Dosleden borec naše revolucije
Nejpojmljiva ostaja resničnost v trenut-kih našega življenja, ko se soočamo z dej-stvom, da med nami ni več našega Rada -soborca, tovariša, prijatelja.
Težka bolezen, ki ga je v minulem ob-dobju tako neusmiljeno težila in kateri se je s toliko moči, upornosti in volje zoper-stavljal, je zlomila njegovo življenje. Min-ljivost v življenju človeštva ostaja kruta realnost, a vedno prihaja prezgodaj in ne-pričakovano. Težko in skoraj nemogoče nam je bilo verjeti vesti, da tovariša Pe-hačka ne bo več med nami. Ni še dolgo tega, odkar smo se srečali z njim, se pogo-varjali o problemih naše družbenopolitič-ne skupnosti, in tako kot vedno prisluhnili njegovim besedam. Letos bi tovariš Rado praznoval pomemben življenjski jubilej -sedemdesetletnico rojstva.
Rodil se je 5. decembra 1913 v Ilirski Bistrici. Že kot mlad študent je dodobra spoznal krivičnost predvojnega žandarske-ga režima, zato se je še mlad vključil v vrste revolucionarjev, v organiziran boj za pravice delavskega razreda. Bil je eden od organizatorjev OF v Logatcu in član okrožnega odbora OF za Notranjsko. Bil je med prvimi organizatorji oboroženega odpora na Notranjskem, kjer je zaradi svojih sposobnosti in priljubljenosti med ljudstvom dosegel velike rezultate. Že v pričetku leta 1942 je odšel v partizane, njemu tako drage Polhograjske Dolomite. Zaradi svojega bogatega vojaškega zna-nja, sposobnosti in junaštva je kmalu po-stal komandir druge čete Dolomitskega odreda. Nato je bil načelnik štaba I. opera-tivne cone in načelnik 15. divizije.
Prav zaradi njegovih vrlin so mu bile v tem našem zmagovitem osvobodilnem bo-ju zaupane najodgovornejše vojaške funk-cije. Od komandirja čete je napredoval že v jeseni 1943 v komandanta 18. dizije in nato postal načelnik štaba 7. korpusa. Z ukazom Maršala Tita pa je bil 1944. leta imenovan za komandanta baze NOVJ v Bariju.
Po vojni je vodil našo vojsko in diplo-matsko misijo v Trstu, potetn v Avstriji. Bil je tudi šef vojaške misije v Berlinu. Od leta 1960 do 1966 je bil poveljnik ljub-ljanskega vojaškega območja, nato pa se
je vrnil v generalštab v Beogradu, kjer je delal do upokojitve.
Neumornega v svojih prizadevanjih smo ga vedno našli v središču družbenopolitič-nega življenja.
Pošten in dosleden v svojih stališčih, je med drugim vrsto let nadvse uspešno vodil tudi komisijo za vprašanja borcev pri skupščini občine Ljubljana Vič-Rudnik. Ureditvi problematike borcev in invalidov je kot dolgoletni predsednik ZZB NOV mesta Ljubljane namenjal prvo dolžnost in skrb. V okviru tega je neprecenljiv njegov prispevek k dograditvi počitniške skupno-sti Banjole pri Puli ter Doma borcev in invalidov v Ljubljani.
Ob vsej svoji široki družbeni aktivnosti pa je vedno našel čas, da prisluhne teža-vam sotovarišev, soborcev in občanov. Prav zaradi te svoje izvirne človečnosti je bil med nami izredno priljubljen. Vedno in povsod je bil pripravljen pomagati vsako-mur, ki se mu je godila krivica. Krivice ni prenesel.
Poleg te široke družbenopolitične aktiv-nosti s katero se je široko in nesebično razdajal, pa je ves čas aktivno deloval tudi v številnih društvih. Neprecenljiv ostaja v naši družbeni skupnosti njegov prispevek k razvoju lovstva in ribištva. Vedno je živel z naravo inbil neomajen pobornik za njeno varovanje.
Poln življenjske sile, idej in nedorečenih spoznanj je odšel od nas. Radi se ga bomo spominjali, saj je s svojim delom, mislijo in življenjem vtkal med nas tiste ideje, spoz-nanja, misli in poti, ki so ga odlikovale kot doslednega borca za plemenite ideale in cilje naše revolucije.
Partizani ga ne bomo nikoli pozabili kot tudi ne tisti številni družbenopolitični de-Iavci in krajani, ki jim je bila dana možnost bojevati se in ustvarjati z njim. Ostal bo naš slavni komandant, učinkovit in priljub-ljen družbenopolitični delavec, ves čas člo-vek in iskren tovariš. V imenu skupščine in družbenopolitičnih organizacij občine Ljubljana Vič-Rudnik mu izrekamo iskre-no zahvalo za vse, kar je tej družbenopoli-tični skupnosti prispeval.
Slava in hvala tovarišu Radu Pehačku. (Iz govora Staneta Vrhovca)