292
Raztergana struna.
Na skali obraščeni z mahom sedim,
Poslušam studenca šumenje; Odločen posvetnega hrupa želim
Zatreti serca hrepenjenje.
Zapeti krasoto zelenih dolin,
Zapeti neba veličanstvo, Semv hotel prepevati s stermih pečin
Zerečega brezna neznanstvo.
Premaga v ti priči me Minke obraz
In svit nje oči plamenečih, Prešine vse ude ledeni mi mraz,
Vgasit' mi želja ni gorečih.
Udaril navdušen sem struno glasno: „Od drage mi pevaj vesela!"
Nategnil jo v drugo že, s perstom močn6. Al ona je — žalostno pela.
Serce mi napolni neznan zdaj  pogum,
Serdito udarim jo tretje; — Raztergane strune grozivni se šum
Vali skozi tiho zavetje:
„Glasila ne bodem se v tvojih rokah,
Ne dala več milenih glasov, Plakala bom  z jekom   po stermih gorah,
Presrečnih se spomnila časov".
„Zvestobo prepevat' prisegla sem ti,
Ljubezen le ene device, Le eni, si rekel, naj hvala glasi
Se 's serca globoke tamnice".
^Nezvesta je tebi, ki ljubil si jo,
Zabila prisege goreče, ;S spomina je zbrisala pesem tvoj6,
Vtopila jo v morje šumeče".
„Na liro nategni zdaj strune nove, Močneje so strune — spomina,
Ne bodo raztergale reve hude In ne jih serca bolečina".
Nategnil na liro sem strune nove,
Na sivo usedel se skalo; Z valovi se glasi čez skale pode —
Serce mi nemirno ostalo.