I TEOD. HRIBAR, NAS1EPK1Ki §
S- GORICA ------ CORSO VERDI iMSa ^«traine posojilnice) 5j
Velika Izbera češkega In domačega sukna, najbogatejša izbera češkega platna in perila «Jager". Zaloga cerkvenih preprog in drugih potrebščin.
Cene zmerne I
Postrežba točna!
S
H .	H
C	S&RS3 533^
i
BASIN ANTON - GORICA
PIAZZA S. ANTONIO 9
i
Ul Priporoča preč. duhovščini svojo mizarsko delavnico. Popravlja in izde- ffl g luje cerkvene omare, sprejema dela vseh cerkvenih mizarskih potrebščin, g
8 LASTNA DELAVNICA V SOLKANU! i
■i
I
S«	MM	* ' Sij
jjr	ZLATAR IN SREBRAR	K	«	" DOBRO ZNANA TVRDKA ::	^
f	FRANC LEBAN	§	m	ANDREJ MAVRIČ	si*
:: GORICA - VIA DUOMO	^	C	rvAoi^A w	o	^
M	__ M	M	GORICA, Via CARDUCCI 3	JfJ
i
i
%
Izdeluje in popravlja vse cerkvene srebrne in kovinaste predmete : - - moštrance, kelihe, ciborje itd.
POZLAČUJE IN POSREBRUJE.
Priporoča se preč. cerkvenim predstojništvom.
£
m
M
M
♦♦♦♦

i i
Priporoča preč. duhovščini svojo E5 bogato zalogo črnega sukna za talarje, suknje itd. — V zalogi JL ima različne izdelke čeških tkanin, cerkvene preproge itd. itd.
LASTNA KROJAČNICA! -	55
Ò _	KS Ki	KS
ZBORNIK
SVEČENIKOV Sv. P. in ZAJEDNIC S. J.
Uredništvo :
Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Izhaja :
1. dan vsakega meseca.

É



wmm


66
m
66
yy
yy
^6
yy
»MM
^6
^6
yy
0;^
‘<M
«
itic
r Q00QQO000QQ00Q0000e)00Q^i
<3	G) 1
|M|,|	fo)
Ecce sacerdos magnus, qui in diebus suis placuit Deo, et inventus est justus: et in tempore iracundiae factus est reconciliatio.


wmwm
H
S
‘Mi
M
'&<3
m
^<3
m
a
'Mi
a
00
im
yy
■
w
66
■m
H
M
Zbor sobratom v razmišljanje ob sedemdesetletnici prevzvišenega nadpastirja, dr ja Frančiška B. Sedeja.
Dragi sobratje! 75 let življenjske borbe, skoraj petdeset let mašništva, 18 let škofovanja — to so številka, ki nani stopajo pred oči in duha ob sedemdesetletnici našega ljubljenega vladike. Te številke so tako polne vsebine, da ne moremo mimo njih, ne da bi se vanje nekoliko zamislili.
Ne bomo poudarjali pokolenja našega nadpastirja, niti ne njegove vzorne vestnosti tekom gimnazijskih in visokošolskih služb na Dunaju, v go-riški bogoslovnici in stolnici; to pot bomo šli tudi mimo njegovih velikih zaslug za reformo cerkvenega petja, mimo monumentalnega deškega semenišča, te glasne priče velike skrbi našega vladike za -duhovski naraščaj, in mimo toliko drugih ne-venljivih zaslug, ki si jih je nabral ta steber katoliške cerkve tekom svojega pastirovanja v naši škofiji.
Pred našim duhom stoji danes nadškpf dr. Frančišek B. Sedej predvsem kot izrazita, vseskoz klena osebnost pravega kat. duhovnika in škofa.
Ko je nastopil svojo iigdpastirsko službo, je v pismu do duhovščine izpodbujal bogoslovne profesorje s svetopisemskimi besedami: »Ponite lucernam vestram non sub modio, sed super cande-labrum, ut luceat omnibus, ani in domo sunt« (Mat. 5, 15). Kar je učil in svetoval, to je vedno tudi sam delal. »Coepit lacere et docere« (Dej. up. 1, 1). Postal je zlasti duhovščini pravi svetilnik, ki je svetil in sveti dosledno In stanovitno tudi danes nam vsem, ki smo izročeni njegovemu očetovskemu vodstvu in skrbi.
Oglejmo si nekoliko značilnih potez njegovega duhovskega značaja.
Ponižen služabnik božji. Takoj ob nastopu svoje pastirske službe se je živo zavedal, da je te skrom-no orodje v’ rokah božjili* da je bil povišan v škofa »miliš meis meritis, sed sola dignatione miseri-cordiae suae (Dei).« Nikakor si ni domišljal, da bo s svojimi osebnimi, naravnimi vrlinami v kraljestvu božjem kaj posebnega ustvaril, ampak bal se je, da bi njegova človeška revščina ne ovirala delovanja Duha božjega, čigar izbrano orodje je postal. »Profitens meam incapacitatem et misera-bilitatem non venia ad vos in »sublimitate sermonis ant sapientiae«, sed ad instar S. Pauli ad Corin-thios scribentis,« »in inimitate et timore et tremore multo« ( 1 Kor. 2. 1—3). Visoke škofovske časti ni sprejel iz rok božjih kot posebno odlikovanje, ampak kot težko in odgovorno breme, radi katerega bo dajal strog odgovor. »Acquiescens«, pravi, »divinae Providentiae repetam cum Thoma a Kempis: Suscepi, Domine, suscept de mami Tua crucem et portabo eam usane ad mortem sicut im-posuisti mihi«!
Pobožen duhovnik. Čtm bolj se je naš vladika vedno zavedal, da je le nevredno orodje božje previdnosti, tem bolj je kot pobožen duhovnik is-
kreno dvigal svoje roke k Bogu za razsvetljenje in moč. V pismu, ki ga je pisal duhovščini, poudarja med drugim prav posebno tudi ta, kako naj vsi prav intenzivno negujemo* duhovno življenje. A capite incipit corruptio, a capite incipiat reformatio! In to reformo pričakuje od duhovske pobožnosti, ki naj se javlja zlasti v vestni pripravi na »strašno daritev sv. maše«, v skrbni vsakdanji meditaciji, v zbrani molitvi brevirja, v vsakdanjem rožnem vencul, ki naj ga opravljamo skupno z vsemi domačimi. Vedno je priporočal »Družbo duhovnikov častivcev,« pogosto spoved, češčenje prešv. Srca Jez. in blažene Device Marije. Pospeševal je z vso gorečnostjo tudi naše »Zajednice presv. Srca« itd, V omenjenem pismu pravi, da so naloge duhovnikove zelo težke, da jih moremo le z božjo pomočjo izpolniti in da se moramo pravzato drug drugega z molitvijo podpirati. »Orate prò invicem, ut sal-vemini multimi enim valat oratio insti assidua« (Jak. 5, 16). In kar je naš vladika vselej polagal svojim duhovnikom na srce, to je on sam najprej vestno izvajal. Kdor ga pozna pobliže, bo pač moral pritrditi, da je njegova iskrena, globoko verna in neomajno zaupna pobožnost občudovanja vredna. Pa_ne le občudovati, ampak tudi posnemati moramo našega vladiko zlasti v njegovi ljubezni do evharističnega Jezusa, ki je vir vseh milosti ter neizčrpana zakladnica vseh čednosti, ki jih kot dušni pastirji potrebujemo. »Quanta lumina,« pravi, »quot pii affectus, quanta cordis gaudio et solatia, quot gratiae in hoc fonte gratiarum per-cipiantun, scit solummodo ille sacerdos, qui hoc expertus est.« Naš vladika izkuša to in naša želja je, da bi vsi duhovniki isto izkušali vsak dan.
