V zarji zornlc.
H. B.
Dokler so bili samostojni narod, kraljica narodov, so sanjarili le o svetovnem gospodstvu. Tebi bom dal vse narode zemlje, te preroške besede so si tako razlagali, da bodo vsi ostali narodi njim zasužnjeni, da bodo njih zlasti rudokopi, iz katerih bodo pridno grabili bogastvo. Mamon, denar, to je bil od nekdaj judovski narodni bog. Pozneje, ko so prišli pod kremplje rimskega orla, ki jim je raztrgal narodno samostojnost in jih obdačil, je.sanjarija o svetovnem gospodstvu stopila nekqliko v ozadje. Na mesto mamona je stopil Mesija, a kot osvoboditelj izpod rimskega jarma, ki jih je tako težil in žulil kot nanovo vpreženega junca. To je bil cilj vsega njihovega hrepenenja in koprnenja po Mesiji. Kako globoko se je v judovsko narodno dušo zajedla podoba Mesije kot svetnega kralja osvoboditelja, se vidi iz tega, ker so temu prepričanju celo Kristusovi ljubljenci nehote dajali duška. Ponovno so Gospoda podregali, kedaj bo obnovil izraelsko kraljestvo. Mati Zebedejevih sinov Jakoba in Janeza, mu je ob neki priliki priporočila svoja sinova za ministrske sedeže v njegovem prihodnjem kraljestvu. Ob drugi priliki je izmej dvanajsterih izšlo nervozno vprašanje, kedaj misli obnoviti izraelsko kraljestvo. Po njegovi smrti je mej učenci v širšem pomenu besede šel glas: Upali smo, da bo on Izrael rešil. Iz vsega tega se vidi, da celo njegovi ožji pristaši niso imeli jasnega pojma o njegovem poslanstvu, ampak so se nekateri bolj nagibali k misli in bolj želeli obnovo svetnega, kot duhovnega judovskega kraljestva. Judovska masa ljudstva je pa sploh samo tega pričakovala. Ob takih narodno-politično-gospodarskih vzorih so se solnčili, ko se je doba njih štiritisoč letnega adventa nagnila v zaton in se je nad betlehemskimi planjavami oglasila vesela Gloria, znanec Kralja-Osvoboditelja.
Toda o kakem kralju-osvoboditelju iz duhovne suzno-sti oni kot masa, kot narod, niso hoteli ničesar slišati.	Prav tisto noč , sveto noč, so judovski narodni vzo-
Tam za našimi starokrajskimi gorami že zopet svita prva zarja zornic. Le še nekaj dni in gorska pota, morda na debelo zasnežena in mej tednom tako samotna, bodo že v zgodnjih jutranjih urah oživela. Cele procesije dolincev se bodo polagoma vspenjala navzgor v domačo cerkvico, k zornicam. To bo njih daljna priprava za sv. večer.
Jaz mislim, da je ravno temeljita daljna priprava na sv. noč, ki je našemu hribovskemu ljudstvu še tako sveta, vzrok, da se nam je starokrajski sv. večer tako zrasel s srcem, da ga vsi poznejši viharji življenja niso mogli odtrgati od njega. Vsako leto nam na sv. večer srce zopet postane nekam otroško uglašeno, pripravljeno za solze, kakor otrokovo. Svetonočni spomini vplivajo nanj, kakor južno vreme na sneg. Kdor ni že iz dalje prisluškoval svetonočnim zvonovom, vsega tega ne čuti, ne razume. To bo tudi vzrok, da moderni za svetonočne, tako globoko versko prežete pesmi, nimajo posluha, tedaj tudi ne pravega užitka. Adventa ne poznajo, zato ne poznajo božiča. Rožič brez adventa ni božič, tak ne, kakor bi moral biti. Kdor hoče, da mu bodo na sv. večer rajski krilatci z nevidnimi prstki zaigrali na strunah srca: Tiha noč, sveta noč ... ta mora imeti strune svojega srca že uglašene, sicer le votlo doni.
Ali nam ne dokazuje tega že prvi štiritisočletni advent? Poglejmo kako so se Judje pripravljali na prvi sv. večer. Ne enkrat, ampak sto in stokrat jim je Bog v teh štiri tisoč letih njih adventa jasno povedal, kakega Mesijo, kakega kralja naj pričakujejo. Ne svetnega kralja, ki bi judovskemu žezlu podvrgel ves svet, ampak duhovnega kralja, ki bo nje in po njih ostalo človeštvo izpeljal iz suženjstva, v katero nas je pahnil izvirni greh.
■ IAIIA*
ri z Mesijo narodnim osvoboditeljem kot kresovi zagoreli. Mejtem, ko so priprosti pastirci klečali pred novorojenim Zveličarjem, ter z Boga žejnimi dušami pili sladke akorde himne miru, so judovski prvaki, zbrani v Davidovem mestu, stiskali pesti nad Rimljani, ki so odredili ljudsko štetje, da organizirajo davke. Le eno upanje je sladilo njih srd in črt, to, da bo njih gospodstva kmalu konec, ker — Osvoboditelj je blizu. Je li potem čudno, da za tacega, kakor je prišel, niso imeli gorke sobice in zibelke, ampak le hlev in jasli? Kakoršen je bil njih advent, tak je bil njih božič.
Poglejmo izvoljeno ljudstvo novega testamenta. Ad-ventni zvonovi oznanjajo bližajoči se spomin skrivnosti vseh skrivnosti, rojstvo Kralja-Osvoboditelja. Vsi drhte po svobodi. Toda kako svobodo imajo pred očmi? Duhovno? Kaj še! Kdo se briga za to. Narodno, politično, gospodarsko, kakor Judje. Narodnost, politična samostojnost, gospodarska osamosvojitev, rešitev izpod suženjskega jarma kapitalizma, to so vzori, to so cilji, h katerim naj bi jim Kristus pomagal. Za Mesijo duhovnega Kralja-Osvoboditelja imajo samo posmeh, bodalo in križ. Je li čudno, če krščanski narodi, ki s takimi koristolov-nimi, zemeljskimi vzori stopajo v adventno dobo in jim ob zvokih svetonočne himne miru v plamenih zagore, zastonj sanjajo o pravi svobodi? Je li čudno, če to blaženo noč, ki tako skrivnostno diha pravi resnični mir in svobodo, še bolj čutijo svoj suženjski jarem, ki jih teži? Kakoršen advent tak božič.
Mesija je in ostane duhovni Kralj-Osvoboditelj. Ko bi ga bili Judje v svojem dolgem adventu kot takega pričakovali, kot takega sprejeli in se ga kot takega s celim srcem oklenili, bi jih bil sicer najprej duhovno osvobodil, potem pa tudi narodno. Z moralno silo, ki jo nam je on prinesel, bi bili znova nadkrili vse druge narode in z njo vrgli raz sebe suženjski jarem. Če je pozneje dvanajst revnih ribičev, ki so v moči sv. Duha razumeli poslanstvo Mesijevo, skopalo grob rimskemu gnilemu pa-ganizmu, bi bil celi narod to tim lažje dosegel. Ker pa kot celota niso spoznali dneva svojega obiskan j a, še danes po skoro dva tisoč letih zastonj sanjajo o svoji narodni samostojnosti, so še danes mejnarodni cigani, od vseh zaničevani, od vseh sovraženi. Živa, prepričevavna pridiga krščanskim narodom novega testamenta. Le škoda, da imajo ti zamašena ušesa zanjo.
O, ko bi vsaj ti na podlagi njih žalostne usode z drugačnimi vzori stopali v adventno dobo! Ko bi vsaj ti ko-
prneli po Mesiji duhovnem osvoboditelju in sv. noč s priprostimi pastirci padli predenj na kolena, ter ga kot takega pozdravili! O, potem bi kmalu utihnil hrurn in šum krvavih in nekrvavih bojev, angeljska himna miru bi jim v polnih akordih zadonela v zrevolucijonirane duše. Bi pravim, ker v resnici so to le prazne sanje. Iz voljena ljudstva novega testamenta in njih voditelji, so v celoti še bolj slepi, kakor je bilo izvoljeno ljudstvo starega testamenta. Žalostna judovska skušnja jih ni prav nič izučila. Je pač resnica, da so narodi v šoli najboljše učiteljice, zgodovine prvovrstni bebci, njih voditelji še posebno. Le poglejte jih. Tako krvavo jim je svetovna vojna kri puščala, pa so danes kaj bolj pametni? Posamezni stanovi, narodi, države, vse leži na trebuhu pred svojimi maliki. Ta tiši svoje ozkosrčne osebne interese v ospredje, oni stan se bori za diktaturo proletarijata, njemu nasproti za diktaturo kapitala, ta narod pesti dru-zega, da bi mu najrajši kri izpil, oni stiska pesti v onemogli maščevavnosti. Sami maliki! Kjer so pa maliki na altarju mesto Boga, tam je hudič; kjer je pa hudič, tam govoriti o božičnem veselju je isto, kot govoriti o sreči v peklu.
Kdor bo tega čakal, da bo mase pamet srečala, bo čakal zastonj. Ko bi bili betlehemski pastirci ob angelo-vem oznanilu dejali: Počakajmo, da pridejo naši veljaki, naši voditelji, ki so zbrani v Davidovem mestu, počastit novorojenega kralja, potem bomo šli še mi; bi ga ne bili nikoli videli, nikoli postali deležni tistega sladkega miru, ki je vel iz jaslic. Toda oni se niso brigali za maso, najmanj za njene slepe voditelje. Koj ko so culi iz angelj-skih ust veselo oznanilo so vzkliknili: "Pojmo do Bct-lehema in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki jo je oznanil Gospod!" Njih priprosta srca, v katerih ni bilo prostora za narodne malike, so bila edina vredna okusiti blaženost prvega sv. večera.
Isto storimo mi! Pustimo maso, ki je slepa, pustimo njene voditelje, ki jih menda še čudež ne more ozdraviti, ker hočejo biti slepi, ter kakor Judje neobrezani na srcih in ušesih! Odprimo ušesa, odprimo srca na stežaj, da se skrivnostni glasovi adventnih zvonov, katerih lahni jek nas še z naših starokrajskih hribov boža. Pri-pravljajmo pot Gospodu, ravnajmo njegove steze. Vsaka dolina naj se napolni, vsak hrib in grič naj se zniža in kar je krivega bodi ravno in kar je ostrega gladka pot. In videli bomo božje zveličanje.
"avi hill"
347
Naš slovenski Karmel.
H. B.
(Dalje.)
Z nečem se pa pri našem slovenskem Karmelu nikoli nisem mogel sprijazniti. S krajem. Za vse drugo se mi je tisti kraj bolj pripraven zdel, kot za samostan, najmanj še za Karmel. Na eni strani Ljubljanica in na njenem nasprotnem bregu shajališče tistega ljubljanskega predmestnega cveta, ki ga je v slovenski časniški literaturi predstavljal "Boltatu Pepe s Kudeluga;" na drugi strani kasarna ; sredi, v ozek pas stisnjen, samostan-ček. Gotovo je v enem oziru tudi tu na mestu, morda bolj ko kje drugje. Zelena oaza je sredi puščave, ki je ravno zato tako lepa, ker je sredi puščave. Skala je sredi umazanih valov in na njej bel golobček. In če ima spodnji kapelo, kjer ima Bog cerkev, zakaj bi Bog ne imel kapele kjer ima spodnji cerkev. Kljub temu se je meni do zadnjega časa nerazumljivo zdelo, kako so si mogle hčerke sv. Terezije tukaj ustanoviti svoj slovenski Karmel.
Šele te dni sem zvedel zakaj. Same so mi poslale lepo knjigo, v kateri je opisano svetniško življenje dveh cvetk slovenskega Karmela, dveh rodnih sester, M. Marije Ivane od Križa in M. Marije Terezije od Jezusa rojenih baronic Morsey-Pi-card. V tej knjigi, ki nam deloma odgrinja zastor skritega življenja karmeljskih hčera, sem našel odgovor za svoj Zakaj. Ugodna prilika in neugodne finance, so imele pri izbiri kraja glavno in odločilno besedo; okoliščine, ki so bile tudi pri grajenju več naših samostanov me-rodajne. Jaz sem v Švici nekaj časa stanoval v samostanu, na katerega v samo skalo izdolbeni cerkvici je bil napis: "Ubi abundavit malitia, superabundant gratia — Kjer se je šopirila hudobija, jo bo nadkrilila milost". Cerkvica je bila prej zbirališče prostozidarjev. Za nizko ceno so jo pozneje kupile frančiškanke, od njih so jo pa napol zastonj dobili izgnani francozki frančiškani.
