PROBLEM ZLOČINA V RUSKEM LEPOSLOVJU literarni, umetnostni izrabi problema zločina imamo znatno število strokovnih del. Literarni kritiki, filozofi-moralisti, psihiatri in pravniki, vsi so se zanimali zanj, vsak s svojega stališča. Omenim samo slikovito razpravo Georga Brandesa: «Umetniško oblikovanje zločina in kazni» ter dela uglednih kriminalistov: Enrica Ferrija «Zločin v umetnosti», Lombrosa «Zločinci v sodobnem romanu in drami», Sabbatinija «Zločini, zločinci in kazni v Dantejevi Božanstveni komediji». Lani je izšla Ericha Wulff ena knjiga «Sexualspiegel von Kunst und Verbrechen». Liszt je pisal o Levu Tolstem kot kriminalistu in Kohler je objavil znano delo o tipičnih zločincih v Shakespearejevih tragedijah. Tudi v ruščini imamo veliko sličnih spisov: dragocene VI. Solovjovove filozofske članke, dela kriminalistov Kiseljova, Konija, Goldenweiserja, psihiatrov Čiža, Oršanskega in mnogo drugih. Ni treba, mislim, govoriti o vzrokih, zaradi katerih se je lepa književnost od antičnih do današnjih časov vedno tako zanimala za problem zločina in kazni. «Usmiljenje in grozo» kot prvi učinek tragičnega je ugotovil že Aristotel in v novejši dobi zopet poudaril Schiller. Kot življenjski in duševni spopad ne nudi zločin samo zanimivega dejanja in snovi, temveč odkriva široke vidike za umetnostno ustvarjanje. To velja predvsem za nove oblike sodobne drame, oziroma psihološkega in eksperimentalnega romana, kjer nastopajo po Emila Zolaja besedah avtorji kot preiskovalni sodniki (les juges destruction des hommes et de leurs passions). Značilno je, da se zanimajo pisatelji za posamezne zločine in tako zvane kazensko kazuistiko. Schiller je prispeval predgovor k znani Pita-vaiovi zbirki kazenskih razprav ih Paul Bourget k zbirki «Causes criminelles et mondaines». Poleg tega poznamo v svetovni književnosti več pisateljev, ki jih je sodobna državnost smatrala za navadne ali politične zločince: stali so v neposrednih stikih z zločin- ALEKSANDER M A K L E C O V 5 65 skim svetom in so tudi bili kaznovani, kot Villon. Casanova, O. Wilde, Verlaine, Dostojevski j, Korolenko, Jakubovič-Meljšin i. dr. Nemara so še bolj pomembne vezi med umetniškim oblikovanjem in življenjem samim, dejansko izvršenimi zločini. Tako oblikuje Zolajev roman «La bete humaine» proces zakonske dvojice Tenayron, Stendhalov «Le rouge et le noir» proces Berte iz Bezan-9ona, in isto velja za Bourgetov «Le disciple», Goncourtovo «La fille Elisa», Tolstega «Vstajenje» in «Živi mrtvec». Seveda ni vsako zločinu namenjeno literarno delo zanimivo tudi za kriminalista. V tem oziru je brez vrednosti «pustolovska» in «detektivska» povest, pa naj bo to Wulpiusov «Rinaldo Rinaldini», Evg. Suejeve «Pariške skrivnosti», Vs. Krestovskega «Peterburški trušči» ali Nat. Pinkerton. Lahko se trdi na splošno, da je umetniška vrednost kateregakoli dela vedno istovetna z ono ožjo vrednostjo, ki jo nudi njegova vsebina za kriminalno psihologijo, sodnijsko psihiatrijo, etiologijo zločina, kazensko sociologijo in politiko. E. Ferri pravi, da «oplajata poezija in znanost na tem področju druga drugo». Ruski kriminalist vprašuje v isti zvezi: «Mar je znanost edina pot k istini? Mar je umetnik res tako oddaljen od znanstvenega raziskovalca?» Seveda se ozirata obe ti izjavi samo na pristno umetnost. Kriminalna snov, casus, pridobi edino v kovačnici resnično umetniškega ustvarjanja. Ta kratki pregled je namenjen problemu zločina v ruski novejši književnosti. Dela starejših, psevdoklasičnih dramatikov XVIII. stoletja, kot n. pr. Sumarokova, zdaj ne bi zanimala. Saj so morali takrat po duhoviti opazki VI. Solovjova, «tragični zlikovci na odru tragično jesti, piti, umirati». Vsestranski Puškinov duh se je seveda zanimal za problem zločina in kazni. V postavah Borisa Godunova, Salierija, Hermana iz «Pikove dame» in drugih nam nudi globoka opazovanja psihologije zločina. Zanimivo je, da je Merežkovskij upravičeno našel duševno sorodstvo med Hermanom in Razkolni-kovini v «Zločinu in kazni». Primerjaj njegovo delo «Lev Tolstoj in Dostojevskij», II. zv., del I., na str. 98. in 99.: «Kakor Razkolnikov in Julien Sorel v,Rdečem in črnem', posnema tudi Herman Napoleona. Naj je njegova notranjost še tako površno in rahlo podana, je vendar jasno, da to ni navaden zločinec, da je to globlji in skriv-nostnejši pojav... A iz smešnice, ki jo je slučajno izustil Puškin, so n e s 1 u č a j n o zrastle Gogoljeve ,Mrtve duše'; in tudi iz ,Pikove dame' je neslučajno nastal Dostojevskega .Zločin in kazen'. Puškin kakor da je mimogrede pokazal vrata v labirint. Dostojevskij pa je vstopil naravnost vanj in ni potem vse življenje več mogel priti ven. Vedno globlje se je spuščal v labirint, raziskaval, preizkušal, iskal, a ni našel izhoda.» Menda se nobena književnost ni zanimala za problem zločina in kazni tako, kakor ruska. To je tu pa tam osupnilo inozemske opazovalce. Tako beleži francoski diplomat Maurice Paleologue v znani knjigi «La Russie des Tsars pendant la grande guerre», da se zanimajo za to vprašanje vsi ruski romanisti (e'est un teme familier a tous les romanciers russes) in se vrši dejanje številnih odličnih ruskih književnih del v mračnem okviru ječe ali sibirskega prognanstva (dans le decor sinistre d'une maison de force on d'un penitencier siberien). Tudi sama duševnost ruskih zločincev se avtorju zdi popolnoma samostojen, za moraliste in sociologe, pravnike in zdravnike nadvse zanimiv svet. «Noben narod — piše M. Paleologue — ni podal tako globoke in razburljive slike notranjega boja, skrivnostne mešanice svobodne volje in ata-vizma, problema osebne odgovornosti in kazenske ugotovitve, kakor baš ruska književnost.» Tudi nemški raziskovalec Erich Wulffen poudarja na str.253. zgoraj omenjenega dela: «Dem Russen ist die Verstrickung in das Verbrechen etwas Schicksalmässiges, das ertragen werden muss. So spielt das Verbrechen als das Natürliche in den russischen Dichtungen eine ganz selbstverständliche Rolle. Überall in den Darstellungen stossen wir auf Verbrechen und Verbrecher.» Res se lahko spomnimo «Zapiskov iz Mrtvega doma», «Zločina in kazni», «Bratov Karamazovih», «Besov» in drugih spisov Dostojevskega. L. Tolstega «Vstajenje» je cela razprava o zločinu in kazni; o istem vprašanju govorijo tudi «Kreutzerjeva sonata», «Moč teme», «Živi mrtvec» in druga dela. Čehov se je za marsikoga nepričakovano napotil na otok Sahalin in spisal tehtno delo o ruskih prognancih. Za njim je ponovil isto «kralj ruskega podlistka > Doro-ševič. Jakubovič-Meljšin se v «Svetu zavrženih» znova spominja Dostojevskega in nam kaže isti «Mrtvi dom > v njegovem novem stanju. Gorkij in Kuprin nas vodita med potepuhe in izgubljene žene. Turgenjeva «Tropmanova usmrtitev» in «Povest o sedmih obešen-cih» L. Andrejeva sta zavzeli v svetovni književnosti prostor poleg V. Hugoja «Zadnjega dneva na smrt obsojenega». Ti bežni podatki nikakor ne izčrpajo nepreglednega gradiva, ki je nakopičeno v novejši ruski in danes tudi sovjetski književnosti. Podal bom samo najbistvenejše, predvsem ruske nacionalne posebnosti njenega razmerja do problema zločina. Pričeti hočem s primerjalnim gradivom. Dostojevskij pravi v «Zapiskih iz mrtvega doma»: «Naše ljudstvo kaznjencu nikoli ne očita še tako groznega zločina in mu vse odpusti radi prestane kazni in njegove nesreče sploh. Zato tudi imenuje ljudstvo po vsej Rusiji zločin — ,nesrečo* in zločince — ,nesrečneže'. To je globoko pomembno ime. Tem večji pomen ima, ker izvira iz nepreračunljivega nagona, slutnje.» Gogolj piše v «Izbranih mestih iz korespondence s prijatelji»: «Pri nas ni sovraštva do zločinca, a tudi ni donkihotskega zanosa, ki bi iz zločinca rad naredil junaka. Pri nas ne zbirajo njegovih podpisov in slik in ne prihajajo ga gledat radovedneži, kakor se to godi v prosvitljeni Evropi. To je vse pomembnejše razmerje, ki ne izvira iz želje, oprostiti zločinca.vsake krivde ali ga iztrgati pravici, nego temelji na potrebi, ojačiti mu obupanega duha, potolažiti ga, kakor tolažijo bratje drug drugega in kakor nam je Kristus za-povedal tolažiti drug drugega.» «Ti moj Bog!» — kliče znani verski mislec V. Rozanov — «saj moramo razumeti, da pomeni največjo nesrečo že zločin sam, da je to bolezen kakor jetika ali rak, bolezen b i o g r a f i j e, ki organsko uniči srečo posameznega človeka! Zločin sam že pomeni tudi kazen in zločinec je ta, ki je kaznovan. Vsi vemo. da sta zaostalost in idijotstvo samo nesreča, in nihče ne bo s šibami kaznoval zaostalosti. A prav tako bomo sčasoma uganili, da tudi ne sme biti s m o t r e n e i 11 sistematične kazni (ječ in sličnega v državni režiji).» Tudi Nietzsche piše o razmerju Dostojevskega do zločincev sledeče (Götzendämmerung): «Dostojevskij je živel med sibirskimi kaznjenci, samimi najtežjimi zločinci, ki se niso mogli več vrniti v javno življenje. In vendar so povsem drugače vplivali na avtorjevo globoko osebnost, kakor je sam pričakoval poprej. Zdelo se mu je nekako,da so ti ljudje na Ruskem še najboljši po svojih zmožnostih: .ungefähr als aus dem besten, härtesten und wertvollsten Holze geschnitzt, das auf Russischer Erde überhaupt wächst'.» (Cit. po Merežkovskem: L.Tolstoj in Dostojevskij, 3. izdaja, zv. II., del I.. str. 149.) Najbrž se je Nietsehe opiral na sledeče besede v «Zapiskih iz Mrtvega doma»: «...Koliko mladosti je po nepotrebnem pokopane v tem zidovju, koliko velikih moči je tu zaman poginilo! Le dajte, da vse povem po pravici: saj so bili t i 1 j u d j e — sami izredni ljudje. Saj so bili to nemara najmočnejši in najbolj nadarjeni ljudje med vsem našim ljudstvom. A vse te velike moči so poginile po nepotrebnem, nezakonito, za vselej.» Poskusil bom v nadaljnjem pokazati, da to povzdigovanje v nebesa ni v popolnem skladu z ono sliko obsojencev, ki jo nudi Dostojevskij sam v «Zapiskih iz Mrtvega doma» in tudi v svojih poznejših spisih, vštevši «Pisateljev dnevnik». Za sedaj bo dovolj, a ko omenim, da je bilo med sibirskimi obsojenci, kakor jih je opazoval Dostojevskij, preden se je odpravilo tlačanstvo. poleg pristnih nizkotnih zločincev tudi dokaj ljudi, katere uvršča sedanja znanost med tako zvane evolutivne (verske, politične i. dr.) zlo- čince. Poprej se moramo pomeniti o L. Tolstega spisih, predvsem o «Vstajenju», ker bi brez njih svojevrstno ume van je problema zločina in osebnosti zločinca po ruskih pisateljih ne bilo zadostno označeno. Kakor znano, je knez Nehljudov obiskaval Katjušo \1aslovo v ječi, se zavzemal tudi za druge kaznjence in je po Katju-šini krivični obsodbi, ki jo je deloma sam zakrivil, obsojenki sledil v Sibirijo. Prišel je tam v ozke stike s številnimi prognanci. naposled pa se je v njegovi duši izoblikovalo mučno vprašanje: «Zakaj so vtaknili toliko raznovrstnih ljudi v ječo, dočim so ostali drugi, tem docela slični ljudje še vedno na prostem? Morebiti, je mislil Nehljudov, mu odgovore knjige na to vprašanje. A tudi znanost mu je odgovarjala samo na tisočera zapletena in težavna vprašanja v zvezi s kazenskim zakonom, dočim je ono vprašanje, na katero je iskal odgovora, ostalo vedno neodgovorjeno.» Na temelju osebnega opazovanja in povpraševanja je naposled ustvaril Nehljudov lastno izvirno razdelitev; in sicer je razvrstil zločince v pet razredov: 1.) Žrtve sodnijskih zmot. 2.) Obsojeni za zločine, storjene v izrednih okoliščinah. Pod sličnimi razmerami bi najbrž zakrivili iste zločine tudi ljudje, ki so obsodili in kaznovali te prognance. 3.) Osebe, ki so izvršile po njih mnenju najnavadnejša in celo hvalevredna dejanja, medtem ko so jih smatrali za zločine obsojencem popolnoma tuji ljudje, ki so spisali postave. 4.) Ljudje, ki so jih uvrstili med zločince samo zaradi tega, ker so presegali povprečnega človeka (verski in politični zločinci). Naposled so 5.) to bili ljudje, napram katerim se je javnost sama pregrešila mnogo bolj, nego oni napram javnosti. V to skupino se štejejo zanemarjeni, zapuščeni, po stalnem trinoštvu in skušnjavah omamljeni ljudje. Četudi javnost napram njim ni ničesar zagrešila osebno, je vendar kriva pred njih starši in dedi. — Seveda je ta razdelitev, kakor tudi zgoraj omenjena ljudska sodba («nesrečneži» pri Dostojevskem) jako značilna za ruske nazore o zločinu. Vzporedimo Dostojevskega sodbo o prebivalcih Mrtvega doma z mnenjem Poljaka, političnega prognanca in sibirskega tovariša Dostojevskega, ki je o istih zločincih v Mrtvem domu venomer ponavljal eno in isto — «Je hais ces brigands!» Pri Gogolju pa smo čitali: «Ni sovraštva do zločinca». Še več: razen odsotnosti sovraštva je tu prisoten nagib, ki pripisuje krivdo razmeram, javnosti, zunanjim okoliščinam, ne pa zločincu osebno. To je nagnjenje, o katerem se je zasmehovalno izrazil neki francoski državni pravd-nik v govoru zoper odvetnike, ki bi radi oprostili slehernega obtoženca: «Tout le monde est coupable, exceptc le criminell» Tolstega «Vstajenje» res nudi gradivo, ki hoče govoriti v prilog onim zaključkom, h katerim je dospel Nehljudov. Tu srečamo žrtve sodnijske zmote: junakinjo romana Katjušo Maslovo, dozdevnega požigalca Menjšova i. dr. Tu imamo ljudi, ki so se pregrešili pod izjemnimi okoliščinami, kot na primer starko Korabljovo, ki je umorila soproga, ker je gnusno nadlegoval njeno hčerko. Tudi mlada, vesela in dobra Fedosja je poskušala zastrupiti svojega moža samo takoj po poroki, ki jo je morala skleniti s šestnajstimi leti. Pozneje je istega moža imela zelo rada: on ji je prostovoljno sledil v Sibirijo. Tu so ljudje, ki so krivi samo prestopkov zoper formalno, «po tujih ljudeh spisano postavo», kakor 40 tesarjev, ki niso pravočasno podaljšali svoje osebne izkaznice in so kot potepuhi romali v ječo. Tu so naposled «povprečnega človeka presegajoče osebnosti», ki so zasledovale v nasprotju s postavo lastne politične ali verske smotre. Med te zadnje «evolutivne» zločince moramo uvrstiti tudi Fedjo Protasova, Tolstega «Živega mrtveca», ki je po svoje, s ceno lastnega življenja, hotel rešiti spor med postavo in dejansko pravico. Toda poleg vseh teh ljudi nam podaja isto «Vstajenje» slikoviti podobi dejanskih krivcev: Jefimije Bočkove in Simona Kartinkina. nastavljencev «Mavri t a ni je», ki sta iz pohlepnosti zastrupila vinjenega trgovca Smel j kova. Tolstoj-umetnik ju podaja v vsej njuni pristnosti in pozabi na svoje pristranske teorije, dokler ju tolmači. To je zoprna in sebična dvojica. Krivično je obdolžila zločina Katjušo Maslovo, ni kazala nobenega kesa, nesramno je vztrajala pri svoji laži pred sodniki in se celo veselila obsodbe. Čim so razglasili, da mora Katjuša v Sibirijo, jo je takoj pričela Bočkova sramotiti vpričo vseh: «Kaj? Dobro si se oprala? Nič ti niso pomagale tvoje zvijače! Zdaj si le dobila, kar si zaslužila. V Sibiriji menda ne boš več tako gizdava!» Seveda lahko trdimo s stališča Nehljudova-Tolstega. da