusija. Kljucni pojmi: liberalna mednarodna ureditev, kriza demokracije, med-narodni odnosi, ameriška zunanja politika, Trump, Brexit UDK 2:32(497.6) Anna JAGIELLO-SZOSTAK, Joanna KULSKA: VLOGA VERSKIH INSTITUCIJ V PROCESU SPRAVE IN KREPITVE MIRU – ŠTUDIJA PRIMERA BOSNE IN HERCEGOVINE (AHMICI, TRUSINA IN BRADINA) Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, št. 2, str. 489–508 Bosna in Hercegovina je mlada, pokonfliktna in etnicno razdeljena drža­va v Evropi. Znana je kot prizorišce konflikta, osredotocenega na verske delitve. Raziskovalcu to postavi številna zanimiva vprašanja. Kakšna je vloga verskih institucij v konfliktu in krepitvi miru? Zakaj je religija politizirana? Ali lahko verski dialog razumemo kot dejavnik v procesu sprave nasprotujocih si etnicnih skupnosti; v tem primeru Srbov, Hrvatov in Bošnjakov? Poseben razdelek v clanku namenjava zgodbam preživelih iz bošnjaških, hrvaških in srbskih družin. Vsaka od teh treh etnicnih skupnosti je utrpela žrtve v casu pokolov v Ahmicih, Trusini in Bradini v prvi polovici devetdesetih let 20. sto­letja. Poleg tega avtorici analizirava vlogo institucij, kot sta Medreligijski svet Bosne in Hercegovine v Sarajevu in Fundacija Maximilian Kolbe, z name-nom oceniti njun prispevek k spravi in krepitvi miru. V tem oziru je namen clanka konceptualizirati vprašanje verske krepitve miru v širšem kontekstu mirovnih in konfliktnih študij ter opozoriti na vseprisotna neobjektivna in neuravnotežena dojemanja vloge religije v sodobnih konfliktih in njihovem reševanju. Kljucni pojmi: religija in politika, krepitev miru, sprava, etnicnost, spo-min, žrtve, Bosna in Hercegovina UDK 316.612:613.86-053.4 Metka KUHAR, Gaja ZAGER KOCJAN: TRAUMA CONGLOMERATE: ADVERSE CHILDHOOD EXPERIENCES AND THEIR SOCIO­DEMOGRAPHIC BACKGROUNDS Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 509–526 In Slovenia, the first study on adverse childhood experiences (ACEs) was conducted in 2019 with a large panel sample of adults. In this paper, the prevalence, interrelatedness and socio-demographic backgrounds of ACEs are presented. More than three-quarters of the participants had expe­rienced at least one ACE while over one-quarter had four or more ACEs. The most frequently reported ACEs were emotional abuse and physical abuse. Consistent with previous studies, the results show that different ACEs often co-occur and are more common in families with a low socioeconomic sta­tus. Earlier studies reveal the significant impact of ACEs on people’s physi­cal, mental and social functioning throughout their lives, underlying the important need to address ACEs with a comprehensive national strategy and implementation plans in the relevant sectors. Keywords: adverse childhood experiences, violence, neglect, addiction, mental health problems, poverty UDK 331.1:004.738.5 Aleksandra KANJUO MRCELA, Klavdija CRTALIC: DECENT WORK IN THE PLATFORM ECONOMY: AN OXYMORON OF OUR TIME? Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 527–560 Recent decades have witnessed the accelerated development of the plat­form economy characterised by the global presence of new forms of work organisation supported by information and telecommunications technol­ogy. The new economic system and related social changes have received mixed evaluations in social sciences. In this paper, we confront certain positive evaluations and more critical analyses and evaluations of the phe­nomenon under study. Based on a meta-analysis of some more prominent work platforms and by applying the International Labor Organization’s con­cept of decent work, we find that platform work does not help in achieving standards of decent work and is increasing the precarisation of labour. Keywords: platform economy, platform work, decent work, ILO, precari­ous work UDK 323.1:005.44 Marija JURIC PAHOR: NATIONAL IDENTITY IN THE LIGHT OF GLOBALISATION, GLOCALISATION AND TRANSCULTURATION Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 561–580 The article supports the assumption that today national identity is also a firmly anchored, yet adaptable cultural bond based on the principle of inclusion and exclusion as a means for constituting unified and solid enti­ties. Like its bearer, the nation state, national identity is also an important factor in contemporary globalisation processes as derived