—»¦< 85 >¦•—
Na razvalinah.
Glcjtc na skali grašfino, Starega easa spornin: Žalostno gleda v dolino, Milo na rožce ravnin. (Arlii.)
|ftj^rasno vzpomladansko jutro je napočilo. Bleda luna je zahajala za daljnimi f^^ gorami, zlatoobrazno solnee je pomolilo na vzhodnej strani neba svoje bi-serno lice izza kipečih, s krvavo-rudečim svitom pozlačenih vrhov gorskih orjakov, soliir-ni žarki so oblili probujajočo se vasfco z zlatiin rumenilom in jntranja rosa se je lesketala v vseh mavričnih bojah po mladej travi. Lehkopere ptice pevke so se probudile v bližnjem gozdiču, in začelo se je žvrgoljenje, katero traje od ranoga jutra do trde noei in iz poganjajoce pšenice se je dvigal skorjanec veselo šfiekaleč porl sinje nebo.
Prijazno me je vabila mati priroda v svoje naroeje. In kdo bi se protivil tem prijaznim, Ijubkim klicern? Takoj sklonem iti na bližnji h61m in obiskati raz-valine ondotnega starega gradu. Kmalu sem korakal po razvoženem kolovozu proti zelenemu gozdn, kateri rai je z oblažujočim hladom in okrepčevalno seneo prijetno duhtel nasproti.   Cez dobre pol ure sem bil vže pred grajskim ozidjem.
Grad se dviga na robu sive skalne stene, katera kaže le tii in tam kako zeleno liso z mahom porasteno. Okolo gradu je napeljan globok jarek, kateri je bil nekdaj, ko so še mogočni vitezi gospodovali v gradu, z vodo uapolnen. A seditj je malo ne popolnoma zasut z gruščem in karaenjem, katero se je nakrušilo od vže razpalega zidii. Temnozelene smrekc in vitke jelke so prirastle iz jarka, sivo-bradati, stoletni starci, hrasti in krivenčasti javori kipe k višku k plavetnemu nebu kakor neme priče visoke starosti veličastne razvaline. Mesto vzdigljivega mostii je preko jarka položeno nekoliko hrastovib. bran, po katerih sem prišel na grajsko dvorišee, katero je vže narava pomostila z velikimi pločami. Na njih se solneijo ncdolžni, olu-etni martinčki, ki pri vsakera najinanjšem šumu po bliskovo švigajo v svoja vaina zavetišča. Sredi prostornega dvorišča se dviga grad sam: veliko, četverooglato poslopje s štirimi štrlečimi stolpi, katerira manjka strehe. Zeleni brš-ljan razpleta preko začrnelega in od dežja razpranega zidu svoje razrastke voselo se k višku pnoč. Skozi glavua vrata sem prišel ua dolg, teinan hodnik. Na obeh straneh se vrste obokane vitežke dvorane in druge sobe — a vse je prazno, vse mrtvo. Le sove in čuki. kateri so se naselili v gradu, motijo s svojim groznim skovikanjem grobno tižino. Na koncu hodnika peljejo sedaj vže podrte stopnice v podzemeljske ječe, kamor še ni posijalo žarko solnce. Marsikak nedolžen, v težke verige uklenen jetnik je stokal tu po več let, in Ijudje pravijo, da po noči tukaj nrado straši." S tega liodnika poljejo druge, na polu podrte stopnice na stolpič, odkoder se odprc divoten razgled na vse strani. Na južnej strani hriba se raz-prostira nepregledna ravan, po katerej vijo jednako srebrnim nitim ceste, reke in potoki. Iz ravnin se dvigajo mirne vasfce, opasane z zelenim ovočnim drevjem, brstnimi travniki, rumenimi žitnimi polji in z dehtečimi gozdi.
Kolika razlika mej življenjem tam doli v ravnini in tii gori v razvalinah! Kakšna razlika je bila nekdaj in kakšna je sedaj! — Bili so časi, ko je stolovala
—¦¦< 86 >¦•--
ohola gospoda v teh širnih prostorih, ko se je lesketalo vse v zlatu in v biserih. Dan za dnevom je donelo mej teranira grajskim ozidjem svetlo orožje gospodi v zabavo. Mize so se šibile pod težo dragocenih jedil in pija6. Bilo je tako življenje ne le grajsko, temveč tudi rajsko!
A tam doli v ravnini je ondaj vzdihoval ubogi kmet pod ttv.o silnih bremen, ki so tlačila njegove oslabele rame. Moral je žrtovati vse svoje moči mogočnpj grajskej gospodi. Bil je pravi rob, ki je siromašno preživel sebe in svojo družinico z žulji svojih rok. Kar je porajala zemlja, moral je dajati svojemu gospodu. ki se. je brezskrbno košatil tii gori v gradu, in on sam je dobival le drobtinice, ki so padalc od obilo obložene grajske mize. A prihrul je leto za letom divji Turfiin in mu poteptal in uničil še to malenkost, katera mu je preostajala. Gosp6da se je pozapirala v močno utrjene gradove, do katerih ni imela raoči sovražna roka, ubogi kniet pa se je moval brauiti na življenje in srart. Prelival je kri za sveto vero in mili dom.   To so bili res žalostni časi! Da, bili so, a ni jih vef!
Kak6 je pa sedaj? Kako je v gradu in kako v ravnini?
Kje shodišča, kje morišča?
Kje orožja tvoj'ga šum?
Kje strelišea, kje stražišča?
Kje ukanje tvojih trura ?                          (Holzapfel.)
Kje je sedaj mogočna gosp6da? Ni je več! Mesto oholih dvoijanov gospo-dinjijo v grajskih podrtinah debeloglave s6ve in mršave kanje. In po osojnih ho-diščih, kjer se je nekdaj šetala oblastna gospa, solnči se sedaj gnjusna golazen in prhuta nočni netopir. Mesto rožljanja bojnega orožja pa odmeva mej zidovi mrt-vaško jeeanje ponočnega skovika. Ta razpali grad nam je živa slika svetoe min-Ijivosti, ki kliče pretresljivo v dolino poznini rodovom: Tako mine slava sveta!
In tam doli v prijaznej ravnini, kjer je divjal nekdaj siloviti Turek, in kjer je ječal ubogi kmet, tam živi sedaj imovit poljedelec v krogu svoje obitelji v sreči in zadovoljnosti. Pridno obdeluje plodovito zemljo, in mati narava mu povrača ti-sočero njegov trud.
Kako različni so torej spomini, ki so se mi porajali na razvalinah nekda-njega slavnega gradu! Utopljen v davne, bajne ease sem stopal zopet po razvalinah nizdolu. Prišedši do velikanskih, grajskih vrat, ozrl sem se še jedenkrat po goro-stasnih teh zidinah in obokih, katere gloje vže stoletja časa ostri zob. Znova so me zazibale bujne sanje o nekdanjej giajskej slavi. Korakajoč proti domu nizdolu nisem se več radoval nad cvetoco naravo, nego premišljeval sem le to, kar sem videl.                                                                                                               Bogomil