DUHOVNO ŽIVLJENJE
KJW"'“ ILÄ W1B& iSPMTWÄlL ~ ” ™ S

Mons. Dr. Gregorio Rožman, obispo de Liubliana, un distinguidisimo prelado, al cual puso la Providencia al frente de la principal diöcesis eslovena en los tiempos mas dolorosos de nuestra patria, Pocos paises sufren mas horribles conse-cuencias de esta guerra que Eslovenia. La diöcesis de Liubliana lamenta ya la pčrdida de la mitad de sus sacerdotes.
O tras sedes episcopales en Eslovenia son: Maribor, Goricia, Celovec (Klagenfurt) y Trieste.
e
LA CONFIRMACION
BIRMA BO 16. APRILA
na Paternalu, Av. del Čampo 1653, to je prvo nedeljo po Veliki Noči. Maša bo ob 10 uri, nato bo birma, tako kot prejšnja leta.
STAROST ZA BIRMO. Otroci, ki se že pameti zavedajo, tudi če še niso bili pri prvem sv. Obhajilu, samo da so na zakrament primerno pripravljeni. V izjemnem slučaju morejo prejeti zakrament tudi manjši otroci.
Prosimo pa tudi starejše, kateri birme še niso sprejeli, da pristopijo ob tej priliki.
PRIPRAVA ZA BIRMO bo ob nedeljah popoldne po molitvi na PATERNALU, Avalos 250. Prvič se bo vršila ta priprava 12. marca. Na AVELLANEDI bo prvič nauk za birmo 19. marca po molitvah.
Otroke prijavite ob priliki službe božje ali pa pri sestrah na Paternalu ali pri Mariji Horvatovi ter pri Andreju Gomboc na Avellanedi.
BOTRI. Birmanski boter ne more biti isti, ki je krstni boter. Sam mora že imeti birmo. Botri ne morejo biti tisti, ki so samo civilno poročeni ali imajo kak drugačen nered, ki je v nasprotju s svetostjo svetega zakona.
Za botra more biti tudi odsotni, a ga nadomešča druga primerna oseba.
Takoj ko prijavite birmanca, je treba javiti tudi botra.
Preskrbeti je treba tudi krstni list birmanca, ali vsaj zanesljive podatke, kdaj in kje je bil krščen.
KOT PRIPRAVA ZA BIRMO je treba poznati osnovne resnice svete vere in pomen zakramentov, zlasti svete birme, katera podeli darove sv. Duha. V malem katekizmu so vse bistvene resnice naštete. Kdor takga katekizma nima, ga bo dobil pri birmanskem pouku.
Stariši in vzgojitelji poskrbite, da boste takoj prijavili otroke, ki naj birmo prejmejo.
•
Mons. Dr. Gregorij Rožman, priljubljeni ljubljanski škof, je nasledil slovitemu dr. Bonaventuri Jegliču 1. 1931. in vodi z očetovsko ljubeznijo in svetniško gorečnostjo ter razumnostjo slovenske vernike v najtežjem času naše zgodovine. Vsak čas je ta odlični cerkveni vladika izkazal posebno ljubezen tudi do Slovencev v izseljenstvu. V Sev. Ameriki jih je celo obiskal in če bi ne prišla ta nesrečna vojna, bi tudi mi v Argentini doživeli njegov obisk.
C op grap solemnidad se administra er, nuestra lejana patria la Confirma-cion. Para guardar tal costumbre, organizamo.c tambien er. Buenos Ai-ref dicho acto čada tres anos. Cum-plidD este plažo, sc administrara este ano or. la capilla de Avenida Del Čampa 1653, el dia 16 de Abril. a las 9 horas. La coremonia estarä a car-go de Mons. dr. Antonio Roča, Obis-Titular de Augusta y Vicario Ge-noral de’ Arzobispndo.
O
de
1111 rccuel'do de la Confirmaciön 11195 nusstros de hace tres anos.
Spomin na birmo pred tremi leti.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo :
P a s c o 4 3 1 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095)
Kliči od 11-—13 ure in po 8 uri zvečer. Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava:
Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413
CERKVENI VESTNIK
5. MARCA: Maša na Paternalu za Antona čebron.
Pri sv. Rozi za Terezijo Pahor.
Molitve na Paternalu.
12. MARCA: Maša na Avellanedi za Karlo Kumar.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za -j- č. g. Jožefa Kastelic.
Molitve in nauk za birmo na Paternalu.
19. MARCA: Maša na Paternalu za Jožef Furlan.
Pri. sv. Rozi ob 12. uri za Marija Rutar.
Molitve na Avelanedi in nauk za birmo.
26. MARCA: Maša na Avellanedi za Štefan Dončec.
Pri sv. Rozi za Jožef in Marija Špacapan.
Molitve in nauk za birmo na Paternalu.
2. APRILA: Maša na Paternalu za Leopolda Kralj.
Pri sv. Rozi za rajne Rutar.,
Molitve in nauk za birmo na Paternalu.
BRATOVŠČINA ima sejo in shod na AVELLANEDI 19. marca; na PATERNALU 26. marca.
POSTNI DNEVI SO:
STROGI POST vse petke (3., 10., 17.,
24.,	31. marec in 7. april). Te dneve se ne uživajo mesne jedi.
SAMO POST je vse srede v postu (1.,
8.,	15., 22., 29. marca in 5. aprila). Te dneve je pritrganje v jedi. Meso se ne uživa pri večerji.
VZDRŽANJE OD MESA je obvezno pod smrtnim grehom za vse vernike, ki so pri pameti in jih ne opravičuje revščina ali bolezen.
POST, TO JE PRITRGANJE V JEDI je obvezno za osebe med 21 in 60 letom če jih ne opravičuje težko telesno delo ali bolezen. V slučaju nejasnosti so je treba obrniti za dovolenje ali pojasnilo na cerkveno oblast bližnje župnije.
Post je koristen duši in telesu. Telesu koristi, ker na splošno ljudje svoj želodec preveč obremenujejo in ga s tem vničujejo. Koristen je tudi duši, ker z zatajevanjem apetita in želje po jedi in pijači pridobi človek oblast nad lastnimi nagnenji in s tem zraste njegova energija in osebna svoboda. Vsako zatajevanje pa je tudi nadnaravno dobro delo, kateremu bo plačnik Bog,
Postna postava ni dana ljudem v nadlego temveč v veliko korist in zato vsak veren kristjan z veseljem spolni postno postavo, tako zelo koristno človeškemu telesnemu zdravju in njegovi duši.
f LEOPOLD ŠČUREK, doma iz Medane je dokončal 26. jan. svoje mlado življenje, komaj 42 let star. Bil je operiran na želodcu, a njegovi bolezni ni bilo pomoči.
Zapušča ženo in dve hčerki (18 in 12 let). En brat in več sester je v Jugo-
ŽALOSTNA OBLETNICA
8. marca bo 4 leta, odkar je našel smrt v Akonkagvi č. g. Jože Kastelic. Maša za rajnega bo 12. marca ob 12 uri pri Sv. Rozi.
sl&viji.
Rajni je bil med rojaki zelo priljubljen, kar so dokazali tudi z obilno vde-ležbo pri pogrebu. Maša za rajnega je bila v kapeli pri sestrah 5. febr.
V	ROS ARI JU se je poročila že pred meseci Vodopivčeva Slavka, ki je dobila za moža dobrega in zavednega Čeha.
ROJAKOM NA SEVERU.
V	ROSARIJU sem obiskal skoro vse rojake in kakor navadno tako tudi letos povsod našel nadvse ljubeznjiv sprejem. Nekaj posebno lepega je bila sveta maša 6. febr., na kateri se je zbralo kakih 300 rojakov, tako da je bila skoro polna cerkev Sagrado Corazön (zavodska kapela). Po končani maši so vsi vdeležen-ci stopili na dvorišče, kjer je bilo poskrbljeno za malo okrepčilo in prilika za prijazen pomenek.
Vso slovesnost je imel na skrbi naš konzul, vsem znani in dragi Branko Ru-beša, kateri je s pomočjo odbora JNO povabil pismeno vse rojake, ki so se tako lepo odzvali vabilu. Posebno se je pri tem trudil naš rojak Rikard Berlot in še nekateri drugi rojaki.
Naša slovesnost je napravila zelo lep utis na vso javnost v Rosariju. Gospodu konzulu in rojakom se prav lepo zahvalim za ves trud, ki so ga imeli s to slovesnostjo.
V	TUCUMAN sem prišel 7. febr. in me je že čakal prijazen sprejem na postaji, kamor je prišel rojak Batič, ki me je nato ves čas spremljal po mojih potih, na katerih sva si ogledala vse zanimivosti tega starodavnega mesta. Naslednji dan pa me je rojak Markuža z au-tom zapeljal tudi v gore v planinski zrak. Zbrali so se tudi naši rojaki na prijateljski pomenek, tako da sem skoro vse Slovence v Tucumanu videl. Iskrena zahvala za vso prijaznost.
Tudi v La Rioji sem našel nekaj naše krvi, prijazno Slovenko, ki je bila znana v Ljubljani kot Agnolova Justinca.
V	CORDOBI sem obiskal tudi vse poznane. Nekaj jih je prišlo k maši 13. februarja, več pa sem jih našel v društvu tisto nedeljo popoldne. Tudi v Alti Gra-ciji sem obiskal rojake, ki so me Ijubez-njivo sprejeli in tudi nekatere bolnike sem obiskal v sanatorijih.
Vsem rojakom naj se za prijaznost lepo zahvalim.
Podrobne podatke pa bom že navedel v spisu v Duhovnem življenju.
Janez Hladnik.
ZA NASO PRAVDO
Kot znano so Italijani zvesto na delu.
V	čile so imeli “Svobodni Italijani’’ zborovanje, iz katerega so poslali manifest vodilnim- zavezniškim državnikom in tudi Titu, češ da je ta njih vodja, ker se bori v njegovih vrstah tudi nekaj Italijanov. Proti temu italijanskemu in-trigiranju, katerega namen je, da nas bi spet ukanili, je na delu več naših mož.
V	Sredozemsko komisijo, katera ima nalogo, da razreši vprašanje bodočih mej, je imenovan dr. Miha Krek. Dr. Ivan čok pa je izvedenec v narodnostnem vprašanju in je poslal že ponovno objave Churchilu in Rooseveltu. Od obeh je prejel zagotovilo, da se nebo z našo zemljo nič storilo brez pristanka naših predstavnikov.
LA VIDA ESPIRITUAL
Revista mensual
Direccion: Pasco 431,
U. T. 48-3361 y 0095 Dircctor: P. Juan Hladnik Administracion: Paz Soldän 4924 U. T. 59-6413 Suscripcion anual $ 2.—.
Del 1 al 18 de febr. el capelldn realizo un viaje para visitar a la colectividad yugoslava en el inferior. Primero demoro unos dias en Rosario, donde se organizč una misa que reunič unas 300 personas.
Luego continuando su viaje visita por primera vez a Tucumčm, encontrandola admirablemente pa-recida a Eslovenia, y tuvo ocasičn de hablar a los yugoslavos que alli habitan.
Paso despues a Catamarca, de-positando a los pies de Ntra. Seno-ra del Valle todos los sufrimientos de su patria y t-odas las necesida-des de las almas que tiene a su cargo espiritual.
Pasando por La Rioja, recogiö los recuerdos del admirable apostol de America, San Francisco Solano.
El 13 de febrero celebrö la misa en Cordoba, en donde se reunič un nucleo de personas de nuestra Colectividad. Paso dos dias en la Pampa de Achala (Čolonia de va-caciones), y despues de visitar a algunos en Cordoba y Alta Grada, regresa el 18 de febrero, perdurando en. su mente gratos recuerdos de un viaje hermosi-simo, en el que estuvo siempre acompanado del afeeto y hospita-lidad de sus compatriotas.
POROKE. Na AVELLANEDI sta si obljubila zvestobo Ivan Hozjan in Klara Hajdinjak. Vanek in njegova mlada žena sta vsem rojakom dobro poznana, posebno on, ki je bil ves čas stanoviten v avežanedskem pevskem zboru. Sedaj je sodeležnik , v gostilni na Chacabuco 501, kjer je njegov tovariš Štefan Kramar.
NESMISELNO GOVORENJE
Slišim, da govore nekateri, da so jim bili onemogočeni pustni plesi radi moje intervencije na policiji. To govorenje nima prav nobene podlage. To so si izmislili ljudje, ki bi radi duhovnika utopili v žlici vode in zato noben prevda-ren človek ne bo takega govorenja poslušal.
Nesmiselno je to govorenje najprej zato, ker jaz sam nisem še nikdar prav nobenega koraka storil, da bi kakemu društvu delal težave, čeprav — mimogrede povedano — bi lahko napravil marsikaj. Kakor vidim iz nepotrebnega besedičenja, bi napravili ravno nasprotno z menoj in z mojim delom, če bi imeli zato priliko.
Da je to besedičenje brezglavo pa je vsakemu jasno tudi iz tega, ker sem bil 3 tedne odsoten iz Buenos Airesa in pač nisem mogel v moji odsotnosti intrigirati tukaj.
Zato prosim vse pametne ljudi, katerih je med nami, hvala Bogu še večina, da naj nikar ne nasedajo govoricam, katerih namen je sejati razdor in sovraštvo.
La ensenanza religiosa
La Implantaciön de la ensenanza religiosa en las escuelas publica» de la Nation diö motivo a multiples discusiones. Para ayudar a las personas de buena vo-luntad en la büsqueda de la verdad sobre este tema he acjui algunas palabras precedidas por un pärrafo de la pastoral del episcopado argentino:
No conocemos cuestiön que sea mäs digua de estudio profundo y desapasiouado, que contenga dcberes mäs definidos y graves, mayores y mäs vitales intereses pü-blicos y privados, que los que se digan a la educaciön de un pueblo.
Educar bien a la ninez y a la juventud, es prepa-rarle a la Nation un glorioso porvenir. He aqui, porquß la cuestiön de la ensefianza preocupa hoy en dia, a todos los espiritus, apasiona las almas y llega a suscitar luchas ardientes, que hoy se desarrollan en tomo de estos dos principios: ei orden integral del hombre y de su vida con la base de Dios, o el desorden de la educaciön y de ia vida, sin Dios, con la revoluciön social.
Si la idea de Dios y el espiritu cristiano presiden y penetran el alma de un pueblo, las costumbres serdn honestas, un soplo de espiiitualidad animarä todos los rangos sociales, afirmando la primacia de la virtud, que es fuente de dignidad y de honor, asi como lo es de prosperidad y grandcza de un pais. Tendra este mayor seguridad de su porvenir, habiendo garantizado la reali-dad de su presente y la gloria de su pasado.
Si hay un hecho confirmado por la historia de los pueblcs civilizados, es que Dios es el arquitecto, la pie-dra angular y el sostön de las sociedades humanas.
Mil veces, es cierto, la impiedad en su orgullo o en su odio, pretendiö ahogar esta verdad, proclamada por la voz de la humanidad. Pero la idea de Dios, ha pene-trado de manera tan profunda en el corazön del hombre, que aün cuando la duda ronde la inteligencia, o la pasiön corrompa los mäs nobles sentimientos del alma, aquella idea sobrevive a las mäs violentas tempestades y a los mäs tristes naufragios.
LA FINALIDAD DE LA ESCUELA
es formar buenos padres, dignas madres y honrados ciudadanos. Como el edificio solo puede ser sölido cuando se construye sobre un fundamento firme, tambien es indispensable al bieriestar de un pueblo el fundamento sölido que da la buena educaciön, cimen-tada en la verdad y en la justicia. La educaciön de la naciön debe pues sobreponerse a la mala voluntad y a las costumbres perverses e inclinaciones viciosas.
La finalidad de la educaciön es formar, es ende-rezar. Tiene el nino padres y maestros para que con su experiencia fomenten las inclinaciones buenas y combatan las malas, guiändolos y formando asi gente de caräcter. La educaciön sin embargo puede dar mayores o menores resultados, segün sea sistemätica o no y fundada sobre bases verdaderas o equivo-cadas..
En Buenos Aires, donde hace casi medio siglo, la escuela es laica y la correspondiente educaciön atea, esta bien comprobada la insuficiencia de tal sistema educativo. A pesar del ernpeno serio del magisterio, se ve un fracaso completo de educaciön en todos aquellos ninos cuyos padres no han sabido con-trarrestar la insuficiencia de la educaciön escolar. Hay barrios, donde la chiquillinada se parece mäs a una manada de perros rabiosos que a seres humanos. Y ique decir de la generaeiön que ya se hizo grande?.... Los hospitales, los manicomios, las crönicas policiales Y las cärceles vociferan al cielo acusando el crimen de aquellos que tienen la culpa de la educaciön atea de nuestra juventud.
Una vez mäs estä asi comprobado que el hombre Puede mantenerse en su altura de ser social, de ciu-dadano con el cual se puede vivir en paz, si es cre-yente, si se orienta hacia la eternidad, conciente de su responsabilidad ante Dios. Ojalä se tomaran el
trabajo de examinar las consecuencias de la educaciön laica en la Argentina, aquellos que se atreven de defenderla. Los hechos podrian facilmente conven-cerlos de su error.
Pero podemos decir algo mäs:	iCömo ha de
comprenderse el hecho, de que muchos de aquellos politicos, que publicamente reclamaban la educaciön laica, hacian educar a sus hijos en los colegios religiöses? ...
La finalidad de la educaciön es formar buena gente. Para conseguirlo hay que valerse del camino seguro. El hombre no es conejo de experimentaeiön, para ensayar en öl čada sistema sofistico; y menos todavia desde que tenemos el sistema de educaciön bien seguro, revelado por el mismo Dios, por Jesu-cristo, que vino expresamente, para hacerse maestro infalible de la humanidad: "Vosotros os llamäis maestros, pero hay un solo maestro — Cristo", asi dijo Jesucristo a los apöstoles. Hace dos mil anos que estä puesto en präctica el sistema educacionista de Jesucristo, y nadie puede negar de que cuanto mäs radi-calmente fue aplicado, cuanto mäs fielmente obser-vado, tanto mäs nobles resultados diö, y, por lo contrario, cuanto mäs se alejaba el mundo de El, cuanto mäs abandonaba los caminos que El trazö tanto mäs notable la decadencia de aquellos generaciones que siempre tuvieron que recurrir a El, repitiendo las palabras de San Pedro: “Nos dimos cuenta y lo com-prendimos que solo Tu tienes palabras de la Vida y no tenemos adonde dirigirnos sino a Ti".
Tampoco puede ser de otra manera. Dios es el autor de la vida, es Creador del hombre y es tambien su Juez. La misma ley que diö, para que sea medida de nuestra nobleza o malicia, es tambien el pedestal del orden social y del bienestar humano. El conoci-miento y el cumplimiento de estas leyes es pues la base de la vida equilibrada. Para que el hombre co-nozea y cumpla estas leyes debe tener la educaciön religiosa basada en el Evangelio. . . Alejarse de este camino significa caer en la barbarie y salvajismo que tan evidentemente podemos observar como conse-cuencia de la educaciön laica en la Argentina. CASTELLANO Y — CATOLICISMO ....
Los defensores de la escuela laica dicen que no se oponen a la idea de la educaciön religiosa, pero sostienen que en la Argentina, donde hay tal mezela de religiones, no puede ponerse en präctica. Esto no es mäs que un sofisma. La inmigraeiön ha traido un sinnumero de idiomas y religiones. Nunca jamäs se atreviö nadie a discutir a los argentinos la implantaciön del idioma Castellano. A nadie se le ocurriö, re-clamar el derecho de ensehar su idioma en los colegios nacionales. Todos entienden bien claramente que el idioma ha de ser el Castellano que es el habla de los nativos del pais, y no se le ocurriö a nadie, reclamar su eliminaeiön para evitar confusiönes por la existencia de otras lenguas . . . Todos comprenden que si tienen interes en ensehar a sus hijos argentinos idiomas extranjeros, tienen que costear por su cuenta sus propios colegios o cursos y no reclamar del Estado mäs que la autorizaeiön ....
iPor que debe procederse en otra forma en el asunto de la religiön? dQue derecho tienen los pro-testantes, judios, musulmanes, ateos o lo que sea, para imponer sus ideas religiöses a la Argentina que es integramente catölica? iCon que derecho pueden reclamar, que por haber traido eilos otras religiones a este pais. debe sacrificar el lo que pertenece a sus hijos autenticos?