Sv. stolici brezpogojno vdan. »Jaz sam se moram podvreči oblasti sv. katoliške cerkve, njenim naukom, njenim naredbam in sklepom, njenemu vidnemu poglavarju,« tako je zapisal naš vladika v svojem prvem pastirskem listu. In če je v pismu do duhovščine poudarjal glede pokorščine napram svojemu škofu svetopisemske besede: »Vir oboe-diens loquetur victorias« (Breg. 21, 28) ter ne druge: »Itaqiie, qui resistit potestati, Dei ordinationi resistit. Qui autem resistunt, ipsi sibi damnationem acquirunt« (Rim. 13, 2) — si je to besede predvsem sam zapisal globoko v dušo* glede pokorščine do sv. stolice Sobratje, kdo izmed nas ne ve, da je tu pokorščina zahtevala fld našega častitljivega nadpastirja že prav velike žrtve? Njegova ljubezen do brezpogojne, skoroda slepe pokorščine se je morala ponovno že preizkušati v strašnem ognju. A on je pokoren in bo pokoren, ker je sam Sin božji postal pokoren do smrti in ker »vir oboe-diens loquetur victorias«.
Spoštevauje do svetne oblasti. Vsi vemo in beremo skoraj vsakdan besedičenje nekaterih brezvestnih hinavcev, ki bi radi v nekaterih listih raz-
91
vpili našega vladiko za uradnika nekdanjih avstrijskih vladarjev. Značilno je, da ne najdemo- ne v prvem pismu do duhovščine in indine prvem pastirskem listu, ko razvija novi nadškof svoj program — niti ene besede o vdanosti in pokorščine du avstrijski cesarjev ali o avstrijski domovini. Lei eno. večno domovino- je imel naš vladika vedno pred očmi, svetno pa le v toliko, v kolikor večno podpira. Če je pa v dnevih preizkušnje bodril vernike k zvestobi do- domovine in pravne svetne oblasti, je ravnal tako, kakor mora vsak kot. škof in duhovnik ravnati, tako, kakor zapoveduje sam apostol Pavel: »Omnis anima potestatibus sublio-mioribus subdita sit:_ Non est enim potestas nisi a Deo: ipiae autem sunt, a Deo ordinatae sunt. Ita-que qui resista potestati, Dei ordinationi resista (Rim. 13,, 11-2). In danes spoštuje sedanjo. Razlika je v tem, da to spoštovanje danes zanj veliko bolj preizkušeno kot takrat, ker mu svetna oblast v nastavljanju duhovnikov dela ovire, ki jih prej ni poznal. In vendar je lojalen, in vendar trpi in potrpi. Usojamo si trditi, da je stokrat bolj lojalen državljan, kot so oni ostudni hujskači in hinavski lovci na časti in visoka, nezaslužena mesta, ki bi ga radi očrnili pri tisti vladi, ki bi si alhko- čestitala, ako bi imela v visokih krogih prav mnogo tako zvestih državljanov kot je prav on. Prepričani smo, da si njegovi nasprotniki sami sebi pišejo obsodbo.
Narodno pravičen, zares katoliški vladika. Radi dveh narodnosti naše škofije je prav vladanje te škofije za nekak preizkušni kamen katoliškega duha, vsakodobnega vladike. Msgr. dr. Prančišek B. Sedej je v tem pogledu idealen; nobena teore-tija, kje šele praksa, bi ne mogla predočiti boljšega vzora, že v prvem pastirskem listu poudarja: »Tudi nočem delati nikomur krivice ali biti enostranski v kateremkoli oziru; saj ste vsi brez razlike narodnosti, stanu in strank moji sinovi, moje ovčice. V kat, cerkvi ni, kakor pravi apostol narodov, »ne Jud ne Grk, ne sluga ne svobodnih, ne mož ne žena. Zakaj vi vsi ste eden v Kristusu Jezusu. (Gal. 3, 28). Se več lahko trdimo! Da bi ne dal niti najmanjšega povoda, za kako domnevo, da zapostavlja vernike ali duhovnike italij. narodnosti, je bil proti naravnem nagnenju velikokrat strožji, do Slovencev, kot pa do Italijanov. Še več, včasih je iz tega tankovestnega stremljenja po pravičnosti dal prednost Italijanom pred Slovenci, dvignil je do odličnih mest manj vredne, ki mu izkazujejo svojo- hvaležnost s tem, da jih niti častitljiva starost našega vladika ne odvrača od ogabnih natolcevanj in najkrivičnejših napadov proti možu, brez katerega bi bili ostali »homines obscu-ri«, kar edino- bi po vsej priliki zaslužili. Ta skrajna narodna pravičnost našega ljubljenega nadpa-stirja prav žarko osvetljuje vso tragiko napadov na njegovo osebo, ki se vršijo v znamenju narodne pravičnosti. V pismu, ki smo ga že večkrat omenili pravi Prevzvišeni: »... et ego gladiium porto cen-surarum. Nolite me lacessere, ut illud e vagina educam in vestram perditionem.« Ne samo slovenskih ampak tudi ogromna večina italijanskih, med njimi najboljših duhovnikov občuduje neizmerno potrpežljivost goriškega nadpastirja....
Skrb za verno ljudstvo. »Nil divinius, nil magis Deo acceptum mam cura animarum. Rapere ani-rnas mando, dare Deo, proprium est sacerdotis (S. Anselm.).« Tega se je naš vladika vedno zavedal. Zato je vedno- izpodbujal duhovnike k duš-nopastirki gorečnosti in dajal navodila, kako dvigniti versko vnemo med verniki. Posebno so mu pri srcu verske mladinske organizacije. Duhovnike je izpodbujal že pred 18. leti:	»Istituite associa-
tiones et sodalitates prò- excplendis juvenibus et puellis, congregationes Marianas, consociationes a
S.	Fumilia, Tertium Ordinem S. Francisci, divulgate libros et ephemerides catholicas.« Odlično pozornost je posvečal vedno ljudskim misijonom. Pravtam pravi: »Curate, ut singulis septem nel saltem decem annis S. Missio celebretur.« »Večno češčenje« je tudi on uvedel v našo škofijo. Izpod-budno je, če slišimo, da se naš vladika tako rad pokaže ob sklepu ljudskih misijonov ter skuša s svojo pričujočnostjo verno ljudstvo še bolj vneti. Kako vestno izvršuje svojo- vizitacijsko dolžnost, vemo vsi prav dobro. Občudovanja je vredno njegovo prizadevanje, da bi ob priliki birmskih potovanj z dobro pripravljenimi govori navdušil verno ljudstvo za vse lepe krščanske čednosti.
