ISSN 1581-8373 9 770158 183733 Poštnina plačana pri pošti 3325 Šoštanj Knjižnica Velenje Titov trg 05 3320 Velenje LETO XVI ŠT. 6/7 30. JUNIJ 2009 1,60 EUR NAGRADNO VPRAŠANJE: Podrobnosti na stri Razpis OBČINA ŠOŠTANJ KOMISIJA ZA PRIZNANJA Trg svobode 12,3325 Šoštanj, telefon: (03) 89 84 300 faks: (03) 89 84 333 Na podlagi Odloka o priznanjih Občine Šoštanj (Uradni list Občine Šoštanj, št. 7/96 in 6/08) Občina Šoštanj objavlja RAZPIS ZA ZBIRANJE PREDLOGOV ZA PODELITEV PRIZNANJ OBČINE ŠOŠTANJ V LETU 2009 1. Ponudbe za podelitev lahko vložijo strokovne ustanove, zavodi, društva, organizacije, fizične in pravne osebe. 2. Vrste priznanj v skladu s 3- členom odloka so: • častni občan, • priznanje Občine Šoštanj, • plaketa Občine Šoštanj. 3. Priznanje se lahko podeli posameznikom, skupinam, organizacijam in skupnostim, podjetjem, društvom, zavodom ter drugim pravnim osebam. Priznanje se lahko podeli tudi uglednim gostom oz. delegacijam, ki uradno obiščejo občino. 4. Priznanje se podeli: za dosežke, ki prispevajo h kvaliteti življenja občanov in imajo pomen za razvoj in ugled občine na področju gospodarstva, znanosti, umetnosti, kulture, športa ter humanitarnih in drugih dejavnosti. Priznanje se podeli tudi za izkazano izredno požrtvovalnost, hrabrost in človekoljubnost ob izjemnih dogodkih. 5. V letu 2009 so predlagana naslednja priznanja: • eno priznanje za častnega občana, • dve priznanji Občine Šoštanj, • plakete Občine Šoštanj. 6. Predlog za podelitev priznanj mora vsebovati naslednje podatke: • naziv in naslov predlagatelja, • naziv in naslov kandidata za podelitev priznanja, • vrsta priznanja, za katerega se predlaga, • utemeljitev predloga 7. Predlog naj se pošlje na naslov: Občina Šoštanj, Komisija za priznanja, Trg svobode 12, 3325 Šoštanj, od 1. 7. 2009 do vključno ponedeljka, 17. 8. 2009 do 12 ure. Upoštevali bomo samo predloge, ki bodo do tega dne do določene ure že dejansko prispeli na zgornji naslov. 8. Komisija za priznanje si pridržuje pravico, da po roku dospelih in nepopolnih predlogov ne bo obravnavala. Predsednik Komisije za priznanje pri Svetu Občine Šoštanj Roman Kavšak, i. r, Slovenska lipa, simbolično posajena in blagoslovljena ob rojstnem dnevu slovenske države, je v teh letih zrasla in pognala močne korenine. U7 Revija za kulturna in druga vprašanja občine Šoštanj in širše. Izdaja Zavod za Kulturo Šoštanj Trg Svobode 12, 3325 Šoštanj zanj Kajetan Čop, direktor Izdajanje Lista finančno omogoča Občina Šoštanj, zanjo Darko Menih, župan. Fotografija na naslovnici Dejan Tonkli Uredila Milojka Komprej Lektoriranje Jožica Andrejc (za razpise in objave odgovarja naročnik) Oblikovanje Tomaž Smolčnik Tisk Eurograf d.o.o. Natiskano 900 izvodov. Vse sodelavce prosimo, da prispevke za LIST št. 8 (avgust 2009), pošljejo najkasneje do 15. avgusta 2009. ISSN 1581-8373 Intervju meseca: Borut Cerar NAGRADNO VPRAŠANJE: POZNAMO SVOJ KRAJ? Rešitev nagradnega vprašanja iz številke 05/2009- Na nagradno vprašanje je prispelo šest pravilnih in dva nepravilna odgovora. Pravilen odgovor je: Kipec sv. Florjana, delo kiparja Ljubomira Melanška, ki je na domu krajanov, oziroma gasilskem domu v Lokovici. Izžrebani nagrajenec je Silvo Pokleka iz Lokovice 28 e pri Šoštanju. Nagrajenca prosimo, da se oglasi na sedežu Zavoda za kulturo Šoštanj, Trg svobode 12, III. nadstropje, kjer ga čaka lepa nagrada. In že je pred vami novo nagradno vprašanje, ki se spet glasi: Kaj/kje je to? Odgovore pošljite do 15.8. 2009 na naslov: Zavod za kulturo Šoštanj, Trg svobode 12, 3325 Šoštanj. Izžrebanega čaka lepa nagrada. VSEBINA 4 Uvidnik 5 Naša občina 8 Gospodarstvo 9 Šolski list 13 Aktualno 14 Pogled z druge strani 15 Cerkev 17 Intervju 20 Uspehi 22 Sredina vabi 24 Podobe kulture 25 Poslanka 26 Zanimivi poklici in ljudje 27 Zapisani (v) glasbi 28 Na sončni strani Alp 29 Varovanje naravne dediščine 30 Naša društva 32 Dogodki in ljudje 34 Šport 36 Iz naših KS in društev 37 Finance 40 Kotiček za počitek 42 Križanka 43 Družimo se 44 Fotografija meseca Uv 1dn1 k piše: Milojka Komprej Naj se poletje kar gre svoje skrivalnice, na koledarju smo že obrnili datum s prvim poletnim dnem. Čeprav mi je v avtu zjutraj kazalo 12 stopinj, sem hrabro oblekla kratek rokav in temu primerno natikače. Če je verjeti gregorijanskemu koledarju, ki je v veljavi od leta 1582, potem je bil 21. junija prvi poletni dan. In s tem tudi najdaljši dan v letu. Tako so rekli tudi na radiu in še povedali, da je bil dan dolg nekaj več kot 15 ur. Da se razumemo, dan ima še vedno 24 ur, najbrž je napovedovalka mislila s tem dolžino dneva glede na sonce. No, kakor koli, prvi poletni dan ni bil vreden poletja in tudi drugi ne, ko je moj mož, ki ima na skrbi toplo družinsko vzdušje, še enkrat pred spanjem nadeval v peč centralne kurjave. Ob misli na koledar sem se spomnila, da jih obstaja več vrst in da je bil dolgo časa (in je pri nekaterih še) v veljavi julijanski, kateremu je menda oporekati višek dni. Kar tako na prvo žogo sem se jih še sama spomnila nekaj, npr. lunin, kitajski, azteški, sončev,... ampak v tem kontekstu poletja jih niti ne bi več omenjala. Vemo, da so gregorijanski koledar sprejeli večinoma povsod, v Avstriji leta 1584 in s tem v Sloveniji, a brez Prekmurja. Tam je bil gregorijanski koledar sprejet 1587. leta, ker je Prekmurje spadalo k Ogrski. (Saj se mi je vedno zdelo, da je v Prekmurju čas malo drugačen.) Hec, hec. A da ne zaidem, poznavanje koledarja ni ravno vrhunec moje inteligence, pri poletju sem, ki obeta prijetne počitniške in dopustniške dni. In junij je tak zanimiv mesec. Otroci se veselijo počitnic, učitelji spočitih ušes. Oboji so v tem mesecu pregorevali in skušali nadoknaditi zamujeno. Ob tem pomislim na svoje travme in na travme svojih otrok. Šola je tako zares in služba je tako zares in življenje je tako zares! In se spet zavem, da sem leto dni starejša in da jemljem staranje drugače kot pri dvajsetih ali tridesetih. Ja, ja, pri štiridesetih in še čez so stvari več ali manj znane. In je to fajn in je lepo. In če so sanje in hrepenenja zdaj v drugačnih barvah, so še vedno sanje in hrepenenje je veliko bolj toplo. Spet me je zaneslo. Mogoče zaradi slutnje sivega lasu pod svetlimi prameni, ki jih je spretno porazdelila po lasišču moja skrbna frizerka Martina, mogoče sem še pod vtisom romana Oker, ultramarin in zelenjavni vrt domačega pisatelja Andreja Krevzla. »Kljub večplastnosti vas ta roman nagovarja z neposrednostjo in izjemno toplino,« je o njem napisal literarni kritik. Toplina. Pa sem spet pri toplem. Posledica prvega poletnega dne ali zavedanja, da z leti vsi prepišni hodniki in stopnišča izgubijo svoj čar. A vztrajamo prav zaradi tega, da se lahko v kotičku svojega srca zvijemo v klopčič in pogrejemo svoje premrlo telo. Zadnja številka Lista v tem polletju je pred vami. Pri sestavljanju in zbiranju vsebin me je obhajalo veliko veselja. Nad prispevki in idejami dopisnikov in nad ljudmi, ki so v njih opisani. Nekaj te sladkosti sem bila pri pisanju in urejanju deležna tudi jaz. Ljudje smo tako ... zanimivi ... edinstveni ... čudoviti. In če znaš prisluhniti ne samo besedam, če prisluhneš, kaj ti sporočajo preko govorice telesa, nasmeha, bežnega giba. Kaj vse odkriješ! Čudoviti ljudje, čudovito življenje. V Listu boste našli kar nekaj takih obrazov. Seveda boste našli tudi druge vsebine, upam, da za vsakega nekaj. V njej je veliko šolskih novic in šolarje boste prepoznali, tiste, ki odhajajo. V jeseni jih bodo pozdravila druga šolska vrata. In bo spet leto naokoli in bo spet junij in bo koledar še kar kazal poletje. In zgodbe bodo še kar iste. Preberite List, res je zanimiv in mogoče celo topel. Samo mogoče, kajti ogreli ga boste šele vi, bralci. In prijetno dopustujte. Kjer koli, ni treba na konec sveta, da se človek spočije in nabere moči. Včasih je dovolj sprehod do konca vrta, do gugalnice, ki te prijetno zaziblje med nebom in zemljo. Saj res. Tudi mojih šest mesecev urednikovanja je mimo. Naj velja kateri koli koledar, nekje na neki točki časa vse mine ali se zamenja. In prav je tako. 24. SEJA SVETA OBČINE Redigiran zapisnik 24. redne seje Sveta Občine Šoštanj, ki je bila v ponedeljek, 8. 6. 2009. Na seji je bilo prisotnih 16 svetnikov. Zapisnik je pripravila Milojka Komprej. Ostali prisotni: višja svetovalka za finance Irena Skornšek, višji svetovalec za pravne zadeve Bogomir Brložnik, svetovalka za odnose z javnostmi Barbara Turinek, referent za okolje in prostor Andrej Volk, predsednica Nadzornega odbora Občine Šoštanj Ivana Grudnik, predstavnica revizijske hiše LORIS d. o. o. Antonija Ločičnik ter predstavniki medijev. Sejo je vodil župan in poslanec v DZ Darko Menih, zapisnik je pisala Suzana Koželjnik. Svetnikom se je prvič predstavil višji svetovalec za pravne zadeve Bogomir Brložnik, zaposlen v občinski upravi od aprila dalje. Dnevni red je bil po razpravi in po umiku predloga o zamenjavi točk dnevnega reda (9. točka s 4.), ki ga je podal svetnik Marjan Vrtačnik (SNS) s 16. glasovi ZA potrjen. Brez pripomb sta bila potrjena zapisnik 23. redne seje in zapisnik 2. korespondenčne seje. Sprejem predloga Odloka o zaključnem računu proračuna Občine Šoštanj za leto 2008 je bila ena izmed pomembnejših točk dnevnega reda in svetniki so se je lotili med prvimi. Poslušali so mnenje NO o zaključnem računu proračuna Občine Šoštanj za leto 2008, ki ga je predstavila ga. Ivana Grudnik, predsednica NO. Proračuni Občine Šoštanj so bili veljavni, pri pregledanih postopkih oddaje javnih naročil NO ni odkril posebnih nepravilnosti (kršitev). NO je dal pobudo, da naj dokumentacija vsake zaključene investicije ali projekta vsebuje tudi primopredajni zapisnik in podatek o končni vrednosti investicije. Za delovanje vseh KS v občini je NO ponovno predlagal izdelavo enotnih kriterijev pri poslovanju (kot je uporaba telefona, interneta, zavarovanje premoženja, izplačilo sejnin in drugo). Občinski upravi predlagajo, da aktivno sodelujejo pri projektu vrednotenja in evidentiranja vseh nepremičnin, ki so v lasti Občine Šoštanj. Občini Šoštanj dajejo pobudo, da s svojim delovanjem ustvarijo čim boljše pogoje za razvoj podjetništva in novega investiranja v občini. Nadzorni odbor Občine Šoštanj predlaga Svetu Občine Šoštanj, da sprejme zaključni račun proračuna Občine Šoštanj za leto 2008, ki izkazuje 762.155 EUR proračunskega presežka. Povzetek Poročila o izvajanju notranjega revidiranja Občine Šoštanj za leto 2008 je podala predstavnica revizijske hiše LORIS, d. o. o. Antonija Ločičnik, državna notranja revizorka. V Občini Šoštanj so notranje kontrole ustrezne, zanesljive in uspešne na vseh pregledanih področjih, razen na področju javnih naročil, kjer so šibke. Izvajanje priporočil revizorjev iz prejšnje revizije za odpravo nepravilnosti in nesmotrnosti poslovanja ocenjujejo kot zadovoljivo, razen ukrepov, ki se nanašajo na javna naročila in so delno zadovoljivi. Podajajo pozitivno mnenje k zaključnemu računu proračuna Občine Šoštanj za leto 2008. Ker dodatne razprave ni bilo, so svetniki soglasno izglasovali Odlok o zaključnem računu proračuna Občine Šoštanj za leto 2008. Takoj za tem je sledil sprejem predloga Odloka o proračunu Občine Šoštanj za leto 2010. Svetnik Vojko Krneža (SDS) je podal amandma skupaj s podpisniki. Predlagajo spremembo Odloka o proračunu Občine Šoštanj za leto 2010 tako na prihodkih kakor tudi na odhodkih, in sicer v višini 160.000,00 EUR za namen projekta za izgradnjo brezžičnega interneta za področje celotne občine. Za amandma je bila podana sledeča obrazložitev. Prebivalci Občine Šoštanj, ki živijo izven mestnega jedra kakor tudi večina, ki jih živi izven strjenih naselij v krajevnih skupnostih, imajo otežen dostop do interneta, tako da obstajajo območja, nakaterih do interneta sploh ni možno priti. Zato je Občina Šoštanj naročila projekt za izgradnjo brezžičnega interneta za področje celotne Občine Šoštanj. Z načrtovanim projektom bo pokritost z možnostjo dostopa do brezžičnega interneta 85-90 % celotne Občine Šoštanj. Pri načrtovanju finančne konstrukcije projekta za izgradnjo brezžičnega interneta za področje celotne Občine Šoštanj je potrebno v proračunu za leto 2010 načrtovati namenska sredstva in vključiti sredstva tako na prihodkovni kakor tudi na odhodkovni strani. Pričakovani prihodki se načrtujejo tako na postavki donacije in darila od domačih pravnih oseb in prejetih sredstev iz državnega proračuna. Slednje smo vključili na podlagi javnega razpisa iz ukrepa 322: Obnova in razvoj podeželja, ki v svojem sklopu omogoča pridobitev 50 % nepovratnih sredstev. Za prijavo na razpis pa je dejansko pogoj, da bodo načrtovano investicijo vključili v proračun in v NRP. Predlagani amandma je bil SPREJET na dodatno pojasnilo župana Darka Meniha, ki je povedal, da je Občina Šoštanj imela v proračunu planirana sredstva za moderno elektronsko tablo, ki naj bi bila postavljena v Šoštanju. Občani bi si na tej tabli ogledali različne informacije od onesnaženja zraka in druge podatke. Porodila se jim je ideja, da bi namesto te table raje naredili projekt za izgradnjo brezžičnega interneta za področje celotne občine. Tako je v sodelovanju s TEŠ-em prišlo do realizacije te ideje s člani projektne skupine, ki je izdelala projekt. Menil je, da občani sedaj bolj potrebujejo internet kot to informativno tablo, do katere bodo prišli še kasneje. Po obrazložitvi Odloka o proračunu Občine Šoštanj za leto 2010 višje svetovalke za finance Irene Skornšek je bil le-ta dan v razpravo. Svetnica Vilma Fece (LDS) je vesela, ker so se povečala sredstva za delovanje mladinskega centra. Zanima jo, komu morajo predložiti program delovanja oziroma kdo bo ta program potrdil. Veselaje tudi, dase predvidevajo določena sredstva za eventualno subvencioniranje odvoza in sortiranje komunalnih odpadkov. Situacija bo do konca leta verjetno precej kritična, če se bo resnično zaprla deponija. Žalostna pa je, da se niso dotaknili pomislekov glede financiranja izgradnje kegljišča. V letošnjem oziroma Vilma Fece se zavzema za mladinski center, foto: Dejan Tonkli v naslednjih letih je prisotna precej velika investicijaza izgradnjo kegljišča, ki je predvidena v vrednosti 1.720.000 EUR. Investicija za izgradnjo športnega parka pa je velik zalogaj in vreden samo 992-940 EUR. Pri teh številkah ji zneski investicij ne gredo skupaj z vidika investiranja in jo zanima, kakšno kegljišče bodo imeli. V vsakem primeru je z namenjenimi sredstvi za delovanje mladinskega centra kakor s sredstvi za subvencioniranje odvoza in sortiranje komunalnih odpadkov zadovoljna. Potrdila bo predlog Odloka o proračunu Občine Šoštanj za leto 2010. Ker ni bilo več razprave je Svet Občine Šoštanj sprejel Odlok o proračunu Občine Šoštanj za leto 2010 z vključenimi spremembami. V nadaljevanju so potrdili Sklep o letnem načrtu pridobivanja in razpolaganja z nepremičnim premoženjem Občine Šoštanj za leto 2010 ter Odlok o koncesiji za opravljanje lokalne gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov v Občini Šoštanj. K odloku je svetnik Vojko Krneža (SDS) podal dodatno pojasnitev predvsem na 10. m\ \\ za razvoj malega gospodarstva, ki nanj ni imela pripomb. Komisija je sprejela sklep, da se pravilnik v predlagani obliki predlaga Svetu Občine Šoštanj v sprejem. Pravilnik je bil brez razprave sprejet. V naslednji točki dnevnega reda so svetniki obravnavali Predlog sklepa o imenovanju člana Nadzornega sveta Komunalnega podjetja Velenje, d. o. o. Kratko obrazložitev k 9. in 10. točki dnevnega reda je podal predsednik komisije za mandatna vprašanja, volitve inimenovanjaPeterRadoja. Komisija KMWI se je sestala in pregledala predloge, ki so prispeli v predvidenem roku. Po krajši razpravi je komisija predloge izglasovala in za člana Nadzornega sveta Komunalnega podjetja Velenje imenovala Viktorja Dreva, za predstavnike Sveta zavoda Osnovne šole Šoštanj pa izglasovala Vilmo Fece, Branka Sevčnikarja in Draga Korena. Svetu so predlagali, da ta dva sklepa sprejmejo. Župan Darko Menih je pojasnil, da je k 9. točki dnevnega reda predlagan amandma o tajnem glasovanju. Drago Koren bo v svetu Zavoda OŠ, Viki Drev, zadaj glasov za NO Komunalnega podjetja Velenje. / foto: člen tega odloka, ki govori o koncesionarjevem pravnem monopolu. Sam pri sebi je prišel do zaključka, da je to tisti odlok, ki bo reguliral zbiranje in odvoz odpadkov, za katerega je bila ustanovljena tudi nova firma PUP-Saubermacher ROSIO, za katerega so glasovali tudi na dveh korespondenčnih sejah. Ta člen govori tudi o tem, da bo lahko zaenkrat zbiralo in odvažalo smeti podjetje ROSIO, ki pa še mora pridobiti koncesijo. Ta člen daje jamstvo, da ne bodo naprtili občanom Občine Šoštanj oziroma širše vsem v Šaleški dolini dodatnih obveznosti po izgradnji objektov za sortiranje odpadkov. Sam ta odlok podpira, saj si vsi prizadevajo, da bi bili ti stroški odvoza in sortiranja čim manjši. Pravilnik o dodeljevanju sredstev za pospeševanje razvoja malega gospodarstva v Občini Šoštanj je na kratko obrazložil referent za okolje in prostor Andrej Volk. Pravilnik bo služil kot osnova za izvedbo javnega razpisa za dodeljevanje sredstev za pospeševanje razvoja malega gospodarstva v Občini Šoštanj. Predlagani pravilnik je predhodno obravnavala že komisija levo pa dobil potrebnih Dejan Tonkli Svetnik Marjan Vrtačnik (SNS) je s podpisi svetnikov podal zahtevo o tajnem glasovanju. Ker se je svetnik Štefan Szabo (LDS) javno izrekel, da podpira Viktorja Dreva za člana v Nadzorni svet Komunalnega podjetja Velenje, je predlagal županu, da v komisijo za tajno glasovanje imenuje drugega člana. Župan Darko Menih je predlagal petnajst minut odmora za pripravo tajnega glasovanja in predlagal komisijo za izvedbo tajnega glasovanja v sestavi Marjan Vrtačnik, član, Drago Kotnik, član, in sam kot predsedujoči za predsednika komisije. Predlog je bil izglasovan. Po končanem tajnem glasovanju je komisija pregledala vse glasovnice in predsednik komisije župan Darko Menih je razglasil volilne rezultate. Za predlog Sklepa o imenovanju člana Nadzornega sveta Komunalnega podjetja Velenje, d. o. o. je bil izid glasovanja sledeči: Za tajno glasovanje je bilo pripravljenih 20 glasovnic. Glasovalo je 16 svetnikov, ki so bili prisotni na 24. redni seji Sveta Občine Šoštanj. Glasovali so o sprejemu predloga Sklepa o imenovanju člana Nadzornega sveta Komunalnega podjetja Velenje, d. o. o. Oddanih je bilo 16 glasovnic. Med oddanimi glasovnicami je bilo 16 veljavnih in nič neveljavnih glasovnic. ZA je glasovalo 6 svetnikov, PROTI je glasovalo 10 svetnikov. Na osnovi rezultatov je komisija ugotovila, da s 6 glasovi ZA in z 10 glasovi PROTI Sklep o imenovanju člana Nadzornega sveta Komunalnega podjetja Velenje, d. o. o. NI SPREJET. Svet ne sprejme Sklepa o imenovanju člana Nadzornega sveta Komunalnega podjetja Velenje, d.o.o. Viktorja Dreva, kot je bil predlagan. Pod točko 10. so svetniki sprejeli Sklep o imenovanju članov Sveta zavoda Osnovne šole Šoštanj. Predstavniki ustanovitelja v Svet zavoda Osnovne šole Šoštanj so VILMA FECE, Cesta talcev 2/a, Šoštanj, FRANC BRANKO SEVČNIKAR, Topolšica 206/a, Šoštanj in DRAGO KOREN, Lokovica 143/a, Šoštanj. ODGOVORI NA VPRAŠANJA SVETNIKOV Svetnik Leopold Kušar (DeSUS) je zopet pozval, da mu občinska uprava vrne vse originalne pritožbe glede vračila sredstev za telekomunikacijsko omrežje, ki jih je naslovil na Občino Šoštanj. To pa traja že dve leti. POBUDE IN VPRAŠANJA SVETNIKOV Svetnico Vilmo Fece (LDS) zanima objava informacije v šoštanjskem Listu glede objave o rušenju zgradbe bivše Kovinotehne. Zanima jo, kdo je pridobil gradbeno dovoljenje za rušenje zgradbe in kdo je zrušil to zgradbo. Že na prejšnji 23. redni seji Sveta Občine Šoštanj je postavila vprašanje glede javno zasebnega partnerstva na lokaciji bivšega bazena oziroma novega trgovskega centra. Zanima jo, ali je to javno zasebno partnerstvo, kakšen delež bo Občina Šoštanj imela pri odkupih parkirišč, ker v proračunu ni jasno napisano, kakšen je delež kegljišča v tem delu oziroma kakšno je razmerje kapitala na tej lokaciji. Svetnik Roman Kavšak (N.Si) je podal pobudo, da bi v nedeljo vsi prispevali kakšen glas za MePZ Svoboda, ki nastopajo v finalu oddaje Spet doma in bi bila velika promocija za Občino Šoštanj, če zmagajo. Župan Darko Menih je nato zaključil sejo. novice