Como puede čada grupo ötnico trabajar por su
EVHARISTIČNO LETO
Prosim vse rojake, katerim je kaj mar lastne duše in pa večnega zveličanja rojakov, naj nikar ne pozabijo storiti vse, kar je v naši moči, da bo evharistično gibanje zajelo čim bolj vse naše rojake. Molimo za to in govorimo o tem, da zbudimo zanimanje.
cuenta para conservar su idioma a sus hijos. en la mišma iorma puede mantenerles la religičn, pero no puede reclamar tanta consideracičn para si, como seria trastornar el sistema de educacičn, y privar a los hijos del pais de la verdadera educacion y de la ver-dadero: religičn.
Otro seria el problema si pudiera prescindirse de la religičn en la educacion, pero eso es imposible, tan imposible como construir sin andamios, como vivir sin columna vertebral . . . Solo el demonio, el rival mile-nario de Dios, aunque impotente contra su Creadov, busca como impedir que Dios reine en los corazones pues quiere apoderarse de ellos. Por eso inventč la escuela laica qu!e en realidad es atea
iCčmo puede justificarse la escuela atea, si en realidad hay un porcentaje minimo de ateos, y si ade-mäs, tambien los hijos de ateos tienen derecho, necesi-dad y deber de conocer a Dios?
iCon que derecho deben renunciar a la ensenanza catčlica el 90%, para hacer cumplimentos a los extranjeros heterodoxos? £,Con que derecho pueden reclamar los colegios a su gusto los ateos, si son una minoria intima?. .. |Y precisamente ellos que son los que mas maldicičn han sembrado, que son los mas culpables de tantos crimenes que llenan las cärceles y manicomios!
ENSEftAR TODO
es la misičn del colegio. Se habla a los chicos de escarabajos, de langostas, de animales que nunca verdn, de plantas, de arboles, de paises, de rios, de mares .de razas humanas, de guerras, de inventos, de estrellas, de fuerzas conocidas y ocultas, del rayo. de la radio... de todas las cosas del mundo y hasta ctientos se les ensenan. iCčmo puede negarse al nino el conocimiento de cosas de tal trascendencia como su alma, la vida eterna y Dios? Se les habla de la controversia sobre el lugar en que ha nacido Cristčbal Colčn y se les niega la revelacičn del por que viven en este mundo y que destino tiene el hombre.
Hasta la instruccičn tečrica reclama para los ninos el conocimiento de Dios. del Evangelio y de la Iglesia Catčlica. Pero la religičn tiene una misičn mu-cho mäs importante para la vida social, para la cual la escuela prepara a los ninos.
EL FACTOR INDIVIDUAL
La escuela ha de preparar a los ninos para la vida. Colmados de ciencias entran en la vida impotentes para vivir tranquilos y resolver problemas que se les presentan a čada pašo, si les falta una prepa-racičn religiosa adecuada al grado de su instruccičn gerierl. |He aqui, por que terminan tantas vidas jč-venes con el suicidio! Desconocen el valor del sufri-mientor no saben la importancia de dominio de si mismos; no conocen la eficacia de la oracičn; el Padre en los cielos, la fratemidad universal, el ejemplo del Redentor y de los Santos, la abundante riqueza de los sacramentos, todo el inmenso tesoro espiritual que brinda la Iglesia para suavizar la marcha a traves del volle de lagrimas, . . de todo čso quedan privados los que no han tenido la dicha de tener una educacion religiosa adecuada, por eso quedan tronchados en la vida como la planta que brotč en un lugar sombrio.
VELIKONOČNA SPOVED
Velikonočni Čas je že tukaj. Za vse velja ne le zapoved temveč tudi resnična potreba da poskrbimo za očiščenje lastne duše!
Ni to '"farska iznajdba” temveč resnična dušna potreba je! Nihče od tistih, kateri sc norčujejo iz vernih, ne bodo pomagali ob uri sodbe njim, ki so po njihovi pohujšljivi besedi zanemarili lastno dušo!
donde no llegan los rayos del sol.
EL FACTOR SOCIAL.
Por mäs que se ensene a los ninos que deben respetar los derechos ajenos, que deben tratar bien a log demäs, no se puede conseguir la verdadera no-bleza sin basar en Dies tales obligaciones. Mientras estän debajo el control del maestro tienen miedo a su castigo o esperan su premio. Pero luego se desploma todo . . . De aqui que haya tantos sinvergiienzas en la vida. Las cuentas sin pagar; el alquiler atrasado y burldo; los prestamos se convierten en causa de odios; los busos, robos, enganos, deslealtades. mentiras . . . y los que mäs resultan castigados de la educacičn atea son los propios padres.
Quičn no podrla contar una larga serie de crimenes mäs o menos grandes, de injusticias palpables, que se ocultan deträs de las leyes burladas pues bien sabe la gente, que donde no hay acusador no hay juez Tal situaeiön es consecuencia lčgica de una educacičn laica, mientras que la educacičn religiosa bien fundamentada deja arraigada en la con-ciencia la verdad de Dios Juez justo, que lo sabe todo, que para todo tiene el premio y castigo merecido.
Estamos en epoca de desorden social lamentable. Que error fatal este, de buscar la solucičn al desorden por otros caminos y no por el que ensenä Jesucristo, depositändolo en el Evangelio. La frater-nidad universal, un Padre comun a todos los hombres, amar al prčjimo como a si mismo. . . He aqui la solucičn que nos brinda la religičn. Sčlo se trata de com-prenderla, cumplirla, vivirla. . .
Los partidarios de otras religiones, si es que apre-cian la religiosidad debidamente, por cierto que no han de ofrecer ninguna oposicičn a fa ensenanza religiosa, pues llevada a la präctica con el verdadero espiritu, saldrän ellos igualmente beneficiados, pues la religičn bien comprendida nunca siembra odios sino que los elimina.
Los unicos que le temen a la ensenanza religiosa son los perverses que son instrumento de las eternas intrigas del demonio, cuyo plan es apoderarse de los corazones de los ninos y hacer asi desgraciada a la juventud y, la nacičn.
Para los razonables no hay duda de que la ensenanza religiosa es un bien enorme para los individuos y para el pais. Pero es muy importante que: los cate-quistas esten a la altura de su sublime misičn, por-que de lo contrario no se conseguirä mäs que pro-vocar infinitas discusiones y hacer odiosa una cosa que debe ser fuente de infinitas bendiciones.
i..e..e..e~e..e«e”S«e»e»e»e-e»e~e»e«e»#-eM#~e«e»»e«e«e«e~e«e»#».e«e«e»e"e«e»e»e"e«e«e»e“#"«
Floreria -- Cvetličarna “LOS ALPES”
Vence, šopke, okrasitev miz, za veselje in za žalost, obrnite se na rojaka
ANTONIO HOSTAR
TRIUNVIRATO 4223	U. T. 51-0732
POPOLDANSKE MOLITVE SE VRŠIJO NA AVELLANEDI OB 16 URI, NA PA FU1U TERNALU OB 16.30 URI. PO MOLITVAH NAUK ZA BIRMO.

UN A FLORlCITA ARRANCADA
IRENE JEKŠE no tenici cumplidos 21 anos. Ncicida en Eslovenia llegö a Argentina a los 8 anos, haciendo sn-yo todo lo bueno de su nuova patria c quien tomö igual carino que a su quorida Eslovenia.
Ejemplar en su estudio y su olicio iue igualmcnte modele er. su piedad. Er. sur. actividados sociales, tanto co-mo caniora, cuan-to como actriz no tonlc igual.
Pero Dios dispu-so do ella. A raiz do una meningitis la que se complicö mäs tarde con una bronconeumonia vino lo irremediable. El 25 de fe-brero se despidiö con un suspiro suave Irene, una de las mäs activas jövenes de nuestro Circulo.
Mäs de 40 companeras formaron cortejo vestidas de blanco en su ultimo viaje en el cual le acompanaron 600 personas a pie hasta el sepulcro.
El domingo se le rezö una misa en la capilla donde ella cantara durante 10 anos.
Bridko je odjeknila med vsemi rojaki nepričakovana vest: Irene Jekšetove ni več . . .
Kdo je ni poznal vedno nasmejane Irene! Slovenski dom je hotel postaviti na oder novo igro! Kdo bo igral? Irena prav gotovo! Pevski zbor je moral nastopiti. Niti vprašal ni nihče, če bo Irena zraven. Saj se brez nje ni zapelo. Šel si v Villo Devoto. Irena je bila tam. Na Avellanedi so jo vsi poznali. Cel slovenski Buenos Aires pozna njen obraz in njen glas. Niti 21 let ni štela, pa je bila že 10 let cerkvena pevka.
Tako v cerkvi kakor v društvu, tako med dekleti kakor pri slovenskih javnih nastopih, povsod je Irena nenadomestljiva, zakaj pri vsaki dobri stvari, slovenski in jugoslovanski, pri verski in pri družabni, povsod je bila zraven s svojim vedrim glasom, s svojim zvonkim smehom, s svojo veselo pesmijo, s svojim neprekosljivim nastopom.
Bila je skromna, kadar je bilo treba tako; bila je samozavestna, kadar je zahtevalo to njeno dostojanstvo; bila jo zvesta prijateljica in kar je v prijateljstvu največ vredno: tako iskrena, da je tudi bolečo resnico v obraz naravnost povedala ...
Bila je dragocen biser, ki je bil sreča Jekšetove plemenite družine in bogastvo cele naše skupnosti.
Pa je posegla neizprosna smrt v srečni dom in neizprosno odtrgala ta cvetoči nagelj ... Pa ne bomo rekli “odtrgala" nego presadila ga je . . .
Po božjih načrtih je pač blaga mladenka dopolnila nalogo svojega življenja in obdana od številnih zvestih prijateljic in rojakov mirno zatisnila oči. Njeno nenadno slovo je nadvse bridko zadelo njene dobrq stariše, bolestno pa je odjeknilo med vsemi rojaki.
Kratko je življenje in negotovi so njegovi dnevi, a dolga je večnost, tak je nauk, ki ga nam nepozabna Irena zapušča.
Dragocen nauk pa za vse bridko prizadete sta dala vzorna oče in mati g. Ciril in gospa Katarina Jekše, ki sta s čudovito vdanostjo v voljo božjo sprejela ta bolestni udarec in s tem doživela zase in pokazala drugim, kako veliko tolažbo zajame iz vere tisti, kateri živo vero v srcu nosi:	Saj sta doumela:
poslovili smo se pa se bomo spet videli nad zvezdami ....
*
Irena Jekše je bila rojena 7. maja 1923 v Selu na Vipavskem. 8 let stara je prišla v Argentino, kjer je bil njen °če Ciril že tedaj vsem poznan in je vsak čas stal na vidnem mestu v slovenski javnosti. Kar kmalu je Irena postala Pevčica in je iz nje zrastla pevka in biser vse slovenske
ZAHVALA
Ni besed, s katerimi bi se mogla doslojno zahvaliti za neštete izraze ljubezni, tolažbe in pomoči, katere ste nama, dragi sorodniki, prijatelji in rojaki izkazali ob priliki bridke zgube naše ljubljene hčerke
t I K E N E
Najprej naj se zahvaliva" vsem, ki ste Ireni stregli, jo obiskali in nama bili v pomoč v njeni bolezni; nadalje za neštete izraze ljubezni in tolažbe v uri bridke izgube. Venci, palme, šopki cvetja in sočutni obisk stoterih rojakov in prijateljev, številno spremstvo na poslednji poti, vse to je bilo kakor kapljica tolažilnega olja na najino bridko bolečino.
Posebno zahvalo naj izrečeva gospodu Janezu za tolažbo v bolezni in smrti; P. Gabrielu ter P. Gasparju za p.-elepi pogreb; pevcem za ganljivo pesem; mladenkam, ki so napravile tako lepo spremstvo na zadnji poti; mladeničem, ki so ponesli njeno krsto; g. Barettu in Loj-ku za toplo besedo ob grobu in vsem, kateri ste jo spre-I mili na zadnjem potu. še prav posebno društvom in njim ki ste prihiteli od daleč, iz Avollanede in drugod.
Še eno zahvalo naj izrečeva tudi Bratovščini Ž. R. V. in gospodu Janezu za sveto mašo in za tople tolažilne besede; zahvalo častnim sestram za tolažbo v urah bridkosti; njim in otrokom za prelepo petje pri maši zadušnici in žalnemu zboru ter vsem, ki ste se svete maše vdeležili. Zahvala sestri Odili in Luisi ter personalu in direkciji Asila de Hučrfanas.
Nimava besed za primerno zahvalo. Naj vam povrne dobri Bog vse. kar ste tako velikodušno storili njej in nama v pomoč, nama v tolažbo, njeni duši pa za večni pokoj.
CIRIL in KATARINA JEKŠE.
skupnosti, vzor hčerka in zgledna mladenka. Nenadano je padla med nas novica: Irena je bolna. Šlo je bridko zares, po 12 dnevni bolezni je podlegla 25. februarja ob 19.30 uri. Proti "meningitis" kateri se je pridružila še “bronconeumonija" ni bilo sredstva. Vnetje sapnika in možganske mrene je prineslo neizogibno smrt.
Irena je bila Jekšetova, a v resnici je bila nas vseh, tako smo videli ob njenem slovesu.
27 žalnih vencev in 30 palm in še nebroj šopkov je bilo viden izraz spoštovanja in ljubezni katero je rajna uživala med rojaki. Trem slovenskim društvom (Slov. Dom, G.P.D.S. Villa Devoto in Samopoč) se je pridružil tudi Jugoslovanski klub in dva pevska zbora (Žalni in avežanedski) potem pa družine in prijateljske zveze, da je bilo cvetja, kakor da bi bila Irena miljonarka ... In res je nesla s seboj miljone: svoja plemenita dela, svoje lepe čednosti in svoje nedolžno srce . . . zato je imela čelo ovenčano s cvetnim vencem slovenskega cvetja.
600 glava množica jo je spremila na njeni poslednji poti iz hiše žalosti, v cerkev sv. Neže in nato prav do groba stopajoč peš, kakor nekoč doma ob takih prilikah.
Dva slovenska duhovnika (gospod Janez in P. Gabriel Arko) sta ji med potjo pela slovenski miserere, 40 deklic v belem je neslo kite cvetja, ob vhodu v corkev pa jo je spremil P. Gaspar. Žalni zbor je bil to pot večji kot nikoli in je zapel najprej dve žalostinki v cerkvi in nato še pri grobu. Še se jo od nje poslovil po slovensko predsednik Slovenskega doma g. Stanko Baretto, ki je povdaril njene neprecenljive usluge, katere je društvu storila in nenadomestljivo zgubo tako odlične članice. Po špansko je spregovoril Joško Lojk.
Izraz ljubezni, katero uživa ona in njena družina so pa bile vse mogoče uslužnosti, s katerimi so prijateljice in sorodniki stali ob strani v pomoč družini v njeni bolezni in potem v uri bridkega slovesa in še potem in še danes.
V nedeljo. 27. februarja pa je Bratovščina Ž. R. Venca, mesto žalnega venca, preskrbela sveto mašo za pokoj njene duše. V kapeli, kjer je tolikokrat ona pela. se je zbrala številna množica prijateljev in smo vsi združili naše molitve za večni mir njene duše. Mali pevčki so prelepo zapeli med mašo, žalni zbor je pa zapel spet ob koncu dve žalnici v slovo.
7. maja, ko je njen rojstni dan, pa ji bodo poklonile prijateljice godovni šopek s sveto mašo. katera se bo 7. maja darovala zanjo v kapeli na Av. del Čampo.
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Pred nami je bila vas, ki nosi nič vabljivo ime: Pampa del Infierno. Pa, da je kontrast še bolj povdar-jen, leži ta “peklenska pampa” v kraju “Pampa del Cielo ”... Ne bom se spuščal ob tej priliki v pridiganje o “peklu”, čeprav je taka pridiga nekateremu zelo potrebna in najbolj potrebna tistim, katerim se najbolj nadležna zdi — to so pač ljudje, podobni otroku, ki si zatisne oči in ker on nikogar ne vidi, meni, da tudi njega ne vidijo... Pekel je, in Bog daj, da bi ta zveličavna misel razbistrila glavo tistim, kateri so na potu vanj...
Pa tudi Pampa del Infierno je, ki je dobila svoje ime od tod, ker dolgo niso mogli najti pitne vode in je kazalo, da bo zamisel naselbine propadla. Slednjič so tudi zadevo vode rešili.
Postali smo pred trgovino “Martina”, kjer je Srečko Ferfolja poslovodja. Ljubeznjivo nas je spre. jel.
“škoda da niste prišli v četrtek, kot smo vas čakali ne le vsi Slovenci, temveč tudi mnogo drugih slovanskih bratov z nami”, tako nam je voščil dobrodošlico Srečko, ki je takoj nato poskrbel za vse potrebno in nas popeljal v kraju, ki nosi vsepovsod sledove njegove aktivnosti. Bil je namreč nekaj let občinski tajnik in je tedaj kraju v mnogočem pomagal naprej. Tisti čas so dobili vodovod, ki je ponos kraja; dobili so elektrarno, uredili so pirmeren trg z lepim drevesnim nasadom. Nekaterikrat je moral v Bue. nos Aires Srečko, da je izsilil vse te ugodnosti od oblasti in bo njegovo ime ostalo zapisano v zgodovini kraja. Vsepovsod sem opazil, kako zelo ga vsi spoštujejo in z njim seveda tudi ostale naše rojake.
V kraju samem sta še dva naša človeka: To je stari Pečnik, 60 leten mož, ki je menda prvi kolon tistega kraja in ima mesnico. Doma je iz Podčetrtka na Štajerskem. 30 let že živi v tem kraju. Še enega smo našli; v krajevni zadrugi je poslovodja tudi naš človek: Izidor Plantič, doma tudi od Sotle blizu Rogaške Slatine.
Tudi kapelo imajo, pa smo jo mogli videti le skozi okno, ker ključa — nihče ni imel... Kraj spada pod župnijo Charata, od koder je skoro 4 ure vožnje z vlakom, zato si lahko mislimo, kako hitro pride duhovnik, kadar je treba koga prevideti za smrt... Maša je pa le poredko. Zadnji čas je pa tudi v tem nekaj drugače, kajti kapelo so znatno povečali in je za dušno pastirstvo bolje poskrbljeno. Pampa del Iniier-no nikakor ni kraj, kjer bi se ne dala živeti prav tako kakor v drugih vaseh pa vendar se mi zdi, da bi kar nič rad ne nosil naslove “peklenski fajmošter”... Le ime je grdo, kraj sam pa ima lepe zgradbe, prijazne ljude, lepo speljane ceste in vse moderne naprave, tako da je brezdvoma najbolj napreden kraj v celem za-padnem Čaku.
Med tem, ko smo kosili, smo nenadno obstali. Meti živahnim razgovorom se nihče ni menil za šunder, ki ga je gnal radio. Kar nenadno nam je vsem padla v ušesa beseda “Invasion aliada”. Prav tisti dan so vdrli na Sicilijo in s tem začeli novo poglavje sedanje vojne. Kakor tudi so za nas bile tiste novice važne in zanimive, smo vendarle morali misliti tudi na naš na-daljni spored. Dvignili smo. se od mize in sedli v voz, kjer smo pa že našli druščino, ki je napovedala, da nas čaka še praznik med pečenko in dobro kapljico, da proslavimo naš obisk med rojaki, ki žive kakih 20 km izven kraja.
ČEZ ŠTORE IN MED ZVERINAMI
Zbrzeli smo po cesti, zavili čez železnico in nato zavijali in odvijali po kolovozu. Brezskrbno smo gnali naprej, a kar nenadno... rrrrsssk... “Kaj je?”... “Nič lepega, kdo ve, če ni sedajle naše poti konec”, je menil Movrin. Zapeli smo namreč v štor, ki se je skril na potu v visoki travi. “Diferencial”, ki je sestavni del krmila, se je zvil in le s težavo smo polzeli dalje in še enkrat zapeli v štor. .. Ti grdoba ti grda! Tako majhna stvar, pa nam je nelepo skazila celo popoldne, kajti kdo ve, če ne bomo obstali nekje sredi gozda.
No pa se ni zgodilo tako. Počasi smo rinili dalje vsporedno ob železnici, po kateri je grmel dolg tovoren vlak kebračevih drv in brun.
