Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) Kakor se vsako zlo lažje zabrani, kakor ozdravi, isto tako je tudi z lažjo. Mi varujemo svoje otroke pred lažjo najprej s tem, če jim sami najlepši vzgled v besedah in dejanju dajemo ter resnico prav visoko cenirao. Kakor je slab vzgled glavni vir vseh laži, prav tako je tudi dober vzgled resničnosti glavno sredstvo zabranjevati laži. Tudi pri najmanjšem otroku moramo spoštovanje pred resnico kazati. Tudi v malem otroku moramo le resnične podobe in resnične predstave vzbujati. Morebiti utegne kdo misliti, da pivveč zahtevamo. Ne, gotovo ne preveč! Ali je znabiti lepo in prav, če malemu otroku ponudimo košček krede in mu pravimo: _Na, tu imaš košček sladkorja!** Otrok dene seveda kredo v usta in mi se mu radi tega prav zani.ljivo smejamo; ali je to lepo in prav? Gotovo ne. Bolj pametno je, če mu damo košček krede in koš.ek sladkorja v roke, da se uči ločiti kredo od sladkorja. Zloraba otiočjega zaupanja do nas je v istini prav surova zabava. Pa še celo prav pametni stariši mnogokrat z nedolžnim otrokom take norčije uganjajo; pripeti se pa, če je bil otrok samo jedenkrat tako ogoljufan, da jedini tak slučaj vcepi strup v dušo njegovo, n. pr.: Mati obrne se proti svoji hčerki, pokrije obraz z rokama, in navidezno prav britko joče; ko jo hoče nedolžna hčerka potolažiti, razkrije malioma obraz in piične na ves glas svojo nedolžno hčerko zasmehovati. Otrok se pa na to ni srnejal, marveč britko zajokal, zato ker on se ne hoče norčevati z občutki; posledica temu je bila, da je od istega dne naprej izgubila mati vse zaupanje pri svoji mali hčerki. Ko pride čas, da otrok uže začenja govoriti, se prav mnogokrat veselimo na njegovih naivnih zmotah. To naj uže bode, vender pa mu ne smemo poguma k teniu dajati; tudi ni treba misliti, da otrokova naivuost kaj trpi, če mu njegove napačne nazore popravimo; napačni otrokovi nazori so pa le tedaj naivni, če so popolnonia nedolžni t. j., če se iz otroka nehote izcimijo; če se pa napačni nazori ne pokažejo nehote, ampak so umetni, takrat so pa uže laž. Če otroku kaj ukažemo, moramo strogo na to gledati, da delo natančno zvrši; da pa otrok to lehko stori, ne smemo ~tja v en dan" ukazovati ali prepovedovati, ampak le vedno, kolikor mogoče, malo in, kolikor mogoče, lehko. nVsako besedo moramo dajati na tehtnico". Kdor tega ne razumi, ne ve, kako je treba z otroci ravnati, tak človek tudi nima pravice, da bi otroke zavoljo nepokorščine kaznjeval. V tem oziru greši se čestokrat doma in v šoli. Doma zahtevajo pogo.to od otrok take reči, kakeršnih nikakor storiti niso v staui; v šoli dobivajo pa take naloge, za koje so še premalo pripravljeni. Radi tega prosijo otroci pomoči pri starišib, součencih in prijateljih ter prineso v šolo te naloge kot svoje delo in — laži in goljufiji stoje na ta način odprta vrata. Prav živabni otroci pripovedujejo nam včasih radi kake povesti, ki so jih od drugih slišali ali pa brali; pripovedujejo nam pa z prav veliko navdušenostjo ter tu pa tam tudi radi kaj dostavijo, kar vso povest tudi znabiti povzdigne; gotovo nam ne pade v glavo, da bi se radi tega jezili, anapak še celo veselimo se na tihem, če otrok toliko žive domišljije pokaže; vsejedno so pa te vrste laži, ki se navadno le pri dečkih nahajajo, tako nevarne, da postane tak otrok polagoma lažnik skozi in skozi; tako se laže, da sam sebi verjame. Ako nam otrok kaj neresničnega pripoveduje, ga torej ne smemo