Lev Tolstoj: Starca i. Dva starca sta se zaobljubila, da pojdeta na romanje v Jeruzalein. Prvi je biJ premožen krnet z imenom Jefim, drugi, Jelisej, je imel le majhno posestvo. Jefitn je bil častit kmet, ni pil žganja, ni kadil in ni njuhal tobaka, svojih bližnjih ni nikoli obrekoval in je bil v vsem pravičen. Dvakrat že je bil župan in je to službo opravljal pošteno in vestno. Imel je dva sina in oženjenega vnuka in vsi so živeli skupaj. Bil je zdrav in šele, ko se je približal sedemdesetemu letu, mu je brada osivela. Jelisej, star možiček, ki je bil prej kdaj tesar, ni bil ne reven ne bogat. Ko so mu prišla leta, je pustil tesarstvo in jel rediti čebele. En sin mu je bil zdoma, eden pa je živel pri očetu. Jelisej je bil dobra duša in zmeraj židane volje. Rad je goltnil požirek žganja, njuhal tobak in si katerc zapel. Bil je pohleven človek in je živel z vsemi v miru. Postave je bil majhne, imel je črno kocasto bradico, na glavi pa se mu je, kakor njegovem patronu svetemu Eliji, svetila pleša. Dolgo je že bilo, kar sta se zmenila in zaobljubila, da pojdeta v Sveto deželo, pa Jefim nikoli ni utegnil: enkrat je ženi) vnuka, drugič spet je dejal, da mora počakati, da se mu vrne najmlajši sin od vojakov, zdaj pa si je spet novo hišo postavljal. Na neki praznik sta se srečala in usedla na kup lesa. »Kdaj, boter,« je začel Jelisej, »bova izpolnila obljubo?« Jefim je nabral čelo v gube. »Treba je še počakati,« je menil. »Letos je zame huda. Lotil sem se hiše pa sem mislil: nekaj čez sto rubljev me bo veIjala; zdaj pa sem že pri tretjem stotaku in še nisem gotov. Prej ko poleti ne bom mogel, poleti pa, če Bog da, pojdeva.« »Jaz pa menim, da nimava več kam odlagati. Zdaj je pomlad, pravi čas, da greva.« »Četudi je zdaj pravi čas, ampak sredi dela sem.« »Saj imaš sina! Sin bo vse opravil.« »Kako bo opravil! Na njega se ne morem zanesti.« »Ko bova umrla, bo tudi brez naju minulo, boter. Tvoj sin se mora navaditi.« >Je že res; jaz bi pa le rajši povsod sam zraven bil.« »E, ljubi moj, nikoli ne moremo do kraja opraviti. Oni dan so ženske pri nas doma pomivale in čedile za praznik. To bi bilo še treba in to, pa ne morejo opraviti. Moja starejša snaha, pametna ženska, pa de: Hvala Bogu, praznik pride in ne čaka na nas, da bi vse opravile. Drugače bi me ne bile nikoli gotove.« Jefim se je zamislil. »Dosti denarja sem zazidal. Na pot pa ni mogoče praznih rok. Sto rubljev — to ni majhen denar.« Jelisej se je nasmejal. »Nikar se ne pregreši, boter! Desetkrat toliko imaš kakor jaz pa o denarju govoriš. Povej, kdaj pojdeva! Nimam kar tako denarja, za pot pa ga bom imel.« Tudi Jefim se je nasmehnil. »Poglej ga, kako se postavljaš! Kje pa boš vzel denar?« »Bom doina vse pomedel, deset panjev bom sosedu dal, me že dolgo prosi zanje.« »Pozneje, če bodo dobro rojile, se boš kesal.« »Kesal? Ne, boter! Se še svoj živ dan nisem ničesar drugega kesal kakor svojih grehov. Nič ni toliko vredno kakor duša.« »Imaš prav. Vendar pa tudi ni dobro, če pri hiši ni vse, kakor bi moralo biti.« »Se huje pa je, če v naši duši ni vse tako, kakor bi moralo biti. Bogu sva obljubila •—¦ pa pojdiva!« 2. Jefim je premišljeval. Drugo jutro pa Je prišel k Jeliseju. »Pa pojdiva!« je dejal, »prav imaš. Božja volja je najbolja. Dokler človek more, treba iti.