je javnost vendarle kriva vsaj «pred starši in pradedi» teh pohlepnih zastrupljevalcev. A javnosti vendar ne bo ustreženo s to trditvijo. Razen pristašev nauka o nenasprotovanju zlu ne bo nihče zahteval, naj ustavi država boj zoper gnusne in sebične zločince. Tudi «Zapiski iz Mrtvega doma» kažejo, da so romali v starih časih v Sibirijo poleg «socialnih izmečkov» tudi ljudje, ki so se sprli s postavo ne radi nizkotnih, temveč moralno vzvišenih nazorov: v boju za prosto prepričanje (verski prognanci) ali politično neodvisnost (Poljaki). Samo zato srečamo med mrkimi odurnimi zločinci tudi nedolžne sijajne značaje, ki učinkujejo kakor beli žarek v črni temi. Tako je vžival splošno neomejeno zaupanje sivolas, pohleven in krotek staroobrednik, verski mučenec. V istem «Mrtvem domu» so prav tako prikupijivi na primer kavkaški obsojenci: Nura in mladenič Alej. o katerem piše Dostojevskij: «Težko si je misliti, kako je mogel ohraniti ta deček v Sibiriji usmiljeno srce, svojo iskrenost, ne da bi bil postal sirov in pohujšan.» Nihče ne bo ugovarjal trditvi, da so bili v «Mrtvem domu» tudi ljudje, ki «V temi, zatohlosti in blatu, sred smradu so dosmrtne ječe sijali tiho kakor sveče.» (Georgij šengeli: «O teh ...») Pa vendar, ali je mogoče trditi, da so bili taki čisti ljudje odločilni za splošno sliko ruske težke ječe? Saj pravi Dostojevski j v «Mrtvem domu» na str. 21.: «Razen posameznih maloštevilnih izjem so bili zločinci sami mrki, zavistni, hudo ničemurni, bahaški ljudje in hudi formalisti... Večina je bila pokvarjena in grozno podla ... To je bil pekel, neprodirna tema.» Med svojimi tovariši v ječi beleži Dostojevskij niz «zagrizenih in mrkih, molčečih in zavistnih osebnosti, ki so postrani, sovražno gledali vsakega okrog sebe in ki so bili odločeni tako mrko gledati, molčati in sovražiti še dolga leta, vsa leta, ki so jim bila odmerjena do konca kazni». Prebivalci «Mrtvega doma» po večini niso kazali «niti sledu težkega premišljevanja o svojem zločinu... Kdo bi lahko trdil, da je pregledal globino teh izgubljenih duš in razbral v njih notranjosti, kar so skrivali pred vsem svetom? Menda bi bilo mogoče tekom tolikih let opaziti vsaj nekaj, zaslediti v teh srcih vsaj katerokoli potezo, ki bi pričala o notranjem razkroju, trpljenju. A tega ni bilo, res ni bilo.» (25.) Med zastopniki te zločinske dušev-nosti ostane v spominu pred vsem Korenev; «bil je dobesedno divja zver; če ste stali poleg njega in niste niti vedeli, kako mu je ime, ste vendar že kar nagonsko slutili, da se nahaja blizu vas pošastno bitje». Predvsem «se mi je zdela grozna njegova duševna otopelost. Meso je pri njem tako obvladovalo vse duševne lastnosti, da ste na prvi pogled spoznali po njegovem obrazu: tu je ostalo samo divje hrepenenje po poltenem uživanju, pohotnost, mesenost.» Enako izrazit je tudi drug zločinec, kaznovan radi odurno podlega ova-duštva: «A—v je bil samo kos mesa z zobmi, trebuhom in neumornim hrepenenjem po najsirovejših, najbolj živinskih užitkih. Samo da bi ustregel le najmanjšemu in najbolj muhastemu izmed teh poželenj, je bil zmožen mirne vesti umoriti, zaklati, kratkomalo storiti karkoli, da je le bilo mogoče skriti lastne sledove... Dodati je še, da je bil pameten, zvit, lepe zunanjosti, celo nekoliko izobražen, nadarjen. Ne, še požar, kuga in lakota bi bile manj nevarne za javnost kakor ta človek.» (105.) Te besede so tem bolj pomembne, ker jih je zapisal Dostojevskij. veliki poznavalec človeške duše, ki ume predočiti njene najbolj skrite kotičke. Ne smemo pozabiti, da je iskal pisatelj pri vsakem zločincu človeške poteze. Kljub temu nam je podal tudi sliko človeške zveri, «kamenitega srca», ki je po Puškinu «doživelo vse stopnje grozodejstev». Kako naj torej tolmačimo čudno rusko stališče napram zločincu-«nesrečnežu»? To izvira najbrž iz nepreračunljive, tekom stoletij oblikovane nacionalne duševnosti, katere oceno podaja, kakor bomo videli, Dostojevskij v svojem «Pisateljevem dnevniku». Njene zgodovinske vzroke lahko iščemo v nezadostno razviti pravni zavesti, ki utegne biti posledica dolge podjarmljenosti osebnosti po državi. Kazen se je ljudstvo navadilo smatrati kot elementaren pojav, pred katerim ni nihče varen. Zato svetuje pregovor: «Ot sumy da ot tjurjmy ne otrekajsja.» (Nihče naj ne misli, da je varen pred ječo ali beraško torbo.) Poudariti moram še neko bistveno podrobnost. Lahko odklanjamo Lombrosovo primitivno, enostransko naturalistično teorijo in predvsem njegov nauk o rojenih zločincih kot posebni species generis humani. Vendar pa ne moremo ugovarjati pravilnosti naslednje, po pristaših antropološke šole in predvsem po Lombrosovem nasledniku, Enricu Ferriju, ugotovljene trditve. Prečesto gradimo svojo sodbo o drugi osebnosti na temelju, čuvstvenosti in miselnosti, ki je lastna nam in našim najbližjim. Tako osebno oblikovanje je posebno odločilno za ocene, ki jih pripisujejo ljudje z visoko moralno zavestjo resničnim zločincem. Ta pogrešek vpliva na slike zločincev tudi pri tako čudovito bistrookih umetnikih, kakršen je Lev Tolstoj, ne da bi govorili na primer o Viktorju Hugoju. Popolno nasprotje takega osebnega upodabljanja je odločno in neizprosno obsojanje zločinca, ko se mu odrekajo vsakršne človeške lastnosti, in se v nasprotju ž njim, zaznamovanim in izgubljenim, povzdiguje lastna neomadeževana osebnost. Največja zasluga Dostojevskega je baš v tem, da ni zašel v prvo osebno napako in ni tudi nikoli pozabil, da je zločinec še vedno človek. To ni samo moralna zasluga. Dostojevskij ni postal samo zagovornik «ponižanih in razžaljenih». To je tudi dokaz njegove visoke umetniške zmožnosti, izredne lastnosti, včutiti se v tujo dušo. Odtod izvira življenjska resničnost pisateljevih del in njegova čudovita, brez-primerna analiza vseh gibanj zločinske duše, katerih vsota ustvarja zločinski namen. Zato so enoglasno priznali mednarodni izvedenci ogromen pomen Dostojevskega za kriminalno psihologijo. Kakor je angleški humanist John Howard kot svoje življenjsko delo javnosti prvič predočil grozovito stanje ječ, tako je veliki ruski pisatelj dobro poznal zločinsko dušo. V nasprotju z Levom Tolstim je Dostojevskij zločince prvi vsemu svetu razkril iz osebnih stikov: saj je bil obsojen na vešala in je po pomiloščenju prišel v sibirsko ječo. Tem pomembnejša je globoka utemeljitev osebne odgovornosti in po državi izvršene kazni, kakor nam jo nudi v «Pisateljevem dnevniku». Dostojevski j nikoli ni delil nazorov, svoječasno priljubljenih tudi pri ruski javnosti, glasom katerih je postal človek zločinec izključno pod vplivom svoje okolice, socialnih razmer. Tako se spominja besed, katere je slišal od znanega ruskega kritika Vis. Be-linskega: «Pa veste vi, da ne gre človeku naštevati njegovih grehov, ga obteževati z grehi in nastavljenimi osebami. Saj je naša javnost tako podlo urejena, da ne more nihče shajati brez zločina, če ga ekonomski vzroki pahnejo vanj. Zatorej je kruto in bedasto, zahtevati od posameznika to, česar tudi pri najboljši volji ne bi mogel izpolniti, ker nasprotuje ta zahteva naravnim zakonom.» V «Dnevniku» ponovno ogorčeno ugovarja Dostojevskij pretiranemu fatalističnemu determi-nizmu, ki z vplivom okolice tolmači in celo opravičuje vsak zločin. S tega stališča, izvaja pisatelj, «je javnost slaba, zatorej smo slabi tudi mi. A mi smo imoviti, ne poznamo pomanjkanja. Mi smo se zgolj slučajno ognili onemu, ob kar ste trčili vi. Če bi mi sami zašli v tako nasprotje, bi tudi mi storili isto ko vi. Kdo je kriv? Okoliščine so krive. Torej je vsega kriv samo podli ustroj naše okolice, zločinov pa sploh ni.» Slično miselnost označuje Dostojevskij kot sofistično. — Ljudstvo ne zanika, da obstoje zločini in tudi ve, da je zločinec kriv. A ljudstvo ve, da je tudi samo krivo z vsakim zločincem vred. Če si dela očitke, dokazuje s tem tudi, da ne veruje v «okolico». Napori, delo in borba — to so sredstva, s katerimi se preoblikuje okolica ... Napredujmo, kolikor se da, postanimo boljši, potem se izboljša tudi okolica. Samo to je smisel skrite, neizgovor-jene,a močno občutene trditve ruskega ljudstva o nesreči zločinca... Najsi pravi ljudstvo zločincu «nesrečnež», ga zavoljo tega nikoli ne neha smatrati za zločinca! Ni si mogoče izmisliti večje nesreče, kakor če bi se postavilo ljudstvo samo na stališče zločinca in mu odgovorilo: «Ne, ni kriv, ker ,zločinov* sploh ni.» Torej je Dostojevskij v vseh svojih umetnostnih in filozofsko-publicističnih spisih globoko nasproten nazorom, ki skušajo odpraviti načelo osebne odgovornosti zase in za zunanji svet ter nadomestiti problem osebnega notranjega izpopolnjevanja s problemom zunanjega javnega ustroja. (Tako označbo je ustvaril ruski financist in ekonomist P. Struve v «Kritičeskem opytu o socializmu».) Prav tako nasprotuje Dostojevskij onemu poenostavljenemu pojmovanju zločina, kakršno zagovarja Puščavnik, junak istoimenskega povojnega dela Gorkega. Ta puščavnik izvaja: «...Vse postave, vsaka povelja, vsi uradni spisi — vse to je sama sleparija. Nič tega ni treba: naj živi vsak, kakor se mu hoče ... — In tatovi? — O, Čudak ti! odkod pa bodo tatovi, če ne bodo mogli ničesar krasti? Kaj naj bi ukradli meni? Če nimam ničesar odveč, potem ne more biti zavisti, pohlepnosti pa tudi ne ... Odkod bi se potem rodili tatovi? Samo tam imajo tatove, kjer je vsega preveč. Tat zagleda to ali ono, pa si misli: — Oho, kakšen plen! — No, potem seveda mora karkoli suniti!» Izmed vseh ruskih pisateljev je Dostojevskij najbolj razumel, da ponovimo njegove lastne besede v «Podrasliču», da «menda zločina ni mogoče umevati s pomočjo nekega določenega, vnaprej pripravljenega stališča in je njegova filozofija nekoliko težavnejša, kakor se misli». ^ Do kakšnih zaključkov smo torej dospeli? Ni dvoma, da nudi ruska književnost bogato, izredno dragoceno gradivo za umetnostno oblikovanje problema zločina in zločinske duševnosti. V tem oziru prednjači seveda Dostojevskij, ki je tudi podal najbolj prepričevalno razlago odnosa ruskega ljudstva do tega problema. Enostransko pojmovanje zločina, želja oprati zločinca, ki jo kažejo drugi ugledni ruski pisatelji, zrcali mišljenje, ki prevladuje pri ruskem razumništvu. Ruska javnost je premalo cenila tvorno vlogo pravne misli in varstva pravnega reda. Zločinca je smatrala predvsem za žrtev socialnega in državnega ustroja. Premalo je upoštevala prekrasno misel filozofa Vladimirja Solov-jova, glasom katere «država oblastno zajezuje maščevalne nagone množice, a se nikoli ne bo odrekla dolžnosti, ki ji jo narekuje človekoljubje — zoperstavljati se zločinom». DOGODEK V MESTU GOGI (Igra v dveh dejanjih) SLAVO GRUM Llana obstoji in gleda izgubljeno predse, potem z odločnim vzponom stopi po sobi. Zbira kose oblačil, počasi in malomarno, kot bi hotela samo sebe prevarati, da se ničesar ne boji. kmalu pa postanejo njene kretnje hlastnejše, predmeti ji padajo iz rok: obvisi z očmi zopet na vratih. Strga raz sebe vrhnjo obleko, odene jutranjko, se z bežečo roko liči pred ogledalom. Naenkrat — ne more več, ne more — vse moči jo zapustijo — oči, oči na vratih — s hrbtom se umika proti steni, obvisi končno ob njej kol pribita. Čaka z raztrganimi očmi. Nobenega znaka ni, nikakega šuma čuti, vendar natanko ve, da bo nekdo prišel, da se bo vsak hip pojavil. Neznosne minute čakanja. Komi Prel i h. Ne da bi potrkal, se potisne počasi v isobo in o zadregi smehlja. Starejši človek, zanikrno oblečen. Hana negibno križana na steno, morebiti sedaj nekoliko sproščena, ker je že tu, ker je že nastopilo in je konec neznosnemu stan ju. Prelih obstane na vratih, se smehlja, se prestopi. V zadregi zopet obstane in se smehlja. Prelih (ki mu končno le postane mučno od molka): Klanjam se, klanjam, gospodična! Molk. Prelih: Ti ljubi Bog — saj sva vendar prijatelja — saj — (Čaka njene besede.) Oprostite pač, toda kako morem drugače, iz-ogibljete se me. Dva dni ste že doma. pa nisva še izpregovorila besede. (Zopet čaka, potem brez manir primakne stol in sede. Zamahne malomarno z roko:) Kaj boste! Prvega dekle ne pozabi nikoli! liana (hoče izreči ugovor, toda — obraz ji posinji, brezmočna otepa z rokami po zraku; jezik ji ne služi, izobliči le nesmiselne zvoke): Ne — ne — (Prodirljiv krik:) Ni res! To ne s m e biti res! Prelih (skomigne z rameni): Pravijo tako. Hana (se samo zdrzne, kot bi ji bil prizadejal bolečino). Prelih (vidi, da se je s svojo pojavo preko pričakovanja uveljavil, postane sirov, ukazuje): Pridite bliže! H a n a (kot v katalepsiji odtrga korak od tal, se mu bliža z rokami pred seboj v brezupni zaščiti). Prelih: In pozdravite me! Dober večer! Hana (odpre usta, izgovori sprva prazno, potem): Večer! Prelih: Me imate še radi? Hana (se mesto odgovora zgrudi na kolena in stisne z licem k njegovim nogam). Prelih (postane pijan, glas mu zahriplje): Ali imate še tako sladke roke — tako sladke ročice ste imeli nekdaj! liana dvigne tresoče roke, kot darujočo čašo mu jih nese k ustom, Prelih se pogoltno zaje vanje; z jemajočimi, slizkimi prsti se polašča njenega telesa, jo poljubu je, ona mu obvisi v rokah kot neživ lik. Vedno nebrzdane je se je polašča, zahrope, dvigne jo kvišku, da bi jo nesel na postelj — Pred tem groznim se v liani vzpne nenadna moč, iztrga se mu z objema, plane k zvoncu — Prelih jo zajame, stisne za roko. Hana: Ne, ne, ne — tega ne — nikdar več — bojte se — bojte se — zakričim — pozvonim — Tereza —! Prelih: Prvi se ne pozabi nikoli! liana: Ni res, ni res — oče — takoj jutri mu povem — danes, samo še danes naj bo srečen — tako se je veselil — samo danes še naj ne ve! Prelih (se je zopet sirovo polasti, da bi jo odnesel na postelj): Potem bodi še danes poslednjič moja! Jutri naj vzame ves svet vrag! Jo rine k postelji, ona teži v obrambi le k zvoncu, ga slednjič doseže in pozvoni. Prelih opazi šele sedaj, da je v strasti glupo izpregledal njeno namero in je vse izgubljeno. Jo popusti. Prelih: Pa pozneje — danes samo še poslednjič! (Potiho, toda odločno in prodirljivo zroč vanjo:) Ko se bom spodaj odstranil od plesa, vam bo postalo slabo — nemudoma boste prišli za menoj — sobo tukaj odprto — čakal vas bom! Ukrenite, da naju nihče ne bo motil! Čim izusti poslednje besede, na vratih T ere z a. Zloooljna zaradi navzočnosti Preliha. Prelih (je v hipu zopet hlapec; s potuhnjeno uslužnostjo klanjajoč se Hani, na ustih večni smehljaj iz trgovine): Klanjam se. klanjam, gospodična! (Proti Terezi:) Doli, namreč v mestu — prišlo mi je na uho — neko presenečenje se snuje gospodični, podoknica tako rekoč vrnivšemu se domačemu dekletu. Prišel sem povedat, da bo blagorodna gospodična pripravljena. Te reza (ji ni všeč, da je ta človek tu): No, le pojdite sedaj, saj vidite, da gospodična ne utegne. Obleči se ji je treba. Prelih (se klanjajoč potuli). Te reza (ko izgine): Kaj počne tu ta