“Prav tukaj le sem imel na tiru nekč veliko mesarijo”, je pravil Srečko, ki je imel prav tam svojo čakro, katero je pa pozneje prodal. Imel je namreč precej prašičev in živine. Pa se je šivali zahotelo iti k sosedovim na obisk. Kar čez tir so jo ubrale in prav tedaj je prihrumel vlak, ki je napravil ne klobase temveč šmoren iz 17 prašičev in 2 krav. Prašiči so bili ravno namenjeni za zakol j, pa je šlo vse k — vragu! Tisti, ki so ostali živi se baje niso več drznili na železnico.
Kmalu smo bili na Zalokarjevem domu; razposlali smo takoj glas ostalim sosedom, ki so pa daleč po nekaj kilometrov in čez eno uro, ki je bila pečenka gotova je bila tudi družba zbrana. Le to nam je bilo nevšečno, da smo morali misliti na predčasen odhod, kajti naš voz ne bo tako lahko prišepal v Säenz Peno in moramo vsaj na glavno cesto priti pred nočjo.
Okrog in okrog obdelanega polja, katero se je belilo v bombažu, rdelo v žametni barvi že zorečega “tartago” (ricinus) ter že zrelega “cafirja”, ki naj bo prašičem tečna hrana, so šelesteli stoletni kebrači. Stopil sem tja proti gozdu skozi obdelano polje in sem spoznal da je tudi v Čaku res: “trnje, osat ti bo ro dila zemlja”... Komaj sem napravil korak, že se mi je zapletla suknja v neko ščavje iz katerega sem se izmotal ves nasajen z bodečimi glavicami... Grdega opravka sem imel, predno sem se obral tistih glavic, ki so bolj nadležne kot uši in stenice in ves čas sem prevdarjal, če najdem slovensko besedo za tisto ščavje in tiste glavice, pa se še danes nisem domislil imena. Eno pa sem videl znova potrjeno: vsaka slaba stvar se človeka rada prime, in kar sama od sebe; potem pa da mnogo opravka, da seje človek reši. To je velika resnica, katero mnogi stariši vse premalo upoštevajo, ker puščajo brez vsake kontrole svojo deco, da se klati po ulicah, kjer se otroci takoj primejo slabega zgleda pocestne svojatii n je često nemogoče potem odpraviti pohujšanje in svarjenost, ki se otroka kar sama prime.
Med tem je zadišala pečenka in je oživelo govorjenje. Prihiteli so sosednji rojaki: Mušič (kateri je dva meseca pozneje odpotoval v večnost), Šešek in Obrulek, vsi štirje slovenski sosedje, ki tamkaj žive.
Samotna domačija v Čaku rabi tudi dobre varhe, kajti ne manjka tam okrog takih, katerih se rado prime kaj tujega. Pravijo da so tudi kače, katere se včasih nezavarvanemu domu približajo. Divji prašiči, tigri se najbrže ne vidijo drugače kot naslikani; dihurjev pa ni videti, ker so dovolj previdni, da ne pridejo na pogled... Vsakovrstne zverine torej je v Čaku in treba je, da sem si vsaj en spomin na zverine odnesel.
Ko smo sedeli okrog pečenke, se je približala ena
POZOR! V POSTU SE PRI VEČERNICAH MOLI KRIŽEV POT. PRIDITE!
tistih “zveri”, ki je z lačnimi očmi srepela vame. “Na siromače ubogi”, sem tej “zverini” ponudil kost — pa je šavsnila še naprej in me vgriznila v palec. “Ti pasja zverina ti!”. Pač moje spoznanje je bilo že pozno, kajti že mi je tekla kri. Pozno je bilo to spoznanje zame, a dosti zgodaj pa je za cenjene bralce, da bodo vedeli, da je v čaku edina “zverina”, ki človeka lahko ugrizne — pes. Tigri so samo namalani, divji prašiči so lovske sanje, kače se raje skrivajo, dihur se loti pa le kokoši, človeka se raje ogne in je tako bolje za — oba.
Tista pasja “zverina” je pa tudi nauk za razum, nega, ker je mnogo ljudi takih, da ti storjeno uslugo plačajo s tem, da te za plačilo — ugriznem. Mnogo ljudi je namreč delanih po “pasji podobi”. Tistega, kateri mu stori dobro in se zanje žrtvuie, vračajo z nehvaležnostjo, z obrekovanjem in zlorabljanjem; tistemu pa, kateri lih. tepe, poljubljajo roko in bič, mu zvesto služijo in do neba hvalijo njegovo plemenitost. ...
Mons. Dr. Ivan Tomažič, obispo de Maribor en Eslovenia. Toda la diocosis fuč ocupada por los alemanes, que dieron a los sa-cerdotes un trato indescripti-ble. De los mil sacerdotes que hubo entre religiöses y secula-res sobrevivio uno solo — el obispo . . .
SLOVO OD DOBRIH ROJAKOV.
To je takole mimogrede spominček, ki mi pa nikakor ni zagrenil prijaznih trenutkov, katere sem preživel med rojaki, ki si po tistih samotah s trudom služijo kruh in se morajo boriti z neštetimi neprilika-mi, kajti tamkaj je podnebje jako negostoljubno in se zgodi, da pretečejo cela leta, preden polje dobi izdatnega dežja. Kljub temu so si naši rojaki precej dobro opomogli.
Poslovili smo se. Nič kaj prav ni hotel naš konj, ki je postal “levičen”. Samo na eno stran je kretal, ker je imel krmilo zvito, za drugi kraj je bilo treba pa vzeti zadenjsko.
Brez nevšečnosti smo prišli ven na veliko cesto in zbrzeli nato dalje. Kmalu je ugasnilo sonce in dan, a na široki cesti smo mi brzeli dalje. Poslovili smo se od Kambiča in Klemenca, ki sta izstopila v Avia Teray in vzela od tam vlak, mi pa dalje do štalcarja, kjer nas je že čakala večerja in zbrani rojaki.
Še ena noč in še pol dne, pa je bil moj čas izrab l.ien. Ob 13 uri je potegnil vlak. Poslovil sem se od ljubeznjivih rojakov in odpotoval nazaj proti Buenos Airesu.
V Las Brenas so spet prihiteli rojaki in me oskrbeli z vsem potrebnim za prigrizek in prilizek za dolgo pot, katera se je končala naslednje jutro v Santa Fe, kamor smo prišli ob 8 uri.
NA. BOŽJO POT.
Blizu starodavnega mesta Santa Fe stoji znamenito svetišče “Nuestra Senora de Guadalupe”. Samo dve uri časa sem imel, a na vsak način sem hotel obiskati to prelepo Marijino svetišče, ki je za dežele ob srednji reki Parana (Santa Fe, Entre Rios, Chaco, Corrientes in Cordoba) prav tako pomembna božja pot, kot je za drugi kos Argentine luhanska božja pot.
Mati Božja Guadalupska je mehiškega izvora. Ko se je že utrdila španska oblast v deželi in je narod tudi sprejel katoliško vero, je postala Mehiko zelo globo-koverna dežela. Domačini indijanskega rodu so kmalu spoznali, da je vera belcev tudi zanje dragocena, kajti spoznali so, da niso vsi prišleci lakomneži in razuzdanci, temveč, da je med njimi tudi mnogo dobrih ljudi. Posebno pa so vzljubili misijonarje, kateri so se neštetokrat postavili za koristi siromašnega indijanskega naroda. Tako je indijanski narod kmalu vzljubil novo vero.
Pa se je zgodilo, da je neki preprost domačin v zimskem času, malo pred Božičem, stopal skozi gozd, ki je bil v tistem času pokrit s snegom. Njegovo zanimanje je zbudila čudna prikazen. Sredi snežne pokrajine je opazil cveteč grm, kateremu se je približal in ko je prevdarjal to čudo, je zaslišal poziv ženskega glasu, da naj se tamkaj zgradi Marijino svetišče.
Ustrašil se je mož tega naročila, a slišal je navodilo, da naj v dokaz naročila ponese tisto cvetje škofu. Moš je izpolnil naročilo. V prednasniku je ponesel zimsko cvetje do škofa in ko ga je škof pozval, da naj dokaže svoje poslanstvo, je odgrnil predpasnik, v katerega je preje dejal cvetja, a sedaj — glej čudo— je bila tam lepa Marijina slika, katera je nato dobila ime Naše Ljube Gosne iz Guadalupe.
Po vseh deželah španskega jezika ima ta čudodelna podoba Marijina svoja svetišča. Mogočno gotsko cerkev so ii nostavili tudi v tej deželi in tjakaj sem ponesel tudi iaz oni dan prošnje moje in naših rojakov in potrebe naše domovine. V tihi samoti gotske cerkve sem molil s takim zaupanjem, kakor da klečim pred podobo Marije Pomagaj.
V PARANA
Še en kos potovanja me je čakal, čez reko Parana v mesto Parana, že skoro tri leta nisem bil tamkaj na obisku pri roiakih in namenil sem dva dni, da jih spet obiščem. Na brodu, ki vozi vsaki dve uri, na 28 km dolgi razdalji po reki navzgor, in bilo prostora dovolj. Brezskrbno sem opazoval vrveče oblake nad nami, kalne valove pod nami; na otokih mimo katerih smo pluli, pa so se samozadovoljno pasle ovce in krave, ki se niso menile ne za brnenje našega broda, ne za grmenje črpalke, katera čisti strugo.
Naravnost v župnišče sem krenil, ko sem bil spet na tleh, da uredim glede duhovskih pravic, nato pa sem stopil tja gori na oni konec mesta, koder imajo domove naši rojaki. Med tem se je pa shladila vročina, kajti grozeči oblaki so slednjič le nekaj odložili.
Rojake sem našel večinoma pri dobrem zdravju, a nekaterih pa tudi več ni. Stara dva Terčičeva sta se med tem preselila v boljšo domovino. On je dokončal tek življenja star 84 let še 1941 leta. žena Marija, ro. jena Jakin, ki je bila o mojem poslednjem obisku bolna na smrt, se je spet opomogla in je moža preživela za 15 mesecev. Ravno za Božič 1942 so io roiaki in prijatelji spremili k večnemu počitku. Doma sta bila iz Cerovega. Z n jima sta spet legla v grob dva, ki sta bila naj starejši priči slovenskega življa v Argentini.
Na tej poti sem prvič srečal Mihelčiča, doma izpod črne prsti, koder je pasel krave in ovce v tistih davnih dneh v katere sanja in katere bi hotel še doživeti, ka-
dar bo spet daljna domovina svobodna.
Kar posedeli smo in so oživeli pred nami davni spomini. Mirko Pintar se je spomnil na Krenovega Nu-teja (ki je oče Cirila Krena, doma iz Medane) v go-riških Brdih, s katerim sta skupaj gonila živino 1915 leta, ko je Italija napovedala vojno Austriji in so takoj odpeljali svoje imetje, ki se je dalo rešiti. Skupaj sta prepotovala s svojimi kravami vso Vipavo, čez Hrušico in na Vrhniko, kjer sta našla nov dom v Bevkah.
Nardo Peršclija^ se je domislil spisa, katerega je bral v Duhovnem življenju, kjer je podajal svoje spomine Ivan Lukač, kako je hodil po svetu z austrij-sko vojsko, po Galiciji in Rusiji. Nič ni slutil, da je v Argentini tudi njegov znanec iz daljne Rusije. Bila sta skupaj pri istem bataljonu.
Leban je kupil lepo polje 'v Bajada Grande, kjer smo ga našli na novem lepem domu, obdanem od mno. gega sadnega drevja in skrbno obdelanega vrta.
Dolga vrsta jam je bila pripravljena za hruške, katere je leno sadil nekdo, katerega je Leban po slovensko pozdravil in je tako tudi odzdravil.
Torej tudi naš človek. Pa kakšen je?
EDEN IZMED MNOGIH
Je. Slovenec, nekje iz Kranjskega.
Kmalu sem zvedel njegovo zgodbo, ki sem jo le s težavo zvlekel iz njega. Doma je tam iz povhograjskih hribov na Notranjskem, kjer je dobil od očeta pošteno slovensko ime, katero je po sinovi nerodnosti večkrat prišlo v policijske zapiske. Lačen življenja in žejen svobode je pred 9 leti prišel v Argentino in je pozabil na dom, na Boga, na svojce in se klatil kdo ve kod okrog, dokler ni ostal razvalina tega, kar je nekoč bil, lep postaven fant. —
Mihelčiču se je kar solza utrnila, ko je poslušal žalostno zgodbo tega fanta, kateremu je bila zapeljiva beseda svobode vzrok njegovega poloma______ Tista pe-
sem o svobodi je zelo lepa, le da jo premnogi čisto napačno razumejo. Vsak ve, da mora vlak teči po tirih, če skoči iz tira, je nesreča tu! Vsak ve, da je treba voziti na levo. Če kdo hoče po svoje in zavozi desno, bo nesrečen on, pa še koga drugega bo spravil v nesrečo. Prav tak ima pa tudi človek za svoja dejanja svo. bodo, katero lahko porabi sebi v prid ali pa sebi v propast. Koliko pa je takih zgubljencev, katere vsaka omejitev svobode draži, katerim ni nič mar pravic
V SAN JUAN SMO ŠLI . . .
“Nič ne bo letos s Padovo, bomo pa zato pohiteli na estancio San Juan; odzvali se bomo prijaznemu povabilu gospe Pereyra, posestnice obsežnih posestev." Tako se nam je povedalo pred tremi meseci. Ugibali smo in ugibali kako bo tam.....?
Dovolj sitnosti in skrbi je imel č. g. Hladnik, pa se mu je zato 30. januarja že rano v jutro nasmehnilo sonce kot prvo zagotovilo še lepšega dne.
Precej pred napovedano uro odhoda so zaživele pa-ternalske ulice. Večje in manjše skupine naših so se jele zbirati pred cerkvijo sv. Neže. V pozdravnih vzklikih, oh prijetnem čeblaniu otročičev so se jeli polniti štirje veliki pulmani , ki naj bi nas odpeljali v “obljubljeno deželo" tega dne. Ljudje so prihajali, ura je tekla.... toda kaj bi, saj vsi dobro vemo zakaj se kar nismo mogli odločiti In’ spustiti po gladki cesti.	Čuvati je treba stare navade in
tega smo se točno držali tudi to pot, pa zato zakasnili cele pol ure. Pri sveti Rozi nas je čakala druga skupina in z združenimi močmi smo šli Avcllanedeem nasproti. Samo en voz, oni, ki je vozil našo nadebudno mladež je ubiral svojo pot kav naprej.
Do Avcllanede nismo opazili nič izrednega, saj pot do tja je znana pač vsakomur. Ali, čim dalje smo brzdi tem
bližnjega, temveč se obnašajo, kot da so oni sami na svetu in vsi drugi morajo ugajati le njim in po njihovem. . . To je tista prokleta svoboda, katera napol-nuje ječe, norišnice, bolnišnice, ki razdira srečne domove . .. Smo svobodni, toda pod našo svobodo je po stava božja, s katero je Bog prav tako uravnal življenje ljudi, kakor je natančno pomeril tek zvezdam. Zvezde nikoli ne trčijo ena ob drugo, ker se natančno drže predpisane poti; ljudje pa si neprestano grene življenje, ker nočejo zvesto in z dobro voljo spolnjevati, kar nam je dano kot dolžnost. Zato so pravde, zato sovraštva, zato ncedinost, zato prekletstvo, zato vojske in slednjič še posebni opomini, katere Bog člo. veštvu pošilja, da bi jih spomnil na sveto dolžnost, da svobodo uporabljajo v svoj resnični blagor, v korist bližnjemu in v čast božjo. ..
Ogledal sem si tudi gospodarske naprave Leba-nove domačije. Odkar sem bil v domačem hlevu, nisem več videl tako domačega prizorčka, žleb in jarem, lepa šekasta krava z lepim teličkom. .. Kravo vidiš marsikje; telet je pa ne le zunaj na polju temveč tudi po mestu so jih ulice polne. .. Saj živimo često bolj med živino kot med ljudmi, tako govedasti so nekateri dvo-nožci.. . Tamkaj sem pa videl hlev prav po starem običaju in kravo s teličkom, v jarmu pa je bila sveža nemška, detelja.
Kmetovanje je pa tukaj drugače kot tamkaj v naših gorskih krajih. Krompir sadimo dvakrat na leto, nemško deteljo kosimo celo leto, razen v nekaj mesecih poletne suše, ko se navadno vse posuši; tako je razlagal Leban, ki je po pravici ponosen na svoj dom, kateremu je vtisnil pečat domovine.
Tako sem obiskal rojake, v kolikor mi je bilo v kratkem času mogoče. Pri Planinškovih se je zbrala naslednji večer prijazna družba in smo videli, da je tudi v Parana naših toliko, da zapojejo lepo pesem, med katero nas je zabaval Mihelčič kateri je bil kar vsak hip do solz ganjen, da je vendar enkrat doživel, da je spet v veseli slovenski družbi.
Naslednje jutro, 16. julija, se je zbralo še lepo število ljudi k maši v cerkvi sv. Mihaela, nato pa je bilo treba kar žurno spet v pristan in na lančo in nazaj v Santa Fe in spet na pulman ter dalje proti Rcsariju in še naprej proti vrvečemu hrušču vsakdanjega življenja v velemestu Buenos Airesu.
večje je bilo naše vccslje, tem dalje so romale naše misli; romale in romale tja do naših slovenskih krajev, ki so kakor v zlatih utrinkih polagali pred nas idilo domačih tal.
Vozili smo po gladki državni cesti. Desno in levo ob nas vzorno obdelana polja, ali sveže pokošeni travniki, ki so širili prijeten vonj sušeče se trave. Na tisoče drobnih
El 30 de enero se realizd la excursiön a la cstancia San Juan. En 9 pullmans viajaron 300 pasajeros. Fu6 un dia esplöndido, sin ningiin inconveniente y de alegria robosante.
metuljčkov je poigravalo po zraku, da so v soju sončne luči sličili drobnim snežinkam. Tu se je košatilo vzorno vrejeno posestvo, tam se belila prijazna hišica, tihi kotiček družinske sreče; vse tako kot pri nas doma. ... V nas in ob nas pa je bilo veselje. Izredno razpoloženje je vladalo med potniki in tu ter tam je dal kdo duška svoji pevski zmožnosti.
Po prijetni dve urni vožnji smo končno dosegli dom blagodarne gospe Pevcyra, dom, ki ho danes v širokem obje' mu zajel nas vse. Slovo smo dali široki cesti, zavili smo na estancio.
Simboli slovenskih domov, košate lipe so sklanjale mogočne veje niško k tlom, kakor, da bi nam s svojim suštc-njem šepetale domači, slovenski pozdrav, pozdrav -domovine sredi tujine.... Ni bilo časa vdajati se domotožni misli, kar hitro smo se strnili v lep sprevod in šli v cerkvico, kjer se je imela vršiti sveta maša. Skrivnost svetišča, izbrane besede č. g. Hladnika in pesem avellanedskega zbora, vse to je pripomoglo, da so se dvignile naše misli k Bogu.
Po končanem svetem opravilu smo se podali na odka-Zano nam mesto. Tu je zaživelo! Obsežen prostor je postal naša pogrnjena miza. Mogočna drevesa so nas branila sončnih žarkov, bršljan pa je bil kakor zelena preproga. Ptički so nas po svoje zabavali, drobni metuljčki 'pa so se pridružili
naši deČici. Vse je bilo veselo, vse srečno, nikjer pustega obraza, nikjer ostre zbadljivke, povsod zadovoljnost, pesem, smeh. . . . Otroci so se igrali, fantje in dekleta so dali duška svoji mladosti, starejši pa so modrovali in celo — prerokovali.
Prijetno nas je iznenadil tudi prihod č. g. Zmeta, ki je Z prikupnim nastopom razveselil posameznike in vse.
Le prehitro je mineval čas in misliti smo morali na odhod. Odšli	smo	v cerkev, da damo Bogu	kar je božjega.
Pričele so se	pete	litanije Matere Božje; pa	ne	samo orgle,
tudi narava je pričela svojo pesem... Temni oblaki so v trenutku zagrnili nebo, nastal je hud veter, vlila se je ploha. Pa kaj nam zato! Na varnem smo — v najboljšem varstvu, pod najboljšo streho. Polni sončnega razpoloženja, kljub nevihti v naravi smo prav iz srca prepevali “Marija varuj nas, Marija varuj nas!”
