------360 ------- Narodne stvari. Tabor šempaški. „Novice" so v poslednjem listu po telegramu že povedale sijajni izid šempaškega tabora. Glavno stvar tedaj častiti naši bralci po takem že vedo. Ker pa so shodi slovenskega naroda, kterim se je ime „tabor" dalo, zel6 važni dogodki, treba, da tudi o imenitnem taboru šempaškem kaj več povemo — in to po domovini", ki je objektivno in brez obligatnega žolča na kranjske „pryake" lepo popisala, kaj se je godilo 18. dne t. m. v Sempasu in zunaj Sempasa. Naj pred tem popisom povemo, kaj mi mislimo o taborih. Tabori so glasi naroda tistega okraja, kteri napravi shod za svoje ljudi. Zato se pravi: „to so sklenili v svojem taboru staj ar s ki Slovenci, to primorski itd." V tacih taborih pravico govoriti imajo tedaj le tisti, ki so domačini onega okraja, sicer ni tabor več primorski, štajarski itd. Ako iz vseh vetrov zahajajo drugi ljudje in bi hoteli ondi veliko besedo imeti, ni tak shod več pravi izraz tistega okraja, kjer je tabor; nasprotniki nam lahko očitajo potem: tabori so shodišča „enih in istih slovenskih agitatorjev", in po njih „narejeni" nimajo nobene vrednosti več. Mi smo tedaj teh misli, da vsak del slovenske naše zemlje ima veljavnih mož, ki povod dajo taboru in ga vodijo, da se po njem izve misel čisto domačih ljudi, a ne druzih. Tabori niso veselice čitalničine, kjer vsak lahko pomaga s tem, da poje ali gode. To je naša misel o razpravah taborskih. S tem pa nikakor ne rečemo, da ne bi smel kdo za gosta priti v tabor, ako mu je drago in ima čas za to; vemo tudi, da ga srčno sprejmejo; le zoper to protestujemo, da ima kdo pravico žaliti druge, ki niso njegovih misli. Hvala Bogu, da mnogim, ki niso bili v taborih, ni treba še le „rodoljubja" učiti se, ali „poguma" na posodo jemati ! Pa tudi nima vsak srbičice, da bi moral „povsod" govoriti. Kaj bi bilo za božjo voljo! ko bi zmiraj vsi govorili — svet bi podrli. Po tej opazki dajmo, kaj o taboru šempaškem „Domovina" govori, ktera iz najboljih virov ve, kako je vse bilo. Med popisom, kako izvrstno lepo se je vse vršilo, pa nam pripoveduje tudi čudne reči, in sicer take, da so taborci res lahko mislili, da so v deželi, ktera je — v obsednem stanu. Ko je povedala, da v Gorici je bil že v soboto v 3 jezicih po vseh uličinih oglih nabit vladni razglas,^ kteri odločuje vsakemu pot, po kteri naj gre, da v Sempas pride itd., nadaljuje popis tako-le: „Ta razglas pa ni še zadostoval nekterim; vedeli so pripovedovati, da poj de vojaščina v Sempas in da se bode zborovalo v senci bajonet in topov. In tu zopet nova prilika pričkanju med ljudstvom. Eni so rekli: straža velja taborcem in njihovemu sklepanju, drugi, da velja Lahom, da ne^bodo taborcev napadali. Gotovo je le to, da je bilo v Sempasu za v nedeljo večer napovedanih 244 mož infanterije, 1 štabni častnik, 11 oficirjev, 4 konji; Y2 škadrona husarjev (1 oficir, 50 mož, 52 konj); ya baterije (1 oficir, 24 mož, 14 konj); imeli so v Sempasu in okolici kot neprijatel čakati druzega enacega oddelka tukajšnje vojaščine, ter v pondeljek dalje proti Ajdovščini manovrati. V nedeljo pa je bila vojaščina odpovedana in za drugi dan v Ajdovščino napovedana, od koder se ima neki tje čez Kras in doli na Komen do Zagraja v svojih vajah pomikati. Večini taborcev pa ni bilo nič znano niti o tem niti o razglasu v Gorici prilepljenem; zarad tega so-bili postavljeni že v nedeljo zjutraj pri vseh glavnih vhodih v mesto žandarmi in so gospodo (tudi taborce) v mesto spuščali, kmečke ljudi pa, tudi posamne, popraše-vali, ali gredo na tabor, in, če so prikimali, so jih zavračali na zgorej omenjene ceste. Tudi po mestu so se-lesketale tu pa tam bajonete žandarjev