ERVIN FRITZ: PESMI (209)
RUDI ŠELIGO: PRESKUS Z IGLO IN S PEPELOM (215)
NIKO GRAFENAUER: STANJE (230)
VLADIMIR KAVCIC: ONKRAJ IN SE DLJE, VIL (232)
VALENTIN CUNDRIC: HEXAPLA (252)
MARJAN ROŽANC: TATJANA, TATJANA, II. (261)
STANKO PREMELC: NOC (273)
EVALD FLISAR: PROTI VEČERU POSTAJAM PRESTOL (277)
SASA VEGRI: IZBOR SODOBNE SRBOHRVAŠKE
IN MAKEDONSKE ŽENSKE POEZIJE (280)
ANTONIO MACHADO: GALERIJE, izbral in prevedel Andrej Capuder (294)
B02IDAR DEBEN JAK: KOHAK V PRAZNO (303)
FRANCE ZADRAVEC: NOVE PESMI SREČKA KOSOVELA (318)
META GROSMAN - DOKLER: »BRALEC^- IN LITERATURA (325)
ANDREJ KIRN: DIALEKTIKA ODNOSA ČLOVEK—ORODJE—STROJ (341)
MARTIN HEIDEGGER: KAJ JE METAFIZIKA, prevedel Ivan Urbančič (350)
ERVIN FRITZ: GLEDALIŠČE (362)
LIKOVNA PRILOGA:
MAKSIM SEDEJ: PRI MIZI, 1956; V ATELJEJU, 1934; INTERIER, 1954
ZATIŠJE S PTIČKOM, 1951 (OLJA)
JUNIJ 1966
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, junij 1966
leto IV., št. 39
Ureja uredniški odbor; Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik), Vladimir
Kavčič (glavni urednik). Mar-
ko Kerševan, Pavel Kogej,
Ivan Pintar, Marko Pogačnik,
Mitja Rotovnik, Savin Jogan,
Janez Sedej, Ivan Urbančič,
Franci Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana. Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-608-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
18 N-dinarjev. Za študente in
dijake 13,50 N-dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N-di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZŠJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: Tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
ERVIN FRITZ: PESMI
Zakaj sem postal režimski pesnik
Ta režim je s policijo zaščitil
najboljše, kar je v meni.
Postavil je za zakon moralo,
po kateri se ravnam.
Moji materi, ki jo ljubim,
je zagotovil prijetno starost;
mojim prijateljem, ki sem jim zvest,
je dal možnost, da brez strahu kažejo svetu
svojo svobodno zavest,
svojo možatost in dostojanstvo;
mojemu dekletu je dal možnost,
da je razvila neobičajno ljubkost,
neobičajen pogum, neobičajno ljubezen,
docela nenavaden ženski ponos.
Za ta režim so umrli ljudje,
za katerimi žalujem kakor za dragimi brati;
za ta režim delajo ljudje,
s katerimi mi je v ponos imeti enako usodo.
Ta režim je povezan z najboljšim,
kar je zraslo iz tega ljudstva.
A kdo, mislite, da sem jaz,
da ne bi delal tako kot najboljši med nami!
Hvalnica življenju
1 Problemi
Tako pusto, tako vsakdanje,
tako dolgočasno se ne da živeti,
ti sivi dnevi, te male skrbi,
te nizke, malenkostne, sebične strasti,
to orokavičeno, spodobno življenje
še najbolj veselega pesnika umori.
209
Zakaj ne hi napeljali bolj vesele usode na svoj mlin,
kot tisti prefrigani mlinar, pasji sin,
ki je bridko smrt ociganil in jo v prazen sod zabil
in nov sod vina nastavil in veselo naprej pil?
To ljudstvo je meseno in dušo ima kosmato
in prav nič ni vajeno, da bi ga zavijali v vato.
Kdo naj jemlje življenje čisto zares?
Pri najbolj krvavi zadevi pride kaj veselega vmes.
Naj vzame vrag vse tenke občutke,
naj jih prihrani za pridne putke!
Zakaj bi ne pili vina,
zakaj bi ne ljubili deklet,
zakaj hi ne penili svoje krvi
v opojni človeški radosti.
Zakaj bi ne peli kupletov,
zakaj hi ne zbijali bistroumnih šal,
zakaj hi ne obešali čemernih uradnih filozofov
v Aristofanov koš,
zakaj bi ne risali jedkih političnih karikatur?
Naj vzame vrag vse tenke občutke,
naj jih prihrani za pridne putke!
V gumbnico si zataknimo rdečo rožo,
vsi smo krvavi pod kožo.
Naj bo roža naš spoznavni znak,
vsak med nami je po naturi nag.
Sir Falstaff, Taras Bulha in Colas Breugnon
vsak dan so bili nabasani kakor kanon:
trije korenjaški debeluhi,
trije -vampasti požeruhi,
tri debele pijane glave,
trije junaški potepuhi!
Pijanci in nečistniki so široke nature,
pri kozarcu in pri deklinah delajo nadure.
Na dnu litra vina
nas čaka olimpijska vedrina.
Dekline niso nikoli tako brez moči,
da bi ne mogle na hrbtu ležati,
nikoli jih revščina tako ne pesti,
da bi ne imele ničesar dati.
Se svetniki hi hi jih za svoje vzeli,
če bi za posvetne stvari čas imeli.
210
Pojdimo gledat Fleur de Marie.
Fleur de Marie poje v kabaretu kuplete,
Fleur de Marie prižiga gospodom cigarete,
Fleur de Marie pije ko star momar,
kadar vzdigne krilo, nastane v kabaretu vihar.
Njene noge so tako oblikovane,
da gospodom s cigaro dih zastane.
Fleur de Marie je grešnica, blodnica, lahkoživka,
Fleur de Marie je mala vesela spogledljivka,
kačjeoka ljubka hetera,
gibka mačka, sloka bajadera:
še angelci bi jo poljubovali,
če bi si upali in če bi znali.
Pojdimo gledat Fleur de Marie,
ki vsem gospodom pleše, a sama spi.
Vstanimo, pojdimo v noč,
iz noči kaplja strd kot iz satovja,
kdor je nocoj položil v travo čedno dekle,
jo je naučil zvezdoslovja.
Pojdimo v božje hrame, vrata odprimo,
z bradastimi svetniki zaplešimo,
v kapelici pa se s svojo izvoljeno ljubico poveselimo.
Veselimo se kakor modri kralj Salomon
v svetem pismu stare zaveze,
kaj za to, če nam ljubi bog
za naše grehe ne bo dal odveze.
Kadar bo bridka smrt prišla,
jo bomo v sod zabili,
nov sod vina nastavili
in se z božjo pomočjo naprej veselili.
kdaj se ne morele nasloniti
na delavski razred
Tovariši,
če vas boli zob,
ali če vam zobalo pritiska na dlesne,
če ne morete na hitro požreti odvajalnega sredstva,
če se vam po kosilu spahuje,
če se nagibljete k impotenci,
če imate hemeroide —
zaman upirate oči v delavski razred.
Delavski razred ni vaš hišni zdravnik.
211
Pravim vam,
ne naslanjajte se na delavski razred,
če vas je ponečedil golob,
če so vam postavili na mizo kislega vina,
če vaša priležnica ta hip spi s kom drugim,
če je vašemu sinu malo mar, kdo je bila Slava Klavora,
če ste padli pri izpitu v večerni šoli,
če vaši mladoletni hčerkici ni prav njena diafragma,
če so vaši ženi ukradli kožuh, vreden deset knapovskih plač.
Ne iščite opore v delavskem razredu,
delavski razred ni vaš družinski penat.
Delavski razred tudi ni mati božja na Brezjah,
zato vam ne more priskočiti na pomoč,
če ne čujete Bachove fuge,
če nimate oči za Rafaela,
če nimate pameti za politično ekonomijo,
če nimate gibkega duha za ekonomsko politiko.
Pravim vam,
delavski razred vam ne more pomagati
pri zavezovanju kravate
in pri zavezovanju jezikov.
Delavski razred je že ob petih zjutraj na šihtu
in zdajle pravkar južina svoj fižol.
Odidite, vam pravim.
Pustite delavski razred pri miru.
Balada o komandantovem
kanarčku
Sinoči so bili kakor vsako leto na moj rojstni dan
gospodje oficirji pri meni zbrani.
Kot vsako leto so bili gospodje oficirji
kakor svinje pijani.
Nič ne zamerim kolegu, ki je malo čez polnoč
izginil v spalnico moje žene.
Tega sem vajen že od prej
in me ne prizadene.
Nič ne zamerim kolegu, ki je malo pred jutrom
na terasi zapeljal mojo hčer.
To bi mi kdo storil prej ali slej.
Nobenih težav ne bo, če bo gospod kavalir.
212
Gospod pa, ki je v kuhinji mojemu kanarčku
zabil pod rep tale vijak
in dal oficirsko besedo, da je bil vijak že prej tam,
ta bo videl, kje je doma vrag.
Kanarčku odrejam vojaški pogreb.
Gospoda denite takoj v okove.
Pripeljite lafeto. Zastavo na pol droga.
Naj sprožijo topove.
kadar bom rekel svetu
lahko noč
Kadar bom rekel svetu lahko noč,
aja tutaja,'
bo dan enak noči in noč bo noč
brez konca in kraja.
Kadar bom z nosom podpiral zemljo,
se ne bom več ukvarjal s poezijo
(nič več ne bom vihal nosu
nad vašo majhnostjo in hudobijo).
Kadar bom imel polna usta prsti,
vam ne bom več kazal jezika
(sploh bo šla k vragu marsikatera reč,
ki me zdaj še mika).
Tedaj bom vodoraven in miren malik,
preučeval bom, kako krompir spodaj rase,
okrog lobanje ne bom imel drugega ko svetniški sij,
smrdel bom (kakor dihur) in počasi lezel vase.
Tedaj ne bom več potreboval
ne trebuha ne kruha
ne glave ne slave
ne roke ne noge
ne kropa ne vode
ne šila ne kopita
ne bele ne črne
ne pekla ne neba
ne miši ne ptiča
ne hudiča ne biriča
ne Petra ne Pavla
ne denarja ne vladarja
ne dolince ne planince
ne snega ne dežja
ne potu ne medu
213
ne rane ure ne zlate ure.
Tedaj ne bom potreboval nobene stvari
(ne de facto ne de iure).
Zato na je se tisto, kar imam, razdeli.
Prijateljem dajte:
a)	steklenico ruma,
b)	rusko uro,
c)	Seviljskega brivca (z uverturo),
d)	kolikor sem imel civilnega poguma.
e)	Prazne steklenice, ki jih najdete, peljite na Odpad.
