Umetnik in ženska.
¦ocoj
zvenijo zvezde zopet kot nekdaj,
zlatijo vale, črez tihotni gaj
gredo — postoj,
da se pogovorim s teboj
pri jasnih pričah teh.
Kaj roke v mojih ti drhte dlaneh
kot plahi ptički dve?
Ker se boje, da ne dosežejo tvojih daljin, tvojih višin nikdar. Ti si kot daljnih carstev sin tuj in teman;
kot od plamenov čarnih vžgan je tvojega očesa žar, od mene, preko mene hrepeni  — zato, glej, vedno se bojim, da te v daljavi ne zgubim, glej, ker ne morem za teboj . . .
»Ljubljanski Zvon" 12. XXVI. 1906.
45
706
Oton Zupančič: Pomladnji veter.
In ker me ljubiš ti, in ker si moj, vem : sam se naskrivaj bojiš, da svojih dalj ne izgrešiš, in da ostaneš sam z menoj brez svojih daljnih, tajnih zvezd, in da ti dolgčas bo po njih pri meni, in tvoj duh bo tih. Povej, ni tvoja to bolest?
Daj, naj poljubim te oči, ki so mi v dušo gledale, daj,  naj poljubim ustnice, ki so mi to povedale! Za to besedo ves sem tvoj — zdaj  vidim: čutiš za menoj.
Oton Zupančič.
Pomladnji veter.
., mačice! Kdaj pa ste splezale tak naglo na vrbinje ? Ni dolgo še, kar v inje zavite so veje iztezale se v mraz.
Pa kdaj si, glog, si cvetja nabral ? Kot iz snežink posneto je v bele čipke speto — Kaj res že kučmo z glave dal je čas?
Pa deklice! Kaj je dahnilo v vas? Kaj vam oči je vžgalo, kaj v nedrih vam pognalo? „Pst! To se ne pove pri nas v obraz!" Pa ne!
Oton Zupančič.