from the neolib­eral doctrine of the free market and associated need to create glocal and transnational connections. Special analytical attention is paid to the obser­vation that these processes undermine national identity as a unique and homogeneous narrative. Hence, the concepts of transculturation analysed and presented in more detail in the article call for a redefinition of national, including Slovenian, identity. Keywords: national identity, nation sate, globalisation, glocalisation, transculturation, »Slovenianness« UDK 81’246.2:37(497.4) Mojca MEDVEŠEK: IS THE BILINGUAL SCHOOL IN PREKMURJE TRULY DIVISIVE? VIEWS OF PARENTS, STUDENTS AND PUPILS ON BILINGUAL EDUCATION Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 581–599 The 60th anniversary of bilingual schooling in Prekmurje coincided with a fresh application for a constitutional review of the legislation on bilingual education. As a result, public criticism regained momentum, pointing out the shortcomings of bilingual education. The article presents the findings of empirical studies aimed at verifying whether parents, students and pupils consider bilingual schooling an appropriate or quality option for education in the mother tongue for both the minority and the majority. The results show the majority of respondents still believe the existing bilingual edu­cation model is appropriate and high in quality, with pupils and students revealing slightly more positive attitudes to the current bilingual schooling than their parents, and that bilingual education is especially supported by pupils, students and parents who indicated Hungarian or both Slovenian and Hungarian as their mother tongues. Keywords: bilingual education, Hungarian national community, Prek­murje, Hungarian language, bilingualism UDK 81’27:305 Mojca ŠORLI: POSITION OF SCIENTIFIC NEUTRALITY IN THE DISCUSSION ON GENDER CATEGORIES IN LANGUAGE Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 600–621 This text is based on reflections stimulated by a discussion on language and gender following adoption of a new strategy for gender-sensitive lan­guage use on 25 April 2018 that concerns official documents of the Faculty of Arts at the University of Ljubljana. I focus on the deployment of argu­ments claiming scientific objectivity/neutrality and their positioning within the existing power relations in academia. Using selected examples from the discussion on the (non)neutrality of the male grammatical gender in Slovenian, I show that seemingly scientific positions also depend on the perspective of the promotor/defender of a particular position. The levels discussed include: the language system and gender categories in the light of gender-sensitive language (understanding gender categories and the dis­senting voices within the field) (3.1); forms of address for women (gender-marked adjective form of woman surnames) (3.2); and the linguistic con­ception of social categories (social gender) (3.3). Keywords: gender-sensitive language use, androcentricity, discourse, sci­entific neutrality and objectivity UDK 316.472.4:316.64(497.4) Vasja VEHOVAR, Blaž POVŽ, Darja FIŠER, Nikola LJUBEŠIC, Ajda ŠULC and Dejan JONTES: SOCIALLY UNACCEPTABLE DISCOURSE ON THE FACEBOOK PAGES OF NEWS OUTLETS Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 622–645 The paper examines the comments sections of the most visited Facebook news pages in Slovenia between 2010 and 2017. The research focuses on socially unacceptable discourse (SUD) concerning two topics then dividing the public; namely, the refugee crisis and the rights of LGBT people. The results show that the share of comments with SUD is high and stable, repre­senting approximately half of all the comments on both topics and all three news pages. Surprisingly, there are few differences among the news outlets as regards the internal structure and characteristics of SUD, although signifi­cant differences were found in the extent of SUD among the portals. On the other hand, the results did not confirm the presence of organised hate cam­paigns or the connectedness of commentators. The results offer one of the first insights into the characteristics of the commenting culture in Slovenia, the timeframe of commenting and the connectedness of commentators. Keywords: Facebook, news pages, comments, network