človek? — Ne vem, zakaj, že od nekdaj ga težko gledam v hiši. Ha na: Strašno vsiljiv je. Prišel je pravit o nekaki podoknici. Te reza: Nič napačnega prav za prav ne naredi, toda že večkrat sem svetovala gospodu, naj ga odpusti. H a n a: Prikupil bi se nemara rad s svojo novico. Te rez a: Prav praviti je treba take stvari! Ne more pustiti človeku veselja, če ga hočejo presenetiti! H a n a: Nisem se ga vedela drugače odkrižati, ko da sem pozvonila. Te reza: Da, vidim, da še niste oblečeni. Toda sedaj pa le pohitite, Hana, čas bo že! Mnogo jih je že dospelo. Baron se je pripeljal s parom — da ga vidite! (Se smeje.) V gumbnici tako rožo kot solnčnico in — saj človek ne bi verjel — pijan mora biti. Večkrat sem sicer že cula, da ni nikdar trezen, toda da se bo upal tak tudi v goste —! Le podvizajte se, Hanica, potem pa pozvonite. — Ali ste prišili rožo, da vam med plesom ne bo padala stran? — Oče je tako vesel. Od smrti sem ga že nisem videla v takem razpoloženju. (Odide.) liana se šele zdaj oddahne. Zajame obraz, bega po sobi. Sede nato pred ogledalo, se jame lepotiti. Grbavec Teobald tam preko v hiši se zgane iz svojega miru, naredi luč. Stopi nekajkrat po sobi gori in doli, potem sede in vzame knjigo v roke. Jo čez hip odloži, se postavi sredi sobe in prične krasnosloviti neko mesto iz Ibsenovih «Strahov». Grbavec: «Mirno se jim lahko verjame na besedo. Pogosto so prvovrstni strokovnjaki! (Se prime za glavo.) O — da se to lepo, to veliko svobodno življenje tam zunaj — da se mora tako skruniti!» (Mu ne ugaja, ponovi:) «O — da se to lepo, to veliko svobodno življenje tam zunaj — da se mora--» Ne gre še, ne gre! (Onejevoljen sede nazaj, takoj pa zopet vstane in nadaljuje:) «Prav imaš, mati. Škoduje mi. Vidiš, to je tista prokleta utrujenost! Pred kosilom napravim še majhen izprehod. Oprostite, gospod p&stor, ne morete se vživeti v to, toda premagalo me je zopet enkrat.» (Ni še zadovoljen, se z vzdihom sesede. Začne klicati gospodinjo preko vrat:) Gospa Prestopil, gospa Prestopil! Gospa (ki biva zadaj za steno, tako da je njena soba nevidna): Kaj je, gospod Teobald? Grbavec: Gospa, je li res — ali je bil res tisti igralec ravno tako bolan kot jaz? Gospa: Res, res* gospod Teobald, baš tako je imel slab hrbet. Grbavec: Kako se je pa pisal? Gospa: Pisal? Tega se pa ne bom spomnila. (Se pokaže na vratih.) Tintiretti, Pitiretti, tako nekako. Italijani se pišejo vsi zelo slično. Grbavec (samo prikima, molči). Gospa (ko Teobald molči): Kruh moram še zamesiti. (Odide.) Grbavec (hoče citati, pa mu prejšnja misel ne gre iz glave): Kdaj ste ga pa videli, gospa? Gospa/izza stene): Kdaj? Oj, že dolgo je tega. V Trstu, ko sem bila za kuharico. Nezaslišano lepo so igrali, vse je bilo v lučih. On je igral najbolje, metodičen je bil. Nekako pošast je predstavljal, ali pa je bil zli duh. Kamor je prišel, so se potem ljudje mnogo grabili za srce in jokali. Grbavec (naenkrat ves uničen): Gospa — tisti igralec je ime! potvorjeno grbo. Narejeno je imel iz papirja. Gospa (čutiti je, kako ji ugovor vzame besedo, ker na to možnost najbrže še ni nikdar potnislila, grbavcu pa bi rada storila dobro): Ne. ne — ne, ne, vprašala sem vratarja. (Zopet na vratih, dopovedujoč s skrbno vnemo») Ko sem šla po predstavi ven — saj veste, kako stoje pri vratih in se klanjajo, samo zaradi tega imajo nastavljene, da voščijo lahko noč — enega teh sem vprašala. Pa je dejal, da ima pristno. Od rojstva da jo ima. Grbavec (ji ne verjame, molči; potem): Ali jo imam tudi jaz od rojstva? C o s p a: Ne, vam je dolgo teklo iz hrbta, vi imate od tega. Grbavec: Pa kaj vendar je počela mati z menoj? Ali me je zanemarila? — O Bog, o Bog. o Bog! (Niha s telesom sem in tja.) Gospa: Ste hudi nanjo? Ne smete, ne smete, Teobald. Sam Bog ve. kaj je bilo nad njo! Ne pristoja nam sodba. Grbavec: Kölnern jo, kolnem — in — ne. kaj bi dal, da bi poznal revo! Jaz bi jo pestoval na kolenih! (J os p a: Bog ve, kako se ji je izpridilo življenje, ubogi, vsakemu se izpridi kako. Grbavec: Vsakemu? (Dvigne vprašujoč glavo, potem jo pritrjevaje povesi.) Da, vsakemu. Človek se uči. ima talente, vsi gledajo nanj, ko pa bi imel pričeti — (Potihne z glasom:) Ali se tudi vi kedaj sestrašite sredi noči, da so vsi pobegnili in vas pustili samo? Da boste zjutraj stopili k oknu in ne bo nikogar več? Gospa: Ti moj ubogi fant, ti moj ubogi! (Ga pokriia.) Samo še malo potrpite, le kruh moram še zamesiti, takoj pridem potem k vam in bova igrala. (Z vzdihom o kleti in mirna žena nad njim. Poslušajoči se živahno razgovarjajo, toda njih glasov zaradi hrupne godbe ni čuti. Muzika onemi. BiriČ Kaps se odhrka — po vsem videzu na-mer ja govoranco. Klikot se sestraši, ni prisodil biriču take neokus-nosti, grabi ga za roke in šepeta je obupno roti, naj bo tiho. H a n a (ko godba preneha, v otroški radosti): Kdo neki so veseli godci? Te re za: Ni videti, stisnili so se čisto pod kap. Toda saj vsak pozna našo godbo: oče Kvirin. birič Kaps — tisti dolgi. suhi. saj ga imate še gotovo v spominu, ki publicira na trgu — pa Klikot, pisar — tudi pesmi zlaga — tam, v pristreŠju nasproff ima okno; niste še čuli na noč njegove piščali? Borba pod kapom ne izda nič, Kaps stopi na podstavek kande-labra, zaman ga vleče Klikot za škrice. Kaps (zakrili z rokami, da malone dregne v svetiljko, izpregovori s turobnim, patetičnim glasom): Gospodična! Klikot a je silno sram; ko Kaps odpre usta, prestrašen odskoči pod balkon, da ga skrije oster rob sence. Kap s> Gospodična! Tu doli — tu doli družba meščanov, v katerih ljubljeno mesto ste se izvolili vrniti, ter vas pozdravlja. Pozdravlja vas in kliče gromki: živijo, živijo, živijo! Kvirinu, ki dobro ve, da ga bo Kaps polomil, dela prizor neizrekljiv gaudium; vzdržal se je vsakega posredovanja, dokler je bil Klikot prisoten, sedaj pa biriča hinavsko vzpodbuja. In kakor bi čakal dogovorjenega znamenja, indijansko zatuli ž njim «živijo». Se naredi neumnega in hoče zatuliti še četrtič, pa mu birič žalosten zatisne usta in zmaje z glavo nad norčavo eksistenco. Kaps: Naš namen, gospica, pa je še drug, še druga lue nas je dovedla pod vaše okno; tu doli med nami — (Klikol pod balkonom umira od sramu) — se nahaja neka oseba, tamle pod kapom stoji neka oseba ter si pritiska roko na srce. On je še željneje čakal vaše vrnitve, še mnogo gorečnejše, kot vsi mi ostali: je to naš najodličnejši someščan, gospod Aloisius Desi-derius Klikot, uradnik in pisatelj, naš Željko, dika in ponos našega mesta. V nešteto pesmih je že poveličal vaše ime in s tem tudi ime našega mesta. Poznam sicer njegovo skromnost in nevsiljivost, u ver jen sem, da bi se zadovoljil tudi s tem, da bi vas vse življenje opeval jadni neznanec, toda ali ne bi bilo greh — vprašamo se, gospoda, ob tej sveti tihotni uri — ali ne bi bilo greh, da bi šli mimo tega bisera in ga ne spoznali? Ni li na nas, njegovih sodobnikih, da vas opozorimo na skromnega, tihega tvorca? Gospodična! Danes večer v veselem rajanju, v objemih čestitih gospodov in plesalcev, spomnite se kedaj tudi medle lučke v nekem podstrešju, lučke, pod katero sloni naš pisatelj in si utira s čela nesmrtne misli, Bog ga živi, še na lepšo srečo, klanjam se! (Odstopi s podstavka, se zanosno približa Klikotu pod balkonom:) Kaj porečeš sedaj? Klikot (globoko užaljen): lega ti ne pozabim nikoli! (Ves zlomljen odide v hišo, se zaleze v svoj kot.) Kaps, ki hoče vedno storiti dobro, pa ga vselej polomi, obstoji z nesrečnimi rokami. Kvirin pricaplja za njim. Se gledata. Te reza (stisne Hano k sebi): O ti presrečna! Baroni, pesniki, vse na kolenih — voli! H a n a: Všeč mi je. Kar rada bi poznala tega pisatelja. Te reza (ima šele sedaj časa za njeno obleko): Krasno, sijajno! (Popravlja gube na obleki.) Le roža morebiti za spoznanje prenizko in — no, saj nisem tako staroverska, ampak za kak prst bi bilo krilo lahko daljše. — Hajdiva sedaj, baron se je že priklonil pred Jožetom in celo pred stensko uro. (Jo potisne pred seboj iz sobe, ugasne luč.) Sestri na balkonu odmakneta glavi, živahno šepetata; ugasne i njuna luč. Tudi gospodinja pri grbavcu odhiti zopet nazaj k svojemu opravilu ter ga pusti samega, ki se kmalu začita. Klikot v svoji sobi v temi. Kvirin (sta se z biričem dosedaj nemo gledala): Polomil si ga! Kaps (ga nesrečen gleda). Kvirin: Hudičevo si ga polomil! Tvoj nesrečni gobec! K a p s (ga gleda). K vir in: Vidiš, on jo revsno ljubi. Ti ne razumeš tega, še nikdar nisi imel ženske v rokah. (Oponaša njegov zanosili govor:) Ho -ho-ho, holaho, holadrijö! Ampak čast, komur čast, gobec imaš! Kako narediš to? (Odpira svoja usta in udarja ž njimi skupaj kot z zaklopko, da bi potuhtal tajno tehnike njegovega govora: prime potem Kapsa za čeljust in mu z odpiranjem in zapiranjem preizkuša njeno funkcijo. Kaps tragično stoji pred njim. mu da vse početi s seboj kot otrok in verjame, da ga burkež res občuduje. Obstane z odprtimi usti, kot mu jih pusti Kvirin.) Sam Bog ve, kaj bo sedaj! Kaj, če se obesi? Da, povsem možno je to, njemu se hudičevo naglo stori vse inako. Njegove smrti si lahko kriv! Morilec, ubijalec! Veš. on jo silno ljubi. Meni je zaupal, da ji piše skoro vsak dan; pismo lepo zalepi, ne odpošl je pa ga nikdar, temveč položi v neko skrinjico. Že cel kup jih ima nahranjenih. In ona mu tudi odpisuje, se pravi, napiše si vestno tudi njene odgovore sam, in ta pisma hrani zopet v drugi ša-i ulji. O, zelo živahno dopisovanje imata, strastna ljubezen je! Ti pa prideš s svojim gobcem — hov, hov — ne maral bi biti danes v tvoji koži! Z vso gotovostjo se konča! (Stopi h Kapsu. mu zaklopi še vedno odprta usta in ga potegne s seboj.) Le pojdiva sedaj, 011 se gori obeša! Kaps (preplašen odskoči): Pa — tega vendar ne smeva dopustiti! Kvirin: Hajdiva, hajdiva, opravila sva! Če človek hoče storiti smrt. ga nikar ne moti! Pravico ima vsaj do tega! Kaps se da napol mrtev vleči ž njim, izgineta. G a p i t (ki se je ves čas bedno stiskal k lutki in drgetal, naenkrat dvigne glavo, pozorno posluša halucinirani šum v stropu nad seboj): Čuješ. čuješ. kakor včeraj — prokleta babnica! Že del j časa jo imam na sumu, da jim gre na roko. Slišiš, verjameš sedaj? (Bobna s prsti po mizi, posnemajoč Morsejeve znake, ki jih halucinira preko stropa.) Kaj le pomeni, kaj le pomeni to? Dobiti moram Morsejevo abecedo. Gizela, Gizela, nikakega dvoma ni več, vse se ujema. Danes, danes — (glas mu zadavi groza) — je šef, idoč davi skozi moj kabinet, spustil sredi sobe predme na tla kos vrvice. Namignil mi je s tem, da — da-- (Dahne z glasom, zaželim od groze:) Obesiti se moram! (Udari s čelom ob mizo.) Saj bi se, saj bi se, toda ne privoščim tem hudičem dogodka, vse mesto samo preži in čaka. kdaj se kaj dogodi, katera žrtev bo padla prva. In vse drži s to bando, vse mesto je v dogovoru. Tudi zate že vejo, z vso gotovostjo morajo vedeti, ves kiosk pred uradom je prelepljen z lepaki: Žvečite gumi? Le naj se norčujejo, le naj se. hudiči, speljem jih, še jutri kupim vozni listek — o, ne podam se še. ne podam se! Me svariš? Ni treba, ni treba, tu pri mizi lahko vse govorim, tu ne čujejo, le tam od postelje imajo speljano. Jutri, da. jutri kupim gotovo! Toda vzameva samo do Peknega. da jim zmešava sled: v Peknem izstopiva in nadaljujeva vožnjo šele z drugim, tretjim vlakom. O. še bova imela življenje, Gizela, še ga bova imela, povsem na novo začneva živeti tam zunaj! Samo spati ne smem. samo spati ne, če ležem v posteljo, me takoj ujamejo na val in slizajo, in vsi moji načrti razkrinkani. Vse sem že pretaknil tam okrog postelje, pa ne najdem ničesar, toda nekje v lesu. v steni — sam vrag vedi kje — nekje morajo imeti antenor! Tam vse čujejo. drugod po sobi pa ne. Včeraj, dokler sem bedel tu za mizo, je bilo dobro, ko sem pa legel: «Sedaj leže, ne zdrži več. truden je — Bog, kako se je mučil, da bi izdržal za mizo! Kupil bo vozni listek, pobegniti hoče. čez mejo misli. Nikar se ne potvarjajte — sedaj ste se okrenili v postelji, sedaj si mašite ušesa — to je slizanje, najnovejša iznajdba, izsesavanje misli — antenor. val C 42!» — Danes ne smem spat v posteljo, ne smem. bediva. Gizela. pij! Pijva. pijva, na novo, svetlonovo življenje! Nekod o njegovi bližini, prav pri njem, grozen, v mozeg segajoč smeh — halucinirani glas antenor ja. Zmagoslaven, divje zanosen hohot. Gapit, kol bi ga oplazil z bičem, se prihulji k mizi. Halucinirani glas (kot iz radijskega zvočnika): Danes ne smem spat v posteljo, ne smem, bediva, Gizela, pij! Pijva, pijva. na novo, svetlonovo življenje! Slizanje, najnovejša iznajdba, izsesavanje misli — antenor, val C 42! Tišina, mrtvaška tišina. Čez čas — dolge sekunde davečega molka — Gapit okrene obličje — obličje spačeno v belo grozo. Gapit (šepne): Sedaj tudi že tu — povsod so! Zastor. ,. v (Dalje prin.) ZUNAJ SLIŠIM VETER IHTET1 ANTON O C V IR K Zunaj slišim veter ihteti. Kot luč na zapuščenih grobovih dni spomin je moral v meni zagoreti in dež neslišen ur otožnih nanj deži. Ne vem, ali je pesem človeka na poti, ali je v vetru pridušen odmev, 6* 83 ali je zaplahutal ptič v samoti in od molka neprodirne teme zledenel? Poslušam vase, da bi spoznal, ali v meni tako tajno poje? Vonj tvojih rok me je vsega obdal. Trpim od neznane skrivnosti tvoje. Korake slišim, ki odmevajo skozi noč. Ti greš, ti brez imena, ki te vse ure kličem V sebi čutim brstenja tajno moč in oči daljnih pogled nepremičen. Čakam. — Iz tišine vame blazni obup. Tesno je in nikogar ni pred vrati. V vodah noči je utonil zadnji up. Premišljam, kako veter ne more spati. EKSTAZA ANTON O C V I R K Ne vemo, kaj čaka nas onkraj večera. Le v slutnji odstre se najvišja lepota. Tam človek pred svojo skrivnostjo umira in vanj veje večnosti zadnja tihota. Ste videli prsi do dna od ljubezni prežgane? V njih srca so solnca ognjena in zdi se, da tonejo v čudni bolezni, ki je v hrepenenjih iz sanj brez imena. O, vemo, kaj čaka nas onkraj večera, ki duše presijal nam bo z zarjo pretajno. da bomo kot vrelec, ki iz sebe izvira in v sebi ujel je drhtenje prebajno. DITIRAMB ANTON OCVIRK Tiho nebo. Daleč nekje V vetru nocoj kot sredi sanj moti nekdo rože gore molka opoj. polne molčanj. In plahut ptic Kdo si skrivnost je vztrepetal. moje poti? Večnosti klic Kdo si bridkost noč je razklal. črnih noči? Slišim odmev Nihče ne ve pesmi iz samot. za tvoj lesket, v sebi odpcv Zvezde molče daljnih tihot. v vetra šepet. NOVO MESTO MIRAN J A R C II. oneertna prireditev v korist Rdečemu križu se je končala. Med x\.zadnjimi se je vračal Danijel Bohorič, ki se mu je pridružil pisarniški uradnik Pavel Kamin, podnajemnik v isti hiši, kjer je stanoval Bohorič. Bila je čudno tiha decembrska noč. Mrzla mesečina. ki je pronicala skozi oblake, je izsevala samoto na zasenčeno ozko ulico, v kateri so se kakor v tesni izgubili poslednji koraki razhajajočih se. «Hišni ključ sem pozabil