SOCIALISTIČNA REVIJA
Slovenska
MATICA jfi
MASI ZAPISKI
VSEBINA:
«	Stran
1.	Abditus: Slovenstvo, Jugoslovanstvo, socializem.....................165
'2.	Dr. Mih. Rostohar: Psihologija narodnosti ..............................167
3.	Dr. Ant. Sagadin: Začetki socialnega zavarovanja v Jugoslaviji	.	175
4.	Dr. M. Dereani: Boj prostituciji in spolnim boleznim................181
5.	I S. Machar: Civis Romanus..........................................186
6. Pregled:
Politika: a) K volitvam v Sloveniji. (Fran Erjavec)	.	.	188
b) Epilog. (Joso Jurkovič)........................ .	190
Gospodarstvo: Monopolizacija narodnega gospodarstva.
(St. Likar) . . .	 191
Litera tu ra : a) N. Machiavelli: Vladar. (Dr. R. Krivic)	.	.	192
b) Nove knjige...............................193
Revije: a) Časopis za jezik, književnost in zgodovino. (—ec)	193
b) Jugoslavenska Obnova-Njiva. (—ec)...............194
Kultura: t Anton Mahnič. (Dr. D. Lončar).....................194
Razno: Grajanski. (Dr. Fr. Goršič)...........................195
Naši Zapiski izhajajo redno vsak mesec in stanejo letno 50 K, polletno 25 K, posamezne številke so pa po 5 K. Naročajo se pri „Slovenski Socialni Matici“, Ljubljana, poštni predal 91. Naročnino je pošiljati upravništvu po položnicah, ki bodo po potrebi priložene. Rokopise je pošiljati na uredništvo „Naših za-piskov“, Ljubljana, poštni predal 91; ali pa na naslov: Fran Erjavec, Ljubljana, Večna pot 1.
Za uredništvo je odgovoren Fran Erjavec. — Last in založba „Slo-venske Socialne Matice'* r. z. z o. z. — Tiska Učit. tiskarna v Ljubija:;:.
ABDITUS:
SLOVENSTVO, JUGOSLOVANSTVO, SOCIALIZEM.
(Po volitvah.)
Volitve v jugoslovansko konstituanto poznavalca domačih prilik niso presenetile. Kdor je preživel dobo od 1. 1914—1918 in se je udejstvoval tudi v propagandi za novo državno tvorbo, bo znal najti sebi zadoščenja. Še le 28. novembra 1920 je končala doba nacionalne pre-orientacije. Odslej dalje bo treba novim razmeram primerno začeti z notranje političnim preokretom. Slovenski narodni program iz 1. 1848, ki je našel svojo frazo v geslu „Vse za vero, dom, cesarja!“, je definitivno pokopan. Na njegovo mesto mora stopiti nov program, za katerega uresničitev bo tireba velikega in dolgotrajnega truda, bojev in dela.
Volitve so prebivalstvo jugoslovanske države razcepile glavno na dva dela, na vzhodno in na zapadno kulturno orientacijo. Mislim, da bo ta razlika za enkrat ostala. Vzhodni del se je pokazal kolikor toliko konsolidiran, zapadni je ves razcefran in še le išče usmeritve. Bivša kraljevina Srbija je ostala več ali manj zvesta svojim konservativnim političnim tradicijam. Njeno prebivalstvo je izreklo voljo, da bodi nova država enotna v vsakem pogledu. Tu se je zgolj manjšina izrekla za ločitev duhov po socialni diferenciaciji. Srbski seljak se je v prvi vrsti izrekel za svojo državo s tem, da je ostal zvest svojim predvojnim meščankim strankam. Tisti, ki so socialno ali nacionalno nezadovoljni, so glasovali za komuniste. Ti volilei so na stavljeno vprašanje o državi in njeni potrebi odgovorili zgolj negativno. Socialno nezadovoljni so odklonili kapitalistično-meščansko državo. Nacionalni nezadovoljneži so po vsej državi glasovali za komuniste in Radičevce: Bugaraši v Makedoniji, Madjaroni v Vojvodini, na Hrvatskem, v Slavoniji, Italijanaši v Dalmaciji, romantiki v črni gori, Nemškutarji v Sloveniji itd. Razen v Sloveniji in v Vojvodini je tudi industrijsko in obrtno delavstvo kompaktno glasovalo za komunizem. Vodila ga je pri tem želja po socialni zmagi delavskega razreda, ki se mu je obetala že davno pred 1. 1914.
To obetanje je bilo demagoško, — ki se tudi po vojni ni moglo izpolniti. Zato je delavstvo zapustilo načelo demokracije in hoče „di'kta-turo.“ Tudi ‘kmetje Radičevega kova hočejo „diktaturo“. Kapitalistično meščanstvo seveda tudi. Na vsej črti se je demokracija morala umakniti želji po razredni nadvladi. Če pogledamo v ubožno Nemško Avstrijo ali pa v premagano Nemčijo, se silno začudimo, da tam komunizem kljub gmotni in idejni podpori sovjetske Rusije ne more dobiti nobenih tal. Odgovor leži na dlani. Tam so ljudske množice vzgojene v duhu demokratičnih načel in ustanov. One znajo dati na voliščih ne zgolj negativni, temveč tudi pozitivni odgovor. In ta politično vzgojena in misleča množica je odgovorila nekako takole: Komunizem iz vzhoda je lep in morda socialno tudi pravičen, ni pa „Oče naš, daj nam naš vsakdanji kruh!“ Nemški narod težko nosi breme premaganca, ni pa obupal nad svojo končno, tudi socialno zmago!
Bivši nemški državni kancelar Miiller je povedal o komunizmu v državnem zboru približno tole: Cim manj je kaka dežela civilizirana, tembolj je pristopna za komunizem. CiVilizirane dežele ga ne morejo sprejeti, ker ‘bi sicer razbile svoje gospodarstvo, nazadovale in obubožale. Volitve v jugoslovansko konstituanto to mnenje močno podkrepljujejo, ako presodimo komunistični val po pokrajinah in gospodarskem ter kulturnem stanju v njih. Za socialno izkoriščane in politično nevzgojene ljudske množice pomenja novodobni komunizem — novo vero. To je vera v paradiž na zemlji, v absolutno socialno pravičnost, v svobodo individua. V takozvanih „prečanskih“ pokrajinah je ljudstvo tudi brez „vere“ v državo. To ljudstvo je bilo dolga stoletja zavojevano in do najnovejše dobe vzgojevano tako, da je državo sovražilo. Država mu je bila nasilje. Zgolj srbski seljak, ki se je zopet dolgih sedem let boril za svojo nacionalno svobodo in svojo državo ter se je potikal po vseh evropskih bojiščih, je zavestno glasoval za — državo. To pa ne more zakriti duševne orientacije enega dela prebivalstva te države na vzhod, drugega pa na zapad. Komunizem je vzhodna prikazen, njegov pravi oče, Bakunin Mihajlo, je bil tipičen Rus.
Radičev uspeh na Hrvatskem in poraz meščanskih demokratov v Sloveniji izražata avtonomistično mišljenje ,,prečanskega“ prebivalstva. Vse to bo imelo dobre in zdrave posledice pri notranji ureditvi države. To je, lahko se reče, podzavestna orientacija na zapad, ki vsepovsod uveljavlja demokratično samoupravo ljudstva.
Kar se specialno Slovenije tiče, so volitve iznova pokazale, da koreni-nijo tri temeljne družabne misli v tem ljudstvu. 1. Krščanska misel kulturne in socialne vzajemnosti vseh stanov. 2. Misel absolutne socialne pravičnosti po razredni nadvladi delavstva. 3. Misel kapitalistične nadvlade z državno pomočjo. Druge politične smeri so efememega pomena, ker so družabno breznačelne. Zato bodo zopet izginile. Nastane vprašanje, katera izmed imenovanih treh socialnih smeri more čimprej uveljaviti dosegljivo socialno pravičnost in se pri kulturnem in gospodarskem na-
predku najbolje udejstvovati. Zgraditi bo treba na razvalinah starega nov narodni program. Njegovo geslo bo: Slovenstvo, Jugoslovanstvo, Socializem. V to kulturno, politično in gospodarsko geslo bo treba vliti novo življenje. Življenje pa je delo za splošnost in za vsakega posameznika. Tista družabna smer, ki bo to delo izvršila, bo pognala v slovenskem ljudstvu nove korenine in ostala zato zmagovita.
DR. ROSTOHAR:
PSIHOLOGIJA NARODNOSTI.
(Konec.)
Četrto vprašanje je bilo: »Odkod imate svoje narodno prepričanje? Že iz rodbine? Iz šole? Iz družbe, oziroma iz svojih življenskih okolno-sti?“ Večina je odgovorila, da izvaja svojo narodnost iz rodbine; nekateri iz vzgoje in šole, drugi iz živliensikih odnošajev (iz družbe izza mladih let), kjer so se nehote in nevede navzeli duha svojega okoliša.
Dopolnilo k četrtemu vprašanju je peto vprašanje: „Kako se zavedate svoje narodnosti? Ali se čutite po krvnem sorodstvu vezanega z narodom ali pa samo kot solidaren član svoje narodne celote?1’ Treba je natančno ločiti dvoje vprašanj: eno vprašanje po faktorjih psihološkega postanka narodne zavesti, a drugo po njeni psihološki vsebini.
To temeljno razliko obeh vprašanj je večina vprašancev zgrešila, samo eden jo je dobro poudaril, ko je odgovoril:
..Kljub temu, da se čutim po svojem očetu kot v krvnem sorodstvu s svojim češkim narodom, vendar se zavedam, da nisem radi tega krvnega sorodstva Čeh, ampak zgolj radi vzgoje in vplivov kulture."
Njegova narodnost se torej ni avtomatično razvila iz krvnega sorodstva, kakor rastlina vzklije iz semena, ampak k živi zavesti jo je vzbudila šele vzgoja. Večina ljudi smatra svojo narodnost za krvno sorodstvo, ki jih veže nujno, nehote, instinktivno z njih narodno celoto, kakor veže v rodbini otroke in roditelje. Tem je torej krvno sorodstvo bistvena osnova njih narodne zavesti.
Nekateri zopet vidijo bistvo svoje narodnosti v privzgojenem članstvu ali solidarni pripadnosti k narodni celoti, podobno kakor se čuti državljan solidarnega s svojo državo ali vernik s svojo cerkvijo. Vendar pa nihče ne smatra tega članstva za prostovoljnega, kakor smatra strankar svoje Strankarstvo ali društvenik svoje članstvo, temveč narodno članstvo jim je neka nujna pripadnost, katere se ni mogoče prostovoljno niti navzeti, niti odreči.
Šesto vprašanje se tiče splošnih osnov narodne zavesti. Hoteli smo dognati, na kakšnih osnovah temelji narodno prepričanje: Ali imajo odločilno vlogo zgolj psihološki faktorji, ali pa tudi logični in etični razlog?.
O nobeni stvari ljudje tako malo ne premišljujejo, kakor o svoji narodnosti. V praktičnem življenju nihče ne utemeljuje svoje narodnosti.
Večina ljudi sploh ne ve, kako je prišla do narodnega prepričanja; to pa zato, ker deluje narodnost pri vseh več ali manj instinktivno kot psihična sila, ki je podvržena zgolj zakonom psihološkega dogajanja brez vsakršnih logičnih argumentov in zaključkov. To se nam zdi na prvi pogled sicer nekako čudno, a vendar je tako tudi v več drugih življenjskih zadevah. Ali je morda naša ljubezen logično utemeljena? Ljubezen do rodbine, do bližnjega in daljnega sorodstva, ljubezen prijateljstva i. t. d.? Ni utemeljena. Ne argumentiramo in ne zaključujemo poprej, kakšna čustva bomo gojili do svojega sorodstva. Naša čustva niso nikakšni logični zaključki, ampak realne psihične sile, ki se kot take pojavljajo in udejstvujejo v praktičnem življenju.	t
Včasih se sicer zgodi, da nekako ,,-post hoc“ začnemo utemeljevati svoje narodno prepričanje, bodisi kot nekakšno nujno posledico socialnega ustroja človeške narave, bodisi kot zahtevo našega nravnega na-gnenja, vendar pa taki argumenti ne izpreminjajo psihične elementarnosti naše narodnosti nič ali prav malo.
Sedmo vprašanje se je tikalo vrednosti narodnosti in se je glasilo: „Ali bi hoteli svojo narodnost izpremeniti al,i opustiti? Večina teh zanimivih odgovorov pravi, da kaj takega nikoli, nekateri zopet, da prav lahko. V prvem slučaju je narodno prepričanje prepleteno z etičnim čustvovanjem, v drugem pa se nahaja narodna zavest le v psihološkem mehanizmu poedincev brez vsakršnih odnosov do njihove nravne za-\esti. K temu vprašanju spada tudi 22. vprašanje 'kot dopolnilo, ki se glasi: „Kako sodite o narodnem prepričanju ali o narodnosti. Ali ima kako vrednost ali pomen?“
V	resnici je ljudi, iki na svoje narodno prepričanje ne polagajo posebne važnosti, mnogo več, kakor si mislimo. Poznam nekaj ljudi, katerim je sploh vsako prepričanje, naj si bo že narodno, politično ali versko, nekaj popolnoma slučajnega in malopomembnega, da ga prav lahko izpremene vsak čas in brez vsakršnih okoliščin. To so vsekakor slučaji moralne pasivnosti. Takim labilnim značajem se vse življenje ni mogoče povzpeti na kako stališče, ki bi si ga pridobili z lastnim prepričanjem, ampak sprejemajo mehanično svetovna naziranja, politična gesla in plavajo s tokom časa in svoje družbe kakor mrtvi predmeti v deroči reto', li se drže kakega naziranja le tako dolgo, dokler ga kdo vzdržuje; ko se pa uveljavijo druge individualitete z drugačnim naziranjem, si osvoje njih naziranje. Take pojave lahko opazujemo ne le v političnem, temveč tudi v narodnostnem življenju, posebno v slučajih, ik|jer se borita dve narodnostni skupini za politično moč. Veliko slučajev narodnega rene-gatstva se da razlagati z labilnostjo značaja. Vendar pa nas taki slučaji, četudi so precej številni, ne upravičujejo trditi na splošno, da bi narodnost ne imela nobene vrednosti v človeškem življenju, nasprotno, ti, ki se svoje narodnosti jasno zavedajo, smatrajo svojo narodnost za svojo moralno zadevo, oziroma za zadevo svoje vesti in značajnosti, s katero je nedopustno se igrati.	*
Za pravilno pojmovanje narodnosti posebno poučni so oni odgovori, ki se tičejo vprašan] narodnega pretvarjanja.
Sem spada v pirvli vrsti enajsto vprašanje, 'ki se je glasilo: ,,Ali se Vaše narodnostno mišljenje razlikuje od onega Vašiih roditeljev? V katerem oziru ?“ Okoli enajst vprašanj, iki spadajo sem, se tiče deloma vnanjih okolnosfti, v katerih se je vršil proces narodne pretvorbe (10., 12., 15., 16. in 17. vprašanje), deloma notranjih ali psihičnih okoliščin (14. in 18. vprašanje), dalje pslihičnih oblik nove narodnosti, deloma razmerja narodne pretvorbe do nravnega prepričanja (8., 20. im 21. vprašanje).