analysis, refu­gees, LGBT UDK 005.336.5:796.323.2 Nina KOLENC, Frane ERCULJ, Samo PAVLIN: CHALLENGES IN DEVELOPING COMPETENCIES GIVEN DIFFERENCES IN THE WORK ENVIRONMENT: THE CASE OF A BASKETBALL COACH Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 646–663 In the article, we address the problem of the different ways various work environments impact the performance of tasks and development of com­petencies. The approach considers the case of basketball coaching where similarities and differences are examined with respect to being a basket­ball coach ‘for all’ and a professional one. The empirical part of the paper describes the acquisition and verification of information obtained in focus groups and workshops held with experts and practitioners at various stag­es of their career and from segments of the basketball coach labour mar­ket. We build on this to develop several models of basketball coach com­petencies and explore what impacts the dynamics among them. On this basis, we introduce an original methodological approach to the area of the development of competencies which is particularly relevant for the areas of human resources development, the sociology of work, and professional groups. Keywords: occupational professionalisation, human resources develop­ment, competencies, education, sport, basketball UDK 347.471.8:796.323.2 Igor IVAŠKOVIC: IMPACTS OF PUBLIC FUNDING ON NON-PROFIT SPORT ASSOCIATIONS Teorija in praksa, Ljubljana 2020, Vol. LVII, No. 2, pp. 664–680 The aim of this study is to analyse how the ratio between public and pri­vate funding is reflected in non-profit sport clubs in terms of their key strate­gic decisions and related perception of organisational performance. Based on data from 73 South-east European non-profit basketball clubs, the results show that a bigger share of budget funding coming from public resources may discourage clubs’ management from accepting more aggressive strate­gies. Those clubs more inclined to satisfying local community aims are more risk-averse and seek ways and means to increase the number of their mem­bers. At the same time, the clubs largely funded by private sources empha­sise cost-effectiveness, the achievement of top sports results, and set shorter deadlines for achieving organisational goals. Moreover, a greater share of private funding implies comparatively better sports and, in turn, financial results. Keywords: public funding, non-profit organisations, basketball clubs, strategy, performance NAVODILA AVTORICAM IN AVTORJEM Teorija in praksa sprejema v presojo za objavo izvirna znanstvena bese­dila, ki še niso bila objavljena drugje ali niso v recenzentskem postopku pri kateri drugi znanstveni reviji oziroma monografiji. Objava clanka ali knjižne recenzije v Teoriji in praksi je brezplacna. Besedilo pošljite na elektronski naslov teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Besedilo naj bo v formatu A4 z 1,5-vrsticnim razmikom, tip crk Times New Roman, velikost 12, obojestransko poravnano, z robovi 2,5 cm. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilcene. Ime in priimek avtorice/avtorja naj bo izpisano na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko in naslovom elektronske pošte. Priimek avtorice oziroma avtorja naj bo izpisan z velikimi tiskanimi crkami. Prva oziroma zacetna stran besedila naj vsebuje le naslov besedila in povzetek besedila. Besedilo mora spremljati izjava avtorice oziroma avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oziroma ni v pripravi za tisk pri kateri drugi znanstveni reviji ali monografiji. Avtorica/ avtor naj v izjavi navede svoj predlog uvrstitve besedila v skladu s tipologijo dokumentov/del (izvirni, pregledni clanek ali knjižna recenzija) za vodenje bibliografij v sistemu COBISS. O koncni uvrstitvi odloca uredništvo revije. CLANKI Znanstveni clanki v slovenskem ali angleškem jeziku naj ne presegajo 6.500 besed. V kolikor želi avtorica oziroma avtor objaviti daljše besedilo, naj se o tem predhodno posvetuje z glavnim urednikom. Clanek naj bo opremljen s povzetkom v slovenskem in angleškem jeziku v obsegu do 100 besed. Pov­zetek naj vsebuje natancno opredelitev teme besedila, metodo argumenta­cije in zakljucke. Avtorica/avtor naj navede tudi do sedem kljucnih pojmov, tako v slovenskem kakor tudi v angleškem jeziku. