15 Didakta februar 2014 Med teorijo in prakso DejavniKi oDnoSa MeD UčiTeljeM in UčenCi v oSnovni Šoli 1 / mag. Magda Slokar Čevdek, OŠ Solkan Medosebni odnosi na delovnem mestu so ključni dejavnik uspešnega delovanja vsakega podjetja ali ustanove, torej tudi šole. Šola so ljudje in način, kako ti ljudje ravnajo drug z drugim. Kakovost medosebnih odnosov neposredno vpliva na počutje posameznika in skupine v šoli, na motiviranost, ustvarjalnost in sodelovanje. Proučevanje dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje kvalitetnega odnosa med učitelji in učenci, je bistvenega pomena, saj kvaliteten odnos izboljšuje učno uspešnost, dviguje kakovost vzgojno-izobraževalnega dela ter zagotavlja boljšo šolsko klimo, s tem pa zmanjšuje stres in omogoča boljše počutje udeležencev izobraževanja. Rezultati raziskave (Slokar Čevdek 2010) so pokazali, da lahko učitelj preko odprtega komuniciranja, up- orabe humorja, s svojimi IKT-kom- petencami in samospoštovanjem ter z empatijo gradi kakovosten odnos z učenci. NaMEN RazISKaVE Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kateri de- javniki so povezani s kakovostjo odnosa med učiteljem in učenci. Pregled strokovne lite- rature je razkril, da je odnos med učiteljem in učenci v slovenskih šolah, zlasti osnov- nih, sorazmeroma slabo raziskan, raziskave z vidika učiteljev pa nismo zasledili. Namen raziskave je bil poiskati osnove za izboljšanje kvalitete odnosa med učiteljem in učenci z vidika učiteljev, zato smo raziskovali, kako učitelji ocenjujejo kvaliteto lastnega odnosa z učenci, svoje samospoštovanje, svojo spo- sobnost empatije, lasten smisel za humor, svoje vključevanje IKT v pouk, lastno dodatno strokovno izpopolnjevanje ter svojo uspešnost pri komunikaciji. S poznavanjem odnosa med učitelji in učenci in dejavnikov le-tega lahko postavimo osnove za kvalitetnejše vzgojno-iz- obraževalno delo in dobro počutje subjektov vzgojno-izobraževalnega procesa. DejavniKi, Ki vPlivajo na KaKo- voST oDnoSa MeD UčiTeljeM in UčenCi V strokovni literaturi je zaslediti številne dejavnike, ki so povezani z odnosom med učiteljem in učenci, vendar več raziskav pro- učuje ta odnos z vidika učencev, zato smo se odločili raziskati dejavnike tega odnosa z vidika učitelja. Izhajali smo iz besed Ce- mičeve (1998), da če želimo biti uspešni in humani pedagogi z željo po optimalnem do- sežku, ni dovolj biti pozoren le na razvijanje sposobnosti, temveč moramo zadovoljiti tudi čustvene in socialne potrebe in zmožnosti vseh udeležencev; ter iz Pečjakove in Koširjeve (2008), ki pišeta o dejavnikih odnosa med učiteljem in učenci in pravita, da novejše raziskave kažejo, da učitelj z nekaterimi svo- jimi osebnimi lastnostmi pomembno vpliva na prijetno razredno ozračje in ustvarjalnost učencev. Ker je spekter dejavnikov odnosa med učiteljem in učenci zelo širok, smo se omejili na šest dejavnikov: učiteljevo samo- spoštovanje, empatijo, vključevanje humorja v delo, medsebojno komunikacijo, dodatno strokovno izpopolnjevanje učitelja in učite- ljeve IKT-kompetence. Samospoštovanje Učitelji, ki so srečni in ponosni na to, kdo so, imajo notranji občutek lastne vrednosti in samospoštovanja (Sims 1999). Rogers (2000; po Pušnik 2001) navaja, da se učitelji z visokim samospoštovanjem počutijo bolje in delajo bolje, imajo občutek pripadnosti kolektivu, občutek varnosti in pozitivne identitete. Adle- šičeva (2000) meni, da učiteljeva samopodoba vpliva na njegovo in učenčevo vedenje in na sposobnost izgradnje medsebojnih odnosov, stil poučevanja ter na njihove zaznave in priča - kovanja. Avtorica (2000) trdi, da so učinkoviti učitelji tisti z visokim samospoštovanjem, ki imajo pozitivno samopodobo in akademske dosežke. Poudarja, da so učitelji, ki sprejemajo sebe, sprejemljivejši tudi za druge. Učiteljeva samopodoba vpliva na njegovo in učenčevo vedenje in na sposobnost izgradnje medsebojnih odnosov, stil poučevanja ter na njihove zaznave in pričakovanja. empatija Brataničeva (1991) meni, da je sposobnost empatije v tesni povezavi z uspešnostjo vzgoj- nega delovanja in da mora imeti dober učitelj razvito sposobnost empatije. Otroku se bo učitelj lahko približal, če bo osebno dovolj občutljiv in če bo pripravljen dojemati njegov svet tako, kot ga vidi in čuti otrok – skratka, če bo zmožen empatije (Skalar 1997). Če zna učitelj prisluhniti otroku in se vživeti v nje- gov svet, potem ga bodo otroci sprejeli kot