B O p X § i, Od Šent-Petra. Zahvala. Odbor, kateri je priredil v 27. dan januvarja t. 1. »Plesni Venček« v gostilni gospoda Ivana Špilarja v Št. Petru, je blagovolil iz čistega dohodka nekaj nakupljenega Solskega blaga tukajšnji ubogi šolski mladini podariti. Za ta dar izrekam vsem, kateri so se imenovane veselice udeležili v imenu ubogih učencev naj lepšo zahvalo. M. Ralan, nadučitelj. Iz Studenega. Javno zahvalo izreka v imenu šolske mladine, kot tudi v svojem »Narodni Šoli« v Ljubljani, katera je za mali dar tej šoli doposlala obilo pisarskega in risarskega blaga. Voditeljstvo šole v Studenem v 27. dan januvarja 1887. l. Iz Dobrepolja. Slavno društvo »Narodna Šola« poslala je podpisanemu mnogo risank, pisank, risarskega in pisalnega orodja. Za ta obili dar se v imenu šolske mladine prisrčno zahvaljujem, želeč koristnemu društvu obilo podpornikov. Ivan Zupanec, uatolj. Iz Kameniškega Okraja. Znano je, da v našem okraji manjka še več šol. Nahajajo se še občine, ki niso nikamor všolane. Vender se v tem obziru v novejšem času precej dela. Obravnave so tako daleč dospele, da se bode skoraj začela zidati šola v Eadomljah, novo poslopje v Domžalah invDobu, nadalje naHomcu, pri sv. Trojici na Vrhpolji, v ŠentOžbaldu, novo poslopje v Šmartinem, v Stranjah. Kakor smo vlani odprli novo šolo v Pečah, odprla se je letos in sicer 10. januvarja enorazrednica vTrzini. Težko so hodili trzinski otroci daljno pot v Mengeš, in mnogo jih še celo ni moglo hoditi. Prav potrebna je bila torej šola v Trzini. To so spoznali Trzinci sami in so se prav vzgledno trudili, da so prej dokončali stavbo. Poslopje stoji ob okrajni cesti v Kamenik sredi vasi, tako da noben otrok (letos jih je okolo 70 obiskajočih) nima čež 10 minut hoda v šolo. Prav okusno je zidano in ima proti cesti mal cvetlični vrtec, za poslopjem pa prostor za drevesnico. Vsi prostori v poslopji so dosti obširni in šolska soba je posebno prostorna in v vsem prav pravilno in lepo opravljena. Trzinci, mala občina, se lehko ponašajo s takim poslopjem. Kako so veseli lastne šole, pokazalo se je pri slavnosti njenega otvorjenja. Staro in mlado, zbralo se je po maši v šoli in pred šolo. Visoki mlaji s trobojnicami in streljanje možnarjev naznanjalo je vsi okolici slovesen dan. Po blagoslovljenji proglasil je s primernim govorom predsednik c. kr. okr. šolskega sveta, g. okr. glavar dr. K. K u s s z živijo-klicem na presvitlega cesarja šolo otvorjeno. Okr. šolski nadzornik g. Žumer pozdravil je v daljšem govoru najprej »razupite« Trzince in jim čestital na lepem uspehu, pozdravil je novega gospoda učitelja ter mu na srce pokladal imenitnost stanii in velike in težavne učiteljeve dolžnosti in njegovo odgovornost. Slavnostni govor je mesto zadržanega g. dež. poslanca K e r s n i k a prevzel g. L e t n a r iz Doba. Govor je bil prav lepo sestavljen. Potem izroči s primernim govorom g. nadučitelj Javoršek iz Mengeša šolsko inladino novemu g. ueitelju, ki jo je potem pozdravil. Navzočih je bilo več gg. učiteljev iz okolice in dež. poslanec g. baron L. Lichtenberg, ki se je za to šolo posebno zanimal in Trzince tudi pri zidanji zdatno podpiral. Po tej slavnosti zbral je krajni šolski svet vse goste v gostilnico g. Narobe-ta, kjer se je priredilo kosilo. Eazume se, da se je tu mnogo napivalo in pelo in tudi čez 18 gld. nabralo za nakupovanje učil. Ta slovesnost ostala nam bode dolgo v spominu in mi le kličemo: vivat sequens! Iz Ljubljane, Iz deželnega zbora v 30. dan dec. preteč 1. (Dalje in kon e c.) Dr. V o š n j a k pravi, da si je čuvši barona Apfaltrerna uvod, takoj mislil, da bode zapel staro pesen, da se Bog zna kako Nemci stiskajo na Kranjskem. Pa gospod baron krenil je v prvo le na ogromne troške za ljudsko šolstvo, ki naraščajo vsako leto, vsaj za 10.000 gld. Res je to, a narodna slovenska stranka ni tega zakona nikakor kriva, ravno liberalna stranka, ki danes toži o šolski postavi iz 1. 