Slično zgodoviiiu ima slovenski Karmel. Ko bi njegove stare stene, kolikor jih je še ostalo, mogle vse opisati, česar so bile pri^e, bi najbrž sedanje stanovalke mej njimi groza stresala in še gorečnejše spravne molitve bi se dvigale izza njih proti nebu. Hiša, ki v bistvu še zdaj tvori sedanji samostan, ima namreč jako temno zgodovino za seboj. Ni sicer zgodovinsko dokazano, a ljudski glas pravi, da je bila nekdaj zbirališče prostozidarjev, teh krtov vsega božjega. Gotovo pa je, da je bila ena tistih hiš, v katerih si predmestna pokvarjenost in podeželjska lahkomišljenost podajate roki. Njena zanikerna in zanemarjena stanovanja so bila večinoma zatočišče raznim moralno in socialno propadlim elementom, ki jim je dobra vsaka luknja, samo da je poceni. Ena tistih hiš je bila, mimo katerih ljudje, potem ko so prazne, v nočnih urah s strahom in pospešenim korakom hite, ker se splošno govori, da straši v njih.
Zadnja njena lastnica je bila vdova Malič. Ker se ji menda ni zdelo vredno jo popravljati, česar je pa vedno nujneje potrebovala, je bila pripravljena jo za dokaj zmerno ceno prodati. To je zvedela neka po celi Ljubljani dobro znana pobožna duša in podpirateljica vsega dobrega, Miss. Jerica Smrekar. Prej pa je zvedela že nekaj druzega. Miss. Kristina Bernard, hči ugledne in precej premožne ljubljanske meščanske družine, je nekoliko prej stopila h karmeličankam na Dunaju. Dasi je imela poklic za ta strogi red, je nedoumna previdnost božja vendar dopustila, da so jo poslale nazaj domov. Telesno se je ločila od vzlj ubij enega Karmela, srce pa je pustila tam. To njeno navdušenje za Karmel se je razvilo v sklep, Karmel čim prej dvigniti tudi na slovenskih tleh. Z dvema prijateljicama je bila v neprestanem tihem delu za skorajšno uresničenje tega svo-
jega vzora. V to, skrbno čuvano skrivnost, je bila posvečena tudi Jerica Smrekar.
Ko tedaj ta zve, da je ona hiša na Selu za primeroma nizko ceno naprodaj, takoj opozori Miss. Kristino Bernard, naj si jo ogleda, če ne bi bila morda pripravna za njene namene. Ta takoj pohiti tja doli. Prvi vtis ni bil kaj razveseljiv. Hiša je bila zunaj in znotraj skrajno zanemarjena. Toda kolikor natančneje jo je z vsemi njenimi pritiklinami o-gledovala, timbolj se ji je v danih skromnih razmerah dopadla. Zidovje je bilo videti trdno, notranja uredba ni zahtevala kakega temeljitega pre-zidavanja za karmeljske namene, vrt je bil zadosti velik in dobro zasajen, četudi slabo oskrbovan. Poleg hiše je bilo še par drugih poslopij, ki so tudi kazala, da se bodo dala dobro porabiti. Vse to je tako zabrisalo prve neugodne vtise, da je ogledo-valka sklenila: Ta hiša mora biti moja, in ubi abundavit malitia debet quantocius superabundare gratia, kjer se je dozdaj šopirila hudobija, jo mora čimprej nadkriliti milost.
Koj po vrnitvi domov stopi pred svojega očeta s prošnjo, naj ji pomaga pri njenem nakupu. On jo začudeno pogleda in malo vznevoljen pravi: "Za božjo voljo, to podrtijo hočeš kupovati!" Ona pa, dasiravno mu ni hotela še povedati čemu ji bo, ni odjenjala, ampak mu je z vso zgovornostjo začela naštevati njene lepe strani. "Ah papa, pa še vrt je zraven, sam več vreden kot lastnica za vse zahteva"! — "Vrt? Jaz ne vem, da bi imela tista hiša kak vrt." — "In še kako velik, papa. Pojdi, prosim te in skleni kupno pogodbo, da tc kdo 116 prehiti!"
Pretežko mu je bilo odbiti tako prisrčno prošnjo ljubljene hčerke. Sel je in kupil, nevede za kaj. Kristina je bila namreč en dober kos kar-meličanke, znala je strogo molčati. Še isti dan je šla skupaj z očetom pogledat svoj bodoči Karmel. Ved-
348
•Ati M AHA-
no lepši, vedno bolj karmeljski se ji je zdel. Tudi oče se je polagoma sprijaznil z novim posestvom in to zlasti radi vrta. Takoj ga je dal lepo očistiti in deloma na novo nasaditi, da je bil res vedno prijaznejši. Kristina je rada žrtvovala po stari materi podedovano premoženje v ta namen, samo da je bila bližje svojemu vzoru in cilju.
Toda predobro je vedela, da tega vzora ne more sama doseči. Samostani so cerkvene vstanove. Preko pristojne cerkvene oblasti se zidajo navadne hiše, ne pa samostani. Kaj bo rekla k temu njenemu prizadevanju poklicana cerkvena oblast, je bo li potrdila ali ne, to je bil drugi roj njenih težkih skrbi. Ta zadeva se je pa morda srečnejše rešila, kakor si je mislila. Malo let poprej bi bilo bolj težko šlo. Do knezoškofa Pogačarja so segali zadnji vali jožefinizma, o katerem vemo, da premišljevavnim redo-vom ni bil prijazen. Toda ravno takrat je ljubljanska škofija pričakovala novega višjega pastirja. Imenovan je bil graški kanonik Dr. Jakob Missija, kateremu karmeličan-ke in njih velik pomen za škofijo, ni bil neznan. Čutil ga je na svojem dotedanjem mestu in veliko slišal o njem od svojega višjega pastirja, pravega duhovnega očeta karmeli-čank, sekovskega knezoškofa Dr. J. H. Zwergerja.
Koj, ko je Dr. Missia zasedel ljubljansko škofijsko stolico in videl mnogo dela pred seboj, si je zaželel karmeličank v svojo škofijo, ki naj bi z molitvijo in tihimi žrtvami zalivale njegovo delo, da bi vspelo. Kristina, s svojo željo po slovenskem Karmelu, mu je bila tedaj kakor iz nebes poslana. Ni le odobril njenega blagega in velikodušnega prizadevanja, ampak ji je obljubil celo vso možno pomoč, da kar najprej postane dejanje. Pri priči se je zavzel za stvar, tako pri najvišji cerkveni oblasti v Rimu, kakor tudi pri tedanjem deželnem predsedniku Winklerju. Vse je šlo po sreči. Treba je bilo samo še cesarjevega dovoljenja. Tudi radi tega ni bilo strahu. Cesar je ravno takrat, 1. 1888.,
obhajal svoj štiri in štiridesetletni vladarski jubilej, ki naj bi se po njegovi lastni želji proslavil z deli ljubezni do bližnjega. Poleg tega so pa graške karmeličanke imele v svoji sredi še mogočno pokroviteljico in zagovornico, špansko kraljico in-fantijno Marijo Beatriko Bourbon-sko roj. nadvojvodinjo avstrijsko. Dasi ne preoblečena, je mej njimi, po papeževem dovoljenju, živela kot karmeličanka. Po njenem posredovanju je bilo tudi cesarjevo dovoljenje kmalu dobljeno.
Tako so bili dani vsi predpogoji za slovenski Karmel. Manjkalo je le še njegove duše-karmeličank. Te dobiti je bilo pa spočetka malo težko. Sicer je bila na praznik sv. Jožefa 1889. na Dunaju njegova prvo-rojenka, Miss Mary Pogačnik, iz znane bogaboječe ljubljanske družine, preoblečena, a sama, in še novinka, ni mogla začeti slovenskega Karmela. Treba je bilo pridobiti več drugih. In ravno to je bilo težko. Vsaka se je z dotedanjo samoto in družbo že tako zrasla, da ji je bila prostovoljna odločitev pretežka. Kajpada bi se bila želji višjih vsaka rada, brez ugovora, uklonila, a je bilo zopet višjim težko, kar naravnost ukazati: Ti boš šla! So pač vedele, da z novimi okoliščinami pride srce, ki je bilo že trdno zasidrano v Bogu, vedno več ali manj iz ravnotežja.
Tragični slučaj v cesarski rodovi-ni je tudi to težko vprašanje rešil. Bilo je 30. jan. 1889., ko stopi po ve-černicah graška prednica M. Marija Euphrasia pred svoje sosestre z žalostnim poročilom, da je cesarjevič Rudolf mrtev. Vroče molitve so se tiste dni dvigale iz graškega Karmela proti Bogu za britko skušano cesarsko hišo. Že teden dni potem pa je dospela v samostanček druga ve-selejša vest, ki se je glasila, da je cesar sklenil, naj se hiša tragične smrti njegovega edinega sina spremeni v hišo zadoščenja žaljenemu Bogu. Izrecno je naročil takratnemu vojnemu škofu, poznejšemu dunajskemu nadškofu kardinalu Gruscha, naj skrbi za to, da se kar najprej priredi za — Karmel.
Zdaj so graške hčerke Karmela spoznale, da ne bo več dolgo možno skupaj biti in se udale v voljo božjo. Katera bo prevzela organiziranje nove postojanke na Dunaju, katera na Selu pod Ljubljano, ti vprašanji je bilo brati v očeh vseh mero-dajnih starejših sester oz. mater. Rešiti ju je bilo treba, ker se ni dalo več odlašati. Za Selo se je žrtvovala M. Marija Ivana od Križa, ki je že ob vstopu v graški Karmel v preroškem duhu sanjala o nekem slovenskem Karmelu, 11a katerega takrat še ni nihče mislil. Z veseljem se je njena ponudba sprejela in potrdila-
M. Marija Ivana od Križa je bila, kakor že povedano, plemiškega rodu baronov Morsey Picard. Rodila se je 10, aprila 1856. na gradu Krebsburg pri Osterkappelnu na Hanoveranskem. Kot otrok ni kazala posebnih lastnosti za karmeličan-ko. Bila je živo srebro. Več fantka je bilo v njej kot punčke. V prosti naravi je bila bolj doma, kot v šoli-Vsakovrstna domača živad je imela v njej najboljšo prijateljico. Na oslu jezdariti je bilo njeno posebno veselje. Ko je nekoč slišala, da je en grajski uslužbenec dobil dvojčke, je brez vednosti starišev osedlala osla in se s svojo mlajšo sestrico Neži-ko, tudi poznejšo karmeličanko, napotila tja, da ju vidi. Pozneje so jo dali v nek samostan, v katerem je bila njena sorodnica redovnica. Baje se je tej ob neki priliki izvil vzdih: "Ta nam bo dala opravka!" Pa ni bila hudobna, ampak le živa in navihana, neka srečna skupina moškega i" ženskega značaja. Srce je bilo žensko, glava moška.
Kadar je njen bratec igral duhovnika in maševal, je ona ministrirala-S tem pa ni bila trajno zadovoljna-Tudi sama je prav resno hotela postati mašnik, kakor bratec. Kar niso ji mogli dopovedati, da to ni mogočen, si je mislila, zakaj bi ne mogočen si je mislila, zakaj bi ne mogel tega narediti, da bi bila jaz fant in mašnik postala. Ta želja in prepričanje sta jo spremljala skozi vs° otroško dobo in še daleč v f'e' kliška leta.
(Dalje sledi.)
"ATM U A M i A"
349
Sužnjevo sovraštvo
Prosto prevel P. Blanko.
33ilo je leta 3r. po Kr. v Kafarna-umu ob galilejskem jezeru. V hiši carinarja Levija, sina Alfejevega, so se vršile velike priprave za svečani banket.
Gotovo je nameraval ta pobiratelj cesarjevega davka obhajati kak imeniten dogodek svojega življenja, ker, drugače preprosta hiša, je bila Vsa okrašena in najoddaljenejši prijatelji so bili povabljeni k svečanosti.
Gaj in Simeon — dva iz Rima pripeljana mlada sužnja — sta postavljala na mizo sklede polne okusnega sadja in amfore s tankim vratom ; posipala sta cvetlice v izobilju na mehke preproge in od časa do časa mešala v kadilnici, kjer so gorele prijetno dišeče dišave. Vendar pa vkljub vsem tem pripravam ne bi nihče mogel opaziti tistega mehkužnega luksusa, katerega orijentalec ob takih svečanostih ; tako ljubi. Opaziti se je moglo le, da je gospodar hotel navzlic svoji ne ravno sijajni službi, svoje goste pogostiti bogato, kakor' se spodobi.
"Ali ti veš," vpraša Simeon tiho," : "kako je prišlo do tega?"
Drugi suženj, ki je ravno klečal c>b vznožju nekega stebra in dokon-caval njegovo okrašenje, napol vstane in pravi malomarno:
"Kaj to nama mar? Gospodar na-nia je daroval prostost in to edino Je, kar me napolnjuje s tolikim veseljem, da sem skoraj ponorel." t Njegove živahne oči so se zabli-skale, kakor goreči blisk.