Za sklep je spregovoril še č. g. Zmet, za njim pa č. g. Hladnik, ni še bilo molitve konec že nevihte ni bilo več. Zapustili smo svetišče, poiskali vsak Svoj sedež na vozilu. Še en pozdrav ljubeznivi gospej Pereyra, še	en	zamah z roko in izginili	smo	na državno cesto, po njej	pa	proti domu.
V srcu vseh je bila zahvala č. g. Hladniku, ki nam je pripravil ta lepi dan, bila je pa tudi želja, da bi ob letu doživeli zopet kaj sličnega.	Udeleženec.
NEKAJ ZA STARKE
ČAST IN DOBRO IME.
“Dobro ime je bolše, nego veliko	bog-astvo.”
(Preg 22, 1.) Tako pohvalo daje sv. pismo dobremu imenu; zato je pa ljudem na dobrem imenu veliko ležeče, kar potrjuje tudi narodni pregovor: “Boljši do Ler glas, kot srebrn pas.” Hkrati je pa tudi jasno, kako veliko krivico prizadene bližnjemu, kdor mu škoduje na časti in dobrem imenu.
Vzgojitelj mora spretno posegati tudi v važno vzgojno vprašanje, ki se tiče časti in dobrega imena bližnjega, ter gojence prepričevati, kako veliki kri-vičneži so brezvestni ljudje, ki kradejo čast in dobro ime osobito z opravljanjem ali pa celo z obrekovanjem. Pedagoški pisatelj dr. Fr. W. Foerster imenuje take ljudi, “ljudožrce, ki vprav pri jedi vlačijo svoje bližnje po zobeh, jim trgajo ud za udom, jim drobe kosti, srkajo živi jensko moč. .. ”
V vzgojnih navodilih ne smemo pogrešati nauka o varstvu časti. Spoštovati, ceniti, varovati, braniti čast in dobro ime bližnjega, je vestna dolžnost vsakega poštenjaka. Za poštenjaka pa naj se vzgoji vsa naša mladina!
Kako naj vzgojitelj doseže, da bodo gojenci imeli čut. ki jih bo varoval pred grehi zoper poštenje in čast bližnjega?... Brez pouka v tem važnem vprašanju mladina ne sme ostati; poučevanje naj seveda podpira lep zgled. — Nekateri otroci imajo že od mladega neki nečeden nagon, da se radi širokoustiio; povsod iščejo in stikajo, da bi kaj zanimivega izsledili, kar potem doma na dolgo in široko razkladajo ali pa še kaj dodajo. če predstojnik čuti, da utegne biti vmes kaj neresničnega, je treba otroka kar ustaviti in reči: “Le jenjaj in pusti te reči! Ni lepo in tudi ne dovoljeno, da bi raznašali dvomljive, ali več ali manj resnične napake drugih. Kdor rad druge obira, navadno sam nič boljši ni. Pometaj rajši pred svojim pragom. L j u. d j e, ki veliko govore, navadno tudi veliko lažejo.”
Četudi ni dvomiti nad resničnostjo tega, kar otrok pripoveduje, naj vendarle sledi prijazno onozorilo, da z opravljanjem ne kažemo ljubezni do bližnjega, ker mu škodujemo na dobrem imenu. Iz dobrega namena naj se resnične pregrehe bližnjega razodenejo samo predstojnikom in staršem, ki so dolžni vmes poseči ter greh in nered odpraviti.
Bilo je 24. februarja 1922. Koncem šolskega pouka dohitim neznanega abecedarja, ki je nesel več belih štruc od peka. Nagovorim ga: “Oho, zdaj pa grem kar s teboj, ko imaš toliko brašna!’’ — “Bo mama jedla; danes še ni ničesar zaužila, ker jo je ata nabil, če le kako besedo reče, je ata koj hud, pa jo natepe.’’ Ta preprosta izpoved osemletnega dečka me je izprva presenetila. Kaj naj bi rekel? Tolažeč ga uravim: “To je pač križ. No, saj tega ne boš nikomur več pripovedoval; meni si pač razodel, ker ti je hudč, kajne! Boljše je, da drugod tega no izvedo. Ti pa moli za očeta, da bo mamo rad imel.’’
Staršem bi bilo priporočiti, naj bodo močno tankovestni in naj povsod, zlasti še vpričo otrok varujejo dobro ime bližnjega, če se kdo v družini loti obiranja, naj takoj pokažejo, da jim to ni všeč, ter naj pogovor obrnejo na kaj drugega. Rado se pa zgodi vprav nasprotno, da starši in drugi domači sami s svojo neprevidnostjo zavajajo otroke v častikrajo, kar škof Slomšek tako-le opisuje: “Opravljati privadiš otroke, ako jih brez potrebe izprašuješ, kako se pri oni hiši godi; kaj so govorili, jeli, pili in delali; če jih za ogleduhe postaviš, naj ti poročila nosijo; če si vesel, ko druge ljudi umivajo. .. ”
Vgojitelji bi prav naredili, če bi poučili mladino tudi z opomini iz sv. pisma, da je treba besede dobro pretehtavati, preden jih človek izgovori. “Naredi si vrata in ključavnico na svoja usta. Raztopi zlato in srebro, napravi si tehtnico za svoje besede in pošteno ograjo za svoja usta. Kdor varuje svoj jezik, obvaruje dušo...” — Stari Tobija je med drugimi nauki, ki jih je dal svojemu sinu za oporoko, priporočal tudi to-le: “Česar nočeš, da bi ti ljudje storili, tega tudi ti drugim, nikar ne stori!”
Kot zgled vestne brige za čast in dobro ime bližnjega navajajo govorniki svetega Avguština (j- 430), hipponskega škofa v Severni Afriki. Da bi osebe, ki jih je kdaj povabil k svoji mizi na obed ali pogovor, ne govorile nič žalega zoper odsotne, je dal nabiti nad mizo v obednici ta-le opomin v latinščini ;
K ti mizi naj nihče nikar ne priseda, ki bližnje obira in čast jim odjeda.
Pariški pesnik Viktor Hugo (i 1885) je imel navado, da je pristavil k mizi, ako je imel goste, naslanjač z napisom: “Nenavzoči so tu!” Ta stol je ostal vedno nezaseden. Izpočetka so mislili Hugoncvi tovariši, da ima pesnik kake vraže. Prilično jim je pa sam razodel pomen zagonetnega ravnanja. Zabraniti je hotel vsako opravljanje med gosti.
DAVID DOKTORIČ:
DOBA SV. CIRILA IN METODA
Leta 70? se je imperator Justinian II. s pomočjo bolgarskega kneza Terbelija zopet polastil prestola, s katerega so ga bili pregnali radi njegovih grozovitosti. Iz maščevanja je dal obglaviti uzurpatorja Tiberija in Leoncija, obesiti zaslužnega vojskovodjo Heraklija, pomoriti vse višje častnike, iztakniti oči patriarhu Kaliniku in zmetati v morje veliko število ljudi, ki se jih je hotel znebiti. Ob pogledu na to nečloveško krvoločnost je baje zaklical bulgarski knez: “In Rimljani se drznejo reči drugim narodom, da so barbari?!“
To je samo en zgled izmed mnogih. Vse predaleč bi nas Zavedlo, če bi hoteli tu našteti vse znake nravne izčrpanosti in izkvarjenosti Bizantincev.
Kako je prišlo do te strašne plitvosti, brezznačajnosti in popačenosti celega naroda? Ali ni to zakrivila splošna razbrzdanost zasebnega življenja in družabnih običajev?
Kako bi mogel zdrav narod toliko časa prenašati zverinske okrutnosti svojih vladarjev, ki so skoraj brez izjeme skušali utrjevati si svoj položaj z neštetimi umori, s pohab-ljenjem resničnih in umišljenih tekmovalcev, ki so divjali proti svojim lastnim sorodnikom, proti zvestim prijateljem in dobrotnikom? Nasilje, izdajstvo, hinavstvo, nehvaležnost, nezmernost, razuzdanost, skopost, pomanjkanje najprvotnej-ših človeških in naravnih čednosti, kakor nagnjenja, ki izvira iz krvne sorodnosti, z eno besedo: strasti, ki teptajo z nogami vse, kar je poštenemu človeku svetega: to so madeži, ki s kričečimi barvami označujejo smrtno obolelost družbe in tako tudi poslednja stoletja pred končnim razsulom nekdaj cvetočega Bizancija.
Da bi se hoteli učiti od zgodovine sodobni narodi! Ali mar mislite, da nas bosta rešili propasti moderna tehnika in naša naduta lažiznanost? Prav tako so bili pred nami moderni in domišljavi ne samo gnili Bizancij ampak tudi mnogi drugi narodi, ki jih ni več. Tudi Turki se pojavljajo enaki.
V Bizantincih smo imeli priložnost spoznati in opazovati narod, ki se je bil skozi stoletja in stoletja dvigal kvišku s stopnje prvotnosti do do tedaj nedosežene civilizacije s sijajno urejeno in visoko kulturno državo. V takem razvoju jih je zajelo krščanstvo, ki pa žal ni moglo več zatreti iz poganstva prevzetih in že vse preveč vkoreninjenih kali socialnega razkroja.
Sedaj si pa oglejmo Franke, narod, ki se je sreča! s krščanstvom, ko je bil še na zelo nizki kulturni stopnji.
BARBARI NA POHODU.
Že od šestega stoletja dalje so postali sosedje Slovanov na zapadu razni germanski rodovi, predniki današnjih Nemcev, ki so nam ostali do današnjega dneva največji politični nasprotniki. Slovenci in Hrvatje smo imeli ob Jadranu in Soči še druge prav neprijetne mejaše v dedičih Rimo-Bizan-tincev.
Prav zanimiv študij bi bil, proučiti načine in sredstva, katerih so se posluževali posamezni germanski poglavarji že v dalnji davnini pri utemeljevanju svoje moči, povečanju svojih dežel in širjenju svoje oblasti v notranjosti doseženih meja.
Najvažnejši politični činitelj Evrope v dobi svetih bratov Cirila in Metoda je bila karolinško-frankovsk i monarhija. Franke, baje prihaja to ime od besede “francus”, prost, neodvisen, svoboden, sir se imenovali mešanica raznih germanskih rodov ob Rinu ob času, ko je bil zapadni rimski imperij že v zadnjih zdihljajih. Pravijo sodobniki o njih, da so bili med vsemi germani najbolj germani in največji barbari.
Utemeljitelj frankovske države je bil Klodvik. Vladal je od leta 481 do leta 511. Ime je istega izvora ko “Ludvik", “hlod" pomeni v stari germanščini “slaven", “wig" pa “borec". Ta mož iz rodu Merovingov je bil izredno bistrega uma in brezobziren do skrajnosti v izberi sredstev.
V starosti petnajstih let je prevzel po očetu Hilderiku kneževsko oblast nad Salijcki, delom Frankov v današnjem Tournayu. Na čelu pet tisočev mož je začel svoje zavojevalne z zmago nad Siagrijem, zadnjim zastopnikom stare rimske zahajajoče slave pri Soissonsu (464). Premagani Siagrij se ie zatekel v Toulous k Alarihu II., kralju zapadnih Gotov. Ta ga je na izročil svojemu germanskemu roiaku Klo-dviku, ki se ie že tedaj pokazal zelo malo velikodušnega: dal je Siagrija ubiti.
Z ZVIJAČO IN NASILJEM
Kmalu se je Klodvikovi osvajalni strasti ponudila druga lepa priložnost. Po smrti burgundskega kneza Gundekarja so si niegovo deželo porazdelili pokojnikovi sinovi Hilpe-rik, Godemar, Godegizil in Gundebald. A ta poslednji ni bil voljan trpeti sovladariev in zadovoljiti se Z malenkostno deželico. Dogovoril sc ie z bratom Godegizilom, napadel brata Hilperika in Godemarja in oba premagal. Hilperika, niegovo ženo in dva sinova je dal utopiti v nekem vodnjaku, Gorie-maria. ki se je bil zatekel in skril v neko votlino, je dal zadušiti v njej z dimom. Burgund sta si nato razdelila.
Za Hilperikom sta ostali še dve hčeri. Starejša ie sto- • pila v samostan, mlajšo Klotildo je pa zasnubil prebrisani Klodvik (493). Pri tem je imel razne namene. Pred vsem je tako dobil priložnost vmešavati se v burgundske zadeve. Ker pa je bila Klotilda pravoverna in goreča katoličanka, medtem ko so bili njeni sorodniki, kakor skoraj vsi do tedaj pokristjanjeni germani, arijanski krivoverci, je Klodvik, sam še pogan, po pravici računal na simpatije, ki si jih je pridobil s to ženitvijo pri veliki katoliški večini Keltov in Rimljanov tedanje Francije.
Klotildinemu vplivu je treba tudi pripisati, če se je po zmagi pri Tolpijaku nad Alcmani Klodvik dal krstiti. Vendar se njegova narava s krstom ni mnogo spremenila. Res se je dalo z njim krstiti še 3000 Frankov. Ali poganska miselnost se je tudi pod krščanskim plaščem v tem narodu še da!ic ohranila v strašni surovosti in nravni razbrzdanosti. Prednjači v teh znakih pokvarjenosti že Klodvik sam in za njim vsa merovinška dinastija.
Po vrsti je krvavi Klodvik z zvijačo in nasiljem sparvi! s poti vse druge frankovske kneze, da je njihovo posest združil v svoji roki. Tako je nagovoril svojega bratranca Kloderika, nn.i se na lep način odkriža lastnega očeta, že priletnega Si-geberta, kneza ripuarskih Frankov. Ko ie Kloderik ta zločin tudi izvršil, nastopil je Klodvik kot maščevalec in je kaznoval očetomorca s smrtjo, sam pa ie zasedel njegovo osirotelo kneževino. Obglaviti je dal tudi premaganega Kararika, terouanskega kneza in njegove sinove, ker so mu grozili z maščevanjem. Voiakc kambreškega kneza Rcgnakera je pod-kunil. nai mu ga izročijo vklenjenega. Ko so izdajalci to storili. ic Klodvik na rokah in nogah zvezanega kneza dal ubiti, češ da ie svoj kneževski rod osramotil s tem ponižanjem. Knezovega brata Rikijera je na obsodil na smrt, ker svojega brata ni bil branil. Na tak način je Klodvik ostal tudi med Franki edini1 vladar, kakor se ie iz zvijačo in nasiljem polastil nadoblasti v skoro celi današnji Franciji po zmagi nad bivšim svojim zaveznikom Alarikom II., kraljem zapadnih Gotov.
PREKLETSTVO IZPRIJENEGA RODU
Za Klodvikom so podedovali oblast nad frankovsko državo njegovi štirje sinovi. Prvi Tcodorik ali Thierry bil je sin neke njegove prejšnje žene, Klodomir, Hildebert in Klotar so bili Klotildini otroci.
ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
Obrnile se na
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA ŠTEFAN LIPIÖAR
GUTENBERG 3360 y Avda. SAN MARTIN Tel. 60-3036
David Doktoriči
SVETI JOŽEF, NAS ZAŠČITNIK
Zaščitnik kil si, sveti Jožef, že takrat revnim in slabotnim, ko božje Dete in Marijo pred svetom branil si zlohotnim.
Brezsrčnost si ljudi okusil, bolest uboštva sam prestal si, ko v Betlehemu prenočišče Mariji sam zaman iskal si.
Gorjč pregnanstva in izgnanstva, o Jožef sveti, sam spoznal si, ko z božjim Sinom in Marijo v Egipt morivcem ubežal si.
Na našo bedo se ozri, s priprošnjo svojo nas podpri, naj brani Jezus, naš Gospod, preljubi dom nam in naš rod!
O KRIŽ ZVELIČAVNI!
O Križ zveličavni! —
Ti srečno drevo si, izbrano bilo si nositi Boga.
Kako Tebe ljubim! —
Bogat Ti zaklad si nad druge vse drag mi, vse sreče si vir.
Na Tebi razpeli so Jagnje nebeško, ki z muko pretežko rešilo je svet.
Na Tebi premagal peklensko je žrelo grehote vse vrelo naš križani Bog.
O Križ, ki naj slajše nad vsa si drevesa,
Ti v sveta nebesa pokaži mi pot!
Le Tebi poljub moj bo zadnji namenjen in v Tebi spremenjen bom gledal Boga.
Ta Križ, o kristjani ponižno molimo in vdano častimo!
To sveto drevo
ljubimo, slavimo,
ker ključ nam je v večno nebo!
TISKARSKI ŠKRAT Tiskarski škrat je pač hudoben, kakor vsi škratje. Saj kar naprej nagaja. Ali kakor otrokom tudi njemu marsikaj spregledamo. Kar pa je preveč, je preveč. Tako je v prejšnji številki proti koncu pesmi “Na razdobju’’ napravil “trda srca razveselil’’ namesto “trda srca razsvetlil’’, kar je čisto nekaj drugega in se tudi radi stiha vse drugače sliši. Prosimo bravce, da sl to sami popravijo in nam odpustijo.
Teodorik je bil v izberi sredstev pravi sin svojega očeta. Tako je kmalu po nastopu vlade povabil brata Klotarja na važen razgovor. Ta pa je slučajno pred vstopom v njegov šotor opazil noge v njem skritih vojščakov. Zato se je še pravočasno umaknil in kmalu nato vrnil v dobro oboroženem spremstvu. To ga je rešilo pripravljene pasti. V zvezi Z drugim bratom Hildebertom je kasneje s spletkami poskrbel, da je bil Teodorik vedno drugod dovolj zaposlen, z raznimi nemiri v vojski in upori v lastnih deželah ali pa s praskami ob mejah. Tako so imeli nič boljši bratje mir pred njegovo zahrbtnostjo. Leta 530. je Teodorik svoji Avstraziji pridružil
La excursiön a la estancia San Juan brindö no solo diversiön y aire puro sino tambičn elevaciön espiritual, puesto que hubo ademds ceremonias religiosas en la capilla.
Gracias a la senora de Pereyra hemos vivida un dia inolvidable.
tudi Turinško, potem ko je Hermanreda, kralja te dežele, zahrbtno vrgel z obzidja mesta Tolbiak. Teodebert, njegov hrabri sin in naslednik se je kmalu po prevzetju vlade ponesrečil na lovu in tudi njegov edini sin Teodebald je umrl že leta 555. brez potomcev.
Klodomir je bil medtem padel v vojski proti Burgundcem. Hildebert in Klotar sta se dogovorila, da si razdelita državo. Klodomir je bil pa zapustil tri sinove: Teodebalda, Guntarija in Klodoalda. Klotar je ob pristanku Hildeberta sklenil te otroke ubiti, prva dva je lastnoročno pobil, tretjemu se je posrečilo uteči v neki samostan. Kako je bil ta Klotar nečloveški! Svojega lastnega sina Kramna, ki se je bil proti njemu uprl, ženo njegove in otroke, je dal žive sežgati. Ko je še Hildebert umrl, je združil Klotar vso državo v svoji roki. On sam jo je zopet zapustil štirim sinovom: Heribertu, Guntranu, Sigebertu in Hilperiku.
Heribert se je posebno v tem odlikoval, da je bil velik Ženskar. Zraven žene je imel vedno še razne prilcžnice, tako ženino služkinjo pa hčer nekega pastirja in druge. Ko ga je škof German radi tega prijel, je iz samostana vzel k sebi še svoj svakinjo in tudi z njo živel v nedovoljenem razmerju. Umrl je mlad na posledicah te svoje razuzdanosti.
O Guntranu pravijo zgodovinarji, da je bil “dober’’. Ko je umirala njegova žena Astrigilda, mu je tožila: “Zdravnika me ubijata. Maščuj me!’’ In po njeni smrti je dal oba njena zdravnika ubiti. Neki njegov sluga je brez dovoljenja lovil na kraljevem in ubil bivola. Za kazen ga jc Guntran dal kamenjati do smrti. Zares dober človek!
Sigebert je bil v resnici najboljši in najplemenitejsi izmed bratov, junak in pošten. Najizprijenejši je bil pa Hil-perik.
30. jan. smo imeli prekrasen dan. Tako lepega izleta menda še nismo imeli Slovenci, kajti bilo je vse v tako vzornem redu in veselem razpoloženju, da je vsakemu ostal prelep vtis.
