Fran Govekar Voda, voda! (Pesem v prozi.) ikor daleč seže oko, sataa puščava, žareč pesek ... Nobenega drevesa, nabenega grmovja, nilkjer zelene vejice. Kakor rdeča, žareča krogla stoji solnce sredi nebesnega i plavalo v zraku tisoč in tisoč brez-barvnih plamenčkov. In io migljanje in tresenje je edino, kar sc giblje, kar živi v tej mrtvi tišinir v tcj mrtvi zemlji brez življenja. -i Brez življenja?i... " Ali se ne prikazmje tam daleč na vzhodu, kjer se žgoči, migljajoči pesek in žareče nebo strneta v eno samo ognjeno oiorje, ali se ne pri-kazuje tam nekaj temnega? Zdi sc, kot da je prilepljeno in pnJkovamc na zemljo. A vendar se giblje, vedno bolj se bliža, rasie... Prikaže se bitje, ki ima glavo, roke, noge. I V sredi puščave — človek! Ogrnjen je z rjavim plaščem, v roki ima palico, z drugo roko pa si senči obraz ... Zasopljen, omahujočih, trudnih korakov stopa po vročem pesku. Vanj se udirajo njegove nogc malone do kolen. Iz plašča pa zre obraz, bled, prepaden, razjeden, z velikimi ustnicami, z mrzličnimi očmi. N^egov po-gled se izgublja v daljavo. .. Kje je pot, 'ki naj hodi po njej? Kje je cilj, ki po njem kopmi tako željno, tako vroče? Pred njim ndbene ceste, nobene steze... Le pesek, brezlkončen, žareč, In vendar je treba naprej, naprej. Kajti za njim je groza in smrt. Komaj si upa pogledati natzafj v ono daljavo, kjer je prvi izmed njegovih tovarišev ofoležal mrtev. In drug za drugim so potem onemogli ter popadali. Videl je, kako je ugašalo njih življenje, a ni mogel pomagati, ni jih. mogel rešiti. Padlo in poginilo je tudi živinče, ki je je jczdil, in gorka kri, ki jo je v naglici izpil željno, a obenem z1 gnusom, ni mogla ugasiti njegove žeje. Le še povečala jo je... In zdaj? ... I 106 i^r I Zapuščen, osamljen... a vendar ni sam. Korak za korakom mu sledi pošast, ki se mu reži v oforaz. Kamor se ofeme, gre ob njegovi strani ta strašna prikazen; kamor pogleda, jo vidi — smrt... Pofnlk tava dalje, dalje, dokler ne opeša, popolnoma ne omaga. Govor mu je že zdavnaj zamrl, govoriti ne more več, kaj šele vpiti, klicati na pomoč! A kdo bi tudi slišal v tej mrtvi, brezkončni puščavi njegov klic? ... Nemo se premilkajo njegove vele ustoe, kakor bi hotele zaklicati eno samo, vedno isto besedo. A nabenega glasu ni od njcga, akoravno misli, da vpije iz vscga grla in kliče: »Vode, vode...!« Tam se vidi nekaj sence.,. Opotekajoč se, omahujoč tava proti skali, ki se dviga nad peskom. V slaibi mali senci, na tem inalem prostoru hoče odpočiti, se oddahniti. Tedaj zagledajo njegove oči — kup velih kosti. Tako tiho leže, a vendar govore tako glasno, strašno. Ali je to okostje živali, ki je tu v puščavi poginila, ali morda člo-veka, ki je zapuščen, oslalbljen napcl še enkrat svojc moči, da se povzpne do te skale, odkoder bi klical na pomoč in naposled tu v samoti izdihnil? Ali pa jc morda to kraj, kjer kraljuje smrt, ki si je zbrala to skalo za svoj sedež, kjer tu kraliuje in gleda z votlimi očmi ter čaka na plen? V strahu se hoče popotnik obrniti, oditi, toda manfka mu moči. Zdihovaje pade na kolena. Udirajo se mu v vroči pesek, in na skalo naslonjen grabi s trudnimi rokami po plašču... Solnce pripelka, trese se zrak in miglja, nemo izgin^a ura za uro. Potnik še vedno sloni ob skali, tiho, mirao, ne da bi se ganil. No-benega