"Prost! . . . Prost! . . . Ah, kaj 'ni mar, kaj je gospodarja privedlo i do tega?"
"Pa mi vseeno dovoli, da ti po-vem, kako je prišlo do tega," seže "Ui Simeon zopet v besedo, "je vse kiko čudno, skoraj bi rekel, neverjetno! Naš gospodar je bil, kakor Po navadi, v svojem carinskem u-radu, ko se mu približa, tako vsaj Pripovedujejo, neki mož, ki ga imajo ; vsi za preroka, ter mu reče samo: | ^lodi za menoj!... In kaj se je zgo-
dilo potem? Kakšno čudovito moč mora imeti ta neznanec? Naš gospodar je popustil vse in šel za njim. In zdaj, ko je Levi, sin Alfejev postal učenec ptujca, noče imeti nobenega sužnja več; zaradi tega naju je oprostil."
"Prost! . . . Prost! . . ." ponavljal je Gaj v mrzličnem navdušenju, kakor da bi samo ta beseda zanj krila v sebi morje blaženosti. Ko je svoje delo dokončal, zravnal se je hitro kakor struna, stopil je popolnoma k Simeonu, nagnil se je k njegovemu ušesu in mu je šepetal v divjem veselju:
"Prost, vendar le enkrat prost za maščevanje!"
"A tako!" odgovori drugi brez razburjenja, "ti se imaš maščevati za krivico?"
"Da, zob za zob, oko za oko, kri za kri!" kriči suženj s hripavim glasom. "Glej, onemu, kateri mi je vzel vse, bom iztrgal srce iz njegovih prsi." '
"Tako je prav," odvrne Simeon mirno.
Oba moža sta bila nekaj časa tiho. Skupno sta urejevala ležišča ob mizi, da bi gostje po takratni navadi mogli leže obedovati.
Ko sta slednjič vse dokončala, stala sta oba ravno kakor dva kipa sredi dvorane in njihova telesa sta se odbijala od temnega ozadja. Noben grški kipar ne bi mogel izklesati lepših uzorcev mladeniške moči in lepote. Njihovi mišičasti udje so bili kakor uliti in so pričali o silni telesni moči. Rila sta poosebljena moč in mlacleniška lepota. Kakor sta si pa bila telesno precej podobna, je bil njihov značaj popolnoma različen. Vsaka Simeonova kretnja je kazala njegov mirni, tihi, obvladajo-či se karakter, medtem ko so Gajeve pričale o njegovem ognjevitem, nemirnem in nasiljnem značaju.
"Ali je tisti, katerega tako sovražiš," vpraša zopet Simeon, "tukaj blizu in go moreš brez težave doseči?"
"Ne, on je moj brat," odvrne Gaj mrko, "ali bolje rečeno moj polu-brat, ker je bila moja mati dvakrat poročena; Spikalit je njen sin iz prvega zakona."
"Tega imena nisi pred menoj doslej še nikdar omenil."
"Tudi danes bi ga ne bil omenil. Kako bi namreč suženj in to še v daljni deželi mogel misliti na maščevanje, zato sem ga skušal pozabiti. A sedaj zopet pridobljena s,yx>-boda mi je z podvojeno silo podžgala že skoraj pozabljeno sovraštvo. O če me bogovi niso popolnoma pozabili, 1)om zopet našel Spikalita!"
Simeon je molčal. Niti najmanjša poteza njegovega mirnega obraza ni kazala kake radovednosti, toda Gaj ni mogel več krotiti svoje razburjenosti. Kakor kadar silni vi-, bar pridrvi črez morje in vzdigne nebotične valove, ki z nevzdržno silo izpodjedajo skalnato bregovje, tako je v njegovem srcu zavibrala želja po maščevanju in podrla vse, kar je poprej zgradila suženjska nezmožnost. Z bliskajočimi očmi in stisnjenimi pestmi je začel pripovedovati :
"Odkar sem na svetu, me je mučil in preganjal. Ni me mogel trpeti. Globoko v dnu srca je gojil gada zavisti, zaradi nežne ljubezni, s katero me je mati ko najmlajše svoje dete ljubila. In to ljubezen, ki mi je bila na svetu vse, mi je znal Spikalit ukrasti. Obdolžil me je pred materjo po krivem zločina, katerega pravi povzročitelj mu je bil dobro znan. Prevelika žalost je strla njeno srce. Umrla je, ne da. bi jo smel še enkrat videti, najbrže s klet-vino na ustnicah, svoj blagoslov je pa prihranila za gnjusnega hinavca. Spikalit me je sicer znal kruto žaliti.; ali v koliki meri se mu je posrečilo tedaj, tega niti sam ni mogel slutiti. On niti vedel ni, da sem se med tem, ko se je mati borila s smrtjo, priplazil več noči zaporedoma d;> njenih vrat, da bi čili vsaj njen glas. pripravljen sem bil na vsako, tudi

35°
'ATI MillA*
najtežjo žrtev, samo da bi smel priti k tej ženi, katero edino sem ljubil, da, oboževal, on ne ve, da sem bil pripravljen pasti celo k njegovim nogam ter prositi milosti, njega, tega lopova. Moja uboga mati je umrla, ne da bi zvedela za mojo obupanost."
"Pa to še ni vse. Spikalit je postal eden izmed prvih rimskih gladiatorjev in ljubljenec cesarjev in ljudstva. Bil je oboževani zmagovalec v areni in pri igrah. Njegova moč je slovela povsod, ni ga bilo atleta, katerega on ne bi zmogel. Ošabnost, katera ga je slepila, pa ni zamorila njegovega sovraštva; čakal je le priložnosti, da se je s peklensko grozovitostjo znesel nad menoj."
"Malo poprej sem si izbral mlado v Rimu stanujočo Sirijanko za ženo. Bila je to nežno bitje, lepa kakor pomladanska cvetica, ljuba kakor žena, katero si si izvolil po svojem srcu. Bil sem srečen, a ta moja sreča je dražila Spikalita, kakor raz-draži v cirkusu divjo zver opeklina, ki jo dobi od žarečega železa."
Gaj za trenutek preneha in si s ' svojo zarujavelo roko počasi otere s čela pot, ki se mu je med pripovedovanjem v težkih kapljah nabral na njem.
"Spominjam se še danes," nadaljuje z okrutno-ironičnim nasmehom, "prisege, ki je nekega dne u-šla Spikalitu nehote iz ust, ko je srečal naju, mene in mojo Miriam na ulici in naju videl v najini sreči : "Pri Jupitru,," zaklical je, "naj ju bogovi uničijo!"
Simeon ga tukaj prekine, ne da bi nehal delati in počasi pravi: "Zakaj niso rajši štrli njega, kakor strupeno golazen?"
"Da, zakaj ga niso!" zaškriplje Gaj v onemoglem srdu.
"Sklenil naju je umoriti, "nadaljuje Gaj, "ali njegova zločinska o-krutnost ga je poučila, da bi bilo za naju le delo usmiljenja, ako bi umrla skupaj, saj za dva nad vse ljubeča se bitja skupna smrt ni smrt, ampak samo prehod. Prvi
gladiator Rima je imel neomejeni vpliv na cesarja, ali doslej še nikdar ni tega vporabil v svojo korist. In veš, moj Simeon, kaj je Spikalit od cesarja zahteval ko edino plačilo za svoja velika dela? Edinole to, da so imperatorjevi vohuni naju ujeli, okrutno ločili in v sužnost prodali!"
"Nekaj časa sem bil pod jarmom okrutnega gospodarja, ki me je za' vsako malenkost dal krvavo bičati, toda kmalu me je ta okrutnež prodal Leviju, ki je le mimogrede potoval skozi Rim in se takoj zopet vrnil v Judejo, kakor ti je znano."
"In Miriam?" vpraša Simeon.
"Miriam!" . . . Temnordeč je postal obraz nesrečnega Rimljana pri tem imenu. Iz oči mu je švigal o-genj, kakor od žarečega jekla. "Nisem je videl več. Moral sem iti proč. Toda Spikalitovi peklenski okrutnosti se imam zahvaliti, da sem zvedel le predobro vse posameznosti njene grozovite smrti. Znano ti je, da je zadnje čase nori cesar, zapeljan -od svojih okrutnih lizunov, prišel na, za vse človeštvo sramotno in od naših modrijanov tolikanj hvalisano človekoljubje zasmehujočo misel, da pri posebnih slovnostih zavijejo za to določene sužnje v slamo, jih poli jejo s smolo in privezane na kole zažgo, da jim svetijo ko žive bakle v cirkusu pri njihovih orgijah. Med te brezpravne sužnje je bila prišteta tudi moja sladka Miriam. In tako se je zgodilo, da se je medtem, ko je ljudstvo norelo za Spikalita, svojega polboga, pasel nad mukami tiste žene, ki je na njegovo povelje bila priča ko živa baklja njegovega slavlja."
Zadnje besede so prihajale le še sikajoče izmed njegovih krčevito stisnjenih zob. Niti ena solza mu ni ohladila žarečih oči, ko grozeči valovi so se mu dvigale mogočne prsi.
"O," zaklical je naposled, "ali razumeš sedaj, zakaj se tako malo menim za vzrok, ki je privedel našega gospodarja do tega velikodušnega sklepa? Razumeš, da mi prinaša svoboda nenasitno veselje maščevanja? Tn ali imam prav, če zah-
• tevam: oko za oko, zob za zob, kri za kri?"
"Prav imaš!" odvrne Simeon mirno.
Solnce je prisijalo skozi gosto zamrežena okna na oboku. Njegovi svetli žarki so poljubljali zrelo sadje na .mizi, zadeli so tudi žarko sa-ronsko vino v vitkih amforah, da je zažarelo, kakor gorka kri.
Priprave za banket so bile končane. Posamezni in v skupinah so prihajali gostje. Prijatelji in sorodniki Levijevi so bili skoraj izključno cestninarji, kakor 011 sam. Izjemo je delalo le par farizejev, pa še ti niso prišli iz najboljšega namena in so ostali bolj ob strani, ker so se bali ostre kritike ljudstva.
Carinarji, ali cestninarji so bili pri judovskem ljudstvu gotovo najbolj zaničevani svobodni ljudje. Bili so v službi rimskih namestnikov in so imeli nalog na svojo lastno korist ali škodo pobirati od rimskih cesarjev naložene davke, davke, ki so ponosni judovski ,'narod neprestano spominjali izgubljene samo-stalnosti in svobode, ter rimskega jarma. Zaradi tega so jih iz dna duše sovražili in jih imeli za očitne grešnike, ki so, kakor so mislili, po krivici odirali izvoljeno ljudstvo-Zato so se jih povsod ogibali in niso smeli pričakovati nobene milost' od po maščevanju hrepenečega u-pornega ljudstva. Posebno so se pa odlikovali v tem farizeji, ti izvoljenci, čisti, ki so imeli vsak stik vsako občevanje z njimi za omadeževanje-Ogibali so se jim povsod, kjer so se le mogli, z mrzlo, odbijajočo ošab-nostjo.
Po orijentalski navadi gostoljubja je Levi sprejemal svoje goste na hišnem pragu in jih vodil v notranjost. Tu sta njegova dva sužnja, — ki sta danes zadnjič opravljala svojo poniževalno službo, — sezuvala prišlecem sandale in jim umivala noge. Nato so si gostje, po predpis11 umi I i še roke in se podali v dvora' no. Tako se je dvorana polagon1"1 polnila.
(Dalje prihodnjič.)

I A
351
.........................................1 111 II11 (,,,) 11........,, | M1 ■ ■ ■ 111,. f. 111......11. C .11 IT> )I111T| ,<|ll>l >>111). 1 ||!||tlllllltt)|!llMtllI|l(,f ..................... y.J = šjlliilllil' 'Hm......!l........... 'liiiiiilU1 .......................»"Mini,lili'"......................................................................................		
	j | Tvoj nedeljski tovariš. $ Piše Rev. J. C. Smoley.	i i š? SS u ri
loooooooooooooe		ss m
TRETJA ADVENTNA NEDELJA.
Kdo si ti?
--Jan. i, 19.
Ni za človeka bolj važnega vprašanja, kakor je vprašanje, katero so po besedah današnjega sv. evangelija stavili Judje Janezu Krstniku: "Kdo si ti?" Tako nas bo vprašal na sodnji dan naš Gospod: Si li ti moj učenec, ali si moj sovražnik? Si li povabljen na svatbo, ali nisi morda prišel sem brez svatovskega oblačila? Gorje nam, če ne bomo mogli dati na to vprašanje pravega odgovora.
Zato je pa potrebno, da se že sedaj pogostoma sprašujemo: Kdo si ti? Kajti apostol Favel pravi: "Ko bi sami sebe sodili, pa ne bi bili sojeni" (I. Kor. 11, 31).