Odgovori na ta vprašanja so bili precej točni. Glede narodnega pretvarjanja je treba dobro ločiti štiri različne skupine ljudi. V prvo skupino spadajo tisti, ki so svojo narodnost faktično izpremenili. Namesto svoje nekdanje narodnostii, ki so jo sprejeli bodisi od rodbine ali od socialne družbe, v kateri so vzrastli, in se je tudi več ali manj zavedali, so se navzeli iz kakršnihkoli vzrokov druge narodnosti, jasno se zavedajoč izpremembe. To so slučaji tipičnega renegatstva. Konkretnih vzgledov za to nam ni treba navajati, ker so taki slučaji v javnem življenju dobro znani.
V	drugo skupino je treba prištevati ljudi, ki so se v zgodnji mladosti nevede lin nehote navzeli narodnosti, ki se razlikuje od narodnosti njihovih roditeljev. Sem spada tisoč in tisoč slučajev, kjer so otroci slovenskih delavcev in uradnikov, ki žive v Ameriki, na Nemškem in po drugih tujih krajih, postali Amerikanci, Nemci, Italijani, Madžari i. t. d. Nevede in nehote so se navzeli tuje narodnosti kljub temu, da so njih roditelji ostali Slovenci, ki so se temu celo upirali. Vpliv sodialne družbe je bil močnejši nego vpliv roditeljev. Seveda opazujemo tudi slučaje, posebno v izobraženih rodbinah, kjer se otroci bolj intenzivno in smotre-neje vzgajajo, nego v rodbinah delavskih slojev, da otroci kljub najhujšemu socialnemu pritisku ohranijo narodnost svojih roditeljev. Tudi delavska rodbina, ako narodne vzgoje svojih otrok ne zanemarja in ne prepušča bolj vplivu socialnega okoliša, lahko ohrani svojo narodnost; faktično pa je takih slučajev jako malo. Glavni vzrok za to je viden v tem, ker delavska rodbina ne more radi težkih delavnlih pogojev posvečati dovolj časa vzgoji svojih otrok. Pa tudi narodna mlačnost, ki se je dolgo časa negovala med slovenskim delavstvom, je mnogo zakrivila v tem oziru. Od obeh, pravkar imenovanih Skupin ljudi, pa se bistveno razlikuje tretja skupina, ki se glede svojega narodnega prepričanja samo potvarja, oziroma hlini, naj bo že iz kakršnihkoli osebnih vzrokov. T5 sicer vztrajajo pri svoji narodnosti, toda 'iz gotovih vzrokov se potvarjajo in ponašajo z drugo narodnostjo, največkrat z narodnostjo tisite okolice. v kateri so prisiljeni žtiveti in napredovati. N. pr. uradnik v ponemčenem kraju se mora hliniti za Nemca, je prisiljen z najtrpkejšim občutkom s svojimi otroci govoriti nemško, jih mora pošiljati v nemško šolo a vendar je ostal v svojem srcu Slovenec. To narodno nasilje prenaša zelo težiko in daruje anonimno za narodne namene. Takih slučajev je
več, kakor bi kdo mislil. Navadno -preostro sodimo in pogostokrat tudi krivično obsojamo; zakaj v premnogih takih slučajih imamo pred seboj bolj nesrečno, kakor neznačajno rodbino.
V življenju se človeku večkrat pripeti, da mora biti hinavec, ako-ravno se mu vest upira. To pa ne samo, kadar gre za narodnost, ampak mnogo pogosteje se godli tako s političnim prepričanjem, ako vladajoča stranka uporablja teroristično metodo.
V taktih slučajih se strankarsko prepričanje dotičnikov faktično ni izprememlo, izpremenila se tudli ni narodnost, ampak nadela si je samo tujo krinko, da more človek med svetom eksistirati.
Tu torej ni mogoče govoriti o izpremembi narodnosti, kvečjemu o potvorjenem ali hlinjenem renegatstvu, čeprav obsojajo take ljudi kot neznačajne renegate.
V četrto skupino spadajo tisti, ki so se, pohajajoč iz narodno mešanih zakonov, navzeli bodisi narodnosti materine, bodisi narodnosti očetove. Tudi take slučaje kaj radi ocenjujejo kot renegatstvo, ki pa nimajo s tem pojmom v resnici prav ničesar opraviti. Razume se, da otrok ne more imeti dveh narodnosti in da se more priznavati le k eni izmed obeh. Glede verske vzgoje otrok od staršev različnega veroizpovedovanja naš državljanski zakonik natanko določuje, kako je treba postopati, ne določuje pa o narodnostni vzgoji otrok iz mešanih zakonov. Ravno tako ne eksistirajo nobena etična načela, ki bi določevala, h kateri narodnosti naj se otrok v takih slučajih priznava; odločujejo torej zgolj faktični vplivi, ki oblikujejo in določujejo narodnost otroka iz narodnostno mešanih zakonov.
V tresnici se tu m nič potvorilo; otroku se je vcepila narodnost duševno in narodno agiinejšega roditelja. To pa se z etičnega stališča ne/ more obsojati, zakaj, z etičnega vidika so vse narodnosti enakovredne.
Povrnimo se k prvi skupini. Zakaj slučaji narodne pretvorbe so naj-zanimivejši, a tudi najvažnejši za pravo pojmovanje narodnosti.
Vprašajmo, kako se vrši narodno pretvarjanje ljudi te vrste.
Okolnosti, pod katerimi se vrši taka pretvorba, so lahko: 1. narodnostno razkrojena rodbina (narodnostno razdvojeni roditelj), v kateri se otrok mehanično navzame vladajočega duha; 2. š o 1 a in družba, v kateri mlad človek raste in se duševno razvija; 3. na rodne organizacije in politične stranke, ki vplivajo po svojih metodah na značaj in mišljenje interesiranih pristašev (slučaji poznejših asimilacij); 4. social no-gos p odarska odvisnost, ki pritiska na značaj in mišljenje posameznikov destruktivno in defor-mativno; 5. labilnost značaja, ki vnanjim vplivom omogočuje pretvorbo duševne strukture, ki jo navadno nazi vijemo praktično Ev-ljensko prepričanje. Prve štiri imenujemo vnanje faktorje, petega pa notranji faktor narodnega pretvarjanja. Ti faktorji le redkokdaj delujejo posamič, največkrat se jih uveljavlja več, ali obenem, ali zaporedoma in stopnjema.
Na Koroškem sem opazoval več slučajev, kjer slovenska mati, zavedna Slovenka, ni mogla ohraniti svojim otrokom narodnosti, ker je destruktivno deloval nemšikutarski vpliv očeta, šole in okoliša. Da ima narodna šola največjo asimilacijsko moč, je splošno znano. Radi vpliva tujih šol smo izgubili Slovenci na tisoče svojih ljudi.
Prav pogosto se opazujejo tudi slučaji, 'kjer se kaže vpliv socialnega okoliša na narodnostno zavest človeka kot odločilni faktor, posebno ako ;e bila rodbina narodno mlačna ali je šola brez smotrene narodne vzgoje.
P:. vplivu socialnega okoliša je posebno važno to, da je mlad čk vek ravno v dobi, ko se začne socialno zavedati in je najbolj dovzeten za narodnostno mišljenje, izročen skoro izključno Vplivu socialnega, okoliša, v katerem živi. To je ravno doba od 14. do 20. leta. Od tod izhaja tudi njegov navidezno odločilen vpliv.
Da bi pa bil vpliv narodno delujočega socialnega okoliša močnejši in odločilnejši nego narodno vzgajajoča šola, tega naše izikušnje ne potrjujejo; nasprotno je res, da je smotrena narodna vzgoja šole in rodbine najmočnejši faktor v probujenju narodne zavesti.
Vzgoja v rodbini, kjer se smotreno goji naroden čut, je brezdvomno edini faktor, ki more kljubovati protivneimu vplivu šole im socialnega okoliša. To nam dokazujejo neštevilni slučaji obmejnih slovenskih rodbin, kjer se je narodnost ohranila, ako se je gojila; kjer pa se ni gojila, se je izgubila in rodbine so podlegle tujerodnemu vplivu socialnega okoliša.
Velik pomen ima posebno v slučajih renegatstva značaj, Stalen, trden značaj ne podleže tako zlepa zunanjim vplivom in ne izpremeni tako hitro svojega narodnega prepričanja, kakor pa omahljiv, labilen značaj. Značaj s pretežno lahkoživo potezo se ne bo tako vztrajno in vspešno upiral destruktivnim vplivom narodnostno heterogenih faktorjev, kakor pa resen, gloibokočuteč značaj, ki stanovitno prenaša vsa nasilja in krivice, ki jih mora trpeti zaradi svoje narodnosti.
Najprej in najlažje se narodno prelevijo egoistični značaji, posebno so lahkomišljeni. Egoist išče tudi v narodnosti predvsem svoje lastne koristi. Ako ga slučaj zanese med druigo narodnost, od katere si obeta posebnih koristi, se topo uda njenim vplivom, začne delati v tem oziru kompromise, dokler popolnoma ne izgine v njej s svojim mišljenjem !n čustvovanjem, da se končno začne ponašati z njo, kakor da bi ne bil nikoli v življenju drugega narodnostnega prepričanja. Narodnost takih značajev nima nikaikega etičnega poudarka, ravno tako, kakor ga nima pri precejšnji množini ljudi politično strankarsko prepričanje.
Da tudi dobri značaji podležejo trajnim in močnim vplivom socialnega okoliša, se ne more dvomiti. Vendar o tem pri današnjem nepopolnem, lahko rečemo, začetnem stanju psihološkega raziskovanja narodnosti ni mogoče trditi ničesar določnega.
V	pojasnilo navedemo naslednji slučaj. Notar Č., ki je danes nemški pisatelj 1n se šteje med dobre Nemce, je rojen iz slovenske kmetske
rodbine na Koroškem. Svojo življensko zgodbo nam takole opisuje: „Kot drugorojeni sin sem šel študirat v Celovec, kjer me je moj učitelj dal zapisati za Nemca, čeravno sem komaj za silo znal nemško. Učitelj me je tolažil s tem, da se mi ne bo treba učiti slovenščine kot obveznega predmeta in da bom zato tudi lažje napredoval v šoli. Ta argument je držal tudi pri mojem očetu. Smatral sem to sam za prednost, ki sem jo imel pred drugimi slovenskimi dijaki. Seveda so me vsi sošolci smatrali za Nemca in jaz se nisem upal nikoli izdati za Slovenca, četudi sem od kraja čutil neko razliko, ki .je bila med menoj in mojimi nemškimi sošolci. Stanoval sem pri nemški rodbini skupaj z nemškimi dijaki in tam ne vem več natanko, kaj se je takrat z menoj zgodilo. Spominjam se še dobro, da je bilo v tretjem razredu, ko sem v prepiru med Nemci in Slovenci prvič potegnil z Nemci. Šele v višji gimnaziji sem postal navdušen za vse, kar je 'bilo nemško. V tej dobi mi y'e začelo radi političnih prepirov v domačem kraju, kjer so me Slovenci zmerjali z renegatom, mrzeti vse, kar me je spominjalo na moje slovensko pokolenje. Ko sem prišel na dunajsko univerzo, sem se vpisal na filozofski fakulteti kot germanist iz navdušenja za nemški jezik in nemško literaturo; toda že v drugem tečaju sem prestopil na pravniško fakulteto, kjer sem začel kot nemški kulerštudent politizirati. To me je privedlo v spor s starši, radi česar vsa štiri leta nisem prestopil praga rojstne hiše. Nekega dne r-a dobim telegram, da mi je umrla mati, ki je zelo težko prenašala mojo narodnostno izpremembo. Stopila mi je živo pred oči tako, kakor takrat, ko je še z menoj pela slovenske pesmice. Neki notranji glas mi je narekoval, da moram postati najprej pravi človek, da postanem vreden velikega naroda, h kateremu se prištevam. Premišljeval sem večkrat, kako Ivi bilo mogoče zopet s pristno otroško dušo stopiti pod slovensko očetovo streho. Toda nobene poti, ki bi me bila peljala nazaj, nisem mogel najti več. Ne vem, ako me bodete razumeli in mogli verjeti. Zatrjujem Vam z moško besedo, da človeku ni mogoče priti nazaj, ako ne ve za pravo pot. Zdi se mi, da bi moral še enkrat v šolo, da popravim, kar so drugi zagrešili nad menoj. Tako stojim tam, kamor me je zapeljala usoda žvljenja. Ostal sem Nemec, ker danes ne more biti več drugače. Ne morem za to; motja vest je čista. Nikomur pa ne želim, da s svojo narodnostjo doživi take zmote, kakor jaz.“
Zanimiv je tudi naslednji slučaj, ki se tiče nekega srednješolskega profesorja. „Od rojstva sem Čeh. Moji starši so bili zavedni Čehi. Dasi-ravno smo živeli v nemškem mestu, kjer je bil oče mestni vrtnar in kot tak od Nemcev odvisen, simo govorili doma vedno le češko. Tudi na češke časopise smo bili naročeni. Z nemškimi otroci smo se vedno pretepali zaradi narodnosti. Češke šole v T. ni bilo, zato sem moral hoditi v nemško šolo. Potem sem obiskoval nemško gimnazijo, ker moj oče ni imel sredstev, da bi me bil poslal v Prago na češko gimnazijo, kakor si je vedno želel. V petem razredu sem vzbudil zanimanje svojega učitelja, ki me je znal navdušiti za zgodovino in pozneje še posebno za nemško
literaturo. Moje znanje češčine je bilo preveč pomanjkljivo, da bi bil po maturi mogel študirati na češki univerzi v Pragi, kakor je to želel moj oče. Odkrito rečeno, nič več me ni mikalo študirati v Pragi, ker sem se hotel posvetiti študiju germanistike, ki je ravno tedaj bila sijajno zastopana po prof. M. na Dunaju. To je bil glavni vzrok, zakaj nisem študiral v Pragi. Čutil sem se pa še vedno Čeha. Moji starši me niso mogli zadostno podpirati, ker je ibilo več otrok. Moral sem prositi za neko ustanovo, ki mi je naprtila obveznost, da po končanih študijah stopim v službo na kaki nemški srednji šoli. To sem pozneje tudi storil in tako sem se odtujeval svojemu češkemu narodu vedno bolj. Izgubil sem ž njim zvezo, z njegovo kulturo je sploh nikoli nisem imel. Kljub temu, da se čutim danes torej Nemca, ne morem pozabiti, da sem rojen Čeh in da po rodu spadam k češkemu narodu.
Sicer sem še pozneje kot srednješolski profesor večkrat poskušal stopiti v zvezo s svojim narodom,1) kmalu pa sem se moral prepričati, da manjka zato potrebnih predpogojev, posebno češke vzgoje. Povrh tega so moje delovanje 'in mišljenje tako strogo nadzirali, da bi bil riski-ral svojo eksistenco, če bi se bil le ganil. Danes uvidevam, da se ne morem več izkopati iz tega položaja, v katerega sem zašel radi prejšnjih napačnih korakov, čutim, da sem kot čeh podlegel sili razmer in da sem za svoj narod izgubljen. Ne vem, kaj sem ali kaj naj bi bil.
Vprašate me, kaj mislim o narodnem pretvarjanju. Na to je težko odgovoriti. Če se postavim na stališče narodnega egoizma, moram Vam priznati, da ga lahko obsodite; toda drugače je to, če presojate s subjektivnega, recimo z moijega stališča. Če namreč vprašam svojo vest, si v tem oziru ne morem ničesar nemoralnega očitati. Kar se je z menoj zgodilo, zgodilo se je brez moje volje in moje krivde. Nočem sicer trditi, da je tako prav; ne, jaz bi bil srečnejši, če bi se ne bilo z menoj tako zgodilo. Vendar pred Vami stojim kot pošten Nemec, ker ne morem drugače, pa mislite o meni, kar hočete.11
Ni mogoče prezreti, da so tudi v pravkar navedenih slučajih gotovi momenti značaja imeli svojo ulogo, brezdvomno je manjkalo trdne volje, ki bi ga bila vodila iz nevarnih položajev, odločilnih za njegovo narodno mišljenje.