velikega človeka, iskali njegove nasvete in mu sledili pri iskanju znanja (Kovač 2008). Nicklas (1981; po Črčinovič Rozman 1999) pa trdi, da v šoli manjka emocionalne ten- kočutnosti učiteljev in učencev na področju medsebojnih odnosov. Otroku se bo učitelj lahko približal, če bo osebno dovolj občutljiv in če bo pripravljen dojemati nje- gov svet tako, kot ga vidi in čuti otrok Če zna učitelj prisluhniti otroku in se vživeti v njegov svet, potem ga bodo otroci sprejeli kot velikega človeka, iskali njegove nasvete in mu sledili pri iskanju znanja. Uporaba humorja Humor je pomembna sestavina človekovega življenja. Uspešnost in kakovost vzgojno-iz- obraževalnega procesa sta odvisni od mno- gih dejavnikov, med drugim tudi od neka- terih učiteljevih lastnosti, med katerimi je pomemben smisel za humor, ki vpliva na dobro počutje otrok v šoli in od tega sta gotovo odvisna učinkovitost in napredovanje učencev (Vidmar Kurent 2004). Humor je eno najmočnejših orodij za poučevanje in učenje: ustvarja bolj pozitivno učno okolje (Gorham in Christophel 1990; Stuart in Rosenfeld 1994; Berk 1998; Hill 1988), zmanjšuje napetost in sprošča (Loomax in Moosavi 1998; Huss, 2008), zmanjšuje stres in konflikte (Korobkin 1989; Huss 2008; Kaplan in Pascoe 1977; Berk 1996, 1998; Burkhart 1998), spodbuja komu- nikacijo (Kaplan in Pascoe 1977; Berk 1996, 1998; Burkhart 1998; Hill 1988),učenčevo 1 Članek je nadaljevanje prispevka ‘Odnos med uči- teljem in učenci’, objavljenega v novembrski številki Didakte (l. 22, št. 167) na str. 2–5 (op. ur.). 16 Didakta februar 2014 Med teorijo in prakso ustvarjalnost in pozornost (Korobkin 1989; Bryant in Zillman 1988), zanimanje za vsebi- no in povečuje razumevanje (Huss 2008; Berk 1998; Hill 1988). Uporaba humorja je tudi kot možno sredstvo za izboljšanje medosebnih odnosov (Sidey 1994). Komunikacija Po besedah Brataničeve (1991) je ključ vzgoje medsebojna komunikacija. Tudi Brajša (1993) zagotavlja, da je osnovni inštrument vzgoje in izobraževanja pogovor. Učitelji morajo imeti za učinkovito opravljanje svojega dela dobro razvite komunikacijske spretnosti; lahko bi rekli celo, da morajo obvladati osnovne sve- tovalne spretnosti (Kottler in Kottler 2001). H kakovostnemu komuniciranju z učenci učitelj pripomore z iskrenim odnosom (Brajša 1993), usklajenostjo med verbalno in neverbalno komunikacijo (Pečjak in Košir, 2002), s tem, da učenca sprejema takšnega, kakršen je, izhaja iz učenca, ga posluša (Jarc Šerenac 2001), se izogiba nasvetom in krepi učenčeve zmožnosti samostojnega reševanja problema. Bistvenega pomena za medsebojni odnos je, kako znamo poslušati drugega in kako se odzivamo nanj (Lamovec 1993). Ključ vzgoje je medsebojna ko- munikacija – osnovni inštrument vzgoje in izobraževanja je pogo- vor. Dodatno strokovno izpopolnjevanje V obdobju burnih sprememb, ko se učitelj srečuje z vrsto novih nalog in izzivov, tako zaradi vse večje raznolikosti učencev kot tudi zaradi družbenih procesov in tehnoloških inovacij, se mora nenehno strokovno izpo- polnjevati. Poklicna izobrazba, pridobljena z diplomo, ni več dovolj. Kvalitetnejši pouk lahko izvaja predvsem dovolj usposobljen učitelj, ki s strokovnim izpopolnjevanjem pridobljeno znanje prenaša tudi v prakso, saj je tudi on tisti, ki usposablja bodoče kadre. Učitelji so postavljeni pred izziv, kako vzpo- staviti in ohraniti odnos z učenci, saj vsaka generacija učencev odrašča v novem okolju informacij in vzorcev medosebnih odnosov. Učiteljeva usposobljenost ni nekaj, kar lahko učitelj na neki točki svoje kariere doseže in ohranja do konca svoje delovne dobe, pač pa se mora nenehno strokovno usposabljati in kritično razmišljati o svojem delu (Kyria- cou 2010). Rešitev je v kontinuiranem vse- življenjskem izobraževanju, torej učeča se organizacija. iKT-kompetence učiteljev Računalnik in internet sta postala učna pripo- močka, ki ju mora dober učitelj nujno vklju- čevati v pouk. To pa zmore in zna le e-kom- petenten učitelj. Po navedbah Tomažinove in Gradišarja (2002) so v razvitih državah ugotovili, da je uporaba IKT v izobraževalnem sistemu pomemben element njegove kakovo- sti. Učitelj, ki želi pri poučevanju uporabljati IKT, pa potrebuje določeno mero IKT-kom- petenc. Nasproti temu postavimo ugotovitve raziskave TIMSS 2007, da prepogosta upo- raba računalnikov pri pouku naravoslovnih predmetov ne vpliva pozitivno na dosežke učencev, in spoznanje organizacije