L___________________A OPORNI ZID V LOMU V Lomu pod lokalno cesto LC 410 040 so se v začetku tedna začela izvajati dela za izgradnjo kamnite zložbe. Dela, ki bodo končana predvidoma v začetku julija, izvaja Andrejc, d.o.o. Cesta bo v času izgradnje opornega zidu delno zaprta tekom gradnje. Vse uporabnike ceste naprošamo, da prilagodijo vožnjo razmeram na cesti, da upoštevajo prometno signalizacijo, predvsem pa za strpnost. SANACIJA PLAZU V TOPOLŠICI V Topolšici se je v začetku tega tedna začela izvajati sanacija plazu na javni poti JP 910 220 v Topolšici pri domačiji Vržišnik. Dela, ki bodo končana predvidoma v roku 14 dni, izvaja Hriberšek Stanko s.p. Na odseku se izvaja armiran betonski oporni zid, ki bo izboljšal varnost in omogočil normalno prometno stanje. Cesta bo v času izvajanja del delno zaprta, zato naprošamo vse uporabnike ceste za strpnost. RESTAVRATORSKI POSEGI V VILI MAYER V Vili Mayer, ki jo Občina Šoštanj prenavlja s pomočjo sofinancerskih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in Ministrstva za kulturo RS, ki sofinancirata 95 % upravičenih stroškov, so 1. junija stekla obsežna restavratorska dela, ki jih izvaja Restavratorski atelje Bogovčič Triptih d. o. o. iz Ljubljane. IZGRADNJA REKREACIJSKEGA IN KULTURNEGA SREDIŠČA RAVNE Pogodba za projekt izgradnje »Rekreacijskega in kulturnega središča Ravne« je bila podpisana v začetku maja letos. Izvajalca Esotechd.d., Velenje in Mins No.l, Velenje sta začela s pripravljalnimi deli in izkopom. Dela tečejo po dogovorjenem terminskem načrtu. Dela v Ravnah so na tleh ASFALT NA DRŽAVNI CESTI V nedeljo, 14. junija 2009, so na regionalni cesti - državna cesta R2-425 Šoštanj-Šentvid - izvedli asfaltno podlago. Investicija je potekala v dveh delih. Na odseku od mostu do železniške postaje je dela izvajal Vegrad, d.o.o. v sklopu izgradnje novega trgovskega centra, ki ga gradi Toming Consulting, d.o.o. Od železniške postaje do križišča pri vrtcu Šoštanj - enota Brina, pa je dela izvajal Slemenšek, d.o.o. za Direkcijo RS za ceste in Občino Šoštanj. Izvedbi asfaltne podlage je sledila še izvedba horizontalne signalizacije (osne črte, zebre,...). Šoštanj se veseli posodobljenih cest. POJASNILO: Gradbeno dovoljenje za rušenje stavbe bivše Kovinotehne je pridobil Toming Consulting, d.o.o. in ne Občina Šoštanj, kot je bilo po pomoti navedeno v Listu št. 4,24. April 2009, str. 5. Zaradi pomote se opravičujemo. Priprave na restavriranje so trajale dva meseca, restavratorskih priprav in zdajšnjih posegov pa so se lotili še posebej skrbno. Zahtevna dela opravlja ekipa, ki jo sestavlja skupina strokovnjakov z različnih področij: restavratorji likovnih umetnin (stenskih poslikav, vitraža, štukatur ...), restavratorji lesa, slikarji, kiparji, kovač, ključavničar, mizar, steklar in drugi. Po prvotnih predvidevanjih naj bi se dela odvijala v treh prostorih. Sedaj pa so odkrili nove poslikave še v spodnji etaži v veži, na stopnišču in na spodnjih straneh stopnišča. Vse na novo odkrite poslikave so podobne ostalim, že odkritim. Gre za večbarvne obrobe sten, stropne iluzionistične okvire in stropne rozete. V veži v pritličju so na stropu odkrili tudi pozlato na štukaturnem okviru, ki je bila skrita pod več plastmi beleža. Konservatorski nadzor nad izvedbo restavratorskih del opravlja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje. Delo poteka zelo precizno. VELIK PORAST INOVATIVNOSTI Podeljenapriznanjaindiplomezanajboljše inovacije v SAŠA regiji za leto 2008. V začetku junija je Savinjsko-šaleška gospodarska zbornice (SŠGZ) na priložnostni slovesnosti (2.6.09) v Centru Nova v Velenju podelila priznanja in diplome za najboljše inovacije v SAŠA regiji za leto 2008. Na javni razpis v lanskem letu je prispelo v ocenitev 25 predlogov IVO sodelovanje v natečaju. Vstop do nacionalnega nivoja ter prijavljanja patentov je namreč tesno povezan z regionalnimi zbornicami ter posredno z Gospodarsko zbornico Slovenije. Inovativno dejavnost ter dosežene rezultate v SAŠA regiji je pohvalila tudi podsekretarka v Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Erika Glasenčnik. Dr. Cvetka Tinauer je izrazila pričakovanje, da bo država v prihodnje spodbujala trajnostno inoviranje na hišni aparati Nazarje kar dve zlati ter Gorenje d.d. ob sodelovanju največje skupine inovatorjev za novo generacijo kuhalnih aparatov širine 600. Prireditvi ob rob bi lahko dodali kot zunanji opazovalec, da je kljub pomanjkanju finančnih sredstev, SŠGZ odločilni motor za koordinacijo nujnih ukrepov, izobraže- vanje, vplivanje na gospodarski in politični dialog z državo ter ne nazadnje za vzpodbujanje inovativne dejavnosti. Tudi v Šoštanju so priznani inovatorji. / foto: Jože Miklavc Jure Sevčnikar prejema priznanje iz rok dr. Cvetke Tinauer. foto: Jože Miklavc inovacij od 15 predlagateljev, od tega od enega samostojnega inovatorja, ostale od poslovnih sistemov s tega področja. Inovacije je izvajalo ali pri njih sodelovalo kar 134 inovatorjev, kar je v obdobju enajstih let tovrstnih aktivnosti SŠGZ svojevrsten rekord. Predsednik komisije za inovacije pri SŠGZ Bojan Stropnik je poročilu na slovesnosti povedal, da so med lanskoletnimi prijavljenimi inovacijami prevladovala, tako pa je bilo tudi prejšnja leta, profesionalne inovacije. To pomeni, da je večinski delež le teh iz tehničnih okolij ter predvsem iz proizvodnih podjetij, kjer se zavedajo, da je inovativnost temelj razvoja in produktivnosti. Ponovnaobčutnarastinovacijske aktivnosti po dveletnem občutnem upadu, kaže na vzpodbujanje produkcijskega in delovnega okolja prav v času, ko je zaradi gospodarske krize tovrstna dejavnost še kako nujna. Zagotovo pa to pomeni, da je svojo nalogo odlično opravila tudi SŠGZ s svojo stalno komisijo, ki je orala ledino in je v desetletju ustvarila profesionalen sistem ter zaupanja vreden odnos do predlagateljev inovacij. Kot je bilo slišati od direktorja SŠGZ Francija Kotnika ter predsednice te institucije dr. Cvetke Tinauer, si bo ta institucija tudi v prihodnje prizadevala ustvarjati takšne pogoje, ki bodo pritegnili tudi manjša podjetja, njihove menažerje, razvojnike, tehnologe in druge strokovnjake ter samostojne podjetnike, da bi jih v prihodnje v večji meri motivirala za eni strani z različnimi spodbudami in davčnimi olajšavami, na drugi strani pa z lastnim trajnim inoviranjem, kar bi s časom lahko postala od proizvodnje neločljiva funkcija slehernega produkcijskega procesa. To pa bo pomenilo tudi konkurenčno sposobnost na domačem, evropskem in globalnem trgu, kjer smo že zdaj soočeni z neizprosno konkurenco. Na slovesnosti so podelili eno diplomo za profesionalno inovacijo, dve bronasti priznanji za splošne inovacije ter šest bronastih priznanj za profesionalne inovacije. Srebrna priznanja za profesionalne inovacije je prejelo šest predlagateljev, zlato priznanje za splošne inovacije en predlagatelj ter zlata priznanja za profesionalne inovacije kar šest predlagateljev. Bronasto priznanje za splošne inovacije je prejel Jurij Sevčnikar iz Lokovice za varnostni podstavek za kolesa ter isti avtor tudi srebrno priznanje za splošne inovacije za Podporo prenosnim terminalom pri skladiščnem poslovanju. Bronasto priznanje za profesionalno inovacijo za Polavtomatsko etiketirko s pnevmatsko datumirko za lepljenje samolepilnih etiket na konusno embalažo so prejeli: Vladka Kaiser, Peter Komarički in Mojca Kaiser iz podjetja Kaiser-konstrukcije in proizvodnja opreme iz Raven pri Šoštanju. Zlata priznanja pa so prejeli skupina avtorjev iz Premogovnika Velenje, Gorenje d.d. - program Indop in Orodjarna d. o.o., HTZ Velenje, BSH Slovesnost, katero so popestrili s kulturnim programom nadarjeni mladi glasbenice in glasbeniki , študentje akademije za glasbo v Ljubljani (iz našega okolja), so zaključili s prijetnim druženjem. INOVATOR JURE SEVČNIKAR Jure Sevčnikar se je zaposlil na svoje prvo delo kot kovinostrugar v Kleparstvo Šoštanj, svojo prvo in dolgoletno obrt pa je pričel na svojem domu v Lokovici leta 1974 z izdelavo lesne galanterije. Znanje strugarstva mu je prav prišlo, z leti pa ga je »izpilil« in postal mojster svojega poklica. Prvo idejo za inovacijo mu je svetoval Alojz Pirečnik, kasneje pa je skoraj pri vsakem novem naročilu kaj izboljšal, pocenil in poenostavil. Kot zanimivost je povedal, da je skupaj s še dvema partnerjema izdelal za nemški trg kar dva milijona lesenih kock za družabne igre. Šele v zadnjem času pa je svoje novosti predstavil tudi komisiji za inovacije pri Savinjsko šaleški gospodarski zbornici in uspel s predlogoma. Prejel je bronast priznanje za splošne inovacije za varnostni podstavek za kolo (proti kraji) ter srebrno priznanje za izdelavo predkurišča ali peč na lesno biomaso (tudi malo peč za kurjenje v gospodinjstvih), ki jo lahko izdela za bistveno nižjo ceno, izkoristek lesnih sekancev ali briketov pa je zelo povečan. To ej v tem času izjemnega pomena, saj so lahko prihranki zelo prepričljivi. Jože Miklavc LIKOVNI SVET OTROK 2009 "Jaz iščem samo eno - da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem. " (Pablo Picasso) V soboto, 23. maja, so v avli OŠ Šoštanj postavili na ogled 41. razstavo LIKOVNI SVET OTROK, ki jo je odprl minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Razstava LSO v Šoštanju je letni pregled otroške likovne ustvarjalnosti od vrtca do konca osnovne šole. Ne glede na dolgoletno tradicijo, razstava vedno ponuja obilo svežih idej in kaže na ustvarjalno zagnanost predšolskih otrok, vseh likovnih področij. Površinsko razgibanost v likovnih delih, ki je bila tokratna rdeča nit, so učenci dosegali v risbah in slikah s premišljenim stiliziranjem najrazličnejših predmetov. V grafikah pa sledimo, ob mehanskem poseganju v matrico, tudi mnogim odtisom, ki posnemajo naravne strukture različnih tkanin in oblik, posnetih iz narave. Tiskanje in pretiskovanje z obračanjem ali delnim pokrivanjem matrice daje nekaterim grafikam posebne učinke v smislu površinske razgledanosti. Kiparska dela že sama po sebi omogočajo reliefne površine, kar so mnogi učenci na likovno zanimiv način tudi izvedli.Na področju brez pretirane uporabe likovne teorije. Tako kot običajno so tudi letos največ likovnih del za razstavo prispevali učenci predmetne stopnje osnovnih šol. V teh delih je viden bolj zavesten pristop h gradnji likovnega dela. Strokovna komisija, ki so jo sestavljali visokošolski učitelj (doc. dr. Matjaž Duh, predsednik komisije) in asistentki s Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru (asistentka mag. Janja Batič in asistentka Jerneja Herzog, prof), je za kakovostno mentorsko delo podelila nagrade petim likovnim pedagogom, in sicer Vlasti Markočič (Osnovna šola Dobravlje in Osnovna šola Dutovlje), Miji Žagar (OŠ Šoštanj in OŠ Razstavo je odprl Minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič. Zanimive izdelke so si skupaj ogledali ravnateljica šole mag. Majda Zavšnik Puc, župan občine Šoštanj Darko Menih in dr. Igor Lukšič. učencev osnovnih šol in njihovih mentorjev. Začetki te razstave segajo v leto 1969, ko je luč zagledala prva razstava, imenovana Likovna razstava učencev osnovnih šol. Uresničila se je želja Majde Lesničar, učiteljice likovne vzgoje, in takratnega ravnatelja OŠ Karla Destovnika Kajuha Karla Kordeša. Že ob tej prvi razstavi, na kateri je z likovnimi izdelki sodelovalo 22 slovenskih osnovnih šol, je bila izražena želja, da bi tudi v prihodnjih letih nadaljevali z razstavljanjem in da bi se povečalo zanimanje in sodelovanje učiteljev likovne vzgoje in njihovih učencev. Letošnja manifestacija je že 41. po vrsti. Razpisana tema Od reliefa in plastike k materialni sliki, risbi, grafiki je bila dovolj široko zasnovana in je omogočala učencem, da se ji približajo preko najrazličnejših likovnih tehnik in z upodobitvijo raznolikih motivov. Na razpis so se učenci odzvali z likovnimi deli z Alenka Venišnik kiparstva najdemo ob običajnih in pogostih materialih tudi nekaj inovativnih pristopov pri uporabi lepenke kot izhodiščnega materiala. Ustvarjalna uporaba žice, volne, blaga, različnih kovinskih in plastičnih folij, ki so temelj razgibanim kiparskim formam, je te materiale postavila ob bok tradicionalnemu kiparskemu materialu - glini.Na razstavi je razstavljenih tudi nekaj prostorskih tvorb, ki zaokrožujejo likovno pestrost razstave.Kot je bilo na dosedanjih 40 likovnih razstavah že običajno, je tudi na letošnji starostni razpon razstavljavcev zelo velik. Na razstavi LSO so razstavljena dela najmlajših otrok iz vrtcev, prav tako pa tudi likovna dela učencev, ki bodo letos končali osnovnošolsko izobraževanje. Otroci iz vrtcev se predstavljajo z risbami iz slikami, kjer je čutiti primaren odnos v polnjenju temeljnika v smislu stabilnosti in uravnoteženosti. Pri osnovnošolcih, ki prihajajo iz nižjih razredov osnovne šole, je v likovnih delih na ploskvi zaznati neposreden pristop Mija Žagar Šoštanj, podružnica Ravne), Mirandi Rudež (OŠ Dutovlje), Vasji Nanutu (OŠ Hrvatini in OŠ Istrskega Odreda Gračišče) ter Alenki Venišnik (OŠ Šoštanj). Posebne pohvale pa prejmejo še štiri osnovne šole in vrtec. (Povzeto po katalogu Likovni svet otrok 2009) Tako kot vsako leto so se učenci OŠ Šoštanj skupaj s svojimi mentorji potrudili pri programu letošnje otvoritve. Največ se je prepevalo, saj je letos "glavno besedo” imel prav zbor pod vodstvom Metke Berk. Sprehod po hodnikih, ki so polni čudovitih izdelkov, ter kramljanje ob obloženi mizi pa so zagotovo pripomogli k temu, da je bilo to popoldne še lepše. Naj omenim še, da je natečaj Likovni svet otrok od šolskega leta 2007/2008 v koledarju tekmovanj iz znanj Ministrstva za šolstvo in šport. In kot je na otvoritvi dejala ravnateljica OŠ Šoštanj mag. MajdaZaveršnikPuciMorazz umetnost je gotovo eden izmed načinov, da čim bolj pristno izrazimo svoje doživljanje, sprejemanje sebe in okolice ter izpovemo svoje čustvovanje. Vsak mladi ustvarjalec je lahko še posebej ponosen, če s svojimi likovnimi deli zastopa šolo in s tem pripomore k njeni prepoznavnosti v širšem prostoru. Najbolj pomembno pa je vedeti, da skrivnost uspeha ni v tem, da človek dela tisto kar ljubi, ampak ljubi tisto kar dela. Vesna Panič Foto: Bogomira Klinc Vrčkovnik Šolski listih MSPSŠolski list! l;lsi°SŠolski list)sH Msl°Sšolski lishs!l I^PSŠolski listls!l Wsl°SŠolski listi®1! [>lsl0SŠolski lisbs!l Ptsl°SŠolski listls!l Msioggoigw listisi! MSPSŠolski listen IWSŠolski fed®* WSI°SŠolski lishs!l klsl0SŠa§iki Šolski list)31 i:lsi°Sšolski list)1: »Pic Šolski list»sH IWSSoIski listi3!! WSSolski listisi! MsPgSolsW list)sH Mspgšolski listi3!! WS|OgŠolski listisi! !W>$Šolski listi'3'! 'WS Šolski list)3« MSR? Šolski listi "! Šolski listih PPKTiŠt^ki list' BRALNA ZNAČKA 2009 V cvetu leta, 26. maja 2009, je napočil trenutek, ko smo učenci in mentorji OŠ Šoštanj izrekli: “Uspelo je nam in ponosni smo, da smo osvojili priznanje Bralne značke!” Tone Pavček nas vsako leto s svojo ljubeznijo do pisane besede vedno znova navdihuje z njegovo s srcem pisano in izrekljivo poetiko, ki pravi, da je knjiga kot prva ljubezen, ki bo nas v spominih obiskala, ko nam bodo osiveli lasje, da bo z nami skozi različna obdobja in tudi kadar bomo sami, bo njen glas nam zašepetal iz listov nežni stih. Za vse, kar se trudimo, je vredno pohvale, pa naj bo to le beseda ali lepa misel. Z zadnjo, lepo mislijo, nas je v nagrado pospremila ravnateljica, ki nam je tudi zaželela, da bi veselje do branja knjig ostala vrednota za vse življenje. Tako smo vsi, ki smo letos osvojili bralno priznanje, bili nagrajeni ne le s pohvalo, temveč tudi s privlačno nagrado - od 1. do 6. razreda so si ogledali animirani film Divji valovi, od 7. do 9- razreda pa dramo Somrak. Nagrada je bila edinstvena, saj smo bili oproščeni pouka in uživali v razburljivem filmskem spektaklu. Za vas, mlade in manj mlade bralce in nebralce, naj izrečem še zaključno misel o knjigah, ki so kot zvezde na nočnem nebu. Nešteto jih je in tako daleč so, da se zaradi tega mogoče ne upamo poseči po njih! A zamislite se, kako temno bi bilo, če bi nekoč vse te knjige, to skrivnostno svetlikajoče se obzorje naših misli, ugasnile in prenehale oddajati neomajno moč človeškega znanja in domišljije. Drznite si brati! Klementina Borovnik, Tomaž Repenšek, OŠ Šoštanj Ponosni na osvojeno bralno značko. / foto: arhiv šole Ravnateljica je vse pohvalila. / foto: arhiv šole PREDAJA KLJUČA V sredo, 10. 6. 2009, smo osmošolci doživeli prijetno preizkušnjo. Predaja ključa je na OŠ Šoštanj že tradicija, zato so nam jo tudi letos zagodli devetošolci. Po tradiciji naj bi zapustili ključ šole najbolj uspešnemu razredu med osmošolci. Ker so lani zmagali 9- d, so letos oni sestavljali naloge in vodili program. Prva naloga je bila petje fantov, kjer ni manjkalo smeha, temveč posluha. V drugi nalogi so morala dekleta olupiti in pojesti banano samo z usti. Tretja naloga je bila pretakanje vode po slamici. Najbolj pa smo se zabavali pri 4. nalogi, kjer je moral fant z zavezanimi očmi prehoditi pot z ovirami, deklica pa mu je dajala navodila. V dveh razredih sta fanta pot prehodila v manj kot dveh minutah, v enem razredu pa je učenec hodil skoraj štiri minute in pol. Pri zadnji nalogi pa je sodeloval cel razred, in sicer pri prenašanju vode z lončkom v vrč. Pri tej nalogi pa je zmagal 8. d, ki je ves čas nazadoval. Pri nalogah vsekakor ni manjkalo smeha. Tudi pretirane tekmovalnosti se ni čutilo. Na koncu pa je sladko zmago slavil 8. b, ki so morali za nagrado poiskati ključ v škatli polni drugih ključev. Na naši šoli je predaja tradicija, kjer se vsi razredi zelo zabavamo, sploh tisti, ki ne tekmujejo. Držimo pesti, da bodo drugo leto tudi letošnji zmagovalci, 8. b razred, poskrbeli za visoko gora veselja. Klementina Borovnik, 8. d, OŠ Šoštanj Predaja ključa. / foto: arhiv OŠ Ključ si je bilo treba izboriti. / foto: arhiv OŠ OSNOVNA ŠOLA ŠOŠTANJ ZMAGALA V AKCIJI EKO-PAKET V torek, 16. junija, je na Osnovni šoli Šoštanj potekal zaključni dogodek akcije Eko-paket. V akciji, ki jo je Tetra Pak d.o.o. v sodelovanju s podjetjem Saubermacher Slovenija letos organiziral že četrtič zapored, je sodelovalo 38 osnovnih šol in vrtcev s širšega štajerskega območja. Skupaj so zbrali 465.985 kosov odpadne embalaže Tetra Pak. Zbrane so nagovorili ravnateljica OŠ Šoštanj, mag. Majda Zaveršnik Puc, župan Občine Šoštanj in poslanec v državnem zboru, gospod Darko Menih in direktorica Saubermacher Slovenija d.o.o., mag. Mojca Letnik. Poudarili so, da je namen akcije ozaveščati mlade, o pomenu ločenega zbiranja in oddajanja odpadne embalaže Tetra Pak. Gospa Sonja Kožul, direktorica za varstvo okolja in komunikacije, Tetra Pak d.o.o, je podelila DAN CESTNO PROMETNIH PREDPISOV NA OSNOVNI ŠOLI ŠOŠTANJ Osnovna šola Šoštanj je skupaj z občinskim svetom za promet in vzgojo v cestnem prometu ter policijo organizira v četrtek, 18. junija 2009, v okviru tehničnega dneva na osnovni šoli dan cestno prometne varnosti s ciljem, da bi tudi preko osnovnošolcev vzpodbudili večjo ozaveščenost vseh udeležencev v prometu. Dogajanje je potekalo pred Osnovno šolo Šoštanj in v razredih. V posamezne predstavitve so bili 43. FINALNI TURNIR ZA PIONIRSKI FESTIVAL 2008/09 V torek, 29. maja 2009, je na Osnovni Šoli Šoštanj potekal 43. finalni turnir za pionirski festival 2008/09, pionirji (igralci rojeni 1996 in mlajši). Sodelovale so ekipe: OŠ Mirana Jarca Ljubljana, priznanja in nagrade, ki so si jih prislužili: 1. mesto (do 40 učencev): OŠ Mozirje, Podružnica Šmihel; 2. mesto (nad 40 učencev): OŠ Voličina, Enota Vrtec; 2. mesto (nad 40 učencev): OŠ Gomilsko; 4. Absolutna zmagovalka: OŠ Šoštanj. Podelili pa so tudi nagrade najbolj uspešnim zbiralcem eko-paketov na Osnovni Šoli Šoštanj: 1. mesto Anjajelen, 9 a = 8940 2. mesto Žiga Golob, lc = 2320 3. mesto Žan Novak, 3c = 2286 Kot je povedala mag. Letnikova, je akcija presegla meje zastavljenega, saj je presegla vsa pričakovanja. To je potrdilo tudi dejstvo, da je zmanjkalo eko paketov. Mladi pa so bili v teh mesecih, kolikor je trajala akcija (od 2. marca do 29. maja 2OO9), ozaveščeni o zbiranju in ločevanju odpadkov. Organizatorji so pozvali mlade naj z ločevanjem in ločenim zbiranjem odpadkov nadaljujejo. 