in mestnih policajev, ki so paroma po ulicah patrolovali. Zunaj mesta na dunajski cesti smo videli celo poljske mestne čuvaje s pušo in nastavljeno bajoneto. Ob 10. uri je sklical mestni župan starešinstvo v sejo, da mu je naznanil, da je vojaška straža odpovedana. (Kaj starešinstvo* in župan pri tem opraviti imata, naj ostane za sedaj ugani ka). V tacih okoliščinah smo pričakovali zbora. — Pa železnici je došlo dopoldne mnogo gostov; iz Trsta med drugimi tudi nekaj Srbov in g. Cegnar; iz Štajarskega g. dr. Vošnjak; iz Proseka g. Nabergoj. Sprejel jih je na postaji odsek taborskega odbora z dr. Tonkli-em na čelu; med gledalci o prihodu so bili tudi nekteri tu-kajšnih laških prvakov. Iz vasi okoličnih so šli sprevodi z zastavami pes\ ali na vozeh ob raznih urah v Lijak; že pred mestom so morali bandera zaviti. Sprevod od Tominske strani je šel okoli 11. ure na tihem čez Korenj. Ob 1. uri je bil iz čitalnice odhod čitalničarjev in mnogih gosposkih gostov (med njimi dr. Vošnjak in Cegnar); ulica in okna so bila polna gledalcev, kakor kedar imajo peljati kako nevesto k poroki. Cela rajda odprtih kočij je drdrala čez Travnik in naprej po Ra-štelu; od mnogih slišimo, da so domači za-nje dom& v skrbeh bili. Po poti je bilo ginljivo srečavati in od vseh strani videti prihajati veča ali manjša krdela ta-boritev z vihrajočimi tribojnicami. Lijaška planjava vsa je imela svečano podobo; nebo, poprej jasno in krasno, kakor je naše južno sred oktobra, se je okoli 2 ur a megleno tančico rahlo in primerno zagrnilo, da ni solnce govornikov in poslušalcev slepilo. — Od daled se se videlo visoko stožje z veliko taborsko zastavo zraven okusno okinčanega odra. Od zahodne in izhodne strani taborišča na cesti sta sprejemala prihodnike dva zelena slavoloka z narodno, cesarsko in avstrijsko zastavo; tisti proti mestu z napisom „Ne vdajmo se!" uni proti Sempasu z pozivom „Složimo se!" Krog in krog po senožetih na obeh straneh ceste in po cesti je vse mrgolelo ljudi; na vsacem pristojnem mestu se je točilo vino in pivo; na vseh licih radost; povsod „živio" in „živeli", povsod prisrčno pozdravljanje; možnarji so neprenehoma pokali kakor topovi. Druga ura je odbila; ljudje se začnejo ustopati in stiskati pred odrom; ali še le po 2ya je bilo vse v redu za začetek; in še zmiraj so dohajale procesije % zastavami in kočije iz mesta. — Vladin komisar je bit c. k. okrajni komisar (bivši predstojnik Kanalski) gosp-Mali. (Kon. prih.) ------ 366 ___ Narodne stvari. Tabor šempaški. (Konec.) Odborov predsednik in začetnik taborskih priprav, g. dr. L a vri c, začne zbor s primernim govorom, razlaga in povdarja važnost tacih shodov in naznani, da bo treba voliti zboru župana ali predsednika; pa ni še bil dobro izgovoril, ko je že vsa množica njega za predsednika zahtevala. Zdaj se je začelo vse po programu vršiti. Govorili so: o 1. točki (o zedinjenji vseh Slovencev po postavni poti) dr. Tonkli in za njim o isti točki dr. Vošnjak, kteri je prinesel taboru pozdrav od sta- jarskih bratov; o 2. točki (vpeljanji slov. jezika v šole) je govoril g. Nabergoj; o 3. točki (slovenskem ura-dovanji) oddavši predsedništvo g. dr. Ž i g o n - u, govoril je dr. Lavrič; o 4. točki (o podelovanji javnih služeb domačinom) g. V. Dolenec, privatni uradnik v Gorici; o 5. točki (slov. uradovanju v škofijskih in cerkvenih uradih) g. E. K lav žar; o 6. točki (o napravi glavnih šol na Goriškem s pridruženim poduče-vanjem v kmetijstvu) g. J. Živec, posestnik in predsednik čitalnice v Skopem na Krasu. — Dr. Lavrič je na to svoj končni govor imel; izrazivši svoje veselje, da je ta dan doživel, je pohvalil ljudstvo za iz-gledno obnašanje. Dr. Tonkli je