Na drugi strani pa se nam v tem slučaju jako jasno kaže asimilacijska moč šole, posebno pa kulture, ako v obliki smotrene vzgoje vpliva na mladega po vzvišenem in idealnem svetu koprnečega človeka. Egoističnih vplivov nam v tem slučaju ni mogoče zaslediti. Privlačna moč kulture, s katero vpliva kaka socialna skupina na drugo, je ogromna in za druge heterogene skupine na nižji kulturni stopnji lahko naravnost katastrofalna. Zgodovina nam daje za to vse polno vzgledov. Velika je bila n. pr. asimilacijska moč grške kulture, ki je helenizirala dobro polovico Male Azije. Rimska kultura je pozneje zvarila najbolj različne ele-
') Opomba pisatelja- L. 1900 je spisal celo članek za neki češki^ časopis proti nemški stranki, v katerem se je potegoval za češki volilni imenik. Dotični članek sem sam nesel v redakcijo, ker si on ni upal iti tja radi Nemcev.
mente apeninskega polotoka 'v narodno enoto „rimljanstva“. Pozneje je bila nemška kultura ona privlačna sila, ki je pritegnila ogromne mase slovanskega življa na današnjem Pruskem in Saksonskem (polabski Slovani), na Češkem, Nižje Avstrijskem, Koroškem in Štajerskem. Trdnost značaja poedincev je najboljše oporišče za kulturno slabejšo narodnost; posebno utrditev volje v smeri kulturnega stremljenja lastne narodne tradicije je neobhodno potrebna za ohranitev narodnosti. Tej nepremagljivi volji narodnih idealistov, mož, ki so delali za kulturne ideale svojega naroda, se ima zahvaliti za svojo narodnost vsaka ljudska skuipina, ako se je kot kulturno šibkejša ohranila poleg kulturno močnejše in se povzpela na enakovredno kulturno stopnjo. Utrditev značaja po smotreni vzgoji volje v narodnem zmislu je brezdvomno najboljše preventivno sredstvo proti katastrofam raznarodovanja.
Vsi ti 'in podobni faktorji, ki imajo svoj vpliv pri narodnostnem pretvarjanju, delujejo v vsakem slučaju kot realni faktorji po psiholoških zakonih notranjega dogajanja in nimajo z logično argumentacijo ničesar skupnega. Zaradi tega vidijo tudi vsi, ki so v življenju izpremenili svojo narodnost in se pretvorili, v tem zgolj nekakšen neobhoden fakt danih okolnosti, v katerih so se razvijali, in ne najdejo ničesar, s čimer bi si zato obteževali svojo vest.
O takih, ki narodnosti ne pripisujejo nikakšne etične vrednosti in jo smatrajo za neko življensko slučajnost, nam tukaj ni treba posebej govoriti. Pač pa zaslužijo večje pozornosti slučaji narodnega hlinjenja; zakaj pod raznarodujočim terorizmom vsekakor polagoma degenerira značaj narodno čutečega človeka, ker uničuje njegovo nravno potenco, mu jemlje idealističen vzlet in ga dela nesposobnega za družaben napredek. Kakor gotovo na slučajili nezavestnega narodnega raznarodovanja ne najdemo ničesar, kar bi se dalo s splošnega socialnega stališča obsojati kot nemoralno, tako brezdvomno je premišljeno in nasilno raznarodovanje nesocialen čin, naperjen proti napredku civilizacije človeštva. Narod, ki si na ta način prisvoji ljudi, sicer pridobi na človeškem materialu, vprašanje pa je, ako kaj pridobi na svoji socialni potenci, ki ie v civilizatorični sili poedincev in njih občestvu. Nasprotno se da izpričati, da marsikoga, ki se kot ugrabljen in zabloden človek zaveda svoje socialne zmote, ta fakt v socialnem življenju moti. Njegove civili-zatorične sile so postale v novi skupini sterilne, ki bi se b:le sicer lahko razvile plodonosno v prvotni narodni skupini. Človeštvo je v tem slučaju na vsak način (Izgubilo na svoji civiliizatonični potenci.
Priobčil sem to v času, ko je vsaj teoretično zmagalo načelo samoodločbe narodov, v času, ko prihaja življenje narodov do veljave, o čemer sem bil vedno prepričan. Že pred desetimi leti sem se lotil narodnostnih vprašanj; leta 1912 pa sem podvzel anketo, o kateri sem uvodoma govoril in katere rezultat je v jedru ta razprava.
Pripomba: To razpravo sem priobčil, čeprav je radi vojne enketa zastala in: so izsledki vsled tega nepopolni zato ker je lahko kljub temu pobuda za nova ratisko-vanja na tem polju.	Dr. M. R.
ZAČETEK SOCIALNEGA ZAVAROVANJA V JUGOSLAVIJI.
(Konec.)
Za razumevanje likvidacije je najvažneje, da se pozna način zavarovanja. Vsi podjetniki v področju ene zavarovalnice tvorijo celoto, ka-tiia mora vplačati prispevke, ki so potrebni za izvedenje zavarovanja. Posamezni zavarovani obrati z istim nevarnostnim količnikom tvorijo posebne skupine z enakim enotnim prispevkom. Obrat, ki bolj obremenjuje zavarovalnico, v katerem se torej pripeti pogosteje kaka nezgoda, ima višji prispevni količnik, kakor obrat, ki je manj nevaren. Na višino prispevka — ne pa nevarnostnega količnika — vpliva velikost obrata, ker se plačuje prispevek na podlagi izplačanih mezd. Od dveh obratov z istim nevarnostnim količnikom plača oni, recimo z mezdno vsoto 1000, desetino tega, kar (mora plačati olbrat, ki je izplačal 10.000 na mezdnih v.-otah. Razporedbo v nevarnostne razrede predpisuje država tako, da izda pravila lin skrižaljko, iz katere je razvidno, v kakšen razred nevarnosti je uvrstiti posamezen obrat. Ta razporedba se pregleduje vsakih 5 et. Zavarovalnice morajo namreč predlagati vsako leto natančne izkaze in vsakih 5 let še posebne statistične izkaze o zavarovalnih obratih, o pripetivših se nezgodah i. t. d. Ta material se natančno preštudira, predela in preračuna v ministrstvu. Na teh podlagah se vidi takoj, ali se je v posameznih skupinah obratov pripetilo v resnici toliko nezgod, kolikor se je pričakovalo. Ako se je pripetilo več nezgod, je torej smatrati do-tično skupin > obratov za nevarnejšo in se mora uvrstiti v višji nevarnostni razred. Ako se izkaže narobe, da je bila ta skupina ocenjena z nevarnostnim odstotkom, ki ga ni dosegla, se uvrste dotični obrati v nižji razred nevarnosti. Tako država regulira s svojimi, na podlagi statistike izdanimi odredbami nezgodno zavarovanje.
Kaj predstavlja vplačani prispevek? Vplačani prispevki niso ničesar drugega kakor nezgodne rente, ki so se izplačale, oz. se še izplačajo ponesrečenim delavcem zavarovanih obratov, in upravni stroški. Način pobiranja prispevkov je različen. Za izdatke enega leta se išče pokritje. Razločujemo popolno (kapitalno) in delno kritje. Popolno ali kapitalno kritje obstoja v tem, da se vplačajo ne samo v istem letu dejansko izplačane rente (recimo amortizacijske kvote), temveč ves kapital, ki je potreben, da se more zadostiti celotni zakoniti obveznosti, ki izhaja iz vsake posamezne nezgode do smrti vseh iz te nezgode upravičenih. K temu se prištejeao še upravni stroški zavarovalnice. Pri delnem kritju pa sc vplačajo samo tisti zneski, ki so bili dejansko izdani v prešlem poslovnem letu (rente in upravni stroški), v katerem slučaju ima zavarovalnica le vlogo denarnega posredovalca. Pri kapitalnem kritju pa naloži zavarovalnica za vsako nezgodo kapital, kateri zadostuje za vse ob-\ eznesti. Pri tem je pa še zmiraj način pobiranja teh prispevkov različen,
ali v naprej, ali za nazaj. Pri delnem kritju se pobirajo prispevki nazaj, ker se še le koncem poslovnega leta ugotovi višina izdatkov. Pri kapitalnem kritju pa se morajo prispevki pobirati tudi v naprej, v katerem slučaju govorimo o premijskem sistemu. V naprej se preračuna, koliko nezgod se utegne pripetiti in koliko denarja bo potrebno za eno leto. Potem se določi tarif, v katerem je preračunano, koliko plača podjetnik zavarovanega obrata za vsakih 100 kron izplačanega delavskega zaslužka, vpoštevaje nevarnost podjetja. Avstrija je uvedla Sistem kapitalnega kritja s premijami, ki ga nadaljujemo v Sloveniji in Dalmaciji, do-čim delajo naše dežele, ki smo jih prevzeli od bivše ogrske polovice, po sistemu delnega kritja, pri čemer se pobira še obenem dodatek za pose hc n rezervni sklad. Kapitalno kritje je najbolj pravičen sistem, ker plača nezgodo tisti, ki jo je pravzaprav povzročil, dočim morajo pri delnem kritju potomci plačevati za nezgode svojiih prednikov. Zatorej cs anc pri kapitalnem kritju premija skoraj docela konstantna s prav malenkostnimi izpremembami, ako tarif ne zadostuje in se mora zvišati. Pri delnem kritju pa se plačujejo prvo leto izdatki za nezgode prvega leta, v drugem letu izdatki za nezgode, ki se pripete v drugem letu na novo in i/dntki tekočega leta. ki so potrebni za nezgode iz prvega leta in tako napi cj Ustali se prinos še le takrat, kadar je prirastek novih nezigod tolik, kolikršen je odpadek starih rentnikov vsled smrti.To pa traja glasom statistike 65 let. Seveda je v prvih letih prinos mnogo manjši kakor pri kapitalnem kritju, a to veselje ne traja dalje nego 17 let, a že pri 18. letu prekorači prinos po delnem kritju onega po 'kapitalnem kritju, ki ostane zmiraj konstanten. Delno kritje zahteva na koncu ustaljenja tudi konstantno enako premijo le s to razliko, da je ta premija za več ko 50% višja c d one po kapitalnem kritju. Vzrok je ta, da sem vplačal pri kapitalnem kritju ves kapital za nezgodo, dočim pri delnem kritju samo Kvečjemu enoletni znesek v resnici izplačane rente, torej le amortizacij-sk.i Kvoto, ne pa kapitala.
Gornja, nekoliko preširoka, razpravljanja so bila potrebna, ako hočemo iazumeti likvidacijo teritorialnih in nezgodne zavarovalnice za rudarje, katera je v bistvu poslovala po načinu teritorialnih zavarovalnic. Po preobratu so vse nasledstvene države priklopile rudarje k teritorialnim zavarovalnicam, in to tem bolj, 'ke ni mogoče za malo število zavarovancev vzdrževati posebnega zavoda.
Mimogrede naj omenim položaj ob preobratu. Po 28. oktobru neposredno se v teh zavodih (teritorialna zavarovalnica v Gradcu in v Trstu ter rudarska na Dunaju) ni izpremenilo nič. Poslovali so v naprej, kakor ca Avstrija še obstoja. Pravno to ni bilo pravilno; kajti Avstrija se je zdrobila, nasledstvene države so nastale, ti zavodi so se namah izpreme-nili v inozemske in torej niso imeli pravice poslovati na našem ozemlju. A bila je sreča, da niso takoj ustavili svojega poslovanja za naše dežele. Tudi s tehnično-upravnega stališča je bilo za vse dobro, da so poslovali naprej vsaj do konca 1. 1918., 'ker smo zgoraj videli, da je poslovno leto
nekaj celotnega, kar se da le z velikimi upravnimi stroški ločiti. Pre-kinjenje poslovanja teh zavodov za naše ozemlje je pričelo še le s preki-njenjjeon denarnega prometa. Nosilec denarnega prometa pri vseh takih zavodih je bila poštna hranilnica na Dunaju in čim je ta ustavila svoje poslovanje za naše pokrajine, so prenehale tudi te zavarovalnice z nakazovanjem in izplačevanjem rent v naše dežele.
Naloga naše nove revolucionarne vlade je bila, da je takoj ustanovila nezgodno zavarovalnico za svoje območje, kar se je tudi zgodilo. Naloga Začasne delavske zavarovalnice zoper nezgode, kakor jo je država imenovala, s sedežem v Ljubljani, je bila ta, da nemudoma uredi izplačevanje rent; kajti rentniki so bili v strahu za svoje rente in so se celo bali, da jih sploh v Jugoslaviji izigube, ker so bili zavodi vsi izven naših mej. Ogromne težave je imel novi zavod pri svoji ureditvi, kajti moral je namah napraviti sličen zavod, kakor so obstojali na Dunaju, v Gradcu in Trstu. Jasno je bilo eno, da je država morala priskočiti na pomoč v takem izrednem položaju. To se je tudi zgodilo v polni meri. S prvim denarjem, ki ga je prejela zavarovalnica od države, se je uredilo provizorično izplačevanije rent na račun tega, kar dolgujejo stari zavodi.. Rentniik je dokazal z odlokom v roki svojo pravico do rente in prejel od zavoda sorazmeren predujem. Med tem so se pojmi nekoliko razbistrili in so se začela pogajanja s starimi zavodi, ki so nekateri prej, drugi še le po dolgem obotavljanju, dali našemu zavodu na razpolago uradni material za izplačevanje rent, da se je nato lahko redno delo pričelo. Rente so bile izplačane v avstrijskih, pozneje po žigosanju čisto naravno v žigosanih kronah. Kritje je bilo za tr eno tek dano iiz državne pomoči, deloma tudi iz prispevkov, vplačanih za prejšnje dobe na račun prejšnjih zavodov. A prišlo je počasi valutno vprašanje. Rentniki so se oglašali z Dunaja in Gradca na eni in iz Trsta na drugi strani. Nemško-avstrijska krona, lira in jugoslovanska krona, to so postale pač polagoma popolnoma različne vrednote. Lira je bila močnejša in bi bilo rentnikom le privoščiti, da prejmejo rente v lirah. Ali avstrijska krona je podlegla naši in sedaj bi se morale te nizke, na predvojni valutli stoječe rente še zmanjšati. Potem bi ne ostalo skoraj ničesar. Ali ta socialni argument pravno ne zadostuje za presojo, v kaki valuti gre komu renta, ako ni država v naprej rekla, da se obveže nositi razliko med tujo slabšo in našo valuto.
Valutno vprašanje ne bi bilo nikdar nastalo, ako bi bili imeli svoijo zavarovalnico že od nekdaj v Ljubljani, ker bi bila prej avstrijska, sedaj jugoslovanska enostavno nadaljevala svoje posle in bi se njeni kapitali bili avtomatično prelevili iz staroavstrijskih v jugoslovanske. Pa tudi tedaj bi bilo to vprašanje izostalo, če bi bili prejšnji zavodi takoj po preobratu izročili našemu novemu zavodu one kapitalije, ki bi bili odgovarjali prevzetim rentnim bremenom. Ta dva argumenta sta merodajna za rentnike, da imajo po mojem mnenju pravico do rente v naši valuti, ker za nje je pač bilo vse eno, kje so bili zavodi in ikje rentni kapitali; kajti o tem niso imeli oni odločati. Delali so na tem teritoriju, bili zava-
rovani na tem teritoriju, živijo sedaj na tein teritoriju, pa bi naj s&daj hipoma prejemali rento v tuji valuti? Ne! Tako prejemajo za sedaj vsi v Jugoslaviji živeči rentnimi teritorialne graške in tržaške nezgodne zavarovalnice svoje rente v naši valuti; od rudarske pa oni, ki so se ponesrečili na našem ozemlju.