« V enem tednu sta bila pripravljena za na pot. Jefim je imel denar doma. Vzel si je sto in devetdeset rubljev, dve sto pa jih je pustil svoji stari. Tudi Jelisej se je pripravil. Za deeet panjev je dobil od soseda sedemdeset rubIjev, trideset rubljev je nabral doma; stara mu je dala svoje zadnje, kar je hranila za svoj pogreb, tudi snaha mu je dala, kar je imela. Svoja opravila je Jefim izročil najstarejšemu sinu: skrbi za seno in za gnoj in za zidarje pri novi hiši — vsako reč je premislil in preudaril, da bi bilo vse prav. Jelisej je stari samo to naročil, naj roje iz prodanih čebelnih panjev tudi pošteno da sosedu, ker sta se tako zmenila, o domačih opravilih pa se ni menil, saj bo itak sama vedela in znala, kaj je treba. Oprtala sta si torej popotnico, domači so ju še nekoliko pospremili in podala sta se na dolgo pot v Jeruzalem in Betlehem. Jelisej je bil dobre volje. Ko sta pustila vas za seboj, je pozabil na vse domače skrbi in je mislil le na to, kako bi tovarišu ustregel, da ne bi nikomur rekel žale besede in da bi v miru prišel do cilja in spet domov. Grede je šepetal kako molitev ali pa je ponavljal življenjepis kakega svetnika. 6e sta srečala kakega človeka, ali pa, ko sta prišla na prenočišče, je bil z vsakini prijazen in je vsakemu voščil lepo besedo. Romal jo in bil vesel... Le nečesa ni mogel fogiešati. Svojo škatlo s tobačnim prahom je pustil doma, da bi se odrekel njuhanja. Ali ves čas mu je nekaj manjkalo. Na potu mu je nekdo podaril malo takega tcbaka. Zdaj je rad kdaj zaostal korak ali dva, da bi tovariša ne zapeljal, in je ponjuhal. Tudi Jeflm je strumno korakal. Nič hudega ni storil, nlfi praznega ni govoril; toda duša mu ni bila prav lahka. Skrbi za dom se rd mogel iznebiti. Zmeraj je mislll, kaj neki zdaj doma počnejo, če morda ni česa pozabil sinu naročiti, če bo sin res vse prav napravil. Ko je grede kje videl, da so krompir sadili ali gnoj vozili, zmeraj je moral na sina misliti. Mikalo ga je, da bi se vrnil — rad bi bil še kaj naročil in sam opravil. Tako sta šla starca že pet tednov in sta prišla v deželo Ukrajincev. Doslej sta morala za prenočišče in kfjsilo zmeraj plačati, tu pa so ljudje kar tekmovali, kdo bo romarja bolje pogostil, in niso hoteli vzeti plačila. Dolgo pot sta že prehodila, tedaj sta prišla v kraje, kl so imeli silno slabo leto. Ljudje so ju sicer sprejenaali in niso vzeli denarja za prenočišče, toda jesti jima niso imeli dati. Niti kruha niso imeli povsod, še za denar ga ponekod ni bilo dobiti. Lansko leto, so pripovedovali, ni nič rodilo. je poprosil vode, toda moški mu ni odgovoril. Ta je bolan ali pa neprijazen, si je mislil Jeliroj in je stopil k durim. V hiš^ je čul jok dveh otrok. »He, gospodarji!« Nihče mu ni odgovoril. Potrkal jc vdrugo. »Ljudje božji!« Nihče ni odgovoril. Že je hotel oditi tedaj je začul ječanje za vrati. Ali se j Ijudem pripetila nesreča? Pogledati b treba. In Jelisej je šel v kočo. 3. Ni bila zaklenjena. Skozi lopo je stopi: v sobo. Na klopi za mizo je sedela v sami srajci starka, glavo je naslanjala na mia> Pri sebi je držala bledega decka upadlih, ko vosek rumenih lic — za rokav Jo jc vlačil, se jokal in moledoval. Težek zrak je bil v koči. Jelisej je videl: na zapečku jc čepela ženska in smrad je prihajal od nje. Starca sta nekofi prenocevala v nekein trgu, kupila sta si petnajst funtov kruha in se odpravila že zgodaj zjutraj, da bi ušla vrocini. Ko sta prišla do potočka, sta sedla, zajela v Bkledlco vode, nadrobila kruha vanjo, jedla in se preobula. Jelisej je segel še po svoji škatlici s tobakom in je ponjuhal. Jefim je majal z glavo. »Zakaj nosiž to reč s seboj?