doma», je spregovoril Kamin. «Tedaj greva pa skupaj», mu je kratko odgovoril Bohorič, ki si prav zdaj ni želel nobenega spremstva, najmanj pa družbe kakega Kamina, do katerega se mu je vsakokrat, kadar sta se srečala na stopnicah, vzbudil podzavesten odpor in bojazen, kot proti nečemu prav grdemu. To pa ne morda edino zato, ker je bil Kamin po svoji postavi majhen in grbast — prava nakaza, marveč ker je iz njegovih drobnih, sivih oči sikala neka prav posebno hudobna lokavost. ki se je še bolj odurno izražala iz njegovega nenaravnega, cvilečega. tankega glasu. «Da. seveda greva skupaj,» se je Kamin zveselil, «kako je prav. da sva se našla. Ne samo zaradi ključa. Zaradi ključev sem doživel že mnogo srečanj. Veliko vem povedati. Vsak dan se srečava. Soseda sva si tako rekoč. Dobro je, če ima človek prijaznega soseda.» Besede so se mu kar izcejale. Stopila sta na Glavni trg, kjer ni bilo nobenega človeka več. «Ta koncert mi je razburil živce,» je Kamin nadaljeval, «kar preklalo me je. Nikogar ni tako zadelo kakor mene. Ste videli vso to malomeščansko družbo? Drug drugega so gledali. Samo gledali so se, ničesar niso slišali. Toliko je v teh stisnjenih ljudeh sovraštva in zavisti, da še umreti ne morejo človeško. Morda sovraštvo celo krepi življenjsko silo. Malo čudna, kaj ne. je moja teorija? Deset let jih že opazujem. Samo zaradi žensk se ti ljudje sovražijo.» Prekinil se je in nadaljeval brez prehoda: «Veste kaj, stopiva k ,Črnemu vranu*. Zakaj ne?» je pristavil, ko je videl, da hoče Bohorič zaviti proti domu. Bohorič je ugibal. Po vseh teh besedah se mu je zazdel tujec vendarle zanimiv in zagoneten. Ves v strašnem nasprotju' z veličastno spokojnim ritmom Händlovega Larga. ki ga je pravkar čul v dvorani. Ves stisnjen in senčnat, kakor te tesne črne ulice, ki se je vanje iztekal pomesečinjen prostor Glavnega trga. «Ni se vam treba bati. da bi Vas kdo od profesorjev zatožil. Pri ,Črnem vranu4 smo si tako rekoč vsi domači. In tudi kak profesor se je tam že močno spremenil. Kar stopiva.» «No. prav.» je pritrdil Bohorič, «čeprav nisem vajen gostilen. Po takem koncertu pa se mi skoro kar upira.» Šel pa je vendarle. Stopila sta čez dvorišče v zadnjo sobico s kmečko pečjo, ki je bila kakor nalašč za domače goste. Pri zeleni peči sta se šalila zaspana natakarica in mlad kn jigovodja z zariplim obrazom in krvavo podplutimi očmi: ta se je zabaval s tem. da je dekletu v goste črne lase zaganjal puhajočega črnega mačka. Vsa družba se je smejala. Sedeli so pri dveh mizah: šcpast pisar, star trgovec, trojica deklet, vojak na dopustu in še neki mlad človek, ki je že ves vinjen vpil. kažoč svojo pokvarjeno desno roko brez palca: «Pošteno zaledje, samo šepavei, rokomavhi brez palcev...» Šepec ga je zavrnil z nedostojno opazko, ki so se ji vsi za-grohotali. «In grbavci», je dodal, pa ošinil s pogledom Kamina, ki je sedel z Bohoričem k zakotni mizi blizu peči. «Angela, nocoj ne bo nič z Grbo. prijatelja ima. Spremenil je svoj okus.» In spet so se za-grohotali. Bohoriča se je polotila tesnobnost. Boječe se je tesnil v kotu. da ga ne bi opazili. «Da,» se je oglasil Kamin, «spomnil sem se; prej ste me hoteli prepričati o razliki med koncertom in gostilno. Po mojem je razlika v tem: koncert je destilat. to ... to pa je pristno. Poglejte ...» Knjigovodja pri peči se je nenadoma razburil. Vrgel je mačko ob tla. da je s skokom pobegnila, pa je zamahnil z odprtim nožem in zakričal: «Kar po roki se bom.» «Oh. daj se že vendar», je odvrnila natakarica malomarno, šepa-vec je zaklical prešerno: «Ne bo škode, če si vse prste porežeš.» «Na.» je oni zamahnil z nožem in urezal natakarico v roko. da je kriknila v strahu, ko je opazila kapljo krvi. On pa je silno vznemirjeno odkimaval z glavo kakor brczumec in pačil lica v mučnem smehu. «Še prosile nas boste,» se je oglasil spet šepavec, «in prav ponižno. Je že prav. da nas je nekaj ostalo doma.» Stari trgovec je začel peti. Venomer je ponavljal isti glas v različnih oktavah, slednjič v tako nizkih, da je umolknil. «Nič vam ne gre. gospod Bohorič. A?» se je oglasil Kamin. «No tudi jaz sem bil idealen študent, naposled pa vsi zaidemo v ozko ulico. Kar res: vsi, samo. da nekateri nočejo tega priznati. Zaidemo ... Kaj še. Prava pot vodi le v tesno ulico. Začetek in konec. Tako bodi!» In spet sta pila. «Na,» se je zagledal, tam je pa Vrančič, vaš tovariš, ki so ga izključili iz šole. Ta je tič.» Nekje iz kota se je izmotal suhoten dijak, ki je s predrznim pogledom ošinil vse goste, ko pa je opazil Bohoriča, je stopil naravnost k njemu in prisedel, ves začuden, da ga je našel v tej družbi. «Tu smo sami stari znanci, Bohorič. Tudi ti se navadiš. Ko boš že čisto zrel za sem. te pa izključijo iz šole.» Prešernost se je sprevrgla v trpkost. «Izključili so te? ...» se je začudil Bohorič. «Kaj bi se kesali,» ga je Kamin prekinil sladkobno tolažeč, «človek je človek in še profesor je človek. Ampak bridko je to, da ste predrago plačali... Šop dekliških las res ni toliko vreden, da bi človeka vrgli iz šole ...» «Saj ni bilo samo zato.» «Pa kaj se je vendar zgodilo?» je vprašal Bohorič. «On je junak dneva. Pijta». je vzkliknil Kamin in nazdravil. In so trčili. — In spet pili. Vrančič je vnovič pripovedoval svoj dogodek. Zgodilo se je to: Vrančič je sošolki Nataši Steinovi, odvetnikovi hčerki, ki je sedela v klopi pred njim.odstrigel med uro šop las. Nataša pa je seveda takoj ogorčena zapustila razred in se pritožila pri razredniku. Pri preiskavi so dognali, da je Vrančič, ki je veljal sploh za malopridneža, že delj časa nadlegoval sošolko z neprimernimi opazkami, poše-petanimi ji med poukom, in da je večkrat položil dekletu na klop slike žaljive vsebine. Kljub ponovnim pretnjam in svarilom, s katerimi je hotela mladenka mirno doseči konec takemu početju, je neprestano silil vanjo. «Otročarija», je vzkliknil Vrančič, ko je dokončal. Po Nataši vam je pa le žal, a?» se je muzal Kamin. «Manjka se Nataš.» Vrančič je začel požvižgavati, nato pa se je ujezil: «Ampak to, prav ta moralna hinavščina, to me peče. Že preiskava sama. Razrednik, veroučitelj. ravnatelj. Spraševanja na vse strani. Pričevanja sošolcev. Nasršeni pogledi ogorčenih profesorjev, namigavanja in zgražanja, šepetanja in poizvedovanja. Tako pomembnost so dali temu dogodku, da se mi dozdeva, ko da sem res storil nekaj prav posebnega ...» «Saj. saj,» je kimal Kamin izkušeno, «tako dekletce, živahno in razigrano, drzno in neustrašeno. Velik dogodek. Vzemimo: prav ta strogi in moralni profesor bo ves nežen in sladek pred še tako omejeno žensko, ki bi ga zmedla s svojim telesom ... Saj. saj. Moje iskreno sožalje. gospod Vraneič. In nocoj ...» «Ne vem. Tu pač ostanem še nekaj dni... Kaj?» se je obrnil proti vstopivši natakarici in ji nekaj pošepetal. Prikimala mu je. Kmalu zatem se je poslovil. «Veliko je pil», je dejal Bohorič ob pogledu na odhajajočega Vrančiča. «Človek ni pijan samo od vina, dragi moj. In vi, a?» je vprašal Kamin. Jezik se mu je že zapletal in pogled mu je postajal predrzen. «Domov pojdiva», mu je odvrnil Bohorič, ki se ga je začela po-laščati neka čudna trudnost. «Kako pa ste Vi z dekleti, a?» je silil vanj Kamin. Bohorič si je zaslonil čelo z rokami. In spet sta pila. «Natašo vendar dobro poznate», je spet spregovoril Kamin in se dotaknil Bohoriča, ki mu je bilo videti slabo. «Poglejte no!» mu je s pijanim glasom šepnil v uho in pokazal z očmi proti mizi, odkoder se je razlegal oduren vrišč. Bohorič je kakor v blodni sanji videl motno in razvlečeno sliko pred sabo: Nad žensko, omahnjeno na naslanjač stola, vso rdečo v lice in z divjim bleskom v očeh. se je nagibal šepec. Stol je zropotal po tleh. Vsi so se zgnetli okrog mize... skozi vso to hrupno gnečo pa je zagledal Bohorič belino ženske noge. ki je zaman iskala oporišča. Kretnja te noge se je Bohoriču zasekala v spomin kakor krik. ki ga ni več pozabil. Prav tedaj pa se je kot v polsnu domislil, da ga je Kamin vprašal po Nataši. «Nataša ... Nataša?» se je zaganjal v sunkovito hlastno pripovedovanje in niti opazil ni, da ga Kamin sploh ne posluša. «Saj jo vsak dan srečam. Posmehljiva, domišljava, raz-vajenka. Plitka gospodična. Sankanje in čajanke, to je zanjo. Razumete? O. kako jo mrzim! Slišite, jaz vendar mrzim vse to!» In ko je mukoma trgal iz sebe te stavke, si je res domišljal, da jo sovraži. Nataša — to je utelešen izraz njemu od nekdaj protivne sile vsega povprečništva. Povprečništvo dostojnih meščanskih družin: narod- nih gospa, ki se po enajsti maši sprehajajo po Glavnem trgu in se razgovarjajo nemški, vse vzhičene nad svojo novo prevažno zaposlitvijo v odboru Rdečega križa, računarke, ki iščejo ženinov za svoje hčere... Povprečništvo vseh teh uradnikov s cesarskimi odlikovanji, ki so sužnji denarja in družinstva, predsodkov in tako zvane družbe. Tedaj je čutil, da se je Kamin spet okrenil k njemu. «Kako pravite?» Bohorič ga je pogledal in se ves zmedel. «Kaj sem mu neki pravil?» se je zbal, kajti istočasno se je zavedal, da je prav za prav nekje čisto na dnu svojega srca začutil strašno željo, ki je bila čisto nasprotna temu, kar je govoril. Nenadoma se je zavedel, da je vse v njem zaklicalo po Nataši. Kamin je bil že močno vinjen. «Kako... kako ste rekli...» pa ni pričakoval odgovora, ampak je predrzno vzkliknil: «Ali, vi mladi študent. Pereat ars, vivat femina. Femina do smrti. Alfa in omega.» In se je sklonil do Bohoriča in mu šepnil na uho: «In Vaša sestra Vida?» «Moja sestra ... kaj je ž njo?» je široko zastrmel Bohorič vanj. «Imenitno dekle ... Razumete ... Ena noč pri nji... In vi niste slutili, da sem Vas iskal zato? O. bratec dragi, ti, Danijel», ga je nenadoma pričel tikati in ustnice so se mu krčevito spačile. «Poljubiti me hoče?» je spreletelo omotičnega Bohoriča, ki se je z vsem naporom odmaknil in vstal. «Domov, domov grem. Pustite me», je kriknil. Nekaj trenutkov sta se oba merila s pogledi. «Pač. pojdiva. Bohorič.» Vso pot sta molčala in Bohorič se je ločil od Kamina brez besed. Preden pa je legel spat. se je ozrl v zrcalo: zagledal je bled obraz, blodne, nekam nesramno predrzno zroče oči in temno rdeče, nabrekle ustnice. «Moj Bog. kakšen sem nocoj», ga je vzviharilo. «Takega se nisem videl še nikoli.» Skozi mrzlični sen se mu je rogal pošastno izmaličeni obraz grbčev ... V žarečih krogih so se vrtile črke: pereat ars, vivat femina ... V hrušč in trušč je zakrilila ženska noga ... In v somrak je dahnila podoba zlatolaske Nataše. ... Za Bohoriča so se pričeli dnevi in noči, ko se ni spoznal več. «Kako lepe lase ima!» ga je vznemirilo, ko je srečal Natašo v družbi njenih sošolk. In ko je šla mimo njega, vsa igriva in sme-joča se, je izdihavala vonje, ki so vzbujali podobo salona s klavirjem in cvetlično mizico v soju z rožnatim senčnikom zastrte sve- liljkc, spominjali na svetlikajočo se svilo in na bele prste dekliške roke, ki počiva na tipkah klavirja. Ponoči pa so se take misli in želje utelešale v podobe in privide, ki so razvneli v duši vse sile v en sam klic koprnenja po dekletu. Začel je doživljati pekočo razvnetost omahovanja in pričakovanja, mesečinsko godbenost pokrajin in sentimentalnih romanov, spečih jezer v zatišju ogromnih gozdov, kakor da so jih pričarali nibelun-ški epi, vodometov v zvezdnem soju sredi gajev, ki skozi nje. koprnijo zvoki španske serenade, belega dvorca v ravnini z vitkimi topoli, preko katerih se neso srebrni in zlati oblaki v mesečini, gorskih samot zatočišče, odkoder ni več poti nazaj v dežele in mesta ... Tisočere podobe so sproščale venomer in venomer samo Njo, priklicano iz prvega hrepenenja po brezbrežnih širjavah neskončnosti. Najčarodejnejši strunarji vseh dob so jo napovedavali, pripovedniki mračnih in mogočnih usod so jo upodabljali, glasbeniki so zajeli najrahlejše slutnje o njej v koprenaste zvoke, ki so samo zastiralo nekega neizrečeno opojnega zvenenja v gledanju brezčasja. V vročičnem vrenju so zakipele speče podtalne sile in sle. podirajoče ves zunanji red zakonitosti, peneč se v strašen slap. ki mu ni mej ne pregraj: vse pozabiti, iztrgati se času in prostoru, samemu sebi in biti samo še — plamen, ki zagori, gori in dogori kot meteor. Iz vseh teh dni in noči je dozorel sklep: govoriti z Natašo, sklep, ki ga je izsilila neka tako globoka volja, da je moralo utihniti vsako preudarjanje in ugibanje. Ves svet je spremenjen, vsa pota vodijo k nji. ... Danijel Bohorič se je po neki prečuti noči odpravil, da obišče Natašo Steinovo. Zimsko jutro. Bohorič stoji na vrhu klanca, ki vodi od Kapiteljske cerkve v mesto. To ni več resničnost, to je živ sen: te drobne bele hišice z baročnimi okraski, z ledenimi rožami na okencih, skrite med tihimi vrtovi, iskreče se v februarski snežnini. Tam za ovinki, sredi gosposkega vrta, stoji vila odvetnika Steina. Bohorič se obotavlja. Tako bi obstal in ne bi šel dalje. Kar vrnil bi se domov, da bi pričakoval še bolj \ročičnega sna gorečnosti iz neutešenja. Kakor da ga opozarja slutnja, naj se umakne prvemu razočaranju. In vendar ni več povratka nazaj. Natašo mora videti. Mora z njo govoriti. Saj niti sam ne ve, kaj hoče, saj se v trenutkih celo ves zdrzne: ali ni vse to blazno početje? Pa sredi prečutc noči je vsak sklep jasen in vsako omahovanje strašno in mrtvilno. O, da bi vedno in vedno svetilo to srebrno zimsko jutro. Vse stvari: zasnežene hiše, gola drevesa, prazni vrtovi, samoten kande- laber — so predahnjene z občutjem neke skrivnosti, ki je preveč lepa. da bi jo smela razglasiti beseda. Vse te stvari so tihe in nevsiljive spremljevalke njegove sreče. «Obstal bom pred njo in ne bom mogel spregovoriti niti besedice.» se vznemirja, «ne samo to. ampak prav takrat, ko bo stopila predme, se bom docela zmedel in bom mislil samo na njene lase in bom morda tedaj v duši podoben tovarišu Vrančiču. In ob meni se bo ona prav tako spomnila nanj in me bo zavrnila s posmehljivim in prezirljivim pogledom. Ali pa se bom /medel ob njenih sinjih očeh. ki ne bodo več sanjsko zasijale.» Šel je neodločno in se ustavljal. Začel je gledati krog sebe in se zanimati za docela postranske stvari. Tako je njegovo pozornost pritegnil star mož, ki je vlekel otroške sani. natovorjene z butaro drv in trsk. Ta mož v zakrpani, rjavi, stari suknji je bil videti čudno miren. Med njim in drevesom ob poti je neka sorodna zveza v brez-časju. Zares, kako brezčasne so bile zdaj vse te nizke in tihe hiše. iz katerih so se vili beli kodri dima v zimsko sinjino. Bohoriču se je zdelo, da hodi že ure in ure. pa je prešlo komaj nekaj trenutkov. «Saj je še prezgodaj», je osupnil, ko je začul devet udarcev na uri kapiteljske cerkve. «Ali sploh vstopim», se je znova zbal, nato pa je sklenil z nenadno odločnostjo: «Kakor bo naneslo, tako bo. Pred vrtno ograjo se ustavim. Kakor bo v meni v tisti sekundi, tako storim, pa naj se zgodi