Med tem je bila objavljena saint-germainska mirovna pogodba z Avstrijo, ki določuje v členu 275, da je Avstrija zavezana, predati nasledstvenim državam oni del nabranih rezerv, ki so namenjene za delovanje socialnih ali državnih zavarovanj na tem ozemlju in ki so jih upravljale vlade ali upraviteljstva bivše avstro-ogrske monarhije ali pod njeno kontrolo delujoče javne in zasebne korporacije. Države, katerim |e predajo ti denarji, so zavezane, da jih uporabijo za izpolnitev 'iz teh ^varovanj izvirajočih obveznosti. Pogoji te predaje se naj določijo med’ avstrijsko in udeleženimi državami. Ako se to ne zgodi, se predložijo pogoji predaje odboru 5 članov, sestoječemu iz 1 zastopnika Avstrije, 1 udeležene države in 3 iz drugih držav, ki naj predlagajo rešitev pri svetu zveze narodov, kateri končno odloči.
Kapitali se neposredno po preobratu niso mogli predati, ker so tozadevne bilance zaključili še le na jesen lanskega leta. Pa tudi predujmov na to niso dali, ker je finančni položaj teh zavodov vse prej, kakor zavidljiv. Zato ni prišlo dosedaj do sporazuma med Avstrijo in nasledstvenimi državami v zmislu zgoraj navedenega določila mirovne pogodbe. Vzrok temu je vojna, ki je uničila med drugim tudi te zavode. Država je namreč posegla tudi po imovini teh zavodov in si jo je dala izplačati v obliki vojnih posojil. Po členu 205 mirovne pogodbe z Avstrijo niso namreč nasledstvene države dolžne prevzeti vojnega posojila, pa tudi nimajo pravice terjati od Avstrije kake odškodnine iz vojnega posojila. Avstrija tudi ni dolžna, da plača vojino posojilo, ki ni avstrijsko. To določilo napravlja še le pravo zmešnjavo v socialno zavarovalnih zavodih. Ti imajo prvič vse 'premoženje naloženo v vojnem posojilu in drugič so se še zelo zadolžili v svrho podpisa vojnih posojil, nekateri zavodi so podpisali 2 krat, celo 3 krat toliko vojnega posojila, kakor so imeli premoženja. Tako je podpisala graška nezgodna zavarovalnica, ki izkazuje 21 milijonov rezerv, 68 milijonov vojnega posojila, na katerem leži 55 milijonov lombarda. Likvidirati pri takih razmerah je pač umetnost. Ako računamo, da prevzamemo eno petino rentnikov in eno petino rentnega kapitala, znaša to 4 in pol milijona kapitalnih rezerv. Da pa jih dobimo, bi morala naša držva plačati malodane 14 milijonov vojnega posojila. Ako država v obče ne prizna vojnega posojila, je enostavneje, da sploh ne likvidira, temveč da založi 4 in pol milijona kapitalnih rezerv. Toda o tem ne bo odločala naša država, temveč svet zveze narodov.
Sporno je nadalje vprašanje, katere 'rentnike naj prevzamemo. Sta tu dva principa: teritorialni in personalni. Po teritorialnem principu bi prevzeli vse tiste rentnike, ne glede na državno pripadnost ali na bivališče, ki so se ponesrečili v obratih, ležečih na našem ozemlju. Tu so
pomisleki. Podjetnik, kakor sem zgoraj povedal, ni sam zase zavarovalna enota, temveč vsi podjetniki istega nevarnostnega razreda tvorijo skupino zase in plačajo isto premijo, ne glede na to, ali se je v posameznem podjetju pripetila sploh kaka nezgoda ali ne. Zavarovanje se vrši na podlagi vzajemnosti. Eno podjetje nima recimo vse leto nlKaKe nezgode, drugo 'podjetje iste vrste pa zabeleži v istem letu po naključju celo več nezgod. Zato pa ne plača prvi manj ali celo ničesar, drugi pa mnogo več, temveč plačata kljub temu oba isto vsoto ob enakih ostalih okoliščinah, ker se računa s povprečno verjetnostjo, da se v takih obratih pripete nezgode. Iz tega razloga se mi ne zdi ta princip mogoč za likvidacijo. Tudi je izključena likvidacija na podlagi velikosti prevzetega ozemlja, ker je premoženje nabrano izključno le v svrho zavarovanja rtnte.
Personalni princip je gotovo boljši in pravičnejši. Ta bi bil ali princip državljanstva ali bivališča.
Po načelu državljanstva bi prevzeli vse one rentnike zgoraj omenjenih zavodov, ki so naši državljani, ne glede na to, kje so se ponesrečili. Rentniki pa, ki niso naši državljani, bi ostali avstrijskim zavodom, oz. bi jih oddali ostalim državam. Socialno najbolj pravičen in dejanske razmere najbolj upoštevajoč in najmanj zmešnjav povziročujoč se mi vidi princip bivališča. Kdor živi med nami, naj uživa rento v naši valuti. Končno nam je vsem znano, da k nam niso hodili tuji delavci v delo, ker imamo sami delavstva odveč, zatorej se bo princip državljanstva sKora] kril z onim bivališča in se tem lažje naša država odloči zanj.
Rudarska nezgodna zavarovalnica na Dunaju je enostavno prenehala poslovati. Delokroga za tuje države ni imela, za Avstrijo samo je bilo nemogoče, vzdrževati za tisto peščico rudarjev poseben zavod, ker bi bil moral itak po številu zavarovanih delavcev Iz posameznih dežel obstojati že od početka namesto na Dunaju v Pragi, ker so Čehi tvorili več ko dve tretjini zavarovancev. Rentnike je enostavno porazdelila po teritorialnem principu, t. j. po kraju ponesrečenja. Ako to ne bo prav, naj s: nasledstveni zavodi sami med seboj urede po svoji volji. Saj bi tudi likvidacija morala pri današnjih stroških uprave takih zavodov pojesti še tisto navidezno premoženje, ki morda obstoja. Potem bi seveda odpadla vsaka likvidacija. A to bo tudi svet zveze narodov uredil tako, da bo za vse prav, ali pa tudi ne, kakor vidimo dosedaj.
Naj mi bo dovoljeno, opozoriti še na nekaj. Ako delavec pred vojno ni našel dela doma, je moral iti dela iskat. Veliko jih je šlo v Ameriko, še- več menda na „Nemško“, pri čemer mislim ,,Nemško" v ljudskem pojmu, torej tudi avstrijsko Nemško. Tako imamo približno 500 rentni-kov od dunajske in solnograške zavarovalnice. Do preobrata ni bilo razlike med jugoslovanskim rentnikom graške in dunajske zavarovalnice, oba sta bila reveža, a sedaj po valutni razliki prejema prvi rento v naši, a drugi v avstrijski valuti, in to je komaj tretjina od predvojne valute, to se pravi tretjina od one rente, ki jo je pred vojno prejemal. Ako se vzame
za podlago načelo državljanstva, mislim, da ne bodo ti izključeni, posebno, če se smatra Avstrija kot celota ne glede na tehnično razdelitev uprave nezgodnega zavarovanja.
Pri železničarjih so stvari nekoliko drugačne. Zakon o nezgodnem zavarovanju delavcev iz leta 1887 določa v § 58., da se lahko večje število podjetnikov združi z vsega državnega teritorija in prosi dovoljenja, da ustanovi lastno zavarovalnico. To dovoljenje se lahko da, ako sc zavarovanje uredi vsaj talko ugodno kakor po obstoječem zakonu, nadalje, ako radi tega ni ogrožen obstoj teritorialnih zavarovalnic in slednjič, ako so podane zadostne garancije za izpolnitev obveznosti napram zavarovancem.
Na tej podlagi so prosile avstrijske železnice dovoljenja za ustanovitev lastne zavarovalnice. Svojo prošnjo so podkrepile z navedbo, da bodo prostovoljno zavarovale tudi vse prometne uslužbence, ki takrat še niso bili zavarovanju zavezani, temveč so pri poškodbah tožili železnice za priznanje odškodnine na podlagi zakona o jamstvu iz leta 1869. Nato se je dalo to dovoljenje in se je leta 1889 ustanovila „Strokovno-zadružna nezgodna zavarovalnica avstrijskih železnic na Dunaju.14 Za njeno poslovanje je merodajen statut, ki je od vlade odobren, v ostalem se pa naslanja tudi na nezgodni zakon. Posebnost ima predvsem v tem, da zavaruje celokupen delavski zaslužek brez kake meje navzgor, kakor j.) imajo teritorialne zavarovalnice. To pa radi tega, ker so se v zakonu iz leta 1894 o raztegnitvi nezgodnega zavarovanja obvezali vsi železničarji k nezgodnemu zavarovanju in se jim je odvzela pravica tožbe \jo zakonu o jamstvu. Zato pa se je določilo za nezgode, M se zgode pri prometu, da znaša renta 50 odstotkov več kakor za navadne obratne nezgode, v primerih trajnega hiranja celo do 133 odstotkov letnega zaslužka. Rente zaostalih se v takih primerih zvišajo za dve tretjini.
Po preobratu je prevzela izplačevanje železničarskih rent teritorialna nezgodna zavarovalnica v Ljubljani, a z naredibo ministra za socialno politiko v sporazumu z ministrom za promet od 30. septembra 1920 se je ustanovila za vse območje bivše avstrijske železničarske zavarovalnice na Dunaju enaka zavarovalnica v Ljubljani, ki posluje v zmislu statuta prejšnjega zavoda in previzame njegova rentna bremena.
Omenim naj še, da so železničarji v Hrvatski in Slavoniji priklopljeni „Zemaljski blagajni za ipodporu bolesnih radnika j za osiguranje proti nezgodama u Zagrebu" in so zavarovani po določilih kakor vsi ostali delavci. Zato pa še imajo ob prometni nezgodi pravico tožbe v zmislu zakona o jamstvu pri prometnih nezgodah. Isto tako je z železničarji v Vojvodini, ki so tudi bili zavarovani pri nezgodni zavarovalnici v Budimpešti, katera je bila za Ogrsko centralistična in je združevala v sebi tudi bolniško zavarovanje. Za nadaljevanje nezgodnega zavarovanja v Vojvodini se je ustanovil sedaj poseben odsek v ministrstvu v Beogradu.
Končno omenjam o nezgodnem zavarovanju še to, da so se takoj v začetku pojavila stremljenja, urediti nezgodno in bolniško zavarovanje
v Jugoslaviji na centralistični podlagi; centralni zavod s potrebnimi poslovalnicami. Tak načrt je izdelal že minister Korač. Kolikor mi je znano, :a načrt ni ustrezal in se je v zadnjem času v ministrstvu za socialno politiko docela predalal. Objavljen še ni. Glede tega sem zelo skeptičnega mišljenja, ker se bo moral ta načrt pred uzakonjenjem predložiti predstavništvu. Veliko vprašanje pa je, ako bo predstavnišvo v doglednem času prišlo do kakih specialnih zakonov. Na drugi strani se mi vidi centralna ureditev socialnega zavarovanja ali tudi le ene panoge tako dolgo nemogoča, dokler naša država ni urejena na enotni podlagi. Skoraj izključeno je, da bi mogel tak centralni zavod uradovati s pridom v državi, katere uprava ni po enotnem sistemu urejena. Zatorej mislim, da bo še precej časa preteklo, predno bomo mogli govoriti o enotno urejenem socialnem zavarovanju v Jugoslaviji. O tem me tem bolj prepričuje dejstvo, da je minister dr. Kukovec ministrskemu svetu predložil zakonski načrt o nezgodnem zavarovanju v Bosni in Hercegovini. Radi precej razvite industrije v Bosni je to bilo gotovo potrebno in še bolj se bo pokazala ta potreba v bližnji bodočnosti, ako se misli na sistematično industrializacijo Bosne, da se spravijo na dan njena zemeljska bogastva.
O nezgodnem zavarovanju naj še h koncu omenim, da je naša država vpoštevala veliko važnost te panoge socialnega zavarovanja. Upravni stroški so bili med vojno 'kriti v tistih 66% prispevkov, ki so bili izrečno za to določeni. Ker pa je poslovanje slonelo na predvojni valuti in so se aelavski zaslužki zvišali, se je tudi uprava absolutno zelo podražila, seveda ni zadostoval količnik upravnih stroškov, ker zavod porabi mnogo več. Zatorčfje država prevzela obveznost, da plača zavodu primerno subvencijo za vzdrževanje, kakor je to bilo že pred vojno pri sorodni zemaljski blagajni u Zagrebu. Na ta način je omogočeno dobro procvi-tanje tega zavoda in to je velika zasluga naše nove države. Nadaljnjo veliko zaslugo si je pridobila naša država za delavstvo z novelo nezgodnega zavarovanja, ki jo hočem drugič posebej obravnavati.
DR. MANO DEREANI:
BOJ PROSTITUCIJI IN SPOLNIM BOLEZNIM.
(Konec.)
111.
Od ofenzivnih sredstev je zdravljenje spolnih bolezni prvo in najzanesljivejše sredstvo.
Zdravljenje je obenem profilaksa, in to v dvojnem oziru. Zdravljenje odstrani bolezen, zabrani nalezljivost in prenesljivost in skrajša dobo bolezni. Pri zdravljenju dobi vsak bolnik pojasnila glede bolezni, pomena nevarnosti.
Največja zapreka zdravljenja obstoja v težkočah sooialno-gosipo-darsike narave. Radi tega, ker te bolezni začetkoma navadno le malo nadlegujejo, postane bolnik brezbrižen za uspešno zdravljenje. Ker zahteva kronični potek dolgega zdravljenja, se pacient naveliča, ne utegne in nima sredstev. Velika ovira zdravljenja je materialna škoda, ki naraste radii zamude časa in oddaljenosti od zdravnika specialista. Ovira in motenje poklica. Predsodki, da so te bolezni sramotne, zavajajo bolnike, da se zdrave po anoncah, mazačih, šarlatanih. Da, posamezen bolnik gre v svojem babjeverstvu in nespameti tako daleč, in to v današnji prosvetljeni dobi, da se hoče iznebiti svoje nadloge s podlim načinom, da prenaša okužbo s spolnim občevanjem na nedolžne. Posledice nezadostnega zdravljenja so pogoste težke recidive in razne notranje težke bolezni v spremstvu kroničnega razvoja bolezni.
Navodila uspešnega zdravljenja: Obligatorično zdravljenje v ambulancah in bolnišnicah, za nepremožne brezplačno. Pacientu je zagotoviti, da ne trpi med zdravljenjem ne materialne, ne moralne šikode. Prisilno zdravljenje bolnikov, ki žive v neugodnih razmerah, ki ne kažejo dovolj resnosti, pri katerih obstoja nevarnost okužbe drugih bolnikov, ki so nevarni radi skupnega dela tovarišem in onih, ki niso zanesljivi glede odgovornosti radi svoje mladosti. Bolnik bi smel zapustiti bolnico, ambulanco le z dovoljenjem zdravnika. Zdravnik naj bi bil primoran dati vsakemu spolno bolnemu pacientu pouk o okužbi, recidivih, nevarnostih za potomce, dati tozadevna tiskana navodila s stvarno važnimi podatki. Za zdravnike naj se izdela poseben regulati-v, ki naj obsega bistvene točke o postopanju pri spolnih boleznih. Država mora poskrbeti za zadostno število strokovnjakov in zadostno števtilo primerno urejenih bolnišnic. Vsak venerično bolan človek naj bi bil postavno primoran prijaviti obolenje strokovnim uradom. Uveljaviti je zakonske odredbe glede izvenspolnega okuženja, glede dojilk, babic, zdravnikov; predpise glede brivnic, garderob, trikojev v glediščih, glede tvornic, obratov, tobačnih tovaren, pekarij, glažut, kopališč, jedilnega orodja, kupic, skupnih spalnic, oblačilnic, stranišč.