European Schoolnet (2006), da ima IKT pozitiven uči- nek na dosežke učencev v osnovnih šolah, npr. pri maternem jeziku, medtem ko nima nobenega učinka pri matematiki (Brečko in Vehover 2008). Po raziskavi TIMSS 2007 pre - pogosta uporaba računalnikov pri pouku naravoslovnih predmetov ne vpliva pozitivno na dosežke učencev. Glede na ugotovitve organizacije European Schoolnet (2006) ima IKT pozitiven učinek na dosežke učencev v osnovnih šolah npr. pri maternem jeziku, medtem ko nima nobenega učinka pri matematiki. MeToDoloGija vzorec Raziskava je potekala maja in junija 2009 na vzorcu 205 naključno izbranih predme- tnih učiteljev (15,6 % moških, 84,4 % žensk) različnih osnovnih šol. Za anketiranje pred- metnih učiteljev, ne pa tudi razrednih, smo se odločili zaradi tega, da zožimo starostni interval učencev, s katerimi so anketiranci v interakciji, z anketiranjem učiteljev različ- nih osnovnih šol pa smo minimizirali vpliv vodstva šole, odnosov med sodelavci ter drugih specifičnih dejavnikov posamezni- kovega okolja na rezultate. Povprečna starost anketirancev je bila okrog 42 let (najmlajši sodelujoč/a učitelj/ica je bil/a star/a 25 let, najstarejši/a pa 61 let.) Več kot polovica oseb (51,2 %) je imela univerzitetno izobrazbo, tri osebe magisterij, preostali pa višješolsko ali visokošolsko izobrazbo. Povprečna delovna doba oseb iz vzorca je bila skoraj 18 let, od tega 17 let v vzgoji in izobraževanju. instrumenti in postopki Za zbiranje podatkov smo uporabili vpra- šalnik s petstopenjsko ocenjevalno lestvico Likertovega tipa, ki je obsegal naslednja po- dročja: demografske podatke, merjenje izo- braževanja učiteljev, merjenje IKT-kompetenc (splošnih in pedagoških), merjenje samospo- štovanja, merjenje empatije, merjenje upo- rabe humorja in merjenje komunikacijskih spretnosti ter merjenje kakovosti odnosa, ki ga ima učitelj z učenci. Za merjenje kakovosti odnosa med učiteljem in učenci smo uporabi- li dve različni lestvici, ki smo ju poimenovali kvaliteta 1 odnosa in bližina odnosa. Izkazalo se je, da so vse lestvice notranje konsistentne, kar je razvidno iz Cronbachovih koeficientov alfa za posamezne lestvice, ki so bile med 0,60 in 0,93. Podatke smo zbrali tako, da smo na različne osnovne šole posredovali spletni anketni vprašalnik zaprtega tipa ali anketni vprašalnik v papirnati obliki, glede na želje posameznih anketirancev. Učiteljem, ki so sodelovali v raziskavi, je bila zagoto- vljena anonimnost. Za statistično analizo podatkov smo uporabili programski paket SPSS. Uporabili smo metode opisne statisti- ke, korelacijske analize, analize variance in regresijske analize. RezUlTaTi RaziSKave V raziskavi sodelujoči učitelji menijo, da ima- jo z učenci dobre odnose. Večina vprašanih izkazuje visoko stopnjo samospoštovanja, ima dobro razvite komunikacijske veščine, so srednje empatični, imajo srednje razvito IKT- kompetenco, se dodatno strokovno izpopol- njujejo in se zavedajo pomena vključevanja humorja v delo. Med moškimi in ženskami smo dokazali statistično pomembne razlike pri dodatnem strokovnem izobraževanju, v komunikacijskih spretnostih ter pri empatiji in njenih faktorjih: zavzemanju perspektive, domišljiji in empatičnem zanimanju. Ugoto- vili smo, da imajo ženske boljše komunika- cijske spretnosti, so bolj empatične in imajo z učenci kakovostnejše odnose. Pomen spola in delovnih izkušenj Raziskava je pokazala, da delovna doba učiteljev ni povezana s kvaliteto odnosov z učenci. Ta ugotovitev nas preseneča. Ome- njeni rezultati tako ne podpirajo teoretičnih izhodišč, da učitelji z več »kilometrine« bolj 1 Kljub temu da sta »kakovost« in »kvaliteta« sicer is- topomenki, v tem prispevku uporabljamo »kakovost« kot skupni pojem, ki vključuje tako »kvaliteto« kot »bližino« odnosa. 