To spraševanje samega sebe pa kristjani žalibog preveč zanemarjajo; v svojo lastno škodo. Pokazati vam hočem danes: 1. — kako je to spraševanje važno, 2. — kako naj vršimo to spraševanje.
To spraševanje samega sebe je prvič jako važno. Zakaj? Zato, da bi spoznali, v čem smo grešili, in v čem se moramo poboljšati. Kdor ne misli na svoje napake, ta tudi svojib napak ne pozna, ta se tudi poboljšati ne more. Kdor se nikoli ne sprašuje, kaj ga navadno pripelje v greh, se napake nikoli ne bo obvaroval. Pred našimi očmi mora biti jasno, kakošni smo, kaj nam manjka, in po tem moramo uravnati svoje življenje.
Pripoveduje se o atenski ženi, ki je jako skrbela, da bi vedela, kako
L
zgleda. V svojem stanovanju dala si je napraviti zrcala po vseh stenah in po stropu. V ta zrcala se je neštetokrat na dan gledala, da bi videla, ,kakšna je, če je obleka v redu itd. Nam se zdi to smešno, je pa za nas jako podučljivo. Poganska žena je bila jako skrbna, da bi poznala, vedela vse pomanjkljaje v obleki itd., — — mi pa, ki vemo, kako draga je naša duša, s kako drago ceno je bila odkupljena, se pa prav nič ne brigamo za napake te duše! Pogostokrat niti ne vemo, kako gnusobna je pred Bogom ! Marsikdo se ima za bogve kako popolnega, njegova duša je pa pred Bogom prav ostudna; marsikdo misli, bogve kako je bogat na dobrih delih, pa je v resnici velik revež. Tako goljufajo same sebe, ker se nikoli ne sprašujejo. Zato se pa tudi poboljšati ne morejo.
Sprašujmo se, pa natanko se sprašujmo, da bomo svoje napake dobro poznali in se poboljšali. Vprašajmo se: Imam li to ali ono krepost? Nisem li vdan temu ali onemu grehu? In če sem, kaj je vzrok, da tako pogosto padam v ta greh? Občujem morda s slabimi ljudmi? Sem se morda podal radovolj-no v bližnjo priložnost? Nisem li morda bil premalo previden? In ko spoznamo, ko vidimo, kaj je slabega, to popravimo; in kar nam manjka, to izpopolnimo.
Važno je pa to vprašanje tudi, da vemo, česa se moramo izpovedati. Vsako spoved moramo tako o-praviti, kakor da bi bila to naša zadnja spoved v našem življenju. Kedaj bomo opravili to zadnjo spoved, ne vemo; pač pa vemo, da si bomo
vsi želeli, da bi jo tako opravili, da bi v tej spovedi bili zapopadeni vsi naši grehi, da bi mogli čisti stopiti pred sodnji stol božji. Vsaka naša spoved naj bo popolna; če ni, radi naše zanikrnosti in lahkomišljeno-sti, potem je bogoskrunska; naših grehov ne izbriše, marveč obteži našo dušo z novim, težkim grehom. Da bi bila spoved popolna, česa treba? Treba vedeti vse svoje grehe. Zato pa moramo vest izpraševati. Žalibog le malo ljudi to dela. Videti je to že pri sv. spovedi. Marsikdo gre le enkrat na leto k spovedi; predtio pa gre, izprašuje svojo vest pet, deset minut,--pa se na kratko izpove nekaterih grehov, pa je gotov. Je li v resnici gotov? Jaz ne verjamem. V tako kratkem času ni mogoče prerešetati celega leta. Ta si vesti ni dobro izpraševal.
V življenju sv. Karola Boromej-skega, sv. Frančiška Šaleškega, sv. Terezije in drugih beremo, da so se imenovali grešnike in čudimo se, kako more to biti. Take svete duše! Kako je to mogoče? Spraševali so natanko svojo vest in poznali vse svoje napake.
Pogosto se ljudje norčujejo iz teh, ki se pogosto in dolgo spovedujejo. Je to čuden človek, pravijo; vedno kleči v spovednici, pa se ima še vedno toliko spovedati! In je res čudno: ljudje, ki hodijo pogosto k spovedi, se navadno dalj časa spovedujejo. Zakaj to? Zato, ker natanko sprašujejo svojo vest.
Pa nikar se ne čudimo, da se ti dolgo spovedujejo, ki hodijo pogosto k spovedi. Čuditi se moramo le, da gre marsikdo le enkrat na leto k spovedi, pa je gotov s spovedjo v
352
"aye mahi'
pateniinu{rtj)|ji;Ivo Ji • ij'at hiiciip, spiiT&ivaTi, 1)i pa natanko spoznali sv<xj(£hapake 1,1 imeli korist od spo-vedijrtako je pa bržkone nimajo.
SŠdaj pa (lfugdi%)rašanj-e ^Kako;: pogosto pa si spnišujmo vest?1 "
Najprej pred vsako sv. spovedjo. To-rje jasno že iz tega, kar sem rav-nofea'F,...po.yed.al p. sv. spovedi. Nekdo. me nioffla^praša ; Jvaktv dolgo pa naf se~sprasujeita+- Na- to morem le-reči: Tako dolgo, da si gotov, da si pregledal vso svojo vest. Misli, da te Bog sprašuje; ničesar si ne zakrivaj. Vedi, da je Bog pripravljen, da ti odpusti vse, seveda le pod pogojeni, da se izpoVeš vsega. Kdor si bo vest pogostoina spraševal, temu sjiraševanje vesti pred sv. spovedjo ne bo: vzelo dolgo časa.
Sprašuj si svojo vest pogosto v svojem življenju, in sicer ti svetujem, sprašuj si jo vsaki dan. Premišljuj vsaki večer pri večerni molitvi vsaj par trenutkov: Kako pa sem se obnašal danes proti Bogu? Proti bližnjemu? Proti samemu sebi? In ko vidiš, da si v tem ali onem grešil, obžaluj ta greh in trdno skleni, da se boš prihodnji dan tega greha ogibal. I ii tako boš napredoval na poti popolnosti. .Po tej poti so hodili svetniki in svetnice božje. Sv. Ignacij se je na primer spraševal, kaj je v tej ali oni uri grešil ali dobrega opustil. Sv. Frančišek Bor-gija spraševal se je najprej glede celega dne, potem pa glede posameznih ur. Tako nam ni treba spraševati vesti. Ali vsakdanje spraševanje pa moram priporočati vsakomur. Ze stari pogani so to delali. Cicero pripoveduje o Katonu, da ni nikoli legel prej k počitku, če ni prej premislil, kaj je storil dobrega in hudega dotični dan. Tako so ravnali pogani, ki' niso toliko vedeli ..o - strogi sodbi božji, kolikor vemo mi!
To sem vam hotel danes kratko položiti na srce: izpraševanje vesti. Judje so vprašali Janeza Krstnika: Kdo si ti ? Vsak izmed nas naj si stavi to. vprašanje vsaki dan, da se bomo dobro poznali in se poboljšali; da bomo na dan sodbe, ko nas
'' bp,Gospod vprašal: Kdo si ti? mogli-reči: Gospod! Jaz sem tvoj zvesti učenec. Amen.
,ČETRTA ADVENTNA NEDELJA.
In je oznanjeval krst pokore v odpuščanje grehov. --Luk. 3, 3.
Janez Krstnik je hodil po pokrajini Jordanski in pridigoval. Kaj neki je pridigoval? Sv. evangelij nam to pove: "I11 je oznanjeval krst pokore v odpuščanje grehov." Opominjal je ljudi, da naj se pripravljajo na prihod Gospodov: da naj se z odkritosrčnim kesanjem očistijo grehov in se poboljšajo.
Prijatelji moji, če je Janez Krstnik pred Gospodovim prihodom s tako gorečnostjo oznanjal pokoro ali naj potem mi duhovni ne oznanjamo in pridigujemo pokore, ali naj vas mi ne vzpodbujamo in opominjamo k poboljšan ju?
Je li, le premnogo jih je, ki resnično kesanje in poboljšanje odkla-dajo od dneva do dneva; ki žive, kakor bi imeli večno živeti na svetu, ki žive, kakor bi njih ne čakala poslednja sodba. Takim je treba z vso resnobo povedati: Delajte pokoro, — — kajti odkladanje pokore je silno nevarno.
In to resnico hočem z vami danes premišljevati.
Zakaj pač je nevarno odkladati pokoro ?
T. Zato, ker čimdalje odkladaš pokoro, toliko težje boš vstal.
Vzrok je jasen. sv. apostol Jakob pravi: " V mnogem grešimo vsi" (3, 2). In če kdo kopiči grehe dan za dnevom, leto za letom, kako grozno breme si bo naložil! In čim dalje tak človek odlaša pokoro, toliko bolj postane njegov greh prava železna srajca, toliko bolj izgublja moč, toliko težje bo iz greha vstal.
Legenda pripoveduje, da je angel vzel seboj nekega puščavnika in ga peljal v gozd. Tam je nek mož nabiral dračje. Ko je imel že precej nabranega, je zvezal vse vkup,
vzel na hrbet in hotel ponesti domov. Toda komaj je šel, bilo je le precej težko. Položil je je zopet na zemljo, in začel znova zbirati. Zvezal je vse s prejšnjo butaro in se napotil proti domu. Toda šlo je še težje. Položil je butaro zopet 11a zemljo in pričel zbirati znova. Bila je sedaj že velika in težka butara, katere niti vzdigniti ni mogel. Ko je piiščavnik to videl,, se je obrnil k angelu in rekel: "To je blazneš! Namesto, da bi bil od butare nekoliko preč vzel, je še vedno zraven prilagal! Kako bo mogel vse to nesti?" In angel mu je rekel: "Glej! Tu imaš podobo zakrknjenega, trdovratnega grešnika, ki odklada pokoro in poboljšanje, ki kopiči greh na greh. Kako mu bo mogoče vstati iz greha ?"
Važna resnica: Čim bolj pdkla-daš, toliko težje boš vstal! Kako nevarno je torej, odkladati pokoro!
2. Še bolj važen je pa drug vzrok: Ali veš, da boš imel pozneje od Boga milost, da se boš mogel poboljšati?
Bog kliče vsakega človeka k sebi :. vsakemu ponuja svojo milost za poboljšanje. Toda ta klic Gospodov, to-ponujanje milosti ima svoje meje. Sv. očetje uče določno, da je Bog določil za vsakega človeka le gotovo mero milosti. Če človek te milosti stalno zametuje in se noče poboljšati, se zgodi, da je ta milost izčrpana in da se človek pogubi: ali nanagloma umrje, ali pa ostane zakrknjen do konca.
Zgledov za to imamo v človeškem življenju dovolj. Bil je mož, ki je bil udan raznovrstnim grehom. O pokori, o poboljšanju ni hotel slišati. Prijatelji so ga nagovarjali, a vse je bilo zastonj. Domači župnik je nekoč oznanil, da pridejo v kratkem času misijonarji v župnijo. Prijatelji so mu zopet prigovarjali! on pa je kratko odgovoril: "Ko bodo misijonarji tu, pa napravim red." Res, prišli so misijonarji in pričali sv. misijon. Vsa župnija se je rado-vala. Zvonovi so slavnostno vabili k raznim pobožnostim in pridigam; komaj pa so odzvonili, zapel je mrt-
i r
353
vaški zvon. Kdo neki je umrl? vpraševali so se ljudje. Umrl je ravno ta mož, ki je rekel, da se bo poboljšal, ko pridejo misijonarji. Bog ga je prej vedno klical in mu ponujal svoje milosti; a on jih je zametoval; prišla je nanagloma smrt, milosti so bile izčrpane, ostal in umrl je v trdovratnosti.
Bog kliče i nas vedno k sebi: po glasu naše vesti, po glasu pridigarja, po glasu prijateljev in sorodnikov. Prijatelji moji, ne preslišite tega glasu, da ne bo prepozno.
3. Marsikdo se tolaži zopet s tem: Ko bom na smrtni postelji, se bom dal pa prevideti, pa bo vse dobro.
Prijatelji, kaj pa porečete o takem človeku? Ni li to bogokletno? Podam vam zgled. V mestu živi i-meniten gospod, dober gospod. Njegov služabnik pa mu dela raznovrstne neumnosti; preklinja ga, goljufa ga, in njegove otroke je zapeljal. Potem je pa pobegnil, ker se je zbal sodnije in ječe. Čez nekaj časa se je pa vrnil, ni pa šel k gospodu, ampak k duhovnu, o katerem je vedel, da je velik prijatelj njegovega gospoda. Povedal mu je in ga prosil, da naj ga spravi z gospodom. Knez je rad uslišal njegovo prošnjo. Gospod je bil dobrosrčen in 11111 jc od-
Skozi celo poletje je bilo čudno vznemirjenje v rastlinah. One seveda ne morejo govoriti, zato pa tudi ne morejo imeti šumnih shodov in sestavljati resolucij. Pa vendar, vrelo je med njimi, kakor pač one morejo.