Naj se zahvalim vsem tistim, kateri ste k temu pripomogli. Najprej Lojzu Šerugi na Avellanedi, ki je oddal največ listkov (64). Nato gospe j Cotičevi, Vidi čebronovi, Laknerju, Andreju Gom-bocu in Jožeku Ivaniču. Posebno zahvalo sem dolžan tudi sestram, ki so tudi pripravile otroke, da bi nam zapeli, pa smo žal zakasneli in tako prvo mašo zamudili.
Posebno zahvalo sem dolžan Andreju Gombocu, kateri je imel na skrbi vse,
kar je bilo potrebno za lačne in žejne.
Vidi Kjudrovi naj se zahvalim za prijaznost, da je vzela na skrb sladoled in tako postregla s prijetnim pokrepčilo.
Vida čebronova je bila neutrudna prodajalka in jo s prodajo podobic in razglednic zbrala precej drobiža za kritje primanjkljaja in postranskih stroškov.
Na estanciji smo pa spoznali od blizu tudi Lojzeta Božiča in njegovo ženo, ki sta tamkaj za “matrimonio’’, ki sta z nami doživljala veselja tega lepega dne. Njima se imamo zahvaliti, da smo dobili to izredno dovoljenje in tudi za meso, zelenjavo, in vso potrebno za slastno pečenko.
Zahvalo naj pa izrečem tudi našim
pridnim gospodinjam, ki so stregle lačnim in žejnim; ki so prišle tja na izlet, pa so marljivo prijele za delo in tik tak je bila solata gotova s skupnimi močmi med vsemi.
Končno pa sem dolžan zahvalo vsem rojakom, ki ste bili navzoči. Dokazali ste z obnašanjem, ki je bilo ves čas neoporečno in pa s skrbnim pospravkom odpadkov na zadnje, da ste vredni predstavniki našega dobrega slovenskega nar roda. Tako je vsak s svojo točnostjo in pozornostjo doprinesel, da se je ta lepi dan izvršil v tako vzornem redu.
K koncu pa moram obžalovati, da se je tudi letos dobila trojica takih, ki niso pustili na miru sadnega vrta.
Tisti, ki so prizadeti, že vedo!
Bojo el Sol Libre
VIGESIMO TERCER CAPITULO Iztok debio despedirse a medianoche para ir a inSpec-cionar las guardias. Prometiö pasar por alli al volver de los cuarteles, al terminar en el pentapirgo y en el palacio, lo baria todo con la mayor prontitud, para reunirse con Irene cuanto antes.
Epafrodit lo accmpano hasta la puerta y le d 16 algunos consejos.
“Vistete una fucrte coraza, Iztok. Apartate de las som-bras sospechosas, cuelga del cinto la mas afilada espada; te aseguro que ni en el hal con dorado confio."
Iztok escuchö y cumplio los consejos. Salio despreocupa-do. Sabia que entre la soldadesca, nadie se atreverla a alzar sus armas contra el. No tcmia en lo mas minimo a los asal-tantes emboscados: confiaba en su caballo y aün mas en su espada.
Cuando oscurecio completamente, Irene fue vencida por el sueno; Epafrodit ordeno hacer silencio por tada ia villa. Caminaba por el peristilo, solitario, preparando planes para la huida.
Una noche oscura se extendiö sobre Bizancio. La fui.'lite del peristilo corria como un hilo grisacco. Si no lo de-latara el murmullo de las aguas, nadie descubriria su prc-sencia. Aparecio Espiridion.
Epafrodit se asusto y se alegro al mismo tiempo “Conduceme, senor, a la pieza mas oculta. j Juego mi cabeza, mi cabeza!”
Desaparecieron tras las gruesas cortinas de un cu.irto escondido.
“j Habla, Espiridion! ,;Quč traes?”
“jNovedades para ti, Epafrodit! jRecuerda que csta noche pierdo mi cabeza! Y. . ., sin embargo vine, porque te cstimo tanto como si fueras el scgundo emperador."
“j No des tantas vueltas! Habla directamente.”
Una nueva ley sc prcolamara manana, toda la covtc la conoce y se prepara para asistir a un banquete en honor a quien la ideo: la emperatriz. jGran banquete en su honoi!” QBien, y que dice la nueva ley?”
“La seda sera monopolio desde manana en adelante, senor. j Monopolio! j Ah! Y tu ticnes seda, lo sč, tu la tienes. Ahora ya lo sabes todo, pero mi cabeza... ^si la pierdo?”
Ni una linea se moviö en la čara de Epafrodit.
“Gracias por el aviso. No me sirve de mucho, porque ya he vendido časi toda la seda y la nave con la nueva toda-via estä sobre las olas. Pero te recompensare. jEspera!”
Cuando el comcrciante volvio, la mano del eunuco aca-ricio con placer la pesada bolsa, rcpleta de dracmas y bi-Zantinos.
“Tu aviso no mereče este precio. Pero accptaio para que en adelante me comuniqucs todo lo que sepas sobre Iztok e Irene, j Por cso te recompenso!”
En santo juramento, el eunuco prometiö que, con tal de servirlo a el, perjuraria de la mišma emperatriz si fucra ne-cesario. Apretö convulsivamcnte el dincro contra el pccho y, simulada y temerosamente, cscapo a travčs del peristilo, despues de cnvolverse en una tunica oscura y raida de scrvi -dor misero, para no despertar sospechas con su traje her-moso.
“De manera que ya comcnzastc a pelear contra mi, mu-jer vagabunda. Monopolio — seda —, lo que significa: la mucrte de Epafrodit, quc tiene mucha de csta mercancia Quisieras extendcr tus miembros cansados del pccado sobre el blando tejido, j Oh, tu declaras la lucha! j La acepto, tam-bien contra ti la acepto! j Tal vez me venzas! Mas antes que se apodere de ella la palma de tu mano, las olas del mar
tragaran toda la seda. j No la tcndras!”
Mientras se paseaba sobre el mosaico, Epafrodit murmu-raba a media voz, maldiciendo a Teodora. Luego, meditö un plan, que se cjecutaria esa mišma noche, de manera quc los espias imperiales no encontrarian ni una hebra de seda en su poder.
Un esclavo volvio a anunciar a alguien quc querfa hablar con el. Enojado, ordenö que pasara. Por entre las columnas se deslizö un traje dc esclavo, rccubriendo una figura pequena, menuda; a pesar de la noche, Epafrodit reco-nociö en ella a una mujer.
“iQue deseas?” preguntö severamente.
“|Soy Cirila!”
La doncella se inclinö ante el y se cruzö las manos sobre el pccho. QQuč ocurre? ^Se habla algo de Irene?”
“j Nadie preguntö por ella hasta ahora! Pero csta noche se reunira toda la cortc c Irene ha si do invitada espcciai-mente por la Emperatriz. ^Como ocultar su ausencia?”
“j Nadie pucde obligar a un cnfermo a asistir a un banquete!”
QSi la emperatriz envia a alguien a la habitaciön, si viene ella mišma?”
“jEncierrate, permanece junto a la puerta, y di quc n.v die debe acercarse a ella! j Que necesita paz!”
“Quisiera hacerlo, senor, pero tengo miedo. Entraran a la fuerza.”
“Si eso sucede, vente corricndo para aqui. Ahora vete, jpronto!”
Cuando la esclava se fue, bien cnvuclta en su tunica, Epafrodit siguiö paseandosc por el peristilo con mayor ra-pidez.
“Ya comenzö. El drama se an uda. Si por un instante pierdo la conciencia de lo quc hago, estamos pcrdidos.” Llamo a Melchor.
“Vete a la fabrica de seda; paren los telarcs y des-haganlos. Llevcn hasta la ultima hebra dc seda a la nave; clige a los mcjores esclavos y a los marincros de mayor con-fianza. A medianoche, todos los dcpositos dc seda debcran cstar vacios y la nave partira de inmediato. En la. isla de Quios, ssperara nuevas ördcnes, que serän llevadas en un r.ipido vel ero. Lleven consigo muchas armas — tu tambien iras en el barco —, hagan las cosas silenciosamente, sin dar schales de ninguna clase. j Vete!”
Melchor no podia comprender la actitud de su a m o, de manera que este debio repctirle todo. Enseguida se mo-vicron cientos de manos, diligentes y cnlladas. Sin quc nadie lo sospechara, la seda desaparecio de los dcpositos y las pesadas cargas desaparecieron en el profundo vientre dc una fucrte nave.
Epafrodit fue a revisar las cucntas, tachö en d las toda la existencia de seda y eseribio el contrato de compra dc dos naves cargadas y consignö la llegada de un velero con toda la seda que pensaba vender. Puso precios bajos, volvio a revisar los documentos y por ultimo los guardö, sonriendp malignamente.
Medianoche se acercaba. Iztok habia vuelto por segun-da vez a la villa y despues de permanecer unos instantes junto a Irene, debi a ir a palacio. Cuando diö a Irene el heso de despedida, esta se arrodillö y sol ložo.
“j No Ilorcs! j Antes del amancccr estare dc vuelta!” “jTemo por ti, Iztok! Me asaltč un presentimiento tciribic. j Te vencera el mal! ;Huyamos!”
Con estas palahras, Epafrodit entrö en la pieza. “Todavia no pueden, criaturas, no pueden huir. jCon-fien en mi! Epafrodit os salvara aunque os entierren en el fondo del Propontidc.”
Iztok tuvo quc /rse, lo siguieron los ojos llorosos de Irene, cargados de temores. Iztok se volvia suplicante hacia Epafrodit, como si rogara:
“jCuidala, protege a la palomita y consuelala!”
VIGESIMO CUARTO CAPITULO
Una pesada y rica cortina cayö sobre la puertä de la habitacion de Irene. Sus ardientes ojos se prendlan de la tela, mientras sus pensamientos iban al palacio imperial. Se sentia cansada. Las impresiones de una noche y un dia habian sido tan fuertes, ta n llenos del terror de la muerte y de goce bendito, de temor y esperanza, que bien pronto apoyö su cabeza cansada sobre la seda. Los pesados pärpados se cc-rraron, la luz morada dc la lampara deshizo sobre ella la oscuridad de la nochc despejada, la mano' cayö de su peclio. Una sonrisa se dibujö en los lahios, sonaba con los dlas venideros.
Epafrodit no sentia nostalgia alguna, sus menudos oj os centelleaban y de su frente no se borraban ni por un mo-mcnto las arrugas severas, profundas, que se alineaban sobre las cejas grises como las alas extendidas de un halcön vigi-laute.
Cuando Iztok salio, Epafrodit lo acompanč hasta la puerta, repitiendole, seriamente:
“j Cuidate de las sombras sospechosas! jDcja descansar constantemente tu mano sobre la empunadura de la espada! jTedora esta en relaciones con el mismisimo Satanäs! j Todo Bizancio lo dice asi!”
Despues de haber sido cerrada la puerta por un escla-vo, Epafrodit se interno en la villa, envolvio su cabeza en un panuelo abrigado, de lana, el cuerpo en una capa de lana de camello, se rodeo de seis esclavos y se dirigiö hacia el bosquecillo de olivos. Mudos, sin hacer el menor ruido, sc movieron los remos y un bote se deslizo como un relämpagi sobre el agua. Epafrodit conducia el timon. La proa, sobre la que estaba sentado Poseidon armado de un tridente, se dirigia directamente desde la playa hacia el Propöntide, don-de descansaba, como algo enormemente grande, una nave anclada.
“jDetenganse!”, ordenö Epafrodit asperamente, en un murmullo.
Seis remos sc clavaron en el mar; el barquichueio se balanceö y se detuvo. Luego, el griego golpeö con las mauos contra los flancos de la nave. Con la agilidad de un jovcn marinero trepö por las cuerdas que le artojaron desde ar viba. Sobre la nave, lo csperaba Melchor. Desde la cubievta, čste ayudö a subir a su amo.
QTodo preparado?"
“jTodo, senor!” QSin complicacioncs?”
“jUn esclavo se torciö el pie!”
“jNo importa! ^Ya estän en sus asientos los remeros?" “Solo esperan la orden de hundir los remos en el mar." QTodavia no lcvaste el ancla?"
“jTodavia no, senor!”
“Bien. Toma una carta para el comerciante Timoteo, de Quio. Vende la seda a cualquier precio. Vende la nave y los esclavos. No esperes ordenes, como te habia dicho. Cuando termines con todo, busca una nave que te conduzca a Atenas. Ya sabes donde estä mi časa. Espčrame alli. jCui-da cl dinero! Debes retener a ocho de los mejores y mas fuertes esclavos, para proteger todo lo que me tendräs que entregar despues. ^Entiendes?”
“jTodo, senor!”
Melchor lo a firmo con un pronunciado ademän y se inclino profundamente. Peto no pudo entender lo que ocurria con Epafrodit. — Vende a cualquier precio, <le dipl’ — No, no lo entendio. Si no brillara en los ojos de Epafrodit una fria desolucion, si no emanara de sus mejillas in-teligencia y superioridad, Melchor crecria que habia enlo-quecido.
“jQue tengan un viaje seguro y feliz! El viento sopla suavcmente desde kvante; las velas pueden alzarsc inmcdia-tamente. j Que la bendicidn de Cristo aplaquc las tempes-tades!"
Epafrodit levantö la mano, como para bendccir al bar-co y a las riquezas que escondia en sus oscuras entranas. Solo por un instante, como una luz, se estremeciö, parecia que arrancaban de su corazbn aquello que amaba durante toda su vida. Pero fue apenas un momento. Encendido de odio hacia Teodora, ardiendo en deseos de vencerla, de arrancar el botin de sus manos, apago la pasion que se enredaba en čada fragmento de su riqueza, reunida con tesonero traba-jo. Se volvio de ptonto hacia el borde, su sombra se movid sobre la cubierta, y en un momento Melchor ya no vič ni senas del barquichueio, en la noche marina.
Epafrodit oyö todavia el sordo caer de un martilio, que daba a los remeros la sehal de: j Al mar con los remos! La enorme mole se moviö y partio la nave. Una vez mas la contemplo Epafrodit desde la playa; una vez mas se estre-mecid y una gran parte de su tesoro se perdio en las tinie-blas de la noche.
Cuando volvio a la časa, no penso en descansar. Sabia bien que por un solo instante malgastado podian perderse tres vidas y todas sus hermosas prepiedades. Escribio al rico judio Abiatar, joven y reputado comerciante, una carta en la que le solicitaba que esa mišma noche se presentara en su časa. La envio por Numida, al mismo tiempo que una litera, cubierta de pesadas y oscuras cortinas.
Mientras esperaba, se acosto sobre sus hermosas sedas, de manera que su pobre cuerpo parecia hundido en el blan-do lecho. La lampara lo iluminaba todo con una luz in-tensa. Las Hamas, alimentadas con el mejor aceite, se ek-vaban altas, estirändose desde el borde de dorados frutos de granado. Epafrodit, completamcntc despierto, miraba hacia el techo por debajo de sus hirsutas cejas. Tecleteaba con los dedos sobre su freute, deträs de la que se formaban tran-quila, serenamente, časi friamente, las ideas. Cuando llego con sus pensamientos hasta el peligrosamente intrineado nu-do, una sonrisa aparecio sobre sus apretados labios; corto el nudo con un movimiento ingenioso, como cuando Alejandro cortö con su espada el nudo de Gordio, el rey frigio.
Cuando sintio que se acercaban unos pasos sigilosos, su-po que era Abiatar; no se levantö. Lo espero acostado.
Abiatar se asombro. “jLa paz sea contigo, Epafrodit!"
“iY la paz de Cristo contigo, Abiatar!”
“jMe Hamas a medianoche, pero permaneces acostado, como si despues de una apetitosa cena esperaras a un amigo para jugar a loä dados!”
“Los jugaremos, Abiatar. j Pero te advierto que la ga-nancia la llcvaras tu!” Epafrodit se levantö.
“jSientatc, comencemos el juego!"
“jPor Moises que no te entiendo!”
“;Me entenderas enseguida sin Moises ni Talmud, si es
que la hcrmosa Sara no te quitö el entendimiento!”
“jParece que estas de hucn humor, Epafrodit! No te culpo.” “jEscucha! El ticmpo urge.”
Diö vuelta el reloj de arena.
“Ya cambiö dos veces la guardia de medianoche. iDcho apurarme! Tu, Abiatar, eres jovcn, fuerte, he descubierto en ti talento por los negocios. Por eso te estimo y por eso te llame. ;Quieres comprarme la villa, el atracadcro, el jardm, todo, excepto yo mismo? Yo soy una mercaderia tan vieja que, ipara que te serviri'a?”
Abiatar quedo estupefacto. Creia que Teodora iria al desierto antes que Epafrodit vendiera el mejor comcrvio de Bizancio.
“iEpafrodit, no te burles de mi! Trabaje basta medianoche, estoy cansado y no quisiera perder la nochc y el descanso.”
“No digas palabras vacias. jContesta!”
“jCompro!”
“Aqui esta el contrato de compra y los precios, todo, jhasta el menor detalle! Lee y firma, si estas conforme. jSi no lo estas, dilo pronto! jVendere a otro!”
Cuando el griego extendiö ante el el pergamino, las me-jillas de Abiatar brillaron. Hojeo los numeros y luego leyo una a una las lineas. Epafrodit no lo observaba, miraba el fino hilo que corria mudo en el reloj de arena.
“i Firmo!”
Cuando leyo el contrato, Abiatar se moströ regocijado. “^Y la seda? Tienes mucha, sin embargo no figura en el contrato.”
“No hay ni una hebra bajo mi techo. Vendida.” “A-a-a... ”, se asombrö Abiatar.
“Bien, entonces, firma. Pero antes jurame por toclos los patriarcas, los dos templos, la tumba y el polvo de Abraham, que no dir äs ni una palabra de todo esto, hasta que yo me aleja de aqui.”
“Escondes algo, Epafrodit.”
“j Jurame!”
“i Juro!”
“i Ahora firma! Pero la fecha, que todavia no esta con-signada todavia, la atrasaremos en un ano.”
Una fiesta de familia, celebrando el bautismo de tros hijos. Na sliki vidimo družino Mekiševo in krstne botre vseh treh otrok.
Abiatar volvid a asombrarse.
“jPronto, antes que compre algun otro!”
El judio firmo, fechando el contrato con un ano dc atraso. Luego firmo Epafrodit, quien envolvio el pergamino y lo guardö Ante el judio extendiö un pliego dc pa-piro en blanco, y le dieto:
“Epafrodit, ilustre šenov.
Como quicro habitar yo mismo la villa que te compre hace un ano, ruego a tu ilustrisima quiera deshabitarla, para que pueda ocuparla dentro de un mcs.
Abiatar.”
“Ahora, todo esta asegurado. Guardare este pliego y el contrato dc compra. Cuando envic este a tu hogar, en-trega el dinero y al dia siguiente la villa estärä vacia. Pero recucrda bien lo que jurastc. j Vete!”
Abiatar, estupefacto, hubiera querido preguntir algo, pero el griego lo despidio con la mano y el judio se retiro
Cuando se sentö en la litera, se estregaba las manos con satisfaccion, pensando que se convcrtiria en el primer comer-ciante de Bizancio. Sin embargo varias veces se excitö, teme-roso, pensando: “Esconde algo, hay algo detras”.
Epafrodit estaba contenlo. Vuelto hacia el palacio imperial, levantö la seča mano y hablo:
“iYa puedes venir, emperatriz, ven por la seda! j Ahre juicio contra mi para mi, para confiscar la villa y el oro! Mis jardines serian apropiados para que tu te divirtieras en ellos. j Ah, perfida! Recuerda que ustedes, los emperadores, recibistcis nuestra sabiduria, la de los griegos. A pesar dc eso, todavia nos queda tanta en nuestras grises cabezas, que podemos romper tus redes como si fueran telas de arana. jMaldita!”
Epafrodit se acaloro, sus ojos despidieron fucgo, co-menzo a caminar a largos pasos sobre el liso mosaico.