« Jelisej je mahnil z roko. »Greh me je premagal,« je dejal. »Kaj naj počnem?« Ko sta se okrepčala, sta Sla dalje. Prišla sta skozi veliko vas in vročina je bila huda. Jeliseja je začelo dajati, hotel gl je pocltl in piti, Jefim pa je šel naprej. >Pil bi rad,« je zastokal Jefim. »Pij! Jaz ne bom.« Jelisej je obstal. »Ne čakaj rae! Stopil bom samo v kočo, da se napijem. Hitro te bom došel.« »Dobro.« • Jefim je šel sam dalje, Jelisej pa je zavil v kočo. Na dvorišou je videl suhega moškega na tleh ležati. Menda se je v senco ulegel, toda zdaj sije sonce ravno na njega in on leži in ne spi. Jelisej ga je zaklical in ga Eo je starka zagledala tujca, je Mg nila glavo. s-Kaj bl rad?« je vprašala, »Mi nlmam nič, človek božji.« Jelisej je stopil bliže in dejal: »Žejen sem pa bi rad pil, sestra v Oospodu.« »Nikogar ni, ki bi mogel po vodo. Sans si pojdi ponjo!« »Ali ni nikogar pri vas, ki bi mogel zs to žensko počediti?« »Nikogar. Mož umira na dvorišču, mi pa tu.« Deček je utihnil, ko je zagledal tujca Ko pa je starec spregovoril, je zopet x&grabil starko za rokav in začel mik prositi: »Kruha, babica, kruha, kruuuha!« In spet se je začel jokati. Pravkar je hotel Jelisej starko spraševati, ko se je privlekel kmet v kočo. Opo tekal se je cb steni in se hotel usesti nklop, pa je ni ujel in se je zvrnil na tla. N! mogel vstati, jecljaje je dopovedoval: »Bolezen .. . in lačni smo ... ta ... cx". lakote ... umira ... Pokazal je na dečka in se jokal. Jelisej je vrgel culo z ramena na klop razvezal jo je, vzsl hleb kruha, odreza1. koa in ga dal kmetu. Ta ga ni vzel, poka- zal je na dečka. Deček je že stegnil obe| rokici — z obema rokicama je zagrabil il, z vsem obrazom planil po kruhu. S peči je prilezio dekletce in strmelo v kruh. Tudi njej je dal Jelisej. Odrezal je še kos in ga dal starki. Tudi ta ga je vzela in jela žvekati. »Po vodo bi bilo treba,« je dejala. »Usta so se jim čisto posušila. Včeraj ali danes — že ne vem več kdaj — sem hotela vode zajeti; na vrh sem jo še privlekla, prinesti pa je nisem mogla — razlila se je — jaz pa sem padla. Komaj sem prilezla v hišo. Tudi vedro je tam ostalo — če ga ni kdo vzel.« Jelisej je vprašal po vodnjaku. Starka mu je povedala. Šel je, našel vedro, prinesel vode in dal ljudem piti. Otroci so jedli kruh, pili vodo, tudi starka je jedla, toda moški ni mogel jesti. »Ne rnorem, upira se mi,« je rekel. Žen&ka na zapečku se je še zmeraj premetavala. Jelisej je šel v vas, kupil je jegličev, soli, moke, olja, poiskal je sekiro, nsselcal drv in zanetil v peči. Dekle mu je pomagalo. Skuhal je kašo in dal ljudem jesti. 4. Kmet je jedel malo, starka je jedla. Deček in deklica sta polizala skledo in sta z roko v roki zaspala. Kmet in starka sta povedala, kako se jim je zgodilo. »živeli smo tudi prej že ubogo,« sta rekla. »Zdaj pa nič ni rodilo. Ko sino pojedli, kar je bilo, smo prosili pri sosedih in dobrih ljudeh. Sprva so nam dajali, potem so se naveličali. Tisti, ki bi bili še dali, sami niso imeli. Potem nas je bilo sram še prositi; vsem smo bili dolžni: denav 'T1 n'oko in kruh.