17 Didakta februar 2014 Med teorijo in prakso poznajo psihologijo učencev in bolj vedo, kako z njimi ravnati (Scarlette idr. 2007) ter da je odnos med učitelji in učenci povezan z dolžino učiteljevih pedagoških izkušenj (Yee 1966). Iz teoretičnih ugotovitev (Pečjak in Košir 2002) izhaja, da učitelji vzpostavlja- jo manj konfliktne odnose z dekleti kot s fanti ter da se učiteljice bolje razumejo z dekleti, učitelji pa s fanti (Rains 1970), da fantje v glavnem dobijo več pozornosti kot dekleta, vendar učitelji posvečajo več pozor- nosti dekletom, medtem ko učiteljice fantom (Einarsson in Granström 2002). Temu lahko dodamo še ugotovitev v okviru vzorca naše raziskave, da spol učitelja pomembno vpliva na kakovost odnosa med učiteljem in učenci. Učiteljice imajo z učenci boljše odnose kot učitelji. Pomen dodatnega strokovnega izpo- polnjevanja Preseneča nas, da ni bila potrjena predpostav- ka, da med kakovostjo učiteljevega odnosa z učenci in njegovim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem obstaja medsebojna pove- zanost. Ob Kyriacouvem (2010) teoretičnem izhodišču da učitelji z nenehnim srokovnim usposabljanjem gradijo in ohranjajo kakovost odnosa z učenci, se nam odpira vprašanje, na kakšen način si potem učitelji pridobijo zna- nja in izkušnje, s pomočjo katerih spreminjajo svoj odnos do učencev. Vsekakor pa lahko trdimo, da dodatno strokovno izpopolnjeva- nje posredno vpliva na kakovost odnosa med učiteljem in učenci, saj so rezultati pokazali statistično pomembno pozitivno povezanost med številom dni dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v zadnjih 12 mesecih in komunikacijskimi spretnostmi ter med pov- prečnim številom dni dodatnega strokovnega izpopolnjevanja v šolskem letu in pedagoško IKT-kompetenco. Med komunikacijskimi spre- tnostmi in pedagoško IKT-kompetenco pa se je izkazala močna pozitivna povezanost tako s kvaliteto kot z bližino odnosa. Zanimiva pa je tudi ugotovitev, da je regresijska analiza pokazala, da je stopnja izobrazbe ena izmed petih spremenljivk, ki imajo vpliv na bližino odnosa. To pomeni, da učitelji, ki imajo višjo stopnjo izobrazbe, imajo z učenci »bližji« od- nos. To kaže na velik pomen podiplomskega izobraževanja učiteljev, ki pa ga sedanja šol- ska zakonodaja premalo podpira. Pomen iKT-kompetenc Iz rezultatov raziskave izhaja, da med IKT- kompetenco učitelja in kakovostjo njegovega odnosa z učenci obstaja pozitivna povezanost ter da imajo mlajši učitelji bolj razvito kompe- tenco za uporabo IKT pri pouku. Tako sta se potrdili trditvi, da je uporaba IKT ena izmed ključnih prioritet pri razvoju izobraževalnega sistema (Brečko in Vehover 2008) ter da je uporaba IKT v izobraževalnem sistemu po- memben element kakovosti le-tega (Tomažin in Gradišar 2002). Čeprav uporaba IKT vedno ne pripomore k boljšim dosežkom učencev (Brečko in Vehover 2008), iz dobljenih rezul- tatov vidimo, da pripomore h kakovostnejšim odnosom med učiteljem in učenci. Pomen samospoštovanja Rezultati so potrdili velik pomen učiteljeve- ga samospoštovanja, saj kažejo pomembno pozitivno povezanost učiteljevega samospo- štovanja s kakovostjo njegovega odnosa z učenci. Z raziskavo smo potrdili, kar trdi tudi Adlešičeva (2000), da ima učitelj z viš- jo stopnjo samospoštovanja bolj kvalitetne odnose z učenci. Če mnenju strokovnjakov dodamo še našo ugotovitev o povezanosti učiteljevega samospoštovanja s kakovostjo odnosov z učenci, se potrdi eno izmed dese- tih priporočil The Learning Teacher Network (2006), da je potrebno raziskati samospo- štovanje učiteljev, vodilnih in delavcev. Če izhajamo iz Rogersovega (1965; po Kobal 2000) spoznanja, da se učitelji z višjo stopnjo samospoštovanja počutijo in delajo bolje, ter imajo občutek varnosti, pripadnosti kolektivu in pozitivne identitete, lahko še toliko bolj goreče zagovarjamo krepitev samospoštova- nja učiteljev. Učitelj, ki zna spoštovati sebe in ceniti svoje delo, bo bolj spoštoval tudi učence. Pomen uporabe humorja Loomax in Moosavi (1998) poudarjata, da uporaba humorja v razredu izboljšuje med- sebojni odnos med učiteljem in učencem. To potrjujejo tudi naši rezultati, saj se je izkazalo, da imajo učenci boljše odnose z učitelji, ki so zabavni in se radi šalijo ter v svoje delo vključujejo humor. Humor zmore ustvariti po- zitivno učno okolje, zmanjšuje tako učiteljev kot tudi učencev stres ter zboljšuje komunika- cijo med učenci in učitelji. Izkazal se je velik pomen uporabe humorja pri medsebojni komunikaciji med učitelji in učenci, pri uči- teljevi empatiji, njegovem samospoštovanju in IKT-kompetenci ter pri kakovosti odnosa med učiteljem in učenci. Na osnovi tega lahko trdimo, da učitelji, ki pri pouku uporabljajo humor, boljše komunicirajo z učenci, so bolj empatični, imajo višje samospoštovanje, bolj razvite IKT-kompetence ter imajo z učenci boljši odnos. Pomen komunikacijskih spretnosti Odnosi med učiteljem in učenci se vzpo- stavljajo skozi komunikacijo. Rezultati naše raziskave so potrdili, da med komunikacij- skimi spretnostmi ter kakovostjo odnosa med učiteljem in učenci