Iz izkupička kupite slovenski umetnosti
čar okrasen grad
(brez oken in vrat).
f)	Dekamerona zapuščam kakemu ženskemu internatu,
g)	Svejka kakemu bodočemu soldatu.
h)	Rdečo zastavo, ki sem jo-zmeraj izobešal za prvi maj
(malo je eaprana, drugače pa še čisto v redu),
zapuščam kitajskemu delavskemu razredu.
i)	Moje srce izderite in zavijte v nekaj lapuhovih listov,
pol ga dam mami, pol pa Zvezi komunistov.
j) Sablje, konja in najljubše žene
ni treba dajati z menoj v grob,
(napravite mi čisto navaden
civilen pokop).
Ce bi morebiti kdaj ljudska oblast
do mene kako hvaležnost začutila
in (na mojo veliko čast)
park, v katerem zdaj sjAm, po meni krstila,
naj bodo klopi v njem bolj široke in udobne,
nihče naj ne moti na teh klopeh ležečih ljudi
(zaljubljencev in potepuhov), četudi bi tam počeli stvari,
ki se oblasti ne zdijo čisto spodobne.
Se to: na grobu hočem imeti (na državna stroške)
primeren kamen.
Amen.
214
Preskus z iglo in s pepelom
Rudi Šeligo
1.
Ko je zima, je mraz, čeprav zemlje ne pokriva bela snežna odeja, ker
je mrzel zrak in tudi zemlja, ki je pripravljena in čaka, da bo sneg.
»Glorija, zaveži si čevlje!«
»Ja,« je rekel in ga prijateljsko pogledal. Potem se je prijazno na-
smehnil in mu odobravajoče prikimal, ko je šel le-ta, ki je rekel, že mimo,
ne da bi se ozrl vanj. Najprej, ko mu je rekel, je gledal v mokre vezalke,
ki so kot mlade kačice brez moči ležale ob Glorijinih nogah. Nato je rekel,
vzdignil glavo, se ga v rahlem loku ognil in šel naprej.
»Ja,« je rekel Grega Glorija in stal nepremično, posebno nepremično
z nogami, ki so bile malo razkoračene in kot odrevenele, kot pribite v tla
skozi trde visoke čevlje, ki si jih je bil nataknil. Stal je na hodniku, kot
da ga je nekaj prineslo sem, in sam ni vajen hoditi. Velike kroglaste oči
so se zadovoljno smejale, bolj kot obraz in usta, ko je prikimaval z ve-
seljem za tem, ki je rekel in šel.
»Ja,« je rekel, se pomirjeno smehljal in počasi kimal z glavo gor in
dol v hrbet tega, ki je rekel, temu, ki mu dolguje zahvalo. Čeprav se je
tako smehljal, ves obraz ni bil namenjen smehljanju. Imel je sklesano
miren obraz. Ličnici sta bili pomaknjeni visoko navzgor v oči in naprej
v zrak. Brada je šla za njima, temna polt se je lesketala, poteze krog ust
in oči je vezalo nekaj, kar je bilo skrito pod mesnato kožo, tako da so bile
lesene, neelastične. Izžareval je poglobljeno mirnost in kar neko vednost,
ki nima nobene povezave z razumom. Hkrati pa sta bili obe daleč od tega
dolgega hodnika in ropota, ki je prihajal skozi visoka svetla okna.
Pred tem je prišel drug človek, se ustavil in kazal z roko navzdol:
»Ce boš zdaj takole hodil in opletal s temi repovi, bo hudič. Z eno nogo
boš stopil na rep drugi in boš padel.«
Ko se je prvi oddaljeval in oddaljeval, je še zmeraj kimal za njim,
ko pa je zginil za vogalom, se je hitro sklonil k čevljem. Ker je hitel, je
izpustil tri luknje. To je opazil šele takrat, ko je bilo s čevljem že skoraj
opravjeno. Zato je s kovinskim koncem vezalke med dvema nerodnima
215
prstoma počakal, prenehal, obstal in premišljeval, ali naj vse spet razdre
ali naj pusti tako, kot je. Cez čas si je rekel: .Pomembno je, da čevelj ne
odleti z noge in da vezalke ne opletajo. Tudi če so tri spuščene, se ne bo
zgodilo nič takšnega.' Nato je počenil na levo nogo in se ubadal z desnim
čevljem. Ko je gledal nadrobno in pazil, da ne bi tudi tokrat zgrešil, se
mu je z viseče, gladke in nabrekle ustnice pocedila tenka slina na suho
svinjsko usnje. Čevlji so bili novi. Bili so izoblikovani po nogi. Niso imeli
modeme oblike. Bili so zimski, visoki in nemara topli. Spredaj so bili za-
obljeni in široki. Bili so trdi kot iz lesa. Se nikoli niso bili namazani. Tenka
slina je poniknila v razsušenem usnju kot v suhi zemlji. Potem je preostalo
nit potegnil nazaj gor in na ustnicah začutil hlad, kot da je voda. Ko je
vstajal, je skozi svetla okna ugledal hribe in si rekel: ,Fant, kakšni so!
Štrlijo v nebo kot nekaj posebnega. In to v takšnem pasjem letnem času.
Storžič štrli, da se bo odtrgal od zemlje, na Grintavcu so pa krokarji, kot
pravijo. Stavit grem. s komer hočeš, da takšnega dneva še svoj živi dan
nisem videl.'
«Teciva,« je rekel človek in ga udaril po rami, ne da bi se pri tem
kaj ustavil. Grega Glorija se je premaknil, zganil in stekel za njim. Visoki
zimski čevlji so imeli trde in debele podplate. Bobnelo je, ker so tolkli
scela ob cementna tla, niso se marali upogibati. Bili so kot cokle. ,Figo,' si
je rekel, .vseeno bom padel.' v^Teciva,« je rekel človek. »Ne obiraj si uši.«
•Seveda, takole bom gotovo padel. Ni se mi treba siliti pred oči, saj že
tako vse vem.' »Teci še malo naprej, potem pa za prvo lopo zavij na desno.
Jaz grem na sestanek.« »Ja,« je rekel, »bom.« Potem, ko se je še zmeraj
bal, da bo padel, in je še zmeraj tekel, sploh ni opazil, da je hodnika konec
in da je po peščenem dvorišču tudi v novih čevljih lažje teči. Čevlji so bili
res kot ladje.
V lopi jih je bilo pet. Tekel je prav do vrat, lahko bi rekel, da je pri-
tekel v kljuko, zakaj vrata so se hrupno odpahnila — potem pa je mimo
obstal med njimi. Dva ki sta držala velikanski zarjavel obroč na nakovalu,
sta se ozrla vanj, ko pa je prvi, ki ni mogel slišati vrat in jih tudi ne
videti, saj je vihtel velikansko macolo, spet užgal, da je obroč kar po-
skočil in je v hipu oster kovinski potok prestrelil vso lopo, sta spet gledala
navzdol v nakovalo. Druga dva sta bila na nasprotnem koncu lope, kjer
je bil dolg, masiven pult s predali. Eden je zlezel skoraj z vsem telesom
v najnižji predal in se nadrobno premikal, gomazel v njem, kot da nekaj
išče. Mož v modri delovni obleki je stal zraven, gledal navzdol in se pri-
vošči j ivo smejal. Smrdelo je po beli mlečni tekočini, s katero se maže
železo, smrdelo je po pari. Nad vsem pa je bil smrad železa, ki se upira
kovanju.
Velik siv oblak se je potegnil k vratom, ker je znenada začutil, da tod
vodi pot na širno dvorišče, ki je cel svet. Zrak je zavaloval v odprtino vrat,
ampak Glorija jih je spet zaprl. Sivi oblak je bil najprej na sredi lope
nad nakovalom, ognjiščem in koritom. Ko se je sivi oblak zganil, je bilo že
prepozno, zakaj vrata so bila že zaprta. Sivi oblak je začutil, da je pre-
varan, šele nato, ko se je že razlil ob šipah in lesu vrat. Zato se je spodvil
navznoter kot jež pred lisico, to mu je omogočilo, da je spet zbral svoje
216
sive pare v mogočno kroglo, hkrati pa je ovil Glorijevo glavo. Najprej,
ker je prišel izza njegovega hrbta, se je zbral na njegovem temenu kot siv
sij. Glorija je imel kroglaste oči v pričakovanju pomaknjene naprej pred
obraz in usta narahlo odprta. Zraven tega se je zdelo, kot da tako odprtih
oči, ust in vsega obraza razločno prikimava v zelo trdnem pričakovanju.
Bilo je videti tako, kot da je vsenaokrog popoln, zbit mir, čeprav je po
nakovalu treskalo in užigalo. Bilo je tako, kot da je pet ljudi in Grega
Glorija pred vrati, da so nakovalo, macx>la, obroči, pulti in druge rečd in
sivi oblak s svojo obliko — vendar kot da bi bila vsaka od teh reči v
svojem prostoru zase. Skoraj tako. kot da pi-vi ne bi nabijal po nakovalu,
čeprav je to delal z veseljem, kot je bilo slišati.
Potem se je sivi oblak razmehčal in ga zajel do prsi. Z druge strani
lope, kjer sta bila četrti v predalu, peti pa s svojim krivim nasmehom
ob pultu, je bilo tako ob vratih videti samo orjaške zimske čevlje, rjave,
v harmoniko nabrane hlače, ki so bile na kolenu razparane v obliki pra-
vega kota, premajhen suknjič neugotovljive barve in tudi kar nekam
harmonikast. pod njim pa karirasto srajco,— in seveda roke, ki so bile
v komolcih mehko upognjene naprej. Glave z vsemi triindvajsetimi leti ni
bilo videti.