1 N ,^l s m . t-u 11 ^ mz foto: arhiv vključeni vsi akterji prometa. Med drugim so bili na sami predstavitvi najzanimivejši avtomobilčki podjetja Junicar d.o.o. s katerimi so se naši osnovnošolci lahko zapeljali po umetno narejeni cesti s simulacijo vseh ovir, ki jih cesta predstavlja, ob tem pa so bila tudi "umetna kolesa", kjer so se kolesarji zapeljali po prometnih poteh. Pouk je bil ves dan usmerjen v prometno varnost. V sklopu dneva cestno prometne varnosti so tudi policisti predstavili svoje delo in ukrepe, učenci pa so si lahko ogledali policijska vozila Andrej Vovk, svetovalec za gospodarstvo OŠ Grm Novo mesto, OŠ Idrija in OŠ Šoštanj. Državni prvak je postala domača ekipa OŠ Šoštanj, drugo mesto je zasedla ekipa OŠ Mirana Jarca Ljubljana, tretjo pa OŠ Grm Novo mesto. Najboljši igralec in strelec pa je bil ravno tako član domače ekipe Kaj Špegel. B.T. Kaj Špegel / foto: Janja Košuta Špegel Šolski list!s!l Wsl°SŠolski listisi! MSI0?Šolski listls!l !>tsl0SÖolski listlsH Msl°3 Šolski listali WSI°SŠolski list)sH Msl°Sšolski listls,l Šolski listisi! iWSSolski listls!l !>tsl0SŠolski listi3!! Wsl°SŠolski list- 3 Šolski šolski listi’ jSolskitetMSI0? Šolski listi’ st§:i I šolski listi5!! MSpg §olski listi' DANES IN NIKDAR VEC ti (hL \ A UH mmzJzi *v if 'šfT w pr 49- /i trni | \ Mi * Z \ ID. rjZ-In ^ 1 A mm r ' jc: |»^CT Ì 1 f w i Uk H »H ^ ‘i Pl Vf J AfT _VjJ MABT Mm ■Mu - *■■■ f . i V«tT LZjmf-Z1**** MM m 'IR'.*- iff «r M _ t J ,0 ? T, ^ iA murr Y i- * ' Ul • rATT jpt, i • fMM \ \H _ /7 f ftim * k 1 iJm ■m fr y**vr \mM * fJL V/i, ^(1 'P-v J. J. f||? k. IB ižLv. "%j h* tv m 9-a (Jožica Andre|c) Mirela Alibegovič, Aljaž Amon, Peter Aristovnik, Ajda Čebul, Katja Drev, Marjeta Drev, Sebastjan Fajdiga, Almedin Grbič, MajaGrobelnik, Sentir Hadžič, Admir Husanovič, Anja Jelen, Tanja Kotnik, Petra Križnik, Almira Paloš, Primož Plaznik, Jure Puc, Barbara Rezman, Jan Rizman, Tjaša Slemenšek, Vid Sovič, Sebastjan Spital, Žiga Školč, Anja Tajnik. 9.b (Irena Rotovnik Aplinc, iniv. Dipl. org.) Miha Brodnik, Jerica Drev, Nejc Galof, Sergeja Hostnik, Darja Krošel, Andreja Krt, Monika Krt, Monika Meh, Lara Menhart, Gregor Menih,Jernej Mravljak, Samir Muratuvič, Jošt Napotnik, Vita Pergovnik, Suzana Podvinšek, Nina Rezoničnik, Tadej Skaza, Uroš Štumpfl, Aleksandra Urbanc, Lea Zacirkovnik, Jan Zakeršnik, Nino Žvikart. 9.C (Marica Rožič) Tadej Anclin, Luka Atelšek, Rok Geršak, Matija Glažar, Tomaž Golob, Aldin Hasič, Deja Kodrun, Urška Kok, Domen Koren, Jan Krneža, Mihael Ledinek, Tomaž Lesnik, Vahida Musič, Monika Orozel, Lea Pogačnik, Luka Rančnik, Žiga Roseč, Maša Silovšek, Mitja Skornšek, Špela Sternad, Tamara Tbtič, Marko Vrabec 9-d (Anica Pudgar) Gašper Andrejc, Anja Bahor, Vid Bahor, Dejana Damjanovič, Vid Delopst, Blaž Fajdiga, Simon Fajtar, Eta Ferenc, Tomaž Golob, Urška Katanec, Blaž Kidrič, Marija Koceva, Vesna Kovač, Miha Lampret, Sandra Laslo, Gregor Menih, Matic Mrak, Rok Ostervuh, Uroš Polovšak, Mirela Rahmanovič, Tomaž Sedovšek, Špela Sevčnikar, Mateja Strožič, Hana Videmšek, Laura Zaveršnik »DEVETOŠOLCI« Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin (GSR) Se dovolj zavedamo posledic sajenja gensko spremenjenih rastlin? Državni zbor je 21. maja po nujnem postopku sprejel Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami. Besedilo je bilo v uradnem listu objavljeno 1. junija, zakon pa je stopil v veljavo 16. junija. Nekateri poslanci so bili proti Nekateri poslanci si želijo začasne prepovedi uporabe zakona. Od ministra za okolje Karla Erjavca pričakujejo sprejetje potrebnih ukrepov za ustanovitev posebne skupine neodvisnih strokovnjakov, ki bi v raziskavi zbrali ustrezne podlage za uveljavitev varnostnega pridržka za Slovenijo. Dodelati je potrebno tudi še podzakonske akte. Po njihovem mnenju za nujni postopek ni bilo nobene potrebe, saj je sezona setve letos že mimo. Če bi poslanci zakon sprejemali po rednem postopku, bi ga lahko podrobneje in bolj tehtno obravnavali. Tako pa je med drugim ostalo odprto poleg ostalega tudi vprašanje, čemu je zakon sploh namenjen, so zapisali v pobudi Državnemu svetu. Državni svet je 27. maja odločal o predlogu za sprejem odložilnega veta na zakon, vendar ga ni izglasoval. Sprejetje zakona spremljali protesti Med tem, ko so v državnem zboru odločali o zakonu, so se pred parlamentom zbrali številni protestniki. Vodila jih je Meta Vrhunc, ki si že dolga leta prizadeva za ekološko pridelavo rastlin, namenjenih za prehrano. Na podlagi nekaterih slabih izkušenj iz tujine, zlasti iz ZDA in Kanade, nasprotniki zakona menijo, da posevki gensko spremenjenih organizmov kot kužna bolezen kontaminirajo gensko čiste in te izginjajo. V nekaj letih pridelovanje gensko čistih rastlin ni več mogoče. Kulturne rastline, ki so človeku tisočletja omogočale preživetje, in ki bi jih morali čuvati kot največji zaklad, bodo sčasoma izrinjene in bodo povsem izginile. Tako bodo za naše zanamce za vedno izgubljene. Ker je zakon sprejet, manjkajo še sicer podzakonski akti -ti naj bi bili sprejeti do začetka prihodnjega leta - in je Državni svet odklonil veto, ostaja še možnost zakonodajnega referenduma, menijo nasprotniki zakona. Pridržek le za koruzo V skladu z evropsko zakonodajo Slovenija ne more sprejeti moratorija na gojenje vseh GSR. Lahko se odločamo le za posamezne primere. Karpomeni,dabizdajprišelvpoštevlevarnostni pridržek proti gojenju koruze MON 810, ki ima edina dovoljenje za pridelavo v Evropski uniji. Če bodo umrle čebele... / foto: Marija Lebar na katera opira svojo odločitev. Sklicevala se je na pet drugih držav EU, ki so ta pridržek uveljavile pred tem. Evropski komisiji do zdaj ni uspelo s predlogom, da bi te države prisilili k umiku varnostnega pridržka. Koncern Monsanto, ki ima patent za omenjeno koruzo, je proti odločitvi nemške vlade vložil tožbo, ki pa je bila zavrnjena. Odziv naše regije na GSO Že pred časom je civilno združenje Inštitut za trajnostni razvoj pozvalo vse slovenske občine, naj svoja ozemlja razglasijo za območja brez gensko spremenjenih organizmov. Pozivu se je pridružila tudi večina šaleških in zgornjesavinjskih občin. Občina Šoštanj je izjavo podpisala že 24.9.2007. Zanašo dolino, kjer je precej ozemlja pod varstvom Natura 2000 in kjer je kar nekaj zavarovanih območij, je še posebej pomembno, da bi ohranila svojo biotsko raznovrstnost in v skladu s smernicami Je to paradižnik? / foto: Marija Lebar Ta koruza je gensko spremenjena tako, da sama proizvaja strup proti škodljivcu koruzni vešči in je zato ni treba tretirati z insekticidi proti omenjenemu škodljivcu. Varnostni pridržek za omenjeno poljščino so na podlagi ugotovitev francoskih znanstvenikov lani sprejeli v Franciji. Letos se je varnostni pridržek odločila uveljaviti tudi Nemčija. Nemška ministrica za kmetijstvo ni navedla, kakšna so nova znanstvena spoznanja, trajnostnega razvoja razvijala okolju in človeku prijazne oblike pridelave hrane in trženje le-te preko tako imenovanega mehkega turizma. Zato nam ne bi smelo biti vseeno, kaj vnašamo v sedaj še dokaj ohranjeno naravno okolje. Vprašanje je tudi, ali bi naše okolje, ki je zaradi različnih škodljivih emisij še posebej občutljivo in si kljub izboljšanju zraka še ni povsem opomoglo, sploh še preneslo tako neraziskano obremenitev. Marija Lebar Piše: Edi Vučina »Ne bo več dolgo, ko bo mesto zasijalo v povsem novi luči in bomo s ponosom lahko rekli, da prihajamo iz Šoštanja.« Takole, precej optimistično, je svoj uvodnik v prejšnjem LIST-u zaključil Tomaž Sinigajda. Lepo je slišati vzpodbudne besede, zlasti od mladih ljudi, ki imajo radi svoje mesto. Omenjeni uvodnik mi je v spomin priklical nekatere občutke, ki sem jih zazrt v prihodnost s sabo prinesel po končanem študiju, oborožen s svežim znanjem in z veliko mero upanja. Kar precej svoje energije sem kasneje vložil v iskanje poti, kako bi uporabil pridobljeno znanje in takrat na propad obsojeni Šoštanj usmeril v »pravo (urbanistično arhitekturno) smer«. Saj ne rečem, bilo je tudi nekaj uspehov. Začelo se je z ureditvenim načrtom in vrnitvijo Marije na nekdanji glavni trg. Sledila je umestitev stanovanjskega kompleksa na območju bivše tovarne gumbov. Uidi za prenovo Kajuhovega parka, izgradnjo lesenega peš mostu čez Pako in projektbarvanjamestnih fasad, lahko rečem, da sem vesel, da sem lahko prispeval svoj del. Če dodam še učinkovito prenovo Pibernikove kavarne, ohranitev pustega gradu in izgradnjo muzeja usnjarstva, sem pa tudi že izčrpal večino omembe vrednih pridobitev, ki jih je mesto doživelo v zadnjih dvajsetih letih. Če na koncu še odštejem kar nekaj objektov, ki jih je mesto izgubilo, pa bilanca ni prav uspešna. Prav je, da tisti, ki še z optimizmom zrejo v prihodnost, še sami poskusijo potisniti zarjaveli voz razvoja naprej po poti. Zdaj, obogaten z številnimi izkušnjami že vem, kako težko je to. To je spoznal tudi vsak, ki je v zadnjih dvajsetih letih mesta, ki bo leta 2011 štelo šele 100 let, poskušal razporejati javni, od davkoplačevalcev pobrani denar in z njim zadovoljiti lokalne volivce. Še vedno je namreč živih tistih nekaj Šoštanjčanov, ki so živeli v času razcveta mesteca pod Pustim gradom. Še vedno je težko tekmovati s podobami iz starih razglednic in zgodbami o času, ko so Šoštanjčani res lahko s ponosom povedali, kje živijo. Seveda je bil to še čas pred vojno, pred »napadi« in »poboji«, pred razvojem »parazitske« energetike. Vsak Župan ali predsednik KS, ki se je trudil ljudem vrniti upanje, se je soočil z nenasitno potrebo meščanov, da hiše ne bi več propadale, da trgi ne bi bili zanemarjeni, da bi se mladi imeli kje zbirati, da bi se mamice lahko varno sprehajale z otroki, da bi upokojenci lahko v miru posedeli na klopci v parku. Vsak je tudi na svoji koži čutil, da ni dovolj, da le asfaltiraš cesto, le zgradiš novo stavbo, le zapraviš nekaj javnega denarja. Ne, pomembno je kako to storiš. Ali ti uspe to kar delaš, narediti s presežno vrednostjo, dodati nekaj originalnega, kar še ni storil nihče pred tabo, pa je odvisno le od ustvarjalne moči, ki jo premorejo le redki posamezniki. A prav zdaj, ko je model organizacije družbe tako rekoč izčrpan, te redke posameznike, ki še znajo sestaviti vizije in cilje za naslednjo generacijo, krvavo potrebujemo. V času, pred dvajsetimi leti, ko se je o pasteh globalizacije pisalo še v redkih neprevedenih knjigah, se je zdelo, da svetla prihodnost še obstaja. Dandanes še vedno premoremo »prihodnost«, a le ta nikakor ni svetlega tona. Kdor si je na svetovni dan okolja ogledal odličen dokumentarni francoski film z naslovom »Zemlja - naš dom«, bo vedel, kaj imam v mislih. Človeštvo je prav v času naše generacije postavilo na glavo ravnovesje, ki se je oblikovalo v štirih milijardah let evolucije našega planeta in zaenkrat ni videti, da smo se sposobni spremeniti. Film, ki so ga snemali in prvič prikazali v več kot petdeset državah naenkrat, sicer poskuša biti optimističen. Apelira na vse nas, da se rešimo odvisnosti od fosilnih goriv, te uskladiščene sončne energije in že končno začnemo uporabljati energijo tam, kjer jo je res v izobilju, pri osnovnem viru - SONCU. Postrganje še preostale uskladiščene sončne energije, ki jo predstavlja lignit, zato ne more predstavljati svetle prihodnosti in ne more vzbujati optimizma. Uidi ustvarjalnosti in razvoja novega modela družbe, ki ga potrebujemo za preboj iz krize, žal ne vzpodbuja. Enako bi lahko trdili kar za večinoma ostarelo in iztrošeno Slovenijo, ki ne omogoča več gospodarskega napredka. V treh največjih evropskih državah (Francija, Nemčija in Velika Britanija) so na volitvah presenetljivo veliko glasov prejele »zelene« stranke, ki ponujajo alternativo dominaciji načela profita. V Sloveniji pa v ekologijo usmerjena politika že vrsto let dosega le zanemarljivo število glasov. Vsa čast posameznikom, kot je Anton Komat ali pa skupina Ekokroga iz Zagorja. Slednjim je celo uspel referendum, na katerem so volivci rekli NE kurjenju odpadkov v tamkajšnji cementarni. Me prav zanima, kdo bo v naši dolini rekel ne, ko bodo v TEŠ-u spet prišli z novim predlogom za kurjenje odpadkov (zdravila, gudron, kostna moka,...?)? Namesto zaključka pa še en citat iztrgan iz omenjenega uvodnika: »Morda je sedaj pravi čas, da se končno sprijaznite z dejstvom, da so spremembe v našem mestu nujne in dobrodošle ...za nas in za prihodnost naslednjih generacij« Lepe pozdrave iz mesteca pod dimniki ! foto: Edi Vučina i asi aunovni pas JANEZ TURINEK r Prišlo je povabilo iz Artič. Tja lahko zaidete zgolj slučajno, ko potujete iz Krškega proti Bizeljskemu ali Brežicam. Za mnoge je tudi le skok iz bližnjih Term Čatež, kjer doživite bogastvo naravnih lepot in dobrot obrobja Kozjanskega, ki se tu začenja. Bližina vseh najpomembnejših slovenskih prometnic na relaciji vzhod-zahod omogoča vsakomur kratek postanek v tem kraju. Ampak jaz sem šla v Artiče (ime spominja na rt, rtič) na posebno povabilo. Da bo na binkoštno nedeljo tam poseben dogodek in posebno ohlajeno vino, me je vabilo sporočilo Janeza Turineka, župnika iz Artič, nekoč krajana Skornega pri Šoštanju. Članek, ki opisuje prelep sončen dan in zeleno naravo, sicer ni po mojem okusu, a tu si ne morem kaj, da ne bi omenila, da so Artiče prelepa vas, od koder se odkriva čudovit razgled na Brežiško-Krško kotlino, hkrati pa človek neizmerno uživa v urejenosti čistega kraja, sredi travnikov, polj, vinogradov, urejenih domačij in ni čudno, da so Artiče uvrščene med najlepše urejene manjše kraje v Sloveniji. Tam je tudi ponosna cerkev sv. Duha, v kateri je bila na binkoštno nedeljo maša in procesija, po njej pa blagoslov kleti v prenovljenem župnišču, katerega so pomagali prenavljati dobrotniki od blizu in daleč. Janez Turinek, vi ste duhovnik. Župnik v župniji v Artičah. Kaj pomeni biti duhovnik? In kaj pomeni biti župnik? Duhovnik skrbi za kondicijo duha. Torej sem duhovnik, ker lahko bi bil tudi »snovnik«. Kot župnik pa si postavljen za dvigovanje duha v točno določeno območje. Trenutno mi pomeni biti duhovnik »veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi« in to mi v Artičah, kjer sem župnijski upravitelj, kar uspeva. Lahko na kratko predstavite svojo faro? Župnija Artiče je nastala po zaslugi cesarja Jožefa 11., ustanovljena 1787. Župnijsko cerkev sv. Duha je posvetil blaženi škof Anton Martin Slomšek. Župnija nima nobene podružnice, obkroža pa jo 7 vasi z okoli 1600 prebivalci, vendar število zelo raste. V Artiče vas je vaša pot prinesla iz Brestanice. Ne glede na to, da je vaše poslanstvo enako, kjer koli službujete, se ljudje vendarle razlikujejo. To nedeljo sem v Artičah začutila, da so vas ljudje sprejeli. Je za župnika pomembno, da ga ljudje sprejmejo za svojega oziroma bi vi lahko rekli, da ste farane sprejeli za svoje? Kaplansko službo sem 3 leta opravljal v rojstni župniji šoštanjskega župnikajožeta Pribožiča, to je v Brestanici. Sedaj pa sem že 3 leta tukaj v Artičah, prišel sem še približno 15 km bližje hrvaški meji. To pomeni še bolj na jug in gotovo so tile tukaj malo drugačni od onih na severu. Z ljudmi je pa takole: blagor tistemu, ki jih zbira za skupno dobro. Prvo leto sem jim delil podobice z napisom: »Tujec sem bil in ste me sprejeli!« Na Binkoštno nedeljo ste povabili ljudi od blizu in daleč, da sodelujejo pri obredu v cerkvi in hkrati v prenovljeni kleti župnišča. Je to dvoje povsem običajno? No, to se zgodi enkrat na 200 let. Pač tako generalne obnove farovške kleti, kot je bila zdaj, v kraju še ni bilo. Za to veliko delo vseh prostovoljcev, ki so bili najprej v velikem številu iz moje rodne Šaleške doline, kot vseh, ki so prihajali na pomoč iz Posavja, smo se Bogu zahvalili pri praznični binkoštni maši, ki jo je daroval moj dragi profesor s fakultete frančiškan Miran Špelič in je potem tudi blagoslovil obnovitvena dela v kleti. Posebej za vaš časopis se želim zahvaliti: najprej odraslim skavtom iz Velenja, pod vodstvom Draga Korena iz Lokovice, ki so prvi pričeli z deli v zapuščeni starodavni kleti. Potem vsem Skorjanom, mojim domačim sosedom, ki so pod vodstvom Edija Trapa začeli z ročnim odlaganjem mulja. Nadaljevali so bratje in sestre iz družine Anželak iz Zavoden. Največja zahvala pa gre mojemu bratu Marjanu, ki je praktično na novo elektrificiral vse stavbe, ki so mi zaupane v župniji. Vsem, tudi tistim, ki jih nisem omenil, pa mi iz mojih domačih krajev stojite ob strani: HVALA. Ni ga plačila za to veliko pomoč, naj bo Bog tisti, ki naj vsakemu povrne po njegovih dobrih delih. Za tiste, ki še niso bili pri vas, naj povem, da stanujete in delate v prelepi stari zgradbi, a tudi jaz ne poznam njene starosti in vseh vsebin, ki so v njej. Jih lahko opišete in v tem kontekstu poveste še kaj o tej kleti, ki ste jo prenavljali kar nekaj časa? Najprej naj povem, da ne stanujem v tej stari zgradbi, ampak v neki majhni hišici na drugi strani vasi, ki je spet zgodba zase. V staro župnišče po novem hodim v službo. Obnova tega objekta se je pričela ob mojem prihodu, ko me je obiskalo 6 avtobusov romarjev iz šoštanjske fare. Od takrat do danes se je zgodil nekakšen čudež. Sodobna veroučna učilnica, obnovljena župnijska pisarna, hodnik in klet predstavljajo že obnovljene prostore, ki bodo v zimskem času tudi ogrevani, sedaj pa so fino hladni, ko je zunaj vročina. Stavba je bila po župnijski kronika izdelana ob koncu 18. stoletja. Zato nosi obnovljena klet upravičeno naziv najstarejša v kraju, z letnico 1797. V njej bodo klubski prostori, kjer bodo našle prostor lahko vse generacije. Znani ste tudi po drugih dejavnostih v kraju. Jih lahko navedete? Vsi smo dolžni skrbeti za dobro ime kraja. Od vsega začetka sem podpiral ljudi, ki s poštenim delom skrbijo za dobro delovno in socialno klimo kraja. Za njih sem dal pobudo za ustanovitev društva Kolpingova družina, ki se imenuje po sv. Pavlu, največjem misijonarju vseh časov. Člani tega društva so moje desne roke, ki jim najbolj zaupam, zato ker se zavedajo, kaj je župnijska skupnost, in svojih talentov ne dajejo na razpolago zaradi lastnih koristi, ampak zaradi skupnega dobrega, preko katerega sodelujemo pri graditvi Božjega kraljestva na tem koščku slovenske zemlje. To prvo leto delovanja je društvo skrbelo za izobraževanje odraslih kristjanov glede vere, družbenih vprašanj, še posebej s področja sociale. župnik Janez Turinek Zdi se, da želite kot duhovnik v svojem poklicu in poslanstvu približati vero ljudem na drugačen način. Bog kol poosebljanje ljubezni je tudipoosebljanje veselja in sreče. V cerkvah velja drugačen način podajanja vere. Resno in skrivnostno v spoštovanju in strahu. Bi upali odgovoriti na to vprašanje? Moje ime je Janez in pomeni »Bog je usmiljen«. God obhajam na sv. Janeza Evangelista, 27. decembra; to je bil učenec, ki mu je Jezus najbolj zaupal in je edini ostal pod križem, ko so vsi ostali pobegnili. Temu učencu želim biti podoben in iz tega črpam drugačnost. Mogoče je koga kdaj ta drugačnost zmotila, a tistemu poklanjam besede iz sklepa Janezovega evangelija: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hödi za menoj!« Naj se na koncu zahvalim za vaše vabilo v Artiče. Bil je drugačen dan, drugačna nedelja in želim vam še mnogo dobrih projektov v svojem kraju in v vašem poklicu. Kot mlademu duhovniku so vam že uspeli nekateri pristopi, ki se jih marsikdo ne bi upal lotiti. Pripisujete to svoji karizmi ali preprosto iskrenosti in zaupanju v vero? Mislim, da sem se tega naučil na tistih bregovih Skornega, kjer sem odraščal. Posebej pri tistem Napeškem križu, kjer sem ponoči tolikokrat klečal in jokal, ko ni bilo več matere. In enkrat se mi je zazdelo, da me je križani sam prijel in me dvignil in rekel: »Pojdi, Jaz sem s teboj, ne boj se ljudi, ki ne znajo jokati.