obstaja statistično pomembna pozitivna povezanost. Tisti uči- telji, ki z učenci boljše komunicirajo, imajo z njimi boljše odnose. Rezultati regresijske analize so pokazali, da so komunikacijske spretnosti daleč najpomembnejši dejavnik z vidika kakovosti odnosa med učiteljem in učenci. Pokazali so tudi povezanost komu- nikacijskih spretnosti z ostalimi obravnava- nimi spremenljivkami: uporabo humorja, empatijo, samospoštovanjem in pedagoško IKT-kompetenco. Iz povedanega sledi, da po- meni usvojitev komunikacijskih spretnosti tudi višje samospoštovanje učitelja, boljše IKT-kompetence, več uporabe humorja ter bolj empatičen odnos in posredno preko tega tudi bolj kakovosten odnos z učenci. Čačinovič Vogrinčeva (2008) pravi, da je pri učenju pomemben predvsem odnos – to omogoča pogovor, v katerem se zgodi vse: da se poslušamo, slišimo, si odgovorimo. Ni nekaj, kar že samo po sebi je. Odlično znamo govoriti otroku, govoriti z otrokom pa je nujna nova dragocena izkušnja. Pomen empatije Pomembno vlogo v odnosih z učenci odigra tudi empatija. Rezultati raziskave potrjujejo teoretično izhodišče Brataničeve (1991), da je empatija neobhodno potrebna pri vzgojno-iz- obraževalnem delu in je pomemben dejavnik, od katerega je odvisna kvaliteta medsebojne- ga odnosa. Pokazali so pozitivno povezanost učiteljeve empatije s kakovostjo njegovega odnosa z učenci. Lahko se pridružimo trditvi Skalarjeve (1997), da se od učitelja pričakuje zmožnost doživljanja empatije, in besedam Črčinovič Rozmanove (1999), da je empatija ena izmed niti, iz katerih je stkana nevidna interakcija med učiteljem in učenci. Raziskovali smo tudi povezanost posameznih elementov empatije s kakovostjo odnosa med učiteljem in učenci. Naši rezultati so pritrdili ugotovitvam Davisa (1983; po Lamovec 1988), saj se je izkazalo, da učitelj je z višjo mero zavzemanja perspektive z učenci v boljših 18 Didakta februar 2014 Med teorijo in prakso odnosih. Potrdili sta se tudi hipotezi, da sta empatično zanimanje za učenca in kakovost odnosa med učiteljem in učenci v pozitivni odvisnosti ter da sta osebna prizadetost uči- telja in kakovost njegovega odnosa z učenci v negativni odvisnosti. Rezultati se ujemajo z ugotovitvami Davisa (1983; po Lamovec 1988), da je osebna prizadetost povezana z manjšo kakovostjo v medsebojnih odnosih ter da se empatično zanimanje povezuje z večjo emocionalno odzivnostjo in pripravljenostjo za pomoč. Torej lahko zaključimo: Učitelj, ki goji do učencev naklonjenost in je sočuten do učencev v težavah (empatično zanima- nje), ima z njimi boljši odnos, medtem ko je njegova osebna prizadetost (občutki anksi- oznosti in nelagodnosti v kriznih situacijah) zagotovo vzrok njegovih slabših odnosov z učenci. V nasprotju z ugotovitvami Davisa (1983; po Lamovec 1988) pa so naši rezultati pokazali, da med učiteljevo stopnjo domišljije in ka- kovostjo njegovega odnosa z učenci obstaja pozitivna povezanost in ne negativna, kot smo predpostavljali. Morda bi si to lahko razložili s tem, da se učitelj z močno domi- šljijo zna vživeti v učenca in ne le v čustva in dejanja namišljenih oseb v knjigah, filmih in podobno. Če povzamemo: učitelji, ki imajo več komu- nikacijskih veščin, višjo mero empatije, več samospoštovanja ter več IKT-kompetenc in uporabljajo več humorja pri delu z učenci, imajo tudi bolj kvalitetne odnose z njimi. Vsi obravnavani dejavniki pa so v medsebojni od- visnosti, zato lahko predvidevamo, da pomeni izboljšanje vrednosti vsakega izmed njih tudi dvig kakovosti vseh, torej tudi odnosa med učitelji in učenci. Seveda pa moramo biti pri tem predvidevanju previdni, saj naši rezultati kažejo povezanosti med spremenljivkami, ne pa njihovih vzročno-posledičnih odnosov. SKlEPI Kakovost odnosa med učitelji in učenci lahko izboljšamo na različne načine, pri tem pa je pomembno sodelovanje vseh subjektov vzgojno-izobraževalnega procesa. Rezultati raziskave opozarjajo na pomembnost med- sebojnih odnosov, povezanosti z učiteljevim samospoštovanjem, njegovimi IKT-kompe- tencami, empatijo, njegovimi komunikacij- skimi spretnostmi in vključevanjem humorja v delo. To zavedanje mora postati sestavni del vodenja in upravljanja šole. Z zgledno komunikacijo vodstva šole do zaposlenih se razvija pozitivna kultura odnosov, ki jo nato učitelj prenaša v svoj odnos z učenci. Šolski management lahko s svojo politiko vodenja oblikuje pozitivno organizacijsko klimo, ki ima lahko