« >Iskal sem delo,« je pripovedoval moški. ; i a ni nikjer dela. Povsod se ponujajo ljudje v delo za samo hrano. En dan delaš, dva dni pa hodiš in iščeš dela. Stara se je napravila in je šla z dekletom beračit. Kaj malega sta dobili — kruha pa nikjer. Nekako pa je še bilo, upali smo, da bomo do nove žetve prebili. Od pomladi sem pa ne da nihče nič, še bolezen nas je zadela. Zdaj je prišlo hudo. En dan smo jedli, dva dni pa nič. Začeli smo travo jesti. Ali je bilo od trave ali od česa drugega, ženo je vrgla bolezen. Tudi jaz sem onemogel. In ničesar nimamo, da bi si mogli pomagati.« »Jaz edina sem se še držala,« je dodala starka. »Ali brez jesti sem čisto oslabela. Tndi dekle je slabo in vse plaho. Še k sosedom si ne upa več. Predvčerajšnjem je prišla soseda; ko pa je videla glad in bolezen, jo naglo odšla. Pri njej je tudi hudo: mož je šel in nima, da bi dala otročičkom jesti. Tako smo ležali in čakali na smrt.c Ko je Jelisej to vse čul, je sklenil, da ta dan še ne pojde za svojim tovarišem. Ostal je čez noč. Ko je drugo jutro vstal, se je lotil dela pri hiši, kakor da je njegova. S starko je primesil kruh in zanetil peč; z dckletom je šel k sosedom, da bi si izposodil, kar je bilo pri gospodarstvu najpotrebnejše — kajti manjkalo je vsega. Jelisej je oskrbel, kar je moralo biti, nekaj j? napravil sam, nekaj kupil. Tako je ostal pjrvi dan, ostal še drugega, še tretjega. Deček si je opomogel in r.c mulil okoli Jeliseja. Dekle je oživelo in ffiU pOVSOdi T11—' '- " '--- --> >v]a prj ijem: Dedek! Dedek! Starka se je tudi »krepfla in je šla k sosedi. Tudi kmet je nogel zopet na noge. Le žena je še ležala la zapečku, pa tretji dan se je tudi ona savedela in jela jesti. »Nisem mislil, da se bom tako dolgo zamudil,« je menil Jelisej. >Zdaj bom moral pa iti.« 5. Cetrti dan je bil dan pred praznikom sv. Petra in Jelisej si je mislil: Jutri bom še z njimi jedel in jim bom za praznik kaj kupil. Proti večeru pa odidem. Šel je spet v vas, kupil mleka, pšenične moke in zabela, Kuhali so in pekli. Zjutraj je šel Jelisej k sv. maši, se vrnil in jedel z ljudmi. Ta dan je vetala tudi žena. Kmet se je obril, oblekel je čedno srajco in mahnil k bogatašu v vas, da bi ga preprosil zaradi dolga; travnik in njivo mu je bil namreč zastavil. Žaloeten se je na večer vrnil in se je jokal; kajti bogataš ni hotel o usmiljenju nič čuti; rekel je: Prinesi denar pa lahko kosiš in žanješ! Jelisej se je spet zamislil. Kaj naj počnejo reveži? Drugi bodo kosili — ti pa ne bodo smeli, ker so travnik zastavili bogatašu. Drugi bodo želi — rž je letos dobro rodila — ti pa ne bodo smeli, ker so svojo žetev zastavili. Zdaj jih ne smem zapustiti. Pomolil je in legel, pa ni mogel zaspati. Po glavi so mu rojile misli. Iti bi že moral — mnogo časa in denarja je že zapravil — in ljudje se mu smilijo. Ampak vsem ni mogoče pomagati. Saj sem jim hotel le vode prinesti in koe kruha dati, zdaj pa se je tako zapletlo. Če jim odkupim košnjo in žetev, jim moram kupiti se kravo pa še konja, da bodo mogli zvoziti. Jelisej, preveč si se zapletel in ujel, da ne veš zdaj ne na levp ne na desno. Segel je po škatlici, da bi ponjuhal, morda mu tobak prinese pametno misel. Pa ni. Ležal je in ležal z odprtimi očmi, da so se