1869., ona je to postavo sklenila. Postava ta pa določuje, da se morajo ustanoviti v vsakem kraji jednorazrednice, kjer je 40 za šolo godnih otrok, kakor hitro se to dokaže, potem je prisiljen deželni šolski svet in deželni odbor pritrditi ustanovi jednorazrednice. Ko bi se to ne godilo, bilo bi proti tradiciji deželnega narodnega zastopa, kateri hoče povsod kolikor moč širiti narodno omiko. Zatorej se ustanovljajo na vseh krajih jednorazrednice, kjer je potreba. Baron Apfaltrern očital je našemu ljudskemu šolstvu, da uspehi niso povoljni. To ni res, in tej trditvi se mora odločno oporekati. Ogromna večina Ijudskih učiteljev opravlja svoj posel jako vestno in kar se otroci v ljudski šoli nauče, je pač zadostno. Kdor v tej zadevi učiteljem kaj predbaciva, dela jim krivico. Pač pa se nalaga otrokom na jednorazrednicah preveč predmetov, posebno realij, in večja skrb naj bi se obračala na elementarne predmete, na veronauk, branje, pisanje in računstvo. Če pa že toži baron Apfaltrern, da je naše ljudsko šolstvo s predmeti preobloženo, da ne ustreza kmetskemu gospodarstvu, kaj pa hoče potem s poukom nemščine, če še za pravi, še menj temeljiti pouk v šolskih predmetih ne preostaja časa ? Kaj bode naš kmetovalec z nemščino počel? Ali bode morda ž njo oral ali sejal? Kar je baron Apfaltrern nadalje trdil, da bi hotela narodna stranka deželnega zbora posloveniti Kočevje, s tem, da se dovoli za prostovoljni pouk v drugem deželnem jeziku 600 gld., je to pač popolnem neosnovano. Slovenci privoščijo nemškim Kočevcem popolnem njih naravni razvoj v svojem jeziku in po svoji narodnosti. Ako se kočejo slovenski učiti, dobro, ako ne, tudi prav, a nikdar in za nobeno ceno ne bodo slovenski poslanci v to privolili, da bi se slovenski niirod ponemčeval, da bi se preko slovenstva zidal nemški most do Adrije! Taki nameri branili se bodemo slovenski poslanci z vso odločnostjo. Tožilo se je tudi, da se hoče po ranjkem Hočevarji ustanovljena nemška meščanska šola v Krskem posloveniti. To ni res, pač pa so došle od vseh občiu krškega okraja, katoro plačujejo na leto 3 do 4^ doklade za učiteljstvo te šole in katera ne donaša okrajnira občiuam kiškim nikake koristi, naj ta šola preneha, ker jo itak učenci z dežele le slabo obiskujejo in le iz sosednje Stajerske dohajajo otroci v to šolo. Torej občine le zahtevajo, naj se ta šola opusti ali pa naj isto dežela prevzame. Uspehi na tej šuli res niso posebni, ker je pouk nemški, katerega večina učencev ne umeje. Ukrenilo se pa doslej o tej zadevi še ničesar ni. Poslanec Dežman govori o srednjih šolah rekši, da srednješolci ne znajo dovolj nemški, da je pouk na ljudskih šolah le na videz (Scheinunterricht), da se nemščina ne srae riniti nazaj, za kar navaja v dokaz kneza Sapieho, ki je v gališkem zboru predlagal in dokazoval nujnost netnščine. Brez nemščine Slovenec še korporal ne bode. Deželni šolski svet kranjski svoje naloge nikakor ne izpolnuje; naj bi gledal na to, da se v