Kadar si takole v poletni noči na prostem, in se noben veterc ne gane, in je vse tiho, in ti obstaneš in se oziraš, pogledaš proti nebu in se razgleduješ po temni zemlji — se ti lahko zgodi, da bi čul kakor lahno šepetanje — kakor da bi nočne vile tiho krožile v noči s svojimi svil-
pustil; pristavil pa je, da zahteva, da mora služabnik vsaj deloma zadostiti, vsaj za odpuščanje mora prositi. "Kaj?" odgovoril je služabnik, "k njemu naj grem, pa za odpuščanje naj ga prosim? Na to bo zastonj čakal. Ko bom ležal bolan v postelji, pa naj pride k meni, pa ga bom prosil za odpuščanje!"
Prijatelji moji, kaj pravite o takem služabniku? Ne ravna li ravno tako vsak človek, ki pravi: "Ko bom bolan, ko bom na smrtni postelji, se dam pa prevideti in spraviti z Bogom!" Dokler je zdrav, noče iti v cerkev, noče pripogniti kolena pred Bogom in ga prositi za odpuščanje; še le ko bo na smrtni postelji, ko bo že na pol mrtev, potem bo pa zahteval, da naj pride Bog k njemu, da ga bo v zadnjih trenutkih--morda že v nezavesti - prosil odpuščanja. Ni li
to bogokletno?
Je pa tako govorjenje tudi neumno. Zakaj? V večnost nas Bog kaj lahko nanagloma pokliče. Kristus Gospod ni rekel zastonj: "Bodite pripravljeni; ker ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov" (Luk. 12, 40).
Kdor ima pamet, ne bo mislil, da bo na 'smrtni postelji lahko popravil vse, kar je hudega storil v živ-
_jia^gE^KiJg**
v1 •"vS^KV.
Jarem Solnca.
(Joergensenova parabola.)
Dr. F. S.
natimi peruti. Pa pravzaprav prihaja ta glas od rastlin, ki se pogovarjajo. Le pridi mimo topola, in čul boš že oddaleč, kako si šepetajo vsi njegovi listi besede, ki jih more govoriti in razumeti le rastlina. Tako lahno govorjenje se večkrat čuje v nočeh, kako gre od enega konca obzorja do drugega; in v naslednji noči se čuje v nasprotni smeri odgovor. Na ta način se lahko razpre-dejo v največji tišini zarote, ki segajo prav na široko.
* * *
Bilo je nekaj posebno čudnega, o
ljenju, da bo na smrtni postelji postal iz grešnika naenkrat svetnik.
Morda mi kdo poreče: Vsaj se je tudi razbojnik ob desnici Gospodovi v zadnjem trenutku spreobrnil in bil zveličan. Je to resnica, pravim pa: Razbojnik prej ni poznal Gospoda, ni poznal Jezusa Kristusa, spoznal ga je še le 11a križu, in se takoj k njemu obrnil. Kdo izmed nas pa more reči, da ni poznal Gospoda? Nikdo! Zato naj se nikdo ne zanaša na to, da se bo v zadnji uri spreobrnil in spokoril.
Pokazal sem vam, kako nevarno je odlašati s pokoro in poboljša-nje. Čim dalje odkladaš, toliko težje boš vstal; ne veš, če boš pozneje prejel od Boga to milost; razun tega je pa tako odkladanje bogokletno in neumno.
• Sv. Janez je po Jordanski pokrajini oznanjeval pokoro. Tudi mi duhovni jo oznanjamo in opominjamo k poboljšanju življenja, posebno delamo to pred ibožičnimi prazniki; kajti kmalu pride ona sveta noč —
—	spomin rojstva Gospodovega —
—	ko nam bo Bog ponujal nove milosti. Pripravimo se za ta sveti praznik z resnično pokoro, da bomo mogli radostno pozdraviti svojega Zveličarja na Božični praznik in ob uri naše smrti. Amen.
čemur so se posvetovale rastline, nekaj takega, na kar se ni domislilo še nobeno bitje od začetka sveta. Visok, vitek topol, je zamislil to novo misel; sredi velikega žitnega polja je stal, in vse, kar je izgovoril, so razšepetali tisoči žitnih klasov na vse strani. Tako je govoril topol:
"Sestre in bratje!
Od pradavnih časov stanuje slav-noznani narod rastlin na zemlji. Naša je zemlja, saj smo si jo me osvojile. Živali, ljudje in vsa druga bitja so od nas odvisna. Brez nas ne morejo živeti. Me hranimo kravo, ki
daje človeku mleko in meso. Me živimo ovco, katera oblači človeka, in konja, kateri nosi človeka in vleče njegov voz. Ptiči živijo od naših semen, žuželke od našega cvetličnega prahu in medu, polže in črve hranimo s tem, kar pade od naše mize. Me smo središče sveta, saj me ga obvladamo in vse stvari so odvisne od nas. Celo zemlja, naša rednica, dobiva od našega gnilega listja, od naših mladik in vej nove plasti. Me si same gnojimo, me se same hranimo.
Le ena moč pa je na svetu, od katere smo odvisne, in katera ne zavisi prav nič od nas. Jaz ne govorim seveda tu o zraku, kateremu me toliko dajemo, saj ga bogatimo z našim izhlapevanjem in izdihavanjem kisika in ogljene kisline. Jaz govorim tu, sestre moje in bratje moji, o onem nebeškem telesu, katerO nam pošilja luči čez dan — govorim o solncu, od katerega naj bo odvisno naše bivanje in naša rast.
Sestre in bratje! Ne rabim brez namena izraz "naj bo odvisno." Po mojem mnenju namreč ni tako neizpodbitno dognano, da nam solnčna luč koristi; morda nam celo škoduje. Nauk o nujnosti in blagodejno-sti solnčne luči za rastlinsko življenje je čisto gotovo le stara, neumna bajka; to je vraža, katera bi bila moderni, prosvitljeni rastlini v sramoto."
Tu je topol za hip obstal. Nekaj starih hrastov in brestov je zašepe-talo iz sosednjega vrta svoje nezadovoljstvo nad vsebino govora, žitni klasi pa so enoglasno pritrjevali. Topol pa je nadaljeval z vzvišenim glasom:
"Ni mi neznano, da se je stvorila v rastlinskem svetu zakrknjena stranka, ki stoji neomajano trdno na onem zastaranem stališču. Pa zanašam se in zaupam na čut samostojnosti mlajših rastlinskih rodov, ki bodo gotovo z menoj vred uvidele, kako nevredno je, verjeti še za-naprej temu praznoverju. Me rastline si moramo same zadoščati. No-
čemo kloniti svojih prostorojenih glav pod nikak jarem, tudi ne pod solnčnega. Zato kvišku, sestre in bratje, v boj zoper trinoge, proč s ponižujočim suženjstvom! Potem bo vstal nov in lepši rod rastlin, in svet bo strmel nad nami! Tvoja doba je minila, proč je tvoje vladarstvo, ti stari delivec luči v višavi!"
Zopet je prenehal topol, in to pot je šumelo pritrjevanje krepko in dolgo. Vsa polja so klicala govorniku, da soglašajo, vsak log je močno •šumel, in ni bilo skoro več čuti izrazov nevolje starih dreves.
Topol je zaključil tako svoj govor:
"Kar zadene izpeljavo te misli, ni nikakih težkoč. Začnimo s tem, kar imenujejo ljudje "štrajk." Po dnevu delajmo le to, kar je najbolj neobhodno potrebno za naše življenje, pač pa hočemo zato preložiti vsa naša življenska opravila na noč — na temno in skrivnostno, iz katere je vse nastalo in v katero se mora vse vrniti. V noči hočemo rasti, v noči hočemo cvesti, v noči hočemo dišati. v noči hočemo tvoriti sadeže in semena za nove, nočne rodove. In na ta način bomo živele čisto svoje lastno življenje. Tako bomo prišle do življenja vrednega rastlin!"
S temi besedami je zaključil topol svoj govor, in pritrjevanje je znova zaorilo, — če prav malo sla-botnejše ko poprej.
Človek pa je odtedaj gledal čudne prizore. Ob najbolj lepih, solnč-nih dnevih so stale skoro vse cvetlice z zaprtimi cveti, kot da bi spale, in vsi vrtovi, vsi gozdi so izgubili svoj barvni nakit. Vrtnarji niso mogli razumeti, rastlinošlovci tudi ne — saj nobenega ni bilo v nočnem času zunaj, da bi videl, kako so se odpirale cvetne čaše ob medlem sijaju zvezd, ob bledem luninem svitu, v temini noči.
Pa joj, kako slabo se je godilo u-bogim upornikom! Žito, čigar dolga stebla niso več imela solnca, proti kateremu bi naj rastla, se je začelo semtertje vrti ti in obračati okrog
sebe in je naposled padlo podolgeni na zemljo. Niso prišle več žuželke na obisk k cvetlicam, da bi nosile njih rodovitni prah od ene na drugo. Tn vsi zeleni listi so porumeneli in uveli, kot da bi prišla jesen, in padli so na zemljo.
Tedaj pa so začele rastline mrmrati nad topolom. Ta je stal z listjem, rumenim kot perje kanarčkov, in se je svetil kot pristen gizdalin. "Kako ste neumni, o sestre in bratje," je dejal; " kaj ne vidite, da ste zdaj mnogo lepši, mnogo zanimivejši! Taki niste bili prej, pod solnčno vlado, kjer je vse enolično, pravilno, meščansko urejeno. Oprostili ste se tega neumnega zdravja, postali ste nežna, plemenita bitja, ki se ponašajo s svojo boleznijo in je ona njihov zaklad!"
Mnoge nesrečnih rastlin so še naprej verjele topolu, ko je to govoril, in še ko jim je odpadlo zadnje vlakno, so ponavljale trdvratno: "Me smo postale nežne in fine! Me smo plemkinje! Me smo osebnosti!"
Ljudje pa so pisali v časopisju o slabih žetvah in zli rasti, vendar so se tolažili z upanjem na boljše čase.
In niso se varali v svojem upanju. Kajti ko je prišla prihodnja pomlad, je propadel topol z novimi nazori in je stal s svojimi golimi mladikami kot strašilo v zeleni setvi, in nikdo ni več vedel o njegovih naukih. K staremu in vendar večno mlademu solncu, neizprp(Jjivemu viru luči in življenja, se je dvigal vonj vseli cvetlic kot žgalni dar zahvale, in vsa stebla vseh rastlin so bila kakor roke, ki so se dvigale k njemu, svojemu največjemu dobrotniku.
* * *
Nebeško Solnce — dobri Bog; napuhnjeni in nehvaležni topol in njegova stranka —• toliko modernih ljudi, ki so se obrnili v nehvaležnosti in neizrekljivi ošab-nosti od Boga, studenca vsega dobrega in iščejo rajši odvisnost od noči prevar in slabosti. Ne verjemi jim torej!
"avi m a k i a"
355
Konrad Bolanden:
Šentjernejska noč.
Zgodovinski roman. Prosto preložil:
Rev. J. C. Smoley.


Razkritje kralja in njegovo vedenje je popolnoma preplašilo grofico, bleda in nema je stala pred kraljem, niti besedice ni mogla spregovoriti, da bi opravičila princezinjo.
Kralj je stopil pred njo. Pogled na njo ga je nekoliko pomiril.
"Le pogum, grofica! Vi ste nedolžni na vsem, in vas ne zadene nikaka krivda, da ste spremljali zvito kačo. Še enkrat, — — sprejmite prisrčno zahvalo od kralja, ki vam bo vedno naklonjen."
Priklonil se je in odšel.
Blanka je slišala trde in težke kraljeve korake po hodniku. Bala se je za princezinjo in bala za vojvodo.
"Moj Bog,--kaj bo še vse iz
tega!" je zdihovala. "Kralj se jezi na svojo sestro, in je prav divji na vojvodo. O, ti moj Bog!"
Vrata stranske sobe so se odprla.
"Kaj pa se je zgodilo, grofica?" vprašala je vstopivša hišina. "Vi se strahu tresete? Kaj pa je bilo, da je kralj tako kričal?"
"Ne vprašuj, Hedviga, — — ne vprašuj! Jaz moram takoj k prince-
zinji. Pojdem sama,--ti ostaneš
tukaj," je rekla zmedeno Blanka in odšla iz sobe.
Težki koraki kralja na hodniku so potihnili. Vse je bilo tiho. Le iz oddaljenejših prostorov v Louvru je bilo slišati tuintam šum dvornega življenja.