Peti. ki je bil velik in je stal ob pultu, se je dolgo obotavljal, potem
pa je počasi vzdignil nogo, malo trznil, kot da si hoče premisliti, potem
pa je le brcnil četrtega v zadnjico. Ampak ne zelo močno, tako, napol za
šalo, saj se je potem na vse grlo zasmejal in se je videlo, da je to naredil
z užitkom, ki ga ima človek, ki šalo razume. Četrti ni pogledal iz predala,
tudi ni bilo slišati, da bi bil kaj rekel ali se bolj premaknil, kot se je sicer
premikal in gomazel v temnem predalu. Eden od obeh, ki sta diržala, je
poskočil, zgrabil obroč z obema rokama in stekel h koritu. Voda je za-
šumela, para je pohitela navzgor kot gejzir. Grega je prekrižal nogi in je
stal. Telo je bilo ob vratih, glava v sivem oblaku, bil je kot obglavljeni
človek kovaške lope. Glava v oblaku je rekla rokam: ,Pripravi se. Marsi-
kdo bi rad delal v kovaški lopi. Moja mama —'
Prvi, odločen mož z neznatno, vendar črnikasto brazgotino nad levo
obrvijo, se je z macolo v roki približal vratom. Stegnil je levico in ga prijel
za zavihke: »Stopi no sem! Saj boš zgnil v tej vlagi.« Grega Glorija se je
opotekel naprej in se ustavil tik pred prvim. »Tako,« je rekel prvi. Grega
se je brez pravega vzroka zasmejal in pokazal vrsto belih zob, kot da se
mu je kdo podobrikal. »Pridi,« je rekel prvi po premisleku. Sel je za njim
in se še zmeraj držal tako, kot da se predstavlja. »Drži,« je rekel prvi in
mu porinil v roke velik obroč. »Zdaj ga vzdigni sem gor in drži,« je rekel,
za njim pa sta se postavila drugi in tretji vsak s svojim obročem na
trebuhu. Zdaj se je smehljal skoraj nevidno, prav tiho in spokojno v na-
kovalo, ampak skozenj, daleč naprej skozi masivno kovino. Ko mu je
odmaknjeni, vendar ne odsotni rjavi pogled kar nekako olesenel, mu je
pričela zginjati barva z obraza. Pričela se je umikati navzgor proti lasem,
se v laseh potem zgubljala, globoki nasmeh se je znašel v sivem pepelu
in oči niso imele več nasprotja med belo in temno rjavo barvo. Spustil je
obroč in stekel k vratom. Sploh jih ni zaprl za sabo, še zmeraj je tekel
217
v težkih ladjah do vogala, kjer sta se prej razšla z onim, ki je šel na sejo.
Potem je zavil v hodnik, udaril v prva vrata na desni, jih z nogo zasunil
za sabo, z glasom spustil zadržano sapo iz prsi, ki pa ni bila čustvo, strgal
gumb na harmonkastih hlačah in se spustil na tla. Potem, ko je spet vstal,
si je rekel: ,Zdaj pa hitro nazaj, čas teče.'
Zaprl je vrata za sabo in obstal. Prvi je kresal z macolo po rjavem
obroču, da je ostro kovinsko bobnelo. Drugi je držal obroč z obema ro-
kama in ob vsakem užigu zamižal, da je šlo čelo v ličnice, da ni bilo za
trenutek nobenih oči. Tretji je stal v vrsti za njim in držal na trebuhu
prav takšen obroč kot drugi. Iz korita se je plazil snop sive pare, se pod
stropom lope zbral v siv oblak in sivi oblak je odplul k vratom, ki so se
že zaprla. Zato se je sivi oblak po vratih potegnil navzdol in obstal v višini
človeka in mu odrezal glavo. Peti je stal pri velikem pultu in se prezirljivo
smejal v zadnjico četrtega, ki je ves zlezel v spodnji predal, da bi poiskal
nekaj, kar potrebuje.
Prvi je čez čas spustil macolo na tla in se približal vratom. Ustavil
se je dva koraka pred njim;» se nagnil naprej in ga potegnil za rokav:
»Pridi sem! Kaj stojiš, kot da te ni.« Sel je za njim. Ko je prišel do na-
kovala, je pogledal vse druge z izrazom nekakšne prijazne sprave za nazaj
in tudi za naprej, čeprav zanjo ni bilo nobenega razloga, kot tudi ni bilo
nobenega razdora. Prvi mu je porinil v roke rjav obroč in rekel: »Tako
drži. Tako. Zdaj ga pa postavi sem gor. Tako.« Zgrabil ga je z obema ro-
kama, močno, kot da je obroč desetkrat težji. Ko se je izkazalo, da je
desetkrat lažji, je to za roke pomenilo precej več samozavesti, kot jo je
bilo poprej v njih. Ko je roke spustil toliko, da je obroč zadel na nakovalo,
je bilo vse dobro, drugi in tretji, ki sta bila za njim v vrsti, sta gledala
v nakovalo, in Grega Glorija je napol vprašujoče, napol tiho pogledal
nazaj k njima. Prvi je zavihtel težko kratko macolo. Ko je počilo, ga je
speklo v rokah in potem šlo pretresljivo po lakteh navzgor »Moral bom
držati trdo, če ne, me bo takole treslo ves dan,' si je rekel. »Ce ne boš
držal kot pravi kovač, boš že čez čas pretresen kot kakšna vreča,« je rekel
prvi. »Zdaj pa počasi obračaj,« je še rekel. »Pa ne z rokami navzdol. Jo
hočeš stakniti? Preprijemaj! Tako da so roke zmeraj zgoraj.« Zdaj je ugo-
tavljal, da je bilo čisto prav, ko je napel roke, kot da je obroč desetkrat
težji, ker je bil poznejši občutek, da je desetkrat lažji, samo napol res,
,torej goljufija,' si je rekel. Zdaj je držal še trše, ker je prvi nabijal, da je
bilo groza in veselje. Ko ga je prevrtel spet do iste točke oboda, je prvi
rekel: »Pomoči v korito!« Ko je to rekel, ga je drugi s svojim nerodnim
obročem že odrinil in se postavil ob nakovalo. Ko je spustil obroč v korito,
v to črno vodo, se ni nič pokadilo, ker je bil obroč mrzel, samo ne več
tako rjav, saj so rdeče rjave luske v kosih letele od njega, ko je prvi na-
bijal. Kazala se je že modrikasta barva, ki jo ima železo zmeraj, če je
zdravo. Ko je bil obroč spet zunaj in je z njega tekla voda, se je z njim
pred trebuhom postavil za tretjega v vrsto. Tretji je gledal v hrbet dru-
gemu, ki se je skladno z udarci macole stresal. ,Tako bo šlo. Tako mora
biti,' si je rekel Grega Glorija. Potem je prvi spustil macolo na mastna tla
in skočil k pedalu za meh. »Hudič,« je rekel. »Ogenj.« Ko je začel divje
218
pritiskati na pedal, se je visoko pod stropom lope velika usnjena harmo-
nika krčila in širila, spodaj na ognjišču pa se je oglje iskrilo^ in veselo
piskalo. Drobne iskrice so švigale navzgor v žrelo dimnika. Potem je spet
prijel za macolo: »Človek je za vse sam.« Potem je še nekajkrat udaril in
drugi je divje stekel h koritu. Cma voda je zapljuskala, ni pa bilo stebra
pare, ki bi hitel pod strop, kot da se je kaj zgodilo. Ko je vseeno omočil
ves obroč okrog in okrog, ga je potegnil ven, ga otresel in se spet postavil
v vrsto. Tretji je držal obroč na nakovalu mirno, samo z eno roko, drugo
je imel v žepu, in ko se je postavil drugi spet v vrsto, je brizgnil curek
sline skozi zobe in obroč, mimo nakovala v pepel ognjišča. Pi-vi je udaril,
da je obroč vijugasto odstočil. »Pazi,« je rekel prvi in spet užgal. Tretji je
pravkar preprijemal in macola je udarila po delu obroča, ki se ni stikal
z nakovalom. Puhlo je počilo in obroč se je ukrivil, dobil je koleno. »Rekel
sem, da pazi, reva! V vodo z njim!« se je jezil prvi. Tretji si je otresal roko
in se tudi malo kremžil in je šel z obročem v črno vodo. Tam je še zmeraj
otresal prste. Zdaj je Grega Glorija postavil obroč na nakovalo, ga čvrsto
prijel in nenehno gledal prvega, kot da ga občuduje ali mu je za nekaj
hvaležen. Potem je tako kot drugi stekel h koritu. Crna voda je zaplen-
drala, ampak nobenega šuma ni povzročila. »Kaj pa namakate v to brozgo?
Le kdo vam je rekel kaj takšnega,« je rekel prvi in se po strani ozrl h ko-
ritu. Grega je najprej malo obnemel, potem je s svojim globokim smeh-
ljanjem spet razumel in prikimal. Rekel si je: ,To je tako kot narobe. Ni
zmeraj isto.' Ko je drugi opravil, je prvi spet spustil macolo na tla in se
obrnil k ognjišču: »Prekleti ogenj!« je rekel in zagnal meh, da je oglje
na ognjišču kar vzdigovalo v zrak in da je topel suh zrak kar zaplapolal
po lopi. Ampak tudi ta zrak je imel vonj po vodi in železu. Četrti je bil še
zmeraj v spodnjem predalu. Velikansko okno nad pultom je imelo nešteto
kvadratastih šipic in okvirji teh šipic so bili kot mreža. Bile so sive in
skoraj neprozorne, kajti vsi ti opilki, ta prah in prah —■ vse to se mora
nekam usesti. Na pultu, katerega les je bil zdelan kot stara njiva, je bilo
veliko različnih reči, od orodja do takšnih reči, kot je žebelj, kos zagozde,
konec gredi, zvita podkev in druge reči, za katere skorajda ni imena.
Podkev je bila za srečo, ne za konje. Peti je gledal navzdol in si nekaj
mislil. Visoke zimske čevlje je imel namazane. To se takoj vidi. Vidi se,
da je čevelj razmehčan, ne trd kot kakšna galeja.
Kakor hitro je obroč tretjega poletel v napetem loku čez nakovalo, je
Grega Glorija vzdignil svojega v višino prsi in ga že hotel spustiti navzdol,
ko je prvi rekel: »Na ogenj z njim! Kaj misliš, da se s hladnim železom
delajo čudeži.« Zato ga je spet spustil in razločno, pa počasi prikimaval.
Na prvi pogled se je topo zaziral v prvega in stal. Prvi mu je pokazal z
roko za svoj hrbet, kjer je bilo ognjišče, in že užigal po obroču drugega.
Ni še končal z njim, ko je macolo spustil in stopil k ognjišču. Rekel je: »Ná
tele klešče. Z njimi boš držal obroč v ognju. Ko na enem koncu zažari, ga
boš obračal krog in krog. Jasno?« S svojo značilno barvo skrivnostnosti in
neke vdanosti čez in še čez je prikimaval že prej, ko je prvi govoril, in
tudi zdaj, ko je lovil držaja klešč in v njima nameščal roko, da bi lahko
stiskala in popuščala, ko bo treba obroč obračati.. Vse je sivo, sam pepel
219
je, spodaj pa je nekaj tršega in, vidim, temno rdečega, tu zgoraj pa je vse
sivo ,sam pepel je,' si je rekel. Ostri rob obroča se je zadrto usedel v pepel.