ljudskih šolah nemški uči. Vsaj na večrazrednicah naj bi se nemški poučevalo, ker le tedaj prišli bi Slovenci do znanja svetovnega jezika, sicer pa bodo podlegli. Deželni predsednik baron Winkler pravi, da je bil res prav zadovoljen, da se je ustanovila nemška ljudska šola in da je istej želel »ajboljšega prospeha. Da bi prišli vsi netnški otroci v nemško mestno šolo, ne manjkalo bi jej učencev, ali mislilo se je morda od nemške strani, da ne bode morda v tej šoli dosti pouka v nemškem jeziku. Ne mestni zastop LjubIjanski, ampak deželni šolski svet nadzoruje to šolo, za katero so se izbrale najboljše moči mej kranjskim učiteljstvom. A pričela se je proti tej šoli neka agitacija, in tako ni mogla napredovati, kakor se je mislilo. Poslanec dr. vitez Bleiweis-Trsteniški misli, da se nemščini ne godi nobena škoda, kajti v 3. in 4. razredu slovenskih razredov na gimnaziji so že slovenski dijaki nemščine popolnem vešči, in že v 1. razredu uči se kot obligaten predmet, poleg tega pa še več drugih predmetov nemški. Gotovo pa je, da so učenci slovenskega oddelka gimnazije nemščine dosti zmožneji nego učenci na nemških oddelkih. Da se silijo otroci v šolo nemškega »Schulvereina«, ima svoj uzrok v tem, da so šolnine prosti in da dobivajo vsa učila zastonj, potem ni čuda, da revni stariši skušajo svoje otroke spraviti v šulferanjsko šolo, za katero pa se od nemške strani agituje pač preočitno še z nekim drugim podjetjem. Velika je skrb za nemške otroke, za slovenske otroke pa se nečejo gospodje brigati in vender je istih do 160 natlačenih v sv. Petra ozkih šolskih prostorih. Kranjski slovenski delavci ne iščejo večinoma zaslužka na Nemškem, pač pa na Hrvatskem, sploh po jugoslovanskih krajih. Na Nemško hodijo le Kočevci, ki deželi prouzročajo ogromne troške. Baron Apfaltrern zahteva, naj bi se slovenska deca že v jednorazrednicah učila nemški. Na Češkem pa se nečejo Nemci niti na srednjih šolah češki učiti. Gospodje nemški poslanci deželnega zbora pač mislijo, da se z nemštvom pride do neba, drugi jeziki pa vsi nič ne veljajo. Zato je vse očitanje od nemške strani proti slovenskim ljudskim šolam le golo zabavljanje na slovensko narodnost. In druzega nič ni in to ostane. Poslanec učit. Stegnar pravi, da je vsa zadeva, v kolikor so se dotikali govorniki nasprotne stranke, res smešna. Baron Apfaltrern očital je slovenskim ljudskim učiteljom kranjskim, da zanemarjajo svojo dolžnost, očital torej nedelavnost, da so zanikrni, da otroci, došli iz ljudskih šol, ničesar ne znajo, ne pisati, ne brati, računiti pa že celo ne, v druzih predmetih za praktično živIjenje pa nič. Dalje je slovenskim učiteljem tudi predbacival, da za nemški pouk ničesar ne store na jednorazrednicah. Torej cela tropa neopravičenih predbacivanj. Zakaj? no zato, ker je učiteljstvo slovensko. Pač je umestno vprašanje, pod katerim nadzorstvom se nahajajo slovenski učitelji. Ne pod nadzorstvom deželnega zbora kranjskega, pač pa pod nadzorstvom deželnega šolskega sveta indirektno, direktno pa pod nadzorstvom okrajnih šolskih nadzornikov, kateri so ostali večinoma isti, kakor v prejšnji dobi in kateri gospodje gledajo z vso pozornostjo le na to, da se nemščini na ljudskih šolah v Kranjski gotovo ne zapro vrata. Zato pa ti gospodje tudi točno skrbe, da se gotovo prične poučevati nemščina v čveterorazrednicah, akoravno se to s pedagogičnimi načeli ne ujema, gotovo že v prvem razredu. Ozirati se je treba tudi na