karkoli.» Prišel je do vrtne ograje. Mirno je stala vila na vrhu položno zleknjenega vrta. obdana z gručo smrek, pred katero je samevala lopa. Pred hišo jc iztepavala služkinja prah iz preprog. Iz okna v prvem nadstropju se je cul glas druge služkinje, ki je zračila sobo. Ko je tako okleval, ga je nenadoma pozdravil znan glas. Pred njim se je ustavil njegov sošolec Edvard Barbič, črnikast, suhoten fant živih oči. s katerim sta doslej le tu pa tam govorila. Da bi prikril zadrego, v kateri ga je našel ničesar sluteči sošolec, se mu je Bohorič kar pridružil. «K meni stopi, pokažem ti svojo sobico», ga je povabil Barbič. Bohorič je šel z njim, čeprav ta pot ni bila prav nič v zvezi z njegovim pričakovanjem. In ves čas se je predajal menjajočim se tuvstvom jeze na samega sebe in nekemu topemu ugodju, ker se je tako vsaj za zdaj izmaknil odločitvi. Šele, ko sta vstopila v tesno hišo, ki se je držala dolgega vlaka starih koč na strmem pobočju nad Krko, se je Bohorič zavedel, da je prav za prav strahopetno pobegnil. Barbičeva čumnata se je skrivala v podstrešju. Z okenca je bil razgled preko Krke na Kandijo, tja do Šmihela. Majhna železna peč. starinska postelja, nad njo star bakrorez, ki je predstavljal sv. Alojzija, nagnjena omara, dvoje zabojev, stol z umivalnikom in še mizica s klopjo, to je bila vsa oprema. Barbič je pogledal na steno, kjer je visela slika sv. Alojzija, in se je ujezil: «Vražja gospodinja, že'spet mi je nataknila to podobo in snela mojega Trubarja. Že dva dni se z njo prepiram zaradi teh slik. Ona hoče za vsako ceno Alojzija, češ, ker je zaščitnik dijakov, jaz pa Trubarja, ker je bil protestant. Če se ženska ne bo uklonila, se bom izselil.» Stopil je na posteljo, snel svetnika in spet obesil protestanta, ki je ležal na mizi. «O. da veš. kako je z nami. ki smo brezdomci. Vse prave knjige moram imeti varno shranjene, da mi jih ne odnesejo, kadar pride pregledovat stanovanja katehet. To so ti obskuranti! Ali so vsi Novomeščani taki pobožnjaki?» «Preseli se, domov piši.» «Staršev nimam več. Samo še neka teta živi v Gorici. Včasih mi pošlje nekaj kron. S poučevanjem si moram pomagati.» Odprl je lesen zaboj, v katerem so bile do vrha v lepem redu zložene knjige in revije, vse zavite v moder papir. Bili so nemški prevodi in izvirniki Voltairea. Tolstega, Darwina, Marxa, Häckla. Bölscheja. Zolaja, od slovenskih pa Gankarjeva Lepa Vida. Župančičevi Samogovori, Prešeren in nekaj letnikov «Vede». «Darwin, Häckel in Tolstoj so moji izbranci. To so ti misleci! O, kako bi rad našel človeka, da bi se razgovarjal z njim o tem. Kako sem te vesel. Bohorič. Tu ni nikogar, ki bi z njim govoril.» Poleg knjig je bilo mnogo zvezkov in rokopisov. «Pišeš? Tudi ti pišeš?» se je Bohorič zavzel. «To so izpiski, svojega ne pišem.» je odvrnil Barbič. «bilo bi petošolsko.» Bohorič se je zdrznil, kakor da je obsodil njega, ki je bil tako ponosen na svoje književne poizkuse. Barbič je nadaljeval: «Kako naj petošolec kaj napiše? Kaj pa petošolec sploh ve o svetu? Čitam in čitam in se mi zdi, da je že vse napisano. Kolika drznost, če se tak mlad človek kot smo mi poskuša v pisanju. Kako otročje posnemanje. Ne. človek ne sme zapravljati časa z igračka-njem. Vse, kar ni zapisano za večno, tako, da ne moreš niti vejice premakniti, vse, kar ni v skladu z resnico, je lažnivo in ne obstane. Ali ni tako? Vsak korak, ki ga storiš, mora biti utemeljen, da ga lahko z vsem prepričanjem zagovarjaš pred vsakomur. In vse, kar napišeš, mora biti tako, da lahko vsakemu pokažeš in da bo vsakdo našel v tem modrost. Dokler pa nisi tak. moraš molčati in se pripravljati. Vidiš, tu je že vse povedano in če ne bom mogel ničesar več dodati, bom molčal do konca dni. Kako naj se kdo meri s Tolstim? Misel mora biti ostra in mora segati v življenje. Mlad človek pa še ne ve o življenju ....» Govoril je vzhičeno in sunkovito. Vmes je pokašljeval. Bohoriču pa se je zdelo, da izseva tovariš mrzel, tesnoben nastroj in da je v tej sobi nekam mračno in prazno, čeprav je skozi okno svetila snežna pokrajina. Polastilo se ga je neko sočutje do tega bolestnega gorečneža gole misli, obenem pa globok odpor. Prekinil ga je: «Iz knjige govoriš. Tuja je ta modrost.» «Seveda iz knjige, odkod pa naj imam svojo modrost?» «Pa saj ne gre za modrost, ampak za čuvstvovanje gre. Cisto osebno čuvstvovanje. Samo to je lepo, svojstveno in živo, Edvard.» «Ah kaj. Osebno čuvstvovanje samo ovira razvoj duha. Priznam samo vzhičenje zaradi ideje same. Pa bodisi, da zaradi ideje pogineš.» «Bolan je, bolan in zelo je sam», se je tolažil Bohorič, ki mu ni bilo nič kaj prijetno Barbičevo umničenje. «Osebno čuvstvovanje? Za Boga.» se je Barbič zavzemal, «s tem se vendar ponaša vsak zaljubljenec in zaljubljenost menda ni kaka posebna odlika. Poglej, tu je napisana obsodba vseh takih zablod!» Pokazal je Tolstega Kreutzerjevo sonato, iz katere mu je začel čitati nekatere najvažnejše odlomke. Z gorečo vero, z velikim zanosom je ta mladi, neizkušeni fant ponavljal starčevsko modrost človeka, ki je že vse doživel na svetu. Ko je zvonilo poldan, sta se razšla. Barbič je bil ves srečen, da je našel, kakor je mislil, vnetega poslušalca in iskrenega tovariša, ki ga bo lahko zmagovito osvajal za tuje nazore. Bohorič pa se je vračal hudo nezadovoljen s samim seboj. Kar nekam preveč je posegla ta modrost vanj. Njegovih mladih sanj se je dotaknila mrtvilna sila gole misli, ko še ni mogel doslej doživeti njenega rojstva iz najbolj pekočih življenjskih izkušenj. A že to, da se ga je ta mrtvilna in osamljajoča sila dotaknila, je dokazovalo, da je bil v njem skrit tajen delež samotnosti. Ko pa je odhajal, se je domislil tovariša, ki snema sv. Alojzija in obeša protestanta, večnega borca proti obstoječemu redu in teku življenja. In že zaradi te borbenosti je hotel, da mu bo Barbič vendarle drug, kajti doslej se ni še z nikomer začutil tako blizu, kot z njim v tem nevarno kalnem mestecu, ki mu je prvič odkrilo nekaj svoje podobe v gostilniški sobi pri «Črnem vranu». Domov pa le ni šel. Ubral je pot po bregu, čez most. proti Grmu. Kar tako je hodil, v neki otopeliei. ki mu je dušila vsako skrb. Kdorkoli bi ga bil ustavil in povabil s seboj, bi mu sledil, kakor je sledil Barbiču. Neko mlačno brezizraznost je čutil v sebi in v vseh stvareh. Brezbrižno se je oziral krog sebe na brzojavne droge, na zasnežene vrtove, na vile ob cesti, na trudno zleknjena polja, in vsa. ta pokrajina se mu je zdela mrtva, kakor se je čutil mrtvega on sam. Tako je hodil brez smeri ovinkoma in v kolobarjih vse do poznega popoldneva, ko se je že spet ustavil pred vilo odvetnika Steina, /daj pa je kar malomarno pozvonil, pripravljen, da odide, ali pa da vstopi. — In so ga sprejeli. Bohorič čaka v sprejemnici. Težko in utrudljivo vpliva ta soba. V nekem baročnem neredu so razpostavljene vse te mizice z dragocenimi prti. rdeči naslanjači in škrlatno rdeče in višnjevo modrikaste preproge po tleh in po stenah, böcklinski posnetki, družinski portreti.krožniki.poslikani z AVertherji in Lotami,široke vzvalovane omare in lave, ki se na njih v umetnem neredu vrstijo porcelanaste lutke, jeleni, palčki, razglednice, vaze in čašice. Preveč je vseh teh drobnih stvari in igrač, ki raztresajo misli in begajo pogled. Težke rdeče zavese pri oknih zastirajo svetlobo in vsa soba je potopljena v rožnat mrak. predišavljen z vijoličnim vonjem. Vstopi gospa. Visoka, odlična, prijazno se smehljajoča. Bohoriča nagovori kot dobrega znanca, saj pozna Bohoričeve in bi prav rada stopila z njimi v družabne odnošaje. Bohorič odgovarja pravilno in mirno, da se zdi. kakor da je sploh pozabil, po kaj je prišel semkaj. «Nataša se je pravkar vrnila iz krožka,» nadaljuje gospa, «dijakinje se vsak dan shajajo po družinah, vadijo se v plesu in na klavirju, zdaj pa se pripravljajo za neko šolsko prireditev v prid Rdečemu križu. Pa saj vas Nataša pozna ...» Bohorič zardi. «Pravila mi je že o vas. Da. Zdaj snujejo športni klub, ki bo poleti prirejal na Krki plavalne in veslaške tekme. Nataša vsa gori za sport. In Vi. ali se tudi sankate in drsate?» Bohorič zanika. Tako čudno ga je spreletelo ob tem vprašanju. Kakor da ga je postavil kdo v neznan svet, kjer se ne ume vesti. «Kako. vi se ne zanimate za sport? Ah, to je tako zdravo! Moj mož pravi, da bi se morali dijaki čim bolj udeleževati telovadbe in telesnih iger. Sedenje pri knjigah je zelo škodljivo.» Služkinja prinese čaja in peciva. «Pa Leona poznate? Ta fant mi dela skrbi. Že spet je z doma. Prav nič se ne uči. Tako živ je. Ampak prosila vas bom, da se tu pa tam pobrigate zanj. Veste kaj, ali ga ne bi hoteli poučevati?» In Bohorič z vsem soglaša in ves vzracioščen sprejme ponudbo. Pa vendar še čaka in čaka. Tedaj vstopi Nataša. «Nataša, vidiš?» vzklikne gospa s kretnjo na Bohoriča. Sežeta si v roko. Drobna in mrzla je ta roka. prav nič zgovorna. Bohorič išče oči. Toda te oči so razigrane in jeklen sijaj odseva iz njih. Samo lasje so tisti. Zaradi teh čudovitih sanjskih las. ki jih osvetljuje še zadnja slabotna soncava, bi storil vse. bi dal še svojo prostost in se zasužnjil običajem še tako nezmiselnega meščanstva, ga prešine in ne more odtrgati pogleda od dekleta. Nataša se mu prekanjeno smehlja. Razposajeno se vrže v naslanjač pa zapove materi: «Mama. strašno sem lačna ... slišiš! Kar umrla bom!» «Ah. ti!» se ji zasmeje mati. «Kaj si bo mislil o tebi gospod Bohorič?» «Gospod Bohorič mi bo zaveznik. Zmerom se pozdraviva z očmi. kadar se srečava, ni res?» Bohorič ne ve, kaj bi odvrnil. Tesno mu je. «Seveda se pozdraviva z očmi. drugače se nisva imela prilike pozdraviti...» O. gospod Bohorič!» se pošali gospa. Ampak. mama. res je tako. Pa ne misli na ljubezen. Ljubezen je samo še v romanih Gartenlaube.» «Zdaj je sport v modi. gospodična Nataša.» «Toda vi se ne ogrevate za šport», pravi gospa Steinova. «Tudi za sport ne? S čim pa se tedaj ukvarjate po šoli?» se zavzame Nataša. «Čitam, zelo mnogo čitam». odvrne Bohorič nekam trpko. sodobnosti). Jean Giraudoux je značilen za labilnost človeške osebnosti, pri Paulu Morandu ugotavlja Götz novo karakteristiko sedanjosti: bes hitrosti, mistiko mobilizma in označuje njegove spise kot izraz starega, novo prepleskanega življenjskega diletan-tizma. Sosed Morandu je avtor «Ribičev senc» Jean Sarment, ki zastopa relativizacijo personalnosti. E. O'Neill je takisto sotrudnik pri sodobni depersonalizaeiji; J. Cocteau je v svojih romanih razodel nove oblike svetobolja, prikladne tej destruktivni, zmedeni dobi. Kriza, ki jo preživlja pojem resničnosti, je predmet nadaljnjega eseja. V dolgi vrsti sodobnih tipičnih pisateljev seveda ne sme manjkati James Joyce, čigar «Ulixes» je eden najsilnejših dokumentov razkroja; Götz imenuje Joycejev svet «kaotična megli-na». Razkroju vrednotnega sistema ali relativizmu je posvečena posebna študija: tu Götz ocenjuje tudi perspektivizem Španca Or-tege v Gasseta, ki je dotlej brezbrežnemu relativizmu začrtal meje in odprl pota k novi metafiziki, razvijajoči se iz že premaganega anarhičnega stanja v smeri k novim vrednotnim sistemom. Sledita eseja o dveh nadaljnjih značilnostih: uporu zoper tradicije in zoper konflikte. Bremondova «la poesie pure», poizkusi novega baroka in ogromen val romantizma, ki gre skozi največja dela sedanjosti, so predmet Götzove nadaljnje analize iz zornega kota novega individualizma. Ameriškim pisateljem je posvečen poseben esej. V treh razpravah «Lirika», «Roman» in «Drama» je Götz strnil v sintetičen «bulletin» vse važnejše analitične glasove o krizi teh panog in dostavil pregledu bolezenskih znakov tudi njih verjetne vzroke, ki spadajo v celotno diagnozo razkričane «sodobne krize». Primer Götzovega razglabljanja, ki je značilen za njegovo celotno tehniko pisanja in zlasti še za miselnost pisca «Obraza stoletja», je esej «Kriza sodobnega romana», ki je objavljen v prevodu na drugem mestu. V pestri družbi modernih Evropcev ne sme manjkati Julien Benda, pisec slovečega napada na duhovni sistem našega časa «La Trahison des Clercs». Vendar se linija razvoja počasi dviga; pojavlja se vse več znakov premagovanja brezličnosti, nereda in razkroja. Kam se razvija današnja duhovnost in kakšne so nove forme individua- lizma. je razložil pisec v članku o poti k individualiteti in o Henry ju de Montherlantu. Da se šele zdaj pojavi esej o Paulu Valervju? Nu, ta «največji pesniški pojav sodobne Francije» ni razkroje v a 1 e c, marveč je «zagovornik individualnega, nasprotnik slabosti, polovičarstva, revščine in bolezni novega življenja in nove umetnosti. Valery je možat, pozitiven, jasen in pronica v duh» (str. 218.). Nemška «neue Sachlichkeit» je nedvomno vredna posebne študije, v katero je Götz včlenil tudi novi naturalizem in novo rusko pripovedništvo. (Mimogrede bodi omenjeno, da pri Götzu pogrešamo podrobnejših pogledov v novi ruski svet: njegovo gledanje sodobnosti je geografsko omejeno z germanskim in romanskim svetom; toda Götz je vseskozi zapadnjak in če govori o kulturnih vrednotah, misli predvsem na vrednote zapadne Evrope.) Zbirko zaključuje esej o Georgesu Bernanosu kot predstavitelju nove «poti k Absolutnemu». Götzova knjiga je predvsem zbirka dokumentov o sodobnosti: lahko bi jo tudi imenovali «evropski duh na natezalnici» ali kaj podobnega. Zakaj ti dokumenti so dokaz notranjih muk razdvojenega duha, ki išče v kaosu življenjskih form nov red, veliko odrešilno sintezo. Po Götzu je že premagano stanje, ko je bil naš čas protisintetičen. zgolj analitičen, t. j. razkrojevalen. Kakšna nova filozofija in kakšna nova umetnost bo nastala iz novega individua-lizma. ki že kristalizira duhovne sile? Pisec «Obraza stoletja» je preveč racionalist, da bi nam mogel dati zadovoljiv odgovor. Götz namreč izključuje novo psihologijo podzavestnega in odklanja slednji misticizem. Brez dvoma je jas 11 a 111 i s e 1 edina pot iz sedanjega kaosa, vendar je le-ta zgolj sredstvo, ne pa cilj. Poleg misli si bo v umetnosti in sploh v duhovnem svetu še dalje lastil naturno pravico — sen, neusahljivi vir mistike. Götzova knjiga «Obraz stoletja» je kot kritika sodobnega stanja v evropski miselnosti in slovstvu delo, ki znatno presega lokalni okvir češtva in ima v nekem zmislu evropski pomen. Samo ob sebi se ume, da niti Götzov izredno široki razgled ne more zajeti vsega in da bi bilo treba «obraz stoletja» preizkusiti n. pr. še v likovni umetnosti in godbi, v svetu znanstvenih teorij, v političnem in socialnem življenju. Danes ne smatramo filozofije in pesništva za edino področje, ki razodeva obličje svojega časa. kakor niso umetniki in pesniki edini razkrojevalci in oblikovalci duhovnega življenja. Toda vse krize in vse tegobe našega časa se brez dvoma najbolj odražajo na najobčutljivejšem organu in le-tega je Götz preiskal s takim znanjem in toliko resnostjo, da