kar mirno poslušati, ampak takoj ga moramo ustaviti in prlsiliti, da resnico govori in ko zapazi, da strogo pazimo na vsako besedo, bode potem vedno le resnico govoril, laž pa zaničeval. Kakor slab vzgled, isto tako širi se tudi dober vzgled vedno naprej; otroka torej prav lebko obvarujemo laži, če je le splošno dobro vzgojen. Da, da, če je le splošno dobro vzgojen! To je glavna stvar; v teh kratkih besedah povedano je vse, kar je treba, da se laž zabrani, in to je splošno dobra moralična vzgoja. Slabo vzgojenega otroka vzgojitelj sam čestokrat na laž napelje, ker se v mnogih slučajih ne zna drugače iz zadrege pomagati, kakor z lažjo; dobro vzgojen otrok pride pa redko kedaj v tako stališče, da bi si moral pomagati z lažjo iz zadrege. Laž pa ne nastane nikdar sama iz sebe, in otrok tudi ne laže iz zabave, ampak laž je vedno spremljevalka nekega drugega greha, kojega namerava otrok z lažjo pokriti, in ko bi vse druge nenravne nagnjenosti odstranili, bi tudi laži ne bilo. Naj pa bodo notranji vzroki ali nagibi laži še tako različni, vender je neki vir, ki nikdar ne izostane in iz kojega laž vselej izvira, namreč samopoželjivost. Deček na glasu kot dober pripovedovalec, baha se, da bi ga občudovali; dela tako, da samega sebe obvaruje škode, ali pa, da si svoje stanje izboljša; taji rad, če vidi, da bode imel sam kaj koristi; vzrok laži je skoraj vedno lastni jaz. če se da ta samopoželjivost iz otroka iztrebiti, bode gotovo potem tudi bolj resničen. To pa stariši lehko dosežejo s tem, če opravičenini zahtevam ustrežejo, neopravičene pa uničijo. Kakor smo uže omenili, nekateri otroci, posebno dečki, prav radi pripovedujejo kake povesti in zraven pa tudi radi kaj izmišljenega pristavijo, da bi jih bolj občudovali. Takih pripovedek pa ne smemo zanimivo poslušati, ampak bolje je, če jih preziramo. če otrok vidi, da ima malo poslušalcev in da se nihče zanj ne zmeni, ga kmalu ne bode veselilo, da bi si izmišljeval pripovedke. To je negativno ravnanje z lažniki te vrste. Kakšno je pa pozitivno? če nam otrok rad izmišljenosti, torej neresničnosti pripoveduje, moramo pa tako le ž njim ravnati: BTo ni nikaka umetnost, če nam še tako kaj lepega pripoveduješ, če pa zraven lažeš, če to ni res, kar govoriš; težje pa tudi lepše bi bilo, ko bi nam kaj resničnega povedal; potemtakem te bode vsakdo rad poslušal, a laži se pa pametnim ljudem gnjusijo". ,,Če je otrok le splošno dobro vzgojen!" V teh besedah zapopaden je prav resen opomin do vseh vzgojiteljev, da vestno vzgojujejo izročene jim otroke in jim pred vsem sami najlepši vzgled dajo. Kakor slabe vzglede dobre navade popačijo, istotako godi se tudi nasprotno, kajti, če vidi otrok krog sebe vzgled stroge resničnosti in ga torej nihče k laži ne napeljuje, gotovo ne bode nikdar lažnik postal. Mislim, da ni treba posebno poudarjati, da morajo biti pred vsem stariši in učitelji najbolj resnicoljubni. Dosti je takih vzgojiteljev, očetov, mater in tudi učiteljev, ki razumijo laž od otroka koj s početka odstraniti ter jo umore še v kali t. j., jo za vselej uničijo. Od kod pa tak blagodejen vpliv? Ta vpliv pokaže se sam po sebi, če je vzgojitelj sam popolnoma v vseh zadevah nraven. Otrok čuti, da je tak oče v vsaki zadevi visoko nad njini; čuti pa tudi, da mu dobro želi in prav radi tega otrok očeta spoštuje in ljubi. Spoštovanje in ljubezen do vzgojiteljev sta neobhodno potrebni, če hočejo isti glede resnicoljubja pri otroku kaj doseči; prav