to, koliko predmetov ima ljudski učitelj na jednorazrednicah, Da pri tolikem številu ne preostaja dosti časa za pouk v nemškem jeziku, je pač razumno, dasi slovenski učitelji za pouk v nemščini vestno skrbe, seveda le v tej meri, da se ne krati pouk v drugih predmetih. Iz meščanske šole na Krškem se nemški jezik nikakor neče iztirati. Osnova bi se uredila prav lehko tako, da ni na kvar nemščini, a mogoče bi bilo po pouku nekaterih predmetov v slovenščini dati učencera res tako podlogo, da bi se v kratkem mogli priučiti nemščini. Po sedanjem učnem načrtu uče učitelji na meščanski šoli na pr. povestnico v nemškem jeziku, a učenci, kateri jezika ne razumejo, nimajo nikake koristi od tega pouka. Nič se ne bode grešilo proti ustanovi nemške meščanske šole, ako se tudi nekaj predmetov poučuje v slovenskem jeziku, kajti tem načinom bi še utegnili šolarji tamošnji res naučiti nemškega jezika, in le to je nameraval ustanovnik. Ostane li meščanska šola na KrSkem taka, kakor doslej, potem je, kar je bila, samo »Sprachschule«, a do.višje omike učencev svojih nikdar dovela ne bode. Baron Apfaltrern je malo laskavo omenjal društva »Narodne Šole«, katero obstoji že 16 let in katero ima le namen, podpirati narodno ljudsko šolstvo na Kranjskem s tem, da podpira revne učence ljudskih šol z najpotrebnejimi učili. Društvo »Narodna Šola« je zgolj blagotvorno društvo in se ne umešava ni najmanje v politiko. Pozneje se je za »Narodno Šolo« ustanovil takozvani »Scliulpfennigverein«, katero društvo je po svojili pravilili trdilo, da mu je le mar za šolstvo, a šlo je pri tem društvu le za »Hetz« kajti za tem društvom skrivali so se vse druge vrste nameni. Poslanec Stegnar okončuje, da kar se daje »Narodni Šoli« od strani dežele, to vrača »Narodna Šola« v obili meri nazaj. Govornik priporoča prošnjo društva »Narodne Šole«. Poslanec K e r s n i k pravi, da je pri zadnjem zasedanji deželnega zbora, ko je šlo za dovoljenje aktivnih doklad ljudskim učiteljem na jednorazrednicah omenil, da imajo učitelji tudi skrb cepiti in širiti mej narodom čitanje slovenske knjige. Danes je gosp. Dežman z ozirom na njegov izrek povprašal, kako je s slovensko knjigo in kako slabo urejena da je. Ker se bode ta neutemeljena trditev gotovo v kratkem brala po vseh Dunajskih nemških časopisih Dežmanove stranke, zdi se govorniku potrebno opomniti, da ako se sodi slovensko slovstvo po množini naroda, prekosil ga je doslej le danski in švedski narod, torej stoji slovenski narod na jako lepem stališči. Poročevalec profesor Šuklje pravi, da je poročevalec finančnega odseka v jako čudnem položaji pri denašnji razpravi. Zagovarjati bi imel številke normalno - šolskega zaklada, a dasi je debata trajala že tri ure, vender nobeden govornikov ni številk, kakor so nastavljene v proračunu, omenil, niti govoril proti jedni ali drugi točki tega zaklada. Spodtikal se je baron Apfaltrern nad ogromnimi troški za ljudsko šolstvo, vprašati je, kdo je tolike troške zakrivil? Narodna stranka gotovo ne; kjer se je ustanovila ali razširila kaka ljudska šola, zgodilo se je to zmirom v zmislu državnega šolskega zakona z dne 24. maja 1869. 1., in če se je ugovarjalo proti razširjenju, storila je to zmirom narodna stranka, ne somišljeniki barona Apfaltrerna. Baron Apfaltrern je tudi trdil, da se ljudske šole premalo ozirajo na potrebe kmetskega stanu, istina je i profesor Šuklje pravi, da je tega mnenja, čudi se pa, da baron Apfaltrern, ko je bil vender ud državnega zbora in je še zdaj ud gosposke zbornice, ni nikdar tožil o tem na merodajnem mestu v državnem zboru, ko se je po dolgi razpravi izcimila pohlevna šolska novela 2. maja 1883. 