Zopet je bilo slišati moške korake, toda hoja je bila jako tiha in previdna. Bil je markez Hugo Riviere, ki je bil kot tajni sel poslan v Lisieux. Pred vratmi Blankine sobe je za trenutek postal, da se nekoliko pomiri, predno stopi pred njo, ki jo toliko ljubi. Žarečih lic je vstopil, silno mu je bilo srce, a tu mu
je povedala Hedviga, da je Blanka na obisku pri princezinji Margareti.
"Ako želite, sporočim grofici, da želite z njo govoriti," dejala je hišina.
"Ne, tega ni potreba," odgovori markez. "Hotel sem samo grofico kratko pozdraviti, to pa storim lahko pozneje."
Po tej previdni opazki je odšel. Znan mu je bil vsak prostor in vsak kot v kraljevi palači, zato se je podal v del palače, kamor je le redko-kedaj kdo zašel. Bil je utrujen od poti, nikakor si ni želel, da bi srečal kakega radovednega in klepeta-vega dvorjana: stopal je v dvorano za orožje da bi tu čakal na povratek Blanke od princezinje. Sam ni imel v Louvre-u nikake sobe, ampak je vedno stanoval pri Coligny-ju, ki se tudi nikakor ni dal pregovoriti, da bi stanoval v kraljevi palači. V bližini kralja ni hotel biti.--
Markez se je podal v skrajni kot dvorane in sedel k oknu za cvetlično mizo, da ga ni bilo videti. Tu je sanjaril o Blanki, premišljeval o zaprekah, ki se mu bodo stavile, če bo hotel doseči svoj cilj, ki ga je smatral za največjo srečo svojega življenja. Iz teh sanj ga je naenkrat predramil govor pri vratih.
"Tu vstopite!" je rekel nekdo razburjeno.
Dva moža sta vstopila v dvorano. Hugo je spoznal kraljev glas in ni vedel, kaj naj stori. Kralj ga bo gotovo vprašal, kaj dela tu, povedati mu bo moral, čemu je prišel v Louvre ; lagati ni maral, pameten izgovor mu pa tudi ne pride na misel. Studilo se mu je prisluškovati skrivnemu pogovoru. Med omahovanjem, kaj naj stori, obrnil se je govor na
stvari, da je sklenil, da ostane skrit.
Kralj je stopil samo par korakov daleč v sobano, njegov spremljevalec pa je vrata tiho in varno za seboj zaprl. Hugo je spoznal kraljevega popol brata, naravnega sina Henrika II., bastarda Angoulemskega.
"Poslušajte zanimivo dogodbico!" pričel je kralj jezno. "Margareta je hotela na božjo pot k Naši Ljubi Gospej na Jezeru. Na Colignyjeve besede sem ji to božjo pot dovolil. Ker sem pa takoj sumil, da pobožna princezinja ne bo šla na božjo pot, marveč da je to le pretveza, da se snide z Henrikom Gizom, dal sem dogodke pri kapelici natanko opazovati. Moja sumnja je bila o-pravičena. Moj ogleduh mi je sporočil, da je že dve uri, predno je do-šla Margareta, dospel tja vojvoda Henrik Lotarinški v preprosti lovski obleki, šel v gostilno, katero je zapustil še le uro po odhodu Margarete. Od grofice Blanke, ki je najino sestro spremljevala, sem zvedel z navidezno -nedolžnimi vprašanji, da je Margareta molila samo kakih deset minut pred čudodelno Marijino podobo, da se je pa mudila dobro uro v sobi gostilne, ker jo je baje bolela glava, in ker je potrebovala počitka.--Ni li to zanimiva dogodbica ?"
"Izvrstno!" oglasil se je na to zo-pern glas. "Res, pravo pustolovstvo, — ha, ha! Taka božja pot pa res zasluži, da bi zložil o njej pesem, da bi jo prepevali po vseh zakotnih gostilnah. Ha,--ha!"
"Ti se smeješ in norčuješ, mene pa grabi jeza! Naša sestra ve, kaj hočem, ve, da jaz ne bom odnehal,
--vojvoda ve moje grožnje, —
--in vendar! Zaklel sem se, da
356
"avi m a k i a1
mora biti temu konec! Kdor ne u-
boga, tega tepe nadloga,--in
Giz noče ubogati!"
"Torej naj ga tepe nadloga," pristavil je bastard. "Ta nadloga, to trpljenje mora biti pa tako, da je bo trdovratni Goliat dobro občutil.
Ali ga boste dali bičati? Ha,--
ha! Bičati tako dolgo, da bo plesal,
kakor boste vi hoteli? Hm,---jaz
se bojim, da niti bič ne bo ozdravil njegovega zaljubljenega srca in mu izbil Margarete iz glave."
"Jaz vem za sredstvo", je rekel kralj mrko. "Toda tega sredstva, ki je sigurno, ne maram vsakemu zaupati."
"Vojvoda naj bi torej izginil?"
"Da, na vsak način! Ravno to mislim ! Na lovu bi ga po naključju lahko zadela kaka puščica ali sulica."
"Če se to zgodi, zgubila bo Francija največjega junaka, jaz pa najboljšega prijatelja," norčeval se je bastard. "Prej bo nastalo prijateljstvo med ognjem in vodo, kakor pa med menoj in Balafre-jem. No, — vi veste! Tega človeka bolj sovražim ko skisano pivo! Na dno morja bi ga potopil, ko bi mogel!"
"Proste roke imaš glede Giza. — lahko nasitiš svoje maščevanje in
---si zaslužiš mojo neskončno
hvaležnost."
"Hm! Če kralj obsodi vazala, ki je zaslužil kazen na smrt. potem se bo pač spodobilo, da bo kraljev brat rabelj ?"
"Kaj? Se li braniš?"
"To ravno ne,--seveda razume se samoobsebi, da se najde v to svrho pripravna priložnost."
"Takih priložnosti je dovolj," odgovoril je Karol. "Jutri je napovedan lov. Povabil bom vojvodo in uredil tako, da boste.vedno v njegovi bližini."
"In moja bližina bo Balafre-va smrt!"
Kralj je stopil k steni in snel z nje dva meča, kakor jih rabijo pri lovih na divje merjasce.
"Kralj sprejema vašo ponudbo, vojvoda Angoulemski!" rekel je kralj resno. "Vaše sovraštvo do to-
li slavljenega junaka bo vodilo vašo roko, da bo sunek močan, varen —• — — smrten!"
"In sicer bom sunil od zadaj, če bi ga napadel od spredaj, bi bilo to za me jako nevarno."
"Varujte se pa," je rekel Karol grozeče, "če vaše obljube ne izpolnite! --Vzemi ta meč! Z drugim
umoril bom jaz tebe. če ne pokončaš jutri na lovu vojvodo Lotarin-škega."
"Amen!" je rekel bastard in si o-pasal meč.
"Ostane torej pri dogovoru,--
molčati treba proti vsakemu!" posvaril je kralj.
Obrnila sta se k vratom in odšla.
Sedaj še le se je oddahnil markez.
Politični umori niso bili v takratnih časih nič kaj nenavadnega. Co-lignv je sam proglasil umor zaslužnega vojvode Franca Lotarinške-ga za največjo srečo Francije, Reza pa je videl v tem celo prst božji!
Tako so fanatizem in politične strasti v zvezi s posledicami krvave meščanske vojne zastrupljale mišljenje odličnih mož.
Vendar je moral markez priznati sam pri sebi, da bi bil tak umor vojvode Henrika skrajno krivičen in grozovit. Mož, ki je storil kralju največje usluge, ki je bil s kraljem celo v sorodstvu, naj bi umrl v svojih najlepših letih! Razun tega pa niti ni kak političen pregrešek ni bil vzrok njegove nasilne smrti! Edini greh je bila ljubezen, in sicer čista, odkritosrčna ljubezen do kraljeve sestre, katere niti grožnje niti obljube niso mogle ugasniti.
Razun tega je pa mladega mar-keza razburjala posebno misel, da je tudi grofica Blanka deloma, da-si nevedoma kriva, da je kralj ukazal umoriti vojvodo Lotarinškega. Markez ni nikakor mogel molčati, ni mogel pripustiti, da bi se bil ta grozen zločin izvršil.
Na poti k grofičinemu stanovanju je trdno sklenil, da ji razodene vse, kar je slišal, da se posvetujeta, kaj storiti, da preprečita ta umor.
Resnoba je bila videti na Blanki-ilem obrazu, ko je vstopil v njeno
sobo. Bila je to posledica njenega razgovora s princezinjo, ki pa kraljevi jezi ni pripisovala take važnosti kakor Blanka.
"Le potolaži se. prijateljica!" je rekla princezinja. "Moj brat ima pač zopet svoje muhe! To bo minulo brez vsake škode! Pri njem vlada
vedno april,--sobice in dež, in
dež in solnce!"
Ko je vstopil Riviere, so se pa grofičine misli takoj obrnile drugam. Z veseljem in radostjo je sprejela sela in pismo svojega strica.
"Vrnil bi se bil dan poprej." je rekel Hugo, "toda častitljivega pre-lata nisem našel doma in moral sem jahati nekoliko ur dalje. Bil je ravno na birmi. Našel sem ga med kmeti, s katerimi je občeval prav po o-četovsko. Pismo vam bo povedalo, da bo prišel takoj, kakor hitro konča svoje vizitacijc, semkaj."
"Hvala vam, gospod Hugo! Vedela sem, da sem izbrala dobrega, zanesljivega, vestnega sela, ko sem se obrnila na vas. Zato nisem prav nič vznemirjena, da veste za mojo skrivnost; tudi se ne vznemirjam, da vam moram biti še toliko bolj hvaležna."
"Upnica ste Vi, milostna gospi-ca, ne jaz. Smatram kot veliko srečo zaupanje, ki je stavite v me, in prosim, da mi ostanete še v bodoče naklonjeni."
"O tem vam ni treba dvomiti, gospod Hugo!" odvrnila je grofica z ljubeznjivim nasmehom. "Vi mi zkazujete udanost in zvestobo, ki me spominja krasnih davnih vitež-kih časov."
"Ko bi ta zvestoba, kojo toliko hvalite, in moja udanost vsaj odstranila nezadovoljnost, ki vam jo vzbuja moje versko stališče," je rekel Hugo in zrl zvedavo v grofico.
Povesila je oči, nekaka žalost je legla na njen obraz.
"Res da obžalujem steno verskega prepričanja, ki naju loči," je dejala. "Vendar upam in želim svojemu velikodušnemu rešitelju življenja in prijateelju vse najboljše."
"Vaše besede, grofica, so polne tolažbe, pa tudi polne bolečin! Polne bolečin vsled prepričanja, ki naju lo-
-a v ■ m a i i a"
557
či, —- — polne tolažbe, ker me navdajajo z zavestjo, da imate z menoj sočutje."
Zopet je zvedavo zrl v njo, in zopet je Blanka povesila oči. Videti je bilo, da se njeno srce, njena duša bojuje.
"Nebrižnost vam nasproti bi bila grda nehvaležnost," rekla je resno.
Te besede so ga zopet napolnile" z žalostjo, mislil je, da grofica nima nikakib nežnejših čustev do njega. Žalostno se je ozrl na svoj meč, ki ga je spomnil na meča pri kralju.
"Dovolite, da vam nekaj povem, česar ne smem niti trenutek odlašati !"
Povedal ji je vse, kar je slišal v dvorani za orožje. Z napetostjo je poslušala grofica, končno jo je premagal strah. In ko je končal, vila je roka in bila bleda ko zid.
"Moj Bog,--kako grozno! In
jaz nesrečnica sem deloma kriva na tem zločinu!"
"Nikakor ne, plemenita gospica ! Vi ste odgovorili kralju na njegova vprašanja in niste mogli kaj hudega slutiti. Pogum! Premisliva, kako bi se dal ta peklenski naččrt preprečiti."
"Dobro,--preprečiti se mora!
Sem popolnoma zmešana! Kaj treba storiti, gospod Hugo?"
Proseče kakor kak otrok, je dvignila proti njemu svoji roki.
"Morda bi bilo dobro, če poučimo princezinjo o vsem," je rekel.
"Morda bo ona kralja preprosila,
da prekliče svoj ukaz za umor. Mislim, da bo že to, da Margareta ve za zločin, kralja napotilo, da ne bo izvršil tega zločina. Moje ime seveda treba princezinji zamolčati; ni treba, da bi bil jaz izročen kraljevemu maščevanju."
"Pod nobenim pogojem !" odvrnila je naglo. "Margareta ne sme sploh ničesar zvedeti. Taka novica bi jo
gnala v obup.--Keclaj pa bo ta
nesrečni lov?"
"Jutri."
"Jutri že,--o ti moj Bog!"
Položila je desnico na čelo in premišljevala.
"Rešilna pot je kaj lahka," je dejala in pogledala na markeza.
"Kaj pravite, grofica? je vprašal, ker je naenkrat obmolknila.