“Sacrifique mucho” — pensaba. “He hundido miles en el mar, los arroje como fruta podrida. Sin embargo todavia me queda mucho, tanto como para poder vivir hasta la muerte comodamente y sin meocupaciones, como para poder caminar sobre tapices mäs hermosos que la emperatriz, como para poder posar los ojos sobre obras de arte mäs hermosas que las que adornan el palacio imperial. Pero todo esto lo perderia, hasta dormiria sobre tablas rasas, con tal de poder morir con la certeza: ;No me venciste, abominable mal-vada! La seda estä resguardada, mi hogar a salvo dc sus manos, ahora les toča a Irene y a Iztok, — y a mi, se endende. Para huir se necesitan caballos räpidos, los eslovencs necesitan armas. No podre conseguir todo en una nochc. Ocho dias, que el destino me otorguc ocho dias mäs y luego podre dormir y afirmar: jTerminado! Puedes venir, dia su-premo, y cubrirme de sombras eternas. j Yen despues! i Epafrodit te espera y te saluda con alegria!”
Cuando terminö de delinear los Ultimos detalles para la huida, la primera linea de rayos tempranos se iluminö sobre el mar, se oyo un ruido confuso que provenia del palio.
“ j Iztok vuclve!”
Eue a su encucntro, atravesando el peristilo, para ha-blar con el- y ponerse de acuerdo sobre los caballos y las armas que deberian preparar par.y todos los que con 61 se lanzarian mäs allä del Hema.
Traducciön dc DARINKA ČEHOVIN
REV. JAMES ČERNE JE SEDAJ V NEMŠKEM UJETNIŠTVU
Slieboygan, Wis. — Frank Repenšck, 714 Georgia Ave., je prejel od svojega bivšega župnika James Černeta, sledeče pismo iz Bavarskega, Nemčija:
“Dragi Frank in prijatelji!
Na 12. maja 1943 so me internirali za dva meseca v Begunjah na Gorenjskem. Zdaj sem pa na Bavarskem, kjer so tudi drugi ameriški vojni ujetniki. Z menoj dobro ravnajo, za kar se moram zahvaliti Ameriškemu Rdečemu križu.
Dve leti sem oskrboval osem župnij v okolici Bleda, katere je prej oskrbovalo trinajst duhovnikov. Ob nedeljah sem imel po tri maše, v delovnik pa po dve in to v raznih cerkvah. Pogrebi z mašo so bili vselej popoldne. Maše ob praznikih so bile pa zvečer. Ko sem šel prošlo zimo obiskat nekega bolnika, sem padel in si zlomil levo roko. Kljub temu sem bral mašo naprej.
Vsi ti opravki so bili zame zelo naporni. Včasih sem jedel in spal doma samo po enkrat na mesec.
Naše cerkve niso bile dovolj velike,
da bi šli notri vsi, ki so hoteli biti pri službi božji. Vera med našim narodom še davno ni opešala.
Pošiljam pozdrave vsem Sheboyganča. nom in drugim mojim prijateljem.
James Clierne, Laufen, Ob. Bavaria.
Op. vred. — Rev. James čeme je žup-nikoval na fari sv. Cirila in Metoda v Sheboyganu 24 let. Med tem časom je bil tudi duhovni vodja Katoliške Jcdnotc.
Leta 1934 je stopil radi bolehnosti v pokoj in leta 1938, tik pred vojno se je vrnil na Slovensko,
OPAZOVALEC
BOJ V SLOVENIJI
KOBARID. Na Banjški planoti in gozdovih nad Podbrdom so se na tihem pripravljali četnikii n kakor poročajo Titovi viri, je prišlo do aktivnih operacij na vsem ozemlju med Idrijo, Gorico in Kobaridom. Partizani so porušili ce ste in železniške zveze in so čez Gorico prodrli da,leč proti Vidmu in vsepovsod pobili številne nemške posadke. To so je zgodilo okrog 15 febr.
LITIJA, železnica med Litijo in Zidanim mostom je bila na več mestih pretrgana. Izhodišče četniškega delovanja so kumljanski hribi, kjer imajo partizani svoj tabor.
NOVO MESTO je bojda trenutno v nemških rokah, toda okolica in posebno pa bližnji Gorjanci in Aueršpergerjevi gozdovi od Soteske pa do Kočevja so taborišče partizanov, kateri neprestano ogrožajo dolenjsko železnico in kočevsko progo. Od tam izhaja četovanje, ki seže vse do Cerknice, Rakeka in Postojne.
OGULJN, ki je začetek Like je tudi mnogo imenovan v poročilih. Tamkaj imajo stik slovenski in hrvaški partizani.
BELOKAJINA je menda vsa v rokalr partizanov, kateri so docela pretrgali zvezo med Ljubljano in Karlovcem.
NA ŠTAJERSKEM so četniki postali zelo aktivni na črti med Celjem in Mariborom, kjer so pretrgali južno železnico in je sedaj Hitler začel tam s pravo ofenzivo.
MARIBOR. Tudi v Pohorju so se zbrale močne uporniške čete in je tamkaj središče uporniškega gibanja na štajer-
BREŽICE. Iz Gorjancev se je organiziral upor tudi v Brežice in so sedaj na delu močne uporne čete po Bizeljskem, katere so bore zlasti proti priseljenim Kočevarjem, ki so se polastili lepih slovenskih domov v brežiškem okraju. SLOVENCI V SEVERNI AMERIKI Radi notranjih težav v domovini je prišlo tudi v Sev. Ameriki do nesoglasja v okviru SANSA (Slov. Am. Nar. Sveta). Neprevidno in pristransko postopanje Alojzija Adamiča je prisililo dva duhovnika, da sta morala izstopiti (Urankar in Oman), vendar pa ta korak ni šel tako daleč, da bi razdrl skupno slovensko fronto in kažejo vodilni možje SANSa se vedno precej dobre volje, da nepristransko motre zadeve v domovini Upajmo, da se bodo znali prav usmeriti in očuvati svoj namen, ki je pomoč domovini in ne kaki posebni stranki ali skupini.
HRVAŠKE ŽRTVE ZA SVOBODO DOMOVINE
Na dan 1. decembra je prišlo do težkega spopada med nemškimi četami in hrvaškim bataljonom, katerega so imeli v južni Franciji. V bitki jc bilo ubitih 150 mož. Nemško maščevanje je nato bilo strašno in so prav za jugoslovanski narodni praznik ustrelili 225 Hrvatov. Tudi Nemcev je bilo precej mrtvih.
86 DUHOVNIKOV ARETIRANIH V ZAGREBU
Zürich, Švica. — Zagrebški nadškof Alojzij Stepinac je izjavil v pridigi, da ne more biti naklonjen nobeni stranki v Jugoslaviji in tudi ne obsojati partizanov, da pa mora cerkev protestirati proti uničevanju družinskega življenja in
pohujševanju otrok. Cerkev ne pripozna-va teorije, da bi bilo eno pleme več kakor drugo.
Zaradi te pridige je bilo v Zagreba aretiranih 86 katoliških duhovnikov.
IZ SLOVENIJE
KAMNIK. Mod Kamnikom in Stranjami so četniki zajeli nemško četo in jo pobili.
V	MEDVODAH so bile sklicane ženske k posebnem tečaju za voditeljice celic in blokov. Prišle so ženske iz št. Vida, iz šmartna, iz Smlednika in iz Medvod. Govorila je okrožna ženska voditeljica Ebbenau.
V	ŠMARTNEM PRI LITIJI je bil v juniju zaključen nemški tečaj za odrasle. Zaključni večer se je pričel z igranjem na harmoniko. Nato pa je otroška skupina zapela pesem *10 Gloecklo von Heimattal’ ’.
PODPORE ZA VZGOJO OTROK. — Nemški prebivalci na Spodnjo štajerskem, ki imajo najmanj 4 otroke, prejmejo za njih vzgojo podporo, če so otroci nemški pripadniki, zdravi ter duševno in v pogledu značaja vzgojljivi.
Generalni guverner na Poljskem, dr. Franck je povabil godbo mariborske Hitlerjeve mladine na Poljsko.
S SPODNJEŠTAJERSKE
ŠOLSKI GRAD VURBERK. — V Nemčiji so posamezni gradovi namenjeni političnemu šolanju pripadnikov na-rcdnosocialistične stranke. Tudi štajerski Heimatbund ima zdaj tako grajsko šolo.
V ta namen je bil izbran vurberški grad, ki ga je 1. julija vodja Heimatbunda Franc Steindl izročil svojemu namenu. Vurberški grad je med najsatrejšimi na Spodnjem štajerskem. Z njega je lep razgled po Dravskem polju in po Slovenskih goricah. V teku zadnjega leta so grad preuredili, da bo zdaj služil vzgoji voditeljev Heimatbunda. Kmalu po izročitvi gradu v šolske svrhe, je že prišlo tja nekaj prvih tečajnikov. “Tagespost” pripominja k temu: Tako bo šolski grad postal žarišče nemške volje na Spodnjem štajerskem.
V	STARI LOKI je bil v okrašeni dvorani svečan sprejem z zaobljubo novih članov, ki so bili sprejeti v koroški Volksbund. Govoril je krajevni vodja Burger.
V	SLOVENSKIH KONJICAH je bil sklican zbor ženske posade v Lavričevi usnjarni. Govornik Mascher je govoril o namenu organizacije žensk v okviru Heimatbunda. V konjiškem kinu pa je bil pri; c jen v prid nemškega Rdečega križa koncert nemških in italijanskih skladb. Ustanovljena je bila tudi amaterska i-gralska družba, ki je bila v nedeljo 5. julija prvič predstavljena.
V	MEDANI PRI GORICI je umrl nenadne smrti ondotni veleposestnik Leopold Toroš, ki jo bil dobro poznan tudi med vinskimi trgovci v Ljubljani. Pokojni jo bil svak sodnika ljubljanskega vrhovnega sodišča dr. Gradnika.
AJDOVščNA. — “Corriere della Sera” poroča, da so 14. julija neznanci napadli vojaški oddelek na železniški progi mod Ajdovščino in Sv. Križem. Pri tem je bilo nekaj laških vojakov ubitih, več pa težko ranjenih. Neznancev niso prijeli.
POSKUS SPRAVE MED MIHAJLO-VIčEM IN TITOM
V Moskvi in Teheranu se je razpravljalo tudi o jugoslovanskem problemu, o katerem najdemo v ameriških listih sledeče poročilo:
Najbolj verjetno je videti, da si bodo prizadevali, najbrže s pomočjo posredovalca tripartitnih sil, nekako ustvariti sporazum med kraljem Petrom in njegovo vlado v izgnanstvu ter nasprotno stranko pod generalom Titom, partizanskim voditeljem v Jugoslaviji.
Prav verjetno je, da bi tak sporazum privedel do nekaterih sprememb v jugoslovanski vladi v izgnanstvu, ki velja zdaj za nepolitično vlado uradnikov. V to vlado bi morale stopiti nekatere osebnosti, katerim bodo partizani nekoliko bolj zaupali kot sedanjim članom. V tem slučaju bi bilo pred vsem potrebno nado mestiti generala Dražo Mihajloviča, ge-rilskega vodjo v Jugoslaviji, v njegovem svojstvu vojnega ministra, toda kot poveljnik vladinih vojnih sil bi brez dvoma ostal na svojem starem mestu, na vsak način in v vsakem slučaju kot poveljnik čet na ozemlju Srbije.
Niti sedanja, niti prejšnje jugoslovanske vlade v izgnanstvu niso resno poskušale — ako so sploh kaj storile v tej smeri — doseči sporazum med svojo stranko in partizani. Vsejugoslovanske vlado zaporedoma so zahtevale, da partizani najprej povedo, zakaj se bore, in kaj so njihovi cilji. Ako je njihov veliki cilj rekonstitucija demokratične Jugoslavije, v kateri bi si narod svobodno izbiral obliko vlade, ki mu najbolj ugaja, v tem slučaju bo najbrže lahko mogoče doseči načelni sporazum.
Po najnovejših poročilih je bil storjen velik korak naprej. Kot smo razbrali iz Churchillovega govora imajo Angleži zelo sposobne može na jugoslovanskem ozemlju, katerih naloga je uravnati spor.
Tudi Churchillov sin se trenutno nahaja tam z zelo važno misijo.
Trdijo da v Macedoniji sedaj že sodelujejo obojne sile. K temu je doprinesel tudi notranji razvoj v Titovi armadi, ki sestoji iz treh bolj ali manj ločenih skupin.
ZOB ZA ZOB
Paveličeva vlada jc razpisala te dni
21.000	dolarjev za glavo generala Tita (Josipa Brozoviča), on pa je v odgovor razpisal 35 cent. za glavo Paveliča.
PRVI NASTOP JUGOSLOVANSKIH.
LETALCEV
London. — V ponedeljek 15. novembra so prvič nastopili jugoslovanski letalci, ki so se bili prej eno leto vežbali v Ameriki in jim je predsednik Roosevelt pred kratkim podaril nekaj bombnikov Libe-ratorjev. Skupno z ameriškimi Liberator-ji 15. zračne sile so Jugoslovani obdelovali letališče pri Aleusis, 12 milj severozahodno od Aten. Spustili so doli več ton ognjenih bomb in tako zanetili več požarov. Napad je bil uradno označen kot uspešen.
POROČILA IZ SLOVENIJE Priobčuje P. Bernard Ambrožič Naslednja poročila, ki so prišla naravnost iz Slovenije in bila odposlana tiste dni med padcem Mussolinija m brezpogojno predajo Italije, so deloma samo zanimiva, deloma pa mečejo luč na poznejšo dogodke, o katerih naravnost od tam še nimamo poročil in razlage. Vseka-ko je prav, da se objavijo.
škof Rožman je prejel naše obvestilo o zbirki deset tisoč dolarjev, ki mu je bila takoj na razpolago za njegovo do.
brodelno pisarno, in se ne more dosti lepo zahvaliti vsem, ki ste prispevali in še boste. Tisočkrat vsem Bog povrni! Obvestilo je prejel še toliko zgodaj, da se da sklepati, da je mogel uporabiti svoto v prid največjih siromakov, preden je Nemec zasedel tudi “Ljubljansko pokrajino’’.
škof Božman je svoj čas dal v javnost svojo izjavo, da obsoja kar najodločneje vse grozote, ki se vrše nad nedolžnim slovenskim narodom, vse umore, rope, požige, preganjanja. Izjava je bila tako sestavljena, da je zadela, ali vsaj imela namen, zadeti vse: Italijane, Nemce in partizane, Po večini so jo ljudje razumeli prav. Nemci se sploh niso zmenili za tisto izjavo. Italijani so jo tolmačili tako, da zadeva samo partizane, in niso škofa nadlegovali. Enako so jo razumeli tudi partizani, da je namreč samo proti njim naperjena, in so napadali škofa ter mu grozili.
Tako škofova izjava ni dosegla svojega učinka, škof je tedaj skušal na drug način zadeti Lahe in Nemce. Izdal je javen odlok, da se po vseh cerkvah, koder se opravlja javna služba božja, pri vseh svetih mašah in drugih cerkvenih opravilih opravljajo glasne skupne molitve za begunce, izseljence, inetrnirancc, konfinirance in obsojence. Pred molitvijo se glasno navajajo imena vseh tistih, za katere so molitve v dotičnem kraju posebej namenjene. Lahi so se jezili vendar niso mogli teh molitev zabraniti. Pomenile so pa te molitve poleg svojega lastnega namena tudi močno demonstracijo proti okupatorju. To se zdaj lahko pove, ko ni več Laha v deželi, če sc pod Nemcci te molitve še smejo vršiti, ne vemo, dvomimo pa zelo.
Znane “vaške straže’ ’, ki so jih partizani nazvali “bele garde”, je vzela potem, ko si jih je bil narod sam osnoval v svojo neobhodno potrebno obrambo, pod svojo zaščito “Slovenska Zaveza”, sestoječa iz zastopnikov petih političnih strank, število moštva vaških straž je naraslo polagoma na 8.000. Bili so med njimi pripadniki raznih političnih skupin Slovenska Zaveza je organizirala vaške straže tako, da so jih Lahi trpeli, na skrivaj so se pa pripravljale na to, da ob ugodnem trenutku udarijo na Laha. Partizani so izdali javen letak v laškem jeziku, ki je vse te notranje priprave vaških straž izdal Italijanom. Nato so Italijani pridelili vsaki edinici vaških straž svojega oficirja, ki je imel nalogo špionirati.
Takoj po padcu Musolinija se je zaslutilo v Sloveniji, da mora zdaj prej ali slej priti nemška zasedba celokupne Slovenije. Upali so, da bo le kratkotrajna, zakaj — Zavezniki so že v Italiji in bodo vsak čas prodrli do Slovenije ter pognali Nemce, kamor spadajo... Danes si lahko mislimo, kakšno razočaranje je moralo zavladati v deželi, ko iz toga upanja še danes ni nič...
Za slučaj nemško okupacije je Slovenska Zaveza glede vaških straž ukrenila tako: Bazdele se na tri dele. En del ostane na svojih mestih kot občinska žandarmerija. Skušale bodo držati red, kaj se bo pa z njimi zgodilo v resnici, od visi od početja Nemcev. Slovenci so namreč mislili, da bo okupacija samo vojaška, ne po zgledu tega, kar se jo bilo zgodilo takoj sprva na Gorenjskem in štajerskem. (Zdaj je podobno, da so se zmotili, in je okupacija tudi civilna, z znanim Bainerjem na čelu... Ne vemo še, kaj so naredili Nemci s tem delom vaških straž.)
Drugi del vaških straž naj bi se
umaknil v slučaju nemške okupacije v hribe. Dejali so: Ako bo okupacija kratka in bodo Zavezniki kmalu tukaj, se bodo že kako preživele in pretolkle, ako bo ba okupacija dolgotrajna, jih pač pošljemo v smrt, pa se ne da pomagati. . .
Tretji del vaških straž naj se prebije proti jugu in hiti naproti Zaveznikom ter napravi čimprej z njimi stik, pa naj jim po skromnih močeh tudi pomaga...
Zdaj beremo, da so partizani razbili, ujeli ali k sebi izvabili 5000 mož teh vaških straž. Kako je prav za prav bilo, ne vemo še nič iz kakega nepartizanskega vira. Morda se da kaj razumeti rz zgo-rajšnje razlage načrtov Slovenske Zaveze.
Upanje, da je konec že pred durmi in da so Zavezniki že za sosednim hribom, pa odmeva iz vsega početja ljudi v Sloveniji trste dni. Baznašala je pa to upanje, kot že tolikokrat poprej, partizanska propaganda po vsej deželi. “Liberalna” stranka je že razposlala po deželi svojo kandidatno listo za prihodnje .svobodne volitve... Frančiškani so že nastavili nove predstojnike za izgubljene samostane na Gorenjskem in štajerskem, da bi imeli vse pripravljeno za zopetno prevzemo... In tako dalje... Partizani so brž napovedali mobilizacijo vsega moškega prebivalstva in menda tudi precej uspeli. Vsakdo je mislil, zdaj je čas prijeti skujpaj, o drugem se bomo pozneje pomenili... Podcenjevali so nemško silo in to je kmalu postalo usodno. Kako mora biti ubogi narod razočaran!
Med primorskimi Slovenci ni bilo dosti ugibanja o bodoči notranji ureditvi nove Jugoslavije. Njim je bilo precej vseer.o, kakšna naj bi bila, edino, kar so si že. leli, je bilo: Proč z Italijo, ti pa, naša draga Jugoslavija, pridi, o pridi! Na Gorenjskem, na štajerskem in v Prekmurju so pa mnogo razpravljali o tem vprašanju in zahtevali federativno ureditev, toda na vsak način zopet vse skupaj: Srbe, Hrvate in Slovence v povečano, demokratično in popolnoma samostojno Jugoslavijo!
Poročila tudi poudarjajo, naj gledamo partizansko porast na Hrvatskem zlasti v luči neporavnanih računov med Srbi in Hrvati... Dalje v luči neuspeha jugoslovanske vlade, da bi izvedla sporazum... Nastop Puričeve “vlade” seje razglašal zelo na široko kot končni dokaz, da je Jugoslavija pokopana... Paveličev tisk je na dolgo in široko citiral mnenje zavezniškega in ncutralnega tiska, ki je začel radi nastopa “uradniške vlade” in razdora med Titom ter Mihajlovičem resno dvomiti o možnosti nove Jugoslavije. Titova propaganda je k zmešnjavam pripomogla po svoje skoraj v istem smislu. Hrvatje so se začeli torej še toliko bolj ogibati Srbov, to se pravi, Mačkovci zlasti pa niso mogli z Mihajlovičem priti do nobenega dogovora, ker drug drugemu niso zaupali. Na drugi strani so pa Nemci na Hrvatskem začeli z nabori vsega moškega prebivalstva in sicer na zelo surov način. Kdor je bil potrjen, so ga na licu mesta žigosali in dali odpeljati v Nemčijo. Eazume se, da so se Hrvatje pred takim načinom nabora umikali, kar so se le mogli. Bežali so v gore... tam se pa radi ali neradi pridružili partizanom.