,Klešče bi lahko kar popustil,' si je rekel, ,saj leži na pepelu in celem
ognjišču. Prijel bi šele potem, ko bo na tem koncu rdeč, da ga bom lahko
obrnil. Nič, pa nič, vseeno bom kar držal.' Cez čas je prvi spet stopil k
ognjišču: »Kaj misliš, da bo šlo kar brez ognja? Pepel ni ogenj,« je rekel.
»Glej sem! Nogo daj gor! Zdaj pa pritisni. No, kar pritisni. — Si videl?
In zdaj spusti, pa spet pritisni. Zdaj poglej ogenj,« je rekel in se že napotil
nazaj k svojemu delu, vendar se je spet ustavil: »Tako goni, da zažari vse
oglje, potem boš grel obroč.«
Iskre so Mele, topli zrak je butal v obraz, kot da se je zemlja odprla.
Pozimi ima takšen topel zrak še drug pomen, ne samo ta, da greje. Rdeča
žerjavica pa za oči. Najprej ni nič posebnega. Je samo katera koH temno
rdeča barva. Na lepem pa se spoji z očmi. Oči so v žerjavici. Kar ne moreš
jih zbezati iz nje. Oči so v varnem toplem gnezdu. Ali se tako grejejo?
Ali človeka sploh lahko zebe v oči tako kot v ušesa in dolge noge? Ko oči
dolgo gledajo v žerjavico ali ogenj, postane človek tih in zbran. Ce bi ga
drug človek dregnil v ne vem kako občutljivo mesto, najbrž niti čutil ne
bi, ker je tako miren, da je kar malo onstranj motenj, ki nastanejo, ko te
kdo dregne v občutljivo mesto. V oči človeka nikoli ne zebe, ampak če
dolgo gleda v ogenj ali žerjavico, se res počuti tako, kot da ga je prej
zeblo. Zdaj ve, da ga je, dokler ni gledal v žerjavico. To se zgodi tudi
z nogami in drugimi deli telesa, ki so zelo občutljivi na mraz. Ko deneš
noge na peč ali v vročo vodo, veš, da te je zeblo kot psa. — Cez čas se je
prvi spet obrnil in rekel: »Zdaj pa lahko daš gor.« Tako je s kleščami pri-
vzdignil obroč in ga zrinil v sikajočo žerjavico. Ko je obroč postal prav
takšne barve kot žerjavica, da je premaknil. Drugi in tretji sta se složno
vrstila pri nakovalu. Ko je kar naprej gledal v rdeče oglje in se skoraj
malo čudil, je prišel zraven peti in mu rekel: »Ejgá, ali slišiš? Zdaj je čas,
da greš k personalnemu, ker bo potem maUca.« »Ja,« je rekel. »Grem. Ali
naj tole kar pustim?« »Kar pusti, saj ne bo zgorel.« »Ja,« je rekel in si
začel razločno, počasi prikimavati. Četrti se je v predalu zarežal, da je
votlo bobnelo. Drugi, ki je držal obroč v vodi, se je pričel muzati in še
nekaj več, saj je voda v koritu kar poskakovala. Tretji je spet pljunU skozi
obroč, in se pri tem nakremžil, kot da je požrl kaj grenkega. Peti je zmi-
gnil z rameni in ga še zmeraj gledal. Spet je od nekod vstal smrad po beli
tekočini, s katero se maže kovina, ko se drgne, tare, brusi ali reže. ,Zdaj
moram k personalnemu,' si je rekel.'
Hotel je že oditi, ko je prvi rekel: »Vsaj čevlje si zaveži.« »Ja,« je
rekel in se sklonil. Ko je čepel, se je spomnil, da se je zjutraj tudi ukvarja
s temi vezalkami, zdaj pa so bile res spet kot mlade kačice okrog velikih
ladij. Nasmehnil se jim je in iim dobrodušno pokimal. Nekaj ogljene žer-
javice je imel še v očeh, ki so bile kroglaste, ampak niti zdaleč ne brez-
upno okrogle. Zraven tega so se pričele vlažno iskriti. Oglate roke so ne-
rodno lovile vezalke, ki so nekajkrat ušle. Potem, ko so se prsti lomili
v samih ostrih kotih in se verižili, je udel v prvo luknjo. Ko je hotel na-
daljevati navzgor in je pri tem malo preveč zganil roko, je nerodni sre-
220
dinec, ki je bil daljši od drugih prstov, frcnü vezalko iz luknje. Kot da
šele začenja opravilo, jo je zbrano prijel in iskal prvo luknjo, vendar se
je ta izmikala, se meglila in zapirala. Z mehko trdovratnostjo in vztraj-
nostjo jo je iskal in se trudil, da bi jo našel. Roka se je premikala tako,
kot se je luknjica ogibala. Nekakšna meglena mrena ni bila samo na luk-
njici. Peti je ledeno rekel: »-Moral boš dobiti očala.« »Ja,« je odvrnil,
»treba bo.« Cez čas pa: »Oh, saj gre tudi tako.« Potem je prišel peti čisto
zraven. Slišal je, da se čudno nasmiha, tudi malo jezno, ko je gledal
navzdol. Visoko nad njim je kar trzal, potem pa je vzdignil nogo. Težki
zimski čevelj je udaril ob Glorijevo roko, pekoče zdrsnil čez dlani, zabolel
ga je sredinec, ki ga je čevelj pritisnil ob tla, in vlažna kačica je odletela
po zraku proč, kolikor ji je pač dovoljevala njena dolžina, potem pa brez
moči malo zvita obležala na tleh. Za hip je stisnil sredinec v dlan in med
druge prste, kot da mu hoče odvzeti ostro bolečino, potem je stegnil roko
do nagajive kačice in jo prijel za trdi konec. Ko se je spet tiho ukvarjal
z vezalko in luknjami, je videl, da sta spet oba težka naoljena čevlja petega
sicer tik ob njem, tako, da se ju je kar malo zadeval, vendar pri miru.
Smejal se je v sebi tej smešni norici, ki beži, kot da jo čaka ne vem kaj.
Zmeraj, ko bi moral vtakniti, se je luknjica umaknila. ,Le kaj ti hočem, saj
to ni nič, in navsezadnje, prav zato si tu, ti sema šemasta,' ji je govoril.
Skušal je gledati bolj spod čela, zato je tilnik upognil kar se da navzdol,
vendar je prav tako smešno bežala. ,Ti trapica.' Peti je obnemelo miroval
in najprej kar malo grozničavo bolščal navzdol. Tudi z mezincem ni mogel
ganiti. Cez čas pa se je ves tresel od poraženosti. Slišati je bilo, da je za-
hrkal, kot da ga nekaj davi ali kaj takšnega. Nato se je divje sklonil in
počepnil zraven. Nestrpno, tegotno je odrinil njegove oglate roke in z
glasom, ki je pokal, rekel: »Daj no sem, idiot.« Pri tem je še zmeraj hrkal
in roke so se mu tresle. Grega Glorija je gledal, kako besno švigajo kačice
skozi luknje vse do vrha. Rekel je: »Saj bi šlo.« Rekel je spokojno in samo-
umevno. Ko jih je še zavezal, je peti prav tako sunkovito vstal in šel k
pultu, kjer je četrti iskal v globokem predalu izgubljeno reč. Spet se je
naix>til k vratom, ko je prvi rekel: »Kaj pa roke?« Zato se je obrnil in
se z mimim, čeprav štorastim korakom vrnil v kot, kjer je bila v eni
posodi nafta, v drugi pa žaganje. Roke je pomočil najprej v prvo, potem
še v drugo, in jih mei toliko časa, da je žaganje popilo umazanijo.
2.
Dvorišče se je stiskalo v mlečni svetlobi, jxxi tihimi, nizkimi oblakci
in senco sonca, ki se ni in ni moglo odločiti, da bi zares posijalo. ,Ti do-
poldnevi so res zmeraj enaki,' si je rekel. .Takšenle dan, ki ni niti svetel
niti deževen.' Dopoldnevi so bili že dolgo kot uvel regrat, jutra so skoraj
zmeraj žarela, popoldnevi pa so bili tako različni.
Moral je v prvo nadstropje, kjer je z velikimi črkami na belem pa-
pirju pod krhkim steklom pisalo: KADROVSKI ODDELEK. Oči je odprl
221
na široko, da jih je bil ves obraz, ali da je bil obraz še bolj poln kot prej.
Pogladil si je lase, si vseobsegajoče prikimal in vstopil.
Niti enega praznega kosa stene ni bilo. Ali so jo pokrivale slike ali
omare. Omar je bilo veliko in kar čutiti je bilo, da je ta prostor premajhen,
ker bi jih bilo treba še več. Nekatere so bile odprte, in ker so bile odprte,
so zijali v človeka široki hrbti fasciklov z belimi nalepkami, kjer je bilo
s skrbno roko napisano, kaj je v njih. Tu so bile evidence, uredbe, pred-
pisi. navodila in pravilniki. Na dnu fasciklov je bila velika kovinsko ob-
robljena luknja kot petedesetkrat povečana luknjica za vezalko čevlja.
Kolikokrat je že prišel sem gor, zmeraj je bila vsaj ena omara odprta
in zmeraj je videl to na čevlje spominjajočo luknjo v hrbtu fascikla, ki
je bil sicer zelene barve, kot se spodobi. Na tleh se je bohotila siva pre-
proga z vrisanimi krvavo rdečimi rožami geometrijskih oblik, da bi človek,
ki ima opraviti na oddelku, navsezadnje lahko kar pričakoval, da se bojo
pognale s tal v zrak. Rože so morale nekega dopoldne ob sijajni prilož-
nosti skočiti s kakšne babičine skrinje na to preprogo, ko so le-to peljali
na odprtem kamionu po glavni ulici tesno pod okni stare hiše, ki je stala,
da je bilo veselje, in je imela takšne okraske po vogalih, krog oken in
nad durmi. Takšne roèe so potem na novi preprogi kot pregrešni hudič.
Kar gorijo. — Na sredini sobe in na preprogi je stala pisalna miza. Bila
je oglata in hrastova. Na nji je bil velik blok, pregrnjen s pivnikom, ki
je bil že dolgo v rabi, in z zavihanimi usnjenimi vogali, da je človek za
mizo zanje lahko zataknil kakšne papirje, ki se ne smejo zgubit, kar po-
meni, da bojo še prav prišli. Zraven tega bloka se je šopiril steklen pe-
pelnik, narezan na rebra, ki so lovila in lomila svetlobo, tako da je bil
takoj viden. Na enem od štirih žlebičev na gornjem robu je cvetela bela
cigareta in pošiljala strumen, skoraj pokončen pozdrav navzgor, kjer je
bila luč kot v ladijski kajuti. Morala je že dolgo tako nepremično oveteti,
ker je konec, ki je gledal v sredino rebraste posode, že uvenel, se povesil
navzdol. Postal je siv, malo stanjšan in kriv kot kakšen rilček. Zato je
tudi kar padel od bele cigarete, kakor hitro se je zganila in odhitela na-
vzgor. Ko je prišla spet nazaj, ni imela več obcvetelih listov, bila je samo
bela s komaj zaznavno rdečkasto pepelnato konico. Modrikasti pozdrav, ki
je bil poprej tako strumen, je bil zdaj zmeden do razposajenosti, saj je kar
poplesoval in se vil, zvijal in počel še druge takšne reči, da je bilo veselje.