njegovo knjigo «Tvaf stoleti» lahko uvrstimo med najznačilnejša dela te vrste v sodobnem evropskem slovstvu. Z njo je bila možato in brez ozirov na sodobno praznoverje o «kolektivni duševnosti», viru brczlične umetnosti, priznana osebnosti in celo individuju nadaljnja in polna pravica do obstoja. Reakcija? Da. toda ena tistih, ki so v naturi in v življenju človeštva tako nujne, kakor so nujne revolucijske ideje in nagibi. Predvsem pa je František Götz v «Obrazu stoletja» poudaril psihološko potrebo, ki jo očituje vsa Evropa v vseh svojih izrazih od čisto materialnega do visoko duhovnega: namreč potrebo reda in neke trdnosti v vseh odnosih, potrebo izhoda iz miselne in umetniške anarhije k nekim jasnejšim, manj destruktivnim nazorom in formam. KRIZA SODOBNEGA ROMANA e površnemu pogledu v današnjo pesniško tvorbo se razkrije, da je produkcija romanov sila obilna. Medtem ko gledališče kaj redko odkrije igro, ki jo še lahko uvrstiš v področje poezije in ki je z dobro liriko skopo posejana, se vali v svet velika množica romanov. Torej inflacija v produkciji romano v, kar je eden izmed osnovnih pojavov duhovne sedanjosti. Zakaj gre pisanje romanov toli na široko? In zakaj najdemo baš v sodobnem romanu največ del. ki segajo tja h globinam našega časa? Po tem pojavu moramo soditi, da je ta pesniška oblika najbolj v skladu s sedanjostjo — zato je torej po nji največ povpraševanja. In da jo pesnik še najboljše ustvarja, ker utegne imeti na poti svojega stvarjanja. kakor vse kaže, najmanj ovir. Pojav pa zavisi od same osnovne n e d r a m a t i č n e poteze današnjega časa. Junak, ki ga vsi čutimo in častimo, je — življenje samo. Svet zaznavamo le kot muzikalen stavek, kot neizčrpen tok prememb. V njem ni velikih sporov, tragičnih konfliktov, silovitih spopadov — marveč je vse zgolj tok in mena. Človek se nam vidi tiha struja vitalnega razvoja, tok predstav, dejanj, vzgonov, sanj. metamorfoz in razočaranj. Če obstoji samo življenje, tedaj je roman edina prikladna oblika, ki ga lahko ujema v njegovem neprestanem toku in pretoku, v njegovih izpremembah. nestalnosti in mnogo-ličnosti. Če drama nima dovolj tragične substance, dovolj konfliktne snovi, če nedostaja liriki spričo današnjega bankrota srca senzi-tivne substance, pa ima roman še vedno snovi na pretek: življenje leče, se razvija, bohoti, razčlenja — roman pa ujema ta njegov tok. to evolucijo, to razčlenjevanje in razraščanje. (Iz knjige «T v a f s t o 1 e t i».) F R A N T I § E K G O E T Z In vendar: venomer se govori o dekadenci romana. Po vsem svetu se strastno razpravlja o propadu romana in o možnostih njegove regeneracije. Tega razpravljanja so se udeležili ugledni pesniki in kritiki. Frangois Mauriac mu je posvetil celo knjižico («Le Roman»); o tem je razmišljal Henri Massis. («Reflexions sur Fart du roman.) Bistroumno studijo je spisal španski filozof Ortega v Gasset v knjižici «Naloga našega časa». Obravnaval je ta problem Alfred Döblin v predavanju o cpični stavbi; globoko ga je razčlenil Bliss Perry v «Sondy of Prose Fiction»; bavil se je z njim filozof I. Maritain v knjigi «Art et Scolastique»; največjega črnogledca pa se je pokazal I. Beri v članku «La fin du roman». To je samo izbor najtehtnejših kritičnih izjav, čijih osnovna nota je prepričanje, da je roman v težki dekadenci. Ne bo nezanimivo, če kratko in zgoščeno pregledamo to diskusijo: v nji bomo našli mnogo bistrih opazovanj in sodb, ki osvetljujejo dekadenco romana. Jose Ortega v Gasset razpravlja o propadanju romana kot o propadanju vrste in odkriva vzrok v tem. da so se predvsem izčrpale do dna snovne in motivične plasti: «Praktično ni moči najti novih motivov.» Bili so časi. ko je roman pokojno živel od neprebranega mnoštva motivov in snovi. Danes pa nove snovi ne najdeš več. Ob istem času s procesom popolnega izčrpanja moti-vičnega bogastva pa napreduje razvoj človeške občutljivosti, ki je postala začudo nežnočutna in ostra. Današnji čitatelj se ne zadovoljuje s primitivnimi čari. marveč zahteva prefinjenih umetniških užitkov. — Ortega ima prav. Če preglcdaš velike svetovne romane, opaziš, da se v njih ponavlja 40 do 50 velikih motivov in snovi. Le-ti se neprestano menjavajo in mešajo med seboj. V vsaki dobi se pojavijo iznova in zavzamejo novo obličje. Razvoj romana pa potemtakem ne more biti ekstenziven. Mora se usmeriti v intenzivnost, kar je lahko umljivo vsakomur, kdor je doumel evolucijo človeškega živčnega in čuvstvenega dojemanja tja do najvišje finoče. ki je mogoča. Toda Ortega se dotika, kakor vse kaže, zgolj ene same korenine romanovc dekadence. Kritik Beri se je v članku «La fin du roman» polotil problema filozofično. Roman si je vzel za svojo podlago domnevo, da dejanje teče v časovni evoluciji. Beti pa dokazuje, da je moderna filozofija razbila čvrsti pojem časa in razvoja: današnji človek ne veruje ne v pojem časa niti v evolucijo: potemtakem bi bil roman omajan v samih temeljih. Takemu pričevanju pa ne prisojam polne veljavnosti: danes se je zgolj i z p r e m e n i 1 pojem časa in razvoja. Predstava časa in prostora ostaja intuitivno slej ko prej poglavitna podlaga dojemanja in mišljenja. Čas in prostor res da ne obstojita kot nekaki samostojni substanci, marveč sta naše neprestano doživljanje: ne moremo ničesar zaznavati, da ne bi hkratu zaznavali čas in prostor: vse. kar doživljamo, je časoprostorninska entiteta. Beri v svoji knjižici o smrti buržoaske ideje sploh napačno umeva filozofsko podlago nove umetnosti. Mnogo globlje je segel h koreninam obravnavane krize Fr. Mauriac v zgoraj navedeni knjigi. Izhajajoč iz vnaprejšnje domneve, da roman ustvarja žive ljudi v verskih, erotičnih, socialnih in notranjih konfliktih, opaža v naših dneh dobo, ko so vsi konflikti izgubili svojo ostrino, se pomehkužili, zmanjšali, postali zmerni. Današnji človek enostavno nima zanimanja za vrednote in dejstva, ki nasprotujejo njegovemu prepričanju; konflikt zanj ne obstoji. A tudi v erotičnem življenju nastaja izravnavanje: do neke mere so se zmanjšale možnosti konfliktov: erotična strast je izgubila svojo nadrejenost in je postala gesta v morju gest, občutje v morju občutij. Takisto se dogaja z moralnimi vrednotami. Roman je odblesk življenja in postaja zgolj zrcalo, ki se izprehaja po svetu. Kakšen Paul Morand riše zgodbe ljudi, ki se srečujejo, ljubijo, ostavljajo, ker so podvrženi zgolj trenutnim nagonom in jim gre samo za trenutno senzacijo in zadostitev. V dobi relativizacije vseh konfliktov pač ni druge možnosti. Mauriac sodi. da mora romanopisec opisovati današnji svet, ki je brez boga, le kot tok senzacij in stanj, ker nima več nobene druge opore: pravi, da se roman obrača proč od Balzaca in Bourgeta. ki sta še pisala romane s tezo. Današnji romanopisec piše roman kot najpopolnejšo studijo človeka in človečanstva, zakaj v naših dneh nas ne more nič več odvrniti od ničesar, kar je kje človeškega. Sodoben roman skuša biti kar moči človeški: stremi po stanju, v katerem ne bo izgubil niti pičice tega, kar je človeška realiteta; hoče biti najpopolnejše spoznanje človeka in bi rad proniknil vse do najgloblje skrivnosti človeškega srca. Mauriac povzdiguje Dostojevskega, ki slika nelogičnega človeka, polnega protislovij, živ kaos brez vsakršnega reda. razbeljeno lavo strasti in nagonov: premišlja, kako naj se spojita francoski red in ruska človeška kompleksnost. Ne zadovoljuje ga niti Proust, zakaj le-ta opisuje svet, ki ni samo docela razbogovljen. marveč je tudi brez vsakršne milosti; njegovega človeka ne vznemirja težnja po morali niti strast po popolnosti. — Mauriac gre rečem do dna. Čeprav nismo navdušeni za njegovo katoliško stališče glede opisovanja zla v romanih, vendar sega njegovo opazovanje, da se je popolnoma nivelirala možnost konfliktov, k samim koreninam našega problema. Tu se stika Mauriac s H. Massisem. Slednji vidi možnost, da se roman reši propada, v krščanstvu, ko pravi: «Moč krščanstva je predvsem v tem, kar imenujemo načelo protislovnosti.» Seveda je vprašanje, ali je ta pot kaj prida za hojo ali ne. Mäuriacovi koncepciji moramo dostaviti nekaj korenitih opazk. Predvsem: v današnjem romanu ni konflikt mogoč zaradi tega. ker v njem ni individualiziranih ljudi. Današnji roman nam vsevprek predstavlja ljudi brez osebnosti, depersonalizirane; njih bitja so razdejana v tok trenutkov; nenehoma vznika jo in izginjajo in so v vsakem hipu bistveno druga. Ker tak-le človek nima ne substance niti stalnosti, ne trpežnosti in ne integrirane dovršenosti, ne more ustvariti čvrstih relacij, to se pravi stopiti v neke odnose; torej tudi ne more zaiti v močne konflikte. Narobe: celo izogiblje se jih. ker mu nedostaja trdne udarnosti in stabilnosti. Toda roman ni drama. Njemu ni tolikanj potreben konflikt kakor je nujen v dra-matski stavbi. Roman opisuje evolucijo človeške usode in pretvarja nje osnovne stanice v predmetnost. Človeška usoda pa ne sloni zgolj v osnovnem sporu in konfliktu, marveč raste iz neskončnosti majčkenih notranjih in vnanjih konfliktov. Roman se danes več ne utesnjuje v geometrične sheme tragičnih strasti, ki razdvajajo ves svet v dve polovici; ne, človeška usoda je stapljajoči se val akcij in reakcij, dejanj in sanj. drobnih sunkov in pobud. In dalje: nič človeškega ni tuje današnjemu romanu! Oboje je vendar v medsebojni zvezi: iz tega nastaja nekaj, kakor nalikuje novemu naturalizmu! V ekstazi človeške odkritosrčnosti kaže pesnik pod drobnogledom človeško dušo in človeško usodo; zanj je tehtna vsaka njuna podrobnost; v slednjem, še tako majhnem psihičnem valu se mu zgoščuje vsebina celotnega človeštva. Nov roman je potemtakem širok val razvoja usode. val. ki je zajet v toku in se giblje tiho, nevzburkan po široken koritu. V tem življenju ni velikih strasti in ne mogočne psihične vsebine: ni velikih substanc; v njem se preživlja vsakdanja realnost. Velik dogodek je n. pr. že to, če se kdo zjutraj pozno vzdrami ali pa kak nov pogled na sliko. Skratka: težnja po kar najpopolnejši predmetnosti razvoja človeške usode je jedro današnjega romana. Jacques Riviere je v diskusiji z Mas-sisom pokazal romanopiscu pot v najnenavadnejšo, najglobljo in nemara najbolj čudno psihologijo: zahteva, da romanopisec zajemaj iz največje goščave svojega duha, kjer je vse polno sporov in strasti, globokih občutij in nagonskih pobud. Torej mu je izhodišče Dostojevskij. H. Massis zahteva baš nasprotno: romanopisec ostro razločuj dobro in zlo. Zavzema tedaj racionalistično stališče in hoče, da se v umetnosti ukine diktatura zločina. Zelo globoko je zaoral tudi Ortega. Zahteva, da roman ne bodi zgolj odraz resničnosti in minulosti, marveč dajaj neposredno, prisotno resničnost. Polna sedanjost človeka in njegove usode je romanu pogoj. Dostojevskij je tedaj tudi njemu vzor prave umetnosti v romanu, umetnosti, ki daje najresničnejšo realnost. Za pravo romanovo področje pa sma- tra Ortega enako kot Riviere tvorno psihologijo, ki je sila globoka in tenkočutna, tako da edina lahko nasiti novo živčnost človeškega rodu. Andre Gide je postavil tezo tako zvanega čistega romana. «Le roman pur» je bil predmet dolge diskusije enako kot Bremondova «poesie pure». Tudi Gide je hotel osvoboditi roman vseh njegovih zajedalskih sestavin, dolgih vnanjih in notranjih opisov: hotel ga je osredotočiti okrog romanovih funkcionalnih sestavin, okrog njegovih tipičnih elementov, okrog tega. kar je bistvo romanove forme. Toda — kje naj iščemo te sestavine in kaj so? Ali obstoje tipične izkušnje za svet v romanu, izkušnje, ki naj bi bile vsebina tega genrea? Roman je vendar spoznanje človeka, njegove osebnosti in evolucije njegove usode. Tipično romanovo jedro je torej samo iok človeške usode, časovno prelivanje njegovih posameznih delcev. To je s vojsk a, avtonomna sfera romana. Toda novi roman gre kajkrat celo do onostranstva. Meri samo in edinole evolucijo usode, riše človeka v toku razvrženih stanj, ga docela atomizira, izpreminja v molekule,ki se gibljejo v času. Zaradi same evolucije pa nimajo moderni romani substance; v njih je samo tok z vrtinci, ni pa v njih prave resničnosti, ki bi živela kot dovršena življenjska realiteta. Ljudje teh romanov nimajo integrirane popolnosti in resničnih obrisov. So samo potek izprememb. nimajo pa lastnega življenjskega jedra. Zaradi samih dreves tu kajkrat ne vidimo gozda. Zaradi samih atomov ne moremo v njih opaziti človeka. In tako v njih vse samo teče in se preliva, ne da bi se zgoščalo v časoprostorninsko integralno realnost, ki bi bila zmožna neke samobitnosti. In zopet: roman propada prav zaradi tega. ker je razkrojil človeško individualnost, razbil osebnost, uničil enoto notranjega človeškega bistva. Roman se bo stoprav tedaj dvignil iz krize, ko bo našel pot k novi človeški osebnosti in nje usodi. 7. avtorjevi m dovolj e n j c 111 p r e v e I B. Borko. ZAPISKI IZ SUPLENTOVEGA DNEVNIKA VINKO KOŠ A K 1. Trije suplcnti. Odhajamo s postaje. Pred nami postrešček. za njim mi. Od vseh strani pozdravljajo ljudje: «Klanjam se, gospod profesor.» Srečamo policaja. Strumno salutira. Vraga, kako nas morejo poznati, saj smo prvič t«. Čudimo se, prijazno odzdravljamo in se zdimo sami sebi strašno imenitni. Profesor ne more biti nekaj kar tako. Ne, prav res ne. 2. Najemam stanovanje. Aboniram se na hrano. % «Koliko stane, prosim?» Toliko in toliko. Sežem v žep in hočem plačati. «Saj ni treba, saj ni treba, gospod profesor. Boste že. Saj se ne mudi.» Komaj jim usilim denar. Ali so prijazni. Boljše bo tako. zadolžil bi se bil sicer. In kdo ve. kako bi bilo potem. 3. Pol dneva sem komaj tukaj in že vem vse, kaj so lansko leto počeli naši predniki. Hodili so domov ob dveh, treh zjutraj, ljubimkali s poročenimi ženskami, pustili tu pa tam nekaj dolga. Prav nič prida niso bili. Vse to vem. Kaj bodo govorili čez leto dni o meni? Saj tukaj ne ostane nihče delj. če le more. 4. Prva ura pouka. Malo nerodno mi je. Ko vstopim, skočijo učenci pokonci, kot pri vojakih, kadar vstopi korporal. Štiri in dvajset parov oči je uprtih vame. Vpisujem v razrednico. Oni še vedno stoje. Pozabil sem jim dati znamenje, naj sedejo. Govorim. Vso uro govorim. Že sam ne vem, kaj. Vedno bolj mi je nerodno. Zato se najbrže držim resno. Popoldne mi je sporočil kolega, da so mu v knjigotržnici povedali. da sem med novimi najstrožji. Verjemite mi. to ni res. Prav res ne vem. kako bi mogel komu zapisati nezadostno. 5. Nedelja je. Še bolj dolgočasno kot vsak dan. Odpeljemo se z vlakom do bližnje postaje. Nekje blizu cerkve igra ciganska godba. Gasilska veselica. Vstopimo. Plačamo vstopnino, oni pa zapišejo naša imena, bogve zakaj. Peljejo nas v posebno sobo. (Tu te posade povsod v posebno sobo. če hočeš ali ne.) Skozi odprta vrata gledamo v večjo sobo za preprosto ljudstvo, ki pleše čardaš, in pijemo slabo vino. K mizi je prišlo dekle domačinka in nam ponuja razglednice za šaljivo pošto. Zala je. Res zala. Nekdo od našega omizja je pijan. Udaril jo je po plečih, z drugo roko pa ji je segel v nedrije. Zardela je. umakniti se ni upala. Kako plahi so tukaj ljudje. Ko je odšla od naše mize. je bila vesela. 