že petelini oglasili, tedaj se mu je zazdek), da je pripravljen na pot in da hoče skozi duri, pa so duri preozke, ni- kakor ne more skozi nje. In zdaj — glej, dekletce ga drži: Dedek! Dedek! Daj kruha! — in za nogo se ga oklepa deček, z okna gledata starka in kmet. Jelisej se je prebudil in je dejal na glas: Jutri jim odkupim košnjo in žetev, konja jtm bom kupil in kravo za otroke. Če greš čea morje Kristusa iskat, ga utegneš sam v sebi izgubiti: pomagati moram ljudem! Potem je Jelisej spal do jutra, navsezgodaj pa je šel k bogatašu, odkupil je zastavljeno košnjo in žetev, grede je kupil še koso — kajti celo koso so prodali! — in jo prinesel kmetu. Velel mu je, naj gre takoj kosit. Sam se je napotil h krčmarju in tam zbarantal za konja in voz. Nato se je podal dalje, da bi kupil še kravo. Ko je šel tako po cesti, je dohitel dve kmetici. Šli sta pred njim in se pogovarjali. On pa je čul, kaj sta govorili. »Sprva,« je dejala ena, »niti ni vedela, kdo je, mislila je, da je navaden romar. Prišel je pit in je ostal. Vse jim je kupil, pravijo. Sama sem danes pri krčmarju videla, ko jim je kupil konja in voz. Da so še taki ljudje na svetii! Grem tja, da se na svoje oči prepričam.« Ko je Jelisej čul, da ga hvalijo, je sklenil, da krave rajši ne bo kupil. Vrnil se je h krčmarju, odštel denar in vpregel konja v voz ter se vrnil h koči. Ljudje so videli konja in so se čudili. Slutili so, da ga je zanje kupil, pa si tega niso upali reči. Kmet je stopil k lesi, da bi jo odprl, in je vprašal: »Odkod ti je konj, očka?« »Kupil sem ga. Je bil poceni. Vrzi mu trave!« Kmet ga je izpregel, nakosil trave in je nesel v jasli. Potem so šli spat. Jelisej je legel zunaj, tja si je zanesel tudi svojo popotnico, in ko je bilo v koči vse tiho, je vstal, se obul, oblekel plašč in se napotil za Jefimom. 6. Ko se je zdanilo, je Jelisej sedel pod drevo, da bi preštel denar. Ostalo mu je še sedemnajst rubljev. Nu, si je mislil, s tem denarjem ne pridem čez morje. Da bi pa vbogajme prosil, to se mi zdi greh. Boter Jefim bo sam tudi prišel v Sveto deželo in bo tudi zame prižgal svečo v Jeruzalemu. Meni pa bo ostala obljuba do smrti. Gospod Jezus je dobrotljiv in bo že potrpel. Jelisej je vstal, se oprtal in podal na pot nazaj. Da bi ga ljudje ne videli, se je vasi izognil. Kmalu je prišel domov. Ko je z Jefiinom šel na pot, se mu je zdela težavna in dolga. Zdaj mu je bila pol krajša in pol lažja. Doma so ga bili veseli. Spraševali so ga, kako da sta se razgubila z Jefimom, Jelisej pa je dejal: »Bog je tako hotel, grede sem denar izgubil in nisem mogel več dalje. Odpustite mi v božjem imenu!« Dal je svoji stari, kar mu je denarja ostalo, in je vprašal po domačih opravkih. Vse je bilo v redu, božji mir je bil med domačimi. Jefimovi so še tisti dan izvedeli, da se je Jelisej vrnil, in so prišli povpraševat. »Tri dni pred sv. Petrom sva se razšla. Hotel sem ga dohiteti, pa sem denar izgubil. Kaj sem si hotel? Vrniti sem se moral.« L judje so se čudHi, da se je tako pametnemu možu moglo kaj takega pripetiti, čudili so se pa kmalu pozabili. Tudi Jelisej ni več na to mislil, lotil se je dela: s sinom sta šla v les drva napravljat, z ženskami je mlatil, pokril je skedenj in se brigal za čebele. Deset panjev z novimi roji vred je obl jubil soeedu. N jegova stara ni hotela prav z besedo na dan, ko je vprašal, koliko novih rojev je sosedovih. Jelisej pa je vedel, kaj je prav: namesto desetih je dal sedemnajst panjev. 