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov, izpisan s krepkimi velikimi tiskanimi crkami, ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila, daljša od 1.500 besed, morajo vsebovati podnaslove, ki so lahko najvec dvonivojski. Podnaslovi druge ravni naj bodo tiskani poševno. Tabele, grafi in slike morajo biti izdelani kot priloge (in ne vkljuceni v besedilo) z jasnimi naslovi, pri cemer naj avtorica/avtor uporabi velike tiskane crke v poševnem tisku; biti morajo zaporedno oštevilceni (Slika 1: NASLOV SLIKE, Graf 2: NASLOV GRAFA, Tabela 3: NASLOV TABELE). Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno oznaceno mesto, kamor sodi. Avtorica/avtor naj pri vsaki tabeli, grafu in sliki opredeli, koliko prostora zavzema v besedilu. Tabele, grafe in slike naj avtorica/avtor šteje v obseg besedila bodisi kot 250 besed (pol strani) ali 500 besed (celotna stran). Pod tabelami in grafi je potrebno nave-sti vir. Navedba vira naj se zakljuci s piko. Uporabljajte orodje za oblikova­nje tabel v programu Word. Tabela 1: UCINEK ODBOROV Regulativni ucinek Mešani ucinek Distribucijski ucinek BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Vir: Yordanova, 2009: 256. Opombe morajo biti v besedilu jasno oznacene z zaporednimi števil­kami od zacetka do konca, napisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvršcene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorici/avtorju in morebitna zahvala naj vklju-cujeta informacije o organizacijski pripadnosti avtorice/avtorja, ki so rele­vantne za obravnavano problematiko v besedilu, ter o financnih in drugih pomoceh pri pripravi besedila. Dobesedni navedki, ki so dolgi tri ali vec vrstic, naj bodo postavljeni v poseben odstavek, robovi odstavka naj bodo obojestransko zamaknjeni, besedilo naj bo v poševnem tisku in brez narekovajev. Ce so gibanja za pravice vložila svoja telesa v aktivizem in mobilizira­nje novih oblik diskurza, da bi tako omajala njihovo marginalizacijo in zatiranje, so filozofske in teoretske kritike kartezijanstva na novo pre­tehtale subjekt in ga opredelile kot hkrati razsredišcenega (ki v sebi ni v celoti koherenten) In utelešenega (ne cisti “kogito”). (Jones, 2002: 239) RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domacih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzija naj ne bo daljša od 1.500 besed. V recenziji naj se avtorica/avtor dosledno izogiba navajanju literature in virov. Recen­zija naj ne vsebuje naslova ali podnaslovov. Na zacetku recenzije naj navede podatke o sebi in recenzirani knjigi v spodaj navedeni obliki: Ime PRIIMEK Institucionalna pripadnost Ime in priimek avtorja knjige Naslov knjige: podnaslov Založnik, Kraj letnica objave, število strani, cena (ISBN številka) Janez NOVAK Fakulteta za družbene vede, UL Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past The University of Chicago Press, Chicago in London 2003, 184 str., 25.00 $ (ISBN 0-226-98152-5) NAVAJANJE Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani naj avtorica oziroma avtor uporablja naslednjo obliko navajanja: (Novak, 1994: 27–29). Ce sta avtorja reference dva, naj avtorica oziroma avtor navede oba: (Novak in Kosec, 2007). Ce je avtorjev reference vec, naj se v tekstu uporablja naslednja oblika navajanja: (Novak et al., 1994: 27), v seznamu LITERATURE pa naj se navedejo vsi avtorji. Ce avtorica oziroma avtor besedila ne uporablja prve izdaje knjige, naj pri navajanju zabeleži tudi letnico prve izdaje: (Novak, 1953/1994: 7). Vec referenc hkrati naj avtorica oziroma avtor loci s podpi-cjem: (Novak, 1994: 7; Kosec, 1998: 3–4; 2005: 58). Pri navajanju vecjega šte­vila referenc enega avtorja, objavljenih v istem letu, naj avtorica oziroma avtor reference med seboj loci s crkami a, b, c itd.: (Novak, 1994a: 27–29; Novak, 1994b: 1), in sicer v zaporedju, v kakršnem se prvic pojavijo v besedilu. Seznam referenc sodi na konec besedila in naj ima podnaslov LITERATURA. V seznam referenc naj avtorica oziroma avtor vkljuci vso uporabljeno literaturo. Morebitne vire naj navede za seznamom referenc, in sicer s podnaslovom VIRI. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev referenc ter v primeru istega avtorja po casovnem zaporedju izdaj. Knjige Priimek, ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki Priimek, Ime (ur.) (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Featherstone, Mike (ur.) in Mike Hepworth (ur.