6. Večeri so v majhnih mestih silno dolgočasni. Ne veš ne kod. ne kam. Eni pijejo, drugi sede po kavarnah, doma nihče. Tako tuje in mrzle so te sobe. Torej gremo v kavarno. Majhna je pa se imenuje Velika. Postrežba ženska. Naročim črno kavo. Bog ve, zakaj se mi smeje natakarica. Ko mi prinese kavo, se mi nasloni s svojim obilnim oprsjem na rame, boke pa pritiska ob moja stegna. Začudeno gledam, kje sem. Pogledam tovariša, ki je že več let tukaj, češ: kam sva zašla. Zasmeje se. «Tukaj je že taka navada.» Pristopi kavarnar: «Izvolite slike.» Pokaže neko revijo in se prijazno nasmeje: «Gole ženske.» Gledam v reviji gole ženske, se smejem natakarici in se nič več ne čudim. Zdaj sem se že privadil vsega. Vse mi je tako domače, kakor bi živel tukaj že od nekdaj in bi moralo biti vse tako. In vendar se mi včasih zazdi, da sem med njimi popoln tujec. Pa v tem se najbrže motim. o se je oni dan razvedelo po Sreberju, daje po dolgem trpljenju slednjič v blazinici na Studencu umrl Vrtnikov Jernač, je v spominu sreberskih prebivalcev na novo oživel dogodek, ki je bil že vrsto let pozabljen, a je svojčas ne le v Sreberju, ampak daleč naokrog do mozga pretresel vse, ki so slišali kaj praviti o njem. Kajni Jernač ni bil sreberski domačin, ampak je bil še kot mlad lant prišel s Koroškega semkaj. Udinjal se je pri Vrtniku za hlapca. Dasi Vrtnikov grunt ni posebno velik, je bil hlapec gospodarju le res potreben: kajti Vrtnikovima so zapored pomrli vsi otroci še v plenicah. Edino Jerico se jim je posrečilo vzrediti in ohraniti, da je odrasla. 7. in zadnji. VRTNIKOVA TAJNA I V A N A L B R E M T Jernač je bil priden, varčen in tudi pil ni nikoli če/, mero. Sploh ni dosti zahajal v druščino in je živel bolj sam zase. Vrtnik je bil na moč zadovoljen ž njim in je še večkrat omenil kakemu sosedu: «Šment no zares, kje bi si bil mislil, da bom dobil takšnega človeka v hišo?! Lasten moj sin bi ne mogel biti boljši.» Tudi sicer Jernač ni bil napačen. Lepe rasti je bil. čednega obraza in prav dobrega srca. Kadar je videl, da kje lahko pomaga, ga ni bilo nikoli treba šele prositi, ampak je kar sam priskočil na pomoč. Tako se je zgodilo, da je hlapec Jernač kmalu začel ugajati tudi gospodarjevi edinki. Za kaj takega imajo ženske posebno bistre oči: zato je tudi Vrtnikovka prva opazila, da se Jerica in hlapec rada vidita. Povedala je to možu, ki pa ni bil nič nejevoljen. «Kaj misliš.» je dejal, «da bi se branil Jernača za mladega Vrt-nika, kadar bom na tem. da se umaknem v kot? Priden je ko čebela, trden ko dren in nikoli se mi še ni postavil po robu. To zaleže za tri dote!» Ko je potlej kmalu Vrtnikovka odšla v nebeško domačijo, se je začel Vrtnik — vdovec na moč hitro starati in je kar vidno lezel na kup. Komaj je minilo leto dni po ženini smrti, je res izročil hčeri grunt in je še včakal. da je postala Jernačeva žena. vnučjega joka in smeha pa že ni več cul. Tisto jesen po Jeričini poroki se mu je stožilo po rajni in je odšel za njo na večni grunt nebeški. Tako je postal Jernač. ki se je prav za prav pisal za Ruparja. mladi Vrtnik . in so ga tudi sosedje klicali zgolj za Vrtnika. Že tedaj, ko sta bila z Jerico na oklicih, je bilo slišati, da je ženin gruntarski sin in bojda iz trdne hiše. Seveda se je Sreberja-nom potlej zdelo malo čudno, ko ni bilo nobenega njegovih ljudi na svatbo. Zavoljo tega so še nekaj stikali glave, ali govorice so se hitro polegle, ker so imeli ljudje Jernača tako radi, da se mu ni nihče maral zameriti. Gospodaril je mladi par na moč dobro in pametno. Od leta do ieta je grunt napredoval. Hišo in hlev je prezidal Jernač, mlatil-nico je kupil in še celo nekaj sveta je dokupil, tako jima je šlo dobro. Marsikatera, ki je bila kaj vihala nosek, ko je izvedela, da se je Jerica ogrela za Jernača, jo je zdaj na tihem zavidala. Vse je šlo po sreči Vrtnikovima lepih sedem let. Tudi pri otrocih se jima je dobro ravnalo. Jernejček je bil v šestem letu. Anica blizu treh, a tretje dete je še snivalo pod materinim srcem. Takrat se je zgodilo. Avgusta nekako je bilo. ko nenadoma poči po vasi novica: «Vrtnik je očeta in mater ubil!» «Kdo — za božjo voljo?!» «Oni — Rupar, mladi Vrtnik —» «Tisti, ki je služil za hlapca?» « Tisti, tisti Jeričin mož —» «Čigavega očeta? Saj je vendar stari Vrtnik že zdavnaj umrl. «Ne Jeričinega očeta, le svojega. Oče in mati sta ga prišla obiskat s Koroškega, pa je oba ubil.» Novica je bila tako strašna, da je vsakomur ob njej zastajala kri od groze. Da ga niso branili orožniki, bi bilo raztogoteno ljudstvo Jernača samo sodilo in ga na mestu ubilo. Ko so prenesli krsti nesrečnih staršev na kolodvor v Srcberju, da ju odpelje vlak v domači kraj. je bilo toliko ljudi, da se je vse trlo. Sreberje dotlej gotovo še ni videlo takega pogreba. «Pa tudi Bog ne daj. da bi ga še kdaj!» je bila splošna želja, ko se je prvo razburjenje malo poleglo. Nestrpno je potem vse pričakovalo obravnave zoper Jernača. toda mesto pred stroge sodnike so odpeljali ubogega Vrtnika v — blaznico. Baje se ni za nikogar nič zmenil in ni nič govoril. Ko so ga vprašali, je zastokal samo: «Ptica poje, ptica poje —» Nič drugega ni bilo moči spraviti iz njega. Zavoljo tega je dolga leta ostala nad strahotnim dogodkom razprostrta megla tajinstvene zagonetnosti. Tudi Jerica ni govorila o tem in jo je bilo že celo težko vpraševati: kajti njena bolečina je bila presilna. Ne le, da je na tako grozovit način naenkrat izgubila tasta in taščo, ki ju je komaj spoznala, ampak je sredi vse sreče nenadoma ob živem možu tudi sama ovdovela in njena deca osirotela, poleg tega pa je se dete. ki ga je pričakovala, prišlo mrtvo na svet. Zdaj šele. ko je bil mladi Vrtnik v grobu, se je razvozljal jezik Burnikovemu Štefanu, ki ga je bil rajni Jernač zelo rad jemal v dnino. Že takrat je bil Štefan prileten, a zda j jih je imel celo blizu devetdeset. Tisto jutro, ko so opravili za Jernačem črno mašo, so sosedje zavili v gostilno k Lemežu kakor na nekakšno sedmino. Tja je prišel tudi Burni kov Štefan. Ko so možje to in ono ugibali o pokojnem, pomilovali vdovo in otroke ter še pokojnega samega, se je oglasil starček: — Seve: zmešalo se mu je! To je hitro rečeno. Jaz bi dejal rajši: sojeno mu je bilo! — «Jelite, Štefan, vi veste več ko mi vsi skupaj.» ga je začel na-peljavati sosed Zalokar. «saj ste bili zmeraj pri Vrtnikovih?» — Rad sem ga imel tega človeka, res. in tudi on me ni črtil — «Vas črtil.» je zategnil Zalokar, «saj živi duši ne prizadenete nič hudega?!» Štefan je prikimal: — Zato tudi pravim! Ali res je pa, da sem se že veliko pred tisto nesrečo bal hudega — «Zakaj neki? Dajte no in nam povejte, oče Burnik!» so prosili sosedje kakor en sam. Štefan je napravil par požirkov, zmajal z glavo in nekam zamišljeno mežikal predse. Končno se je odločil: — Zdaj je tako vseeno. Kar je prestano, je prestano, trpel je pa siromak rajni bolj ko duša v vicah! Vidite, kake tri tedne pred tisto nesrečo mi je zaupala Jerica. «Štefan,» pravi, «nekaj bi vam povedala, če znate molčati.» — «Hm, kakor veš», ji rečem. < Dosih-mal z jezikom še nisem napravil nobene zdražbe. čeprav sem že siv. Če se pri meni bojiš tega. rajši molči!» — — No, kakopak! In mi ni nič zamerila. «Kakšni ste, Štefan,» je dejala, «kakor jež! Saj veste, da ne morem več molčati: zato bi se vam rada zaupala.» — «Potlej kar z besedo na dan», ji rečem, ona pa začne: «Jelite, z vami lahko govorim tako. ko ste že v letih, samo ne vem, kako bi začela. Kar malo sram me je, pa moram! Ali se vam ne zdi. da je naš Jernač malo ljubosumen?» — «Ne malo,» ji povem, «ampak precej! Kadar kdo bolj prijazno govori s teboj, je videti, da ga bo kar z očmi prebodel.» — «No. glejte.» pravi potlej ona, «jaz sem mislila, da si samo domišljujem tako. zdaj pa vidim, da je le res. Veste, saj očital mi ni še nikoli nič. Bog ne daj, ali meni je že hudo, ko samo čutim, kakšne misli ga mučijo. Dober je ko duša, samo to ga tlači in še nekaj. Meni se zdi: če bi tisto drugo prešlo, bi tudi prvo minilo.» — «Kaj bi utegnilo biti takega?» se me loti radovednost. Vrtnikovka spet nekaj časa molči in me nato zaprosi: «Tako težko mi je, ko se ne morem nikomur razodeti, da že nikakor ne morem več sama prenašati najine skrivnosti. Saj je mogoče vse skupaj neumnost, vendar vas rotim, da živi duši ne črhnete nobene besede o tem, dokler bo Jernač živ!» — «Če ti je s tem kaj pomagano, naj pa bo! Kje so moja leta in kje njegova?! Potlej veš, da pojde skrivnost v grob z menoj, ker jaz gotovo ne bom molil za rajnega Jernača, on bo pa lahko za rajnega Burnika, če se me bo hotel kdaj spomniti. —» «Pa se je le zasukalo čisto nasprotno», se je resnobno oglasil Zalokar, a Burnik nato: — Viš, Martin, tako pač nanese. Kdo naj vidi v prihodnje dni?! Zato rečem: sojeno je! — «In kaj vam je potlej povedala Vrtnikovka?» so že bili sosedje nestrpni. (Konec prih.) KNJIŽEVNA POROČILA Lojz Kraigher: Na fronti sestre Žive. Drama v treh dejanjih. V Ljubljani 1929. Založila Tiskovna zadruga. Strani 128. Nekemu cehovskemu junaku, ki trdi, da pisatelji samo krasnoslovijo o naravi in da njihovi popisi ne dosegajo resničnosti, pravi njegov sobesednik: «Česa ne poveste? Pa ,Romeo in Julija'? Ali pa na primer Puškinova .Ukrajinska noč4? Pred takimi stvarmi se mora narava do tal pokloniti.» — V tem ugovoru, ki je nedvomno tudi prepričanje strogega realista Čehova, je skrito neko važno umetnostno načelo, ki pa je dovolj splošno poznano: Umetnost ni obnavljanje narave in življenja, ni posnemanje, marveč stopnjevanje ali poglabljanje, smotreno pretvarjanje in poenostavljanje življenja, poenostavljanje, ki je polno zmisla in višje skladnosti z zakonom življenja in človeškega duha. Umetnost je kristalizacija življenja. To umetniško načelo je temelj, na katerega se more in mora osloniti negativna plat kritike najnovejšega Kraigherjevega dela in morda deloma tudi prejšnjega njegovega dela. Ali je ta njegova nova drama zakona in ljubezni tako predelano življenje, kakor ga zahteva naša predstava o kristalizaeiji živ-Ijenske snovi? Stvar, pri kateri se proces stopnjevanja in poenostavljanja pričenja, je omejevanje in izrezovanje predmeta. V Kraigherjevi drami so spojeni v celoto trije življcnski pojavi: usoda zakona, usoda ljubezni in vojna. Prva dva sta vsaj na videz in že po svoji naravi resnična enota in odločilno ter usodno posegata drug v drugega; vojna pa je na prvi pogled tuj element, ki ga je težko zaplesti v vzročno odvisnost s prvima dvema. In res je ostala pri Kraigherju samo naturalistično ozadje, ki samo pomaga utemeljevati nekatere položaje in odnošaje. V osrednje dejanje kljub avtorjevemu naporu, da bi to dosegel, ne stopi vojna nikdar, niti tedaj ne, ko se zdi, da bo odločilno posegla v življenje glavnega junaka. Vsi strahovi s fronto ne premaknejo osrednjega dejanja niti za ped, marveč ga kvečjemu spremljajo kot rahlo razpoloženje. Vendar niti kot razpoloženjski element vojna ni izkoriščena do tiste mere, da bi dajala stvari kako značilno ozračje. Zato se zdi s stališča strogega in smo-trenega umetništva, zlasti dramatskega, nepotrebna in odveč in neorgansko naturalistična, kar dela dramo ne do kraja predelano. Poleg tega velikega sestavnega dela spada med stvari, ki v tem organizmu nimajo prave upravičenosti, osebnost «Dame v črnem» in življenje, ki je z njo v zvezi. Kot ženska, ki stoji v posebnem erotičnem odnošaju do glavnega junaka, ima v tej ljubezenski drami upravičenost arabeske in sorodnega motiva, ki odpira mimogrede nov pogled na osrednjo osebo. Slabo pa je, da jo Kraigher porablja za večje stvari, da hoče ustvarjati z njeno pomočjo nekake napetosti in celo tako imenovani trenutek poslednje napetosti, še slabše pa je to, da mu je postala ta vsiljiva zaljubljenka tudi sicer umetniško vsiljiva in to na prav poseben način. Njegov junak pravi nekje, da je «v resnici zmerom nekaj mistike v človeku, čeprav se je niti ne zaveda*. Nekaj svoje mistike je zbral Kraigher v Dami v črnem ali Pepci. To je po svoji ncerotični plati v resnici zagoneten pojav. Njen «teatralični» nastop, črna obleka, njena v ničemer utemeljena vsevednost in povsodpričujočnost, proroški prividi, ki jih ima, njeno napol šaljivo napol resno govorjenje o konstelaciji zvezd in končno njeno čudovito izrabljanje filmskih trikov — vsa ta svojstva obdajajo njeno osebnost, ki je v svoji ljubezni groteskno in grobo naturalistična, z nekim neprijetno svojevrstnim in očitno sumljivim misticizmom. Po njegovi izmišljeno- s 113 sti in ueprepričevalnosti je soditi, da to ni niti malo Kraigherjev svet. Dama v črnem je umetniško najbolj vznemirljivo poglavje te knjige. In vendar predstavlja prav ta nenujna in nevažna oseba v svoji pretirani in skoro smešni erotični inaniji edini poskus, storiti v osebnosti tisto, kar ni bilo storjeno v dejanju: kristalizacijo. V tem svetu pomeni kristalizaeija naslednje: ustvariti osebo, ki je popolnoma določen individualen pojav, ki pa je hkratu nosilka izrazitega življenjskega načela, izrazite življenjske moči. Tako je v Antigoni navzlic njenemu osebnemu značaju posebno osredotočen princi]/ osebne etične volje, kakor je v Kreonu nakopičen princip državne suvereni-tete: v Kleistovem Princu Ilomburškem, ki je osebno čisto jasno opredeljen, je središče osebnosti načelo anarhičnega in nepokornega junaštva, dočim je v njegovem vladarju princip vojaške discipline in državnega reda. Kakor je iz teh dveh primerov razvidno, je dognanost človeških likov v drami vedno v zvezi z dognanostjo konflikta, o katerem ni mogoče govoriti, ne da bi se dotaknili oseb, kakor tudi o osebnostih ni mogoče govoriti, ne da bi bil hkratu že načet problem konflikta. Konflikt Kraigherjeve drame je ves postavljen med dve osebi in se niti deloma ne vrši v notranjosti enega človeka. Vsebovan je idejno v boju med načelom zakona ali zakonske zvestobe in načelom erotične svobode. S tem, da ga je avtor pokazal tako izključno samo v od noša jih med možem in ženo, ga je izdatno oslabil in vsa drama nosi zaradi tega težke posledice. Kako drugače bi bil konflikt težak in človeški, če bi se Rojnik sam v sebi boril in odločeval med zvestobo ter klicem svoje tako usodno prebujene narave. Toda Kraigherjev junak je v svojem srcu od početka odločen in njegov zakon sploh nikoli ni bil zakon. Odločitev in boj sta tedaj samo v ženi, samo v nji živi dilema, ali vrniti možu svobodo, ali vztrajati pri svojih «pravicah», ki jih ima kot žena in mati. Tako je po stanju stvari edina mogoča osrednja oseba drame, ki nosi v sebi resničen konflikt, prav za