Za enkrat je tudi med Hrvati še jako malo navdušenja za kako "sovjetiza-cijo” njihove domovine. Toda težave in bridkosti so ogromne, zmešnjava strahovita, živčna napetost vsepovsod prignana do viška. Zdi se, da nobena skupina nima jasnega pogleda v bodočnost, da bi mogla ljudi zbrati okoli sebe. Edino partizani vedo popolnoma natančno, kaj
hočejo — to se pravi njihovo vodstvo, ki je komunistična stranka.
Bati se je pa, da danes, ko je Bommel v deželi z močno silo, gine bolj in bolj celo ta blesteča “jasnost”. Od sile težke čase preživlja naš narod doma in ž njim oba brata na jugu... Zdi se, da je na domačih tleh izginilo vsako upanje na kako boljšo bodočnost. Vse se ozira le še na vojaško nroč in politično modrost zavezniškega sveta. Kako bo????
ZGODOVINA PBEBIVALSTVA BIMA
Večno mesto Kirn ima po najnovejših podatkih 1,800.000 prebivalcev. Zanimivo je zasledovati število prebivalstva tega mesta nazaj v davne čase. Stari rimski zapiski nam marsikaj odkrijejo. Tako vemo, da so v starem B rnu 39-krat pre-štc.i prebivalstvo. Prvo štetje prebivalstva je bilo pod kraljem Servijem Tulr-jem leta 568 pred Kristusom. Takrat je živelo v Bimu 8-100 ljudi. Poslednje štetje v davnem Bimu so izvedli leta 51 pred Kr. in sicer pod Cezarjem. Tedaj je imel Bini skoraj 1,000.000 prebivalcev. Vprav čez 500 let nato se je ta milijon skrčil na 100.000 ljudi. Saj je bil Rim prevečkrat napaden, oblegan, izropan, upepeljen. Najbolj pa se je skrčilo prebivalstvo v letih, ko je francoski kralj odpeljal papeža v Avignon, ko je imela ta bivša Cezarjeva prestolnica le še
20.000	ljudi. Dolgo je trajalo dokler ni imel Rim, v 17. sotletju, spet več ko
100.000	prebivalcev. Ko je postal leta 1871 prestolnica združene talije, je bilo v Rimu 226.000 perbivalcev in v začetku 19. stoletja že 460.000. šele leta 1914 je bilo več ko pol milijona ljudi, a šele v fašistični dobi, ko so Rimu priključili tudi razna bližnja okoliška naselja, je naraslo število prebivalstva na poldrugi milijon.
JUGOSLOVANI V KANADI
Tudi tam so se zganili rojaki in na skupnem zborovanju Slovencev, Hrvatov in Srbov sprejeli pozdravno pismo zedinjenemu odboru Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zedinjenih državah. Pisali so:
V	imenu organizacije Saveza Kanadskih Srba in Zveze kanadskih Solvencev, mi, podpisani, prisrčno pozdravljamo ustanovitev Ujedinjenega odbora ameriških Hrvatov, Srbov in Slovencev.
V	teh dneh, ko se borba med silami fašizma in silami demokracije približuje svojim najodločnejšim in najusodnejšim momentom, in ko si prizadeva fašistična propaganda z vsemi svojimi močmi, da razdvoji in razbije edinstvo demokratičnih sil, katera propaganda je izredno aktivna med Srbi, Hrvati in Slovenci, boljše in potrebnejše stvari, kakor da ste ustanovili Ujedinjeni odbor ameriških Hrvatov, Srbov in Slovencev, niste mogli storiti. Ta vaš korak pomenja novo dobo v življenju in borbi ameriških Hrvatov, Srbov in Slovencev ter je neprecenljive važnosti in koristi za splošno ameriško demokratsko življenje in za borbo proti sovražnikom človečanstva.
Ta vaš korak pomeni težak udarec sovražnikom skupnega življenja treh bratskih narodov v ujedinjeni, novi Jugoslaviji, kakor tudi sovražnikom sloge in edinstva med nami na ameriškem kontinentu. Ta korak je tudi najboljša doslednost edinstva junaških Srbov, Hrvatov in Slovencev v Narodni osvobodilni vojski Jugoslavije ter pomeni zanje veliko podporo.
La excursiön a la estan-cia S. Juan fue organiza-da en gran parte por la Comisiön Direcliva de la Sociedad "Slovenska Kra-'■< jina". que apcrece aqui. | Tambien nos honrö con su presencia nuestro com-patriola Hev. P. Vladimi-1 ro Zmet, que despuös de - habernos entretenido con su amable conversaciön, hizo uso de la palabra tambien cn la bendieiön para agradocer a la senom de Pereyra y para hacernos comprender el deber de gratitud que te-nemos para con Dios.
LA EPOPEYA YUGOSLAVA.
Hace eien anos cantö las glorias de los pueblos balcdnicos el famoso poeta brltanico lord Byron. Fuč la gloriosa Ilicha sccular con los turcos en la que me-recieron los yugoslavos la fama de un pueblo heroico.
Esta vez no fuč im poeta, sino un po-litico, Mr. Churchil, que tributö honor a los yugoslavos por la resistcncia, mäs que lieroica, que ofrecen al Invasor du-rante tres anos.
Estas son sus palabras:
‘ ‘Del otro lado del Adiiatico, en las vastas regiones montanosas, Yugosla-via, Albania y Grecia, estän en pleno periodo de acciön desde la rendieiön de Italia. Gracias a esa rendieiön, 62 divi-siones italianas cesaron de constituir un factor combatientc liostil. Diez fueron desbandadas por los gucrrilleros en los Balcanes.
‘ ‘ Confrontado con esta situaeiön, cl Sr. Hitler decidiö reforzar fuertemente la peninsula balcänica y en la actualidad hay no menos de 20 divisiones alema-nas empeiiadas en lucha en los Balcanes.
‘ ‘En Yugoslavia, y pese a las mäs fe-roces y criminales crueldades y repre-salias consumadas por los alemanes, tan-to contra los rohenes como contra las poblaciones de las aldeas, incluso mujeres y ninos, las fuerzas de los patriotas tie-nen la iniciativa. Los germanos estän en poder de las principales ciudades y tra tan de mantener en funcionamiento los ferrocarriles; pueden desplazar sus co-lumnas aqui y alli, y dominan en el te-rritorio sobie el que se encuentran, pero nada mäs; todo el resto pertenece a los va.lieutes patriotas. Las perdidas de los alemanes han sido muy elevadas y en lo que se rc-fiere a la lucha real exceden cn inuclio a las de los patriotas. Mas el aso-sinato de relienes y de civil cs, a sangre fria, hace aumentar el puntaje alemän, pero tambičn aumenta nuestro “score” contra los germanos.
QUIENES I.TJCHAN
“En Yugoslavia hay dos fuerzas principales sobre el terreno. En primer tčrmi-no las bandas de guerrilleros, al mando del general Mihailovich. Fueron östas las primeras en entrar en acciön y repre-sentan, en cicrto grado, las fuerzas de la vieja Scrvia. Por algün tiempo, despuös de la derrota de los ejörcitos yugoosla-vos, estas fuerzas sostuvieron la guerra de guerrillas contra el enemigo. Los ale-manes tomaron reprcsalias contra toda actividad de los patriotas mediantc el fusilamiento de masas de 400 a 500 per-sonas en Belgrado. El general Mihailovich, mucho lamento decirlo, pasö gra-
dualmente a una situaeiön en que algu-nos de sus lugartenientes sc acomodaron con las tropas italianas y alemanas, con el resultado de que quedaran tranquilas cn ciertas zonas de las montafias y de hacer poco o nada contra el enemigo.
“Empero, im nuevo y mucho mäs for. midable campeön apareciö en la lisa. En cl otono de 1941, los patriotas del ma-riscal Tito comcnzaron a dcsarrollar una furiosa lucha por su existencia contra los germanos y despojaron de sus armas a muchos ccmbatientes del Tercer Reich. Crecieron räpidamente sus efectivos y ninguna clase de rcpresalias, no Importa cuän cruentas y ya fuese contra rehe-nes o aldeas, los disuadieron. Para eilos la cosa era muerte o libertad. Pronto comcnzaron a infligir fuertes golpes a los germanos y se aduenaron de amplias regiones. Estaban por todas partes. Los germanos lanzaron contra ellos ofensivas en gran escala, pero en todos los patriotas, aun cuando estuvieron rodeados, escaparon despues de causar grandes pör-didas al contrario.
*1 El movimionto de estos guerrilleros pronto superö en nümero a las fuerzas del general Mihailovich. No sölo los croa-tas y los eslovenos, sino tambiön gran nümero de servios, se plegaron al ma-riscal Tito, quien en la acutalidad cuen-ta con mäs de 250.000 hombres y grandes cantidades de armas, tomadas del enemigo o de los italianos. En la acuali-dad, estas fuerzas mantienen a raya a 20 divisiones que hay cn la peninsula balcänica.
1 ‘En derredor y dentro de estas fuerzas heroicas, se ha desarrollado un movi-miento nacional y unificador. Han en-trado elementos comunistas, pero como el movimiento aumenta en fuerza, se mod fican los nümevos y se desarrolla la acciön unificadora, prevalecen las con-cepciones nacionales. En el mariscal Tito encontramos un lider sobresaliente y gloriose cn la lucha por la libertad. Des-afortunadamente, tal vez inevitablemen-te, esta fuerza nueva chocö con las del general Mihailovich. Sus actividades trastornaron los arreglos de los coman-dantes de Mihailovich con el enemigo. El pugnö por suprimir los clioques.
“No ebstante, se realizaron muchos cvmbatcs trägicos, y grandes enconos sur-gieron entre hombres de la mišma raza y pais, cuyos males eran debidos exclu-sivamente al comtin enemigo. En la actualidad, los partidarios del mariscal Tito superan muchas veces en nümero a los del general Mihailovich, quien aetüa en nombre del real gobierno yugoslavo.
Durante largo tiempo he tornado inte-rös particular en el movimiento del ma-
riscal Tito y tratö y procuro por todos los medios de llevarle ayuda. Un joven amigo mio, un egresado de Oxford, el capitän Deakin, ahora teniente coronel Diakin, bajö en Yugoslavia con para-caidas, hace casi un ano, y durante oclio meses estuvo en el cuartel general de Tito. En cierta ocasiön ambos resultaron heridos por la mišma bomba y se han liceho amigos.
“Por intermedio del teniente coronel Deakin, liemos recibido un cuadro vigo-roso de toda la lucha y de sus protago-nistas. En el otono Ultimo enviamos una miiiön mäs grand;., al mando del briga-dier MacLean, miembro de la Cämara de los Comunes por cl distfito de Lancaster. Despuös de haberse entievistado con el ininistro de Relaciones Exteriores y con-migo en El Cairo, para informarnos, bajö cn Yugoeslavia con paracaidas. El mariscal Tito me enviö un despacho durante mi enfermedad y desde entonces he estado en constante y grata corres-pondencia con öl.
“Nos proponemos apoyarlo con toda la fuerza que podamos juntar, teniendo en cuenta nuestras otras obligaciones principales. ’ ’
Continüa tccando el asunto del rey yugoslavo Pedro II. Elogia al joven mo-narca y le promete todo su apoyo, pero expresändole que al final le toca al pueblo yugoslavo de eligir el modo de su fu-turo gobierno en la Yugoslavia libre, acentuando. sinembargo que para la Grau Bretafia resultö el sistema monärquico un gran beneficio.
Termina el capitulo referente a Yugoslavia diciendo:
“Nuestro proceder alli y en todas partes sigue el principio de mantener bue-na fe con aquellos que mantienen su buena fe con nosotros, y esforzarnos, sin prejuicios o consideraciones basados en efectos politicos, en ayudar a aquellos que luchan por su libertad contra el do-nhnio nazi y causan el mayor dafio po-sible al enemigo. He dado a la Cämara una sumarisima versiön de la dificil y algo delicada situaeiön en Yugoeslavia y nada deseo agregar por alioia. He escog'do mis palabras con el mayor cui-dado, porque la situaeiön es complicada.”
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFIGO”
ANTON BOJANOVI6
CHARCAS 767-9 Telef. 31-8788. Blizu Retira! V centru mesta!
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
PERU 832 U. T. 34 - 3405
-----------------------—l
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi I Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLDAN 4844, Tel. 59-1356
M A T A J E V MATIJA
3.
Prijateljska zabava.
Enakomerno je šumela zunaj voda, ki jo lila in padala na lopate, umerno so klopotala mlinska kolesa. Vglobljon v prijetno misli, je pogledal Matija zopet doli, koder se jo jaril razpenjeni potok v zoženi strugi. Kakor živo puščice so švigale in strigle lastovice okoli mlina; zdajinzdaj je katera zacvrketala tam nekoliko daljo nad mirnim tolmunom in si omočila beli trebušček na vodni površini. Včasi se je zagnala ali zaobrnila riba za plenom in zasvetilo so jo srebrno iz vode. Na bregu so kokodakalo kokoši; podjeten piščanec je umerjal čez vrtno ograjo. Preko potoka je begala senca, ki jo jo delal dim iz dimnika.
Naslonjen na oba komolca, je buljil Matija skozi okno in si dejal:	“Dobro
som jo zabaval ves čas, Anko. Rada me posluša dečla, prav rada! Da bi se le kmalu vrnila k menil”
Vtem so je pritihotapil Andraž Hudo-pisk izza peči, koder je čemel nepremično v temnem ždiču in pozorno vtepal poslužko v svojo izredno zabavo. Neslišno je stopal kakor maček in tedajci na glas zakašljal pred Matajcm, obrnivši se, kakor bi bil pravkar stopil skozi vrata.
“Dober dan, Matijče, dober dan!” je pozdravljal pivca in prijazno kazal svoje škrbine.
“O — Bog te sprimi, Andraž!” se je zdramil Mata j, vesel nenadnega svidenja s starim znancem. “Lej ga no, kar naenkrat si tukaj, kakor bi to iztresel iz klobuka! ”
Hudopisk pa je vzdignil svojo gorjačo in slovesno zapel s svojim hripavim glasom:
“Matija Mataj!
Roko mi podaj, junak naših krajev,
Matija Matajev! ”
“Ta je pa res lepa, he hel ” ga je pohvalil prijetno poščegetani Mataj in mu stisnil ponujano desnico.
‘ ‘ Par bokalov je vredna, ne samo enega, zato, ker je zložena tebi na čast, Matajev, ali ni res? Kaj pa delaš tukaj čisto sam kakor božji volek? In kaj je že to, da si tako zamišljen? Kaj ti pa dela preglavico, ljubček moj?”
“O, nič, Andražek! Nič mi no hodi navzkriž, vse se mi plete po volji; premišljujem samo, veš, tako malo, ker ravno utegnem.”
“Prav, Dober premislek je boljši kakor ura hoda.”
“Sedi no k meni, saj me poznaš, ne, jaz pa tebe”, ga jo vabil Mataj. “Boš pa kaj povedal. Tamle pij iz Ankinega kozarca. Le pij, saj Anka ni gobava! ”
“E, pa tudi nismo tako kočljivi”, mu je odvrnil Hudopisk in naglo prijel za kupico. “Kor si že tako prijazen, se ga pa no bom branil, Ha-a! Dobro je in tako prijetno te ureže po jeziku. V Zaplani pa dobiš zgolj kislo podčepino. ”
Berač je naslonil palico v kot h klopi in sedel nasproti Mataja.
“V Zaplani jo sploh za nič vso skupaj, ’’ je zabavljal Matija. “He, vino je pošlo. Danes sem dobre volje, danes dam še zanjo. Ali ni nikogar blizu? Anka! Anka! Vina!”
Po veži so priropotali trdi koraki in prišel je mlinar, starikav možek v močnati obleki in pošvedranih čevljih.
“O, Zagorjan! Dober dan, očka!” ga je ogovoril Matija jako veselo. “Me poznate še kaj?”
“Poznam, poznam”, je odgovoril mlinar malomarno.
“Vaš sosed sem, četudi smo si malo daleč narazen”, je poudarjal Matija.
“Dober sosed je boljši kakor devet stricev! Kako se pa že kaj imate?”
“I kako neki?” je berač prestregel gospodarju odgovor. “Kako se ima? Dobro! Mlinar ima zmeraj belega kruha dovolj, za pečenko si nalovi rib, vina ima pa v kleti. Prav dobro so mu godi. Kaj ne, Zagorjan?”
“Eh, imam že tudi svoje križe”, je godrnjal starec. “Ali še vina?”
“Kuj pa! še ga bova, še!”
“ jep klobuk pa imaj, Matija! ” se jo dobrikal Hudopisk, ko je odšel mlinar v klet.
“Huj sem dal pa tudi trideset grošev zanj, veš, Andraži” je dejal Mataj ponosno in si poizkušal zavihati zanemarjene brke, ki so se mu pa takoj zopet povesili žalostno navzdol. “Mar meniš, da sem ga pobral na njivi ali za ograjo?”
“Tvoj rajni oča so nosili tudi take lepo klobuke in taka perca,” se mu jo prilizoval Hudopisk. “Pameten možanec so bili, modre glave in dobrega srca, Bog jim daj večni mir in pokoj, saj so že zdavnaj dali odgovor tam gori.”
“Dolgo je že tega, res.” '
“So na svetu ljudje, ustvarjeni drugim le v veselje. Tak si ti in tako so bili tudi stari Matajev oča. Zato pomolim večkrat kakšen očenašek zanje^ saj morda so v vicah, hm, pa ne verjamem.” /‘Dobri so bili in modri tudi, nič se ne lažeš, Andraž! ” je kimal Mataj. ‘ ‘ Kadar so me blagi oča topli, so me vprašali vsakipot, če mo kaj hudo boli. In če sem zastokal, da mo skeli, kakor ne vem kaj, so me pa lopo tolažili takole: Le malo potrpi, ljubi Matija, saj sem jaz tudi, kadar so mene šeškali in mi strojili kožo moj oča, tvoj ded. Takega junaka pač ni bilo še na svetu, da tepenega ne bi bolelo kolikortolikol čez tri, štiri dni so boš komaj še spominjal, da sem te tepožkal. Tako so me tolažili oča in najkrepkeje so pritisnili vselej zadnjikrat, da mo jo bolelo manj časa. Niso bili ros dobri? To je prava očetovska ljubezen, Andraž, kaj?”
Mlinar se je vrnil z vinom. Mataj ga je natočil v oba kozarca in ponudil svojega Zagorjanu.
“Bog te živi!,” je ponosljal dolgočasni mlinar-gostilničar, izpil polovico, dolil zopet do vrha, porinil kupico pred Mataja in odkoracal iz sobe.
“Bog te živi, Matijče! ” jo viknii Hudopisk in naglo izpraznil čašo. “Pa jo res pust tale dedec stari. Tako potmur-jeno gleda in drži se tako čemerno, kakor bi bos plesal po samih nasajenih iglah!”
“Nič ni kaj prijazen, ne,” je pritrjeval Mataj. “Ali pa ni dobre voljo danes? Morda ga pa bole zobje? Star je že.”
“Oh, Matajev, saj so bili tvoj oča še dosti starejši, pa so bili ves drugačen. Kadi so se kaj pomenili s človekom. Kakor sem menda že rekel, dober možak so bili in pa moder, moder! Poleti so zmerom narobe sedli na klopco prod hišo, tako da so ti gledali v zid. Zato jih pa tudi skoraj nikoli niso opikali sitni komarji, ker so si mislili mrčesi: Ta človek ima tako kosmat obraz, da mu no moremo do živega! Tako so znali stari Martin goljufati nadležno živalce in so jim smejali, pa saj so se jim lahko! Ako jih jo pa včasi vendarle oklal kakšen star, izkušen koinarec, ga pa tudi niso preganjali ali colo morili, ampak prizanesli so mu, rekoč: Kako bi le mogel biti tako nečloveški, da bi stregel po življenju bitju, ki se po njegovih žilah pretaka moja kri!”
