RIHARD JAKOPIČ: KOMPOZICIJSKA ŠTUDIJA
NA AHACLJEVI
Horatijevo naziranje je naletelo v sodobni kritiki na strasten odpor. Že ko sta Lucretius in Cicero poskušala filozofskemu jeziku ustvariti popolnejšo terminologijo, se je oglasila nemara da v zvezi s preporodom attikisma struja ozkosrčnih puristov, ki so si osvojili za geslo stavek iz Cae-sarjevega, tudi močno v puristični smeri orientiranega, gramatično polemičnega spisa ,De ana-logia', namreč ,tamquam scopulum sic fugias inauditum atque insolens verbum' (Gell. I, 10); ti so kesneje z brezobzirno ostrostjo nastopali tudi proti predstavnikom modernega klasicizma, n. pi\ Variju in Vergiliju, pa tudi Horatiju kajpak, rogajoč se njihovim jezikotvornim stremljenjem. Ob misli na to zlohotno nasprotovanje se pesnik razvname, češ, kako glupa pristranost, kratiti pravico do ustvarjanja novih izrazov nam, ,malus auctor latinitatis', komedijant Caecilius in njegov nič boljši literarni bratec Plautus pa sta smela po mili volji uvajati jezikovne novosti, ne da bi se bil kdo proti temu oglasil. ,Ne', sprejme pesnik odločno boj, ,slej kakor prej nam ostane pravica do ustvarjanja rekel, ki vsakikrat vtisne jim čas sodobnosti živo beležen.' Ta pravica ni samovoljno prisvojena, temveč se opira na prirodno nujnost. Mnogo je besed, ki sčasoma zastare in odmrjejo kakor listje v jeseni; in kakor se mora listje spomladi obnoviti, tako je treba tudi odmrle besede nadomestiti z novimi, ali da povem doma-lega isto z besedami modernega pisca o modernem jezikovnem tvorcu: ,Es ist sein (= des Schreibers) gutes Recht, nach neuen Ausdriicken fiir alte Begriffe zu suchen, umso mehr, als ja die Farben der Begriffswelt sich mit den Menschen-geschlechtern immer ein  wenig andern'  (Engel).
^A DESNO STRAN SLIKE NA OBOKU MESTNE HIŠE CESTI V LJUBLJANI
Stihi 73—85. — Po nekoliko temperamentnem nastopu proti omejeni opakosti puristov se vrne pesnik v mirni ton objektivnega razlagatelja ter oriše historični razvoj metra, ki je glavni nosilec pesniškega jezika. Metrum, pravi, se je po razno-ličnosti pesniških snovi in vrst različno izoblikoval: tako je daktilski šesterec v.aT' Icc/^v stih za herojski epos, distichon za votivne epigrame in elegije, jambska mera pa se prilega literarni invektivi ter glumi in tragediji, tema med drugim zato, ker utegne najlaže preglašati ,populares strepitus' v gledališču. Ta argument nam zveni v prvem trenutku nekoliko čudno. Horatius hoče reči, da je jambska mera najbolj podobna ritmu prozaičnega govora in zbog tega v šumotu, ki ga občinstvo — tudi v tragediji — neprostovoljno povzroča, najlaglje razumljiva: ne pozabimo pri tem južnega temperamenta in pa, da je bil tedanji naivni človek v gledališču bolj čuvstveno razgiban .soigravec' nego mirno opazujoč, nad dejanjem stoječ ,gledavec\ (Moderni gledališčni strokovnjak Reinhardt še danes izrecno zahteva gledavčevo soigro, češ, ,der Zuschauer mul? mitspielen, wenn wirkliches Theater entstehen soli. Er tragt die Moglichkeit zu allen Leidenschaften, Schicksalen, Lebensformen in sich. Nichts Menschliches ist uns fremd. Ware das nicht so, wir konnten andere Menschen nicht verstehen, weder im Leben noch in der Kunst.' N. Leipz. Ztg. Dez. 1928). Vsaka druga mera veže govorečega mnogo tesneje na določen ritem nego jambska, ne glede na to, da se n. pr. herojski heksameter ni govoril, temveč z napol pojočim glasom recitiral, zbog česar bi bil veliki množici še manj razumljiv. ¦       Govorljivost    jamba   je   bila    pač   tudi    vzrok,
41