— Ali je to prehitro obsojanje, če se mu reče: Ti lump sprenevedavü? —
Svetloba, ki se je kotila onstran okna, je prav takšna prihajala v sobo.
Zableščala se je samo na gladki plošči klubske mizice ob steni, zraven
katere sta sedela dva pletena stola in škripala v stikališčih najlonskih
vrvic. Tudi na tej mizici je bil pepelnik, čeprav je bil čisto drugačen od
onega na pisalni mizi. Ni imel reber, ni bil iz stekla in ni bil okrogel. Bil
je trioglate oblike, spodaj s tremi zakrnelimi nožicami, zgoraj pa izdolben
in polit z glazuro neugotovljive barve. Spominjal je na odprto školjko ali
čevljarski stolček. Na robu je imel samo dva žlebička in na enem je tudi
cvetela cigareta. Dim je šel navzgor, kjer je bila sploščena luč kot pri-
mazana v strop. — Nenadoma je na bloku na pisalni mizi obležalo nalivno
pero. Ampak samo za trenutek. Kot blisk. Potem se je spet vzdignilo in
222
ušlo z bloka. — Kolikor se je videlo sten, so bile svetlo modre barve. Tla
so bila parketna. Na steni je bila slika. Skozi okno je prihajala svetloba.
Skoraj vse omare s fascikli so bile odprte. Grelnik je širil suho toploto.
Zrak je stal. — Pero se je še enkrat vrglo v mehko iposteljo pivnika in
potem še enkrat planilo. Cigareta je šla za njim. Nazaj je prišla vsa iz-
mozgana, vendar je še enkrat vstala in se skoraj opotekla navzgor. Bila
je brez cveta. Kmalu je padla z velike višine v blodnjak pepela na dnu. —
Ja. bile so tudi rože. Te ciklame, ti vranci, ti vihravi konji! Stebelca jih
nosijo v zrak, one pa ponosno spodvijejo glavo, napnejo tilnik in se po-
ženejo navzdol, da jim griva vihra visoko zgoraj.
Potem se je spet vračal v lopo in skušal videti hribe tako kot zjutraj,
pa se ni dalo. Rekel si je: ,Seveda, saj ni jutro.' Postavil se je v vrsto za
trejtim z obročem v višini prsi, da ga bo postavil na nakovalo, ko bo prišel
čas. Peti se je ozrl od pulta sem in zakričal : »Ali ti ni rekel, prekleti cepec,
da ga daj v ogenj?« »Ja, v ogenj ga bom nesel,« je rekel in pokimal naprej
v ognjišče ali nekam v tisto smer. Ko so potem prišli iskat petega, da naj
gre na sestanek, je prvi rekel čez rame: »Ga ni bilo?« »Je bil,« je rekel
Grega Glorija tiho in skoraj nerazločno, ker je gledal v žerjavico. »Pa? Si
opravil?« »Ja, ne. Jutri grem,« je rekel, kot da je bilo to že davno. Počasi
je vrtel obroč v vročini. »Kaj pa je rekel?« je vprašal prvi, kot da ne
pričakuje odgovora. Cez čas se je oglasilo od ognjišča: »Nič. Da nima časa
poslušati.« »Aha,« je rekel prvi in ustavil macolo, da se je lahko scela
obmil. »Potem si jih pa slišal?« Prijel je klešče z obema rokama, ker se je
nekaj zataknilo. Potem je rekel: »Zdaj bo kmalu ves razbeljen,« in bil
skoraj presenečen in začuden, ko se je zaslišal. Za hip je pomislil, da se
je glas in so se tudi besede prikradle od nekod v njega in potem brez
njegove vednosti prišle ven. »Zdaj si šel pa že velikokrat, a ne?« je še
rekel prvi. »Ne vem,« je rekel in s pravim zanimanjem gledal v obroč, ki
se je ves nalezel barve razžarjenega oglja. Saj je kar zginjal v žerjavici.
Najprej se je gosta rdeča barva prijela samo spodnjega roba, ki je bil po-
greznjen vanjo, potem se je širila navzgor Jcot rdečica na deviškem obrazu.
Ce je pritisnil na nogalnik, tako da je volčje zelena harmonika iztisnila
iz sebe vso suho dušo, se je zrak nad ognjiščem postavil pokonci in vlekel
za sabo rdečilo po obroču. Ko je nogalnik spet popustil, je harmonika
lovila sapo . . .
Tenka sirena je zapiskala in s svojim rezilom razrezala žerjavico v siv
pepel. Tretji, ki je stal za drugim, je spustil obroč, da mu je padel na
noge. Grega Glorija je spet pritisnil na nogelnik. Prvi je rekel: »F*usti
zdaj! Gremo jest.« Dal je nogo dol.
3.
Ko so hiteli čez dvorišče in žlobudrali vsi vprek, je Sestinsedemdeset
špricarjev pričel zloslutno poskakovati okoli gruče. Najprej tako, da se je
zdelo, kot da hoče zravnati kosti, ki so se v teh urah gotovo bolj prila-
godile predalu pulta kot ostremu zraku, ki se je v velikih množinah valil
223
s hribov na širno dvorišče. Velikanski suknjič je poskakoval na njem kot
odeja na sitnem žrebetu, dlani pa so še kazale samo včasih, ker so se sicer
zgubljale v dolgih mastnih rokavih. Kapo si je nabil do ušes, tako da je
bil viden skoraj samo spodnji del priostrenega in ujedljivega obraza, tem-
bolj ujedljivega, ker je delal vtis, da ga je celega manj kot cunj na njem,
ki so plesale. Najprej je ihtivo iskal nekaj po žepih, potem pa, ko so se
lica potegnila med čeljusti in je hlastnil po prvem dimu, je odskakljal na
drugo stran, kjer je hodil Moj črni konj, ki si je še zmeraj nejevoljno
ogledoval nogo, na katero mu je padel obroč. Nekoč se je tudi ustavil, da
je potipal odtis, ki ga je obroč pustil na čevlju. Šestinsedemdeset špricarjev
je mozgal lica med čeljusti in izivalno lovil njegov pogled. Ker se Moj črni
konj ni in ni pustil ujeti, ga je dregnil v rebra. Moj čmi konj je brizgnil
kratek pogled iz drobnih očesc, zgubljenih v velikem zabuhlem mesarskem
obrazu, ki so ga na gosto pokrivale rdečkaste kocine, in pri tem pomežiknih
vanj. Šestinsedemdeset špricarjev je nemara to razumel kot spodbudo,
ker se je še bolj zajedljivo razživel. Suknjič je nekajkrat poskočil na njem
in zaplesal z ene strani na drugo, potem pa je pikro rekel:
»No, zakaj pa nisi včeraj, ko je bil čas, povedal, kako je s tem ova-
duhom? A?« in ga je spet dregnil, ampak samo toliko, da ne bi Moj čmi
konj preslišal, na to se je verjetno že pripravljal.
Moj črni konj je počasi zavrtel mastno glavo, zatisnil levo oko tako
močno, da je ta stran ust skoraj zlezla v čelo, v tej spaki toliko časa obstal,
da je naredila vtis, zamlaskal z jezikom in bleknil: »Moj čmi konj.« Rekel
je prazno, kot da izgovarja kakšne na pamet naučene besede. Zraven se
je zarežal: »Ha — haha.«
Šestinsedemdeset špricarjev ni miroval: »Ce so že rekli, da se bomo
tudi o tem pogovorili, bi bil lahko vsaj zinil.«
»Moj črni konj! Ha — ha!«
»Sranje. Sestanek je bil tudi zaradi ovaduha. Saj si slišal, da je tisti
onega rekel, da kar odkrito povejmo tisto, kar se šušlja. A?«
»Moj čmi konj. Ha — ha,« se je spet zasmejal in pomežiknil.
»Bik, sranje! Samo zinil bi bil. Zdaj dolgo ne bo ...«
»Moj črni konj!«
»Ce bi meni sestro ...«
»Moj čmi konj ... Ej, se boš nagobezdal?«
Tarzan si je šel z hrbtom roke čez čelo in črnikasto brazgotino in
stopil hitreje. Sel je v sredi. Za njim so vsi pospešili korak. Grega Glorija
je šel zraven njega, tesno ob njem, kot da išče zavetja ali kaj takšnega.
»Kot da bi bila tu samo sestra. Se cela vrsta ovaduhovih svinjarij je,«
je spet rekel Šestinsedemdeset špricarjev in trmasto vrgel suknjič na sredo
pleč. ker se je povesil na eno stran. »Zakaj nisi rekel, a?« ga je dregnil,
da je Moj črni konj kar podivjal:
»Zdaj je pa dosti, prekleto ščene. Táko ti bom primazal . . .« Drobne,
motne oči mu je žalil bes in kri. Šestinsedemdeset špricarjev je odskočil
na drugo stran, in videti je bilo, kot da se je malo pomiril, ker je gledal
nekam v prazno.
224
Pri pultu so si vzeli vsak svojo enolončnico, kruh in žlico ter posedli
za mizo, ki je bila še prazna. Kot so molčali v lopi, tako da so si morali
potem na dvorišču in med potjo dajati duška, so skoraj molčali tudi za
mizo. Moj čmi konj je robantil prav do tu, do svojega sedeža. Sele ko si
je položil kapo na kolena, ko je zgrabil kruh v levo roko in ga stisnil
z lopatasto dlanjo, in ko je z žlico pomešal po krožniku, se je pomiril in
tudi ločil od drugih. Jedel je z užitkom, vendar ne hlastno. Jedel je in
gledal v krožnik in v kruh, kot da nista samo krožnik in kruh. Tako bi
najbrž jedel tudi spet čez eno uro. Takšen miren jedec je moral marsi-
komu zbujati zavist.