« Na blagoslovu je bila njegova družina in prijatelji. V ozadju je cerkev sv. Duha. Zgradba župnišča je v notranjosti temeljito prenovljena. Lahko ob tem obnoriva dogodek, ki sega tudi jaz spomnim. Bilo je v času vašega študija, ko ste skoraj tik pred domom doživeli neverjetno prometno nesrečo, iz katere, mislim, da niti praske niste odnesli. Vas je to na kakšen način zaznamovalo? Trčenje: vlak in osebni avtomobil. Vlak je rinil avtomobil 70 m do mostu, nato je avto poletel skozi most ob reko Pako. In jaz sem bil ves čas poleg v avtu. Tista sreča v nesreči je sicer bolj zaznamovala mojega očeta, saj je svojega sina naslednika drugič dobil nazaj. Ne vem, zakaj ni moj smrtni dan 3. januar 1997, vem pa, da rad živim in da mi je vsak dan od tistega dne podarjen od Boga. Upam, da se kmalu spet srečamo, najbolje kar v domačem Skornem, v katerega se radi vračate. Naj bodo vse vaše poti take. Naj vas vedno na nek način vodijo k ljudem in krajem, kjer vas z veseljem pričakujejo. Postal sem del Posavja in ta kraj, kjer živim, sem poimenoval Slovenski Kanaan, kar pomeni obljubljena dežela, saj je vsa prepletena z vinogradi in sadovnjaki, zato dobrodošli, moji rojaki, v deželi, kjer se na poseben način cedita mleko in med. Iskrena hvala! besedilo in foto: M, in V. Komprej Župnijska obvestila 5. julij 2009 - sv. Ciril • Zavodnje ob 10. cerkev ob 11. in in Metod - svete maše: uri 19. uri • šoštanjska • Sv. Anton - lepa • Bele Vode - župnijska cerkev nedelja-ob 11. Jernejeva nedelja ob 7. in ob 8.30 uri s telovsko - ob IO.3O uri s • šoštanjska mestna procesijo telovsko procesijo cerkev ob 11. in • Topolšica ob 9-45 • Zavodnje ob 10. 19. uri uri • Zavodnje ob 10. 8. avgust 2009 • Gaberke ob 9-45 uri - sobota: župnijsko • Topolšica ob 9-45 romanje 30. avgust 2009-22. • Sv. Križ, lepa 9. avgust 2009 - 19. navadna nedelja - svete nedelja ob 9-00 in navadna nedelja - svete maše: ob IO.30 s telovsko maše: • šoštanjska procesijo • šoštanjska župnijska cerkev župnijska cerkev ob7., 8.3O uri, ob 12. julij 2009 - 15. ob 7. in ob 8.30 15. uri srečanje za navadna nedelja - svete • šoštanjska mestna ostarele in bolnike maše: cerkev ob 11. in • šoštanjska mestna • šoštanjska 19. uri cerkev ob 11. in župnijska cerkev • Zavodnje ob 10. 19. uri ob7. in ob 8.30 uri • Bele Vode ob • šoštanjska mestna • Bele Vode 8.30 8.3O in ob 18. cerkev, lepa • Gaberke ob 9-45 uri (češčenje nedelja ob 11. uri s • Ravne - lepa Presvetaga telovsko procesijo nedelja-ob 11. Rešnjega Telesa) in ob 19. uri uri s telovsko • Zavodnje ob 10. • Bele Vode ob 8.30 procesijo uri • Zavodnje ob 10. • Sv. Križ - obletnica • Topolšica ob 9-45 uri posvetitve cerkve • Gaberke ob 9.45 - srečanje lovcev - 6. september 2009 19. julij 2009 - 16. ob 15. uri - 23. navadna nedelja -svete maše: navadna nedelja - svete 15. avgust 2009 • šoštanjska maše: - Marijini vnebovzetje - župnijska cerkev • šoštanjska svete maše: ob 7. in ob 8.30 župnijska cerkev • šoštanjska • šoštanjska mestna ob 7. in ob 8.30 župnijska cerkev cerkev ob 11. in • šoštanjska mestna ob 8.30 19. uri cerkev ob 11. in • šoštanjska mestna • Bele Vode 8.30 19. uri cerkev ob 11. in • Zavodnje ob 10. • Bele Vode ob 8.30 19. uri uri • Zavodnje ob 10. • Bele Vode 8.30 • Gaberke ob 9-45 uri • Zavodnje ob 10. • Uršlja Gora ob • Topolšica ob 10. uri 14. uri uri, lepa nedelja s telovsko procesijo • Gaberke ob 10. uri s telovsko procesijo LEPA 26. julij 2009 - 17. NEDELJA navadna nedelja - svete 16. avgust 20 09 - 20. Radi se udeležujmo maše: navadna nedelja - svete slavij lepih nedelj, saj • šoštanjska maše: je to praznični dan za župnijska cerkev • šoštanjska krajevno cerkev. Sama ob 7. in ob 8.30 župnijska cerkev telovska procesija pa • šoštanjska mestna ob7. in ob 8.3O je javno izražanje naše cerkev ob 11. in • šoštanjska mestna vere in klicanje božjega 19. uri cerkev ob 11. in blagoslova na naše • Sv. Križ - Anina 19. uri vsakdanje delo. nedelja - ob 9. in • Bele Vode ob 8.3O 10.30 • Zavodnje ob 10. DUHOVNE • Zavodnje ob 10. uri uri • Topolšica ob 9-45 VAJE ZA SRE- • Gaberke ob 9-45 • Sv. Florjan - lepa DNJEŠOLCE 2. avgust 2009-18. navadna nedelja - svete nedelja - ob 11. uri s telovsko procesijo IN ŠTUDENTE Srednješolci in študentje maše: ste v času počitnic • šoštanjska 23. avgust 2009 - 21. povabljeni na duhovne župnijska cerkev ob 7. in ob 8.30 • šoštanjska mestna navadna nedelja - svete maše: • šoštanjska vaje, ki bodo pri Sv. Križu nad Belimi Vodami od srede, 8. cerkev ob 11. in 19. uri župnijska cerkev ob7. in ob 8.30 julija, do sobote, 11. julija 2OO9. Mladi lepo • Bele Vode ob 8.30 • šoštanjska mestna vabljeni. a v evropski INTERVJU: BOTUit OGT3T, trener ki rad kuha Pogovarjala se je: Mioljka Komprej Foto: Dejan Tonkli Borut Cerar ni novo ime v košarki. Res je prenehal z aktivnim igranjem košarke v svojih dijaških letih, a je bila, kot pravi sam, na nek način vedno v njegovem srcu in življenju. In če je želja iskrena... potem je pot za uresničitev toliko bližja. In s tem tudi uspeh. Borut Cerar je bil pri Elektri trener različnih selekcij od leta 2000 dalje, sezono 2008/2009 pa je preživel kot trener članske ekipe Elektre. Uspešno? Zagotovo. Čeprav ima sam dokaj kritičen pogled na svoje delo in na šport. In tako je seveda prav. Borut Cerar se v marsičem razlikuje od ostalih trenerjev. Predvsem je trener, ki prihaja iz domačega okolja, kar po izkušnjah mnogih ni ravno prednost.Je tudi človek, ki je kar nekaj let preživel povsem iz športa (vmes so bili sicer posamezni andrenalinski podvigi) a se poklicni poti na neki točki zavestno odrekel in se vrnil v košarko. V šoštanjsko Elektro. To najbrž ni bila odločitev čez noč, saj si je medtem ustvaril družino s katero živi v Velenju. A Borut Cerar je tudi človek, ki trdno verjame, da se lahko z delom in svojevrstno življenjsko filozofijo veliko doseže. Veliko tistega, kar se niti z denarjem ne da kupiti. Za njim je torej prva sezona. Bo nadaljeval? Bo odšel? In predvsem, kakšna je po njegovem in v njegovih očeh Elektra, najboljši šoštanjski klub. Borut Cerar, od kod prihajate? Jaz izviram praktično iz Šoštanja, tu sem preživel 14 let življenja, kot velika večina Šoštanjčanov v takratnem času, sem se s starši preselil v Velenje. Kljub temu sem obiskoval osnovno šolo v Šoštanju do konca. Zato še zmeraj trdim, da sem Šoštanjčan. Zakaj? Mladost je čas, ki se ti najbolj vtisne v spomin, to je čas prvih spoznanj, ljubezni, prvih občutkov, ki so povezani s sabo in to je najlepši čas, ki ti ostane v spominu. Ostalo je potem samo prebivališče. Ne samo s Šoštanjem, tudi s šoštanjsko košarko stepovezani naposeben način. In ker se bova pogovarjala predvsem o njej, mi dovolite, da omenim, da je vaš oče, Franc Cerar med ustanovitelji košarke v Šoštanju. Je mogoče tudi to prispevalo k vaši karieri v trenerskih vrstah. Definitivno. Oče je bil tako igralec kot trener košarke, jabolko ne pade daleč od drevesa. Čeprav moram povedati da je moja ljubezen do košarke moja stvar. Oče me res maksimalno podpira, je pa hkrati moj največji kritik. Je bil kritičen tudi do vaše poklicne odločitve, postati trener v košarkarskih vrstah Elektre? Ne. Vedel je za moje želje. Mislim, da sem edini domači poklicni trener v tem okolju nekaj časa nazaj. Takšen klub, kot je Elektra, potrebuje profesionalnega trenerja. Lani so se v klubu dogovorili da bodo dali priložnost domačemu trenerju in upam, da sem jim vrnil zaupanje z zelo dobrimi rezultati. Kakšna pa je bila vaša pot, zasebna in tako rekočpoklicna? S košarko sem se nehal ukvarjati s 15 leti, posvečal sem se šoli in po končanem šolanju sem se zaposlil. V podzavesti je bila košarka vedno prisotna. Ne glede na to, da sem bil kar nekaj let v dobri službi, sem vedno na glas izražal svojo željo po delu v športu, konkretno v košarki. Ko je prišlo do priložnosti in pogojev, da se da v Šoštanju od košarke živeti, sem to zagrabil z veseljem. Za trenerja se seveda moraš šolati, pomagajo sicer tudi predhodne izkušnje,a treba je imeti veliko teoretičnega znanja. Končal sem izobraževanje za višjega trenerja, imel pa sem kar dolgo dobo in veliko učnih ur pri različnih kvalitetnih trenerjih. Ti so pustili pečat tudi na mojem delu. To pomeni, da ste se h košarki vrnili ne kot igralec, temveč kot trener? H košarki sem se vrnil kot trener okoli leta 2000. Začel sem kot trener mlajših selekcij s časom sem napredoval v pomočnika trenerja članske ekipe in zdaj sem trener članske ekipe. Kot trener se soočate z igralci vsakodnevno. Vam pri delu z igralci pomagajo kakšne posebne metode? Treniranje ekipe je v današnjem času postala prava znanost. Trener mora biti v prvi vrsti dober psiholog, znati mora prepričati igralce v smiselnost tega kar počnejo, čeprav je sedaj v modernejših ekipah že izbira igralcev 80 % uspeha. V vsakem dobrem klubu iščejo kompaktibilne igralce. Če pripelješ igralce z vseh vetrov ne moreš pričakovati uspeha in odličnosti ekipe. Že pri selekciji je potrebno vedeti kakšen tip košarke se bo igral: to pomeni, ali se bo igralo hitro ali obrambno naravnano košarko, ali kaj drugega, zato imaš že v startu prednost, če imaš možnost izbire igralcev. Pri nas žal to še ni mogoče, ker je denar vedno pogoj v tem segmentu.. Nekaj denarja imamo zagotovljenega in se zato tudi jaz zahvaljujem vsem sponzorjem, vendar ta denar ne zadošča za odmevne uspehe, zato je potrebno dodati več dela. Tu nastopi psihološki trenutek. Igralca je treba prepričati, da mora delati več, če hoče uspeti. To pomeni, da ne dovoljujete nobenih presenečenj in naključij. Ja. Sam sodelujem pri izbiri igralcev že nekaj let. Moja prednost je poznavanje južnega trga igralcev, zato smo imeli srečo z igralci, ki smo jih pripeljali. Kar pa se tiče same poti do oplemenitenja ekipe, je zadeva takšna. Problem je v tem, da igralcem preko sezone damo preveliko dodano vrednost in s tem sami plačujemo ceh uspeha. Na koncu sezone se nam nato zgodi, da ne moremo plačevati igralcev, ki smo jih mi vzgojili. Tako se dogaja, da so naši igralci predragi. Druge ekipe lahko delajo dolgoročne pogodbe, to pomeni, da dobi igralec npr. prvo leto 100 enot, drugo 120 itd. Mi nimamo tega. Imamo 100 enot in konec pogodbe. Ne moremo plačati več, res pa je tudi, da svoje pogodbe izpolnjujemo. Ne obljubljamo več, kot zmoremo. Igralci dobijo denar na dan, ko smo dogovorjeni in je to v današnjem času naša valuta. Vidite rešitev v dolgoročnih pogodbah tudi v Elektri? Kaj bi bilo potrebno za to storiti? Zadeva je takšna, da po koncu sezone jaz ostanem brez dela. Seveda to zveni smešno. Ne mislim da ostanem brez dela fizično, ampak ostanem brez tistega znanja, ki sem ga vložil v igralce. To žanjejo zato drugi. Zavedam se da naša lokalna skupnost naredi vse za košarko. Da so v to vloženi ogromni napori. Jaz sam pa imam moto. Ko ne bom več hotel, bom nehal biti trener. Delati znamo, pogoji so dobri, za denar je problem povsod. Ja, želim si imeti večji proračun, ampak z glavo skozi zid ne gre. Gradimo ekipo pač na račun rezultatov. Delo trenerja si ljudje predstavljajo zelo različno. Mogoče za tiste, ki vas vidijo samo na klopi opišete delovni teden. Prvenstveno, v delovnem tednu se mi kot trenerju deset mesecev ne pozna razlika v dnevih. Ponedeljek je enak nedelji. V začetku je analiziranje igralcev, priprava plana, ko pa se začne sezona, so treningi dvakrat na dan. Trening sam je resno delo, ki vključuje več faz. Vmes je kakšen skavting z ekipo. Sam pregledam posnetke tekem in mi že samo to prinese na teden do 35 ur gledanja. A je to nujno potrebno za samo igro in taktiko. Ko pride liga, so tekme dvakrat na teden in je seveda vse še samo bolj potencirano. Spat greš uro kasneje in eno uro prej vstaneš, a dan ima le toliko ur kot jih ima. (smeh) Kakšna vaša prijetna ali neprijetna izkušnja pri delu z igralci ali v klubu? V svojem življenju sem imel srečo, da sem delal z 90 odstotno z dobrimi ljudmi. Nekaterim sem zelo, zelo hvaležen, naučili so me stvari, katerih v lastni praksi ne bi imel kje spoznati. V klubu je bil Bečirovič, ki je trener evropskega formata. Ali pa Ante Perica, ki je najboljši analitik na tem koncu, Miloš Sagadin, ki je neverjetno vztrajen delavec, od vsakega od teh, sem se naučil nekaj. Tudi od nekaterih igralcev. Bilo je zelo veliko pozitivnih izkušenj, o negativnih pa ne bi komentiral, ker so tudi te potrebne, če jih znaš prav uporabiti. Sezona 2008/2009 je zaključena, kaj bi lahko rekli o njej. Dosegli ste odlično drugo mesto v pokalu SPAR in pa osmo mesto v 1A, oziroma UPC ligi. Vaša prva sezona je bila v bistvu odlična. Kaj je uspešno in kaj ni, sodijo drugi, jaz vem kaj je bil limit ekipe in ta je bil presežen. Gledati uspeh samo preko rezultatov, je stvar za medije. Mene zanima napredek igralcev in ekipe. Letos so v ekipi mlajši igralci igrali štirikrat več kot lansko sezono in to odgovorne vloge. To je za mene veliko večji uspeh, kot sam rezultat. Na nekatere stvari imaš namreč vpliv na nekatere pa ne; če bi zmagali eno tekmo več bi bili peti, če eno manj pa bi bila slika povsem drugačna. Mene zanima napredovanje vsakega igralca posebej. Lani smo pripeljali osem igralcev, katerih povprečna minutaža je bila 8 min na tekmo. Te igralce smo pripravili da igrajo uspešno 35 minut, to je velik plus, na katerega sem zelo ponosen. Jaz sem zelo rad delal z mladimi, imeli smo fantastične rezultate in kar je ostalo igralcev, bi jih rad vključil v prvo ekipo. To je proces v katerem ne smeš hiteti in to je po moje smisel treninga v takšnih sredina, kot je Šoštanj. Vaše delo je dolgoročno zasnovano, to pomeni da ostajate trener tudi v naslednji sezoni? Slišala sem za ponudbo iz tujine? Jaz sem Šoštanjčan, na prvem mestu mi je pogovor z Elektro, s katero sem dogovorjen za dobo 4. let. To je razdobje v katerem bi lahko naredili nekaj s temi igralci. Ne vidim v Sloveniji kluba, ki bi uspel s tako malimi sredstvi delati tako veliko dodano vrednost igralcem. Kar se tiče ponudbe! Jaz imam tu družino, ki mi veliko pomeni, iz tujine so res ponudbe finančno ugodnejše, a to ni vse. Če imaš podporo in nekaj z veseljem dela, potem je denar sekundarnega pomena. V tujino greš za eno sezono in je veliko faktorjev, ki vplivajo na tvoje nadaljnje delo. Doma laže razumeš ljudi. Veliko se družim z šoštanjskimi navijači in me veseli, da so se začeli vračati. Spoznali so naš trud in delo. Naj povem, da ekipa težko doživi aplavz, ko je poražena. A naši navijači nam zaploskajo tudi takrat. To je to, da gledalci opazijo naš trud. In to nas tudi veže na to dvorano in okolje. Bi rekla katero o igralcih? Bo kaj menjav? Kar se tiče igralcev, sem že rekel. Najbrž Nik Ivanovič ne bo ostal, in to je bil igralec ki je to sezono zelo veliko naredil za naš klub. Vem da si mora poiskati sredino za katero misli, da bo v njej zadovoljen. S par igralci pogovori še potekajo, kamorkoli se obrnemo je problem denar. Najbrž bomo pripeljali nekaj mladih perspektivnih igralcev, jim dvignili ceno in imeli naslednjo sezono spet isti problem, (smeh) Mislim pa, da bo vsak pošten igralec priznal, da se je pri Elektri veliko naučil. Kaj pa o klubu samem? Ta klub preseneča na več področjih. To je klub katerega nekateri smatrajo za malega, pa vendar ima vse, kar imajo veliki. Klub ima eno najdaljših tradicij v Sloveniji, ljudje znajo prepoznati dobro košarko. Glavna deviza kluba je delo. Če bi v klubu delali tako, da bi podpisovali pogodbe z igralci, za katere bi vnaprej vedeli, da jih ne moremo plačati, bi imel klubu mogoče kdaj večji uspeh, na koncu pa je treba le potegniti črto. In takrat se izkaže poštenje. Pogodbe pri nas so vse poravnane. Je velika prednost kluba, da je poskrbljeno za infrastrukturo, telovadnica je v redu, priključil se ji bo fitnes. Imamo kondicijskega trenerja, pomočnika trenera, fizioterapevta. To so stvari, ki delajo klub velik. Če to seštejemo... Kaj menite o športu pri vaših 15 letih v primerjavi s sedaj? Konkretneje pri košarki. Včasih se je šport igral z dušo, zdaj pa se z mišicami. V moji generaciji skoraj ni bilo igralcev, ki bi lahko zabili koš, zdaj ga vsi. Trenerji se zavedamo, da gre celoten profesionalni šport v narobno smer. Več je na fizični kot na tehnični pripravi. A takšen je trend in se mu je treba prilagoditi. Povprečna starost članske ekipe Elektre je 22 let in povprečna višina 195 cm. Kaj pomeni v svetu košarke ta podatek? Košarka je tak živ šport, praktično imaš samo 24 sekund časa, da izpelješ napad in se vrneš v obrambo. Zlata leta za košarkarja, so od 27. do 31. leta, posebej za visoke igralce, ker se jim mišična moskulatura šele formira. Za nas je v redu, da imamo povpreček okoli 22 let, ker si starejše, prevedeno dražje ekipe, ne moremo privoščiti. Za dobrobit slovenske košarke bi se moralo spremenit kar nekaj stvari. Ne vem če veste, da je bil največji boom v košarki v času osamosvojitve Slovenije. Takrat se je ustanovila slovenska prva liga. Klubi, ki so bili uvrščeni v belo in zeleno ligo niso imeli dosti izkušenih igralcev, zato so vsi mladinci in kadeti igrali v prvi ligi. Tu so se rodili razni Bečiroviči itd, vsa ta današnja smetana so bili takrat mladinci, ki so že lahko igrali med člani. To je bilo v redu. Zdaj pa je za vzgojo premalo denarja, čeprav moram reči, da v Elektri temu delu posvečamo ogromno energije. Problem otrok danes je tudi šola, računalniki in na sploh življenjski slog. Otroci so najlažje na ulici, ker tam ni selekcije, ulica sprejme vsakega. V Elektri imamo mladino, so U10, U 12, U14, Ul6, U18, avseeno so glede na število igralcev, izpadi generacij. To je problem te kontinuitete, ker moramo imeti zaledje mladih igralcev. Zadaj prihaja generacija 96 letnikov, za katero upam, da bo nadaljevala začrtano pot. Zavedati se moramo sledečega. Nihče ne more pričakovati od majhne selekcije velikega uspeha. Že Slovenija sama je majhna, kaj šele posamezni kraj. Lahko selekcioniraš če imaš 50 igralcev, ne moreš pa delati selekcije z dvanajstimi igralci. Tudi kvaliteta treninga ni prava. Pojdiva malo stran od šoštanjske košarke, a vendar z njo. Menda ste igrali tudi na Kitajskem. Vtisi iz te dežele? (Smeh). Sama izkušnja iti na Kitajsko je dobra, a iti tja in tam delati s Kitajsko organizacijo pa ni. To potovanje je bilo dogovorjeno za konec sezone, a se je zaradi spleta okoliščin prestavilo tako, da smo se vrnili domov šele trinajst dni pred sezono. Za trenerja to ravno ni nagrada. V osemnajstih dneh, ko smo bili tam, smo se ravno navadili na drugačen bioritem. Tip igranja je tam povsem drugačen. Košarkarji so tam izredno selekcionirani, kar je posledično vpliv amerikanizacije, igralci so tudi izredno fizično pripravljeni. Sedemnajstletne deklice so delale vaje, ki jih pri nas verjetno nobena ženska ekipa ne. Vsak igralec se izkoristi do maksimuma. Kot rečeno, namesto na koncu sezone, smo šli na Kitajsko na začetku. Zato smo tudi na račun tega slabše začeli. Je pa bila zanimiva izkušnja in človek zna zato še bolj ceniti lastno domovini. Kaj več ne bi rekel. Za kateri klub v Sloveniji navijate, oziroma bi navijali. In kateri vam je Evropskem merilu? V Sloveniji navijam samo za Elektro. So klubi, ki so mi pri srcu zaradi prijateljev. V evropskem merilu pa bi rekel, da mi je všeč Španska košarka. Trener si ne bi smel dovoliti navijaškega razpoloženja. Tekme vedno gledam bolj iz tehničnega in analitičnega vidika. Prav lepo mi je iti na košarko kot gledalec, a se moram še naučiti samo gledati. Kakšen drug šport? Meni se dopadejo športi v katerih se nekaj dogaja. Najbližji mi je zato ameriški nogomet, ker me fascinira število kombinacij, ki se odvija na igrišču. To je najbolj kombinatoren šport. In najbolj brez omejitev. Edino pravilo je da ne smeš podajati dvakrat naprej. Je pa to moška igra, v kateri prevladuje kontakt in glede na to kam gre košarka, bomo tudi mi sčasoma rabili ščitnike. Želje, cilji in realne možnosti. Najboljše je če so želje, cilji in realne možnosti, na isti valovni dolžini kajne? Vendar tudi to ni dobro. Potem vse postane rutina. In trenerji smo še najmanj ljudje, ki bi si želeli tega. Kot sem že dejal. Ko se mi bodo moji življenjski cilji izpolnili, si bom postavil višje in nove. V klubu je toliko zanimivo življenje da ni dolgčas. Priznati moram da imam tudi razumevajočo družino, podpirajo me v mojem delovanju in sem redko videna oseba doma. Slišala sem nekaj drugega. Da se tudi doma dokazujete z nečim posebnim. Kuhanjem na primer. Aja, kuhanje je poleg ukvarjanja z lesom moj hobi. Pa tudi gledališče imava oba z ženo rada, oba sva tudi nekaj časa aktivno sodelovala v njem. Nisem ravno običajen mož, »popravljalec« po stanovanju, rad pa kuham in uživam v hrani. Žena tudi in je večji problem kdo ne bo kuhal, kot kdo bo. Življenjski ritem je treba prilagoditi potrebam družine. Če pridem prej domov, pač skuham, žena pa marsikaj naredi, kar bi naj jaz. Kar se tiče lesarstva...to pa je nastalo iz čistega upora, ker mi mizar ni naredil pravočasno omare in od takrat delam pohištvo sam. Sklepna misel. Sklepna misel. Hm. Mogoče to, da bi bila Elektra enkrat v evropski ligi. Zakaj ne? ZMAGOVITA ZARJA 1 Pihalni orkester Zarja najboljši v igranju koračnic Pa naj še kdo reče, da glasba ne podira meja, in da melodije ne prinašajo veselja. Tiščanje v prsih, potne roke, trema in zavedanje, da moramo odigrati tako kot le najbolje znamo. Vsi ti občutki, prepleteni s sproščenostjo in veliko mero optimizma, so nas godbenike Pihalnega orkestra Zarja Šoštanj spremljali zadnjo soboto v mesecu Maju, ko smo se odpravili v Mengeš - na tekmovanje Pihalnih orkestrov igran Tekmovanje v Ormožu. / foto: arhiv ZMAGOVITA ZARJA 2 Razveseljiva novica je ujela List tik pred tiskom. Napovedano srečanje orkestrov Ormožu, kjer je bilo tekmovanje v zabavnem programu je Pihalni orkester Zarja dosegel najvišje število možnih točk, zlato priznanje in še poseben pokal Vinka Štrucla za zmago v svoji kategoriji, kar se je tudi zgodilo prvič v zgodovini orkestra. Ja kaj naj rečemo. Kdor je dober, je pač dober! MK koračnic. Ni bilo prvič, pa upamo, da tudi zadnjič ne. Že dvakrat smo se pomerili v tem izzivu in obakrat osvojili drugo mesto, ter s tem poželi priznanje uglednih glasbenikov in skladateljev, ki sestavljajo žirijski del tekmovanja. Kako pa bo letos? V šali rečeno: "Gremo na zmago!" Vsaj polovica godbenikov je mladih, in pravijo, da mladi upajo in podirajo meje, ter s tem starejšim bolj izkušenim godbenikom podarijo tisti delček mladosti in sanj. Zakaj torej ne. Zakaj ne, če pa lahko. In uspelo je. Strokovna žirija je prvo mesto dodelila PO Zarja iz Šoštanja. Slavili smo zmago. Nikoli ne bo moč opisati veselja, vzklikov radosti in prešernega smeha. Znamo se veseliti, znamo sprejemati kritike in biti realni. A ta realnost je tokrat naša: Pihalni orkester Zarja Šoštanj je postal absolutni zmagovalec tekmovanja v koračnicah Mengeš '09-A nočemo in ne spimo na lovorikah. Že naslednji dan, smo bili del dogajanja na srečanju orkestrov v Spodnji Polskavi, z vsemi močmi, pa se pripravljamo tudi na tekmovanje v zabavnem programu, ki bo potekalo 20. junija, v Ormožu. In tudi takrat, bo naše upanje, po norem letu in pol uspehov, predvsem v dobro igranje, ugasnilo zadnje. Franja Vačovnik ZMAGOVITA SVOBODA V petih minutah prejeli več kot 12.000 glasov V Spet doma, smo v minulih mesecih spremljali domači zbor Svoboda in skrbno navijali zanje. 