Skrb za duhovnski naraščaj. Izmed vseh številnih skrbi našega slavljenca pač lahko imenujemo skrb za duhovski naraščaj kmtkomalo »dici Sorge«. Bogoslovce imenuje »spes mea -et soboles laeta Ecclesiae sanctae Dei.« Vedno- bodri profesorje, naj posvetijo vse svoje moči da bi vzrastel iz semenišča rod zares učenih in pa čednostnih duhovnikov. »Formate in eis non tam intellectum mam voluntatem et cor... Virtus est enim supra scientiam (Eccl. 24, 13j, virtus luminare maius, scientia luminare minus.«
Toda potrebna je predvsem skrb za dečke. Zato pa vidimo moža - vladiko ki si ne da pokoja, dokler se ne dvigne skoroda čudež naše škofije, naše veliko »malo semenišče«. Dvignilo se je v razmerah, ki nikakor ne sličijo današnjim. Bog ne daj, da bi ona stavba postala »anahronizem« — ali celo, da bi milijoni vinarjev pobožnih vernikov postali orožje zoper naše ljudstvo samo. Želimo, da bi Bog to preiskušnjo odvrnil od dovolj preizkušanega nadpastirja.
Neumorna delavnost. Ako bi mi duhovniki vsi toliko delali kot naš vladika, bi moral biti pogled v naše duhovne vinograde pač razveseljivejši. Homo nascitur ad laborem,, tako- misli in dela naš prevzvišeni duhovni oče. Ne zgodi se nobena le količkaj pomembna stvar v dušnem pastirstvu, naše škofije ne da bi se smatral za dolžnega, du sodeluje — tako razvit je v njem čut odgovornosti. Le kratek in bežen pogled v škofijsko pisarno in v njegovo osebno delavnico pa se moramo vprašati: odkod jemlje ta sedemdesetletni toliko moči in energije, Koliko dela je treba že samo za urejevanje in spiso-vanje škofijskega glasila!
Bodi dovolj, čeprav bi lahko še mnogo pisali in razmišljali.
Tridentinski koncil pravi v 22. seji 1. poglavju o reformaciji: Nihil est, quod alias magis od pieta-tem et Dei cultajn assidue instruat, quam eorum
— 92 —
vita et exemphm, qui se divino* ministerio dedi-carunt. Quinti enim a rebus saeculi in altiorem sublati locum conspiciantur, in eos tamquam in spe-culum reliqui pculos coniiciunt, ex iisque samum quod imitentur.«
In danes*, ko se preliva sedemdeseto leto starosti našega nadpastirja v večnost,, smatramo za svojo sveto dolžnost, da se Predobremu Najvišje-mu zahvalimo za milost tako sglednega in kristalno čistega vladike. Duhovščina goriške nadškofije mora pač hvaležno priznati, da se že 16. leto pred njo blesti ogladalo, iz katerega lahko* povzame prav mnogo posnemanja vrednih čednosti, brez katerih ne more biti dobri pastir.
Hvala tudi Vam, Prevzvišeni vladika, kajti ozirom na svoj plemeniti zgled pač lahko tudi Vi na večer svojega življenja molite s Kristusom, kakor
ste želeli v svojem prvem pismu do duhovščine: »Cum essem cum eis, ego servabam eos in nomine tuo. Quos dedisti mihi, custodivi: et nemo ex eis pefiit... (Jopn. 18, 12), če se je oziral na vaše besede in dejanja.
Vsi duhovniki »Zbora svečenikov sv. Pavla« se Vam hočemo oddolžiti s tem, da Vas bomo vedno in v vsem podpirali — z molitvijo in zvestim dejanjem. Naj Vas napadajo in zaničujejo celo taki, ki sq uživali vašo posebno naklonjenost, naj se svet in pekel združita zoper vas, mi slov. duhovniki se bomo zvesto kot doslej borili z Vami za stvar Kristusovo in za Vašo čast, ne zato, kakor da bi bili od Vaše strani deležni kdaj kake prednosti pred duhovščino ital. narodnosti, ampak zato ker smo značajni katoliški duhovniki in hočemo taki do smrti ostati.
L. Cigoj.
Odmevi iz Loga.
Nimam namena opisovati tu vseh podrobnosti in zanimivosti tega zares veličastnega in sijajno uspelega shoda Marijinih družb. Citali smo o tem že drugod in bomo še v Bogoljubu in morda še kje. Le par stvari naj omenimo, ki Specijelno nas duhovnike bolj zanimajo.
Dan 3. septembra v Logu nam je prinesel zelo razveseljiv dokaz, da marijanska! ideja zanima in vleče, da vedno bolj prodira med ljudstvo in ima mnogo prijateljev v deželi. Daši je bila prireditev na delavnik in prikrojena le za Marijine družbe, je vendar prihitelo poleg organiziranih Marijinih otrok na slavlje še mnogo drugih pobožnih romarjev in častilcev Marijinih, moških in žensk. V častnem številu so pristopili k sv. zakramentom, z zanimanjem poslušali govore in se rade volje uvrstili v veličastno sklepno procesijo. In kakor iz vseh .drugih skupin, se je tudi iz moških vrst čula glasna in ubrana molitev. Lepa slavnost je morala zelo močno vplivati nanje, ker smo že iz več okoliških vasi dobili obvestilo, da so moški vprašali: »Kdaj boste pa za nas kaj podobnega priredili? Takrat bomo na še vse lepše napravili.«
Kako lepo se slišijo taka vprašanja iz moških in fantovskih ust. Pa saj so se že takrat lepo izkazali. Od blizu in daleč so prišli zraven, okoliški fantje pa so razen tega še drage volje in brezplačno pomagali pri kinčanju v cerkvi in izven cerkve. Čast jim!
Na svoja ušesa sem iz fantovskih ust slišal pa tudi tole tožbo: »Vsi se brigate samo za ženske, za moške se pa nobeden ne zmeni.« In vesel sem bil te fantovske nevolje, saj bi je bil vsak izmed nas. Zdi se, da smo se moških vendar le preveč bali. Odmevi iz Loga, klic iz Črnič po romanju na Sv. Goro, glasen odziv iz gor in iz cele dežele pač jasno dokazuje, da so tudi mladeniška srca zahrepenela po verskih prireditvah in po izrazitejšem verskem udejstvovanju. Če sploh kaj, nas mora to dejstvo srčno veseliti. Zdaj vemo, da se smemo tudi moškim čisto odkrito in zaupljivo približati, ne da bi še nadalje v strahu in bojazni tipali, ali se bodo odzvali ali ne.
In povedal sem dobremu mladeniču, da smo že ob priliki shoda Marijinih družb resno mislili tudi na moško romanje v Log. Črniška in vipavska za-jednica ste bili že izdelali podroben načrt. Tudi dan je bil določen in sicer na nedeljo pred loškim shodom t. j. dne 31. avg. t. 1. Vse je bilo dogovorjeno in le zaradi tehničnih ovir smo morali odnesti moško romanje na pomlad svetega leta. Pa hvala Bogu! Sedaj se že pripravlja skupno mladeniško romanje na Sv. Goro. Mladeniči cele dežele bodo imeli priliko, da javno' pokažejo, koliko smisla in resne volje imajo za pobožne vaje in strogo verske prireditve. Storimo vse, da bo dan časten za naše mladeniče, ker ravno ta prireditev bo lahko neprecenljivega pomena za ves nadaljni razvoj in poglobitev verske misli med moško mladino.
Te poglobitve si močno želi tudi Prevzvišeni. V Logu •— pri pogledu na številne vrste žen in deklet — je izrazil to željo in nasvetoval apostolstvo mož in mladeničev in kjer so tl_a dovolj ugodna, tudi Marijine družbe za mladeniče. Ta dvojna verska organizacija naj bi bila kakor žlahtni cepiči za prosvetno in vse druge katoliške organizacije. Dvigala naj bi moštvo iz sodobnega materijaliz-ma in udačnosti.