tako je tudi neobhodno potrebno, da vzgojitelj svojega gojenca ljubi in spoštuje. Ljubezen do otrok pa ue sraemo nikdar pokazati s tein, da jih božamo, jiui dajemo sladkarije, ali jiin privolimo v vsako željo itd., ampak ljubezen do otrok pokažemo lehko s tem, če spoštljivo ž njimi ravnamo, jih nikdar v njihovih pravicah ne žaliino ter jim kažemo popolno zaupanje. Ako otrok zapazi, da stariši tudi njega uže kot človeka spoštujejo, potem se prav rad uda vsaki volji in želji. Stariši, ki svoje otroke spoštujejo in ljubijo, se navadno mnogo brigajo za nje, se zanimajo za vse, kar otroci počenjajo ter radi občujejo z osebami, ki jim pomagajo otroke vzgojevati n. pr. z učitelji itd. S takim ravnanjem se marsikaki laži zabrani. Pred vsem je pa vzgojiteljeva veljava pred otroci glavno sredstvo v zabranjevanje laži. K dobri nravni vzgoji spada tudi vzgojevanje do bogaboječnosti. Uže prav majhnim otrokoiu moramo trditi, da Bog ve za vse naše misli, želje, besede in dejanja ter, da mu ničesar ne nioremo prikriti; človeka še lehko za malo časa prevaramo, nikdar pa ne Boga, in prišel bode dan, ko bodo vse človeške laži in tudi druge pregrehe očite. S tem vzbudi se v otroku neka resnost, koja mu potem vedno očita, da borleino morali od vsake besede odgovor dajati. Vsled tega boji se potem otrok laži in nikdar se je ne bode privadil, posebno, če večkrat te nauke ponavljamo. Otroci spoznajo, da ima laž kratke noge; naj bode še tako zvita, gotovo je prej ali slej očita; le resnica je vedno neovrgljiva; laž pride pa čestokrat takoj na dan, kajti: nNič ni tako skrito, Da bi ne bilo kedaj očitol" 11. Poželjivost. Glavni vir poželjivosti je napačna ljubezen starišev do otrok, — oua ljubezen, ki je nesreča otrok, — ona napačna ljubezen, ki naredi stariše gluhe in slepe. Mali petletni Karol je edini sin svojih starišev; zjutraj sme do 10. ali 11. ure spati; ko se vzbudi, prineso mu zajutrek v posteljo, in potera mu je dovoljeno, da v sami srajčici skače po sobi, kolikor časa se mu Ijubi. Potem ga oblečejo, seveda, če je njegova volja, in pestunja dobi strog ukaz, da mora z otrokotn prav lepo ravnati; da bi si sam pri oblačenji pomagal, o tem še misliti ni. Komaj mati otroka zagleda, uže ima zanj polno pest sladkarij. Pri obedu sedi mali Ijubljenček na prvem prostoru, mati in oče se pa skušata, kedo bode mu najlepše kose od vsake jedi dal, in obadva ga lepo prosita, da naj je od vsake jedi, kolikor mogoče mnogo. To se ponavlja ves dan in vsaki dan. Sladkarij dobi otrok, kolikor jih hoče; zvečer sme toliko časa po koncl ostati, kolikor časa se mu ljubi, znabiti do 10. ali 11. ure. Da bi otrok molil, predno gre spat, ali se starišem zahvalil za prejete dobrote, o tem še govoriti ne smemo. Tako napačno vzgojo do poželjivosti nahajamo v prav mnogih premožnejših družinah. Užč naprej lehko povemo, da iz otroka, kojemu se na ta način poželjivost vcepljuje, ne postane nikdar prida človek ter čestokrat pride sodniji na glavo, in vsega tega kriva je nespametna vzgoja, ki jo je užival od svojih zaslepljenih starišev* Zato pokladamo vsem starišem, posebno materam, toplo na src_, da svoje otroke uže zgodaj varujejo pogubne poželj i vosti. V to spada nezmerno uživanje jedi in pijače ob vsaki uri, uživanje sladkarij vsaki dan, predolgo ležanje zjutiaj in predolgo bdenje zvečer; preveč igrač, prevelika postrežba, varovanje pred vsakim di loin, obiskovanje veselic, gostilen, gledališč itd. Vsak dobro vzgojen otrok