1. Baron Apfaltrern in Dežman sta potem tožila, da se premalo uči nemščine v ljudski Soli. To se vidi, koliko vpliva politična strast na zdravo mišljenje. Čudijo se ti gospodje, da otroci slovenskih jednorazrednic neraški ne znajo. Kot pedagog mora se vsem srcem pritrjevati slavnemu pedagogu, ki uči: »Die Schriftsprache der Jugend erobern, das ist das Hauptziel«. Tako misli tudi narodna stranka, ona hoče, da se mladina dobro priuči materinemu jeziku in da zna v njem logično misliti, to je glavni smoter ljudske šole. Sploh pa je vprašanje, je li nemščina vsem Slovencem res tolikanj potrebna, kadar gredo iz dežele. Narodna stranka dobro ve, da bi bilo neznanje nemškega jezika slovenskim rojakom, kateri hote dospeti v višjo socijalno kategorijo, na kvar, a narodna stranka je bila zmirom in bode zoper to, da bi se nemški jezik gojil na škodo materinemu slovenskemu jeziku. Gospod Dežman debatuje za znanje in učenje nemščine vsako sesijo z drugo osebo. Najprvo je pritiral v zbornico kuharico, potem krošnarja, naposled danes celo korporala, rekši, da naši slovenski rojaki v avstrijski armadi ne bodo dospeli do nikake šarže. Profesor Šuklje konstatuje iz statističnili dat o zadnjem naboru, dasejebranje in pisanje nemščine po vsej Avstriji najbolj na Kranjskem pomnožilo. Potem se preide v podrobno razpravo. Glede znanih 600 gld, za pouk v drugem deželnem jeziku v proračun ustavljenih nasvetuje Dežman, da naj se predrugači naslov in naj se deželnemu odboru tudi za to točko dovoli »revirement«. Poročevalec profesor Šuklje prenaredbi ngovarja, naznanjajoč, da se je nemškega pouka neobligatnega udeležilo 772 otrok, slovenskega pa 201 otrok. Da bi se pa dal deželnemu odboru revirement v tej zadevi, porabil bi lehko vseb. 16.588 gld., kateri še preostajajo iz normalnošolskega zaklada. Pri glasovanji se predlog Dežmana odkloni in odobre vse posamezne točke normalno - šolskega zaklada tudi v tretjem branji. — Iz seje c. kr. deželnega šolskega sveta v 27. dec. preteč. 1. Na vprašanje okrajnega šolskega sveta v Kameniku, ali se pod zaznamkom »mesta« v §. 17. dež. postave z 29. aprila 1873. 1. št. 21 razumeva le mesto, ali šolski okraj, odgovarja se, da iz vseh drugih krajev (razun iz mest in trgov) otroci morajo hoditi v vsakdanjo šolo do 12. leta in potem v ponavljalno šolo do izpolnjenega 14. leta. Ako pa stariši žele, da otroci hodijo do 14. leta v vsakdanjo šolo, takim pa potem ni treba hoditi v ponavljalno šolo. — Poročilo o stanji srednjih šol na Kranjskem za 1885/86. 1. se predloži na višje mesto. Potem se reši več pritožeb o šolskih zamudah in prošenj za nagrade in podpore. — Iz seje mestnega zbora Ljubljanskega izvemo, da je mestni zbor po večini glasov za novo zgrado I. mestni ljudski šoli po mnogih obravnavah vender uže konečno odbral prostor na »starem živinskem trgu« pri Kravji dolini ne daleč od c. k. učiteljišča. — Prošnja za pisateljsko podporo ,,Drobtinicam". »Kdaj izidejo zopet Drobtinice? — Kakor hitro se zopet dosti gradiva nabere.« S tem zaupanjem izšel je zadnji — dvajseti — letnik »Drobtinic« med slovenski svet 1. 