7. Ves dan, ko je bil Jelisej v koči pri bolnikih, ga je Jefim čakal. Že je bilo sonce za gorami, Jeliseja še ni bilo nikjer. Morda ga je vzel kdo na voz in me je prehitel pa se nisva videla? si je mislil. Preudarjal je, ali naj se vrne, vendar si je mislil, da se tako še prej utegneta zgrešiti. Šel bom dalje, si je dejal; v" vasi se gotovo snideva. Ali zaman je spraševal po plešastem starcu, zaman je naročal ljudem, naj mu pokažejo pot za njim. Jefim se je čudil in je šel sam. Na ladji se snideva, je menil tn ni več počakoval. Srečno je prišel do Odese, tu pa je moral tri dni čakati na ladjo. Z njim je čakalo mnogo romarjev iz raznih krajev. Zopet je spraševal po Jeliseju, ali nihče ga ni vkiel. Za volnjo čez morje je plačal štirideset rubljev, kupil si je tudi kruha in slanikov in je šel z drugimi romarji na ladjo. Vožnja je bila mirna. Ves čas je čopel v kotu na krovu in skrbno držal svojo culo. V Jafi so romarji stopili na suho, vso dolgo pot do Jeruzalema pa so napravili peš in dospeli na večer. Cerkev Božjega groba je bila že zaprta; zato so šli v svoja romarska prenočišča. Drugo jutro so šli romarji k sv. maši na grobu Gospodovem. Kaj pobožnega ljudstva je vrelo vkup! Mimo turške straže je šel Jefim z Ijudstvom na kraj, kjer so Kristusa sneli s križa, in prižgal tu svečo. Potem je krenil na desno gor na Golgoto, kjer je stal križ, tn opravil tu svojo pobožnost. Pokaaali so rnn tudi kraj, kjer se je zemlja do pekla odprin, kjer so Gospodu zabijali žeblje v roke in noge, pokazali so mu tudi Adamov grob, kjer je Gospodova kri tekla na njegove Aosti. Vodniki so hoteli še več pokazati, ljudstvo pa je sililo h grobu Gospodovemu. Jefim je šel z množico, ali sredi pobožnosti ga je vznemirila misel, da bi ga uteggnil romar, ki se je smukal vso pot tesno okoli njega, okrasti. Kakor senca je legla ta misel na njegovo molitev. Ko se je preril v kapelo Božjega groba, je zastrmel čez množico na oltar, kjer je nad grobom našega Gospoda Jezusa Kristusa gorelo šest in trideset svetilk. Tik pod svetilkami pa — o eudež! — kot prvi pred vsemi je stal starec, ki je bil čisto podoben — Jeliseju. Jelisej! se je zavzel Jefim. Toda saj ni mogoče! Pred menoj ni mogel priti, na naši ladji ga ni bilo, pred to pa je šla ladja že teden dni poprej. Starec pred oltarjem je opravll svojo pobožnost in se je trikrat priklonil: enkrat pred Bogom, potem pa na levo in desno pred svojimi brati v Kristusu. Ko je obrnil glavo na desno, ga je Jefim spoznal. Da, res je Jelisej! To je njegova črna kocasta bradica, njegov obraz — res je Jelisej, Jelisej. Jefim se je razveselil, da je tovariša spet našel, obenem pa se je čudil, kako je mogel pred njim priti v Jeruzalem. Med vso mašo je gledal Jefim v Jeliseja, da ga ne bi izgubil iz vida. Ali maša je bila že pri kraju, romarji so se stiskali, da bi poljubili svetišče, in so odrinili Jefima. Ves v skrbeh je stiskal svojo mošnjo in se je skušal preriti. Ko je prišel iz gneče, se je zaman oziral po Jeliseju; ni ga našel. Iskal ga je po romarskih zavetiščih, ali nikjer ga ni bilo. Drugo jutro je šel spet v kapelo Božjega groba. Rad bi bil prišel spred, pa so ga odrinili. Obstal