Sveto leto nam bo nudilo pač najlepšo priliko, da posvetimo tudi moškim svojo posebno skrb. Če je potekalo letošnje leto v znamenju Marijinih družb in sicer v prvi vrsti za žene in dekleta, naj poteka sveto leto zlasti še v znamenju apostolstva mož in Marijinih družb za mladeniče. To bodi naš homagij Prevzvišenemu ob Njegovi sedemdesetletnici. Po napornem birmovanju na Bovškem in Kobariškem je Presvetli skoro naravnost prihitel v Log in prevzel pontifikalno sv. mašo, se udeležil ure molitve za prospeh Marijinih družb v deželi in vodil veličastno procesijo. S tem je pač na najizrazitejši način dokumentiral svojo veliko liube-zen do' Marijinih družb in željo, kje bi rad videl zbrano mladino svoje nadškofije. Presvetlega je očividno silno veselilo veliko število duhovnikov — okrog 80 — domačih in s Tržaškega ki so tem pokazali svojo požrtvovalno pripravljenost za razširjanje Marijinega kraljestva potom Mar. družb. In bilo bi nas še več, da ni mnoge zadrževal evharistični kongres v Tolminu, Tržačane pa kanonična vizitacija škofa Fogarja.
93 —
Naj se prikaže torej nad vso našo deželo ono veliko znamenje, žena obdana s solncem in luna pod njenimi nogami in naj pokaže tudi našim moškim blaženi sad svojega telesa — Jezusa — ki naj jih potegne in priklene nase.
Nikar torej ne obstojmo pred moškimi, kakor da bi se jih bali, ampak zaupno se jim približajmo in začnimo na celi črti s prvo nedeljo' v mesecu. Treba pa, da začnemo zares vsi sicer se je bati, da passeres solitarii kmalu omagajo in se izgubijo. Dajmo moškim ta dan vso prednost pri spovednici. In da bodo imeli ugodnejšo priliko za sv. spoved, morda bi zares od časa do časa zamenjali s sosedi duhovnijo za en dan. Tako bi bil v dveh duhovnijah hkrati tuj spovednik in tuj govornik.
Ce je Log tako mogočno vplival na moške, je lahko umevno, kako so ga bile šele vesele številne čete Marijinih otrok. (Beri »vtise iz Loga« izpod peresa Marije R. v zadnji številki Čolniča!) Pa tudi nedružbenicam je močno imponiral. Gruča deklet iz neke vasi v Brdih je po povratku izjavila domačemu gospodu: »Bog varuj, da bi se ne bile vdeležile! Silno lepo je bilo.«
Po vsem tem smemo upati, da se je dobro seme vzgleda in besede iz Loga zaneslo na vse kraje naše dežele in bo počasi tudi vzklilo in pognalo. Veseli moramo biti že samo dejstva, da se polagoma povsod ustvarja javno mnenje v prilog Marijinim družbam. Do sedaj jim je bilo po večini nasprotno.
Naj povdarim! Podobne vtise kakor iz Loga, smo bili odnesli na praznik vnebovzetja Marijinega tudi iz Komna — ob priliki skupnega kraškega romanja k Mariji Devici v Beršljanu. Tudi tam ljudstva iz vsega Krasa kakor ob lanskem evharističnem kongresu. Romanje je imelo prikriti namen ustvariti nekaj podlage za Mar. družbe na Krasu. Ta namen je prišel od očitnega izraza še posebno pri popoldanskih govorih, pa nismo opazili, da bi bil odbijal. Pravijo' sicer,, da so na Krasu trda tla in morda je tpdi res» kar je omenil govornik pri slovesni sv. maši, da skriva Kraševec svojo plemenitost globoko v srcu, kakor Kras svoj marmor v globinah, pa ta dan je kraško ljudstvo odkrilo vso svojo veliko ljubezen do Marije. Za velik pozitivum v zadevi Marijinih družb pa smatram že samo to dejstvo, da ni bilo doslej še od nikoder slišati nasprotnih glasov in zabavljanja. Sicer pa se tudi že nekaj giblje. To nam jamči, da bo polagoma tudi na Krasu prodrla marijanska ideja in da smemo zaupno na delo za njeno uresničenje. Vendar brez forciranja in pa preudarno! Cim spontanejše in čim manj neprisiljeno bo marijanska misel prodirala, tem trdnejša tla bo zadobila in tem gotovejše se bo povsod držala. Duh je, ki oživlja in ne število, še manj pa pritisk ali le zgolj zunanji videz. Ta prej ali slej zgine in na razvalinah je težje zidati nego graditi na novo. Kjer je Marijina družba enkrat diskreditirana pri ljudstvu, je ni več lahko zopet dvigniti do ugleda in prave veljave. Tudi tu velja: »Raje drži ga kakor lovi ga!«
Kar smo tu povedali glede snovanja in vodstva Marijinih družb, velja za vse kraje. To treba povsod resno uvaževati, ako nočemo, da se nam bo
začela nekega dne zgradba Marijinih družb krhati in rušiti. Hkrati na široko, pa tudi na globoko!
Če smo pred kongresom molili za dober uspeh, nadaljujmo sedaj z gorečo molitvijo, da bi seme, sejano v Logu pognalo in povsod sad obrodilo, zlasti pa tudi, da bi se sadovi ohranili.
Iv. M—a.
Zvonovi iz srednje Italije.
Pred meseci sem šel na Kras preizkusit zvonove iz zvonarne Pasqualini iz mesta Fermo v Markah (srednja Italija). Prav rad sem se odzval vabilu, ker nisem imel doslej prilike poznati zvonove iz nižje Italije. Izjaviti pa moram žal takoj, da sem bil neugodno iznenaden. Pričakoval sem vse drugo in sicer iz dveh vzrokov: L Tvrdka sama se na svojem opravilnem katalogu ponaša z letnico 1715 kot letom svoje ustanovitve. Nad 200 let stara tvrdka bi si bila že mogla piidobiti mnogoštevilnih, v zvonolitju toli potrebnih dragocenih izkušenj. 2. Posebno spretnost smemo zahtevati ravno od italijankih zvonarjev; saj se je začelo zvonstvo najprej razvijati v srednji Italiji ter se je odtod razširjalo poi drugih evropskih deželah. Zdi se pa, da so šle te velike ugodnosti mimo Pas-qualinijeve zvonarne brez uspeha, kajti ne da se misliti, da se ni potrudil poslati v naše — zanj nove — kraje kolikor možno! kaj dobrega. In to, kar je poslal, ni dobro.
Čudno je pred vsem njegovo sporočilo, da imajo poslani zvonovi glasove: d1, fis1, d1 — katere glasove mu je cerkv. predstojništvo naznanilo od prejšnjih zvonov — kar pa nimajo res, ampak poslani zvonovi imjo glasove: e1, gis1, ais1. Prejšnji zvonovi so bili ljubljanski (Samassovi), kot taki so tehtali circa 2450 kg; Pasqualinijevi enakih glasov — kot kaže katalog — tehtajo 2055 kg; poslanim zvonovom je Pasqualini naznanil težo 1922 kg, ker pa nisoi d1, fisij, ai; arnpak e1, gis1, ais1, jim prisoja Pasqualinijev katalog težo 1505 kg in le to morajo imeti, ker so tenki, t. j., prav lahkega težkega sistema. Cerkv. predstojništvo je Pasqualiniju naznanilo željo, da hoče imeti glasove: d1, f1, g1, ti bi bili po njegovem katalogu tehtali 2305 kg, torej bi bili še vedno poldrugi kvin-tal lažij kakor prejšnji ljubljanski in bi bila že s tem cerkev za toliko brona na škodi. Je pa pri poslanih zvonovih na škodi za 945 kg, kar znaša nad 13.000 lir. To ni prav! L’Opera di Soccorso je kot zastopnica vlade obvestila naša cerkv. pred-stojništva,, da dobijo cerkve zopet enako težke zvonove kot so jim bili vzeti v vojni. Tu se pa cerkvi uzeli malodane skoraj polovico prešnje-ga brona, kajpada ne na dobro zvonarju.