1869. Med drugim poveličevale so takrat tudi zlato mašo sv. Očeta Pija TX. in odlikovale so se po vredništvu zadnjega svojega vrednika, preč. gosp. kan. Fr. Kosarja, v onem duhu in v oni zanimivosti, kakor prejšnji letniki. A mnogi zadržki, največ opravila vrednikova, ovirala so nadaljevanje »Drobtinic«. Bilo je to v veliko škodo našemu slovstvu, v škodo našemu slovstvu, v škodo našemu narodu. »Branje ,Drobtinic' je našerou ljudstvu, tako priljubljeno, kakor le malokatere druge knjige«, pisal je zadnji vrednik in to ni bilo resnično samo pred dvajset leti, ampak je še vedno. »Drobtinice« so še vedno slovenskemu narodu izmed vseh knjig skoro najbolj priljubljene; bere jih staro in mlado, bere jih zlasti učeča se mladina, berejo jih v kmetskih hišah, — le škoda, da jih je tako težko dobiti na posodo, še teže pa na prodaj. »Katoliška družba za Kranjsko« je izdajala do sedaj in darovala svojim udom glasilo z imenom »Glasi«. Tudi ti so dospeli do 20. zvezka. V zadnjem zvezku piše vrednik njihov: »Katoliško glasilo, ki bi ne bilo samo od danes do jutri na mizi katoliških čitateljev, ampak jim vsaj za nekaj dalje časa dajalo dušne hrane, jih spodbujevalo in poučevalo, je nam Slovencem gotovo potrebno. Ees je, v tem malem obsegu, kakor ga imajo »Glasi« sedaj, ne morejo povedati mnogo. 0, kako bi si želel izdajatelj, da bi s pomočjo vnetih in blagih Slovencev zamogel razširiti jih in zboljšati, da bi vsakdo z veseljem prijel za vsakoletno darilo katoliške družbe in še z večim veseljem položil jili iz rok! Kot vzor so mi pred očmi »Drobtinice«, tako potrebne nekdaj, tako vrlo pisane in vredovane. In dandanes niso manj potrebne; zlasti berila za mladino ter za družine potrebujemo.« Te želje so se podpisanemu spolnile, ko je odbor »Kat. družbe« dne 13. t. m. sklenil, da bode izdajal in nadaljeval »Drobtinice« na mestu »Glasov«, in je njihovo vredovanje, kakor dosedaj »Glasov«, podpisanemu izročil. Nekateri potrebni koraki za izdavanje so se že storili. »Namen tega letnika je medsebojno priobčevanje takih spisov, ki zamorejo pospeševati verno in nravno omiko narodovo sploh, vzgojevanje mladine pa še posebej.« Ta namen pok. vladika Slomšeka ostal bode i novim »Drobtinicam«, kakor večinoma tudi vsebina in notranja vravnava, — seveda z ozirom na sedanje razmere in potrebe. Ker so nekdanje »Drobtinice« zlasti zaradi raznovrstnih spisov tako zanimive in priljubljene, zato prosim vljudno in ponižno vse prijatelje nekdanjih »Drobtinic«, te najlepše cvetke Slomšekove, da bi pomagali s svojimi spisi nadaljevati dostojno tako koristno delo. »Drobtinice« so postavile mnogim možem spomenik, ki jih je otel pozabljivosti in nam kliče glasno: Slovenci, take može posnemajte! Životopisov si žele v prvi vrsti tudi nove »Drobtinice« in poleg teh žele si mičnih pesmic in nedolžnih kratkočasnic, pripovesti in prilik, patudipodučnih spisov, zlasti o vzgoji. Naj bi duh pokojnega slovenskega vladika in učenika, duh Slomšekov, obudil mnogo prijateljev tudi novim »Drobtinicam«, da bi mogle kmalu razveseliti in poživiti milo našo domovino! Doneski, prašanja in nasveti naj se blagovoljno pošljejo za letošnji tečaj podpisanemu vredniku vsaj dokonec aprila. V Ljubljani, dne 24. januvarja 1887. Dr. Fv. Lampe, v Marijanišči. — Gospod knezoškof Ljubljanski dr. Misija je prevzel pokroviteljstvo družbe sv. Cirila in Metoda. — Prva polovica šolskega leta 1886/87. so tukajšnje srednje šole in c. k. učiteljišči sklenile v soboto v 12. dan t. m. — Na Kranjskemje zdaj šol: javnih ljudskih 276, šol za silo 34 in 15 zasebnih, vkup tedaj 325 šol s 560 razredi.