Socialna sredstva: Povzdiga ekonomskega položaja bednih nezakonskih mater, otrok. Boj razkošju, alkoholizmu. Odprava stanovanjske mizerije, prepoved skupnih prenočišč, zakotnih spalnic. Ustanove, delavski uradi, dekliška zavetišča, sirotinski uradi, delavski domovi, najdenišnice. Preosnova poselskega reda, uradno nadzorstvo nezaposlenih, izgon brezposelnih v domovinsko občino. Pospeševanje zgodnje ženitve, odprava kavcije i. t. d.
P e d a <r o y ' č n a sredstva: Prosveta :n pouk. oboie združeno z lepim vzgledom in pobudo do značajnosti na podlagi etičnih vrlin, so najuspešnejša pedagogična sredstva. V seksualno prosveto spadajo spolna pojasnila v javnosti, doma, v šoli. Pojasnila je treba dati pravočasno in starostni dobi primerno, da ne prihajajo prepozno.
V	prosvetnem delu se moramo združiti vsi, da v javniih predavanjih, spisih, brošurah razvijemo obsežno propagando.
Etika kot absolutna dobrina je najplemenitejša činjenica lepe. dobre vzgoje, a le v obrambnem zmiislu. Kdor je že zapadel umazanim vplivom, temu prihaja etična vzpodbuda navadno prepozno. Geslo nam bodi splošna moralna povzdiga. Pouk o nevarnostih spolne okužbe in spolnih bolezni naj ostane pripomoček svarilne dlidaktiJvc. Okrepimo značajnost, vzbudimo samozavest in spolni ponos našega moštva in ženstva. Dekle naj spozna, da ni nobena čast zanjo, ako se jii laska gospodič boljše vrste. Hvalisanje, dvorjenje in pretirana galantnost gospodov napram ženstvu sploh ni iskrena spoštljivost do ženstva. Moškemu moramo vcepiti prepričanje, da je zapeljevanje ostudno in zločinsko početje, nevredno poštenega moža; da je ženska čast toliko sveta, kolikor je vredna moška čast, da dekle, žena rti igrača za šalo. Zahtevajmo čistost obeh spolov do poroke. Moškemu naj bo pri vstopu v zakon v ponos, da si upa izbrati družico iz nagnenja, ki se ne prodaja za denar. Spolna samopašnost, neznačajnost in nespodobnost je ravno tako grda lastnost kot splošna nepoštenost in neznačajnost. Etična seksualna vzgoja naj nas vzgaja za čut do odgovornosti in za vzbudo vesti. »Bodočnost je onih, ki ostanejo zvesti lepim načelom." (Seved Ribbing.)
Odlično sredstvo za profilakso proti spolnim boleznim, da, absolutno sredstvo je vzgoja mladine do spolne vzdržnosti. Uspeh te vzgoje nikakor ni tako brezupen kot se često poudarja. Abstinenca ]e gotovo zdravju manj škodljiva kot spolna okužba. Za olajšavo abstinence naj se upošteva: pobuda za znanost, vedo, umetnost, resen poklic, proste igre, šport, telovadba, turistka, skupni izleti, pravilna razdelitev telesnega in dušnega napora, izbera miljeja, odvračanje provokatoričnih dražil, ki vplivajo na fantazijo 'in po refleksih na seksus. (Sexueile Ab-stinenz, VIII. KongreB, Dresden 1911.)
Predavanja spolno prosvetne vsebine naj se vrše javno, za šolsko mladino takoj po izstopu iz šol, posebno še za uslužbenke in delavska dekleta, ker so te izpostavljene največlim nevarnostim. Tem predavanjem se lahko vplete pouk o splošni higieni, dietetiki, o škodah alkoholizma, o nevarnostih okuženja, o resnosti dela, o vpllivu telovadbe na zdravje, o zmernosti v obče. Propagirati je zgodnjo ženitev. Statistični podatki naj služlijo v agitačne in svarilne namene. Predavanja morajo biti resna, taktna, ozirajoča se na žensko sramežljivost in na rahločutnost mladine. Nasprotno naj se pojasni napačna sramežljivost za bolnike, da se ne izogibljejo zdravljenju. Spolne bolezni kot bolezni niso sramotne, če jim ni vzrok zanikrnost. Brošure s poljudno vsebino bi morale biti, če so namenjene za ljudsko izobrazbo; prej strogo revidirane po strokovnjakih. Kazalo bi ustanoviti poučno-umetnišiki svet. Zavzeti moramo odločno stališče proti pornografično erotičnim momentom v umetnosti, literaturi, čtUvu, časopisju, gledišču. Menim, da je pravilno
;o, kar izraža geslo: „Naturalia aon sunt turpia.“ Naravna in umetniško izražana nagost ni nemoralna, a gledati treba na genre, situacijo in 'opazovalca. Nevro- in psihopatične narave pridejo itak izven kalkula.
Seksualna pedagogiki. Od dosedanje naše pedagogike je meni znano le toliko, da je ta beseda abstrakten, učen, bobneč pojem, v izvajanju nisem videl še nobenih uspehov ali sadov ne kot otrok, ne kot učenec in ne pozneje kot oče. Tu ni umestno, da bi se podajal v kritično razpravo o vzgoji, omejim se na nekaj opazk. Uredimo si vzgojo in pouk tako, da dobimo za navadno življenje priprosto, pa močno obleko za vsak dan, za delavnik; lepe čednosti naj si pripenja vsak na ^rvojo praznično obleko kot šopek cvetic. Tako postanemo zdravi lin čedni. Naš ponosni Triglav je v simboličnem zmislu krasen motiv, a vsakdanje življenje na Triglavu bi postalo nestrpno. Junaštvo, trajna čistost, askeza so posamezni heroični pojmi; za življenje, za narod v splošnem pomenijo sterilnost.
Dosedaj se je pri vzgoji in pouku premalo uvaževal spolni moment. Šola se mora reformirati v vzgojno šolo, vzgoji pa moramo pridejati seksuelno vzgojo. Brezbrižnost doma in šole za ta predmet ne sme dalje obstojati. Gotova pojasnila lahko dobe že 12—14 letni, da ne pridejo prepozno. Pri različnih predmetih je sto priložnosti, dajati kratka pojasnila. Ne smemo se oglibati v govoru in čtivu besedam iz verouka, jezikoslovja, leposlovja in naravoslovja, ki so -potrebne za razumevanje. Besede: rojstvo, stvarjenje, porod, spočetje, čistost, prešeštvo, sodomija, zakono-lomstvo itd. moramo pojasniti. Govoriti o tem pa moramo jasno, ne prikrito, nerazločno. Izločiti je iz vsakega spolnega pouka in mladinskih prosvetnih predavanj pojasnevanja spolnega združenja in anatomičnih in fiziologičnih detajlov. Navedel sem tu le nekaj splošnih stavkov z zdravniškega stališča, podrobna razmotrivanja sodijo pred odseke pedagogov po poklicu.
Seksualna dietetika nam kaže škode nezdravega spolnega uživanja? in nam daje na podilagi splošnih higienskih predpisov nasvete. Njena naloga je izločevati nezdrave hranilne snovi iz hrane, alkohol, živčna d:ažila, dajati glede obleke, snage navodila. Priporočljive knjižice dietetične smeri so znanstvene: Ribbing, Forel, Bloch, Mann; poljudne: Lau-retiu$, Bernhardi, Retau, Damm. Te zadnje v marsičem pretiravajo in s tem begajo pojmovanje. (Sexualpedagogik, Mannheim 1907.)
Seksualna zakonodaja. Zakonodaja je stroka pravnikov, nas zdravnikov se tiče kot državljanov le v gotovih vprašanjih kot strokovnjakov. Paragrafi niso naša močna stena, zanimamo se zanje kot stan le v toliko, da odstranjujemo nedostatke in vse ono. kar po našem mnenju ni pravilno; da zahtevamo revizijo in reformo, deloma dopolnitev, deloma odstranitev. V sodno-zdravniških lin socialno-zdravniških vprašanjih moramo vsekakor zahtevati, da nas v bodoče pritegnejo k zakonodaji in upravi. Glede seksualnih vprašanj moramo poudarjati vedno na novo, kako važna da so in tako buditi vest javnosti in zakonodajalcu. V
naslednjih 'stavkih načenjam nekatera vprašanja in beležim gotove pripombe. (Po virih pf. dr. Fingera in Fridir. Frey-Enketeja, Wien 190S.)
Taka vprašanja bi bila:
So li dosedanje zakonske določbe zadostne? Ali naj se razširijo, dopolnijo. nadomeste, poostre?
Ali naj bodo zakonska določila siplošna, ali veljavna za posebno vrsto ljudi, le za one, ki se udajajo prostituciji?
Ali naj priporočamo obrtne, zdravstveno-policijske odredbe s kazensko sankcijo za gotove obrate, podjetja, stanove?
Razmerje zakonodaje do prostitucije je nejasno? Kako dobiti izhod?
Kako naj se izvrši omejiitev osebne prostosti spolno okuženih ljudi v javnosti, ali celo v rodbini?
Kake dolžnosti in kake pravice je prisojati zdravniku pri infekcijskih boleznih, iarečno pri spolnih?
Kako naj izvedemo prisilno zdravljenje, prisilno prijavo, prisilno izsleditev spolnih bolnikov?
Doslej nismo na jasnem, kaj zakon dovoljuje, oziroma zabranjuje glede nezakonskega spolnega življenja, kaj je dovoljeno, kaj prepovedano in kaj ne?
Nismo na jasnem, kaj bi bilo prištevati tajni prostituciji im kaj ne?
Kako zapreti dotoke tajni prostituciji, v kolikor bi bila kaznjiva?
Jasna 'instrukcija proti tajni prostituciji! —
Navajam nekaj predlogov pravnikov in zdravnikov, ki bi se dali razpravljati, odnosno uporabiti v zakonodaji:
Za spolno okuženje naj veljajo vsaj isti predpisi kot za nalezljive bolezni.
Vprašanje zdravniške službene tajnosti naj se revidira, ker spominja danes nekako na spovednico. V mnogih primerih je itak zelo problematična in ni niti moralna. Ta molčečnost je v življenju in praksi deloma zastarela. Vsaj je vendar vsaiko zdravniško izpričevalo, vsaka javna diagnoza, parere za zavarovalne družbe le kršenje zdravniške strokovne tajnosti.
Zahteva po zdravniškem izpričevalu o zdravju, na podlagi katerega šele bi bil dovoljen vstop v zakon, je postala aktualna. Zakon je vsaj tako važna socialna naprava, kot so to primeroma javne službe, šola, vojaščina, za katere zahteva uprava zdravniško preiskavo in izpričevala. Nasprotno pa bi bila taka naredba težko izvedljiva in silno kočljivo vprašanje za zdravnika. Glede koristi v socialnem zmislu pa zelo dvomljiva, kar se sicer da za dosego poroke uvesti in zahtevati izpričevalo, ne da pa se to uvesti za sedaj glede nelegitimnih spolnih druženj in bi se potem še bolj množili slučaji proste ljubezni in divjih zakonov.
Obvezna naj bi bila naznanitev spolnobolnih renitentov oblastim, kakor naj bi bila obvezna zdravniška preiskava in zdravljenje.
Za vse nezaposlene ood 24. letom bi se morali voditi natančni uradni zapiski. Uvede naj se nadzorovanje vseh zanemarjenih mladoletnih po
šolskih ali sirotinskih svetih in se naj odredi prisilna oddaja otrok od zanikrnih staršev proč v državna oskrbovališča. (Deloma že uvedeno.)
Prepoved izkoriščanja ženske lepote v špekulativne svrhe v gotovih podjetjih, obratih, uradih.
Starostna obvarovalna doba deklet naj se raztegne do 18. leta, po-roče se lahko prej.
Reforma varuštva in skrbstva sirot; varuh prevzemi dolžnosti tudi v zmislu moralne vzgoje, ne le v gmotnem kot dosedaj.
Reforma dedne pravice. Pri nezakonskem otroku naj se vpošteva stan očeta, ne matere kot doslej.
Nezakonska mati in otrok morata postati in ostati družabno in meščansko ravnopravna, morata dobiti prost dostop do vseh služb, ako ni drugih zadržkov.
Kazenske odredbe spolnih deliktov naj bi se formulirale s. pr.sego zdravnikov.
Kazensko postopanje ostane le zadnje sredstvo, prej naj se skuša z lepim ravnanjem doseči zahtevano.
V	konkretnih primerih, proti renitentom naj stopijo stroge jasne odredbe v veljavo; saj učinkuje zakon na pametnega, dostojnega človeka vzgojevalno, ne kazensko. —
Spolno vprašanje je tako staro kot človeški rod, pojmuje in rešuje ga vsak človek, vsak rod, vsaka doba po svoje.
Proučavajmo in spoznavajmo ga dalje in se pri iziberi zdravega jedra izogibajmo trmastih, subjektivnih domnev.
Ključ za zdravo rešitev iščimo v opazovanju in spoznavanju prirode, tc bogate zakladnice vesoljnega življenja.
1.	S. MACHAR:
CIVIS ROMANUS.
(Poslovenil V. M. Zalar.)
Kjer bela cesta.se navkreber suče. se pinij gaj očesu razodene; leži prah v igličastem črnem drevju kot siva plast, leži v steblovju trave, ki se ob cesti vsa uvela krči.
Daleč se vitli. Pod neba sinjino mogočno v širno daljo razprostrto so polja, gaji. vile in vrtovi, grebenaste gore stoje na levi, na desni Rim kot sen beli v meglah.
Pod drevjem senčnatim je zleknjen človek. Brezbrižno skoz oči priprte gleda v pokrajino, v modrikasto daljavo.
Nosilnic dvoje Se P-o cesti giblje, kot leno plavale bi na ramenih nosilcev, lesklih črnih Afričanov.
In pred nosilnicima čreda sužnjev.
In za nosilnicima trop klijentov.
In starca dva, zastore odgrnivša, brunetne glave sklanjata iz nosilnic z nosovi orljimi. obritim licem, očmi, ki vajene so ukazovati, in grški govorita.
Z mirnim okom ie ta sprevod preletel mož ležeči in zehnil.
Mimo so . . . Tišina žgoča. Zrak v žaru je drhtel in kot sekljali so ga cikad glasovi . . .
Voz drdranje se je začulo v dalji... Zmerom bliže ... Peljali so se mimo . . . Sirski kupci so ob vozovih šli. Njih dolge halje so bile v prah. v laseh so imeli črnih poveznjene po strani svoje kape. z rokami so pri govoru mahali.
In v senci gaja se je človek dvignil in malomarno vzkliknil kot veleval bi iz dolgočasja: Državljan sem rimski, možje iz Sirije, podpore rabim!
Eden teh kupcev mu je vrgel novec.
A rimski državljan se ni okrenil. ker novec pal je par korakov stran. Prevalil se je le. zagledal v daljo, v to sladko leno perspektivo dalje.