Pa da bi bilo vsaj to malo, kar se pošilja našim cerkvam, splošno dobro! A žal tudi tega je prav malo. In od tega daleč oddaljeni so tudi ti trije Pasqualinijevi zvonovi.
Očividno je nameraval zvonar uglasiti zvonove v velikem trizvoku kot so bili prej;, seveda en glas višje, da je šlo manj zvonovine, torej e1, gis1, h1.
— 94
Ni se mu posrečilo: namestil h1 je izšel iz liva ais1, torej kar pol glasu nižji. Nastal je petero-zvok z izpuščeno primo in kvinto, skrajno razburljivo soglasje. Toliko o intonaciji!
Glasovno vsebino zvonov poočituje ta-le razpredelnica :
Udarni glas	brenčalni glas	oktava pod krilom	terca nad krilom
i1		1 — Va	g;+ Vs'
gis 1	giS 1 — Vs	gis + 7*	h1-'/s
ais 1	ais 1 — 7r	ais -j- 72'	- | cis 1 + 74
Drugi razpredelek kaže, da nista glavna glasova (udarni in brenčalni glas) enoglasna kot morata biti v dobrem zvonu; pri vseh je brenčalni glas nekoliko nižji.
Podkrilni glas ni v nobenem zvonu spodnja oktava glavnega glasu, v vélikem zvonu je nona, v malih dveh pa seksta.
Ciste male terce, ki je najzanesljivejše zagotovilo harmoničnosti višjih alikvotnih glasov, tudi ni: v vélikem in malem zvonu se nagiblje bolj proti veliki terci, v srtdnjem_£yonu pa bolj proti veliki sekundi.
Vlomki v razpredelnici so vidni znaki neugodne veljave zvonov, čim manjše so razlike, označene s temi ulomki, in čim manj je teh ulomkov, tem boljši je zvon. In teh ulomkov so Pasqualinijevi zvonovi polni in še kako izdatnih!
Najslabši od teh zvonov je mali zvon; njegova spodnja seksta preglasa v brenčanju celo glavni brenčalni glas, kar daje celotnemu glasu znak nekakega neprijetnega mrmranja. To slišnostno ne-razmerje bo tudi vzrok, da ima ta zvon proti tovarišema zelo kratko, 50 sekund trajajoče brenčanje.
Oblika zvonov je podolgata, ki nam pade takoj v oči, ker je v naših krajih nenavadna. Navpična višina naših zvonov znaša tri četrtinke ali kvečjemu štiri petinke dolgosti premera, v Pasqualinije-vih zvonovih pa nad sedem osmink. Taka oblika je neugodna za zvonik, ker imajo dolgi zvonovi večji in silnejši razmah.
Z zvonovi so došli kratki in lahki kemblji kot so bili navadni v XVIII. stoletju ter so še v navadi v Italiji. Tam doli namreč vihtijo zvoneče zvonove v celem krogu, pri nas pa le v polkrogu, zato so njih kemblji kratki ter nimajo niti polovice teže naših kembljev. Taki kemblji niso porabili za naš način zvonjenja, zato je moralo ccrkv. predstoj-ništvo dati napraviti nove kemblje. Spodobilo bi se pa, da bi se zvonarji iz nižje Italije nekoliko pobrigali za naše navade in tako prihranili našim cerkvam nepotrebne stroške.
Najmanj zadovoljiva so obesila kembljev. Tako so se obešali kemblji pred 13 stoletij, zares, monter ni mogel iti dalje v primitivnosti! Zvonar — in to je tudi njegova krivda- — je vlil v avbo konca
železnega kolca, upognjenega v obliki polkroga, kakor vidimo pri ročnih zvončkih, in monter je okoli tega zaokrožka in kembljevega ušesa ovil in zapel usnjati jermen in obesilo je bilo dovršeno. Vrhunec pristnega šušmarstva! Ploskev jermena je ravna, obesilno železo pa zaokroženo. Kako silno trenje mora tu premagovati nihajoči kembelj in kako kmalu se pregulita robova jermena — ker le la slonita na železnem krožku! Če ni kembelj prav usmerjen po nihalni smeri zvonu, je pri takem obesilu vsako uravnavanje izključeno. Tako obesilo onemogočuje tudi obrnitev zvonu, ko sc čez leta obrabi na udarnih licih. Tu je neizogibna preuredba obesil kot sem pisal v »Zborniku«, letnik III. štev. 10—ril in — kakor se mi je že v zvoniku obljubilo, se to tudi zgodi.
Da ne pusti ta ocena pregrenkih vtisov, dostavljam k sklepu, da je liv teh zvonov še dovolj čeden in da so ti zvonovi vsekakor boljši kakor jekleni.
Virgilij Šček
Borba za izmenjavo predvojniških obveznic.
Na Primorskem imamo precej cerkev in drugih javnih bitij, ki se že šest let borijo za izmenjavo predvojniških obveznic. Obveznice, ki so last cerkva, katere spadajo pod jurisdikcijo ljubljanskega škofijstva, so bile na predpis ordinariata že maj-nika 1915. deponirane v Ljubljani. Ko se je v Jugoslaviji vršilo splošno žigosanje, so prepečatili tudi te obveznic^, kar je bila posledica pomanjkljivih vladnih odredb. Navzlic temu dovršenemu dejstvu je zakladno nadzorni,štvo v Trstu javilo dekanijskim uradom (vipavskemu na pr. 25. marca 1921. pod šifro divisione H—4 št. 19.937), da bo laška vlada vse onstran meje nahajajoče se obligacije priznala, ako jugoslovanska vlada da izrecno izjavo, da anulira jugoslovanski žig, to' je da ga smatra, kakor da bi se ne bil izvršil. Take izjave pa belgrajska vlada ni marala dati. Na protest proti žigu je jugoslovanska vlada (8. maj-nik.a 1921.) odgovorila, da se protest odbije, češ da so morale biti obveznice žigosane po teritorija Inem principu.
Glede na obveznice, ki so bile deponirane v Avstriji in na Nemškem, je bila izdala rimska vlada predpise» kaj je treba storiti glede protesta ter za zamenjavo obligacij; zastran obveznic v Jugoslaviji pa vlada ni črhnila.
Razni činitelji so se tedaj obrnili na vipavskega rojaka dr.ja Franceta Ježa. ki stanuje v Belgradu. In res se je neprestanemu drezanju dr.ja Ježa posrečilo, da je jugoslovanska vlada obljubila» da se odprto vprašanje reši pri trgovskih pogajanjih med obema vladama.