0 dogajanju smo že pisali v Listu, zato ne bomo obnavljali znanega. Z veseljem pa poročamo , da je v nedeljo 14. junija, potekal super finale - izbirali so zmagovalca med dvema zboroma. Več kot prepričljivo je zmagal MePZ Svoboda Šoštanj pod vodstvom Anke Jazbec, kije prejel neverjetnih 12771 glasov v petih minutah, kolikor je trajalo glasovanje. Mešani pevski zbor Svoboda Šoštanj je nastal leta 1969 in v svojem dolgoletnem delovanju dosegel kar nekaj zavidljivih uspehov. Ob 40. letnici njihovega delovanja pa včerajšnja zmaga pomeni še dodatno veselje in vzpodbudo. Kako veseli smo njihovega uspeha, je pričala nabita dvorana velenjskega kulturnega doma, PRESTIŽ Znak kakovosti za Roberta Goličnika Robert Goličnik ima na slovenski narodnozabavniscenivečvlog.Odharmonikarja, ki je leta 1996 postal absolutni državni prvak Ljubečne 96, preko Ansambla Roberta Goličnika, ki se je proslavil z vrsto lepih skladb, do Glasbene šole Roberta Goličnika, ki je bila kamor jih je skupaj z zborom Gorenje, ki je tudi nastopal v tej oddaji, povabil Festival Velenje, da obeležijo praznik, 50 letnice Velenja. B.T. in M. K. ustanovljena pred dobrimi desetimi leti. V tem glasbenem centru se je mogoče naučiti različne instrumente: diatonično harmoniko, kitaro, bas kitaro, bariton, klaviature ... tudi solo petja ali pa se pridružite orkestru, ki danes šteje že 72 članov in po katerem je Goličnik izredno znan. Skupaj z učenci Robert Goličnik prireja koncerte in nastopa na številnih prireditvah V vse svoje projekte Goličnik vlaga veliko dela in pa trdne volje ter zaupanja. Vse to tudi pogojuje nedavno visoko priznanje. Robert je namreč prejel znak kakovosti SQ (slovenska kakovost), ki ga dobijo samo podjetja z nadpovprečnimi poslovnimi rezultati in vrhunsko kvaliteto. Omenjeni certifikat je torej nagrada za uspešno vodeno glasbeno šolo in za kvalitetno izdelovanje harmonik. Goličnikova SPEV PO SLAKOVIH POTEH Nov CD Minili sta že leti dve je seveda pesem, ki jo je davnega leta v originalu zaigral Ansambel Lojzeta Slaka s pevko Majdo Renko. Ansambel Spev, najprodornejši ansambel narodnozabavne scene, je v nostalgični melodiji začutil priložnost, da jo oživi in poživi s pevko Tanjo Žagar. Kako je ta skupni projekt videti in slišati, vedo že številni ljubitelji tega ansambla ali pa pevke Tanje Žagar, čeprav se je zgodil v začetku maja. Ansambel Spev seveda ne miruje, če ga slučajno pogrešate na raznih festivalih. V tem tednu(ob izidu Lista) bo (je) izšel CD Po Slakovi poti in že naslov izpričuje, za kaj gre. Zakaj Slak? Erik Hribernik, vodja ansambla, nam je povedal: »Kot vsak ansambel imamo tudi Spevov-ci svojega vzornika, in to je seveda Ansambel Lojzeta Slaka. Tudi glede na sestav smo si enaki (trio z diatonično harmoniko in štiriglasnim fantovskim petjem). S Slakovim ansamblom harmonika je postala sinonim za kvaliteten instrument. Izredno prestižne nagrade je seveda Robert več kot le vesel: »Nagrada mi vsekakor veliko pomeni. Je nagrada za desetletno delo in hkrati potrditev, da s svojo ekipo delamo dobro. Pomembno pa je tudi dejstvo, da sem prvi v Sloveniji, ki je dobil ta certifikat za glasbeno šolo, in drugi za izdelovanje harmonike. Ob tej priložnosti se želim le še vsem zahvaliti za zaupanje in obljubiti, da bomo še boljši.« Vsekakor nagrada terja od njega ravno to. Ohraniti nivo in postati še boljši. Milojka komprej se večkrat tudi srečamo in Lojze sam nam je večkrat namenil spodbudno besedo. Poleg mnogih poslušalcev tudi Lojze Slak priznava, da je naš ansambel tisti, ki se njegovemu najbolj približa, in ko smo ga vprašali za dovoljenje, da posna- Spev in Tanja /foto: arhiv Spev memo album njegovih pesmi, je bil takoj za. Takoje nastal CD 10 starih Slakovih viž z naslovom Po Slakovi poti. Na njej je tudi prej omenjena pesem. Album bo (je) izšel pri založbi Vox konec junija in po moje ga ni mogoče dobiti v glasbenih prodajalnah ali pri ansamblu Spev. Zakaj? Zato, ker je že razprodan. (Za vsak slučaj pa le preverite.) Milojka Komprej Oktetu ob bok rad stopi direktor Premogovnika dr. Milan Medved. / foto: arhiv Premogovnika. RUDARJI POJEJO TRIDESET LET Rudarski oktet praznuje letos 30 let uspešnega delovanja. Ob tej priložnosti je izdal novo zgoščenko »Velenje, srečno«, obletnico pa je zaznamoval s koncertom v petek, 5. junija 2009, v Domu kulture Velenje. Sodelavce v velenjskem premogovniku je pred tremi desetletji združilo veselje do petja in 10. oktobra 1979 se je rodil Rudarski oktet. V oktetu so se menjavali njegovi člani in umetniški vodje. V treh desetletjih je v njem zapelo 36 članov, imeli pa so tri umetniške vodje. Prvih šest let je bil vodja okteta Ludvik Glavnik, nato štirinajst let prof. Ciril Vrtačnik. Od leta 1999 je pevovodja prof. Danica Pirečnik. Oktet je v tridesetih letih obogatil in razširil svoj repertoar od stanovske, narodne in umetne, renesančne, čitalniške, romantične, domovinske, sodobne, slovenske in tuje pesmi do črnske duhovne, sakralne in nabožne, narodnozabavne pesmi in celo popevk. Okrogle obletnice so tudi prilika za pregled opravljenega delo. V Premogovniku Velenje znamo ceniti trdo delo, vztrajnost in stalno težnjo po še boljših rezultatih, zato je direktor Premogovnika Velenje dr. Milan Medved članom Rudarskega okteta in umetniški vodji poklonil spominsko darilo - kipec sv. Barbare, avtorja Viktorja Plestenjaka. Ob tem je dejal: »Rudarski oktet vstopa v obdobje, ko za človeka rečemo, da je še vedno mlad, da pa si je že začrtal neko pot, po kateri želi hoditi. Pevci uspešno in ponosno predstavljajo rudarski stan, naš poklic, našo uniformo in rudarsko mesto, iz katerega je vse izšlo.« Petje Rudarskega okteta je zabeleženo tudi na nosilcih zvoka. Leta 1990 je izšla kaseta »Okteti rudarjem«, leta 1999 zgoščenka »So knapje skup zbrani« in leta 2004 zgoščenka »Tema, luč in pesem«. 30 let petja so obeležili tudi z izdajo četrtega nosilca zvoka - zgoščenke »Velenje, srečno«. Rudarski srečno za mesto večno je z odra Doma kulture zadonel tudi na tem jubilejnem koncertu. Tako so pevci Rudarskega okteta s pesmijo pozdravili vse, ki v našem mestu žive v upanju, da nam prihodnost daje priložnost za srečo bivanja prav vseh ljudi, in s to pesmijo počastili tudi letošnji jubilej - 50 let Velenja. Tadeja Mravljak Jegrišnik vodja Službe za odnose z javnostmi Skupine Premogovnik Velenje KDAJ ZVRST KAJ KJE VABI VAS JULIJ ponedeljek, 29.6. torek. 30.6. sobota. 4.7. sreda, 8.7. ob 8:00 sreda, 8.7. ob 18:00 nedelja, 12.7. ob 15:00 petek, 17.7. nedelja, 19.7. nedelja, 19.7. ob 10:30 planinstvo pohodništvo gledališče taborništvo planinstvo kolesarstvo Sončno mesto na Golteh - tradicionalni dnevni tabori za otroke (trajajo do 3.7.) Oratorij za otroke (traja do 5.7.) Planinski izlet na Dobrčo 1634m Pohodniški izlet Prebold - Reška planina 925m Festival pouličnih gledališč ANA DESETNICA 15. tradicionalni praznik žetve in kruha ter zabava z ansamblom Primorski fantje Taborjenje v Ribnem 2009 Skupna akcija Šaleških planinskih društev: Mojstrovka in Sleme (3 izleti/ture različnih težavnostnih stopenj) 13. kolesarski vzpon na Sleme Golte Mihaelov dom Šoštanj Kamniško-savinjske Alpe Savinjska Trg svobode Šoštanj Gaberke Ribno pri Bledu Julijske Alpe Topolšica - Sleme Medobčinska zveza prijateljev mladine in Rod Pusti grad Župnija Šoštanj Planinsko društvo Šoštanj Pohodniška sekcija Društva upokojencev Šoštanj Zavod za kulturo Šoštanj Prostovoljno gasilsko društvo Gaberke Rod Pusti grad Šoštanj Planinsko društvo Šoštanj Planinsko društvo Velenje Planinsko društvo Vinska Gora Kolesarski klub Energija Doletni 2009 Rožnik Ust AVGUST a ro co petek in sobota, 7. in 8.8. od 19.00 do 03.00 koncert Koncert za mlade SMALLFEST Družmirsko jezero Zavod za kulturo Šoštanj sreda, 12.8. ob 8:00 pohodništvo Pohodniški izlet po Andraški poti Andraž pri Polzeli Pohodniška sekcija Društva upokojencev Šoštanj petek, 14.8. planinstvo Tabor mladih planincev - nižja stopnja (tabor traja do 20.8.) Obretanovo - Koroška Planinsko društvo Šoštanj Planinsko društvo Velenje Planinsko društvo Šmartno petek, 14.8. ob 19:00 gasilstvo Svečana seja PGD Šoštanj mesto Kulturni dom Šoštanj Prostovoljno gasilsko društvo Šoštanj mesto petek, 14.8. ob 21:00 koncert Koncert skupine Orleki (pod šotorom) Gasilski dom Šoštanj Prostovoljno gasilsko društvo Šoštanj mesto sobota, 15.8. ob 16:00 gasilstvo 26. tekmovanje starih ročnih in motornih brizgaln Gasilski dom Šoštanj Prostovoljno gasilsko društvo Šoštanj mesto sobota, 15.8. ob 19:00 veselica Gasilska veselica z ansamblom ČUKI (pod šotorom) Gasilski dom Šoštanj Prostovoljno gasilsko društvo Šoštanj mesto nedelja, 16.8. ob 16:00 gasilstvo Prevzem gas. vozila, blagoslov prizidka in veselica z ansamblom MALIBU z gostom, ansamblom LDJZETA SLAKA (pod šotorom) Gasilski dom Šoštanj Prostovoljno gasilsko društvo Šoštanj mesto sobota, 22.8. planinstvo Tabor mladih planincev - višja stopnja (tabor traja do 29.8.) Dovje na Gorenskem Planinsko društvo Šoštanj Planinsko društvo Velenje Planinsko društvo Šmartno sobota, 22.8. planinstvo Planinska tura Cmir 2393m, Rjavina 2532m in Vrbanove špice 2408m (2 dni, zelo zahtevna označena pot) Julijske Alpe Planinsko društvo Šoštanj ponedeljek, 24.8. košarka Poletni košarkarski tabor za dečke in deklice do 12. let (traja do 28.8.) Športna dvorana Šoštanj in zunanje koš. igrišče ***»**'*». sobota, 29.8. ribištvo Tekmovanje za ribiškega CARJA 2009 Družmirsko jezero Ribiška družina Paka sobota, 29.8. planinstvo Planinska tura Monte Zermula 2143m ter Creta di Collinetta 2238m (2 dni, zelo zahtevni plezalni poti) Karnijske Alpe - Italija Planinsko društvo Šoštanj sobota, 29.8. ob 10:00 m. nogomet Turnir v malem nogometu (2 dni) Rokometno igrišče Šoštanj Športno društvo Šoštanj nedelja, 30.8. turizem Veselje ob Toplici - prikaz starih kmečkih opravil in obrti Zdraviliški park Topolšica Turistično društvo Topolšica nedelja, 30.8. srečanje Srečanje krajanov Belih Vod igrišče v Belih Vodah Krajevna skupnost Bele Vode ICD Napovednik prireditev objavljajo: mesečnik LIST, Kabelska televizija Šoštanja (C34) in spletni Portal Soštanj.info (http://www.sostanj.info). Podatke o prireditvah pošljite na el. naslov: prireditve@sostanj.net. KATEGORIJE PRIREDITEV: jj^H šport kultura in umetnost m splošno Podobe kulture RAMIZ VELAGIČ Galerijski večer V galerijskem večeru z Ramizem Velagičem, ki je bil konec meseca maja, smo se prisotni seznanili z avtorjem, ki živi in ustvarja v Sloveniji že od zgodnjih otroških let. Ramiz Velagič, ki je v Slovenijo prišel iz Gornje Koprivne (v nekdanji BiH), je pesnik, ki z izredno občutenostjo interpretirasvoj notranji svet, svoje doživljanje in svoja razmišljanja, v njegovi poeziji ni zaslediti vulgarnosti in nasilja. Njegovo ljubezensko pesnikovanje ni ljubezensko samo v smislu telesne sile, ljubezen deluje kot univerzalna sila v vseh prisotnih likih in elementih. V pogovoru je Velagič razkril marsikaj zanimivega z vidika ustvarjanja pa tudi zasebnega življenja, ki ga VEZ S STVARNOSTJO Slikar Vojko Babič Za marsikaterega obiskovalca Mestne galerije Šoštanj je bilo četrtkovo (18.6.) odprtje razstave slikarja Vojka Babiča prijetno presenečenje. Slikar, ki je sicer redkobeseden in zadržan pri podajanju stereotipnih izjav, je živahnejši in »zgovoren« preko svojih platen. Stene galerije je oživil s podobami iz narave in portreti, nekatera dela so nam znana že od prej, preko mojstrov, ki so Babiča navdihnili do snovanja reprik. A ne v smislu kopistike, temveč bolj v smislu preizkušanja osebne slikarske moči. Vojko Babič / foto Dejan Tonkli RAZSTAVA Jože Svetina V petek, 19. junija je bilo v Vitanju v okviru občinskega praznika odprtje razstave Jožeta Svetina iz Zavodenj. Umetnik je bil v Vitanju že nekajkrat gost, nekaj let je tam služboval deli kot pek v Velenju s svojimi sodelavci in življenjsko sopotnico. V pesniški zbirki Zapiski iz sanj, ki je izšla lani, pa je zaslediti tudi pesem alahijo, ki je nekakšna obredna pesem in se prepeva ob posebnih običajih. Pesem je seveda v slovenščini, kar je po Velagičevem poznavanju scene tudi edini tak primer in bi jo tudi sam težko prevedel v svoj materni jezik. Anamarija Stibilj Šajn je o Babičevem slikarstvu med drugim zapisala: Vojko Babič je eden izmed slikarjev, ki med fizično realnostjo in slikarsko interpretacijo ohranja tesno veristično povezavo. Na slikovno površino prenaša vse, kar zazna s svojim ostrim in natančnim pogledom. Skrbnemu opazovanju sledi prav takšna interpretacija. Tako likovni zapisi premorejo tudi dokumentarno vrednost... K slikovitosti in pripovednosti pripomorejo tudi barve. Te ubirajo pestre naravno posnemajoče tone, barvno in svetlobno stopnjevanje. V Franc Plahuta / foto Dejan Tonkli kot učitelj. Jože Svetina, ki bo v letošnjem letu praznoval okroglo obletnico je v Vitanju predstavil nekaj novejših del, najnovejša pa, kot pravi, hrani za razstavo v Šoštanju, ki bo oktobra letos. Avtorja je pozdravil župan občine Vitanje, Slavko Vetrih, ki je izrazil izjemno Večer je bil popestren z diatonično harmoniko, ki jo obvlada Lucija Klosternik in iz nje izvablja melodije slovenske narodno zabavne glasbe. Zanimivo je to, da je bila mlada glasbenica gostja po Velagičevem izboru, ki pravi, da ga slovenska glasba spremlja vse življenje. Milojka Komprej klasičnost in tradicionalnost slikarstva Vojka Babiča spada tudi uporaba oljnih barv. Tako je Babič postal eden izmed naslednikov tradicije bratov van Eyck, eden izmed tistih, ki poznajo specifične danosti tovrstnih barv, izkoriščajo njihove učinek in naglašujejo njihovo izraznost. To so barve, ki že v svoji elementarnosti premorejo poseben lesk, mehkobo in žlahtnost, ki jo avtor neguje in doneguje v svojih likovnih zgodbah. Slikarjev kolorit pa premore tudi sugestivnost in simbolno moč .... Ustvarjalnost Vojka Babiča premore tesno in zavezujočo vez s konkretno stvarnostjo in vendar ga ta ne omejuje pri subtilnem razkrivanju tako zunanjih razpoloženj kot subjektivnih intimističnih občutkov. Tako natančne realistične zasnove nikoli ne učinkujejo fotografsko hladno in brezčutno. V njih je čutiti avtorja, dokumentarista pa tudi slikarja z občutkom za lepoto, mestoma tudi ekspresijo podoživljanja, nostalgijo in minevajočim ali lirično razpoloženjsko noto. Na odprtju je sodeloval glasbeni pedagog Franc Plahuta, ki je s svojim igranjem na harmoniko dal dodatno doživetost dogodku. Razstavo je odprl direktor Zavoda za kulturo Kajetan Čop. Razstava bo na ogled od konca julija. Milojka Komprej zadovoljstvo, da lahko uglednega slikarja, dobitnika mnogih priznanj, pozdravijo v svoji sredi. Na odprtju je pel kvartet As, nekaj besed o ustvarjalcu in njegovem delu pa je povedala Milojka Komprej, strokovna sodelavka Zavoda za kulturo Šoštanj. » V torek, 26. maja, je v organizaciji mozirskega odbora Slovenske demokratske stranke (SDS) v mozirski galeriji potekala predstavitev knjige Zofije Mazej Kukovič z naslovom Voz na strmini. Pogovor z avtorico je vodil Mirko Zamernik. Oba sta na koncu prireditve predstavila še svoji kandidaturi za poslanca v evropski parlament. Zofija Mazej Kukovič je domačinka iz Belih Vod. V knjigi, ki jo je tokrat predstavila Zgornjesavinjčanom, nazorno opisuje svoje otroštvo na strmi belovojski kmetiji, kjer voz, če ga ne držiš in vlečeš ves čas, hitro zdrsne po strmini. Tudi če voz stoji, se moraš naprezati, da ostane na mestu. Kot je povedala Mazej Kukovičeva, je to prispodoba življenja. Spoznala je, da se je treba ves čas truditi, če človek noče nazadovati. Zlasti iz prvega dela knjige, ki je opremljena tudi z izvirnimi fotografijami, veje čustvena navezanost na starše, brate in sestre. Pripoved o najmlajši deklici v številni in povezani družini je na določenih mestih tudi humorno obarvana in bralec bi si želel, da bi bila obširnješa. »Življenje je zgodba, ki je ne pričakuješ,« pravi avtorica v svoji knjigi, ko opisuje truda polne korake v njeni poklicni karieri; kako ji je iz povsem zavoženega in zadolženega podjetja, namenjenega le še stečaju, skupaj s sodelavci uspelo postaviti na noge sodobno firmo. Dodani so izrezki iz časopisov, intervjuji in članki. Utrinek iz predstavitve knjige Voz na strmini. / foto: Marija Lebar Opisan je vzpon in padec nje osebno kot menedžerke, saj je osvojilanazivDelovaosebnost leta in nato strmoglavljenje poleti 2007, ko se ji je »svet postavil na glavo,« kot pravi. Po vrnitvi iz službene poti na Kitajsko je namreč naletela na zaklenjena vrata svojega podjetja, pred njimi pa so jo čakali varnostniki. Ko se je zdelo, da je na dnu, pa ponovni vzpon. Takratni predsednik vlade Janez Janša ji je ponudil mesto ministrice za zdravje. Tudi te naloge se je, kot vseh doslej, lotila brezkompromisno in z veliko vnemo. Ob tem je doživela prenekatero nagajanje in hudo izkušnjo, a se ni dala. Od kod jemlje toliko energije, jo je vprašal povezovalec Mirko Zamernik. Odvrnila je, da je zamere že zdavnaj prerasla, z njimi se ne splača ukvarjati. Največ moči in elana pa ji poleg njene ožje in širše družine daje domača zemlja med Smrekovcem in Svetim križem, na katero jo veže pristna in močna ljubezen. Da je to čustvo zares pristno, je dokazala tudi v času, ko je bila predsednica Naravovarstvene zveze Smrekovec in je v njej aktivno sodelovala pri zavzemanju za ohranitev narave tega našega dragocenega pogorja. Vsakemu od obiskovalcev, ki so povsem napolnili mozirsko galerijo, je avtorica podarila svojo knjigo. Podarila pa je tudi veliko lepih besed, življenjske radosti in optimizma. Zofija Mazej Kukovič pa že razmišlja o svoji naslednji knjigi. Kot rečeno, je Zofija Mazej Kukovič kandidirala na listi SDS za evropsko poslanko. Ni sicer osvojila mandata, kljub temu pa bo v Bruslju sodelovala kot opazovalka, saj naj bi se evropski parlament prihodnje leto v skladu z bolonjsko pogodbo številčno okrepil. To bi za Slovenijo pomenilo, da bomo imeli tam osem poslancev in osma naj bi bila prav Mazej Kukovičeva. Marija Lebar Slaščičar s srcem in gospod v pravem pomenu besede Natančna starost slaščičarske obrti ni znana. Že antični pisatelji poročajo o sladkih jedeh na kraljevih dvorih. Predhodnik tega poklica bi lahko bil medičar. Ta sije sam izdeloval kalupe in vanje polnil medeno testo, ga izrezoval z modeli in spekel. Beseda konditor pa izvira iz latinske besede »condire«, ki pomeni začiniti, odišaviti, pripraviti, mešati. Kahlil Gibran je nekoč dejal: »Delo je ljubezen, ki postane vidna. In če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z odporom, raje zapustite svoje delo ter sedite pred vrata svetišča in sprejmite miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če z nevoljo stiskate grozdje, vaša nevolja vinu dodaja strup. Četudi prepevate z angelskimi glasovi, petja pa ne ljubite, zapirate ljudem ušesa pred glasovi dneva in glasovi noči. In tudi če pripravljate kruh ravnodušno, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti. « Moj sogovornik Ivan Movh, upokojeni slaščičar, ki v avgustu praznuje okroglih 80 let svojega življenja, svoj poklic prav gotovo ni opravljal ravnodušno. Njegov oče (ki mu je tudi bilo ime Ivan) se je rodil leta 1900 v Šoštanju. Izhajal je iz pretežno čevljarske družine, saj je bil njegov oče čevljar pravtako tudi vsi bratje. Presenetljivo, se je on odločil za drug poklic. Poklic slaščičarja. Zaposlil se je v Celju in si izkušnje nabiral v slaščičarni Petriček, sezonsko pa je tudi vodil njihovo podružnico v Rogaški Slatini. Leta 1928 je odšel na svoje, najprej kot najemnik, pozneje pa, ko se je poročil, kot lastnik. Poklic slaščičarja v tistem času ni bil lahek. Strojev takrat še niso poznali, vso delo je potekalo ročno, tudi hladilnika še ni bilo! Iz Celjske mesnice so vsako jutro z vlakom dobili led, ki so ga potrebovali za izdelavo sladoleda. Smešno, takrat ko je bilo mrzlo in ni bilo povpraševanja zanj, se je sladoled zaradi mrzlega vremena dlje časa obdržal, v vročini in velikem povpraševanju pa se je seveda kar hitro stopil. Gospod je delal pridno in marljivo, vedno je pravil da se okusov ne sme zanemarjati in še danes marsikateri Šoštanjčan pravi, da takšnih kremšnit in judov kot so bili takrat, zagotovo več ne bo. Svoje dobro ime in svoje slaščičarsko znanje je prenesel tudi na sina, g. Ivana, ki je po vojski Skupaj z ženo Emilijo. / foto: Vesna Panič Delavke slaščičarne ob jubileju. / foto: arhiv naredil pomočniški izpit in se zaposlil v Mestni slaščičarni, vse do očetove upokojitve, ko je leta 1963 postal poslovodja, tri leta pozneje pa je slaščičarno tudi odkupil in jo vodil vse do svoje upokojitve, leta 1990. Ni ga bilo, ki ne bi vedel za slaščičarno Movh, v njo so zahajali od blizu in daleč, ime Movh je bilo sinonim za dobre kremšnite, sladoled in pravzaprav vse pecivo. Mmm, pa krofi, potice.... Pravzaprav Šoštanjčani sploh niso rekli, da gredo v slaščičarno. Rekli so: »Gremo k Movhu...