Ko so si že trebili zobe in je Moj čmi konj nekajkrat zadovoljno po-
mežiknil, je obatavljivo, kot da ga premika med mizami naključje, vendar
z nekim potuhnjenim namenom, prisedel mladi psiholog, ki še ni bil
dolgo tu. Sedel je samo na polovico stola, kot da se bo samo malo pomudil.
izmenjal nekaj besed zaradi dobrega stika in odnosov, potem p«, tako in
tako šel naprej. Neprisiljeno, kot da se hoče vključiti v tok besedi, ki naj
bi bil po njegovem tekel predtem, je govoril o raznih rečeh, o enolončnici,
o vremenu, o tem in onem, se celo nemarno naslanjal na mizo — pri vsem
tem pa je vendarle pozorno s kotički oči opazoval zdaj enega zdaj drugega.
Ko je počasi pripeljal do sestanka, ki je bil dan poprej, je rekel:
»Zakaj pa niste včeraj rekli tistega o kontrolorju?«
»Moj čmi konj,« je v tistem hipu zarežal Moj čmi konj, kot da je
prav to nabiral do zdaj, in če bi še malo potrajalo, se tako ali tako ne bi
mogel zadržati. Pri tem je pomežiknil v celo omizje.
»To bi bili pa že lahko naredili, saj je bilo celó na dnevnem redu,«
je rekel mladi psiholog in se spodobno vzravnal za mizo, ko je že tako
prišel z barvo na dan.
»Ja,« je skoraj malo jezno rekel Ejgá. »Ampak predsednik je najprej
rekel, da ovaduha, no, tega kontrolorja potrebujemo.«
»Seveda ga potrebujemo,« je rekel mladi psiholog. »Odkar imamo
laičnega kontrolorja, so se bolniški izostanki zmanjšali za trideset od-
stotkov. To pa pomeni veliko denarja. Kar predstavljajte si, koliko to
znese. V enem letu je to nekaj stanovanj, to so milijoni in milijoni. To
po eni strani. Po drugi strani pa je seveda narobe, če kontrolor počne
takšne reči, kot se sliši. In prav to bi bili morali povedati, saj nobeden ni
nezamenljiv. S tem ne bi prav nič rekli proti tej službi, ki smo jo vpe-
ljali, govorili bi samo o človeku, ki dela napake — če jih, seveda. To bi pa
razčistili.«
»Ce je rekel predsednik in če mislijo na upravi, da nam ...«
»Moj čmi konj!« je s svojim geslom posegel vmes Moj čmi konj in
se delal, kot da namiguje na ne vem kaj.
Mladi psiholog ga je mimogrede pogledal in globoko požrl slino. Obraz
je imel povešen, brada ni štrlela naprej, temveč navzdol v prsi. Vendar
je bil to obraz, ki je znal govoriti tisto, kar je pač imel povedati. Bistre
oči so poskakovale, ko je iskal nove besede.
»Ne,« je rekel. »Takšne reči je treba povedati. Je pa seveda razlika
v tem, kako se pove. Ce kar prihrumite. tako rekoč udarite s celo ploho
2 Problemi
225
besed, ki človeka žalijo in izzivajo, da bi tudi on tako nastopil — in
zraven tega to pripovedujete še s takšno ihto, ki nikamor ne vodi, to
gotovo ni dobro. S takšnim načinom se samo kvarijo dobri medosebni
odnosi. No, ne pravim, da prav vi tako počnete, saj vas navsezadnje pre-
malo poznam, ampak zgodi se. In to je narobe. Ce pa se lepo, brez tistega
zadrtega obsojanja v glasu, in z besedami, ki niso žaljive, mimo razložijo
dejstva, bodite prepričani, da bojo takšne besede zmeraj naletele na odprta
ušesa pri naših organih. Pomemben je način. Ce boste nastopali razkačeno,
pa naj gre za kar koli, potem lahko naredite križ čez tisto zadevo. To
je v veliki meri vprašanje spodobnosti.«
Moj črni konj se je očitno pripravil, da bi jo zarobil, vendar mu je
kratek pogled po omizju povedal, da ni pravi čas, zato se je rajši ozrl
proč, po jedilnici, ali ne bi nemara videl kakšnega prijatelja. Drugi so
tiho poslušali, vendar tako, kot se posluša človek zato, ker mu ne ma-
ramo seči v besedo ali ga užaliti, mislimo si pa tako in tako svoje. Po-
slušamo njegov glas in stavke in včasih opazujemo še druge obrobne
reči. Med tistim, kar pripovedujete, in sebe pa postavimo visok plot.
Ampak ni bilo samo to. Po drži in po pogledih bi se bilo vendarle dalo
soditi, da vsaj s kančkom upanja pričakujejo nekaj, kar ne bo samo za
prostor onstran plotu. Ce pa že to ne, so nemara kar malo z občudovanjem
gledali, kako se je trudil, da bi jim to dopovedal. Imeli so ravnodušne
obraze, vendar so bili nagnjeni za spoznanje naprej. Ko je nehal govoriti,
je tudi to pošlo, ostal je samo plot na mizi. Zganili so se, se nekaj pre-
mikali in gledali mimo njega. Cez čas je Šestinsedemdeset špricarjev za-
mahnil z roko in rekel:
»Saj ste tudi vi rekli, da ovaduha potrebujemo,« in je spet zamahnil
z roko po zraku. »Navsezadnje bi jih še dobili po zobeh.«
Stene so bile snažne. Strop je bil bel, stene je krasila sveža okrasta
barva. Tla so bila poribana, stoli so bili kovinski in tako novi, da so še
škripali. Sipe pri pultu, ki so delile kuhinjo od jedilnice, so se lesketale
in bile prosojne, kot da jih ni.
»Ni tako,« je rekel mladi psiholog, ki je moral imeti nekaj tega lesketa
in te snage v očeh.
»Je tako,« je rekel Tarzan. »Vi še ne veste, kaj pomeni, če rečejo, da
nekaj ali nekoga potrebujemo. Navsezadnje te bojo pustili tudi dolgo
govoriti, potem pa bojo naredili, kot da nisi nič govoril. Največ, kar bojo
odgovorili, bo to, da bojo skoraj presenečeno rekli: ,Ze, ampak to je
vendar nekaj čisto drugega, kot predlagamo mi.' Včasih bojo tisti od
zgoraj celo kimali in ti pritrjevali, tako da ima človek, ki govori, resen
občutek, da tega ne dela zaman. Kar pa potem pride ven, je tisto, za kar
so se zgoraj odločili pred meseci, pred letom ali celo več, in bo v nasprotju
s tistim, čemur so pred tabo prikimavali. . . Sam sebi se zazdiš smešen
in otročji. Kot cunja si poparjen. Tudi če ni nobenih posledic za tistega,
ki kaj pove, in četudi ni prav nič upoštevano tisto, kar pove, ne v pomenu,
kot ga je hotel sam dati, ne v nasprotnem, se vseeno čez čas počuti tako,
kot da so vse besede, vse tisto, kar je rekel, zletele v nekakšen visok
zid, se odbile od njega in priletele v tistega, ki jih je govoril, kot kakšna
226
ploha, kot treske ali cunjice, in ima občutek, kot da se je zbudil iz more.
Kar strese se od treznosti. In vse to zaradi tega, ker je iz vsega postal
nič... Včasih se človeku zazdi, da bi bilo še zmeraj boljše tako, kot je
bilo včasih, no, da bi bilo prepovedano kaj reči, ali da bi jih dobil po
grbi, če bi rekel... Zdaj pa moramo na delo,« je rekel kot samoumevno.
Skozi veliko okno je bilo v čistem suhem zimskem zraku kot na
dlani videti črnega dimnikarja, ki je stal na dimniku visoke stavbe in
spuščal verigo, omelo in kroglo v nevidno žrelo. Krog njega je bil suh
zimski zrak, za njim hribi s skalami, zmeraj zelenimi smrekami in
snegom.
»Čakajte še malo! Recimo, da to do svoje mere razumem. Vendar mi
še niste povedali, kaj je sploh bilo s kontrolorjem,« je rekel mladi psiholog.
»Oh, zgodilo se je veliko. Prašič je. Ko dobi kakšnega na cesti ali samo
pred hišo, ga prijavi, da je potem ob bolniško. Ali pa izsiljuje ,kakšno
nagradico, da ne bom povedal.' Baraba. Matija iz druge obdelovalnice je
imel zlomljeno roko. Ejgá, ali naj zato leži v postelji?«
»Ne. Nekaj drugega je bilo. Enemu od vas se je primerilo nekaj...«
je rekel.
»Ja,« je poskočil Sestinsedemdest špricarjev. »Sestro mu je posilil.«
»Kalco?« je rekel mladi psiholog.
»2e tako ima sitnosti, saj ne ve, ali bo še ostala tu ali ne. Visi. Odpra-
vili so njeno mesto. Ce jo odpustijo, sploh ne ve, kam bo šla. Ko je bila
v bolniški, jo je ovaduh zalotil v gmajni, ko je pripravljala dračje za voz.
Kaj si je mogla drugega, ko ji je grozil in prikazoval, kaj se bo zgodilo, če
jo zatoži še bolj čmo, kot bi bilo v resnici. Jokala je in obupavala. —
Jasno, te punce naivne vse peljejo, posebno, če se jim z uradnim glasom
kaj reče,« je rekel Sestinsedemdeset špricarjev in si nabil veliko kapo
do oči.
»In čigava je ta sestra?« je vprašal mladi psiholog.
»Glorijeva,« je rekel Sestinsedemdeset špricarjev in si sunkovito po-
tisnil zaščitnik navzgor. »Zdaj bo tako šla.«
»A,« je rekel mladi psiholog, se ozrl h Gloriju, pomenljivo vzdignil
obrvi in nagubančil čelo.
Grega Glorija je mirno sprejel njegov pogled in mu pričel razločno,
s poudarkom in nerazumsko prikimavati. Kroglaste oči so mu še bolj
silile naprej, od obraza proč, in gledale svetlo, vendar spokojno, kot da
gledajo skozi človeka in ne vanj. Na njihovem dnu je bilo čutiti nekaj
takšnega kot rahel, blažen nasmešek, ki je mogel veljati, če je res bil,
istemu kot prikimavanje, ki je bilo kot pričakovanje ali kot slutnja, na
zunaj pa izraženo s prav rahlimi premiki glave. Komolec je imel na mizi in
dlan pred usti in pod nosom.
»Svinja, vsaj za mizo si ne trebi nosa,« je užaljeno zasikal Sestinse-
demdeset špricarjev in vstal izza mize.