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Samostojni sestavek ali poglavje v monografiji Priimek, Ime (letnica izdaje monografije): Naslov prispevka v zborniku. V: Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V: Martin Hewson (ur.) in Thimothy J. Sinclar (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Clanki Priimek, Ime (letnica izida clanka): Naslov clanka. Ime revije letnik (šte­vilka): strani. Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632–42. Svetovni splet (WWW) Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/ deluze/TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Viri Avtorica/avtor je sam odgovoren za spoštovanje materialnih in moralnih avtorskih pravic, povezanih z uporabo podatkov, datotek, reprodukcij in del (v nadaljevanju vir) drugih fizicnih in pravnih oseb v njegovem clanku. Avtorstvo vira, ki ga avtorica oziroma avtor uporablja v clanku in ki ni plod njegovega raziskovalnega dela, mora biti jasno razvidno v obliki ustreznega navajanja vira v seznamu VIROV in v navajanju vira v besedilu clanka. Avtorica oziroma avtor naj smiselno navede cim vec podatkov o viru, kot so na primer avtor vira, mesto oziroma institucija, v kateri se vir nahaja, naslov, ime ali opis vira, evidencna številka vira, naslov spletne strani, kraj in leto nastanka vira in podobno. Pri tem je smiselnost navajanja opredeljena kot zmožnost sledenja viru oziroma zmožnost intersubjektivne preverljivo­sti uporabljenega vira. Avtorica oziroma avtor naj navede tudi datum, ko je bil vir pridobljen, ce gre za elektronski vir. Priimek, Ime (letnica nastanka vira): Naslov/nosilec vira. Mesto hranjenja vira. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Koprivec, Daša (2005–2008): Avdio kasete. Kustodiat za slovenske izse­ljence in zamejce SEM. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2010. ali Luthar, Breda, Samo Kropivnik, Tanja Oblak, Blanka Tivadar, Mirjana Ule, Slavko Kurdija in Samo Uhan (2006): Življenjski stili v medijski družbi 2001. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov. Ce gre za vir iz zasebnega arhiva avtorja clanka, kakega drugega razi­skovalca ali posameznika, naj bo to jasno navedeno. Navajanje identitete lastnika vira iz zasebnega arhiva je zaželeno, vendar ne nujno, kadar gre za zašcito njegovih materialnih pravic ali varovanje njegove osebne identitete. Priimek, Ime morebitnega avtorja (morebitna letnica nastanka vira): Ime ali opis vira/arhivska številka. Mesto hranjenja vira. Zasebni arhiv. Zbirka navijaških šalov. Avtoštoparski muzej, Kanal ob Soci. Zasebni arhiv Mirana Ipavca. ali Zbirka pisem Janeza Novaka. 1953–1989. Privatni arhiv. Avtorica oziroma avtor naj v primeru znanega avtorja in leta nastanka vira uporabi enako dolocilo o navajanju v besedilu clanka, kot je to v primeru navajanja clanka, prispevka v monografiji ali monografije. Kadar avtor in leto nastanka vira nista znana, naj avtorica oziroma avtor v besedilu clanka smiselno uporabi naslov, ime ali opis vira. V primeru, da so naslov, ime ali opis vira daljši od petih besed, naj avtorica oziroma avtor pri navajanju vira smiselno uporabi zacetne besede iz naslova, imena ali opisa vira tako, da bo nedvoumno razpoznavno, kateri v seznamu literature navedeni vir navaja. (Porocilo o delu državnega zbora, 2000) ali (Zbirka navijaških šalov) Glede ostalih dodatnih oblik navajanja uporabljene literature ali virov naj se avtorica oziroma avtor obrne na uredništvo TIP. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo TIP uporablja za vse vrste clankov in za knjižne eseje obojestran­sko anonimni recenzentski postopek. Clanke in knjižne eseje recenzirata vsaj dva recenzenta. Postopek recenziranja, od oddaje besedila do seznanitve avto­rice/avtorja z recenzentskimi mnenji, traja dva meseca. Uredništvo TIP lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo besedila, ce ugotovi, da avtorica oziroma avtor besedila ni pripravil v skladu z zgoraj navedenimi navodili, ali pa ce oceni, da besedilo ne sodi na znanstveno podrocje, ki ga revija pokriva. Uredništvo ima pravico, da prispevkov, ki ne ustrezajo merilom knjižne slo­venšcine (ali anglešcine, ce je clanek oddan v anglešcini; upošteva se British English) ne sprejme v recenzentski postopek. Stroški obveznega lektoriranja