Med tem sem bil podpisani osebno v Beogradu, kjer sam urgiral rešitev visečega vprašanja po željah interesiranih bitij (cerkve vipavskega, idrijs-skega, trnovskega ter postojnskega dekanata, Ri-henbergai, idrijske občine itd.) Kasneje sem prejel cd dr.ja Franceta Ježa sporočilo, da je jugoslo-
95 —
vanska vlada ugodila naši želji, anulirala svoj žig ter odposlala obveznice v poslaništvo; v Rim, da jih izroči laškemu zakladnemu ministrstvu, kar se je tudi zgodilo.
Kmalu nato sem se mudil v Rimu, kjer sem se skušal poizvedeti, kje so obligacije. Na ogromnih skrinjah nekega hodnika v palači denarnega mi-nstrstva sem videl velike skladovnice vrednostnih listin in drygih aktov (vse brez nadzorstva!), toda do naših obligacij nisem prišel. Ravnotako mi ni znal dati noben uradnik kakega obvestila o zadevi: glavni ravnatelj Rossini je bil tedaj v ino-stranstvu, nadzornik Cappello pa v Napoliju.
Tik pred razpustom rimske zbornice mi je dr. Jež izročil v Beogradu prepis pisma rimskega poslanika Antonijeviča (štev. 1367. dd. 12. 11. 1923.) IJoslanik Antonijevič obvešča beograjsko vlado, da je prejel pismo od ministrstva 11. sept. 1923. štev. 6. 765 s prilogo, v kateri mu je ministrstvo poslalo 236 komadov — obveznic avstrijskih predvojnih posojil. G. Antonijevič pa izrecno imenuje ta bitja »parohije dekanata Vipave, Idrije i Postojne« ter navaja »za parohiju Košana 17 komada u nom. vrednosti 47.000 kruna, za parohiju Sp. Idrija 22 komada u vred. 53.000, za parohiju Idriju 20 komada u nom. vred. 106.400 kruna, za dekanat Vipava 177 komada u vred. 325.000 kruna.« V tem seznamu ni govora o drugih prizadetih bitjih.
Kmalu nato je bila poslanska zbornica razpuščena in jaz »razrešen dolžnosti«.
Te dni sem čul, da je poslanec dr. Besednjak interveniral v Rimu pri ministrstvu, a da je naletel neki na precejšne težkoče. Vztrajna akcija prizadetih bitij, podprta po našemu poslancu, bo zjasnila težkoče ter bo prav gotovo uspela. Kako tudi ne? Naše obligacije so; se na zahtevo laškega zaklada prijavile, vpisane so tudi bile pri tržaškem nadzorništvu, dasiravno interesentje niso prejeli potrdila .o vpisu. Na podlaigi teh vpisov so bili interesentje svoječasno prejeli dovoljenje za prenos obveznic iz Jugoslavije v Italijo.
Iz Zbora.
Memorandum
predsedništvu kr. vlade v roke ekscelenci Mussoliniju v Rimu.
Udruženje svečenikov sv. Pavla v Gorici kot zastopnik svega slovanskega svečenstva v julijski Krajini prosi Vašo Ekscelenco,, da bi blagovolil vzeti v poštev sledeče naše želje in. predloge:
1.	Krščanski nauk na ljudskih šolah naj poučuje kakor do sedaj edino le dušni pastir in sicer v materinem jeziku. Vse ure poduka krščanskega nauka naj se honorirajo;.
b) Uvede naj se krščanski nauk tudi na srednjih šolah v materinem jeziku ter verske vaje in sicer nedeljska sv. maša, vsaj trikratno prejemanje sv. zakramentov sv. spovedi in sv. obhajila.
2,	_ Prireditve cerkvenega značaja. Vlada se naproša, naj ne stavi nikakih ovir prireditvam cerkvenih organizacij in bratovščin.
3.	Bogoslovje. Vlada se naproša naj štipendij 500:— lir letnih za bogoslovce poviša na višino štipendija, ki ga podeljuje visokošolcem. Ostane naj nezmajšano število sistemiziranih mest za bogoslovce V entralnem semenišču v Gorici, v centralnem semenišču naj sc ustanovi stolica za slovenski in hrvatski jezik in za socialno- vedo.
4.	Povzdig kuracij in vikariatov. Vlada se naproša, da povzdigne vse kuracijske in vikarijske cerkve v župne in jim nakaže dotično dotacjo. Ob enem se naproša, da ohrani dosedanji zakon o kongrui, stanostnih dokladah in pokojnini dušno-pastirskemu svečenstvu v veljavi s posebnim ozirom na draginjske razmere.
5.	Cerkveno premoženje in pobožna volila naj ostanejo kakor do sedaj nedotaknjena.
6.	Vzpostavitev cerkva naj se v interesu morale čim hitreje izvrši. Vojna odškodnina za cerkvene premičnine naj se izplača na podlagi vojnoodškod-ninskih cenitev v denarju, kakor drugim zasebnim vojnim oškodovancem. Ravno tako naj vlada poskrbi za nadaljevanje vlivanja cerkvenih zvonov ter njih vspostavitev na svoja mesta.
7.	Opcije. Vlada se naproša, da revidira vsako posamezno prošnjo zavrnjenega državljanstva ter navede razloge tega postopanja in da optantu priliko in možnost zagovora. Optante, katerim so bile prošnje in rekurzi zavrnjeni, naj vlada pusti na svojih mestih z neprikrajšanimi pravicami.
8.	Redovniki. Glede redovnikov se kr. vlada naproša, da ne stavi nikakih ovir vzpostavitvi »status quo ante«, ker so neobhodno potrebni za versko in moralno povzdigo ljudstva.
Ad I. a) Ohranijo naj se sistemizirana katehetska mesta in naj se ustanove nova po potrebi. — J^otnine ostanejo v veljavi.
Občni zbor K. T. D.
v Gorici se bo vršil v četrtek dne 30. oktobra t. 1., ob 9 uri v posvetovalnici Zadružne tiskarne z dnevnim redom v smislu pravil.
Sobratje !
Ker se bo vršil občni zbor Prosv. Zveze v nedeljo dne 26. okt. in ker marsikdo izmed sobratov ne bo mogel ta dan prisostvovati obč. zboru sklicuje odbor Prosvetne Zveze v četrtek, dne 23. t. m. ob 9h dop. v prostore Prosvetne Zveze etiketo o prosvetni akciji. Prosimo nujno sobrate, naj se enkete gotovo udeleže!
Bloke.
za »Naš dom« naj blagovolijo č. gg. vrniti najkasneje do konca oktobra!
Bogoklena grdobija.
»Siovenski Narod«, piše o marijanskem kongresu sledeče: »Višek nesramnosti je zahtevati od naprednega lista, naj podpira tako nemoralno in v strogem pomenu naravnost protiversko komedijo, kakor je bil 1. marijanski kongres,« Katera krščanska hiša se more še oskrunjati s takim časopisom?
96
Misijonska miloščina.
Kedar muha v močnik pade, se skuša izkobacati. 'Ubogi Vedrijan je padel v 10. štev. Zbornika v močnik pohvale. Skusimo torej ven iz tega tolstega močnika!
Tisti znesek ni bil ves darovan v »letošnjem polletju«, ampak ga je več kot pol še iz 1. 1923. Letos je biloi odposlano samo: a) za Družbo za širjenje sv. vere L 81.70, b) za sv, Detinstvo L 16.65, c) iz misijonske puščice L 9.60, č) miloščino sv. treh kraljev dan L 8.