daljnosežne posledice. Med učitelji je treba razvijati čut pripadnosti in zavest »delajmo dobro, da bo naša šola boljša«. Lepa beseda, topel nasmeh in priznanje za dobro opravljeno delo lahko premagajo marsikatero težavo. Ravnatelj kot dober manager z jasno vizijo širi kult pripadnosti svoji šoli, krepi organizacijsko kulturo šole ter vlaga v znanje svojih delavcev. Proučevane dejavnike si učitelji lahko tudi pridobijo, zato naj vodstvo šol vlaga v člo- veške vire, naj spodbuja izobraževanje in samoizobraževanje učiteljev. Z izobraževa- njem bo učitelj razvil tudi IKT-kompetence in komunikacijske spretnosti. Posredno se mu bo dvignilo samospoštovanje, sposobnost uporabe humorja in empatija, torej izboljšala kakovost odnosa z učenci. V zadnjih letih se je kar nekaj naredilo za izboljšanje komuni- kacijskih spretnosti učitelja. Mogoče bi bilo smiselno organizirati v šolah tudi predavanja in delavnice za boljše medsebojne odnose ter več simpozijev in kongresov za učitelje, predvsem o humorju na delovnem mestu, o empatiji in samospoštovanju. Empatične učitelje, učitelje z visoko mero samospošto- vanja, IKT-kompetenc, učitelje s smislom za humor in komunikacijskimi spretnostmi lahko vodstvo šol pridobi tudi z ustrezno kadrovsko politiko. Ne moremo pa pričakovati vsega od vodstev šol – največje spremembe lahko naredi uči- telj sam, s tem da spremeni sebe v odnosu do učencev. Če se opremo na rezultate naše študije, je učitelj tisti, ki lahko bistveno pri- pomore k kakovosti svojega odnosa z učen- ci. Namesto da učitelj razmišlja, kaj lahko spremeni pri učencih, lahko začne delati na sebi. V svoje delo naj začne vključevati več humorja, se poskuša vživeti v učenca, začne spoštovati samega sebe in ceniti svoje delo, skuša razviti svoje komunikacijske veščine in pridobiti IKT-kompetence. Na takšen način bo imel vsekakor bolj kakovostne odnose z učenci. Največje spremembe lahko naredi učitelj sam, s tem da spremeni sebe v odnosu do učencev. V svoje delo naj začne vključevati več humorja, se poskuša vživeti v učenca, začne spoštovati samega sebe in ceniti svoje delo, skuša raz- viti svoje komunikacijske veščine in pridobiti IKT-kompetence. Učitelj naj najprej samokritično razmisli, kje so njegove šibke točke. Naslednji korak, ki ga mora narediti, je delo na sebi. Iz izida raziskave je razvidno, da učitelji menijo, da imajo v veliki meri razvite komunikacijske spretnosti. Tisti pa, ki čutijo primanjkljaj na tem področju, naj začnejo graditi prav tu. Učitelj naj v odnosu z učenci:  Vodi komunikacijo v smeri da sta zado- voljna tako učitelj kot učenec, aktivno posluša, ima pozitivno prepričanje in mišljenje tako o sebi kakor o drugih in se zaveda velikega pomena neverbalne komunikacije,  razvija svoje komunikacijske veščine, saj so le-te med obravnavanimi najbolj pove- zane s kakovostjo odnosa med učiteljem in učenci,  izkoristi možnosti IKT-tehnologije za ko- munikacijo z učenci,  poskuša najti pravo pot med napisanimi šolskimi zakoni in nenapisanimi zakoni mladosti. Ker se je v raziskavi izkazalo, da je učiteljeva IKT-kompetenca povezana s kvaliteto njego- vih odnosov z učenci, je potrebno dati še večji poudarek njenemu sistematičnemu razvija- nju. Rezultati raziskave kažejo tudi, da čutijo učitelji največji primanjkljaj na področju em- patije. S študijem strokovne literature lahko učitelj pridobi potrebna znanja za empatičen odnos do učencev. Empatijo lahko razvija tudi preko usvajanja komunikacijskih sposob- nosti, saj se je v raziskavi potrdila pozitivna statistična odvisnost med komunikacijskimi spretnostmi in empatijo. Ugotovitve raziskave spodbujajo tudi k zavedanju o pomembnosti samospoštovanja za kakovosten odnos med učitelji in učenci. Učitelj naj pri sebi načrtno išče svoja močna področja, poišče naj svoje dobre lastnosti in razmišlja o stvareh, na katere je lahko po- nosen. Ob zavedanju, da je naredil vse, kar je v njegovi moči, ter da uspehi niso odvisni zgolj od njega, naj ceni svoje lastno delo. O svojih uspehih naj tudi spregovori. Usvojitev IKT-kompetenc in komunikacijskih spretnosti ter uporaba humorja pri delu mu bo dvignila 19 Didakta februar 2014 Med teorijo in prakso samospoštovanje, saj se je v raziskavi izka- zala med omenjenimi spremenljivkami in samospoštovanjem pozitivna povezanost. In ne nazadnje so rezultati raziskave potrdili, da je uporaba humorja tisti dejavnik, ki je takoj za komunikacijskimi