angleških besedil se avtorjem zaracunavajo po predhodnem dogovoru. Avtorica/avtor ima od trenutka, ko je seznanjen z recenzentskimi mnenji, tri tedne casa, da v besedilo vnese popravke in popravljeno besedilo vrne v uredništvo TIP. V primeru, ko recenzenti zahtevajo temeljitejše popravke, se popravljeno besedilo ponovno vrne recenzentu v presojo. Avtorica/avtor naj popravljenemu besedilu priloži poseben obrazec “avtorjevo porocilo”, ki ga dobi skupaj z recenzijama besedila, v katerem naj obrazloži, katere dele besedila je popravil in kako. Ce avtorica/avtor oziroma avtor meni, da so pripombe recenzenta neutemeljene, pomanjkljive ali kakorkoli nera­zumljive, naj neupoštevanje recenzentskih pripomb pojasni in utemelji v posebnem porocilu glavnemu uredniku. Avtorica/avtor in soavtorji ob objavi dobijo po en brezplacen izvod šte­vilke revije, v kateri je bil objavljen njihov prispevek. Vsak dodaten izvod stane 10 evrov (plus poštnina). Na zahtevo lahko avtorici/avtorju pošljemo brezplacen izvod njegove objave v formatu pdf. Avtorica/avtor prenese materiale avtorske pravice za objavljeni prispe­vek na izdajatelja revije. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Submitted texts should not be previously published or the subject of a peer-review procedure for another journal or book/monograph. The publishing of an article or a book review in Teorija in praksa is free of charge. Texts should be sent to the e-mail address: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. A text should be in A4 format with 1.5 spacing, Times New Roman of 12-point font size, and the centre aligned with 2.5 cm margins. All pages of the text should be numbered consecutively. The first and last name of the author/s should be placed on a separate cover sheet showing the title of the article, along with their academic title and current employment, full postal address, telephone number and e-mail address. The last name of the author/s should be printed in uppercase. The initial page of the text should only include the title of the text, and the abstract. The text should be accompanied by the author/s’ statement that the text has not previously been published or is not in press with any other journal or monograph. In the statement, the author/s should also make a proposal for the article’s classification in compliance with the typology of documents/works (an original article, a review article, or a book review). The Editorial Board shall decide on the final classification of a submitted text. ARTICLES 701 Original or review articles written in the English language (British English) should not exceed 6,500 words. If the author wishes to publish a longer text, they should first consult the Editor. An article should be accompanied by an abstract of up to 100 words, written in both Slovenian and English, contain­ing a definition of the subject under scrutiny, methods of argumentation, and conclusions. The author should also provide up to seven key words. The titles should be clear and indicative. The main title, printed in bold uppercase letters, should not exceed 100 characters. Texts longer than 1,500 words should contain subtitles of no more than two levels. The subtitles of the second level should be italicised. Tables, graphs and figures should be designed as attachments (and not included in the text), with informative titles, in uppercase letters and ital­ics; they should be numbered consecutively (Figure 1: TITLE OF FIGURE, Graph 2: TITLE OF GRAPH, Table 3: TITLE OF TABLE). Each table and fig­ure should be on a separate sheet. Their approximate positions in the text should be marked in the text. The author should determine how much space each table, graph or figure will occupy in the text. The space required for tables, graphs and pictures should be included in the total text length, as either 250 words (1/2 page) or 500 words (1 page). The sources of tables and graphs should be written below the table and graph and should end with full-stop. Use the table feature in Word to create tables. Table 1: COMMITTEE EFFECT Relugative effect Mixet effect Distributional effect BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Source: Yordanova, 2009: 256. Footnotes should be clearly marked in the text with consecutive num­bers from beginning to end; written in appropriate