PREGLED.
POLITIKA.
K volitvam v Sloveniji. Slovenski narod je stal do vojne skoro kompaktno v
vrstah SLS. Ce pogledamo zadnje volitve v avstrijski državni zbor, ki so se vršile 1. 1911., tedaj se nam pokaže na ozemlju sedanje Slovenije približno tale slika grupacije našega naroda po političnih strankah:
Volilni okraj (po sedanji razdelitvi)	Oddanih glasov	SLS	NNS in ostali, takozv. samostojni napr. kandidati	JSDS ,	I Nemške stranke
Ljubljana	5 600	1.640	2.650	730	580
Kranjska	67.200	44.900	14 600	5.100	2.600
Štajerska	56.600	32.900	8.300	4.500	10.900
Skupaj I	129.400	79.440	25.550	10.330	14.080
Torej na vsej črti ogromna premoč SLS. To je bilo pa tudi razumljivo, saj ji je dal dr. A. Mahnič tako močno filozofsko podlago, dr. J. E. Krek pa tako trdno gospodarsko in kulturno organizacijo ter zares ljudski in socialni delavni program, da je brez vsake težave odbijala breznačelni liberalizem, ki je živel še v umirajoči „Na-rodnosnapredni stranki" in njenih „samo-stojnih" kandidatih po kmetih. Skoro brezpomembna je bila tudi socialna demokracija, ki je ostala s svojimi gesli iz modemih industrijskih velemest masi našega agrarnega naroda popolnoma tuja.
Da pride po vojni do velikih izpre-memb, je bilo vsakomur jasno. Vojna je zrevolucionirala ves svet in tudi naš narod, ki je močno trpel v petletnem svetovnem klanju, se ni mogel zapreti pred temi
vplivi. Poleg tega je absolutna nadvlast SLS speljala to stranko v zadnjih letih pred vojno, zlasti pa še med vojno na zelo nemoralna pota, tako da je bila velika reakcija neizogibna. Pojavilo se je tudi več novih strank, ki so skušale kovati iz vse-obče nevolje, nereda, korupcije in politične kratkovidnosti vladajočih strank svoj politični kapital. Vsepovsod je vladalo nezadovoljstvo, neorientiranost, nepoučenost, stare in nove politične stranke so pa metale med zbegano in zrevolucionirano ljudstvo vedno nova in vedno radikalnejša gesla, ki so zadobivala zadnje čase na vseh straneh že obliko čiste in gole demagogije. Iz tega nemoralnega boja za politično moč so izšle posamezne stranke z naslednjimi uspehi:
Volilni okraj	Oddanih glasov	SLS	SKS	.TSDS	KS J ■	JDS	NSS	Druge stranke
Ljubljana Kranjska Štajerska	8.810 67.300 82.100	1.760 28.300 28.900	15.700 17.300	1.160 7.100 21.300	1.500 9.100 5.700	3.200 4.500 4.500	1.190 2.600 2.400	2.000
Skupaj	158.210	58.960	33 000	29.560	16.300	12.200	6.190	2.000
Ce torej prim eni amo volitve iz 1. 1911,	izprememba v politični grupaciji našega
in pa letošnje, se nam pokaže naslednja	naroda (v odstotkih):
Volivno	Oddanih glasov		SLS		SKS		JSDS		KSJ		JDS		NNS		Druge stranke	
okrožje	1911	1920	1911	19201911		1920	191 ljl920		1911	1920	1911	1920	1911	1920 1911		1920
Ljubljana	5.600	8.810	29	20	—	—	13	13	—	17	47	36		14	11	—
Kranjska	67.200	67.300	67	42	—	2$	7	10	—	14	22	7	•	4	4	—
Štajerska	56.600	82.100	58	35	—	21	8	26	—	7	15	6			3	19	2
Skupaj	129 400	158.210	61	37		21	8	19	—	10	20	8 -		4	! 11	; i
Največ sta izgubili torej SLS (več kot tretjino glasoiv)	in JDS	(skoro dve
tretjini glasov), kar pa zanjo ne pomenja take izgube, če računamo, da pojde v mnogem roko v roki z njo SKS. PridobUe so pa na vsej črti socialistične stranke, ki so odnesle iz volivnega boja skupno 52.000 glasov (1. 1911. le 10.300) ali 33% vseh oddanih glasov (1. 1911. le 8%).
Kdor pozna socialno strukturo našega naroda, gotovo ne bo trdil, da je to verna in pravilna slika politične in socialne grupacije slovenskega ljudstva, temveč le tre-nottni izraz revolucionarne dobe in uspe!' volilnih gesel, ki so v takih dobaih vedno uspešna. Zlasti nenaravne so številke, ki sta jih dosegli JSDS in KSJ. Industrijskega delavstva je pri nas kakih 15% vsega prebivalstva, in še to ie razcepljeno r.a štiri stranke. Res je, da je glasovala pretežna večina tega za KSJ, a podrobni volilni rezultati nam kažeuo, da izvira velik del komunističnih glasov tudi iz kmetskega ljudstva, d očim je dobila JSDS skoro vse svoje glasove po izrazito kmetskih občinah. To je pa popolnoma nenaravno, kajti JSDS je vsaj po svojem programu proti zasebni lastnini, dočim je kmetsko ljudstvo bilo, je in bo vedno najizrazitejši nositelj načela zasebne lastnine. JSDS visi izmed vseh strank danes najbolj v zraku, kajti po svojem programu hoče biti revolucionarna, njena taktika je pa skrajno oportunistična in revizionistična, zastopat' hoče industrijski prdetarijat, volilo jo >e pa le kmetsko ljudstvo. Tako stanje je za stalno nevizdržljdvo in odločili
se bo morala na levo ali na desno. Gola gospodarska organizacija ne vzdrži politične stranke, saj izkazujejo n. pr. skoro vse kranjske občine, kjer deluje socialistična konsumna zadruga, veliko komunistično premoč. Trajno življensko silo dajejo tudi političnim strankam le globoka načela, iz njih izvirajoči program ter po programu začrtana taktika. Taka nesoglasja, v kakršnih živi sedaj JSDS, so mogoča le treniotmo, v splošnii zmedenosti in neori-entiranosti, a v normalnih razmerah so nevzdržljiva; zato je življenske važnosti zanjo, da likvidira dosedanjo politiko osebnih ambicij, programatične nejasnosti in taktičnih nedoslednosti. Ali hoče ostati ozka stanovska stranka industrijskega proletariata na ortodoksnih prvotnih marksističnih načelih, tedaj je njena združitev s KSJ prej ali slej neizogibna in opustiti mora svojo kmetsko organizacijo, ker ji na teh načelih nima ničesar nuditi, ali se mora pa tudi programatično izpremeniti v slojno (razredno) stranko, to je, nasloniti se mora na ves slovenski proletariat, na malega slovenskega človeka, in si še le ustvariti pr -gram, ki bo koreninil v naši žemlji in v našem agrarnem ljudstvu. V tem primeru mora temeljito obračunati z dosedanjo preteklostjo in se tudi programatično jasno izreči. Kakor so razmere danes, na prvo možnost ni upati, za drugo pot ji pa manjkajo sedaj še vsi predpogoji; kajti zanemarjala je resno kulturno delo in programatično razglabljanje. Dokler je živela le kot frakcija velike avstrijske socialno
demokratične stranke, je šlo za silo tudi brez tega, sedaj pa, ko je prisiljena živeti lastno življenje, je postalo zanjo to usodno življenjsko vprašanje; kajti od samih gesel ise pri našem treznem, realno mislecem in politično že precej izšolanem narodu ne bo dalo dolgo živeti. Posebno usodno postane to vprašanje še po občinskih volitvah. Po izidu državnozborskih volitev sodeč, utegne dobiti JSDS kakih 500 občinskih odbornikov in morda blizu 100 županov. Po kakšnem pravcu in po kakih načelih naj vodijo ti možje občinsko gospodarstvo in komunalno politiko? Pri praktičnem delu v naši kmetski občini morajo bankrotirati vsa volilna gesla in tedaj se bodo bridko maščevale napake, ki jih je zagrešila stranka sama nad seboj.
Izmed vseh političnih strank, ki so se udeležile zadnjih volitev, je izšla kot zmagovalka morda edino — SLS, čeprav je izzgubila skoro polovico svojih pristašev; kajti ona je po svojih gospodarsko socialnih načelih in po svojem programu zasidrana v naši zemlji in v našem ljudstvu. Rešila je še vedno relativno večino in ta večina je trdna, zelo trdna, ker ve, kaj Inče in kam hoče. Vse druge stranke vise še v zraku, zato o kaki jasni politični gru- i paciji našega naroda za sedaj še ne more j biti nobenega govora. Ta se izvrši še le tedaj, ko se povrnemo v normalne in urejene razmere. Takrat bo pa izbiralo naše realno in trezno misleče ljudstvo stranke po njihovih delih, načelih in programih in :ie več po volilnih geslih.
Fran Erjavec.
Epilog.
Zgodilo se je, kar smo vsi vedeli, da se zgodi: Italija je izvedla londonski pakt! Toda nad prizori, ki so se odigravali ob tej priliki med takro imenovanim slovenskim delom jugoslovanskega naroda, je obstrmel malokdo. In vendar so ti prizori glavno, ker so sedanjost in — žal — morda prihodnjost, londonski pakt pa je preteklost, kakor Wilson, cesar Viljem in še marsikaj drugega.
Ce bi hotel dati človek primeren okvir tej tragikomediji, bi moral začeti tam daleč, daleč — a to spada že v epiko in na-vduševalne bankete in je cela komedija v bistvu vendarle novejšega datuma. Predno
j je šla namreč mirovna delegacija v Pariz,
' je že vedel povedati ta več, ta manj; kako I je bil Pašič proti temu, da bi priznale ve-i lesile Jugoslavijo že pred koncem vojne,
| kako je odstavljal srbske poslanike, ki so j blagovolili biti v tem nekoliko drugačnega mnenja, kaki spori so bili med Pašičem in Jugoslovan, odborom 'i. t. d. Navzlic temo; pa je bil imenovan Pašič za predsednika mirovne delegacije in predsednik Jugoslovanskega odbora dr. Trumbič za zunainijegr ministra. Človek s povprečnimi možgani si je mislil: Ali botto Pašiču po tem, kv se govori, naši kraji to, kar so Slovencem? Zakaj so torej imenovali Pašiča, ki je poleg tega še sprt z dr. Trutnb:čpm' To so bila seveda vprašanja, ki si jih je stavil navaden človek! Toda mi smo imeli ob tistem času tudi tako zvana slovenska ministra^ in njiju naloga je bila, da stvar razložita slovenski javnosti, če nista hotela že od vsega začetka zastrupljevati javnega mnenja. In vendar je bila samo alternativa. Ali slovenska ministra ničesir ne pomenita v ministrskem svetu, ali pa :c p-iUdmo v korist celote, — nerad napišem te besede — da se žrtvujejo slovenski kraji, da ne pridemo v konflikt z erc-tento in spravimo s tem v nevarnost še ostalo ter da si pridobimo priznanje velesil. Zato je prišel v poštev Pašič, ker je bil najbolj znana osebnost pri velesilah. Kako je bilo s tem. nismo nikdar slišali, zato pa so nas že bolela ušesa od večnega »Mi smo troje in eno«, dokler niso ‘padle i besede: „Kaj nas briga Albanija, mi hočemo Koroško". Kako naj bi bila imela delegacija zaslombo vsega jugoslovanskega naroda, ki mu ni ničesar povedala in ji že od začetka ni zaupal, mi ni jasno in mi ,ne bo nikdar. In vendar je bila ta zaslomba prvi pogoj vsega.
Kako je šlo potem, ve vsak, komunikeji so bili na las podobni nekdanjim avstrijskim iz bojev v Galiciji: Pridobivamo na terenu, se na novo grupiramo, napade odbijamo i.td. Kortiko so bili pogoji V času dveh let bolj ugodni, za sklep miru nego danes, se ne da reči natanko, gotovo pa je, da smo imeli vedno pripravljene črne I zastave in rompompom-govore. Delegacija J ni vp.i aišala: Ali naj zdaj skleuiem m;r. a ; narod tudi ni nikdar ukazal:	Zdaj ga
skleni. Tako je šlo vse do poraza na Ko-
roškem. Bojim sc staviti čisto jasno vprašanje: Kdo med nami je upal v teku teh dveh let, da bomo dobili mnogo več, nego smo? Bila je pač usoda, ki je z neizprosno silo gnala k tragediji, če se ne m biia v zadnjem trenotku izpTemen"« vsa stvar v gabno tragikomedijo.
Po izgubljenem koroškem plebiscitu se ie začela namreč glasiti . tista ,,Be?l reši, kar je moči“, in vsakdo je vedel, da bomo izgubili vsak dan več. Cim preje podpišemo, tem bolje, kajti lahko bi se bilo zgodilo, da ne bi bilo sploh — ničesar podpisati. In tukaj se začne. Ali pojdemo, ,tii ne. Vendar ve vsak, da pojdemo v Italijo. In ne gre samo eden, gredo trije, da se posvetujejo, in vsi vemo, da ne bo posvetovanj, ampak italijanski diktat, čivka se, da pride mogoče do vojne; gospodje delegati pa gredo v Italijo s soprogami, kakor bi šli na kak izlet. In prvi komunike s ..posvetovanj" nam je povedal, kam' so šle gospe soproge delegatov
na izlet z grofico Sforzovo  V tem
operetnem štilu je šlo dalje, dokler ni prišlo poročilo o ..sporazumu" in njegovih določbah.
u':3sno: Ne in ne! Izdani, prodani, oropam' Vmes čisto potiho: Tako daleč nas je pripeljal separatizem, to je uspeh centralizma! Par ljudi se zbere: Hoooooruk. dvajset, petdeset jih je: ha.idi po ulicah razgrajat, doli z vlado, pred dve, tri kavarne — konec! In vendar: Kdo je pričakoval drugačen rezultat „pogajanj“? Nato: Trumbičev ekspoze je naredil globok vtis, ne ve se, kaj bo z ratifikacijo, naš mini- j ster je ostro protestiral, nasprotni je pobegnil i.t.d. Vsii pa vedo: Ratifikacija sa mora ravno tako nujno izvršiti kot podpis!
V tem direndaju pove nekdo: Ali ratificirati ali mobilizirati!! Takrat pa se začne tisto sramotno, kar imenujejo Francozi ..battre en retraite" v takem tempu, da se je bati, da se hipoma izpremene vzkliki protestantov „DoJi z ItaIifio“, v „Doli z v>J-sko“! Za nameček pride še poziv „Narod-nega sveta" na slovenska ministra, naj odstopita!