"Zadoščalo bi, če vojvodo obvestimo v nevarnosti, ki mu grozi. On bi povabilo na lov odklonil. Toda ne vem, kje dobiti sela za tako važen opravek."
"Mislite, da sel, ki je šel v Lisie-ux, ni zanesljiv?"
"Vi hočete iti?"
"Z radostjo, ako to želite."
"Ne,--to ne more biti! Nikakor ne morem dovoliti, da bi se rešitelj mojega življenja zapletel v stvari, ki so zvezane s prevelikimi nevarnostmi. Pomislite na jezo. na maščevanje kralja!"
"Nevarnosti so bile vedno moje spremljevalke, teh se ne bojim. O-srečevala pa bi me zavest, da sem mogel storiti kaj nevarnega na vaše
besede in vašo željo."
"In jaz bi bila najnesrečnejša v zavesti, da sem pahnila mladega, plemenitega moža v nesrečo. Ne, —
— ne,--to ne gre! Moramo si
izmisliti drug način, kako vojvodo rešiti."
Strah, ki ga je imela grofica radi markeza, ga je napolnil z radostjo. Močneja kakor stud pred zločinom, močneja, kakor ljubezen do prince-zinje, je bila skrb, kojo je imela z njim.
"Čas hiti,--vsak trenutek je
dragocen!" je rekel markez in vstal. "Storil bom, česar si ne upate ukazati."
"Gospod Hugo, ne krenite na pot, ki vas lahko pelje v pogubo," je prosila. "Pomislite jezo, pomislite kra-Ijeevo željo po maščevanju !"
"Oprostite, grofica, odločil sem se za korak, ki je potreben, če hočemo rešiti vojvodi življenje; odloči! sem se za korak, kojega vi ne odobravate in za kojega vi niste odgovorna." —
"Še eno prošnjo, gospod Hugo, iskreno prošnjo! Pred vsem, predno poveste vojvodu le besedico, zahtevajte njegovo častno besedo, da vas ne bo izdal pod nobenim pogojem. Ce vam ne da svojo besedo, potem pa molčite!"
Srečen se je smehljal markez. ko je videl, kako skrbi grofica za njega. Obljubil je, da se bo ravna! po njenih besedah, in odšel.
(Dalje.)
Kellerman, umrli nemški škof v Muenstru, je bi! neko noč nenadoma poklican k bolniku. Ko je prišel v naznačeno hišo, so vsi trdno spali. Zatrjevali so mu, da pri njih ni bolnika, ki bi potreboval sv. zakramentov. Škof se vrne domov. Komaj se vleže, zopet nekdo na vrata močno potrka in še glasnejše prosi, naj gre nemudoma v ravno isto hišo. Zopet vstane in gre. Zopet isti vspeh: v hiši ni bilo bolnika, zato odide. Ni še prišel do svojega do-
Zvesto varstvo.
ma, ko začuti, da ga je nekdo močno potegnil za suknjo, hkrati zasliši tudi neki glas, ki ga je slišal tudi spremljajoči ga cerkovnik. Ta glas ga roti in zaklinja, naj se brž vrne v isto hišo, ker je že skrajni čas. Tretjič hiti škof v isto hišo in izve slednjič, da stanuje pod streho neka ženska sama. Kellermann stopi tja k težko bolni starki, ki reče vsa vesela: "Hvala Bogu, da ste prišli!"
Ko se ženica izpove in prejme sv.
zakramente, jo vpraša duhovnik: "Povejte mi, draga ženica, ali ste molili kdaj za srečno smrt?"Ona odgovori : "Molila sem vsak dan k sv. Jožefu, da mi izprosi srečno smrt. Tam na oknu je knjiga, iz katere sem molila to molitev." Ginjen reče škof: "Zahvalite se z menoj vred sv. Jožefu, da sem bil trikrat na čudežen način poklican k vam." Izgovarjal je zahvalo, starka jo je ponavljala za njim in kmalu nato za vedno zaprla oči.
358
i a-
Blagor mirnim, ker bodo imenovani otroci božji.
Miroljuben je oni, kdor rad kaj žrtvuje, da ohrani mir s svojim bližnjim in da ga vpostavi, ako se je razdrl. Tak bo užival posebno veselje v nebesih, kakor mu pravi Jezus v goriomenjenih besedah, iz pridige na gori povzetih. In sv. Pavel priporoča miroljubnost v pismu do Filipljanov 2, 2: "Dopolnite moje veselje, da boste enih misli in imejte vi isto ljubezen."
Da boš lažje izvrševal to čednost, evo ti nekaterih navodil!
Bodi prevdaren. Ljudje radi tako govorijo, kakor je njim v korist, in radi presojajo po svojih prejšnjih nazorih to, kar nanovo slišijo. Tak si tudi ti. Zato ne vsiljuj svojih nazorov drugim, ker ne veš zagotovo, če so res popolnoma pravilni ali ne. Le tedaj vstrajaj pri svojem prevdar-ku in spoznanju, če je tvoja dolžnost, da v tem zabraniš kakošno zlo ali da storiš kaj dobrega.
Vedno sta potrebna za prepir dva. Ne bodi pa ti nikoli ta drugi! Ne pričkaj se torej in dobro loči, kdaj se gre za kaj dobrega in kdaj za kakšen prazen nič, kdaj za pobijanje česa slabega in kdaj za popravek kakšne zmote; kadar se poženeš za dobro stvar in za odstranitev česa slabega, prav storiš, če pa se ženeš za prazen nič ali zato, da dokažeš svojemu protivniku kakšno brezpomembno zmoto, nespametno ravnaš. Kadar si pa v neprevidnosti zadal svojemu bližnjemu z besedami kak-
Dr. F. T.
šno rano, hitro deni nanjo kakšno blagodejno hladilo in lečilo v tem, da svojo ostroto omiliš in kaj poto-lažilnega dostaviš. V govoru vedno pazi, da se postaviš le za dobro stvar, ne pa da bi razlival svojo osebno vžaljenost ali trpkost.
Vsaka stvar ima dve strani, solnč-no in senčno. Nekateri vidijo le senčno, so sami zlovoljni in delajo zlo-voljne tudi druge; ti pa glej vedno solnčno, veselejšo stran, in slabe lastnosti ali z besedami opraviči, ali jih pa vsaj z molkom prezri. To bo najlepši izraz in dokaz tvojega plemenitega mišljenja.
Ohrani vedno dušni mir; bodi kakor drevo, katero je izpostavljeno solnčnim žarkom, vročim in žgočim, ali ohrani pod svojimi košatimi vejami hlad, da tudi druge v njem krepča; tudi ti skušaj med prepir prinesti pomirjenja iz hladnega razuma, in dobrohotna prijazna beseda, morda nedolžna šala, hipno odžene soparno vročino neprijaznosti. Pazi pa se,.da ne boš pri pomirje-vanju prepira neroden in ga še bolj razvnel.
Kadar misliš zagovarjati kaj dobrega, ohrani za vsako ceno dušni mir; kajti z onim hipom si premagan, ko pokažeš, da si izgubil jasno mišljenje in si se udal razburjenju. Z jezo pa ne škodiš samo sebi, ampak tudi dobri stvari, katero si mislil priporočati.
Nespametno je, za vsako malenkost zameriti svojemu bližnjemu.
Kdor hitro zameri, je podoben steklu, ki je takoj razbito, če se ga dotakneš tako ali tako, v šali ali zares.
S priijaznostjo v besedah in vedenju boš povsod dobro sprejet in boš povsod pridobival srca zase in za svojo stvar; če pa si neprijazen in surov, boš trpel ti in tvoja dobra stvar. Toplo solnce namreč topi tudi led, mrzli sever pa tudi toplo vodo shladi in zledeni.
Včasi pri najboljši volji ne moreš ustreči želji svojega bližnjega. Tedaj pa dobro prevdari, kako boš izrazil svoje zanikanje; v zlati posodi prijaznosti ga izrazi, pa boš bolj zadovoljil srce prosilčevo kakor če bi mu v rezki obliki pritrdil.
Veliko mož, pravičnih in dobro mislečih, ni moglo izvršiti svojih blagih namenov, ker niso hoteli ali pa niso znali si priboriti zaupanja in razumevanja v prijaznosti. Pes, ki laja, odpodi tujce, naj ima tudi namen privabiti jih, in na žlico medu se več os vjame ko na cel škaf jesi-ha.
Ako te kdo neprestano nadleguje in si je stavil takorekoč za nalogo, da te bo pri vsaki priložnosti obkladal z neprijaznostmi in žalitvami, se ne jezi nad njim, marveč reci samprisebi : on je orodje, katerega se dobri Bog poslužuje, da mi da priliko za čednost krotkosti, potrpežljivosti in prave ljubezni do bližnjega, in da z njim zdravi mojo zastarano in gnusno rano napuha.
lili
-m GLASNIK ŽENSKIH DRUŠTEV.
H. B.
Zima gre notri. Mene, ki sem bolj polževe krvi, že zebe. A "tinta" mi še ni zamrznila. Sicer je pa ne rabim veliko. Samo za podpis, kakor ta veliki gospodje. Če bom tako malo z njo pisal, se še podpisati več ne bom znal. No pa to se lahko s palcem nadomesti. Saj sem Jugoslovan. Jugoslavija bo, upam, kmalu cela vpeljala take primitivne "štem-peljne". To že centralizem zahteva. Zato zase nisem v strahu, če mi "tinta" zmrzne. Veliko bolj se tega bojim za naše ženske, ki pisalnih strojev nimajo, na šivalne se pa pisati ne da, vsaj tako ne, da bi jaz znal brati. Že lani so mi z zmrznjeno "tinto" usta mašile. Kaj bo šele letos, ko nam vremenski preroki o-strejšo zimo napovedujejo, kakor je bila lanska.
Edino nekaj me tolaži, to, da se leto nagiba h koncu. Samo dve številki še in letošnji letnik bo zaključen. Katera je pridno brala letošnjo Ave Marijo, ve, da sem jaz držal svojo besedo, da sem bil mož beseda, ko sem v začetku obljubil, da bom dal ženskam vsak mesec priliko, v lastnem kotičku malo po-kramljati. Ve pa tudi, da sem imel skoraj večkrat jaz besedo kot one. Sicer je v enem oziru to moj ponos, da sem celo v ženskem krogu prišel (lo besede, kar se ne posreči vsakemu, vendar se mi je včasih nemalo "feržmagalo," če so rajši po kakih drugih kotih stikale glave, kakor da bi se bile v tem oglasile, ki jim je bil dan na razpolago. Ne vse! Več J'h je marsikaj koristnega sprožilo, ^em čast. Še več jih je bilo pa figa-Vse moje pridige jih niso zdra-
mile iz poglavitnega greha trdo-vratnosti. Zato bom s prihodnjim letom otresel prah njih kornerja s svojih čevljev, kakor apostoli, ko so trdovratnim Judom brez vspeha pridigali, ter se obrnil k paganom.
Samo še nekaj sem dolžan. In ker ženskam nočem ostati ničesar dolžan, moram tudi ta dolgo poravnati, predno gre korner na boben radi slabega gospodinjstva. Predzad-njič sem obljubil, da bom dal besedo eni, ki jo ji je poleti uredniški škrat vzel, a se je znova osokolila in mu z dopisom v pomnoženi izdaji prekrižala njegove temne račune, mej tem, ko so se ga druge zbale. To je Mrs. Ivana Artač iz Willarda. Tako-le piše:
Častiti g. urednik: —
Skoraj gotovo večkrat premišljujete žensko trmoglavost. Ko vse tako trdovratno molče, ker ni bilo njih prvih dopisov v Ave Maria. Ravno tako sem tudi jaz mislila, da bom kar tiho. Kar berem v 15 štev. Ave Maria, kakšna nesreča se Vam je pripetila z dopisi ženskih društev. Eni ste se vendar toliko smilili, da se je znova oglasila. Zato moram tudi jaz pozabiti na tisto neopravičeno jezo, ki me je grabila do takrat, ko sem brala o nesreči. Radi tega Vam bom topot še več napisala kot prvič.