prav Pavla in ne Rojnik. Ker pa je vendar Rojnik z vso odločnostjo in morda tudi rahlo pristranostjo pokazan kot središče dogodkov, je delo v svoji osi izkrivljeno in njegov konflikt je čisto očitno samo navidezen. V ta dozdevni konflikt, ki se v konkretnem svetu vrši me. Kar pa se tiče obeh Cezarjevih izdajalcev, se zavedam, da ni mogoče govoriti o kaki Dantejevi miselnosti, ki bi se ujemala z mojo. Toda navzlic njegovi sanji o svetovni monarhiji, oziroma prav zaradi nje, dokazuje zmisel obravnavanega prizora tem bolj jasno, da je njegov instinktivni okus soroden zmislu moje misli. In to je važno. Tudi «Hamlet» ima nedvomno mnogo krščanskih elementov v svoji dušev-nosti in če ne krščanskih, vsaj tradicionalno moralnih. Ne vem pa, kako lahko spravi krščanski ali tradicionalni moralist njegovo človeško dragocenost, ki je za vsakogar instinktivno nujna, v sklad z dejanji, kakršno je umor Polonija, ali celo s Hamletovim hladnim odnosom do usode Rosencrantza in Guilden-sterna, ki ju je poslal v smrt. Končno mi ne ugaja docela, da Ušeničnik tako absolutno odklanja «besede • in «blesteči videz» moje «etične filozofije» in da tako krčevito vztraja izključno pri vprašanju Kantorja. ki more biti pri stvari samo bolj ali manj srečno izbran primer. Pričakovati bi bilo, da bo kot kritik razbiral neko misel tam. kjer je točne j ša, ne tam, kjer je morda lažje ovrgljiva in kjer hkratu ni popolnoma verno izražena. Priznam, da je Kantor slabo izbran primer in da sem pri analizi in oceni njegove človečnosti pogrešil, ker sem kot dejanske elemente njegove osebnosti opisoval in vrednotil lastnosti, ki mu jih je Cankar samo nameraval dati, ne da bi mu jih tudi resnično dal. Toda misel o etiki navzlic tej napaki ostane. Josip Vidmar. Nezanesljivemu somišljeniku R. Ložarju. Veseli me, da se vsaj deloma strinjate z menoj glede «katoliške» in «krščanske umetnosti». Manj pa me veseli in bi mi bilo ljubše, če ne bi razumel, kako je mogoče, da smatrate za bolj oštevanja vrednega mene, ki sem se s skromnimi dialektičnimi močmi res da neokretno, toda vendar-le nekako približal Vašemu nazoru, nego «domače ognjišče», ki si z naporom vseh svojih nemajhnih sil prizadeva zagovarjati idejo, katere nasprotnik ste tudi Vi. Dobro; kakor ste v tej stvari izdali Vi mene, tako Vas bom v naslednji izdal jaz: Dogovorjena sva, da krščanske umetnosti ni. Nisva pa dogovorjena glede polemike. Vi ste očitno mnenja, da tudi krščanske polemike ni in zato dajete v nji duška tudi svojim nelepim in mračnim čuvstvom in to še v katoliški reviji; jaz pa priznavam samo krščansko polemiko, to je polemiko kot idejno nasprotstvo brez nepotrebnih čuvstvenih primesi. Kadar bo Vaša polemika taka, Vam bom z veseljem na razpolago, in sicer z vso slastjo, ki mi jo daje vsak snažen idejni boj. Josip Vidmar. KAKO DA NE BI? S a t y r u s Kako da ne bi kakor gobe rastli nam listi, lističi ob vsakem dnevu, ko pa preveč živin je v našem hlevu in vsaka hoče imeti svoje — jasli? V Z O K - J U N A K S a t y r u s Z umetnostjo, o Juš, veš, stvar je taka: Ne ustvarjaj tipov, kar na lastno pest, ko v Frančiškanski ulici številka šest ti UJU zastonj da vzor-junaka! LJUDSKA UNIVERZA V MARIBORU S a t y r u s Tu, rodoljub predragi moj, se uči, kako s kresalom znamke «Wien» v tej najbolj šentflorijanski vseh dolin prižigajo se rodu uma svetle luči! DVOJE POTREBNIH VPRAŠANJ S a t y r u s Sam Bog ve, če iz notranje potrebe nam Rešetar zdaj zrnje rešeta? In Bog vč, če se spomnil prej je sebe prerešetati v vsako smer do dna? — ZAKAJ? S a t y r u s Zakaj ta Mož z metlo v rokah nam hišni prah samo pometa? — Naj rajši ustvaril bi na mah nam novega Poeta! SLOVENSKI JEZIK Slovenski jezik. (Zgodovinska skica.) Praslovanski jezik, ki so ga govorili predniki vseh današnjih Slovanov v skupni domovini med Dnjeprom in Vislo, so govorila tudi slovanska plemena, ki so v prvih stoletjih po Kr. r. začela prodirati proti jugu in se naselila v teku 6. stoletja južno od Donave po panonskem nižavju in po vseh vzhodnih Alpah tja'do Gornjega Avstrijskega, Salzburškega in Tirolskega, do Kurlanije in do Istre. V začetku 6. stoletja se torej alpska slo-vanščina (poznejša slovenščina) ni razlikovala od vzhodne in zapadne praslo-vunščine (od poznejšega ruskega, oziroma od poznejših zapadnih slovanskih jezikov), razen morda v redkih malenkostih, še manj seje razlikovala od vzhodne sosede, tiste slovanščine (tedaj še vedno praslovanščine), iz katere se je razvil srbsko-lirvatski jezik na eni in bolgarski jezik na drugi strani. Govoriti smemo za to dobo o enotni in skupni prajužnoslovanščini. Najprej se je jezikovno odcepil naj vzhod nejši del, ker se je njegovo naseljevanje vršilo v južno-vzhodni smeri preko gorovja Balkana in ker je verjetno, da je bilo nekaj časa njegovo ozemlje zemljepisno ločeno od ostalih južnih Slovanov, ki so se naseljevali v južno-zapadni smeri; vrhu tega so tu že v 7. stoletju zavladali Turko-Tatari. Tudi južnozapadni del, ki je naselil jako obsežno ozemlje, se je pričel v 8. in 9. stoletju polagoma jezikovno diferencirati v dve skupini: v vzhodno ali balkan-sko-slovansko, ki predstavlja jedro današnjega štokavskega narečja, in v za-padno ali alpsko-slovansko, ki ni s svojimi jezikovnimi pojavi objemala le ozemlja Slovencev, ampak tudi Kajkavcev in deloma celo Čakavcev. S pritegnitvijo Slovencev v frankovsko politično območje, z ustanovitvijo zagrebške škofije in hrvatskega kraljestva pa je nastala ostra meja med Slovenci in Kaj-kavci, oziroma čakavci. Kajkavščina in čakavščina sta odslej bili odtegnjeni slovenskemu vplivu in sta čedalje bolj podlegali Nzhodnemu ali balkansko-slovan-skemu središču, štokavščini. Tako si razlaga, oprt na tehtne jezikovne pojave, postanek slovenščine Ramovš (Revue des etudes slaves III, 48; Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VI, 86: Narodna enciklopedija IV, 192), dočim je Belič (Revue des etudes slaves I, 20; Južnoslovenski filolog IV, 10; Narodna enciklopedija IV, 413) mnenja, da se je delitev v slovenščino s kajkavščino in čakavščino na eni in v štokavščino na drugi strani izvršila že pred prihodom na jug, torej pred 6.stoletjem, ker se mu zdi, da današnja zemljepisna razprostranjenost Kajkavcev in Čakavcev izključuje bližje odnošaje med njimi p o 6. stoletju. Vendar pripušča Belič tudi možnost Ramovševe razlage, ako je bila prvotna lega kajkavskega in čakavskega ozemlja drugačna od današnje, namreč takšna, da sta teritorialno mejili druga ob drugo. To je pa itak več ko verjetno, ker je današnje ozemlje Kajkavcev in čakavcev izdatno skrčeno; poleg tega je treba še upoštevati dejstvo, da je slovenščina kot severna soseda čakavščine, oziroma kot zapadna soseda kajkavščine bila posrednica pri začetnih novih jezikovnih pojavih vse le naj-zapadnejše jnžnoslovanske skupine. Zato gre prednost Ramovševemu naziranju. Slovenski jezik je začel živeti nekako od 9. stoletja dalje svoje samostojno življenje. Poudarjam j ezik. kajti 1.) je razvil toliko samostojnih jezikovnih pojavov, da se po njih loči od ostalili slovanskih jezikov in 2.) ni vstopilvobmočje kakega drugega sorodnega in sosednjega, močnejšega jezikovnega sestava. Iz obeh tu navedenih razlogov imenujemo n. pr. tudi polabščino. ki je za vedno zamrla v sredi 18. stoletja, jezik in ne narečje. Nasprotno pa je kajkavščina, če- prav v marsičem bližja slovenščini kot štokavščini, srbskohrvatsko narečje, ker je njeno ozemlje po upravnopolitični oddelitvi od slovenskega prišlo kulturno pod vpliv štokavskega jedra. Lep primer nudi tudi usoda provansalščine. ki je nekoč cvetela kot jezik z bogato literaturo, a je pozneje, ker je podlegla francoščini, bila potisnjena na stopnjo narečja. Vzporedno z razvojem samostojnih, tipično slovenskih jezikovnih pojavov se je začelo že pred 10. stoletjem tudi oblikovanje posameznih dialektičnih črt. Bri-žinski spomeniki, ki so prvi zapisek slovenskega jezika, sicer še ne kažejo kakih izrazitih dialektičnih znakov, ker so iz severnega jezikovnega območja, ki je naj-konservativnejše; pač pa se v spomenikih iz 15. stoletja že odražajo popolnoma izobražena narečja, v glavnem kakor danes. Današnje stanje narečij je bilo torej v osnovnih obrisih doseženo že v 15. ali celo že v 14. stoletju. Bujna dialektična razkosanost na tako majhnem ozemlju je posledica strukture tal, politično in cerkvenoupravne razcepljenosti ozemlja in različnih tujejezičnih vplivov: tako bogatega števila narečij nima noben slovanski jezik. V tisku se je najprej zabeležilo centralno-dolcnjsko narečje, Trubarjev govor (1551), in je obveljalo kot književni jezik. Da ni jezikovno zavladala n. pr. Ljubljana, moremo razumeti, ko vemo, da mesta iz svoje ponemčene ali v nemškem kulturnem območju živeče sredine niso dajala nobenih literarnih delavcev. Odločila pa je zlasti tradicija. Trubar je mnogo napisal in zato se je njegov način pisanja tako ukoreninil, da ga niso mogle izpodriniti reforme Notranjca Krelja, ker se je literarno premalo udejstvoval, čeprav je po učenosti v marsičem prekašal preprostega Trubarja. Šele Dalmatin je po tehtnosti svojega velikega dela pomagal nekaterim Kreljevim reformam in posebnostim svojega vzhodno-dolenjskega govora do veljave. Kažipot je postala odslej dolenjščina Dalmatinove biblije, oziroma po njej prirejenih Evangelijev in listov, čim večja pa je postajala odmaknjenost od tiste dobe, ko je dolenjščina neomajno vladala, tem manjši je postajal njen vpliv, zlasti, ker so se množili pisci iz drugih dialektičnih območij, največ iz gorenjskega. Jezik piscev v 17. in 18. stoletju je le v osnovi ohranil tradicionalno dolenjsko strukturo, preplavljajo pa jo brez doslednosti in načrta posebnosti pisčcvcga govora. To stanje je postajalo nevarno zlasti za izvenkranjsko ozemlje, kajti Pohlinov jezik n. pr., že močno v nesoglasju s tradicijo, skoro čist ljub-1 jansko-gorenjski dialekt, ni mogel privabiti Štajercev in Korošcev v književno-jezikovno skupnost, čeprav je z druge strani njegova privlačnost morala bili velika: prve posvetne in koristne knjige so ga širile. Tudi Japlju to še ni uspelo; vendar je vsaj doma na Kranjskem storil konec kaotičnemu stanju ne morda z revolucionarno reformo, ampak z naslonitvijo na tisto osnovo, od katere so se bili pisci tako oddaljili, na dolenjščino 16. stoletja. Ker pa je literarni jezik 17. in 18. stoletja dal nekaterim jezikovnim pojavom tolikšno ustaljenost, da Japelj ni mogel preko nje, je preudarno to novo tradicijo spojil s staro; s tem je v književnem jeziku zlasti vokalizem gorenjskega narečja izpodrinil prvotnega dolenjskega. Novi tip književnega jezika je Kopitar znanstveno potrdil in mu pomagal do splošne veljave — vendar samo na Kranjskem. Korošce in Štajerce je pritegnil šele ilirizem v svoji drugi fazi. Ilirsko gibanje je našlo ugodna tla v predinarčnih razmerah zlasti pri obmejni mladini. Slovenski Ilirci so pričakovali, da bo tudi slovenščina pomagala pri graditvi skupnega jugoslovanskega književnega jezika. To se ni moglo zgoditi, ker se je pač tudi ilirščina razvijala po prirodni poti, ki ji jo je kazala večina njenih pisateljev iz njenega središča, ne pa po tisti poti. na katero jo je vabila peščica mladih slovenskih zanesenjakov. Zato je gorečnost slovenskih llirccv, zlasti kranjskih, ponehavala. še trdneje jih je priklenila k slovenski tradiciji realna potreba, ko so iz svojega romantičnega teoretiziranja stopili kot odrasli možje med ljudstvo ter ga začeli buditi in učiti; morali so mu govoriti in pisati v njegovem jeziku. Jezik s tradicijo je pač velika kulturna vrednota. To je spoznal tudi Prešeren, ko ni sledil Vrazu. Iz prav istih razlogov ni mogel uspeti ilirizem v svoji drugi fazi od 1848. leta do sredine petdesetih let, čeprav je Majar pridobil zelo vnete in idealne ter prav tako radikalne pristaše, kakor mladega Janežiča, Einspielerja in Razlaga. Med njimi in konservativnim Bleiwcisom pa se je izoblikoval nekako zmerno napredni krog dunajske mladine okoli Cigaleta in Svetca. Poslednjemu se je posrečilo, da je pomogel do zmage z občeslovanskega in občeslovenskega jezikovnega stališča pravilnejšim oblikam in tako ustvaril književni jezik, ki so ga po opustitvi svoje ilirske mešanice sprejeli tudi Korošci in Štajerci. Majarju pa gre le zasluga, da je sprožil problem, ki je tako živahno razgibal tedanjo našo publicistiko, in da je pokazal na osnovo, na kateri so se vsaj Slovenci jezikovno zedinili. Nove oblike so dobile tudi nekako uradno potrdilo, ko jih je Cigale sprejel v slovenski prevod državnega zakonika; Bleiweis mu je sledil leta 1853. — (Prim. Prijatelj, Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848 do 1857, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV.—V.) Ilirsko jezikovno gibanje pa s tem še ni bilo za vedno pokopano. Pojavilo se je (tretjič) ob uvedbi ustavnega življenja, v začetku šestdesetih let, vendar brez vpliva na književni jezik, kajti doba romantike je minevala in treznih realnih mislecev je bilo čedalje več. Levstik je tedaj s tako tehtnimi in premišljenimi besedami zavrnil ne samo misel o sprejetju srbohrvaščine, ampak tudi misel o jezikovnem dualizmu (srbohrvaščina za znanstvo — slovenščina za nižje potrebe) kakor ne prej ne potlej noben Slovenec (Prijatelj, Razprave II., 192 si.). Zato je čudno, da se je to vprašanje pojavljalo presledkoma v novih fazah in vedno brez podrobnega poznanja prejšnjih faz. V dobi ilirskega gibanja je vplivala na slovenski pismeni jezik tudi stara cerkvena slovanščina pač zaradi stremljenja po etimološko pravilnejših oblikah in iz navdušenja za Miklošičeva dela. Tiste, ki so šli v tej smeri predaleč, je zavrnil škrabec. Kakor pri drugih Slovanih se je tudi pri Slovencih uveljavilo načelo, ki ga je prvi poudaril Bleiw eis, da se smejo izposojevati besede, če je potreba, najprej pri najbližjih sosedih, nato pa tudi pri oddaljenejših Slovanih, če se le izposojenka prilagodi domačim jezikovnim zakonom. Slovenci so hodili po besede k Srbo-hrvatom, Čehom in Rusom. Pisatelji in pesniki od druge polovice prejšnjega stoletja dalje pa so izčiščeni jezik bogatili z zakladom svojih narečij in mu pomagali, da je postal okreten in sposoben za izražanje vseh panog človeškega mišljenja in čuvstvovanja. Tudi smisel za kulturo govorjenega (odrskega) jezika je vzbujen. V obširnem slovanskem svetu, ki tako ljubi individualno izživljanje, sta sc v mlajši dobi uspešno uveljavili maloruščina in slovaščina; na Norveškem je izpodrinil v literaturi domači govor toliko stoletij vladajočo danščino. Tako bo gotovo tudi slovenski jezik, čigar individualnost je stara nad tisoč, a literarna tradicija blizu štiri sto let, šel v svoji rasti više in više, ustvarjajoč vrednote, ki bodo postale last velike jugoslovanske kulture. Mirko Rupel. Urednikov «imprimatur» dne 14. februarja 1930.