spretnostmi najbolj intenzivno povezan s kakovostjo odnosa.V raziskavo vključeni učitelji so bili mnenja, da humorja ne vključujejo v delo v veliki meri, da pa je uporaba humorja eden najboljših načinov za ohranjanje pozornosti učencev. Pri tem mora učitelj upoštevati nekaj preprostih pravil: v razredu naj uporablja humor za ustvarjanje pozitivnega okolja, spozna naj svoje učence, humor naj uporabi ob pravem času, vključuje ves razred in skrbi, da se ne izgubi vsebina. Učitelj naj pri sebi načrtno išče svoja močna področja, poišče naj svoje dobre lastnosti in razmišlja o stvareh, na katere je lahko ponosen. Ob zavedanju, da je naredil vse, kar je v njegovi moči, ter da uspehi niso odvisni zgolj od njega, naj ceni svoje lastno delo. O svojih uspehih naj tudi spregovori. Na osnovi rezultatov raziskave lahko zaključi- mo, da so z odnosom med učiteljem in učenci povezani različni dejavniki, ki se med seboj prepletajo. Odnosi med učiteljem in učenci so povezani z osebnostnimi lastnostmi učitelja in njegovimi sposobnostmi. V raziskavo se- veda niso bile zajete vse osebnostne lastnosti in sposobnosti učitelja. Med obravnavanimi pa so empatija, komunikacijske spretnosti, vključevanje humorja v pouk, samospošto- vanje učitelja in njegova IKT-kompetenca v največji meri povezani z odnosi med uči- teljem in učenci Obravnavanim dejavni- kom pa bi jih lahko dodali še več in morda ugotovili vrsto ostalih segmentov, ki so po- membni pri medsebojnem odnosu učitelja in učencev. Te ugotovitve so zlasti pomembne z vidika dobrih medsebojnih odnosov, zmanjševanja stresa na delovnem mestu, motiviranosti in dobrega zdravstvenega stanja zaposlenih in učencev, saj utrujenost pogosto ni posle- dica dela, ampak zaskrbljenosti, živčnosti in razburjenosti. Ob vsem pa učitelj ne sme pozabiti na skrb za svoje zdravje. Ob delu, izobraževanju in skrbi za kakovosten odnos si mora vzeti čas tudi zase, za rekreacijo, hobije, družino in prijatelje. Ugotovitve raziskave so zlasti pomembne z vidika dobrih med- sebojnih odnosov, zmanjševanja stresa na delovnem mestu, motivi- ranosti in dobrega zdravstvenega stanja zaposlenih in učencev, saj utrujenost pogosto ni posledi- ca dela, ampak zaskrbljenosti, živčnosti in razburjenosti. Ob vsem pa učitelj ne sme po- zabiti na skrb za svoje zdravje. Ob delu, izobraževanju in skrbi za kakovosten odnos si mora vzeti čas tudi zase, za rekreacijo, hobije, družino in prijatelje. literatura Adlešič, I. (2000). Pomembnost učiteljeve samopodobe za poučevanje, Didakta, 10 (54–55): 13–16. Berk, R. A. (1996), Student ratings of 10 strate- gies for using humor in college teaching, Journal of Excellence in College Teaching, 7: 71– 92. Berk, R. A. (1998). Professors are From Mars, Students are From Snickers. Madison, WI: Mendota Press. Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova. Bratanić, M. (1991). Mikropedagogija interakcij- sko-komunikacijski aspekt odgoja, Zagreb: Školska knjiga. Brečko, N., B., Vehoter, V. (2008).: Informacij- sko-komunikacijska tehnologija pri poučeva- nju in učenju v slovenskih šolah, Ljubljana: pedagoški inštitut. Bryant, J., in Zillman, D. (1988). Using humor to promote learning in the classroom. Journal of Children in Contemporary Study, 20: 49–78. Burkhart, F. (1998), Healthful humor, New York Times, 14. april 1998: F7. Cemič, A. (1998). Trije pedagogi v bodočem 1. razredu osnovne šole, Športna vzgoja v luči novih možnosti in zahtev, Ljublja- na: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije, 43–45. Čačinovič Vogrinovič, G. (2008). Delovni od- nos soustvarjanja v šoli (delovno gradivo konference v Brdu pri Kranju). Črčinovič Rozman, J. (1999). Vpliv pozitivnega ozračja v razredu na sprejemanje glasbe, Pedagoška obzorja, 14 (3/4): 160–170. Deset priporočil The Learning Teacher Net- work (»Mreže učečih učiteljev«) (Predstavljeno na konferenci v Ljubljani, maja 2006), dostopno na: http://www.o-vvodni- ka.lj.edus.si/COM_NOVO/Deset_priporo- cil.pdf (julij 2008). Einarsson, C., Granström, K. (2002). Gen- der-biased interaction in the classroom: The influence of gender and age in the relationship between teacher and pu- pil. Scandinavian Journal of Educatinal Research, 46 (2): 117–127, dostopno na: http://www.ingentaconnect.com/content/ routledg/csje/2002/00000046/00000002/ art00001 Gorham, J., & Christophel, D. M. (1990). The relationship of teachers' use of humor in the classroom to immediacy