Pred vsem moram malo popisati, kako tukaj na W illardu kaj napreduje Materno društvo. Sicer nas je lepo število za tako malo naselbino, nad štirideset, vendar je pa še veliko žena in mater, ki ne spadajo v to prekoristno društvo. Kako lepo bi bilo, ko bi bile vse naše katoliško misleče žene in matere članice tega
stanovskega društva. Koliko več bi lahko storile za našo tako drago nam cerkvico. Kaj se vse lahko doseže, ako se Materno društvo za kaj zavzame, se je pokazalo letos pri nas. Že dolgo smo v cerkvi pogrešali pravih cerkvenih klopi. Moški so dejali, da so že te dobre, češ dobre pol ure se že sedi, če se tudi ni kam nasloniti, vsaj človek v poletni vročini ne more zaspati. Me članice Maternega društva smo pa mislile: Saj vi "dedci" še pozimi spite, če je treba kaj za cerkev narediti. Same smo šle na delo in vspele. Prirejale smo veselice, beračile od hiše do hiše, kakor starokrajski berači in nabrale nad $600 .00. Zdaj imamo v cerkvi krasne sedeže, s kakoršnimi se niti vse večje župnijske cerkve ne morejo ponašati. Ako bi se članice Maternega društva ne zavzele za to, bi jih gotovo še ne imeli. Za koliko druzega potrebnega in koristnega pri fari bi še spravile skupaj, ko bi bilo naše društvo močnejše. Zato žene in matere, ki še ob strani stojite, pridružite se nam, čem več nas bo več poguma bomo imele in več lahko storile za dobro stvar.
Častiti g. urednik. Že večkrat ste nam ženam obljubili neka duhovna ogledala. Zato "vas jaz prva prosim, da nam jih pošljete, ker je vsaki materi potrebno slišati kaj podučnega glede vzgoje otrok. Zato nam pa le priobčite kaj lepega. Z veseljem bomo brale in se skušale, kolikor je v naši moči držati. Za danes naj zadostuje. Drugič še kaj. Pozdravljam vse članice Maternih društev širom Amerike."
To se kratkomalo ne da tajiti, da
če hoče duhovnik v cerkvi kaj novega narediti, naj nikar preveč na moške ne računa, da se ne bo uračunal. Izjeme so seveda povsod, a le izjeme. Pravilo je: Tako reč ženskam v roke. Že od apbstoljskih časov sem je bilo tako in ostane, dokler se bo žen-stvo zavedalo svojih najboljših tradicij. Mater vedno vleče k materi, ker ve da mati mater najbolje razume. Kar je mati v družini, to je cerkev v župniji. Zato ni čuda, če članice Maternega društva veliko prej
izpazijo, kaj manjka župnijski materi, kakor pa moški in si z večjim smislom in vnemo prizadevajo potrebi odpomoči kakor oni. Ženske ki za kaj tacega nimajo smisla, so pač slabi posnetki velikih ženskih vzorov. Ker ti vzori pred očmi modernega ženstva, katerega najstru-penejši cvet so razne "rdeče Veronike in Potonike", vedno bolj blede in ginejo, zato sem jaz res že pred meseci obljubil ženskam nekaka duhov-
na ogledala, prave resnične ženske vzore. Moj namen pri tem je bil v Ave Mariji otvoriti nekako galerij" velikih, plemenitih žena, dike ženstva, od prvih časov krščanstva sem. pa do naših dni. Ker sem pa za taka ogledala že naprej našel premalo zanimanja, sem jih razbil, kakor Mojzes table božje postave, ko je videl svoje ljudstvo rajati okrog zlatega teleta. Ne vem, če ga bom tudi v tem posnemal, da bi šel druge 's" kat. Zaenkrat: Z Bogom !
Katoliški Slovani smo pred ameriško katoliško javnostjo dvakrat "forejnerji." Ne pozna nas, naših razmer, naših potreb, naših teženj, naših bojev. In ker nas ne pozna, nam tudi ne obrača tiste pozornosti, ki bi jo kot otroci istega Očeta in iste matere Cerkve zaslužili in pričakovali. Pozna nas pa zato ne, ker ji je naše narodno katoliško časopisje radi jezika nedostopno. Drugi starejši narodi so ta prepad že premostili potom angleškega časopisja. Oni kot katoličani ameriški katoliški javnosti niso več tujci. Pozna njih versko stanje in stremljenje. S simpatijami zasleduje njih verske boje in jih z zavezniško roko podpira. Ker mi Slovenci, Hrvati in Slovaki tudi nismo šele od včeraj tukaj, saj nam že drugi ameriški rod spodrašča, je bil skrajni čas, da smo tudi mi začeli misliti na to premostitev. Mi okrog slovenskega kato-
Nov list.
liškega časopisja smo se že precej časa ukvarjali s to mislijo. In zdaj je dozorela. Sklenili smo začeti z angleškim katoliškim listom. Ko smo svojo namero razodeli različnim ameriškim cerkvenim knezom, smo z nekakim strahom pričakovali, kaj bodo rekli na to. Njih laskave izjave o našem delu in stremljenju za katoliški tisk, kakor tudi posebni pozdrav in blagoslov novemu listu, nas je še bolj opogumil. Priprave za novi list so v polnem teku. Pred božičem bo že nastopil svojo apostolj-sko pot po Ameriki. Krstili smo ga na ime "St. Francis Magazine". Poleg običajnega splošno zanimivega berila nabožne in pripovedne vsebine, bo prinašal izvestja o našem tu-kajšnem verskem položaju in razmerah. v katerih živimo in se borimo, zlasti Slovenci, Hrvati in Slovaki. Poročal bo pa tudi o versko-cerk-venik razmerah v naši stari domovi-
^f? ^T^ ^f? ^J? fj? fj?
ZAHVALE.
ni, ožji in širši, slovenski in slova«" ski, da zainteresira ameriško kotoh-ško javnost za naše težnje in težave, ter si zagotovi za čas sile njeno moralno, pa tudi materialno podporo.
Zdaj pa vsi na noge, da se novi list čimprej in čimbolj razširi. Poživljamo zlasti našo mladino, ki j'111 je "Ave Maria" preveč starokrajska in zato nima pravega navdušenja zanjo, naj se s tim večjim zanimanjem zavzame za tega novega bratca in mu pridno kaže pot v angleške katoliške hiše. S tem bo vršila apostoljsko delo prve vrste in bo so-deležna vsega dobrega, kar se bo p° listu doseglo. Ravno na našo mladino stavimo pri njega razširjanju p0' sebno upanje, prepričani smo, da >1<; zastonj. — List bo izhajal enkrat mesec in bo stal $3.00 na leto. Naroča se pri
"ST. FRANCIS MAGAZINE," 1849 W. 22nd St., Chicago, I11'
V svoji bolezni sem se obrnila k Mariji za pomoč in povrnitev ljubega zdravja. Nisem prosila zastonj. V znamenje hvaležnosti pošljem za eno sv. mašo Mariji v zalivalo $2 pa v podporo Ave Mariji.
M. M. Clcv. O.
Prisrčna hvala prebl. Devici Mariji za uslišano prošnjo. Priložena $2 sta v podporo listu.
Rose Grahek, Tower, Minn.
V svoji bolezni in bolečinah sem se obrnila na Mater sedmerih žalosti, naj mi milostno izprosi zopetnega zdravja.
Uslišala me je. Čutim se dolžno se ji
javno zahvaliti, kakor sem obljubila. Prl Kam $1 za list. Rose Kral, Clev. .
Iz celega srca se zahvalim Mariji PfC Devici za povrnitev zdravja mojc" bratu.
Frances Paulich, Lorain. 0-
VPRAŠANJA IN ODGOVORI. Indeks.
(Konec.)
Zato se mora pa katoličan meniti in takim kolporterjem vrata pokazati, magari če mu sv. pismo zastonj ponujajo. Cerkev pa ne prepoveduje teh izdaj zato, ker bi se čutila užaljeno, da ni bila vprašana za dovoljenje. Ne, ampak zato, ker ve, da tisti, ki to njeno zapoved prezira, nima čistih namenov. Glavna stvar mu je denar. Če ima pa še kak drug namen, je navadno še slabši. Če izda kaka biblična družba poleg teksta sv. pisma še razlago, ali kake pripomnje, se jim takoj pozna, da so iz protestantskega vira in kot take seveda strup za katol. srce. Če pa radi večjega odjema, torej zopet radi denarja, razlago opusti, ima pa zopet protestantske namene. Češ, razlagaj si sam, kakor veš in znaš, oz. kakor te bo sv. Duh navdihnil, kar je seveda čisto protestantsko. Oni namreč takozvano inspiratio privata, osebno in zasebno navdih-nenje. Koliko je to njih osebno in zasebno navdihnenje vredno, se vidi iz tega, ker "sv. Duh" vsakega drugače navdihuje, odtod stotine protestantskih sekt. Ko bi bilo to res, da sv. Duh vsakega posebej, ki sv. pismo bere, navdihuje, bi bil 011 največji "farbar" pod solncem in nad solncem, ki bi si sam sebi sto in stokrat nasprotoval. Sv. cerkev edina je sprejela božjo besedo iz božjih ust. Ona edina ima tudi pravico jo avtentično razlagati in edina tudi garancijo za pravo razlago.
Slednjič vprašate: Ali je dovoljeno ob nedeljah in zapovedanih praznikih opravljati za zabavo, ali pa tudi morda za plačilo umetniška in amaterska dela, ki so: lesorezba, risanje, slikanje, fotografska dela in tem podobna, seveda potem, ko je človek zadostil svoji nedeljski dolž-nostii?
Odgovor: Vsa našteta dela spadajo sama na sebi v kategorijo u-metniških, ne hlapčevskih del in so kot taka ob nedeljah in zapovedanih praznikih dovoljena, če jih dotični
res s kakim umetniškim čutom o-pravlja, dasi ne iz golega nesebičnega umetniškega stremljenja. Se-ve, če bi bil dotični kak ameriški "hohštapler," ki bi bil pleskar, pa bi se za slikarja izdajal, kakor je tu že vsak, ki pri orgijah meh tlači profesor, potem bi ga bilo treba šteti mej težake. Enako velja glede ostalih naštetih del. Vsekako pa se je pri vseh teh delih, zlasti onih, o katerih človek res ne ve in tudi katoliška morala natančno ne določa, so li umetniška ali hlapčevska, kakor na pr. mehanično kako reč pretipkavati, ko dotični sploh ne ve kaj pretipkava, treba ozirati na splošno mnenje tistih, ki še kaj drže na nedeljski počitek. Ako je splošno mnenje proti takim delom, kot neprimernim za nedeljo, je to splošno mnenje merodajno in v vesti obvezno.
Tako sem vam, Mr. Bukovinski na vsa stavljena vprašanja odgovoril. Upam, da ste me z dobrim namenom vprašali. Z dobrim namenom, pojasnevati ljudem moralna vprašanja, sem vam tudi ogovoril. Ako si še glede česa ne boste na jasnam, sem vam na razpolago.
Urednik.
Katoliški Slovenci! Vaša dolžnost je, da naročate in priporočate list I®3 "AVE MARIA"
NE POZABITE
priporočati na društvenih sejah društvom, ali posameznikom za tiskanje tiskovin
KATOLIŠKO	TISKARNO
"EDINOST
Vsa tiskarska dela izdeluje lično, točno in po nizkih ^enah. Pišite nam za cene predno oddate naročilo-drugam.
TISKOVNA DR. EDINOST 1849 W. 22nd Street, Chicago, I1L.
EDWARD V. SOURBIER
Edini katoliški pogrebnik
V STEELTONU
< '	se priporoča Slovencem in Hrvatom
Na uslugo podnevi in ponoči Bell Phone: 191
Front & Swatara Streets STEELTON, PA.

Preskrbite si jih o pravem času.
nudimo našim odjemalcem nekaj posebnega— stoječe figure za opremo jaslic
Cel set sestoji iz 12 figur, pri
pravljene v papirnati škatlji, omota
ne z zeleno slamo, kar se lahko po
rabi mesto mahu.

VELIKOST IN CENA:
St. 1, Stoječe figure S inčev, druge sorazmerno, cena St. 2, Stoječe figure 6}i inčev, druge sorazmerno, cena St. 3, Stoječe figure 9 inčev, druge sorazmerno, cena
PAPIRNATE JASLICE	VELIKOST IN KAKOVOST
V	velikosti 3Yi	inč. cena......$ .05
V	velikosti 6 8 inč. cena......$ .25
V	velikosti 8 11J4 inč. cena......$ .35
V	velikosti	9 inč. cena......$ .50
V	velikosti 12	13 inč. cena..... .$1.00
V	velikosti 13 17 inč. cena......$1.50
Lepa božična darila, ki bodo gotovo zveselila vaše drage: Marmornati in navadni kipi, razne cene in velikosti, razpela, vsakovrstne slike in podobe, zlati in pozlačeni mcda-ljoni in svetince, zlati rožni venci v različnih barvah, srebrni rožni venci v srebrni škatljici z veri-
Božične in novoletne razglednice: — Zbirka najrazličnejših slik, krasno izdelane v barvah, 1 ducat — 40c., 100 razglednic $2.50.
Pri večjih naročilih damo znaten popust, kar bo zanimalo zlasti naše trgovce.
Naročilu je treba pridjati potrebno svoto v znamkah, money ali expres ordru, čeku itd. Poštnina je pri vseh cenah že všteta.
žico, slovenski in angleški molitveniki
Naročila pošljite na tvrdko
EDINOST 1849 W. 22nd St. Chicago, 111