je pri stebru in molil. Gledal je naprej in glej, tik ob Božjem grobu prav spredaj je stal Jelisej in širil roke kakor duhoven ob oltarju. Zdaj ga pa ne izpustim iz oči, si je dejal Jefim. Posrečilo se rau je, da se je zrinil spred, toda — Jeliseja ni bilo več. Tudi tretji dan je šel Jefim k maši in zopet je videl: na najsvetejšem kraju, vsem viden, je stal Jelisej, roke je širil in gledal gor, kakor da vidi nekaj nad seboj, in gola glava se mu je svetila čez in čez. Nu, si je mislil Jefim, zdaj ga ne bom prezrl, pri durih se bom pbstavil, zdaj se ne bova razgubila. Jefim je šel ven in je čakal, da so šli vsi mimo — ali Jeliseja ni bilo. Šest tednov je ostal Jefim v Sveti deželi, poromal je v Betlehem in v Betanijo in na Jordan, na grobu Kristusovem si je dal novo srajco žigosati, da bi ga v njej pokopali; nabral si je na svetih krajih prsti in svečk, v steklenico si je zajel jordanske vode, razdal je denar in si ga le malo še ohranil za pot domov. 8. Sam je hodil Jefim po isti poti proti domu, ČMio dalje je prišel, tem bolj ga je jelo nkrbeti, Jcako je doma. V teh skrbeh je prispel na uaci kraj, kjer sta se lani z Jelisejem razšla. JLjttdje tu *o bili zdaj čisto drugi. La.nl so živeli v najhujši N-di, letos jim .ie bi!o dobro. Setev jo bfla olr.lna. Vsi so si opomogli in so pozabili na minulo trpljenje. Ko je prišel Jefim v vas, je priskakljalo iz neke koče dekle v beli srajcL »Dedek! Dedek! Stopi malo k nam!« Jefim je hotel naprej, toda dekle mu rri dalo, prijelo ga je za suknjo, ga vleklo ˇ kočo in se smejalo. Tudi kmetica in deček sta prišla na prag in sta ga povabila: »Stopi v hišo, očka, večerjaj z nami itt prenoči tu!« Jefim je vstopiL Povprašal bom po Jeliseju, si je mislil. Saj to je tista hiša, v katero je šel pit Kmetica mu je snela nahrbtnik, nalila mu je vode, da se je umil, in ga povabila za mizo. Prinesla je mleka, kolačev in kaše. Jefim se je zahvalil ljudem, da so romarjem tako prijazni. Žena je zmajala z glavo. »Kako bi drugače mogli!« je dejala. »Romar nas je naučil pravega spoznanja.Pozabili smo bili Boga in Bog nas je kaznoval, da smo pričakovali smrti. Lani poleti je bilo tako, da smo vsi ležali — nismo imeli jesti in bolni smo bili. Umrli bi bili, toda Bog nam je poslal starca, kakor si ti. Sredi dneva je vstopil, da bi pil, in nas je videl, zasmilili smo se mu pa je ostal. Dal nam je piti in jesti, postavil nas je na noge in nam je rešil zastavljeno zemljo, konja in voz je kupil in nam ju pustil.« V koco je stopila starka in je prevzela ženi besedo. »Sami ne vemo,« je rekla, »ali je bil 61ovek ali angel božji. Vse je ljubil, vsi so se mu smilili in je šel in ni povedal, kdo je, tako da ne vemo, za koga naj molimo.« Še dekle se je pglasilo, potem je prišel gospodar in beseda se je-ves večer sukala okoli čudnega starca, ki je prišel ko od Boga poslan. »Ko bi ne bil prišel.c je dejal kmet, »mi vsi bi bili v grehih umrli. Bili smo obupani, godrnjali smo zoper Boga in Ijudi. On pa nas je postavil na noge, po njem smo spoznali Boga, po njem smo zopet našli vero v dobre Ijudi. Kristus Jezus mn bodi plačnik! Prej smo živeli ko živina, on je napravil iz nas spet ljudL« Jefim se je ulegel. Ni mogel zaspati. Jelisej mu ni šel iz glave, kako ga je trikrat videl čisto spredaj pred jeruzalemskim oltarjem. Tukaj torej me je prehitel, si je dejaL Ali je Gospod sprejel moj dar, tega n« v.