znamenja življenja ni več v njegovih udih. In vendar še bije nje-govo srce, še mu teče kri po žilah. Žc ob ugašanju dihanja in življenja mu roje v zmedeni blodnji čudne misli, v živi domišljiji kakor v sanjah si predstavlja in upa na rešitev." /' Zdi se inu, da se razgrinja pred njim lepo zelcn, cvetoč vrt z mnogo-vrstnim drevjem. Že čuti prijetno pihljanje vetra. Kako dobro mu dene. Med tihim šumenjem dreves se čuje srebmočist glas — žuborenje siu-denca. Potnik čujc ta glas, v duši mu vstaja novo upanje. Žejnc ustnicc že srkajo hladilno, inrzlo studcnčnico. S tresočimi rokami zagrabi sanjalec za obleko in jo trga z života, Ne samo piti, ne samo z ustmi, z vsem telesom hoče uživati, ugašali žejo, olbenem si pa tudi ohladiti vroče, razbeljeno telo... Ah, že ta okus, ta slast, ta užitek ¦— kaka nedopovedljiva sladkost! Kako sladka misel, kak rajski dbčutek, ko stopi njegova rtoga v mrzlo vodo, ko se ulijejo hladilnc kaplje po njcgovih udih, ko se poživi vse telo, okrepčajo živci, ko mu sega voda vedno više, do prsi, do srca, do duše... Ko se nagnejo njegove ustnice in pijejo, pijejo, pijejo... Tako sanja potnik, v sanjah oraahne, gre proti rešilnemu studencu, stegne roke---------a sedaj? Goljufiva slika izgine v neizmerno daljavo. Dvoje steklenih oči ji sledi in gleda v nedosegljivi daljavi vodo, Najprcj kot majhno svetlo ploščo, ki pa bolj in bolj raste, se razieza, postane takorekoč potok, deroča reka, naraščajoče jezero, V neizmerno daljavo se razteza njegovo obrežje, voda se vali v šumečih valovih ... Valovi se dvigajo, izhlapevajo, sitijo zrak, se goste v dolga, široka zagrinjala, ki pokrijejo nebo, zakrijejo solncc, se nakopičijo v gostih, tenrnih oblakih in se podijo vedno bliže. Tedaj na nebu nekaj zašumi, prve kaplfe padejo in nato tisoč, milijon drugih, deževati začne .. , Z željnimi oomi strmi potnik, z razprostrtimi rokami hoče uloviti vsako kapljo, že čuti, kako dežuje nanj, na njegove roke, na rame, na prsi, na glavo, toda nobene mokrote, nobenega hladu. »Vode, vode!« hoče vpiti z velikim glasom, Sr*ka, sreba, čuli, kako teče voda v grlo, a nič ne ugasi njegove žeje, nič ne pogasi ognja, ki gori v njem, »Voda, voda!« doni iz njegovih prsi. Vidi in čuti, da lije dež po njegovem telesu, da šumi voda okoli njegovih nog, da šumi, vrši, kipi in narašča. Že je vsa puščava izpremenjena v morje z grmečimi valovi, ki se dvigajo in spet padajo, se zaganjajo drug v drugega in se odlbijajo, a še vedno kliče sanjač in vpi^e v nemasičenem poželjemju in neugasljivi žeji: »Vode, vode!« Valovi šume m pljuskajo, se vzdigujejo in nosijo potnika, tako da plava sanjač po valovih in brzi dalje v neskončno daljavo. Njegove sanje se utope v valovih, polagoma se vseli v njegove ude tih mir, ustnice ima odprte, in vsa ta voda se neprestano šumljajoče izliva v njegovo osušeno grlo, v njegova koprneča usta.. . Vode mu prinašajo konec, pro-vzročajo smrt, on fo čuti, a vseeno pije, pije dalfe, z vsakim požirkora čuti, da ugaša njegova žeja, se hladi v telesu ogetij, ki ga muči. To umi-* ranje v pitju mu je slast, mu je sladkosi ta — smrt.., ¦ • • Solnce zahaja. Zadnje rdeče žafke pošilja v puščavo ter tonc v daljavi. V puščavi nastopi noč. Zvezde zalblišče. Noč pa privabi divjo zver, ki se tiho priplazi, da si poišče plen,.,