se mora uže zgodaj navaditi tudi na poinanjkanje. S tem pa ne laislimo, da bi ne smeli dajati otroku jedf in pijače, kolikor za svoj telesni razvoj potrebuje, ali pa, da bi mu nikakib veselic ne privoščili, ne, nikakor ne, ampak navada na malo pomanjkanja je to, če otrok vselej s svojo voljo in željo ne prodere; uže zgodaj se mora navaditi kaki želji odpovedati se; otrok si ne sme predstavljati življenja podobnega stekleni plošči, na koji vse gladko dalje drči. Uže zgodaj se mora navaditi na malo samodelavnost, če tudi pri igrah; uavlašč mu moi-amo včasih raale zadržke staviti na pot, koje naj se uči potem sam odstraniti, kajti kakor otroka navadinio, tak je potem vse življenje. Otrok prav ubožnih starišev, ki je bil rojen v kaki zaduhli sobi ter presanjal prve mesece in leta na slami, se prav tako dobro počuti (seveda, če dobi potrebno hrano), kakor knežje dete, ki je povito v svilnate plenice ter leži na mehkem perji ali žimnici. Otrok, ki je uže od prve mladosti navajen na dobro življenje, postopanje, postrežbo in mehkužnost, potem vse življenje take razvade zahteva. Poglejmo si omehkuženega otioka, kako se obnaša, ko ga pripeljejo v otročji vrt! Kakšno vpitje in jok! Na nobeni način neče v zabavišču ostati, ampak hoCe z materjo domov; trdo se je oklene, nobena beseda ga ne potolaži in nazadnje pelje ga mati res zopet domov, in potem se pa izgovarja pri svojih prijateljicah in znankah, da noče pošiljati svojega otroka v otročji vrt, ker ga neče še tako zgodaj z učenjem siliti. Kakšno trpljenje pa napravlja slabo vzgojen otrok še le učiteljem v šoli! Nič ne vidi in ne sliši, dočim ima zdrave oči in ušesa. Ko pride čas, da se mora ločiti od očetovske hiše, stavimo lehko eno proti sto, da ne bode obstal nikjer, ampak vedno hrepenel po domu, kjer se je učil leuobo pasti. Prav zaradi tega toliko mladih sinov vse življenje doma ostane, ker niso vajeni na delo in pomanjkanje — ker niso vzgojeni za svet. Kolikokrat dali so jih stariši uže k tujim Ijudem, da bi se izučili kakega rokodelstva ali kaj drugega, a vse zaman; kinalu primahali so jo zopet domov z razniuai, seveda lažnjivimi izgovori, da ne morejo biti pri tujih ljudeh. Zdaj se šele marsikateremu očetu oči odpro, zdaj šele ga začne skrbeti, kaj bode z njegovim sinom, ker nikjer ne shaja. Jeza ga pograbi, prime za palico ter misli z grdo sina prisiliti, da bi bil pri tujih ljudeh in da bi se pri njih učil za življenje, kar mu pade žena v roke in pravi: nKaj, tepel bodeš ubogega otroka? Zakaj neki? Morebiti zato, ker tako iskreno Ijubi stariše svoje, da brez njih nikjer obstati ne more?" Oče se da pregovoriti, upade mu roka in pogum in — deček gospodari zopet po hiši, kakor poprej. Pri inizi ima zopet prvi prostor in posli so zopet njegovi sužnji. Od jutra do večera ne prime za delo, marveč trpinči pse in mačke, meče kamenje v kokoši in drugo perutnino, z eno besedo: zopet je gospod v hiši, samega sebe ima za solnce, okrog katerega sučejo se oče, mati in posli. Sosedom in drugim Ijudem se seveda stariši sramujejo povedati, da so primorani, da uiorajo sinu dotna imeti, aropak se izgovarjajo z lažjo tako-le: -Našega otroka smo domov vzeli, zato ker ga sami potrebujemo; niraamo otrok za druge ljudi, ampak za-se". Tako ostane tak spridenec doma, znabiti v kaki vasi, v mestu, ali na kakem samotnem selišču; pa naj bode uže, kjer hoče, neumen in poreden postaja od dne do dne bolj ter ostane divjak vse življenje. (Dalje prili.)