prebral pozdravilne telegrame, ki so došli od dr. Bleiweisa in dr. Coste, od društva za brambo narodnih pravic in od Sokola v Ljubljani, od čitalnice Barkolske in Rojanske pri Trstu, od Slovencev Savinske doline (iz Celja), od čitalnice Mariborske, od „Slovenije" in „Slovenske besede" v Gradcu. Dr. Lavrič je čital dva pozdravilna dopisa iz Pivke in Barke; v prvem se izrazuje želja, da bi se spomladi napravil tabor na Pivki. Poslednjič je še g. Mat. Doljak, župan Solkanski, spregovoril par besedi, rekoč, da, kar se je danes storilo, je le sejanje; želo da se ne bo že brž jutre, ampak pozneje, samo da bodo sejalci na njivo in setev pazili, da žito dozori. Izmed pomenljivejših in sijajnejših momentov med zborovanjem (povrh v vvodu navedenih) naj omenimo te-le: 1) Primerno in jako razumno pritrjevanje poslušalcev, kteremu se je videlo, da ni umetnija kla-kerjev (slišati je bilo: „hočemo", „zahtevamo", zedi-nimo se", „zediniti se hočemo", „žalostno res", krivica, krivica", „v našem jeziku naj se nam piše", ploskanje, dobro- in živio-klicanje itd. itd.); 2) nepopis-ljivo navdušeno pozdravljanje dr. Vošnjaka, ko je bil po govoru na govorišče poklican; 3) prisrčno gromovito živio-klicanje dr. Bleiweis-u, ko se je njegov in Costov telegram prebral; 4) da so bili skoraj sami zreli možki; 5) da se niso ganili z mesta, da-si so trajali govori čez dve uri in je bila gnječa bolj kakor o shodih v cerkvi; 6) zgledni red, da se ni čisto nič ne-všečnega pripetilo, ne pri zboru ne potlej (samo 5 žan-darjev je bilo tam za pričo, da ni bilo nikake straže treba); 7) vsi od konca do kraja dobro ubrani govori, samo da so bili nekteri za ljudstvo glede na izraze previsoki; 8) gromovito živio-klicanje cesarju. Pravih taborcev število se ceni na kakih 8 do 10 tisuč; gledalcev meščanav od strani je bilo tudi še precej. Teh in unih pa bi bilo še na tisoče več, ko ne bi se bile raznašale gori opisane govorice po mestu in deželi. Zastav pred odrom z raznimi primernimi napisi bilo je (ako se nisem uštel) 25. Po končanem zborovanji se je zbralo na odru kakih 50 pevcev, Tominskih, Kanalskih, dijaških, iz Razdrtega, Rihenberga, Dornberga, Komna itd. itd.; peli so „Naprej", „Hej Slovenci" in mnogo druzih pesem. O mraku so se zapalili umetni ognji v narodnih barvah in s prislovico „Složimo se"! Ob enem smo zagledali po vrhih na Krasu in ob Cavnu velike krese. Al zdajci je začelo rositi nebo svoj blagoslov na opravljeno vele-važno opravilo, in, kar ni bilo ušlo v ljudi domii, so se stiskali v Spacapanovi gostilnici in v Sempaskih krčmah, kjer ni bilo veselega prepevanja ne konca ne kraja. Duša ponočnega ^razveseljevanja pa je bil T o m i n s k i pevski zbor pri Sempasu. Tam je bil taborov odbor in so se odmevale mnoge napitnice narodnim stvarem in možem veljajoče. H koncu moram še povedati, da največo zaslugo zastran pripravljanja za tabor ima deželni uradnik g. E. Klavžar. ------ 367 ------ Tako se je končal velepomenljivi 18. dan oktobra 1868. leta in (ob 4!/Q uri) prvi tabor Slovencev goriških. Resolucije taborove, vse enoglasno sprejete, pojdejo po ustavni poti, kamor imajo iti. Naj se pa rešijo kakor hočejo, vtis, ki ga je tabor v srcih in spominu deležnikov zapustil, je neizbrisljiv, in dogodek ta sam na sebi in zlasti po okoliščinah, ktere so ga spremljale, ne glede na sklepe, je tako važen in impozanten, da bo svojo moč v mnogih ozirih gotovo krepko in zdatno izkazoval. Slovenski narod na Goriškem je dokazal določno in sijajno, kakor še nikoli poprej, daje, in da ve, daje, in prisilil vlado pa tudi najhujše nasprotnike svoje, da morajo vzeti na znanje to resnico, ter vsaj resno premišljevati zahtevanja Slovencev.