« in je vsak vedel, da ga tam čaka obilje sladkih dobrot. Po letu 1990 in upokojitvi se delo nadaljuje pod imenom Pekarna in slaščičarna Miš Maš. Ko sem gospoda povprašala ob občutkih, ki so ga prevzemali ob tem »dogodku«, je odvrnil da čisto vseeno mu ni bilo, tudi nekaj časa potem ne, ko se je sprehajal mimo ali pa odšel v njo kot kupec, a ker to ni ideja, ki bi dozorela kar čez noč, ampak je o tem razmišljal skozi ves čas svojega službovanja, ni okleval ob predaji ključa in se je kar hitro navadil na novo življenjsko obdobje - pokoj. Vedeti moramo, da je poklic slaščičarja poklic, ki zahteva ogromno odrekanja, saj si v službi praktično ves dan, sobote in nedelje, ki so namenjene počitku ne obstajajo, o drugih aktivnostih pa sploh ne smeš razmišljati. "Ridi počitnice niso preživljali kot klasična družina, ker enostavno ni bilo časa. Gospod Ivan je še posebej hvaležen svoji ženi, ker mu je vseskozi stala ob strani in ga podpirala, pa tudi otrokom, ki so razumeli zakaj večji del dneva preživljajo brez očeta. Brez njihove podpore zagotovo ne bi šlo. Seveda pa tudi brez odličnega kolektiva ne bi šlo. Njegovi delavci oziroma delavke so bile pridne in marljive, večina od njih je preživela več kot 20 let delovne dobe prav v tej slaščičarni, ki je bila dobro obiskana, kar je logično, saj so bile cene zaradi velike proizvodnje nizke. Povpraševanje za izdelke v tistem času je bilo veliko pravi Ivan in včasih bi lahko naredili več, a ni bilo možnosti, saj je primanjkovalo delovne sile. Ta poklic je bil bolj v ženski domeni, ženske pa imajo svoje družine in v tem času se je rodilo 11 otrok, kar pomeni da je vedno bila katera na porodniškem dopustu. S kolektivom se še vedno sreča, če ne drugje na obletnicah, z nekaterimi ima pa tudi tako še stike. V svojem poklicu je užival in kljub temu da bi se še enkrat odločil zanj, mu ni žal da je odšel v pokoj. Vedel je da ga čaka lepo obdobje, ki si ga po 42 letih delovne dobe nedvomno zasluži. Z ženo imata na Kozjaku hišico, kjer preživita kar tretjino leta, rada se s kolesi odpravita okrog jezera, pa tudi na dopust vsako leto odideta. Čeprav se tradicija slaščičarstva ni nadaljevala, saj sta se sinova usmerila bolj v tehniške vode, se pri njih doma še vedno veliko peče. Pečejo vsi, tudi žena in snahi, ob kakšnih rojstnih dnevih in praznikih, a najboljše kremšnite speče vnukinja. Jaz jih sicer nisem poskusila, a zato sem snedla kar nekaj odličnih piškotov, ki dokazujejo, da v hiši (ki se mimogrede ponaša s častitljivo starostjo 100 let) slaščičarski duh še vedno živi. Vesna Panič BLAŽ R in Ansambel bratov Avbreht Blaž Utrinek, ki prihaja iz Skornega, je star 14 let in pred nekaj dnevi je (uspešno) zaključil osmi razred osnovne šole. Je fant z mnogimi talenti, a vseeno večino časa posveti glasbi; kot član Pihalnega orkestra Zarja Šoštanj in ansambla Bratov Avbreht, aktiven pa je tudi v glasbeni šoli. Ob vsem tem mu prostega časa ne ostane prav veliko, a ko ga ima, pravi, da se rad popelje z motorjem ali pomaga doma pri delu. Glasba ga je privlačila od malih nog, že kot dojenček je poskakoval ob različnih ritmih, pozneje pa so ga za glasbo navdušili predvsem starši in stari starši, najbolj pa brat Matej, ki je takrat že igral harmoniko. Na vprašanje, zakaj si je izbral prav trobento odgovori, da si jo je izbral, ker je želel instrument, ki bi ga lahko začel igrati čim prej, in trobenta se mu je zdela najbolj primerna, saj ni prevelika in ne pretežka pa tudi nihče v njihovem sorodstvu še ni igral tega instrumenta. Njegova odločitev, da izbere prav trobento, se je izkazala za pravilno, saj je kaj kmalu začel osvajati različne nagrade in priznanja. Najbolj ponosen je na zlato plaketo na državnem tekmovanju ter drugo mesto v državi in na zlato priznanje na mednarodnem tekmovanju. Poleg tega je dosegel še eno zlato priznanje in prvo mesto na regijskem tekmovanju, tekmoval pa je tudi s komorno skupino in na državnem tekmovanju dosegel bronasto plaketo, na regijskem tekmovanju pa zlato priznanje in prvo mesto. »No, pa saj nagrade niso toliko pomembne,« ob naštevanju Blaž hitro odvrne. »Bolj je pomembno, da trobento igram s srcem oziroma da to rad počnem. Glasba mi pomeni nekaj zelo lepega in skrivnostnega, ker se ob njej sprostim in zabavam, pa tudi, ker glasbo vsak drugače čuti in si jo na svoj način interpretira.« Pri ciljih za naprej ne okleva. Odločno pove, da se naslednje leto namerava vpisati na umetniško gimnazijo - smer glasba ter se šolati še naprej v ritmu glasbe. Rad bi izvedel še veliko novih stvari, izboljšal svoje igranje na trobento ter jo igral v znanih in dobrih ansamblih, skupinah, orkestrih itd. Za uresničitev svojih ciljev pa je na dobri poti, saj je že sedaj član ansambla Bratov Avbreht. Blažev brat Matej, ki je že bil član ansambla, je namreč dobil idejo, da bi Blaž lahko šel enkrat zraven na vaje malo poskusiti, kako je igrati v ansamblu. Na vajah so se zelo dobro ujeli in njegov prvi večji nastop z ansamblom Bratov Avbreht je bil na televiziji v oddaji Pri Joževcu z Natalijo. Ansambel Bratov Avbreht je pravzaprav mlad narodno zabavni ansambel, ki si šele utira pot na glasbeni sceni. Sestavljajo ga trije bratje Avbreht, Blaž, njegov brat Matej ter pevka Tatjana. Nastopajo na različnih prireditvah tako v Sloveniji kot tudi v tujini, prvič pa so se javnosti predstavili v že prej omenjeni oddaji Pri Jožovcu z Natalijo v rubriki Domači upi, kjer so osvojili drugo mesto. Vzdušje na njihovih vajah je kar se le da sproščeno, seveda pa je odvisno tudi od tega, če se pripravljajo na kakšen nastop ali snemanje. Običajno so vaje enkrat ali dvakrat tedensko, na koncu sledi tradicionalna malica (ki do sedaj ni manjkala še nikoli!), za mizo pa pogosto pade tudi kakšna dobra šala. Blaž Turinek / foto: Vesna Panič zgoščenke z naslovom Rdeča pentlja, na katero so člani zelo ponosni, kot tudi na rezultate z minulih tekmovanj, festivala Graška Gora poje in igra (2. mesto občinstva) in festivala Marija Reka (absolutni zmagovalci), igrali pa so tudi v Berlinu pri tamkajšnjem župniku Doriju. Blaž pravi, da za uspešnost ni dovolj le dobro igranje instrumentov in vztrajnost, temveč tudi odnosi med člani, kar pri njih sploh ni težava, saj se med seboj zelo dobro razumejo; znajo se pošaliti in poveseliti, pogosto pa skupaj odigrajo kakšno partijo biljarda, tako da jih ne povezuje samo glasba, temveč tudi prijateljstvo. Na koncu naj omenim še njihov največji dosežek v tem letu, in sicer izdajo njihove prve Veseli jih tudi to, da so dvakrat potovali na sever Francije, kjer so z glasbo razveseljevali tamkajšnje Slovence. Bolj kot samo igranje se jim je v spomin vtisnila 17-urna vožnja do tja. Blaž je bil prijeten sogovornik, ansamblu Bratov Avbreht pa želim še veliko uspeha na njihovi glasbeni poti! Vesna Panič 's™ ■ w iflK ("Tf* Ib Ansambel bratov Avbreht / foto: osebni arhiv a sonc ani A POGLED V PRIHODNOST? V nedeljo, 24. maja, so se z druge strani Alp na savinjsko stran pripeljali t. i. avtomobili na alternativni pogon. Prireditev so v Logarski dolini poimenovali Dan solarne mobilnoj Solarna mobilnost Izraz v osnovi označuje prevažj^^^^^^^l sredstvi, ki za svoj pogonaiporabljajo sončno energijo. Širše eledanojya uporabljamo tudi, gorimo o uporabi električnih avtomobilov, ki jih sicer poganja elektrika, a je bila ta proizvedena iz sončne energije. Kar pa niti ni nujna lastnost e-avtomobila. Lastniki koristijo elektriko, proizvedeno še iz drugih obnovljivih virov energije, nihče pa se najverjetneje tudi ne bi branil elektrike iz evropskih termoelektrarn. Ideja solarne mobilnosti je namreč omogočiti takšen prevoz, ki bi čim manj obremenjeval okolje. Tako z izpušnimi plini kakor tudi s proizvodnjo samega pogonskega vira. srečanje avtomobilov na alternativni pogon, ki je največja tovrstna prireditev v območju Alpe-Adria. Letos je bilo srečanje ob Vrbskem jezeru, od tam se je nato nekaj avtomobilov pripeljalo ^ogarsko dolino na otvoritev prve polnilne _________i e-avtomobile v Sloveniji. V Sloveniji Avtomobili, ki smo jih videli na prireditvi v Logarski dolini, so videli na zunaj km navadni avtomobili, znotraj predelam na električni V sosednji Avstriji V sosednji državi se okolju prijazne tehnologije uveljavljajo že na mnogih področjih, tudi v transportu ljudi in blaga. Tako je na njihovih cestah že moč srečati tudi kakšno električno vozilo, predvsem na Koroškem, kjer jih je največ. Po podatkih iz biltena Platforme za okolju prijazno mobilnost in obnovljivo energijo Eurosolar Kärnten imajo Korošci 40 takšnih avtomobilov, kar predstavlja en e-avto na 15.000 prebivalcev. Ob koroških cestah jim je na voljo 50 polnilnih točk, obstajažepodjetjezamaloserijsko izdelavo e-avtomobilov. Omenjeno združenje ima vrsto dejavnosti za promocijo trajnostne mobilnosti, že od leta 2006 organizirajo mednarodno V Logarski dolini so odprli prvo polnilno točko za e-avtomobile v Sloveniji, postavila jo je družba Elektro Celje. Polnjenje je za avtomobile brezplačno, prost jim je tudi vstop v dolino. pogon. Vožnja po dolini poteka povsem normalno, drugače pa je nastrmih cestah, kjer se avto upočasni. So skoraj neslišni, kar nam je ob prvem srečanju kar malce nenavadno, saj imamo glas motorja za nekaj samo po sebi umevnega. Prisoten je bil tudi slovenski e-avto, predelan Renault 5, ki jerezultat lastne predelave. Doseže hitrosy^H^Bm-o, eno polnjenje zadostuje v povprečju za 350 km. Po navedbah sedanjih stnikov. družine Pečjak, je nastal v letih 1992-1994 v skupini strokovnjakov, kije pod vodstvom inovatorja Mira Zoriča izdala dva prototipa R5 elektro. Kljub temu da je predstavljeno vozilo v času svojega nastanka poželo priznanja na avtomobilskem salonu v Ženevi, se ideja skupine po proizvodnji 1000 takšnih avtomobilov v novomeškem Revozu ni uresničila. Do danes se število e-avtomobilov v Sloveniji ni povečalo. Trenutno imamo dva takšna avtomobila, nekaj pa jih je v gradnji, vsi nastajajo v domačih garažah. Lastniki menijo, da so e-avtomobili rešitev za zmanjševanje onesnaženja, ki ga povzroča promet. Vozila so manj potratna, vzdrževanje je cenejše, pa tudi elektrika je bistveno cenejši pogonski vir kot fosilna goriva. Kaj je res najbolje, bo verjetno pokazal čas in potrebe prihodnjih generacij. Vsekakor pa bo ob strmem naraščanju prometa potrebno ukreniti kaj za zmanjševanje onesnaženosti okolja. Kdo ve, mordabodo čez trideset let že navadni državljani razmišljali o nakupu e-avtomobila? In morda bodo takrat prebivalci Šoštanja namesto nove bencinske zahtevali novo polnilno točko? Besedilo In foto: Martina Pečnik Herlah Slovenska R5 elektro je bila ob svojem nastanku inovativno vozilo v mednarodnem merilu. veda Ostanki medvedjega trupla v potoku / foto: Marija Sodja Kladnik V bližini Solčave so v četrtek, 11. junija, popoldne našli kadaver medveda. Truplo bi lahko pripadalo medvedu, ki so ga v aprilu videvali na ljubljanskem Rožniku, po katerem so ga začeli tudi imenovati. V četrtek je naključnega mimoidočega ob potoku v okolici Solčave nekoliko nad odcepom poti do Solčavske tise zunaj naselja Podolševa zmotil duh po razpadajočem. Pogledal je s ceste v potok Jurčef in zagledal neznano živalsko truplo brez glave in spodnjih delov nog. 0 najdbi je obvestil lovce, ti pa naprej policijo, inšpekcijo, zavod za gozdove in ostale pristojne inštitucije. Že pri ogledu trupla na samem kraju so ugotovili, da gre za ostanke medveda, ki ga je nekdo nezakonito ustrelil. Kot kažejo prva predvidevanja, so bili ostanki medveda stari vsaj teden dni in kot pravijo očividci, so se v njem že zaredile ličinke. Medveda je nekdo dokaj natančno in strokovno odrl (izkožil) in iztrebil, pravijo lovci. Odrezal je glavo in odstranil telemetrijsko ovratnico ter šape. Po krutem dejanju je naredil še eno grdo nemarnost in ostanke nesrečnega medveda zavrgel kar v potok, zraven so našli tudi nekatere materialne dokaze. Verjetnost, da je bil medved ustreljen drugje in do kraja najdbe pripeljan, je zelo velika. Ostanki so bili nato prepeljani na Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, kjer so napravili genetsko analizo. Po predvidevanjih gre za medveda Rožnika. Tega so v okolici Ljubljane odlovih in ga spustili v snežniških gozdovih, še prej pa so mu namestili telemtrijsko ovratnico, da bi spremljali njegovo gibanje. Signali so kazali, da se je Rožnik nekaj časa mudil na Hrvaškem, nato pa je prečkal Slovenijo in konec maja prešel slovensko-avstrijsko mejo, o čemer je Zavod za gozdove Slovenije obvestil avstrijske pristojne ustanove. Prvega junija je bil signal medveda nazadnje zaznan na Borovnikovem vrhu, ki je okoli 500m od meje na avstrijski strani. Zvečer pa je signal izginil in ga od takrat dalje ni bilo več moč zaznati. Po predhodnih ocenah je starost razpadajočega trupla ustrezala datumu izgube signala. Starost ustreljenega medveda samca je bila okoli tri leta, kar še potrjuje predvidevanje, da gre za Rožnika. Pri svojem potovanju je medved Rožnik kazal neobičajne znake vedenja. Prebivalci so ga lahko videvali tudi podnevi. Zato je tudi verjetno, da je bil lahka tarča nevestnega ali nevestnih zbiralcev trofej. Marija Sodja Kladnik / foto: Marija Lebar Marija Sodja Kladnik, vodja odseka za živalstvo in lovstvo Zavoda za gozdove območna enota Nazarje: »Ko smo prišli na kraj najdbe, je bil pogled na odvržene ostanke zares grozljiv. Truplo je že razpadalo. Še bolj grozljivo pa je bilo vse skupaj zato, ker je brezvestnež, ali pa jih je bilo morda več, ostanke odvrgel v vodo in to praktično v naselju. Medved spada v Sloveniji med zavarovane živalske vrste. Za odstrel izdaja izredne odločbe ministrstvo za okolje in prostor. Brez te odločbe je odstrel medveda kaznivo dejanje. « Izsledki genetske analize Teden dni pozneje, v četrtek, 18. junija, so na Biotehniški fakulteti v Ljubljani objavili, da so genetske analize potrdile predvidevanja. Ostanki pri Solčavi najdenega trupla so pripadali medvedu imenovanemu Rožnik. Res gre za medveda, ki so ga aprila odlovih v okolici Ljubljane in ga opremljenega s telemetrijsko ovratnico spustih v gozdovih na Snežniški planoti. Signal se je 1. junija povsem izgubil. Kot so še sporočili z oddelka za biologijo in oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete, so genetske preiskave prinesle še več zanimivih podatkov iz življenja te živali. Določili so območje, kjer je bil medved rojen in ugotovili, da je bil njegov oče že ustreljen. Na območju severne Slovenije se je Rožnik zadrževal, še preden so ga opazili v okolici Ljubljane. Podrobne informacije, ki so jih prinesle raziskave o življenju ilegalno ustreljenega triletnega medveda, je moč najti na spletni strani www. medvedi.si, ki jo urejajo raziskovalci iz Biotehniške fakultete. Medtem je Koroška deželna vlada za informacije, ki bi pomagale razjasniti okoliščine smrti zaščitenega rjavega medveda razpisala nagrado 6.000 evrov. Kot poročajo, je sedaj razpisano nagrado zvišala na 10.000 evrov. Marija Lebar Priprave na 130. letnico gasilstva v Šoštanju VELIKO PRAZNOVANJE 6. junijaletosjebilovMetlikiveliko praznovanje, saj je slovensko gasilstvo praznovalo 140 let, prav v Metliki pa je bilo ustanovljeno najstarejše gasilsko društvo na Slovenskem. Le deset let zatem je bilo ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo Šoštanj - mesto, ki v letošnjem letu praznuje častitljivo obletnico: 130-letnico društva. Šoštanjski gasilci se na to obletnico zavzeto pripravljajo, saj so se odločili, da bodo pripravili veliko praznovanje, kot se za tako visoko obletnico tudi spodobi. S pripravami na to praznovanje so pričeli že v lanskem letu, kot uvod v praznovanje pa je bil slovesen dogodek 3- maja, ko so na Florjanovo nedeljo pri cerkvi sv. Florjana prevzeli nov društveni in mladinski prapor. Star društveni prapor je zastopal društvo celih 56 let, mladinski prapor pa mladino društva od leta 1975, se pravi celih 34 let. Slovesnega prevzema so se prijazno udeležila vsa društva v zvezi. Nov društveni prapor krasijo simboli in podobe s praporov dveh sosednjih gasilskih društev IPGD TUŠ in PGD Družmirje, ki sta se bili prisiljeni ukiniti, šoštanjski gasilci pa so na ta način pokazali, da je tradicija in moč spomina velika vrednota gasilstva. Šoštanjski gasilci v letošnjem letu pričakujejo veliko pridobitev, saj je v izdelavi nadgradnja novega gasilskega vozila GVC 24/50, ki bo zamenjajo njihovo dvajset let staro avtocisterno, to pridobitev pa bodo slovesno prevzeli, 16. avgusta, ko bo pred gasilskim domom veliko praznovanje njihove 130-letnice. Nakup tega vozila jim je omogočila Občina Šoštanj, za pomoč pri nakupu opreme pa so se članice in člani društva obrnili tudi na krajane, ki so kljub temu da časi niso ravno najboljši, s svojimi prispevki pokazali, da delo gasilcev spoštujejo in cenijo. Za to se jim v imenu društva in v svojem imenu iskreno zahvaljujem. Vsi, ki so bili pripravljeni s svojimi prispevki pomagati pri nakupu opreme, pa bodo na naše praznovanje prav posebej povabljeni. Vozilo bo prispelo v mesecu juliju, takrat pa bo dokončan tudi prizidek k gasilskemu domu oz. garaža, v kateri se bo to vozilo tudi nahajalo. Žal se gradnje takšnih objektov, kot je gasilski dom, pred leti ni načrtovalo in ne predvidevalo, da bodo sodobna vozila višja, zato so se morali šoštanjski gasilci odločiti za gradnjo nove garaže oz. prizidka. Že v lanskem letu so pripravili načrte, v mesecu aprilu pridobili gradbeno dovoljenje in takoj pričeli z delom. Gradnja prizidka gre počasi proti koncu, saj se dela že fasada, ko pa bo prizidek končan, bo gasilski dom dobil tudi novo podobo, saj ga bodo v celoti prebarvali, prizidek pa bo krasil tudi kip sv. Florjana, zavetnika gasilcev. Veliko dela je bilo opravljenega tudi z zamenjavo vseh garažnih vrat, ki so sedaj dvižna in narejena tako, da se v primeru intervencije avtomatsko odpirajo. V pripravi je bilten, v katerem bo opisano delo društva skozi 130 let, pričeli pa smo tudi s snemanjem dokumentarnega filma o društvu, ki bo predstavljen na svečani seji društva v petek, 14. avgusta v Kulturnem domu v Šoštanju. gradnja prizidka nov prapor posodabljanje vozila nova garažna vrata Svečana seja bo ob I9. uri, ob 21. uri pa bo pred gasilskim domom koncert za mlade, saj bo nastopila priljubljena zasavska skupina Orleki z domačo predskupino On-Off. V soboto, 15. avgusta, bo tradicionalno, letos že 26. tekmovanje starih ročnih in motornih brizgal in veselica s Čuki, v nedeljo, 16. avgusta, pa slovesnost ob 130-letnici društva s prevzemom novega gasilskega vozila GVC 24/50, blagoslovom prizidka in veliko veselico z ansamblom Malibu in gostom ansamblom Lojzeta Slaka. Veliko dela je v letošnjem letu že bilo opravljenega in veliko dela nas v tem letu še čaka,saj si resnično želimo, da bi to našo visoko obletnico praznovali kar se da pripravljeni. Verjamem, da nam bo to tudi uspelo, saj imamo odlično članstvo, nas pa povezuje predvsem ena misel in hotenje: POMAGATI BLIŽNJEMU V NESREČI! Praznovanje ob 130. letnici PGD Šoštanj - mesto: PETEK. 