Za naprej bodo doneski najbrže manjši, ker pomanjkanje raste, navdušenje pa ne. Tudi na naše brdo je namreč prišel glas o tistih slovesih na samostanskih portah. Sitno je tudi, da nimamo ljudem kaj v roke dati, ko se vpišejo v Družbo za širjenje sv vere. Posebno potrebno bi bilo, da bi otroci, ki so v sv. Detinstvu, imeli s tem kaj brati.
Preden iz močnika čisto odfrlim, bi dal en svet: Dajte v Zborniku — ko mu menda časih hoče gradiva manjkati — natisniti, koliko se je n. pr. v i. 1923. po posameznih duh ovni j ah za posamezne misijonske namene nabralo. Bo dobra agitacija!
Vedrijanec.
Koristni migljaji.
Ene bukve sem kupil.
V K. T. D. seveda. Kupil sem jih že lani, ampak oni dan mi je prišlo na misel, da bi bilo dobro, to v Zborniku povedati. Dobil sem jih tako poceni, da ne maram praviti, ker bodo letos najbrže dražje. Vredne so pa veliko. Meni so se na moč prikupile; upam. da se bodo sobratom tudi.
Imam grdo navado, da rad gledam v omaro sobratov, kakšne knjige imajo. Po mizi jim že tako vse prevržem. Pa teh bukev še pri nikomer nisem videl.
Te bukve imajo več sester, cela družina jih je. V novi izdaji so pa dosedaj menda še brez sester. Ena prejšnja izdaja je izhajala od 1. 1856.—1859. Tudi tisto izdajo (v 6 snopičih) sem med nami komaj kje videl. Rekli soj da je jezik slab. Seveda so takrat nekoliko drugače pisali, kot smo mi vajeni. Zdi se mi pa, da so.takrat kako reč boljše, bolj naravno, znali povedati kot mi.
Da ne bom preveč ongavil, naj povem, da so te moje bukve »Novi Zakon. Prvi del: Sv. evangeliji in Dejanje apostolov«. Seveda ne tista protestan-tovska izdaja, katere so bili pred leti precej natrosili tudi po naši deželi, ampak katoliška izdaja. Po naročilu in pod varstvom rajnkega lavantinskega knezoškofa dr. Mihaela Napotnika jo je priredil Jožef Zidanšek, semeniški profesor v Mariboru. Prevedena je po Vulgati in kratko razložena. Zato je lahko dobila cerkveno dovoljenje, katero je bilo dano 1916. in 1917. v petih rokih. Oblika: žepna izdaja. Natisnila in založila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru 1918. Pisateljev predgovor: je datiran 1. julija 1917., knezoškofovo priporočilo (K vpeljavi prvega dela poslovenjene Nove Zaveze) pa 1. maja 1919. Šlo je počasi;, bila je vojska.
Morda se je kedo že pojezil: Ali je treba to tako na široko praviti! Ne vem. ali bi na široko ali na ozko povedal, da bi le dosegel, kar želim: Ta-le Novi Zakon naj bi najpoprej prišel na mizo vsem duhovnikom; ne morda v omaro kam v kot, ampak na mizo, da je vedno pri rokah; potem v knjižnice naših prosvetnih društev, v te v več izvodih; in sčasom v čim več krščanskih hiš.
Zakaj to izdajo tako hvalim? Ne samo zato, ker je ročna, ker je vezana, ampak bolj zato, ker je tako pregledna. Seveda je razdeljena na poglavja. Poglavja imajo ob robu štete vrste (verze), v tisku je pa navpična črtica, kjer se , vrsta konča. Pred poglavjem je povsod kratek nadpis vsebine. Enak nadpis je tudi v poglavju samem, če se začne nov dogodek. N. pr. V 26. poglavju evangelija po sv. Mateju je 5 takih nadpisov: na čelu nadpis: Jezus v Betaniji. Velikonočna večerja. — Po 20. vrsti nadpis: Jezus upostavi Najsvetejši zakrament. — Po vrsti nadpis: Jezus napove učencem, da se bodo vsi pohujšaii nad njim. — Itd. Vsi nadpisi seveda z debelejšimi črkami. Tako1 lahko hitro najdem dogodek, o katerem bi rad bral.
Na koncu sta dva abecedna registra, register oseb in reči,, ter register krajev, potem še seznam evangelijev za nedelje in zapovedane praznike. Opazk .(pod črto) bi rad več.
V Rimu imajo posebno društvo, ki izdaja in poceni širi prevod evangelijev in Dejanja apostolov, z imenom »Pia Società di S. Girolamo per la diffusione dei Santi Vangeli«. Jaz imam 115. izdajo, ki je izšla 1. 1916. Veliko stotisoč teh knjižic je ta družba že takorekoč zastonj razposlala med ljudi.
Morda bi pri nas Mohorjeva družba kaj takega oskrbela.
Toliko beremo, časnike in razne knjige, sv. pismo pa tako malo. Zato tako manjka božjega duha. zato smo tako posvetni. Zato znamo tako malo premišljevati, zato smo tako raztreseni. Zato se tako bojimo zatajevanja, zato tako malo ljubimo Jezusa. Zatoi je v naših pridigah toliko — naše besede. Zato ...
Veliki Lev XIII. je 13. dec. 1898. podelil odpustek 300 dni enkrat na dan vernikom, ki bodo brali vsaj četrt ure sv. evangelij. Da bi jih bilo veliko, ki bi ta odpustek pogosto prejeli! Ali bova midva?
Misijonski koledar 1925.
Ob priliki lanskega kat. shoda in letos, ko smo bili na Marijanskem kongresu v Ljubljani, smo se z veseljem prepričali, da misijonska misel med Slovenci od dneva do dneva silno narašča.
Glasna priča naraščajoče misijonske vneme med slovenskimi verniki je tudi krasni koledar za 1. 1925, ki ga sobratom prav toplo priporočamo. Stane 2 liri 50 stot. V lično opremljenem, z mnogimi prav lepimi in zanimivimi slikami posejanem koledarju je cela vrsta zelo poučnih člankov, iz katerih bomo mi duhovniki lahko zajeli mnogo tvarine za govore o misijonih, naše verno ljudstvo pa se bo ob njih ogrelo za misijonsko misel ter tako luč krščanstva še bolj vzljubilo; saj Jezu-sovg,blagovesti ne moremo prav ceniti in ljubiti,
/d	č \
|C	. ^ i
če ne vidimo temnega ozadja, ki ga tvori življenje bednih poganov, ki še vedno sedijo v senci smrti.« Ali ne-opažamo na samih sebi, da se nam prikazuje sreča krščanstva v čedalje bolj solnčnih obrisih, čimbolj se poglabljamo v življenje in mišljenje milijarde poganskih rodov? Tako se bo tudi vera našega ljudstva tem bolj poživila in poglobila, in veselje do kraljestva božjega bo tem bolj razvnelo vsa plemenita krščanska srca, čim globlje korenine požene med nami nad vse plodovita misijonska misel.
Pismo Jožefa Baetmanna iz Abesinije: »Ogromne .množice« je pretresljiv klic svetega misijonarja po pomoči vernih katoličanov. Za moto temu članku bi lahko postavili besede sv. Janeza Zlato-usta: »Ni se mi posrečilo prepričati se. da bi se mogel zveličati tak, ki ni nikoli nič storil za zveličanje bratov.«
Zelo poučna je razprava največjega sodobnega misijonskega znanstvenika, univ. profesorja v Miinstru, dr. Jožefa Schmidlin-a; v kratkih in kritično podanih črtah nam odkriva razgled. »Po katoliškem misijonskem svetu.«
Dr. Anton Zdešar, C. M. nam opisuje delovanje njegove družbe v vnanjih misijonih.