Tu nastopi vprašanje, ki ni nič manj važno nego naše meje: Ali smo sploh narod in kakšen? Kajti pojem narodnosti ne leži vendar na ozemlju, ki na ujem prebiva kak narod, ampak v etičnosti devič-
nega naroda in ta etičnost ima kot p:vi postulat požrtvovalnost posameznika za celoto, s katero je duševno nerazdružno zvezan. Ta zavest duševne skupnosti pa je pri pravem narodu tako trdna, da si ni mogoče prav misliti, da bi se izipreminiala od dne do dne in se razbila ob — tre-notnem strahu! Ali si upa kdo med nami brez sramu izreči besedo: Irska!? In kadar gre narodu za njegove najvišje dobrine, se tudi ne da misliti, da bi mogel brezsrčno nezmisehio razgraijaiti po cestah ali verižniško mislili, kako materialno korist bi lahko našel v tem za svojo efemer-no politično grupo. Tirolci niso demonstrirali niti proti socijalistom niti proti krščanskim socialcem! In kaj naj sledi iz besed govornika, ki je rekel, če ne rešimo zasedenega ozemlja v petih letih, ne bo sploh več — ničesar reševati? Pet let torej zadostuje, da se razje slovenska narodna psiha? In slovenska psiha je tako močna, da je podlegla na Koroškem za gospodarski centrum? To so vprašanja, ki se vsiljujejo človeku po dveh letih našega osvobojenja, ko smo videli, da nam ne daje naša toli hvalisana kultura niti oieu-zivne niti defenizivne narodne siile. Našemu narodu manjka tista notranja Arhimedova točka, ki je bistvo prave kulture in brez katere narod ni narod. Mogoče tje vzrok temu tudi to, da je bil od trenotka, ko je začel pol zavedno, pol nezavedno nastopati koit narod, prisiljen uiporaMjati vse svoje sile za svoj politični obstanek im mu ni preositajalo časa, da bi M pogledal sam . vase. Bodi temu kaikor že, gotovo je, da pretresa danes naš narod poleg krize, ki gre po vsem svetu, še krizo iskanja samega sebe. Upajmo, da se najde iin da ne bo več prirejal prizorov, ki so mu samemu v žalas-t in tujini v posmeh.
Joso Jurkovič.
GOSPODARSTVO.
Monopolizacija narodnega gospodarstva. Koncentracija kapitala čudovito raste. Ponekod so nastala velika podjetja, ki so nekako monopolizirala svoje stroke, drugod so se pa zopet zvezala istovrstna podjetja vse države, iz katerih so nastala tudi že internacionalna združenja, ki imajo namen monopolizirati gotovo produkcijsko panogo. To razvojno tendenco opažamo
v deželah zmagovalcev, kakor tudi v deželah premagancev. Vidimo jo v Nemčiji, na Angieškem, v Češkoslovaški kn drupod
V	Češkoslovaški se razvija posebno hitro trustacija kovinarske industrije. Francoski industrijalec Schneider - Creuzot skuša združiti v velik koncem vsa češka podjetja, pri katerih je udeležen. So to največja podjetja, kakor Skoda, Ruston, Ringhofer, Bromowsky j.t.d. Nastaja tudi že velik evropejski jekleni trust, sličen ame-rikanskemu, omejen sicer še na Francijo in Čehoslovaško, ki se pa razširi kmalu tudi na druge dežele.
Pioleig tega lahko opažamo internacionalne organizacije kapitala, ki se raztezajo čez celo vrsto dežel. Tako je skoraj vsa petrolejska produkcija v rokah dveh velikih trustov: Standard Oil Co. in Royal-Dirtah-Shelove skupine. Ti dve družbi diktirata svetovno ceno petroleja in vseh njegovih produktov. Stopnjevanje tendence po tvoritvi kartelov in trustov, deloma na nacionalni, deloma na internacionalni podlagi. je faktor povojnega gosipodairskega razvoja. Te razvojne tendence podpira predvsem bančna koncentracija. Celo v Angliji je sedaj bančni razvoj dosegel onega v Nemčiji. Pred kratkim je nastala v Manchestru s fuzijo ■vočfh manjših bank velebanka, ki ima približno 100 milijard jugoslovanskih kron depozitov. Ravno tako se družijo tudi v drugih državah konstantno manjše banke. Radi industrijske koncentracije male lokalne banke po valutni devalvaciji ne morejo več kriti kreditnih industrialnih potreb in podlegajo zato konkurenci velebank.
V	preteklih dveh letih so napravile banke velikanske dobičke. Kapitalne investicije, obrestne kupčije, provizije, efekti, devize, vse je vir dohodkov in bogastva. Celo meščanski listi pišejo o „grozeči visoki konjunkturi11 bank. Radi razširjenja trgovine in kupčije so zvišale vse banke svoj akcijski kapital, nekatere celo večkrat v letu. Pri češkoslovaškem bančnem uradu v Pragi je bilo vloženih preteklo leto nič manj nego IS prošenj za bančne koncesije. Zivnostenska banka, najboljša opora češke buržoazije, se je razvila od prevrata sem iz provincialne institucije do ene najmočnejših avropsikih bank. Obvlada velik del čehoslovaških industrijskih
podjetij, v Živnostenski banki se bratsko družita nemški in češki kapital. Živnosten-ska banka je meščanska internacionala češkoslovaške države. Iz leitnih bančnih poročil se razvidi, v koliko obratih gospodari vsaka banka s tem, da je investirala svoj kapital jn koliko obratov je radi tega odvisnih od posameznih bank. Ta odvisnost pa ni začasna, temveč ostane trajna Dočim so najemala preje industrijska podjetja bančne kredite in jih v gotovem času vračala, ostane odslej podjetje stalno navezano na banko, ker je ta kreditirala del stalnega kapitala.
Celo srednje banke imajo zveze z najrazličnejšimi podjetji po vseh deželah in čuditi se moramo tesni internacionalni združitvi kapitala. Tako ima na primer Curiška elektrobanka elektrarna podjetja v Italiji, Španiji, Portugalu, Nemčiji, Švici, Rusiji, Romuniji, Franciji, Poljski Ln na Balkanu. Internacionala bank naj zadobi svoje organizatorično lice v internacionalni bančni združitvi, katero propagirajo v Ameriki bankirji. Ameriške banke so že razpravljale s svojimi evropskimi sestrami o internacionalni trgovski zbornici in oibenem streme za ustanovitvijo evrop-sko-amerišikega bančnega koncerna.
Uresničila se je Marxova genijalna domneva: „Čim večja so razdejanja, tem večie denarne kaptftallLje mora imeti na razpolago industrialni kapitalist, da obvlada izravnavo.11 (Po „Kampfu“.)
St. Likar.
LITERATURA.
N. Machiavelli: Vladar. V Ljubljani 1920. Natisnila in založila Zvezna tiskarna. Prevedel in napisal uvod Abditus. — V pričujočem prevodu smo dobili knjigo, v kateri so se obravnavala vprašanja državnega življenja prvič realistično. Machiavelli se je prvi že močno približal jedru življenja družb in držav. V IX. ,poglavju „0 meščanski vladavini pravi: ... „V vsaki državi je najti dve raznoliki volji, ki temeljita v tem, da ljudstvo noče biti vladano in tlačeno od velikašev; nasprotno pa le ti streme po tem, da ljudstvo dobe podse. Iz teh dveh želj se razvija tole troje: ali samodržstvo, ali svoboda ali pa razbrzdana brezpravnost.11 Državne oblike so torej rezultat boja socialnih elemen-
tov velikašev, ljudstva in vladarja. Machiavelli je ugotovil dejstvo: Državna oblika in vsebina vladanja je rezultat boja dveh socialnih skupin, ki ju vodi nasprotujoče si hrepenenje:	Eni	hočejo	vladati,
drugi biti prosti. Ugotovil je dejstvo, ni pa še slutil zakona, večjega socialnega zakona v dejstvu. Zato se zdi moralnim ljudem njegova knjiga nemoralna, ker brezobzirno našteva, kakšen naj bi vladar bil, da bo spoštovan, priljubljen in srečen. Ce bi bil mogel Machiavelli opreti svoje teze na zakonitost razvoja v socialnem svetu, tedaj bi ne bili tako blatili njegovega „Vladarja" in Machiavelli bi ne bil stvarnik pojma za vse kar smatra ljudska povprečnost vredno zaničevanja in prepiranja. Machiavellijev „Vladar“ je na videz kakor pouk vseh umazanosti v politiki, v resnici pa je le suho naštevanje dejstev. Machiavelliju stoletja niso bila pravična, še le Gomplovvicz in pristaši njegove sociološke državne ideje so ga mogli pošteno in z razumevanjem oceniti.. Gomplovvicz ga imenuje novodobnega Aristotela v politiki.
In res „Vladar“ zasluži, da ga berejo, kajti pove na preprost in razumljiv način isto, kar pripoveduje moderni sociolog Ratzen-hofer v svojih trelh foliljantih „0 bistvu in namenu politike*4 na duhomoren način. , Naj bi se klasik realistične politike kot vede in umetnosti pridno prebiral, da bi ne bil prevajalcev vedlk trud in tudi stroški založništva zaman.Vsakomur prinese prebiranje bogato spoznanje o političnem pehanju.	R*
Nove knjige. Izšle so naslednje nove knjige:
Breznik, dr. A.:	Slovenski
pravopis. V Ljubljani 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna. 104 str., 12 K.
Cankar, Izidor: Obiski. No-va knjižnica 5. 1920. Založila in izdala Nova založba v Ljubljani. 176 str. Bros. 40 K, vez. 60 K.
Cehov, Ant. P.:	Sosedje in
Iruge novele. Poslovenil Fran Pogačnik. V Ljubljani, 1920. Zailožila Tiskovna zadruga. 164 str., 12 K.
Finžgar, F. S.:	Divji lovec.
Narodni igrokaz s petjem v štirih dejanjih.
V	Ljubljani, 1920. Založila Jugoslovanska knijKarna. 86 str., 10 K.
G a n g 1, E n g e 1 b e r t:	Dolina
solz Tri enodejanke. Ljubljana 1920. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 149 str. Bros. 16 K, vez. 18 K.
Gregorčičeva, Marica:	Otro-
ški oder. Igrice za mladino otroških vrtcev in ljudskih šol. Drugi, predelani natis. Izdala, založila in natisnila Učiteljska tiskarna. 114 str., 6 K.
G1 a s e r, Janko:	Slovenska
narodna lirika. V Ljubljani, 1920. Natisnila in založila Zvezna tiskarna, 140 str, Broš. 25 K, vez 30 K.
Jaklič, Franc:	Ljudske	po-
vesti. Slovenska knjižnica 1. 1919. Založila in izdala Nova založba v Ljubljani. 152 str. Bros. 16 K.
Levstik, Fran: Izbrani spisi za mladino. Priredila Fran Erjavec in Pavel Flere. Z risbami okrasil Ant. Koželj. V Ljubljani, 1920. Izdala in natisnila Učiteljska tiskarna. 220 str. Broš. 48 K, vez. 54 K.
Machiavelli, Niccolo:	V	1	a	-
d a r. Prevedel in uvod napisal Abditus. V Ljubljani, 1920. Natisnila in založila Zvez-na tiskarna, 130 str. Broš. 20 K, vez. 30 K.
Lovro Tepina:	P o d k o v s t v o.
Poduk kovačem in konjerejcem. V Ljubljani 1920. Zailožila Jugoslovanska knjigama, 135 str. Cena 45 K.
Zmaj, Cika Jova: Kalam a n -d a r i j a. Za našo deco poslovenil Alojz Gradnik. V Ljubljani, 1921. Izdala Tiskovna zadruga, 70 str., 16 K.
Eucken, Rudolf: Der S o z i a -
1	i s m u s und seine Lebensgestaltung. Leiptzig 1920. Drack und Veriag von Ph. Reclam jun. 153. str.
I. T.: Srbska početnica. V Ljubljani, 1920. Založila Jugoslovanska knjigarna, 69 str., 12 K.
REVIJE.
Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. II. letnik, 1920. Izdaja „Matica Slovenska". — Pravkar zaključeni drugi letnik te strogo znanstvene revije obsega naslednje razprave: VVeber Fr.:
O	fenomenologiji jezika; — Kidrič: Prispevki in opombe k reformaciji na Slovenskem (I. Ivan Ungnad v prognanstvu); — Ramovš Fr.:	Sorodstvo staroindijskega
sama „Halbjahr“; — Dolenc Metod: Prav-
ni izrazi v prevodih vinogorskega zakona;
— Kos Milko: Srbski Brankoviči in go riški grofje; — Lj. Hauptman: + Anton Kaspret;
— Lj. Hauptman: Postanek in razvoj fran- j kovskili mark ob srednji Donavi; — Kidrič Fr.: Trobarji na Raščici. Med malimi vestmi in ocenami prinaša revija kratka ; jezikoslovna, knjižna in zgodovinska poro- ■ čila Ramovševa, Kidričeva, Prijatljeva, \ Kosova,- Hauptmanova in Koštialova. Zad- j njemu zvezku sta pridejani tudi Šlebinger- I jeva in Kosova bibliografija slovstvene, slovenske in občne zgodovine za 1. 1919. Žal, da ta potrebna in strogo znanstvena revija s prihodnjim letom ne bo več izhajala.	—ec.
Jugoslavenska Obnova-Njiva. God, IV. (1920), štev. 1—40. Zagreb—Beograd. — To je lepa revija, ki izhaja vsak teden in prinaša aktualne komentarje k perečim dnevnim dogodkom in vprašanjem. V navedenih številkah je objavila med drugimi naslednje članke in razprave, pisane deloma v latinici, deloma v cirilici:	V. Kralj:
Nesavremenost crkvene praktike; — S. Stefanovič:	Kult	sl obode i kultura rada;
— L. Mihailovič: Naša diplomacija; — K. Kumanudi: Masaryk; — A. Belič: O našem nacionalizmu; — L. Mihajlovič: Naši konzulati; — C. Oman: Jugoslavija s bri-tanskog gledišta; — J. Krujevič: Parla-mentarizam i sovjetski sistem; — F. Fajfr: Teorija boljševizma; — Lj. Proiha-ska: Posjedovna reforma; — M. Marjanovič: Obnovna akcija i naša kriza: — B. Adžija: Socialna politika; — S. Šečerov:
O	svjetskoj ekonomskoj situaciji i obnovi;
— M. Curčin:	Dr.	Seton	Watson:	— V.
Dukat: Engleska književnost; — J. Deme-trovič: Treča internacionala i Jugosloveni;
— D. Prohaska: Husitizam; — F. Novljan: Narodna kultura; — St. Sagadin: Parlamentarna vladavina; — V. Namislovski: Poljska konstituanta; — M. Gavrilovič: Ustavno pitanje; A. Marjanovič: Jadranska akcija; — A. Mandič: Rimski pakt; R. Črnič: Izgradnja naše trgovačke mornarice; — Lj. Radič: Uvoz i izvoz Jugoslavije; — M. Rešetar: Numizmatika u Jugoslaviji. Smotra (pregled) je razdeljena v politično kroniko, soctallni život, Obnoivo, narodno gospodarstvo, prosveto, književni,
KULTURA.
Dr. Anton Mahnič (1850—1920.)
V zgodovini slovenstva pomenja dr. Anton Mahnič mejnik med starim in novim v 80. letih minolega stoletja po smrti Blei-\veisovi; njegov nastap vsebuje začetek proipadanja za slovenski liberalizem v političnem zrnislu in pripravljanje 'tal za Krekov socializem . . .
Mahničev nastop nalikuje vulkanskemu izbruhu, ki je elementaren in zato brezobziren. Fizična sila tam, a duševna sila tu. Za tak boj je treba talenta in temperamenta.. Sam proti vsem v imenu katoliške ideje: edine, nedeljive in vse obsegajoče.
Mahnič je bil mož načel; zato je stal nad svojimi nasprotniki, ki so si radi vihteli rokave za pretep. Častno izjema dela neuvaževani Fran Podgornik.
Mahnič je bil nesebičen izvrševalec svoje življenske ideje; odtod izvirajo tudi uspehi njegovega dela. Globini mišljenja se pridružujeta iskrenost čustvovanja in nepodajnost stremljenja.