“Ros je, smilila so jim je vsaka muha”, mu je pritegnil Mataj. “Nekoč smo imeli kodravega psa, ki jo bil prav rad
na gorkem. Ono leto je pa norela grozno huda zima že o Svetem Miklavžu. 1’a so dejali: Naš kodran še zmrzne v tem strupenem mrazu, toliko prezeba siromak. Pa	so prijeli reveža	in ga	lopo čedno
ostrigli do kože. Zdaj, so dejali, zdaj si bo	mislil pes, da je	poleti,	in nič	več
ga	nebo zeblo tako	hudo,	he he!	In
lej,	Kodranček nam res ni	zmrznil,	če-
tudi jo bilo tako mraz, da je vse pokalo. Zlezel je skrivaj v peč, ki smo jo kurili iz veže, pa se je tam zadušil na gorkem, ko smo bili mi v Zaplani pri maši.” “O, prekanjen jo bil Martin — malo takih celo na Telebanovem! In močan jo bil mož, da bi ga trije drugi komaj porinili iz gostilnice.”
“Kaj pa, ali matere moje pa ne boš hvalil kar nič, Andraž?”
“Kako jih no bi?” je kliknil Hudopisk. “Odkar nosim hlače, še izlepa nisem videl prijaznejše žene. Ko sem šo pastirčeval, sem rad pil sirova jajca, da som imel potic gladkejše grlo in da sem lepše prepeval na paši. Jemat som jih hodil včasi tudi k vam, Bog mi odpasti te grehke, saj jajce je bilo takrat po osem in še več za groš. O, takrat so bili še časi, Matijče, takrat, zdaj pa ni vso skupaj nič. No, kmalu po Veliki noči so me pa zalotili vaša mati, ko sem jo hotel popihati z ukradeno robo. Strašno so bili jezni name! Zažugali so mi: čakaj, ti dehor, ti nemarni, potrcin ti vse kosti! Jaz pa čez plot! Prebito so me obrenkali, poslušal sem jih za ograja. Silili pa niso nič za mano in mi tudi niso skrivili nobenega lasu na glavi. Samo načeto velikonočno svinjsko kračo so mi zagnali skozi okno na hrbet, ko sem se obrnil, da bi unesel šila in kopita in naplenjena jajca. Hvaležno sem pobral še gnjat. Presneto jo bila dobra! Preskrbljen sem bil dva, tri dni s kosilom in z večerjo. Vse živo dni bom pomnil to, in če bi učakal lota Metuzalemova! ” (Nadaljevanje)
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 5021 Telef. 61-6184.
FRANC K L A J N S E K
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo.
Av. FRANCISCO BEIRO 6327-31 Bs. Aires. — TJ. T. 50—0277. Villa D e v o t o
TIENDA "LA PALMA"
Vse potrebno za perilo in razne potrebščine za moške, ženske in otroke.
Ne bo Vam žal, če se oglasite.
JOSIP BOŽIČ
GÜIFRA 1462	PInEYRO
Krščanska socijalna načela
LJUBEZEN DOPOLNJUJE ZAKONE
Vendar ne smemo misliti, da je vsa skrb Cerkve tako usmerjena v vzgojo duš, da bi zanemarjala ono, kar spada k umrljivemu in zemeljskemu življenju.
Posebej glede proletarcev hoče in si prizadeva, da se rešijo iz svojega prebednega stanja in dosežejo boljše raz' mere. In ne malo k temu pripomore prav s tem, da ljudi kliče in vzgaja h kreposti. Krščansko življenje namreč, če se ga zvesto drže, samo od sebe rodi v inarsikaterem oziru uspevanje v zunanjih zadevah, ker ono sprijaznu je z Bo-gom, ki je začetek in vir vseh dobrin, in kroti dvojno kugo Življenja, ki delate le prepogosto celo v bogastvu človeka ne-srečnega, namreč preveliko požel jen je po bogastvu in po-hlep po nasladah. Zadovoljni naposled s poštenim, človeka vrednim življenjem, z varčnostjo izpopolnijo dohodke, oddaljeni od napak, ki izčrpajo ne samo majhne dohodke, ampak tudi največje bogastvo ter uničijo odlična premoženja. Toda poleg tega (cerkev) primerno skrbi za dobrobit proletarcev s tem, da ustanavlja in goji ustanove, o katerih misli, da bi mogle voditi k olajšanju njihove bede. Da celo tako se je vedno odlikovala v tej vrsti dobrodelnosti, da jo s hvalo poveličujejo celo nasprotniki. Tolika je bila moč medsebojne ljubezni pri najstarejših kristjanih, da so se prepo gosto premožnejši oropali lastnega premoženja, da bi drugim pomagali. Zato “ga ni bilo ubogega med njimi". (Apd. 4, 34.) Dijakonom, posebej za to ustanovljenemu redu, je bilo od apostolov naloženo opravilo, da so izvrševali dolžnost vsakdanje dobrodelnosti. In apostol Pavel, četudi je bil s skrbjo za vse cerkve mnogosransko zaposlen, se ni pomišljal podati sc na težavna potovanja, da bi siromašnim kristjanom osebno prinesel miloščino. Te vrste denar, ki so ga kristjani pri vsakem shodu prostovoljno zbirali, imenuje Tertulijan “zaklade ljubezni”, ker so se uporabljali "za preživljanje in pokopavanje ubogih, za dečke in deklice, ki so bili brez premoženja in starišev, za stare služabnike in prav tako za brodolomce”. (Apol. cap. 39.)
Odtod je polagoma nastalo ono premoženje, ki ga je Z vestno skrbjo čuvala Cerkev kot družinsko imetje potrebnih. Da, odložila je sramežljivost pri prosjačenju in celo nabirala je pomožna sredstva za ubogo ljudstvo. Skupna mati je namreč bogatih in ubogih in ko je bila povsod vzbudila izredno veliko ljubezen, je ustanovila zavode redovnih članov in koristno uredila premnoge druge stvari, s katerih pomočjo ni bilo skoro nobene vrste nadlog, ki bi pogrešala tolažbo. Dandanes sicer mnogi prihajajo, kakor so enako nekoč delali pagani, da bi cerkev dolžili tudi radi te izredne ljubezni in zdi se, da hočejo mesto nje postaviti dobrodelnost, ki bi bila urejena po javnih zakonih. Toda kako nadomestilo za krščansko ljubezen, ki se vsa žrtvuje za drugih koristi, človeške znanosti ne bodo nikdar našle. Samo Cerkev ima ono moč, katere pa ni nikjer, če ne izhaja od presvetega Srca Jezusa Kristusa, tem dalje pa blodi od Kristusa proč, kdorkoli se je oddaljil od Cerkve.
Dvojno je v človeški družbi neizogibno potrebno: pravičnost in ljubezen. Vsak človek ima svoje pravice in vsak ima dolžnost spoštovati pri drugih te pravice. Socialna pravičnost je pravičnost, ki daje v družbi vsakemu svoje; posameznikom, kar gre posameznikom; družbi kar gre družbi; pravičnost, ki zahteva, naj bodo razmere v družbi pravično urejene. Pravičnost urejujejo v človeški družbi zakoni. Čim pravičnejši so in čim bolj pomagajo posameznikom do njihovih pravic, tem bolj pravično je človeška družba ustanovljena po zakonih pravičnosti. Toda pravičnost sama ne zadostuje. Treba je tudi ljubezni, ki pravičnost obsega in je obenem nad pravičnostjo. Po pravičnosti je dovolj preskrbljeno, da drug drugega ne ovira, ne pa, da bi drug drugega podpiral. Lahko se namreč zgodi, da kdo potrebuje podpore v takih stvareh, ki mu jih nihče ni dolžan po pravičnosti, lahko pa tudi, da potrebuje podpore v stvareh, ki mu jih je sicer kdo dolžan, pa jih ne da. Tedaj je treba, da kdo drugi, boljši, iz ljubezni prispe na pomoč. Tako je torej treba medsebojne ljubezni, da drug drugemu pomaga tudi takrat, ko tega ne zahteva stroga pravičnost.
Ljubezen je najboljše jamstvo pravičnosti. Brez pravičnosti ni mogoč socialni red. A težko, da bi vladalo v družbi pravo, če bi ga bilo treba šele vselej sproti izsiliti. Kjer je ljubezen, tam je notranji nagib k pravičnosti. Če resnična ljubezen pomaga tam, kjer tega niti ne terja pravičnost, koliko bolj bo nagibala ljudi, da izpolnjujejo ukaze pravičnosti.
Treba je torej v družbi pravičnosti in ljubezni. Nobena izmed teh dveh lastnosti sama zase ne zadostuje. Kjer ne vlada pravičnost, kjer se ne drže zakoni njenih zahtev, tam ljubezen sama le malo izda. Socialni nered je nastal v prvi vrsti zato, ker se je jela izgubljati pravičnost in ne le zato, ker se je izgubljala ljubezen. Zato je socialni boj, boj za pravičnost. Pra. vicoljubje je vsakemu človeku takorekoč prirojeno, ker mu je prirojena zavest, da ima človeško naravo, ki je pri vseh ljudeh enaka. Zato pa tudi vsak v žive čuti, če se mu godi krivica.
Potrebno je to poudariti, ker se mnogi z ozirom na socialno vprašanje radi sklicujejo samo na ljubezen in pravijo, da more ljubezen sama ozdraviti vse družabne bolezni. Ti umevajo samo en del krščanstva, katero ne ukazuje le ljubezni, marveč zahteva tudi pravičnost.
Ljubezen obsega vse to, kar obsega pravičnost, le še več. Ona pomaga tudi tedaj, kadar pravičnost odpove. Zato je nesmiselno, kdor bi skušal nadomestiti ljubezen s pravičnostjo, z zakonito dobrodelnostjo. Naj si bo še tako popolna, prave notranje ljubezni ne bo mogla nadomestiti. Zato je pa tudi jasno, da Cerkev s tem, da ljudi navaja h ljubezni za socialni red stori več, kakor bi mogli storiti še tako popolni in številni zakoni.
SLOVENCI V CORDOBI
so že več let organizirani. Po nekaj letih medesbojne horbe sta se obe obstoječi društvi združili v “Edinost”, ki je storila velik korak naprej s tem, ko je bil kupljen svet za lastni dom, ki je danes, sicer skromen, pa vendar resničen in lasten.
V nedeljo 20. febr. je “Edinost” poskrbela za nekaj lepega razvedrila. Vršil se je izlet in piknik v La Calero. Tu objavljamo kratko poročilo o tem:
človek, ki živi v mestu, si zaželi tu in tam ven na prosto, na deželo. V C6r dobi nekateri kraji sličijo tako zelo naši slovenski zemlji, da je človeku kakor doma.
Odločili smo se, da gremo na pustno nedeljo v La Calero, čeden kraj in skrit med hribi, da ga zagledaš šele, ko si že na mestu. Najeti omnibus nas je pripeljal precej zgodaj. Ustavili smo se ob reki. Bil je perkrasen dan in, obdani od košatega drevja, ob bistri reki in v neposredni bližini hribov, smo bili dobro razpoloženi kot malokdaj.
Srce je bilo polno radosti, pljuča svežega zraka, grlo pa mokro, (pri nekaterih od kopanja, pri drugih od piva). Kmalu so se zaslišale naše slovenske pesmi. Pri nekaterih pesmih, kot n. pr.: “Po jezeru bliz* Triglava”, se nam jo zdelo da imamo pred nami isto sliko kot naš pesnik. Da res, Slovenec, tudi če živiš dolga leta v tujini, v šumnili me-
stih, prašnih tovarnah in delavnicah, vsikdar ko prideš ven v naravo, doživiš tisto čudno spremembo: Zdi se ti da si za mnogo let mlajši, da se nahajaš v tvoji prvi mladosti in da si kje doma.
Tako so minile ure med pesmijo, smehom in muziko, in le prehitro je prišel trenutek, ko je trebalo misliti na povrnitev.
Ko so sence že na dolgo zrastle in so dolino že tonile v mrak med prečudno igro barv in svetlobe, (ne vem kaj je v hribih lepše: sončni vzhod ali zahod) smo začeli nalagati našega konja (čitaj: omnibus).
Razšli smo se bogatejši za en lep spomin.	(Slovenec)
“SLOVENSKA KRAJINA”
12. febr. smo imeli lepo obiskano vinsko trgatev. Bila je grda vročina, toda člani so se izkazali stanovitni in so doprinesli k skupnemu veselju vseh vdeležencev. Se zahvalimo vsem, ki so se za veselico potrudili.
Društvo je spet pridobilo novih članov. Doslej je bilo spre.
jetih že 52 članov in članic na novo, tako da imamo kar 180 članov.
Opozarjamo članstvo, da mora vsak, kdor je bolan, prijaviti osebno ali po zanesljivi osebi na društvo najkasneje v osmih dneh. Kdor bi to zanemaril, se mu podpora ne bo mogla podeliti. Opozarjamo člane na to dolžnost, kakor je v skladu z društvenim poslovnikom in ker se je dogodilo, da je kdo pozneje prosil za podporo in ni preje nihče znal nič od njegove bolezni. Da se izognejo nepotrebne komplikacije, naj vsakdo poskrbi, da bo društvo najkasneje v 8 dneh obveščeno o njegovi bolezni, kar je potrebno tudi za obisk in postrežbo v bolezni.	Odbor.
A M A R O
MONTE CUDINE
A Z A F R A N
MONTE CUDINE
CALIDAD Y RENDIMIHNTO
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
Capital 1,000.000 $.	BELGRANO 2280
=»OP°l " -■ mr—in—	rnr-mr-  
JUAN BOGANI
Sucesor de BOGANI HNOS. IMPORTADOR DE TEJIDOS
lono
n
o
a
o
1923 — ALBINA — 1925
U. T. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires
30E30E
:oaoi
:odoe
a
o
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA ESPI RITUAL
Pasco 431, Buenos Aires, Argentina
	CORREO	TARIFA REDUCIDA	
	ARGENTINO	CONCESION 2560	.
POMOČ ZA SAN JUAN
L. Šeruga $ 6, J. Hladnik "S 3, J. Cipot $ 5, J. Žlebič S 3, P. y M. Horvat S 4, V. y M. Bokan $ 3, š. Gomboc $ 5, J. Kutoša S 1, M. Gomboc $ 2, J škaper $ 2, J. Matuš Š 1, C. Sapač $ 4, M. Laki $ 1, F. Mekiš $ 2, J. Knap $ 1, F. Jambro-vič $ 1, A. Gaspar $ 2, B. Kramer $ 1, I. Hozjan $ 1, K. y M. Krajcer S 2, š. črnko $ 2, J. Lainsčak $ 2, F. Dodič S 1, L. Donaša $ 1, J. Gelt $ 2, F. Bojnec $ 1, A. Gomboc $ 1, J. Vrtič $ 1.50, C. Hajdinjak $ 2, L. Bočkor $ 1, J. Štefauec $ 2, š. Ta-laber $ 2, š. Berden $ 2, L. Fujs $ 3, L. Frumen $ 1, I. Blažič $ 1, J. Korpič $ 3, L. Lach $ 1, š. Ritoper $ 2, A. Šeruga $ 5, A. Preininger $ 2, M. Kustec $ 1,50, M. Gjorek $ 1,50, J. Ružič S 1, š. Časar $ 4, A. Časar S 2, J. Emeršič $ 1, J. Mesič $ 1, Fani. Gorša S 1, Fam. Osvalt 3 2, C. Ivanič S 1, J. žido 3 1, V. Korpič 3 1, J. Dravec S 1, J. Žabot S 1, š. Majcen 3 1, L. Ptičko 3 i, J. Politano $ 1, — Skupno S 111.50.
Zbirko je vršil društveni tajnik Ivan Cipot.
Recreo “EUROPA”
RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli $ 1.—, otroci 3 0.50.
U. T. 749 - 589	— TIGRE — FCCA.
^..e~»..e~#»«e~»“e-e«e~e»«e~e»e-e-#-e»#-e»e-e»e~e»e-#«e •••••#-# ••e-e«e-e«e««e«e-e"e-e»e«e««e~
V SOBOTO CELI DAN
je odprto samo za naše ljudi, da se fotografirate v
FOTO SAVA
San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
PISMO IZ ČRNIČ
Potenza, 4. okt. 1943.
Draga sestra!
Pred vsem te najdražje pozdravljam in poljubljam. Zdrav sem; enako upam od tebe. Sedaj sem z Angleži. Delam v bolnici; jesti imam kar hočem in kolikor hočem. Prvo sem bil v Turinu, potem v Bresciji šest mesecev. Iz Rusije sem prišel nazaj, da grem domov, ker smo trije bratje; to je bilo v Božiču. Nato sem b i interniran, v Cuneo. Iz Potenze so me spravili v Sicilijo za 4 mesece; 14. avgtt. sta spet nazaj v Potenzo, Dosti jih je bilo treba prestati. Lidko je bil tudi na Siciliji. Sva se videla 4 krat, zadnjič v Mesini 13. avgusta. Potem je on šel v Turin kjer je dobil 4 dni dopusta, ali samo do Gorice, kamor so ga šli obiskati. Potem ne vem, kaj je ž njim. Rudi je bil v Milanu pri vojakih proti zrakoplovom. Sedaj sta gotovo šla domov.
Doma nevem kako je. 8. sept. so mi pisali, da so vsi zdravi, pa da je vse v redu. Upam, da je še tako naprej. In dalje piše, da je Rudi že 14 dni v bolnici, da ima prehlad. Pri nas so delali Lahi zelo slabo z Ipavčevimi, Kosove-
lovimi, Nežičevimi, Fortunovimi, posebno z dekletami; so se morale sleči do nagega in so jih tepli in grozno mučili. In tako povsod; če je kdo všel k partizanom, tak so vse požgali in razlastili premoženje, potem pa vse zaprli. Mislim, da veš še več kot jaz, kako gre. Upajmo da bomo kmalu svebodni.
Iz Vrtovina so zaprli 50 deklet; iz Černič niti ne vem koliko. Od leta 1900 do 1927 so vse možke pobrali in internirali tako kot mene. Doma so gotovo v skrbeh zaradi mene, da kje sem. Jaz nisem hotel iti domev zaradi Nemcev, ki so še dosti hujši kot Italijani. Sedaj so Nemci povsod po Italiji,' kjer niso Amc-rikanci in Angleži. Pri nas pa Nemce partizani streljajo kot muhe; saj niso drugega vredni. Za mene ne bodi v skrbeh. Im.vn vsega na razpolago, kar hočem. čo boš upala ti kaj prej sporočiti o meni, pa sporoči. če bom mogel ti pošljem naslov. Da bi Bog dal, da bi se še zdravi in veseli videli vsi skupaj. Bi kmalu pozabil, Ti moram častitat h tvoji poro" i in ti želim obilo sreče, zadovoljstva in veselja. Lepe pozdrave tudi tvojemu možu. Mnogo najlepših pozdravov in poljubov vama pošiljam. Bog vaju živi.
Brat Albin.
JUGOSLAVIJA V DECEMBRU
Jugoslovanski radio je naznanil te dni, da so partizani pretrgali dve važni nemški prometni zvezi na Balkanu, kar ovira Nemce pri dostavljanju moštva in zaloge svojim četam v vzhodni Jugoslaviji in Grčiji, partizanom pa daje več prilike, da se utrdijo in pripravijo za z mo v Dinarskih Alpah. Nadalje so Ti-tovi partfzani med 7. in 21. nov. zavzeli več utrjenih postojank ob italijanski meji v Sloveniji ter so pri tem pobiti 1.200 Nemcev, ranili pa 2.000. Obrat na progi med Sarajevom in Mostarjem je začasno prekinjen. Za sedaj ni mogoče nobene stvari prepeljati po železnici iz Srbije in Bosne v važno jadransko obrežno okrožje južno od Splita. Razen tega so partizani presekali glavno trans-balkansko ekspresno zvezo pri Turopolju, jugovzhodno od Zagreba.
NENADNA SMRT PRIJATELJA.
12. jan. je umrl Carlos O’Farroll, mož Mihanovičeve hčere Nelly, predsednice društva • ‘ Comite Argentino pro Yugo-slavia”. Rajni je bil izrazit prijatelj našega naroda in je na odločilnih mestih mnogo storil za našo stvar. Bil je stalen gost na naših prireditvah in tudi na cerkvenih svečanostih.