Pavlin Jernej pravi, da se moramo vnemati za misijone »Iz ljubezni do nebeške Matere«.
Naš rojak Ivan Martelanc, C. M. oodaja kratko sAiko velikega slovenskega misijonarja Ivana Mesarja. Ta životopis bo zlasti Goričane zelo zanimal, ker je bil Mesar Goričan, rojen 1. 1673. v Gorici in krščen v stolnici.
Izpodbudno je vedeti, kakoi sodi o katoličanstvu neki japonski časnikar v pismu misijonarja Jožefa Kereca »Skrivnostni otok«.
Pazmere »V osrčju Afrike« opisuje zelo lepo
I.	M., C. M. Tudi za evropske katoličane silno praktično - poučen je članek »Katoliški tisk na Kitajskem.«
Do solz bosta ganili pobožne bravce črtici: »Smrt 26 japonskih mučencev« in pa »Gobavka«.
Razveseljiva sta: »Poročilo iz našega misijoniš-ča« (Groblje) in bilanca Misijonstvu na Slovenskem v 1. 1923-24.«
V koledarju je tudi mnogo manjših črtic in lepih zgledov ter raznih zanimivih poročil iz misijonskih dežel. Še za smeh je poskrbljeno; otrokom v naših družinah bodo solze zaigrale v očeh, ko bodo poslušali in gledali, »Kako je Smuk potegnil Luka.«
Med članki je tudi več pesmic, ki jih je spesnil Škender; zelo uporabne so- za razne misijonske prireditve.
Prav posrečena je tudi ta misel, da je uredništvo tudi za letošnji koledar omislilo lepo misijonsko pesem. Zložil jo je misijonar A. Mav. Naj jo- cerkveni zbori pojo,, saj pesem tako lahko najde pot v človeško srce.
Misijonski koledar nam je tako všeč. da se vrlemu uredništvu toplo zahvaljujemo in mu prav iskreno čestitamo, dragim sobratom pa ga še enkrat kar najbolj priporočamo.
Sobratje treba je tudi v naši škofiji nekoliko več zanimanja za misijone!
Kot misijonski delegat bi rad sprožil, ozir. poudaril še eno misel. Če verniki želijo, da se misijonski prispevki naklonijo prav msijonišču v Grobljah, jih moramo poslati tja. V Ljubljani sem zvedel, da se oglaša precej misijonskih poklicev.
pa da nimajo kam ž njimi. Naš misijonski zavod se zatorej mora močno razširiti. Zato polagajmo našim pobožnim izmikom gori omenjeno »posebno željo« prav toplo na srce!	Dr. M. H.
Vtisi s I. marijanskega kongresa.
Zopet, naj omenim le par stvari, saj smo tudi o tem kongresu že mnogo čitali in bomo še.
Vtisi? Mogočni in veliki.
1.	Videli smo, kaj zamore doseči vzstrajno, dvajsetletno delo ... Taka impozantna množica iz ene organizacije na skupnem slavlju! Veličasten pogled. In koliko jih je ostalo še doma? V živo smo čutili, kako smo pri nas še majhni in da moramo pospešiti svoje korake, ako nočemo predaleč zaostajati za svojimi brati in za drugim katoliškim svetom.
2.	V nepreglednem sprevodu velike skupine otrok
—	žen — deklet — mladeničev — mož — akademikov — gospodov — gospe — gospodičen... vse te pestre slike so se vrstile in menjavale pred našimi očmi. Gledanj smo, občudovali in mislili na Log, na naše razmere. O, lep je bil Log in v kte-rem pogledu morda celo lepši — pa zahotelo- se nam je z vso silo po moških vrstah, po družbah mož, mladeničev, gospodov, akademikov... saj jih skoro ne poznamo. Ali jih bomo videli kdaj tudi pri nas? Tu so stebri, tu najklenejše jedro. O, dobro razumem g. svetnika Kalana, ako mu je pri pogledu na ta cvet krščanstva od veselja in ganutja večkrat porosilo oko ...
3.	Da cvet! Župnik Finžgar je dejal, da so gospodom, ki so obhajali po cerkvah, omahovale roke... Še med kardinalovo pontifikalno sv. mašo šem videl, kako so kmetski možje in fantje, pa tudi odlični gospodje čakali na sv. spoved in sv. obhajilo — v rokah knjižico ali pa rožni venec... In zopet se ml je zahotelo po tem in po onem, kar pri nas bolj redko opažamo. Odkrito poverr\: Veličastno je bilo zborovanje žen in deklet v nabito polni Unionovi dvorani, lep pogled na to morje ženskih kongregacij,, a veliko več vtisa so naredile name skupine moških, bodisi preprostih kakor tudi akademikov in zlasti še gospodov. Mogoče zato, ker jih pri nas še nimamo, gotovo pa tudi zato, ker te več odtehtajo. \
4.	Slavnostna akademija — poklonitev mladine Mariji. Osem mladih ljudij — štiri dekleta, štirje mladeniči — vsak z belo rožo v roki. Deklamacija
—	poklonitev belega cvetja... Kako pomembno! Dekleta sem že večkrat videl — (sicer so bili tudi glasovi zelo šibki) — toda fantje! Srebrni glasovi
—	čista izgovarjava, lepo prednašanje in srčno ljubezniv nastop, pa bela roža v roki... Kaj čuda, da je bilo v dvorani tiho kot v grobu — vsak je poslušal in se zamislil... Takrat sem šele živo začutil, kakšne mladeniče more vzgojiti Marijina družba. O, da bi jih že skoraj tudi pri nas! Začnimo vsaj z apostolstvom mož, da pridemo polagoma do Marijinih družb!
Naznanilo. Prihodnji številki »Voditelja Mar. dr.« bo dodana tudi posebna številka Vzajemnosti, kjer g. svetnik Kalan pod naslovom »Germania et Hollandia« docent« opisuje svoje vtise z Nemškega in s Holandskega. Silno zanimivo.
mn H. T. 0. - GORICil - (Mantova hiša)
ima v zalocji naj rio vej še izdaje
MISSAtE MOMANUM
I.	Izd. Fr. Pustel: oblika 33X23 cm. Česne: vezarso v črno usnje
rudeča obreza Sat. 225--, -vezano -v črno usnje zlata obreza Lit. 24©--, vezano v rudeče usnje zlata obreza bit. 260--.
II.	Izd. Dessain: oblika 32X23 cm, vezano v črno platno rudeča obreza bit. 130--, oblika 3©X25 cm, vezano v črno platno rudeča obreza bit. 160--.
f ZADRUŽNA TISKARNA 1
§ MIKI - RHi PUZZUTTJ18 - MUCI t
>2
Se priporoča častiti duhovščini za vsa tiskarska dela, izvršuje vsa naročila točno in po konkureačnih cenah.
Z<
SVOJI K SVOJIM !
SVOJI K SVOJIM !


ARTURO DE ROSSI - DORICA 1
CORSO VERDI (nasproti Semenišču)



ZALOGA CERKVENIH PREPROG, ČEŠKEGA IN DRUGEGA PLATNA. - VELIKA IZBERA
M
m
m
NAJRAZLIČNEJŠEGA PERILA.
ìXJZ
3^S