-m — rip<:.-— ri-^ ^ Oospod sprejel. Zjutraj se je poslovil. DaJi so mu še za popotnico kruha in kolačev in žli na svoje delo. 9. Leto dni je minilo, kar je Jeflni šel na romanje; prav tedaj na pomlad s-o jc vrnil. Zvečer je bilo. Sin je bil v gostilni in je pijan prižel domov. Jefim ga je spraševal in je kmalu videl, da je mnogo Jcnarja zapravil in da je gospodarstvo zanemaril. Oče- se je kregal, sin rrm je suro-o odgovarjal. »Sam bi bil prijel za delo!« se je zadrl nad očetom. »Pa si šel, ves denar si zapravil, zdaj pa hočeš od mene denarja.« Starec se je razjezil in je sina udaril. Ko je Jefim zjutraj šel k županu, da mu vrne potni list, je prišel mimo Jelisejevega doma. Jelisejeva stara je stala na pragu. »Pozdravljen, boter! Ali si srečno romal?« Jefim je obstal. »Hvala.Bogu,« je rekel, »srečno sem obhodil! Tvojega starega sem grede izgubil, pa sem čul, da se je vrnil.« In stara je začela pripovedovati — rada je namreč klepetala. »Vrnil se je, boter, kmalu po Gospojnici. Kako smo bili veseli! Delo mu sicer ne gre več tako — so pač že leta — ampak glava je naša in če je doma, smo brez skrbi. In sin — kako se ga je ta razveselil! Brez očeta, je rekel, mi je kakor oko brez luči. Kako ga imamo vsi radi, našega očka!« »Nu, zdaj je doma?« »Doma, doma, pri čebelnjaku, roje ogrinja. Dobro so rojile; pravi. Tako moč je dal Bog čebelam, da kaj takega še ne pomni. Bog nam ne šteje grehov, pravi. Pridi, boter! Kako se bo stari razveselil!« Jefim je šel čez dvorišče proti čebelnjaku. Jelisej je stal gologlav, niti rokavic ni imel, roke je držal razpete in je gledal gor, gola glava se mu je svetila čez in čez, prav tako, kakor je stal v Jeruzalemu pred grobom Gospodovim, nad glavo pa so se mu v sonenih žarkih povijale zlate čebele v venec, rojile so okoli njega in nobena ga ni piknila. Jeliseje\a iiena ga je poklicala: »Boter je prišel,« je deiala. Jelisej sc jc obrnil, previdno je pbbral čebelc iz brade in je šel veselega srca botru naproti. »Ali si zdrav, boter, zdrav, dobri človek? Ali si srečno romal?« »Noge so šle in vode sern ti iz Jordana prinesel s seboj. Pridi k rneni in si jo vzcmi! Ali pa jc Gospod ir-ojo žrtev sprejel...« »No, hvala Bogu, hvaljen bodi Jezus Kristus!« Po kratkem molku ie Jefim spet povzel besedo. »Z nogami sem bil v Sveti deželi,« je dejal, »ali pa sem biJ tudi z dušo, ali pa kdo drugi...« »To je božja reč, boter, božja reč.« »Ko sem se vračal, sem stopil v kočo, kjer si ti zaostal. ..« Jelisej se je prestrašil. ! ! »To je božja reč, boter, božja reč. Stopi v hišo, ti bom strdi prinesel.« Jelisej je pretrgal razgovor in se je začel o domačih stvareh meniti. Jefim je vzdihnil in ni govoril ne o ljudeh v koči niti o tem, da ga je v Jeruzalemu videl. IN RAZUMEL JE, DA JE BOGU LE TISTA ŽRTEV PO VOLJI, KI JO PRINAŠAMO Z LJUBEZNIJO IN Z DOBRIMI DELI. Zdaj je rad zaostal korak ali dva in je ponjuhal. Odrezal Je le kos in ga d*l •tarkt, Jefim >e cakal. 9» Je biio aonce za gorami, Jeliseja 8e lA bilo nfcjer. Na najsvetejšem kraju je stal Jelisej, roke je širil in gledal gor ... >Saml ne verno.c ja rekla starka, >ali j« Ml človek all angel božji-t Jelisej je držal roke razpete in je gledal gor, kakor je stal v Jerusalemu pred grobom Gospodovim.