V imenu narodnosti je nastopal slovenski liberalizem proti Mahniču, „brez-narodnemu prorofeu*’ (Lj. Zv., 188S). Mahnič je pač načelno ali teoretično z verskega stališča nasprotoval absolutni narodnosti kot maliku. (Rimski Katolik, I., VII.) Menda ni Slovenca med nami, ki bi oporekal Slomšku narodno čustvovanje in delovanje; zato opozarjamo na njegovo teoretično izvajanje o narodnosti iz 1862. leta (Drobtinice, 1887), da primerjamo oba slovenska škofa in potem presojamo, oziroma obsojamo!
Kolikor prihaja katoliška ideja mednarodne cerkve praktično v konkretnih primerih v nasprotje s posameznimi narodnostmi, o tem more biti spor in potreba reforme. A ravno v tem oziru se je izkazal Mahnič posebno zadnja leta svojega življenja kot krški škof Jugoslovana v okvirju katoliške ideje sijajno.
Mahnič je ločil duhove na Slovenskem, pripravljal diferencirano organizacijo slovenskega ljudstva in tako pospeševal naš narodni razvoj. Bil je sekularen duh, ki je vtisnil dobi znak svoje osebnosti: pozitivno s svojim delom in negativno
Dr. L.
umetnički i muzički pregled, zdravstvo, beleške itd.	ec.
s svojim odporom
Grajanskl.
2e več let pšem grajan, a, mase. in grajanski, a, o, adj. v pomenu ..Burger" in „biirgerlich“, toda skoraj noben urednik mi teh izrazov ne pusti na miru, ampak vsakikrat mi popravijo samostalnik v „državljana“, pridevnik pa v državljanski, a, o“. Na priim er zapišem: občni grajanski zakon; natisnjeno pa berem: občna državljanski zakon.
Besede »grajanski« nisem iztaknil jaz, ampak p. Stanislav Škrab ec, ki piše
o	nji (glej jezikoslovne apise I. str. 138): »To besedo smo rabili na 2. strani II. letnika Cvetja« za latinsko »civilis«. Na-mestu grajanski bi bil znabiti kdo rajši pisal g r a d j a n s k i:	mi pa smo
se držali bolj našemu jeziku primerne izreke. Kakor namreč pravimo temu, ki se je rodilo, da je rojeno (ne rodi e-no), tako bi se po naše to, kar je iz grada in kar je tistim primerno, ki so v gradu, prav imenovalo g r a j a n s k o. Seveda ne vem, ali se kje ipo naših krajih ta beseda v resnici tako govori; meni je tole znano, da pravijo na dolenjem Kranjskem kr renski1, grenska, grensko, gren-skega, gremskemu i. t. d., in jaz mislim, da se je to tako naredilo, da je nastalo iz grajanski najprej grajenski, kakor se pravi n. pr. .j e s t in tj e namestu jaz in tja; grajenski pa se je nato skrčilo talko, da se govori dandanašnji g r e n s k i. Pisati .pa zato vendar ne kaže drugače kakor grajanski in v vglaje-nem jeziku seveda tudi govoriti tako, poudarjati pa po domače na koncu. Primeri bolgarski: g r a ž d a n c k i, biirgerlich, od graždanin, Burger. Poslednje bi se reklo po naše grajan, beseda, ki je bila nekdaj gotovo tudi pTi nas domača, saj je iž nje izpeljan grajanski (gren-ski), in bi nam bila potrebna tudi še dandanašnji ; zakaj če pravimo meščan2), to ni Biirger, temveč Stadter, č e pravimo državljan, je pa že StaatsbiJrger.
V	P1 e t e r š n i k o v c m slovarju najdemo te-le tri besede: grajan, grajan-
1 Skrabčeva znamenja opustim.
2 Od tu dalje sem tekst podčrtal jaz Škraboc ima podčrtana le nazivala.
s ki in graja n s tv o. Grajan, ana, m. pomenja poleg grajskega prebivalca pa mestnega prebivalca (v Istri) in meščana — Stadtbiirger (Cigaletova terminologija) tudi to, kar imenuje Nemec Burger (Vrtec; Cvetje II. 2.; Dom in Svet III. 87.). Grajanski, adj., pomenja razen grajski (»grenški«; Lašče — Levstikov rokopis: Cvetje) tudi biirgerlich in Živil — (Cigaletova terminologija, državni zakonik) n. pr. g r a j a n s k e pravice (Novice
— Dom in Svet); grajansko pravo
— das Zivilrecht (Cvetje), Grajan s tvo, n. je die Burgerschaft (Nov. — Dom in Svet). — Besede grajan, grajanski !n grajanstvo je vzprejel Fran Levec v svoj »Slovenski pravopis« (1S99., str. 132.).
Dr. A. Breznik se bavi s tem vprašanjem v svojem »Slovenskem pravopisu« (1920.) na zelo skritem mestu, kjer ga najde le paizen bralec. Reši ga tud: zelo kratko na str. 39. z besedama: »civilen: grajanski.« To je svet, da rajši zapiši besedo grajanski ko besedo civilen,
! kadar stvar tako nanese, da ti je besede i treba. Morda je Breznik hotel izraziti Škralbčevo misel, da je grajanski slovenski sinonim za latinsko besedo »civilis«. V tem primeru iji previdno ravnal, ker ni prista-! vil Škrabčevega nauka: meščanski — gra-■ janski — državljanski. Ker je to opustil, je j namreč porušil Škrabčevo pridobitev in i zdrknil nazaj na nivo naše prve juridične ; termimoloigiie iz leta 1853. Breznikova trdi-i tev, da je grajanski — civilen, je še ; manj .točna kakor Škrabčeva trditev, da je i grajanski — civilis. Resnica je namreč ! to, da se prestavi beseda civilen le tedaj j pravilno z besedo grajanski, kadar je si-: nonimna z besedo biirgerlich, n. pr.
, civilni zakon — grajanski zakon, (v pomenu »Gesetz), civilna poroka — grajanska poroka i.t.d. Toda opekel bi se. kdor bi »civilno listo« poslovenil za »grajansko listo« (dvorna lista!), kdor bi besedo civilen v protistavi z militaristom ali vojakom 'brez preudarka zmerom nadomeščal z besedo
i	grajanski mesto včasi z besedo n e v oj a-j š k i i.t.d. Pač pa govorimo o grajan-s k i h sodiščih, da jih raaločimo od vojaških sodišč, o vpisniku g .ratanskega
stanu (Zvilstandesregister) i.t.d. Menda so ostale te pravniške finese Škrabeu prikrite. Navzlic temu je njegova opredelitev: meščanski - grajanski - državljanski velik napredek slovenskega pravnega imenstva. Besedi: državljan — Staatsbiir-ger pa meščan — Stadter sta trdno vklenjeni v svoja pojma »država« in »mesto« in se od tega pojmovnega primata nikdar ne bosta dali tako odkovati, da bi — ena ali druga — služili pojmu civis — Burger kot oznamenilu za člana zaednic, ki so ustrojene brez vzročnosti »države« in »mesta« in ki so včasi v državi, a včasi presegajo državne meje. Vprašam, kako naj prestavimo naslednji stavek iz neke sociologije: »Noch den hoffnunigslosesten Me-chanisten pfegt ein gevvisses menschliches oder biirgerliches \Vertgefiihl anszuzeichnen oder zu retten«, nego tako: »Celo najbolj breznadnega mehanista odlikuje in rešuje neko človeško ali graja n s k o čustvo.« Mar naj rečemo »državljansko« ali »meščansko« čustvo? Ne? Dobro. »Die biirgerliche Denkungsart« je g r a j a n s k o mišljenje, »die biirger-lichen Oesellschaften« so gr a j a n s k e družbe, >die biirgerliohen Parteien« so grajanske (ne meščanske!) stranke, der biirgerliche Ge\vinn« ie g r a j a n s k i (ne državljanski!) dobiček, in termina "die stadtischen Burgerparteien«, ki so grajanske stranke meščanov, niti posloveniti ne bi znali, ako bi ne imeli pridevnika grajanski. Ali se ne bi osmešili, ako bi »la mort civil« po slovensko n a/, v ali državljansko smrt« namesto grajan-s k o smrt? »Die Biirgerschaft der \vest-europaischen Staaten« je g r a j a n s t v o zahodnoevropskih držav.
Slovenski člani jugoslovanskega odseka za sestavo juridično politične tenni-no’ogije leta 1853 niso vzprejeli besede grajanski za »biirgerlich — živil—«, marveč so — to moreš ob srbskem in hrvaškem besedilu imenitno dognati — srbohrvaško nazivalo gradjanski nadomestili v slovenskem tesktu deloma z besedo civilen, nekoliko pa z besedo držav-
1	j a n s k i. Beseda civilen je bila potrjena za pomen .biirgerlich« v obče, dalje
tudi v priredju s termini: sodnik, zapor, oblastvo. sodišče, sodno postopanje, poglavar (guverner), pravda, državni služabnik, spor in stan (Zivilstandesregister, glej zgoraj!) Besedo državljanski pa so koordinirali samostalnikom, katerih zveza z državo je bistvena: pravu, zakonu (postavi) in zlasti zakoniku. Takrat smo dobili naziv, ki je datudanes talk/o trden: občni državljanski zakonik. Rimljanom je bil »civis«, t. j. prvotno oznaimemšo za meščana, tako prožen izraz, da so ga pri-lagojevali svojim zmerom rastočim razmeram, pokrajinskim, državnim, svetovnim. Prav takšno prožnost ima srbohrvaški g r a d j a n i n. Enako imeniten bi bil tudi naš grajan, ki pa je čisto v nemar prišel. Slovenski »državljan« pa je okorel ali vsaj neprožen ter bo na veke pomenjal zgolj: »Staatsbiirger«, ker se ne da odločiti od imenske in pojmovne osnove »država«. Prilastek »državljanski« ravno ne more prijati imenom izvendržavnih naprav človeške družbe. Naša terminologija, ne samo pravna, ampak znanstvena v obče, boleha za tem, da ji nedostaija splošnega pridevnika (skupnega -imena) za skupnost dosedanjih slovenskih terminov: civilen H-državljanski, obojice v pomenu »biirger-lich«. To skupno ime je grajanski. Da smo ie zavrgli, je bila velika napaka.
Da odpravimo to šibkost našega imenstva, se nam bo treba nasloniti na srbohrvaščino. Kjer rabijo tam pridevnik gradjanski v pomenu »biirgerlich«, je rabiti nam pridevnik grajanski. Kjer ga '•abijo oni v pomenu »stadtisch«, bo treba nam pisati besedo m e š 5 a n s k i1 oz. mestni. Oznamenilo državljanski
staatsbiirgerlich pa itak že složno rabimo. Vsi znanstveniki bodo .zelo cenili to imenoslovno zbližanfie, ker bo pospeševalo naš jezikovni razvoj in hkrati poklonilo pridobitev v jugoslovanskem zmiislu.
1	Srbohrvaščina je tukaj na slabšem ko slovenščina, ker slaibo ali pa sploh ne razločuje oblike »gradski« in »gradjanski«.
Dr. France Goršič.
Opomba uredništva. Kaj pa izraz »občanski«? Ali bi ta ne odgovarjal pojmu?
NAŠIM NAROČNIKOM IN SLOVENSKI JAVNOSTI.
Nobenega dvoma ni, da je pri nas dandanes, v času pravcate poplave plitkega dnevnega časopisja bolj kot kedaj poprej neobhodno potrebna resna, poljudno znanstvena in nestrankarska revija, ki bi načelno obravnavala najrazličnejša kulturna, gospodarska, politična in socialna vprašanja ter vestno spremljala in komentirala dnevne dogodke, saj živimo v tako važnih in za naš razkosani narod tako usodepolnih časih, da je vsestranska načelna jasnost in orientacija za nas naravnost življensko vprašanje. „Slov. Socialna Matica11 se je teiga že ob svoji ustanovitvi dobro zavedala; zato je tudi takoj začela z izdajanjem „Demokracije“, ki je obetala biti „svobodna tribuna vsem, ki imajo kaj povedati našemu proletarskemu narodu."
Različni notranji in zunanji dogodki so potem začasno sicer vplivali tudi na smer revije, prekrstila se je v„Naše zapiske", a sedanje uredništvo hoče revijo, kii.jo.je prevzelo sredi tekočega letnika, vrniti njenemu prvotnemu namenu in jo voditi po prvotno začrtanih smernicah dalje. Isto se zgodi tudi v prihodnjem letniku. Kot popolnoma svobodno in nestrankarsko revijo, v duhu in po tradicijah duševnega vodje nekdanjih „Naših Zapiskov11 — dr. A. Dermote jih bomo vodili tudi v bodočem letniku, ker vemo, da morejo le v tej obliki in v teh smernicah vršiti v našem narodu ono važno nalogo, ki jim je prisojena.
Da nam bo mogoče vršiti to delo v polni men', nam jamčijo že osebe, ki so nam obljubile v bodočem letniku svoje sodelovanje in izrned katerih naj omenimo le Abditusa, A. Albrehta, dr. Dereanija, dr. Dobido, univ. prof. dr. Dolenca, F. Erjavca, dr. Goršiea, Hajšmana (Praga), J. Jurkoviča, dr. Jelenca, E. Kristana, dr. Krivica, dr. Lončarja, univ. doc. dr. Moleta, univ. prof. dr. Prijatelja, univ. profesorja dr. Rostoharja, A. Štebijevo, dr. Sagadina, dr. Šmalca, univ. profesorja dr. Oswalda, F. Uratnika, univ. doc. dr. Webra, H. Wendla, dr. Zalokarja, O. Župančiča in druge, ki jih upamo še pridobiti.
Radi velike podražitve vseh tiskarskih izdelkov smo seveda prisiljeni povečati naročnino na 60 kron letno-, kar je pa v primeri z drugimi listi še vedno izredno malenkostna vsota. Podpisano založništvo pa jamči, da bo izhajala revija odslej redno sredi vsakega meseca. Vabimo tedaj vse stare prijatelje, da obnove čim preje naročnino, obenem pa apeliramo tudi na vso ostalo javnost, da se v čim večjem številu naroči na list in tako ne le vzdrži revijo, ampak jo tudi poveča. Vsak, ki bi nam pridobival novih naročnikov, naj si bo svest, da vrši s tem pravo kulturno delo in kulturno delo bo edino, ki bo rešilo naš narod v teh težkih časih. Opozarjajte na revijo vse znance in prijatelje.
Slovenska Socialna Matica
■>	Ljubljana,	Poštni	predal	91.
Knjižna novost!!
Poslovenil M. J.
Cena elegantno vezani knjigi 50 K.
Ker je naklada izredno majhna, opozarjamo vse ljubitelje lepe knjige, da jo naroče takoj po povzetju, oziroma naj pošljejo denar naprej. Naroča se le pri »Slovenski Socialni Matici", Ljubljana, poštni predal 91.
Slovenska Socialna Matica
priporoča naslednje publikacije:
1. Dr. Bauer-Uratnik: POT K SOCIALIZMU, cena 2 K.
2. Štebi Alojzija: DEMOKRATIZEM IM ZEttSTVO, cena 1 K.
3. Bezruč-Albreht: ŠLEZKE PESMI, cena vezani knjigi 10 K.
4. *	*	*: POGLED V MOV1 SVET, cena 1 K.
5. DEMOKRACIJA I. letnik (nepopolni) cena 10 K-
6. DEMOKRACIJA, II. letnik (ves letnik) cena 15 K.
7. NAŠI ZAPISKI, XII. letnik (1920) cena 50 K.
.8. MAŠI ZAPISKI, XII, letnik, posamezna štev. 5 K.
Omenjene publikacije je dobiti po knjigarnah ali se pa naročajo neposredno pri »Slovenski Socialni Matici" v Ljubljani, poštni
predal štev. 91.