14. avausta: • ob 19. uri svečana seja PGD Šoštanj - mesto v Kulturnem domu v Šoštanju • ob 21. uri pred gasilskim domom v Šoštanju: koncert skupine ORLEKI s predskupino ON-OFF (pod šotorom) SOBOTA. 15. avausta: • ob 16. uri pred gasilskim domom v Šoštanju: 26. tekmovanje starih ročnih in motornih brizgaln in veselica z ansamblom ČUKI (pod šotorom) NEDELJA. 16. avausta: • ob 16. uri pred gasilskim domom v Šoštanju: prevzem novega gasilskega vozila GVC 24/50, blagoslov novega prizidka in velika veselica z ansamblom MALIBU in gostom ansamblom LOJZETA SLAKA (pod šotorom) Društvo je dobitnik Zlate plakete GZ Slovenije. besedilo in foto: PGD Šoštanj mesto, predsednik Boris Goličnik ŠOŠTANJSKI GASILCI USPEŠNO NA TEKMOVANJIH V nedeljo, 14. junija 2009, je v Šmartnem ob Paki potekalo člansko tekmovanje Gasilske zveze Šaleške doline, ki sta ga organizirala PGD Šmartno bo Paki in GZ Šaleške doline. Zbrane je pozdravil tudi župan Občine Šoštanj in poslanec v državnem zboru gospod Darko Menih. Skupaj s podžupanom Občine Šmartno ob Paki, gospodom Jankom Avberšek, sta zmagovalcem podelila pokale in priznanja. Gasilska društva v Občini Šoštanj so dosegla odlične rezultate: Kategorija: • člani A: 1. mesto Lokovica in 3- mesto Gaberke I; • članice A: 3. mesto Lokovica II; • članice B CTIF: 1. mesto Topolšica in 3. mesto Gaberke; • starejši gasilci: 3. mesto Šoštanj mesto; • starejše gasilke: 2. mesto Gaberke. Ob uspešnih doseženih rezultatih jim čestitamo! mag. Barbara Turinek foto: arhiv občine Mladi čebelarji USPEŠEN KROŽEK MLADIH ČEBELARJEV V ŠMARTNEM V začetku prejšnjega meseca je včrni na Koroškem potekalo državno tekmovanje učencev, ki obiskujejo čebelarske krožke. Sodelovali so tudi učenci Osnovne šole Šmartno ob Paki in se odlično odrezali. Sicer so iz SAŠA regije na tekmovanju sodelovali še učenci iz Luč. Še posebej razveseljiv je uspeh šmarških krožkarjev zato, ker so se tekmovanja udeležili letos prvič, prepričani pa smo, da ne tudi zadnjič. Čebelarski krožek na Osnovni šoli Šmartno ob Paki deluje šele dve leti, zanimanje pa mladi kažejo tudi za nadaljevanje dejavnosti. Mentor je Tomaž Lešnjak. Skupno se je tekmovanja udeležilo 480 tekmovalcev iz cele Slovenije. Vsi so dobili srečke, ki so bile kasneje žrebane za številne praktične čebelarske nagrade, za tiste z zlatimi priznanji pa je Čebelarska zveza Slovenije zagotovila panje s čebeljimi družinami. Te bodo prejemnikom izročene naknadno. Naj še povemo, da bo ravno v teh dneh v Šmartnem ob Paki potekal Čebelarski tabor. Zbrali se bodo osnovnošolci, ki obiskujejo čebelarske krožke iz vse Slovenije. Marija Lebar 2.500.000 1.500.000 500.000 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 ■ hipotekarna posojila ■ od tega 1-4 družinske hiše Slika 4: Hipotekarna posojila / Vir: The Federal Reserve System, ZDA Finančnim institucijam so bila odprta vrata za ustanavljanje navideznih podjetij v davčnih oazah. Na ta podjetja zunaj nadzora državnih regulatorjev so bili preneseni novi finančni instrumenti, ki jim praviloma zaradi zapletenosti ni bilo mogoče določiti prave vrednosti. Finančne institucije so s tem na podlagi terjatev do teh navideznih podjetij pridobile tudi navidezno poslovno uspešnost. Danes smo priča razmisleku o ustanovitvi slabih bank na katere bi prenesli t.i. zastrupljeno premoženje in s tem očistili oz. razbremenili bilance bank. Pri tem se finančna ministrstva v razvitih državah pri odločanju o tem katero premoženje in po kakšni vrednosti prenesti, srečujejo s problemom izvedenih finančnih instrumentov, ki jim je težko oceniti realno vrednost. Finančni lobiji7 v investicijskih bankah so bili vedno močnejši in so tako leta 2004 v pogajanjih s Komisijo za nadzor vrednostnih papirjev dosegli, da so investicijske banke izvzete iz pravil, ki zahtevajo, da morajo investicijske banke imeti ustrezne finančne rezerve, s katerimi zagotavljajo pokritje morebitnih izgub. Te spremembe so omogočile, da so investicijske banke prevzemale tveganja, ki so bistveno presegala njihovo premoženje. Na drugi strani je Gramm-Leach-Bliley zakon omogočal združevanje komercialnih in investicijskih bank in s tem omogočil, da so komercialne banke delovale tudi kot investicijske banke. FINANČNA KRIZA V ZDA Finančna kriza, ki smo ji priča danes se je v ZDA začela z zlomom nepremičninskega trga. Globlje vzroke najdemo v prej omenjeni deregulativi finančnega sistema in s tem povezanim razraščanjem finančnih derivatov zunaj nadzora regulatorjev. V zelo kratkem času je prišlo do izjemnih težav v ameriškem bančnem sistemu. Ena od pet največjih investicijskih bank Bear Sterns je propadla in bila prodana za 10% vrednosti JP Morgan Chaseu. JP Morgan Chase in Citigroup so se znašli v milijardnih izgubah. Druga investicijska banka Merryl Lynch je doživela zlom in je bila odkupljena od največje ameriške banke Bank of America. Tretja po velikosti Lehman Brother je po 158 letih bila prepuščena bankrotu. Paradržavni giganti, ki so odkupovali nepremičninska posojila od bank, Freddie Mac in Fannie Mae so po izgubi 98% svoje vrednosti bili nacionalizirani. Nacionalizirana je bila največja ameriška zavarovalnica AIG, ki je izgubila več kot 80 % vrednosti. Dve preostali investicijski banki Goldman Sachs in Morgan Stanley sta se morali odpovedati posebnemu statusu in sta postali običajni banki podvrženi strožji regulativi. V sedanji krizi, ki je prizadela največje ameriške banke se je za nekatere dvojna vloga izkazala kot prednost. Komercialna banka JP Morgan si je lahko izposojala finančna sredstva od centralne banke8, kar pa ni mogla narediti čista investicijska banka Bear Stearns. Zaradi izrazito velike prizadetosti investicijskih bank se je tudi to pravilo spremenilo. Centralna banka je začasno odprla direktno posojilno linijo za investicijske banke, kar se je zgodilo prvič po veliki krizi 1929 leta. Kriza je pokazala, da so najbolj prizadete tiste investicijske banke, ki so jih obremenjevala slaba hipotekarna posojila, relativno slaba razpršenost poslov in kapitalska podhranjenost, ki je v večini primerov posledica izrazite izpostavljenosti izvedenim finančnim instrumentom. Ne smemo pozabiti, da je vsa leta ameriški finančni sistem veljal za enega od najbolj reguliranega in zato so investitorji iz drugih držav zaupali temu sistemu in vlagali velika finančna sredstva predvsem v vrednostne papirje. Logična posledica je tudi ta, da kakršnakoli nestabilnost v ameriškem finančnem sistemu ima veliki vpliv na svetovni finančni sistem. Vendar, kaj se je zgodilo? Po šestdesetih letih od velike krize leta 1929 so se nadzorni organi v ZDA odločili 5 Underwriting insurance. Pri emisiji vrednostnih papirjev je underwriting bank banka, ki sprejme zavezo, da bo kupila vso preostalo količino izdanih vrednostnih papirjev, ki jih niso kupili drugi kupci. 6 Glass - Steagallov zakon je bil odpravljen leta 1999 z uveljavljanjem Gramm-Leach-Blileyjevim zakona, ki naj bi moderniziral ameriški finančni sistem. 7 Direktor banke Goldman Sachs kasneje postane finančni minister ZDA. odpraviti omejitve in s tem ameriškim bankam omogočiti, da se prilagodijo močni konkurenci globalnega bančništva. Banke so se lahko začele povezovati z zavarovalništvom in s tem se je še dodatno začel krepiti kapitalski trg za podjetja pri pridobivanju zunanjih sredstev. Začele so se razvijati tudi druge lastniške oblike financiranja, kot so pokojninski skladi, ki so postajali glavni vir denarja za sklade tveganega kapitala. Naenkrat smo bili priča paradoksalni situaciji, iz zelo tradicionalne anglosaške urejenosti bančnega sistema je v zelo kratkem obdobju celotni finančni sistem postal neobvladljiv, prevelik, izrazito je posegel v nacionalno gospodarsko politiko in razblinil mit o splošnem razumevanju ameriškega finančnega sistema, ki naj bi imel nevtralen odnos do nefinančnih podjetij. SKLEPNE MISLI Dogodki, ki so temu sledili so nam znani in so še vedno na robu obvladljivosti. Finančni sistem in gospodarstvo je v zadnjih desetletjih postalo izrazito globalno. Negativne posledice hipotekarne krize v ZDA in okuženost nekaterih evropskih bank z ameriškimi vrednostnimi papirji so povzročili izraziti upad gospodarske aktivnosti tudi v Evropi. Slovenski finančni sistem sicer ni okužen z ameriškimi vrednostnimi papirji, vendar zaradi globalnih razsežnosti krize ni v nič boljšem položaju. Kvečjemu so se še bolj pokazale tranzicijske slabosti privatizacije. Ocene o tem, da se kažejo znaki izboljšanja ali upočasnjenega upadanja gospodarske aktivnosti so zelo različne. Z gotovostjo ni mogoče napovedati kdaj bomo dosegli dno, vendar so napovedi takšne, da bo gospodarska rast po izboljšanju bistveno nižja kot pred krizo. Okrevanje je lahko dolgotrajno, saj je sedanja kriza povzročila tudi izrazito nezaupanje, ki vpliva na povpraševanje, kreditiranje in investicije. Kriza, ki se je začela v finančnem sektorju je pokazala na zelo velike pomanjkljivosti v nadzoru različnih finančnih institucij. Spregledana so bila nekatera temeljna pravila, ki so veljala v finančnem sektorju. Posledice se kažejo v slabih in tveganih naložbah brez realnega kritja. Kriza je pokazala tudi na slabosti mehanizmov, ki so uravnavali motivacijo, nagrade in bonuse v največjih svetovnih finančnih institucijah. Sistem je bil naravnan na doseganje kratkoročnih rezultatov, ki so morali slediti dinamiki visoke rasti dobičkov v poslovanju z zelo tveganimi finančnimi produkti. Svetovni finančni sistem se je znašel v začaranem krogu, saj so deregulacijski ukrepi omogočili nastanek velikega števila finančnih produktov, ki jih več ni bilo mogoče nadzirati in jih ocenjevati na podlagi realnih pokazateljev. Na koncu se lahko vrnemo na začetek. Izhajamo iz predpostavke, da vsaka institucija, ki temelji na trdnih načelih in vrednotah potrebuje pravo mero regulacije. Vprašanje je samo kako oblikovati to regulacijo in sočasno ne omajati temeljev, tudi inovativnosti, ki je potrebna za dolgo življenje vsake finančne institucije in podjetja v realnem sektorju. literatura • Krugman, P. 2008. The Return of Depression Economics and the Crises of2008. New York: Norton paperback. • Friedman, M. 1997. Capitalism andfreedom. Chicago, London: The University of Chicago Press. • The handbook of world stock derivative & commodity exchanges. 1998. London: International Financial Publications. ‘ Federal Reserve Bulletin. 2009- Changes in U.S. Family Finances from 2004 to 2007: Evidence from the Survey of Consumer Finances. Volume 95- Viri • Federal Deposit Insurance Corporation. 2009. Statistics on Banking. http://www.fdic.gov/bank/statistical/index.html • Federal Reserve System.2009- Surveys and Reports. http://www.federalreserve.gov/econresdata/ Plemeniti ( Se sprašuješ, zakaj sem v začetku napisala PLEMENITI? Raje vztrajaj, da tvoje srce ostane in postane še bolj plemenito, kot je sploh lahko. Medtem ko ti tole pišem, slišim šepetanje ... krike, ki jih prinaša veter na zemljo. Do vsakega živega bitja in celice na zemlji. Sporočilo nosi. Eno samo, kratko ... MIR, MIR! Potem jok. Veter joče! Zakaj malo, premalo jih je, ki vedo, kaj sporoča. In neki glas je prišel z vetrom tudi čisto do moje duše, vanjo mi je prinesel občutek, kot da mi mora nekaj zelo važnega na hitro sporočiti. In moja duša sluti nesluteno in ne videno, pa vendar dojeto! Smisel življenja; LJUBEZNI brez ljubosumja, žalosti, solz. Počasi pa vendar dojemam sporočilo, ki je v vetru. Tako dolgo je čakalo, da privre na plan. Nekdo je, ki me ta hip zelo pogreša. A znova se lovim v večnem iskanju razdvojenosti in dvomih. Kdo je ta? Morda si konec koncev to ti? Takšne in podobne misli me obletavajo, veš. Ko me zgrabi, se blazno trudim, da me mine. Tišči me, zelo. Tako močno, da bi zavpila, pa čeprav le vetru: KJE SI? A bolj kot se trudim, manj mi uspeva ... Prepustim se toku čustev in molim, da čim prej mine. Za božjo voljo, Ljubi mi lahko kdo pojasni, od kod in zakaj ti dvomi? Mar zato, ker hočeš dokazati, koliko ljubezni in strasti je v tebi? Ker to, ko te prime, narediš; tudi pred mojimi očmi! Vem, ne znaš si razjasniti, o čem govorim, kaj imam v mislih. Bilo je nekega zelo hladnega dne v januarju. Hodila sva, vračajoč se z malice. Skozi nosnice nama je drl oster, hladen zrak. Zatopljena vsak v svoje misli, nato se ti spomniš: »Zdajle bom šel in ko pridem noter, bom potisnil svoj zmrzel sladoled (pogledam te, saj mi ni jasno, kaj si misliš z zmrzlim sladoledom, a ti se s kazalcem dotakneš svojega ... nosu) nekam na toplo.« V odgovor se ti le nasmejim, saj ne vem, kaj naj bi pravzaprav tisti hip storila. Sploh pa, bila sem prepričana, da se šališ. Prideva do klopi v hali, kjer sva delala. Tam sedijo tudi tri najine sodelavke na klopi. Ti se nameniš k eni in svoj ledeni 'sladoled' potisneš malo bolj poševno od njenega, ne mojega, ter ji daš poljubček. Njene ustnice te poljubijo, ti se jih le dotakneš. Lica ji zardijo in opaziti je navdušenje ter sledi strasti; v njenih očeh, na obrazu... Kako bi ne. V tebi je bilo takrat toliko strasti in ljubezni. Meni pa je tisti hip po glavi rojilo le eno vprašanje: »ZAKAJ?« jubi) Daj, ne bodi podoben klošarju, ki išče hrano, ker je na smrt sestradan. Tako zelo, da ne vidi mize, ki je obilno obložena s pijačo in jedačo! Le obrniti bi se moral, pa se ne. Omamne vonjave ti udarijo v nosnice. Pred seboj pa vidiš kante za smeti. Zaprte so, toda misleč, ker si pač nekaj zavonjal, da ta vonj prihaja iz teh kant, se zapodiš, da bi prvo odprl. Podreš jo, pade na tla. Pokrov se odpre, iz nje pa skoči podgana tebi v obraz. V obupu podreš še drugo kanto, a tudi ta je, razen razpadlega para paradižnikov, ki padeta tebi pred noge, prazna. O, groza. Pa kako je to mogoče, saj si vendar zavonjal svežo hrano. Sesedeš se na tla ob steni, noge v obupu skrčiš in glavo potisneš med kolena. Namesto da bi se OBRNIL. OBRNIL zato, da bi videl obloženo mizo ter spoznal, od kod prihaja tisti omamni vonj. Od tukaj, veš, od tukaj! Le ni bilo nikogar naokrog, da bi ti rekel: »PRIJATELJ, KAJ VENDAR IŠČEŠ V SMETNJAKIH?« Obrni se vendar in prisedi k mizi, ki obložena čaka. Da, ni bilo nikogar, toda še je upanje, kajti danes piha veter, ki ti morda prinese glas mimoidočega. Še je upanje. Čeprav ves premražen in raztrgan ter prestradan še živiš. V tebi je še toliko moči, da zaslišiš glas mimoidočega. »Prijatelj, kaj vendar iščeš v smetnjakih? Obrni se!« Z zadnjimi močmi, ves brezupen se obrneš in vidiš - obloženo mizo. Prisedi in se najej, toda ne prenajej se, saj sedaj vendar veš, kje te čaka miza, ki je obložena. Od tu jemlji; vsak dan. Ne išči pa kot do takrat, ko se nisi obrnil in videl v smetnjakih sveže hrane... Meni pabesede: »ZAKAJ,Ljubi?« še donijo po glavi. Veter pa je pričel še močneje pihati. Zaslišal je namreč vprašanje in glas mimoidočega: »Obrni se, obrni!« Toda danes, ko sem po tolikem času znova prebirala zgornje vrstice in mi je uspelo ob njih celo meditirati, danes vem ... Ne kapljica vode, ki polzi po tvojem vratu, se po prsih spušča vse nižje, temveč kapljica krvi bi želela biti. Tekla bi po tvojih žilah, vse dokler ne bi prišla do srca in tam našla tisti del njega, ki si mi ga menda namenjal. Oh, kako bi se pretakala! »NA TEJ IN NA ONI STRANI, SKOZI VSE TVOJE DNI«, kot si mi napisal za posvetilo v knjigi, ki si mi jo podaril. VZVALOVANA BIT, da, tako je imela naslov. Samo še prisluhnem... Saj ne morem verjeti! Veter se je polegel. Niti sapice ne čutim na svojih, od solz premočenih licih! Si. A piše Marjana Kotnik nadaljevanje zgodbe Naslednji dan se je izmikal njenemu pogledu, dekle pa je zmedeno ždelo sredi njive, pulilo plevel in drhtelo ob spominu na prejšnjo noč. Ko sta se oče in mati vrnila z ohceti, je Roza slišala pogovor v njuni kamri. Materin glas je zvenel jezno: »Presneti Grbišnik, bojda je Grajfarjevo dečlo sfretal!« Rozi se je temnilo pred očmi. Sfretal - to je pomenilo, da je noseča. In preden je cela dolina vedela, da je Grajfarjeva Micka res noseča, je tudi Roza začutila, da nekaj ni prav. Na zahvalno nedeljo, ko so hčere Marijine družbe nesle kito bršljana, v katero so bile na vsako ped vpletene sensvetnice, je Rozi postalo slabo, spustila je kito in komajda še naredila nekaj korakov, da ni bruhnila tik pred oltarjem. Te slabosti so bile vedno bolj pogoste, mati pa je nekega jutra stopila v njeno kamrico in očitajoče vprašala: »Roza, zakaj pa ti nimaš perila?!« Kmalu je bilo vsem jasno, zakaj. V tem ko se je Rozi pokazal trebušček, je pri Grajfarju že prijokala na svet skodrana plavooka deklica... Grbišnika že mesece ni bilo od nikoder, medtem se je oženil in Rozi je skoraj počilo srce od žalosti... Potem se je nekega jutra na lepem pojavil na pragu. Roza je v kuhinji na zaboju za drva dojila mene, ki sem bil Grbišniku bojda tako podoben, da bi še slepec opazil. Grbišnik je kar stal in strmel, stiskal klafeto na prsi in Roza, moja mati, je opazila aluminijast obroček na njegovem prstancu. Šele ko je Tereza prišla po lopi in ga je zagledala tako okamenelega med podboji, je spravil iz sebe: »Zakaj mi pa niste dali pošte, kaj je dečli?« Tereza ga je porinila na lopo, vtem se je od nekod vzel še njen mož. »Zato, ker smo zvedeli, da imaš Grajfarjevo nosečo! Nič ne nucamo od tebe, pa tudi videti te več nočemo pri naši hiši. Dečli si naredil žalost, poba imamo pa le čednega! Nikoli ne bo zvedel, da je tvoj!« Grbišnik je takrat bojda zajokal: »Če bi bil vedel! Če bi bil prej vedel!« Zasukal se je, mene ni niti od blizu pogledal... Drugo jutro so našli obešenega na domačem marofu. Roza, moja mati, se je takrat, pri osemnajstih, že osula od žalosti. Menda ji nihče več ni rekel Roža, pač pa je bilo v zvezi z njo vedno slišati: od gostilne dekleta pa od mlina praseta... Prvih let ne pomnim, edino to, da je bilo vedno veliko ljudi v hiši, tudi vojakov s puškami, kajti rodil sem se eno leto pred začetkom druge vojne. Ko sem imel šest let, se je moja mati možila z Jurjem iz sosednje vasi. Pred tem sem ga videl samo enkrat, ko je mamo pod roko gnal na žegnanje na goro. Ohcet je bila sredi zime, Jur je prigabucal do nas v črnih gumi škornjih, čez ramo pa mu je bingljal par visokih gojzarjev. Do cerkve jih je nesel, da se je potem v zakristiji preobul. Čeprav je bil siromak, v gumi škornjih se pa vseeno ni hotel oženiti. Zeleno lovsko obleko si je bojda sposodil od soseda. Moja mati je imela siv kostim, čezenj pa črn balonar. »Nobenega asparagusa ne bo v laseh, krancelj je že davno šel!