and student learning. Communication Education, 3: 46–62. Hill, D. J. (1988). Humor in the Classroom: A Handbook for Teachers (and Other Entertain- ers!). Springfield, IL: Charles C. Thomas. Huss, J. (2008). The Attitudes of Middle School Teachers Toward the Use of Humor in Teaching (predavanje naletnem sreča- nju MWERA, Westin Great Southern Hotel, Columbus, Ohio, Oct 15, 2008), dostopno na: http://www.allacademic. com/meta/p273712_index.html (oktober 2009). Jarc Šarenac, N. (2001). Komunikacija v di- jaškem domu. Šolsko svetovalno delo, 6, (1–2): 58–63. Kaplan, R. M., Pascoe, G. C. (1977). Humorous lectures and humorous examples: Some effects upon comprehension and reten- tion, Journal of Educational Psychology, 69: 61–65. Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe, Ljubljana: Pedagoški inštitut. Korobkin, D. (1989). Humor in the classroom: Considerations and strategies. College Te- aching, 36: 154–158. Kottler, J., A., Kottler, E. (2001). Svetovalne spre- tnosti za vzgojitelje in učitelje, Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti. Kovač, T., Resman, M., Rajkovič, V. (2008). Kriteriji ocenjevanja kakovosti šol na podlagi ekspertnega modela: moč par- ticipacije učencev, Sodobna pedagogika, 59(2): 180–201. Kyriacou, C. (2010). Odnosi z učenci, Vzgoja izobraževanje, XLI (5): 45–54. Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij, Ljubljana: Filozofska fakulteta. 20 Didakta februar 2014 Med teorijo in prakso Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medsebojnih odnosih, Ljubljana: Produktivnost-Mana- gement consulting. Loomax, R. G., Moosavi, S. A. (1998). Using Humor to TeachStatistics (predavanje na letnem srečanju American Educational Research Association, San Diego, April 17, 1998), dostopno na: http://www.bamaed. ua.edu/ rlomax / LOMAX / HUMOR.HTM (avgust 2009). Pečjak, S., Košir, K. (2002). Poglavja iz peda- goške psihologije-izbrane teme, dostopno na: http://matejaskender.sportfolio. si/files/2007/03/13-did-sem.doc(junij, 2008). Pečjak, S., Košir, K. (2008). Poglavja iz pedago- ške psihologije, izbrane teme, Ljubljana: Filozofska fakulteta. Pušnik, M. (2001). Oblikovanje oddelčnih pra- vil, Šolsko svetovalno delo, 6 (3): 24-27. Rains, O., (1970). Eric EDO77649, dostopno na: http://eric.ed.gov/ERICWebPortal/ custom/portlets/recordDetails/detailmi- ni.jsp?_nfpb=true&_&ERICExtSearch_S earchValue_0=ED077649&ERICExtSear ch_SearchType_0=no&accno=ED077649 ( julij 2008). Scarlette C. Gordon, Myron H. Dembo, Ho- cevar , D. (2007). Do Teachers’ own lear- ning behaviors influence their classroom goal orientation and control ideology? Teaching and Teacher Education, 23, (1): 36–46, dostopno na: http://www.scien- cedirect.com/science?_ob=ArticleURL&_ udi=B6VD8-4KPNKHK-1&_user=10&_ rdoc=1&_fmt=&_orig=search&_ sort=d&view=c&_acct=C000050221&_ version=1&_urlVersion=0&_userid=10& md5=1bafbc282dfadb4f424fb94e8e11d 722 (julij 2008). Sidey, H. (1994). A sense of humor is no joke, Commencement address, Iowa State Uni- versity, Ames, IA. Sims, P. (1999). Spodbujanje odličnosti: vsak otrok je lahko dober učenec, Tržič: Učila. Skalar, M. (1997). Pomen empatije za delo z mlajšimi učenci. Programska prenova naše osnovne in srednje šole. Kongres pedagoških delavcev Slovenije (Zbornik prispevkov od 13. do 15. marca 1997). Ljubljana: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije. Slokar Čevdek, M. (2010). Dejavniki odnosa med učiteljem in učenci v osnovni šoli (magistr- sko delo), Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede v Kranju. Stuart, W.D., & Rosenfeld, L.B. (1994). Student perceptions of teacher humor and clas- sroom climate, Communication Research Reports, 12: 192–199. TIMSS (2007). IEA, dostopno na: http://www. iea.nl/timss2007.html (januar 2009). Tomažin, M., Gradišar, M. (2002). Izobraževa- nje učiteljev za uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, Organizacija, 35 (8): 521- 525., dostopno na: http:// lopes1.fov.uni-mb.si/is2002/tomazin.pdf (januar 2009). Vidmar Kuret, M.(2004). Humor v šoli, Vzgoja, 6(23): 27–28. Yee, Albert H (1966). Factors involved in de- termining the relationship between tea- chers' and pupils' attitudes, dostopno na: http://www.eric.ed.gov/ERICWebPortal/ custom/portlets/recordDetails/detailmi- ni.jsp?_nfpb=true&_&ERICExtSearch_S earchValue_0=ED010336&ERICExtSear ch_SearchType_0=no&accno=ED010336 (oktober 2009). Brezplačna objava