Kakor hitro so vrata lope zaprli za sabo, se je drugi takoj postavil k
ognjišču, prvi pa je še žvečil razmočen čik med usti. Tretji je prijel obroč
zgoraj z obema rokama, gledal na prvega in bil na preži z rokami in miši-
cami obraza. Četrti je zahrkal in pljunil. Prahu je bilo ob pultu za celo
2*
227
odejo, zato se je izpljunek nekajkrat povaljal in obstal pred pultom kot
kakšen majhen grob. Nato si je zrahljal hlačni jermen, pogledal malo na-
okrog in zlezel v tretji, srednji predal. Petega še ni bilo nazaj. Drugi se je
držal za ognjišče z obema rokama in trmasto strmel v sivi pepel. Grega
Glorija je obstal pri vratih in videl drugega, kako krčevito se drži ognji-
šča. Drugi ni dal noge na pedal, ki goni meh, da meh s svojo mogočno sapo
naredi oglje rdeče, da je ognjišče krogla, zbita polna krogla, in nad njo
hiteči vroči zrak kot stolp. ,Fant. je to prima,' si je rekel, ko je gledal dru-
gega, kako se je odločno postavil pred ognjišče. Potem je mahedravo, ob-
težen s težkimi ladjami odkorakal naokrog za tretjega, da bi vzel obroč in
se postavil z njim v vrsto. Ampak na mestu, kjer so bili poprej postavljeni
obroči, je lajala prazna stena. Zato je pogledal v tretjega in potem v prvega
in spet v prazno steno, potem pa je obkrožil z očmi vso lopo, pa ni nič
videl. Prvi je rekel: Odnesli so jih. Tisti so bili končani.« Spet je pogledal
v tretjega in potem v tla pred sabo. Tako je nekaj časa obstal in celo za
trenutek sklenil roke pred sabo. Ko se je spet zravnal, je s počasnim ko-
. rakom, ki so ga še zmeraj ovirali težki zimski čevlji, krenil k tretjemu.
Tiho je položil roke na njegov obroč tik poleg njegovih in ga pogledal.
»Pusti,« je rekel tretji, »saj ni treba dveh.« Se zmeraj ga je gledal, ne da
bi s pogledom kaj spraševal in ne da bi grozil. Samo kamnitno mirno, s
silo, ki ji je težko najti ime, ker ni bila namenjena čemu določnemu in je
bila skrita globoko v njem. Nasmeh, ki v začetku ni bil v ustih, v očeh ali
licih, temveč v vsem malo in hkrati nikjer, je prečasi prestopal bregove svo-
jega običajnega pomena, dokler se ni sprevrgel v spako neznanega vpra-
šanja in jasnega odgovora nanj. Ko ga je tretji pogledal, je nekako sun-
kovito obnemel in samogibno odmaknil levico, ki je bila skoraj v dotiku
Glorijevih rok. Ampak samo za trenutek. Potem je v nabreklem besu sunil
z roko nazaj, da je popadla obroč z nohti in s celo dlanjo, kot da je obroč
nekaj živega, kot da je divja riba pod ploščatim kamnom. »Pusti,« je rekel.
Glorijeve roke so pričele počasi, vendar nezadržno popuščati. Kakor je bil
poprej ves nekako onstran tega dogajanja, čeprav je bil duševno navzoč,
tako se mu je obraz spreminjal zdaj v gotovo znamenje, da se vrača k ob-
roču in tretjemu, tako je dolgi pogled, ki je imel za obroč neznan pomen
in je šel kot reka skozi telo tretjega, postajal zmeraj krajši, zmeraj manj
kot reka, zmeraj bolj se je ustavljal na obroču in' obrazu tretjega, dokler
si ni privzel podobe globoke spokojne ravnodušnosti. Pokimal je v zrak in
se obrnil proč.
Dimnikar je končal svoje delo in se po grebenu strehe, kot da ni nič,
kot da je zrak in tenka vrv strehe trdna zemlja, pomikal k drugemu dim-
niku, ki je čakal na njegovo kroglo, omelo in krtače. Jekleno vrv je zvil in
si jo obesil čez rame, drugo je nosil v rokah. Sobil se je ali celo pačil.
Včasih se je ozrl navzgor, da bi videl hribe.
Četrti je pogledal iz predala in se nekaj čudil ali lovil sapo. Potem
se je spet vrnil vanj. Grega Glorija se je pomaknil k njemu, ko ga ni bilo
več zunaj. Nekaj časa je gledal navzdol in se prestopal, nato se je vrnil k
ognjišču. Drugi je že pritiskal na pedal, da je bilo veselje. Tretji je z
mislijo v rokah obračal v obroč. Potem je šel h koritu za vodo in gledal
228
vanjo, pa se spet vrnil, malo postal med tretjim in prvim, se prestopil
do nakovala in se ozrl v prvega, kot da lovi njegov pogled, ali kot da bi
hotel, da ga prvi vidi. Prvi je udrihal s kratko macolo, ne da bi se za hip
ustavil. Nato je spet sklenil roke pred sabo in se s počasnim korakom
napotil v prizidek pri vratih, kjer sta stali posodi z žaganjem in nafto. Na-
slonil se je na zid in prekrižal nogi. Gledal je ti dve posodi, ju nehal gle-
dati in ju spet pogledal. Po vsem telesu je začutil hladno vlago, posebno
na hrbtu in v dlaneh. Pogledal si je dlan, nato si jo je obrisal ob hlačah.
S kotički oči, ki so se vračale od dlani, je videl, da je oglje razžarjeno,
da je vroči, napeti zrak nad njim kot drevo, da je žerjavica kot krogla.
Peti se je vmil. Sredi lope se je ustavil in se oziral. »A,-« je rekel, ko
ga je ugledal. »Za nekaj časa greš v vrtnarijo. To ne bo nič težko, malo boš
pomagal. Zemljo in podobno. To bo še boljše, boš videl.« »Ja,« je rekel
in se pomaknil k vratom. »Nimaš tu nobenih svojih reči?« »Ne,« je rekel.
»Tak sem prišel.« Četrti je pokukal iz predala in rekel: »Kapa.« »Kapa? Ne
nosim kape,« je rekel. »Pa jo,« je rekel četrti iz predala. »Skrili smo ti jo.
Počakaj, da jo najdem,« je rekel in se že zgubil v temni notranjosti. »To
je začasno,« je zdaj rekel peti. »Jutri ali pojutrišnjem prideš spet sem.«
»Ja,« je rekel. »Dobro. Je že dobro,« in čakal, kaj bo prinesel četrti.
Siva kapa je padla kot težka razmočena cunaj k njegovim nogam.
Pogledal jo je in jo pobral. Najprej jo je vrtel v rokah, potem si jo poveznil
na glavo; tam je obtičala kot narobe poveznjen krožnik. Senčnik je bil
skoraj večji kot pokrivalo in je štrlel trdo in daleč naprej. Bila je dosti
prevelika, saj mu je nad ušesi plesala in ga ščegetala, tako da se je moral
med splošnim smehom popraskati. Četrti se je držal za trebuh. »No, pa
fxjjdiva,« je rekel peti.
»Hej,« je zaklical prvi, ko sta bila že pri vratih. »Jutri, ko greš spet
na upravo, kar takoj reci, zakaj si prišel, pa naj bo ne vem kdo notri.
Saj nima pomena, da vsak dan hodiš, ko je treba samo reči, da so se zmo-
tili, ko so ti napisali šest plavih. Naj mene vprašajo.« »Ja,« je rekel in mu
prikimal.
Zunaj si je rekel: »Rože so tudi prima.«
229
NIKO GKAFENAUER: STANJE
Itoka
Roka počiva v prahu kot siv kačji lev.
Nemo se povesi, kamorkoli sežeš, sam si.
Glava je v mraku kot težek roj čebel,
čas okrog nje je odprt očem.
Z lisami si pripet k tlom, ležiš
kot razpokan od starosti, ki te ohlaja.
V negibnost se na tenki slini pobesi črv.
Ogenj se lepi od tal kot mehka krpa.
Prišli bodo z nemimi kretnjami,
ki ostajajo za njimi kot mrki kavlji.
Oči
Tvoje oči so kot vlažne grudice prsti,
polžja sled se sveti na njih.
Duh se je zapahnil v temo, podobe tonejo
kot v ogledalu, ki se počasi mrači.
Ležiš med žoltimi zobmi sveč,
plameni trepetajo kot neme vešče.
Veter vleče po prahu svojo težko perut.
Muhe na tvojih očeh se zbirajo v črne hraste.
Teža
Na glavi popokajo šivi kot nitast dim,
duh se razcveti. Tiho se usipa mrtvaški prhljaj,
vetrovi visijo v mraku kot prazni rokavi.
Gnil dih se ti lepi na obraz kot pajčevina.
230
Tisti s ploščatim trupom se je prisesal nate,
grize tvojo zavest kot zeljni list,
naredi se vlažno, zima je mrka
in dolga, nihče ne potuje.
Med spanjem, ko se stapljaš z nočjo,
se teža nabira pod tabo kot temna luža.
Si
Si kot iz vlažne zemlje z mreno prahu
na očeh. Sledovi se širijo od tebe
na vse strani, kot da so ti psi razvlekli čreva,
tiho se razrašča temen madež krvi.
Duh se je prilepil na dno lobanje kot pljunek,
nihče ne zagrebe kosti, sence so vse daljše.
Zobje ležijo v prsti kot zalega črvov,
sluzasta kožica vetra ti rase med prsti.
Lisa
Počasi te preraščajo hladne gube,
mrtvi so kot teža, nisi sam.
V ušesu se obrača ježica glasov.
Sence mrgolijo na vlažnih tleh kot stenice.
Glivice mraza se širijo po tebi.
Goste niti visijo z neba kot mrtev dež.
Cas je neviden, nemo topi tvoje gibe,
ko se spuštiš v težek beg.
Za tabo ostane v hiši bleda lisa,
ki ob deževnih dnevih potemni.
Soba
Tvoj obraz prepereva kot prazna krpa.
Na mrzlih tleh, med težkimi odtisi čevljev,
v dolgem pogledu bega strigalica.
Stene stojijo kot mrki kamniti slapovi.
Roka kot pramen v mraku tehta svoje gibe,
molk se cedi, zmerom tesneje te stiskajo ure.
Razpoke v zidu klijejo kot mišji repi,
zunaj štrli zehajoča čeljust.
231
Onkraj ¡n še dlje
Vladimir Kavčič
VII. nadaljevanje in konec
Pot nazaj, proti mestu je bila za Dimitrija nenavadno kratka in neza-
nimiva. Vračal se je k znanemu in nepretrgoma ga je spremljal občutek,
da je spet minila ena doba njegovega življenja. Doba, ki se ne bo nikoli
ponovila. Spet je z njega nekaj padlo, vendar niti sam ni vedel kaj. Tisti
hip, ko je pred seboj zagledal Danka, mu je bilo tudi že jasno, da se njihov
izlet na deželo končuje. Ozrl se je proti zahodu in v očeh se mu je zaiskrila
gladina neznanega potoka, ki ga je spet obsevalo sonce, zdaj že j'utranje.