« je rekla njena priča, ki je bila tudi njena birmanska botra. Tako sta bila mladoporočenca bolj podobna pogrebcema kot pa ženinu in nevesti. Ohcet je bila klavrna, čeprav Rožejevi niso slabo živeli in bi lahko bili napravili svatbo, kot je bilo pri boljših hišah v navadi. Ampak Tereza je menila, da ne bi bilo primerno, saj je bila nevesta že čez dvajset, ženin krepko čez trideset, jaz pa sem imel šest let. Kaj bo potem slavje, da bodo vaščani imeli še več za povedati. Gostilne na dan poroke niso zaprli in ko je Jur s svojim starešino prišel po nevesto, je Ladinekov Pepi, ki se je oklepal šanka, ravno prav glasno pripomnil: »Pobi bi šrangali, pa ne bomo, saj je že davno sfretana!« Jur in mama sta potem šla vsaksebi peš tistih pet kilometrov do vaške cerkve, kaplan ju je zvezal do smrti in potem jo je Jur mimo našega doma gnal na svoj dom, v sosednjo vas, na Fleretovo. Jaz sem se bal, da bom moral iti za mamo. Njo sem imel rad, ampak Jur, ta mi ni bil všeč. Niti pogledal me ni, prijazne besede ni imel zame. Pri stari mami Terezi mi ni nič manjkalo, pasel sem tri krave, pobiral sadje, se zvečer smukal med pivci po oštariji in zgodaj čul to in ono, tudi marsikaj, kar ni bilo za otroška ušesa... Na večer poroke so imeli v gostilni vsi veliko povedati in se niso preveč ozirali na to, da sem jaz v sobi. Kadar je pogovor le predaleč zaneslo, ko se ni slišalo drugega kot fuk pa pizda pa kurac, takrat se je le nekdo oglasil: »Pobi, ahtajte, megla je v bajti!« Bil sem še premajhen, da bi vedel, da sem tista megla jaz. Dan po ohceti sta prišla Jur in mama pome. Do takrat še nikoli nisem občutil tolikšne žalosti, kot me je obhajala, ko je mama tlačila moje hlače in cokle v cejno. S seboj sem hotel vzeti lesen vozek na prava okrogla lesena kolesa, ki mi ga je izrezljal stari oče za lanski god. Oklenil sem se mamine roke in pazil, da nisem jokal vpričo Jurja. Mama se od doma ni nič poslavljala, samo »zbogom« je rekla in že sva stopila čez prag. Za šankom je Ladinski Pepi s svojim čistim tenorjem zapel naprej, drugi fantje pa so povzeli za njim: »Tadrugi dan po ohceti, ko skupaj sva ležala, se celo noč je jokala, tud uree ni zaspala...« Tista žalostna melodija me je potem spremljala do mostu čez potok, katerega šumenje je preglasilo fantovsko petje... Brez besed smo capljali po zbrozganem snegu, Jur spredaj, jaz za njim, mati pa zadaj. Navkreber je bilo najteže, tu pa tam je zdrsnilo, da je padel enkrat eden, drugič drugi. Jur je vsakič zaklel, mati pa vzdihnila. Po dobri uri smo prišli navrh, kjer je Jur obstal, iz notranjega žepa potegnil prisrčnico, kot je rekel flaškonu oglate oblike, in krepko potegnil. »Švicam!« je rekel kot v pojasnilo. Mati me je z levico prijela za roko, desnico pa iztegnila v smeri proti vasi spodaj v dolini in tiho zašepetala: »Lej, Vilček, tamle je najin novi dom!« Samo pokimal sem, saj nisem točno vedel, kam je kazala. Nisem hotel vedeti. Moj dom je bil vendar pri Rožeju, pri stari mami Terezi, pri Linči, Murki in Bavhi... Približali smo se stavbi čisto ob potoku, na koncu vasi, zadaj se je dvigal hribček borovih dreves. Hiša je bila pol iz kamna, pol iz lesa, na prisojni strani vsa obraščena z brajdo, ki je v tem letnem času brez življenja suho štrlela na vse strani, silila v okna in vrata in se ovijala že okrog dimnika ... Polovica hiše je bil mlin. Mlinsko kolo je bilo vpeto v vodila čisto ob steni, da je bučeča voda iz korita dan in noč špricala po zidu in tako zlizala omet, da je sivo špičasto kamenje ostro štrlelo iz zidu in je stena zgledala kot kak gorski greben pod slapom. Hiša je imela en vhod, na lopi pa so bila vrata na desno v mlin, na levo pa si stopil v črno kuhinjo. Vse se mi je zdelo mokro, mračno, temno. Moj prejšnji dom je bil sončen, z večjimi okni, tale kočura tu pa je bila ena sama mokra, črna luknja. Iz lope so na dile vodile strme, od črvov načete stopnice, vsaka druga je manjkala, tiste, ki so še bile zataknjene v zareze, pa so bile videti sumljivo napokane in trhle. Jur je odprl vrata v kamro, kjer je na nizki ozki postelji z obribanimi končniki ležal suhljat, že skorajda pepelnato siv možiček. Pri postelji je sedela ženska z zamazano belo ruto, izpod katere so gledali redki sivi lasje. »Sta le prišla! Spet blodi, komaj sem mu zbila vročino, ko mu ne morem rdeče pese več spravit dol, če pa ne zine!« Moja mati je tiho vzdihnila: »Bi bilo treba dohtarja pa gospoda dobit, če so tako bogi! A čujete, kako jim hrope v prsih!« Ženica, Jurjeva mati, je zamahnila s koščeno roko: »Kolkokrat mu je že hropelo, pa je minilo!« Bila je zgubana, presušena, njena koža se mi je zdela kot zmečkan papir, gledala pa je tako živo, da njene oči nekako niso spadale v ta uveli obraz. Stal sem za maminim hrbtom, v tisti črni čumnati nisem videl drugega kot pepelnati starčkov obraz in bele starkine oči. Ko je svoj pogled zapičila vame, se mi je zdelo, da me bo prebodla, in nagonsko sem se potuhnil v gubo materinega balonarja. Jurjeva mati je počasi, besedo za besedo, urezala v tišino, ki je ni motilo drugega kot glasno bolnikovo hropenje: »A tale je prišel zraven! No, bo pa ovce pasel!« Že nekaj dni po najinem prihodu sem pri južini dobil klofuto okoli ušes. Mati je na mizo postavila koruzni močnik brez zabele in latro kozjega mleka, starka je malo južine predevala v šalico in nesla svojemu možu, Jur pa je brez besed vstopil v kuhinjo, v kateri je bila edina luč svetloba z ognjišča, me počil po licu in zarjovel: »Ti, smrkavec, če misliš, da boš samo jedel, delali bomo pa drugi, boš šel služit! Ležal si do sonca, mat' je pa koze molzla!« Mati me je nežno pogledala in se proseče obrnila k možu: »Saj je še tako majhen! Bo že, naj se malo privadi!« Jur je srdito zajemal močnik in s polnimi usti odrezal: »Še pol panolce mrzle vode ni vreden!« Takrat sem prvič videl solze v maminih očeh. Zabrisala je žlico po mizi: »Kaj tako črtiš poba, a nisi prej vedel za njega?« »Ne, nisem!« je siknil Jur in zapustil mizo. Prva pomladanska otoplitev je vzela starega Flereta. Jaz sem spal na dilah, na kupu pšenične slame, čezenj je bil pogrnjen na vseh koncih preluknjan in prežrt hodni prtič, odet pa sem bil s starimi jopiči... Na noč, ko je starček izdihnil, se je v planke zaletaval skovir, se zapletel v brajdo, ki je ravno dobivala popke in če se ne bi bil bal njegovih krempljev, bi ga lahko bil ujel. V plankah je zevala polmetrska odprtina, nagnil sem se skoznjo in opazoval ptiča, kako se je vztrajno boril, da se je trudoma izmotal iz ovijalke. Noč je bila svetla, v graben, kamor je v tem letnem času le za kako uro posijalo sonce, je s polno lučjo sevala okrogla luna. Skovir je zmagovito vzprhutal in odletel, iz spodnje kamre pa sem zaslišal: »Jezus, umrl je!« In potem tekanje po hiši, jok, prižiganje trsk ... Zjutraj sem moral k sosedu prosit za trugo. Kmet je imel zmeraj suh in oblan les za take slučaje, saj je bil krajevni dobavitelj krst. Ko sem prišel, je bil ravno v delavnici. Razkazal mi je, kako ima narezane deske: kratke za majhne otroke in dolge za odrasle. »Bomo zbili, veš da, zvečer bo truga pri vas! Povej Jurju, da naj kozo zakolje za Ion!« Tepen sem bil za vsako malenkost. Če je ovca ali koza samo stegnila mevl proti kakšnemu grmu ali - bog ne daj - po fižoli ali solati, je pela palica. Imeli smo tudi pujska in ko se je bližal čas koline, je Jur kuhal smolo, da bi prase dostojno obarali. Jur je že pred južino smrdel po šnopsu, nekaj ga je ujezilo in ko sem šel mimo kurišča, kjer je talil smolo, me je stransko pogledal, vtaknil palico v žarečo brozgo in špricnil po moji goli nogi, da se je gosta, lepljiva vrela smola prijela moje mlade kože: »Služit boš šel, saj nisi za nič! Pol panolce mrzle vode nisi vreden! Bi vsaj v goščo šel pa kake veje sklestil, pa še za pašo nisi! Tak pastir, ovce tebe pasejo, ne pa ti ovce!« Mati se ni smela kaj dosti potegniti za mene, saj sem včasih videl, da je tudi njo sunil v prsi ali trebuh, če je bila preveč prijazna z mano. No, nekaj mesecev po ohceti sem dobil sestro, čez dobro leto še brata, pa potem spet sestro. V šolo sem šel, če je bil čas in če sem imel kaj obleči, doma sem imel dela več kot dovolj. Treba je bilo na njivo, v štalo, na pašo, paziti otroke, nabirati čaje za pozimi, pa borovnice, jagode, ostroge, od jutra do večera. Spat smo hodili še pri svetlem, saj ni bilo razsvetljave, vstajali pa s prvim svitom. Sadja smo imeli kar precej, še sodec vina je Jur naprešal vsako leto. Spil ga je pa tudi že do božiča, da ga mama ni imela niti za vinski čaj, ko je bila spet v kimpeti. Otroci so prihajali eden za drugim, ležali smo kar na kupu, trije na dilah, najmlajši zraven mame in ata, eden zraven stare biče, ki jo je tudi že jemala bolezen. Umrla je januarja, julija pa je šla za njo še triletna Micika, ki se je najedla volčjih češenj. Mati jo je vso noč nosila na rokah, otroče je kar naprej bruhalo, vpilo, neslo jo je postrani, driska jo je čisto posušila in izžela. Preden je omahnila materi na rokah, je mama začudeno gledala v njene razširjene zenice: »Pa kaj 'ma ta otrok tak' smešne oči!« Jur je vedno bolj pil, jaz pa sem bil zmeraj bolj v napoto. Pa niti ni bilo največje sile za hrano, saj je mlin mlel vsak dan in je bila za Ion zmeraj merica moke. Enkrat pšenične, drugič ajdove, tretjič koruzne... kar so pač prinesli v mletje. A otrok je bilo veliko, Micika se še ni ohladila, je že prijokal na svet Zdravček. Pa Jože, za njim še Peter in Pavlek, oba naenkrat. Čeprav sem delal kot živina, v mlinu sem bil že čisto samostojen, se je Jur vseeno zmenil pri sosedu, kjer so delali trüge, da bom šel služit. Imeli so veliko kmetijo in manj otrok. Prav bi jim prišle ene pridne moške roke, saj so se pri njih rojevale skoraj same punčke. Takrat sem imel že 17 let. Pri Fleretu sem bil vsaj mamin sin, imela me je rada, mi skrivaj dajala potuho in priboljške. Pri sosedu pa je bilo vsega konec. Pri hrani so mi priškrnili, pri delu pa nalagali, da sem se vidno sušil. Moji podplati so bili ena sama velika gnojna rana. Obuvala nisem imel in ko sem bil poleti bos na strnišču pa v gošči, sem se tu pa tam kresnil in ena rana se še ni zacelila, že je zazevala druga, vse skupaj se je okužilo in zagnojilo in nazadnje nisem mogel več hoditi. Sosed me je pognal, naj se poberem, dokler ne bom spet delal. Ker »brez dela ni jela in za lenuha ni kruha«, je še podkrepil svojo odločitev. Bolj po kolenih kot po podplatih sem se plazil po hribu in navečer klečal in jokal na Fleretovem pragu. Nisem mogel reči, da sem doma, ker nisem več vedel, kje je moj dom. Najbrž samo pri Rožeju... Na pragu me je prva zagledala Nanika in začela vpiti od veselja: »Mama, mama, Vili je zunaj!« Žugal sem ji s prstom, naj molči, kajti bal sem se, da bi me zalotil Jur. Mama je počasi prišla po lopi in nejeverno strmela vame. Ko je videla moje noge, so se ji udrle solze. Skrivala je objokan obraz v zamazan predpasnik, nato pa odločno pristopila k meni, me prijela pod pazduho in me dvignila. Bila je suha in zgarana, ampak jaz sem bil še bolj drobcen in ni bilo treba veliko napora, da me je zvlekla na lopo. Poklekal sem na stopnice, ona pa me je spodaj podpirala in potiskala in me nekako spravila na podstrešje. V trenutku sem zadremal, zvečer pa me je prebudilo Jurjevo rohnjenje in otroški jok. Nato je hiša zaspala, vse se je umirilo, ko sem zaslišal enakomerno trkanje na leseno leho. Mati je previdno dvignila desko, ki je pokrivala luknjo nad stopnicami, in mi na pod postavila skledico vročega mlečnega riža. »Ne ropotaj, čist tiho pojej!« in že je ni bilo več. Tako me je potem hranila trikrat na dan in niti otroci, ki so spali na podstrešju, niso vedeli, da sem doma... mama jim je rekla, da sem prišel in spet šel... Nekega jutra pa me je prebudil vrišč. Med vpitjem sem spoznal glas soseda, pri katerem sem služil: »Kaj ne veš, doma je, kje pa bo! Zajca je ukradel, zdaj ga pa še skrivate!« Potem sem slišal Jurjevo vpitje pa materino priznanje, da sem res doma. Nato so vsi, Jur, sosed in za njima mati priropotali na dile, Jur me je za lase potegnil iz gnezda, me sklofutal, sosed me je vlekel za lase in mati je vpila: »Jezus, kam si dal pa zajca?« Ni pomagalo, da sem jim dopovedoval, da zajca nisem ukradel. Če bi ga, bi priznal, tako so me lasali in klofutali, ampak ga nisem. Klofute in lasanje so bolele, ampak ne tako kot začudene, široko odprte oči moje matere, ki je svoj prezgodaj postarani obraz čisto približala mojemu in ponavljala: »Kje imaš zajca, Vilč, kje imaš zajca?!« Kar stal sem in nisem čutil ne klofut ne razumel Jurjevega preklinjanja, samo materine besede so me usekale kot britev. Da mi ni verjela, da je bolj verjela sosedu, tega ji nisem mogel odpustiti. Čeprav so me noge še zmeraj hudičevo skelele, sem se iztrgal Jurju in sosedu, pogledal mamo v rdeče oči in zavpil: »Mama, tudi vi mi ne verjamete!« Skočil sem skoraj z vrha stopnic, planil ven, na zrak in tekel, tekel, ozrl sem se šele z vrha hriba. Na pragu so stali vsi trije in gledali za mano. Mislil sem, da mi bo mama pomahala, me poklicala nazaj. Najbrž si ni upala zaradi Jurja. Obrnil sem se in šel. V gozdu sem slekel srajco, jo pretrgal in z njo ovil stopala. Razmišljal sem, da bi šel k Rožeju, ampak stare mame Tereze ni več bilo, pa saj se tudi nismo niti enkrat videli, odkar sem odšel od doma. Tako sem brez cilja hodil in hodil, stiskal zobe in vmes jokal, preklinjal mamo, ki me je izdala, preklinjal cel svet in svojo usodo. Po nekaj kilometrih hoje sem na nekem kozolcu zaspal in vse popoldne in celo noč ostal tam. Imel sem skoraj 18, po nekaj urah premišljevanja sem se odločil: vzel bom življenje v svoje roke. To takrat ni bilo niti običajno niti enostavno. Takrat smo otroci morali ubogati starše, posebej otroci revnih staršev smo bili nekako označeni, da bomo tudi ostali reveži. Tisti materin očitajoči pogled mi je dal moči, me je potisnil naprej, da še sam sebe nisem spoznal. Zjutraj sem potrkal na lopna vrata hiše, ki je stala malo stran od kozolca. Naletel sem na prijazno ženico, ki sem ji povedal, da grem v mesto iskat delo, da pa sem strašansko lačen. Prvič v življenju sem prosil. Pa mi nekako ni šlo preveč težko z jezika. Ženska mi je dala mleka in kruha, še krajec kruha in svinjske masti za zraven, dobil pa sem tudi preveliko srajco in cokle, ki so bili last njenega strica, ki je pred kratkim umrl. —► Moja mati je v stiski vedno molila, zmeraj pa me je tudi učila: »'Ridi zahvaliti se je treba bogu, če usliši naše prošnje!« Pot do mesta sem prehodil v molitvi. Malo sem prosil, da bi dobil delo za denar, malo sem se zahvaljeval za cokle in srajco in kruh z mastjo... Potem sem trkal na vrata ... spraševal, kje je kakšna delavnica, vsi so odkimavali in me tiščali čez prag. Nazadnje sem prišel do župnišča, kjer se je mežnar ravno pripravljal, da bi odtrojančil večerni Ave Marija. »Pri Vasletu bi te pa mogoče vzeli, so glih vajenca nagnali, ker je žemlje kradel!« Pokazal mi je, kje je »Pri Vasletu«, spustili so me noter, lastnik je rekel: »Pridi ob dveh zjutraj, kruh se ponoči peče!« Nisem upal povedati, da nimam kje prespati. Zavlekel sem se v drvarnico, hvala bogu ni bilo mrzlo, in tudi zaspati si nisem upal, da ne bi zamudil. Poslušal sem cerkveno uro, ki je vsako polno uro oznanila čas. Deset minut pred drugo sem stal pred pekarno. Učil sem se hitro, za malico sem dobil vsak dan štručko, podnevi nakradel sadja, da sem preživel do prve plače. Nekaj noči sem prespal v župnišču, ker sem mežnarju po pravici povedal, kako je z mano. In ta mežnar, bog mu daj nebesa, je potem šel k Vasletu in izprosil posteljo za mene. Vsak dinar sem zložil na kup, kupil si nisem nič. Delal sem ponoči, dopoldne spal, popoldne pomagal še na pokopališču, kar mi je tudi mežnar napeljal. Kopal sem jame, jih zasipal, za Ion dobil tu pa tam kak kovanec in začelo se je nabirati. Navsezadnje me je Vasle vzljubil bolj kot lastnega sina, ki ni bil nič prida. Ni se mu dalo delati, šel je nekam po svetu in bojda izginil v Kanadi ... No, Vitica moja, naprej pa že veš. Vasletova hčerka je tvoja stara mama. Vitica posluša, leži na kavču, gleda v strop in s polnim grlom solza vpraša: »Dedi, a si zvedel, kdaj sta umrlajur in tvoja mama?« »Sem. Ko sem jamo skopal, sem zvedel. Za oba.« Križanka junij /julij 2009 Avtor LoM Špan. žen. ime Slov. vaterpolist (Matjaž) Srb. moško ___ime___ gospod, opr. fa.) Japon. drobiž Hrvaški časnik Portugal. politik (Dos Santos) Notranji del zapestja Verdijeva opera Okras, rastlina, repati ščir Franc! voznik F1 (Ayrton) Eleja Franc. igralec (Bruno) Vodilo, Nasprotje reda, kaos Vzdevek Oliverja Mlakarja Letovišče ob Ženevskem jezeru Del oblačila Gorovje v Mongoliji Število, številka (krat.) Norveško mesto Kem. simb. za selen Izgon, pregnanstvo NajŠtevil. slovanski narod Antič, prist. v Italiji Velika divja mačka Krilo rim. konjenice 24. črka abecede Tona (simb.) Samost. podjetnik (krap Orel v germ, mitologiji Hrvaško moš. ime Organ za voh Sredina tinte Ugankarski slovarček: ABENDRA - pristanišče ob Baltiku / AJURVEDA - indijska zdravilna metoda / EANES - portugalski politik (Dos Santos) NES - norveško mesto / SAJAN1 - gorovje v Mongoliji / UL - slovenski vaterpolist (Matjaž) »Pa misliš, da je mama kdaj zvedela, da si dobil delo v pekarni in vse to?« »O tem bova pa kdaj drugič... Zdaj pojdi na tržnico in prinesi nekaj pomaranč pa banan za babico in zame. Saj veš, stara sva že, morava pojesti veliko vitaminov! »O, ne, dedi, pa ravno zdaj, ko dežuje!« Pobožam jo po gostih, črnih kodrih, ona pa me pogleda s tistimi nebeško modrimi očmi in si z dlanjo pokrije usta: »Oprosti, dedi, že tečem. Saj vem, nič ni težko, če se mora!« Konec SLOVO Kakor Ust, ki pade z drevesa na tla, tako hitro so šolska leta mimo nas šla. Vsako hitreje je minilo, veliko lepih in čustvenih trenutkov je pustilo. Zdaj se poslavljamo, si lepe trenutke želimo, jih zavedno v srcu obdržimo in na sošolce ne pozabimo. Od osnovne šole se poslavljamo in s strahom, a polni upanja novim ciljem naproti stopamo. Nima smisla, da bi zdaj žalovali in jokali, bodimo čim bolj veseli in razigrani, izkoristimo sleherne trenutke, ki so nam ostali, da bomo šolske dni v čim lepšem spominu obdržali. Tjaša Slemenšek, 9. a, OŠ Šoštanj maketa Aleksander Grudnik 8.7.2009 ob 18. uri na Trgu svobode v Šoštanju festival uličnih gledališč H 3. SREČANJE PRESELJENCEV Z OBMOČJA RUDARJENJA PREMOGOVNIKA VELENJE Na srečanju je bila pri Kozolcu Kulturnice v Gaberkah postavljena maketa Družmirja, ki jo je sponzoriral Premogovnik Velenje, izdelal pa IB PROCAD Ljubljana. Njena izdelava je trajala približno pol leta, pri tem je bilo vidno sodelovanje Aleksandra Grudnika. Več o maketi in srečanju v naslednji številki Lista. SPOMIN V prvem razredu smo se spoznali in skupaj odkrivali nov svet. Skupaj smo iskali življenjsko si cesto po vseh zaprašenih poteh. Delili smo si pesmi in sanje, biserne trenutke z roko v roki smejoč, vsi smo verjeli vanje, da se uresničijo nekoč. V dolgih letih smo se spoznavali, skozi katera smo dobri prijatelji postajali. A vedeli smo, da nekoč končalo se bo. Sčasoma se vsaka zgodba neha in se novo poglavje odpre. Ni nam več do solz in smeha, se no va zgodba prične. Iz osnovne šole odletimo proč kakor ptice iz gnezda, le spomini nas bodo vezali kot nekoč. Nikdar več ne bo kot včeraj! Tujci nam prekrižajo poti, a sošolci stari v srcu ostanejo za zmeraj. Nikdar ne zabrišemo sledi! Zdaj ni čas za solze, ker vsaka stvar ima svojo spravo, vsaka pesem svoj sijaj, ta pa se bo kot spomin vtisnila v srce! Marjeta Drev, 9. a, OŠ Šoštanj 7. in 8.8.2009 obiq.uri na DružmirsKem jezeru festival za mlade LIST OBČINE 2009 352(497.4 Šoštanj) 9004907,6/7 ~ B ■ : - ulili tl / "" amÉèML\t j j;" j \\ ^ „n.. « «.. m X Fotografija: junij Klemen Belavič: Maketa Šoštanja Fotografski nagradni natečaj: Kje(r) sem doma? Spoštovani (na)tečajniki! Veseli nas, da ste se pridružili naši ideji. Veseli smo, ker vidimo, da znate opaziti in videti lepote svojega kraja. Želeli bi še več! Šoštanj, oziroma občina Šoštanj je le ena. Na naš natečaj je prispelo šest fotografij. Pri izboru je spet sodelovala ista komisija, ki je anonimno ocenjevala vaša prispela dela, ki je žal omejena na majhen izbor. Priporočajo, da pošiljate fotografije, kjer je vaš kraj ŠE bolj prepoznaven. Saj veste, na koncu leta bo izšel koledar in verjetno boste s ponosom pokazali na svoj izdelek. Tako je komisija za fotografijo meseca JUNIJA izbrala Klemna Belaviča. Mi pa nadaljujemo z natečajem po pogojih objavljenih v List št. 2/XVI. Toplo vabljeni! Fotografirajte in pošljite na e-mail: list. revija@gmail.com. Zavod za kulturo Šoštanj, revija List, uredništvo. ICB VELENJE