places in the text; and arranged in the same order under the text. Footnotes must be limited in both number and length. Notes about the author/s, as well as any acknowl­edgements, should include information on the organisation to which the author/s belongs when relevant to the subject addressed in the text, and should also include information regarding any financial or other assistance given for preparing the text. Quotations of three or more lines in length should be placed in a sepa­rate centre-aligned paragraph, with the text appearing in italics and without inverted commas. The fact that most of the posts have been liked is an evidence that citizens find the posts made by the local government interesting and useful, but they do not show any further interest by sharing the information with friends or by engaging in dialog commenting on them. (Bonsón et al., 2013: 12) BOOK REVIEWS Book reviews not older than 2 years are accepted for publication in Teorija in praksa and should contain up to 1,500 words. In a book review, the author should strictly avoid making any references to any sources and literature. The book review should not include title or subtitles. Information about the author and the reviewed book should be given at the review’s start in the form shown below: First Name LAST NAME Institutional affiliation Author’s First and Last Name Title: Subtitle Publisher, City Year of publication, number of pages, price (ISBN number) John SMITH Oxford University Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past University of Chicago Press, Chicago and London 2003, 184 pages, USD 25.00 (ISBN 0-226-98152-5) REFERENCES The basic form of an in-text reference is (Smith, 1994). To indicate the page, use the following form: (Smith, 1994: 27–28). If two authors are referred to, they should both be stated: (Smith and Doe, 2007). When there are three or more authors, the following form should be used: (Smith et al., 1994: 27), while all authors should be mentioned in the reference list. If the author does not use the first edition of the book, the year the first edition was pub­lished should also be given: (Smith, 1953/1994: 7). Several simultaneous ref­erences should be separated by a semicolon: (Smith, 1994: 7; Doe, 1998: 3–4; 2005: 58). When citing several references by the same author published in the same year, references should be separated by letters a, b, c etc.: (Smith, 1994a; 27–29; Smith 1994b: 1) in the order they first appear in the text. The list of references should be placed at the end of the text, under the heading BIBLIOGRAPHY. It should only include units of literature used in the text. Sources should be listed after the list of references under the head­ing SOURCES. The bibliography should be arranged in alphabetical order of the last names of the authors and, in the case of multiple works by the same author, by the consecutive order of editions. Books Last Name, First Name (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Edited Books Last Name, First Name (ed.) (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Featherstone, Mike and Mike Hepworth, Bryan S. Turner (eds.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Chapters or Essays in Monographs Last Name, First Name (year of publication): Title of the Chapter/essay in the Edited Book. In First Name Last Name of the editor (ed.), Title of the Edited Book, pages of the chapter/essay. City: Publisher. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Be Governed in an Era of Global Governance? In Martin Hewson and Timothy J. Sinclair (eds.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Articles Last Name, First Name (year of publication): Title of the Article: Subtitle. Name of Journal Volume (Number): pages. Bachrach, Peter and Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632– 642. Internet (WWW) Last Name, First Name (year of publication): Title. Accessible at Internet address, date of access. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Accessible at http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Sources It is the author’s sole responsibility to respect the material and moral copy­rights related to the use of data, files, reproductions and works (hereinaf­ter: the source) of other natural and legal persons in his or her article. The authorship of a source an author uses which is not the outcome of their own research must be clearly identifiable by properly including the source in the list of SOURCES and by citing the source in the text. The author should give as much data as reasonably necessary about the source such as its author, city or institution, address, name or description, evidence number, webpage address, place and year of its creation, and simi­lar. Such details should allow the traceability or intersubjective verifiability of the source. With electronic sources, the author should also include the date the material was accessed. Last name, First name (year of creation of the source): Address/holder of the source. Place of keeping the source. Accessible at Internet address, date of access. Featherstone, Mike (2005–2008): Audio cassettes. National Museum of New Zealand. Available at http://www.imaginet.nz/deluxe/TXT/420178.html, 10. 1. 2010. or Activity Report of the National Assembly of Republic of Slovenia, 1996– 2000. Ljubljana: National Assembly of the Republic of Slovenia, 2000. If a source is the author’s private archives or those of another person, this should be clearly stated. An indication of the identity of private archives’ owner is recommended, but not necessary if this may affect the protection of their material rights or personal integrity. Last name, First Name of any author (potential year of creation of the source): Source name or description. The place where the source is kept. Private archives. Collection of supporters’ scarves. Hitcheiker Museum, Richmond upon Thames. Private archives of James Longfield. or Collection of letters by Janez Novak. 1953–1989. Private archives. When a source’s author and year of creation are known, the same way of citing it in the article text applies as for the citation of articles, chapters in a book or books. When the source’s author and year of creation are unknown, the source’s title, name or description should be used sensibly in the arti­cle text. If the title, name or description of the source consist of more than five words, the initial wording of the source’s address, name or description should be used when citing the source in the main text so that it will be clearly identifiable in the Bibliography. (Activity Report of the National Assembly, 2000) or (Collection of supporters’ scarves) Concerning other ways of citing the literature or sources used in articles, please contact the Editorial Board of Teorija in praksa. PEER-REVIEW PROCEDURE All types of articles undergo a mutually anonymous peer-review procedure organised by the Editorial Board of the journal. Articles and book essays are to be reviewed by no fewer than two reviewers. As a rule, the review procedure takes 2 months from submission of a text to notification of the reviewers’ opinions. The publication of a text can be rejected by the Edito­rial Board without any external review if the text does not follow the instruc­tions given above, or falls outside of the scientific fields covered by Teorija in praksa. The author shall improve the text and re-submit the improved text to the Editorial Board within 3 weeks of being notified of the reviews. When extensive improvements are required by the reviewers, the author should resubmit the improved text for the reviewers’ reassessment. A special sheet, “Author’s Report”, sent to the author along with the reviews of the text, must be sent as an attachment to the improved text by the author, explaining which parts of the text have been improved, and how. If the author finds a reviewer’s comment to be unfounded, deficient or unclear in any way, they should justify their potential disregard of the reviewer’s comment in a special report to the Editor in Chief. The Editorial Board reserves the right not to commence the review procedure of papers which failed to meet the standards of formal written language. Every author is entitled to one free copy of the issue in which their article appeared. Each additional copy may be purchased for EUR 10, plus postage. Upon request, the author(s) may be provided with a pdf file of their article free of charge. The cost of mandatory language editing of English texts will be charged to authors on prior agreement. Published papers become the material copyright of the Journal’s publisher.