Obzorje je bilo še megleno in neobetajoče, ni ga več mikalo, čeprav je
bil prepričan, da je Zan odšel prav v tisto smer. Tam nekje so morale biti
gore, ostri beli roboti, zadrti v nebo. Za njimi ni moglo biti nič drugega
kot doline, ki jih je že videl, ali mesta, v katerih je že živel. Vedel je tudi,
da Zan ne bo nikoli dosegel vrha katere od gora na obzorju, toda ni se
spraševal, kam ga pravzaprav vodi pot. S svojim izčrpanim in že okrnje-
nim telesom se bo lahko samo še zavlekel v skrit kraj, toda tam ne bo
nikogar, ki bi skrbel zanj.
Prve besede, ki jih je spregovoril z Dankom, so veljale Zanu. Povedal
mu je, da je Zan odšel že ponoči, vendar novica na Danka ni napravila
nobenega vtisa, videti je bilo celo, da jo je pričakoval. Menil je, da je tako
kar prav, saj v zapuščeni vasi ne bi smeh ostati dalj kot do novega dne.
Tak je pač ukaz in ukaz ne bi imel nobenega pomena, če ga ne bi spošto-
vali. Vendar, in tu je Danko nekoliko povzdignil sicer prijazni glas, se
ukazi, ki se nanašajo na Dimitrija in Ariano, razlikujejo od tistih, ki so
namenjeni Zanu. Zan je že sam vedel, da se ne sme prikazati v mestu,
on in Ariana pa se lahko vrneta v vse kraje, ki sta jih bila že zapustila.
Se več. .. Prav zaradi njiju se je Danko pripeljal z enim od avtomobilov,
ki jih ima njegova ustanova, in odpeljal ju bo natanko tja, kamor bosta
želela. Dimitrij je medtem med drevjem že zagledal bleščeče vozilo stru-
peno zelene barve, na las podobno tistim, ki jih je poznal z one strani
mesta.
Danko je kramljal neprenehoma, čeprav ga Dimitrij ni ves čas poslu-
šal. Njegov glas je zvenel jasno in skoraj spodbujajoče, kot da ga je vožnja
232
v mlado jutro še posebej osvežila. Nekatere njegove misli so Dimitriju
celo ostale v spominu. Danko se je skliceval na staro prijateljstvo in mu
zagotavljal, da je za njiju z Ariano rad opravil to dolžnost. Hladni zrak
in negibna tišina sta vplivali tudi na Dimitrija. Cez noč se je bil nekoliko
spočil in čuti so mu delovali jasneje, zato je tudi vse, kar ga je obdajalo,
doživljal na spremenjen način. Počutil se je, kot da v njegovi zavesti ni
več ničesar, kar bi ga še obremenjevalo. Sam sebi se je zdel lahek in na
neki način svoboden, prost vseh vezi.
Tudi Ariano je v hipu prevzelo ozračje novega. Komaj je pokukala
iz kleti in uzrla Danka, že ji je bilo tudi jasno, da je 2an odšel svojo pot,
z Dimitrijem pa se bosta vrnila. Naslednji trenutek je bila že pripravljena
za odhod in je vneto pojasnjevala Danku, da se ji Zanov načrt že od vsega
začetka ni zdel uresničljiv, toda vsakdo mora sam določiti, kje so meje
njegovega sveta. Zan je kljub svojim letom ostal nedorasel. Sele ko so
ga spustili globoko v notranjost, in tu je Ariana začrtala v zrak posebno
znamenje, ki ga Dimitrij ni razumel, se mu je posvetilo, da mora zase
še tudi sam kaj storiti... Danko Ariani ni ugovarjal, najbrž je ni niti
poslušal, njegov obraz je ostal spokojno miren, pogled odsoten. Tudi Di-
mitrij ni izgovorjenim besedam pripisoval nikakega pomena, oziral se je
okoli sebe. Ostanki vaške podrtije so bili zanj samo še predmet kot drevesa
v gozdu ali reka v daljavi. Ne v njem ne zunaj njega ni bilo več ničesar,
kar bi ga povezovalo s tem svetom.
Ko so sedli v vozilo in je Danko prijel za krmilo, so v brnenju mo-
torja onemeli vsi drugi glasovi. Stroj ni dal iz sebe niti enega znamenja,
ki bi ga bilo mogoče napačno razumeti. Dimitrij jim tudi ni prisluškoval.
Mimo njega so drseli kraji, ki bi jih moral poznati, a jih je bil že pozabil.
V resnici se očem ni kazalo nič, kar bi bilo vredno pozornosti.
Ariana je med vožnjo Dimitrija ves čas objemala okrog pasu. Di-
mitrij je menil, da hoče s tem opozoriti na svojo navzočnost in te pravice
ji ni nameraval kratiti vse dotlej, dokler ga ne bi telesno ogrožala. To
pa se je zgodilo šele tedaj, ko se ga je z obema rokama oklenila okrog
vratu. Ko se je ozrl vanjo, je šele ugotovil, da mu nekaj dopoveduje.
Besede je preglasil trušč motorja, zato se je Ariana že čez nekaj trenutkov
vrgla na Danka. Ta pa je, kot je bilo mogoče soditi po tem, da je ustavil,
rajši popustil njenim željam, kot da bi se dal zadaviti. Komaj je stroj
izdihnil, že je Ariana vstala in sporočila svojo odločitev:
—	Midva z Dimitrijem bova izstopila.
—	Zakaj? je hladno vprašal Danko. — Se nameravata vrniti v načel-
nikovo kočo?
—	To bova še videla. Ariana je že odpirala vrata avtomobila in po-
tegnila Dimitrija za seboj. Ta se ji niti ni upiral. Ze se je oziral okoli
sebe in celo ugotovil, da sta pod hribom, za katerim bi mogla stati hiša.
v kateri so preživeli predzadnjo noč.
—	Brez pomena..., je še slišal Danka. Potem je njegov glas zamrl
v novem hrupu. Stroj se je kot pobesnel pognal po cesti in utonil v gozdu.
Cez trenutek ali dva je bila njegova odsotnost dokončna.
233
—	Nikoli več ga ne bova videla, je z očitnim zadovoljstvom v glasu
ugotovila Ariana. — V enem dnevu sva se znebila obeh. tolikšne spret-
nosti ti nisem pripisovala.
—	Nisem niti sam vedel zanjo, je priznal Dimitrij.
—	Zdaj pa ti moram tudi jaz razodeti svoj načrt, je zamišljeno nada-
ljevala Ariana. — Globlji premislek mi narekuje, da lahko ostaneva v na-
čelnikovi koči. Noben ukaz nama tega ne prepoveduje. Nihče nama ni
branil, da bi bila ostala v mestu, toda ta kraj je za najine namene priklad-
nejši. Zana sva spremljala iz sentimentalnih razlogov. . . Ariana se je že
napotila v hrib in Dimitrij ji je moral slediti, če jo je hotel slišati. —
Zdaj sva končno sama in lahko razmisliva, kakšen pomen bova dala najini
skupnosti. Prostovoljno sva se odpovedala sprejetim dolžnostim, toda le
zato, da bi jih nadomestila z vrednejšimi cilji. Kaj praviš k temu?
—	Tako sem pač sklenil, je zamrmral Dimitrij.
—	Toda zdaj, ko si me že spravil sem, mi boš moral tudi dovoliti,
da postanem ženska. Kdaj boš to storil? Kaj bova sploh počenjala tu?
—	Prebivala, je odvrnil Dimitrij. — Ce se bo izkazalo, da je to
mogoče.
Medtem sta že dosegla tlakovano cesto, ki je vodila na vrh griča, in
Ariana je stekla naprej. Dimitriju se je zdelo, da zato, ker hoče biti za
trenutek sama s svojimi spomini. To mu je bilo prav, saj je lahko molčal,
besede so ga utrujale. Skrajšal je korak in se prepustil delovanju vztraj-
nosti. Hodil je kar naprej, lesene kolibe pa ni zagledal. Kraj sam se je
bil nekoliko spremenil, toda za vrhom hriba ni bilo nobene kolibe več.
Tam, kjer se je cesta končala, je bilo le še ugaslo pogorišče. Ogenj je
upepelil zadnji košček lesa, a tudi o kleti ni bilo nobene sledi več. Celo
zogleneli ostanki so bili že izgubili svoj sij, očitno jih je bil ponoči opral dež.
Ariana je ležala na obrazu poleg pogorišča in se je zaradi temne obleke
komaj še razlikovala od okolice. Dimitrij je stopi k njej in ugotovil, da
se ji zgornji del telesa stresa v enakomernih presledkih. Toda ko jo je
obrnil na hrbet, se je umirila. Njene oči so bile zaprte in suhe. Morda je
celo spala, zakaj vstala je šele dosti kasneje, prav tedaj, ko se je bil
Dimitrij že temeljito razgledal okoli sebe in je komaj še stal na nogah.
Ariana je bila videti mirna, pravzaprav nespremenjena, zato je Dimitrij
čakal, da mu bo sporočila, kaj je spet sklenila storiti v njegov prid. Izguba
načelnikove koče ga ni prizadela. Navsezadnje je bilo res, da njega in
Ariane nihče ni preganjal iz ustanove načelnika Dogena. Prepričan je bU,
da se še vedno lahko vrneta tja, ni se pa zavedal nobenega razloga, da
bi se morala vrniti ravno tja in ne kam drugam. V bližini je bil gozd
in tam bi si lahko z golimi rokami postavila bivališče, ki bi ustrezalo
njunim potrebam.
—	Pogrezaš se vse globlje in globlje, je z zamolklim glasom, ki ga
je spremljal še hladen in oster pogled, nenadoma spregovorila Ariana. —
Kam se lahko še obrneš? Začela bom razmišljati, ali sem se sploh odločila
prav, ko sem se odločila zate. Ta kraj je bil še edini, kjer bi lahko izpolnila
svoje človeško poslanstvo. Hišo so požgali zaradi tebe, tvojemu semenu
hočejo preprečiti, da bi vzklilo. Zavračajo te na brezplodna betonska tla,
234
v ustanovo, ki bo dokončno poskrbela za tvoje zdravje. Morda boš celo
zgnil v eni od njenih neštetic celic ...
—	Ne, je odkimal Dimitrij. — Jaz ostajam na površju, odprte so mi
še vse strani neba. O najinem skupnem poslanstvu mi ni nič znanega,
in tudi o mojem lastnem ne. Res pa je, da se bova vrnila v mesto in še v
vsak drug kraj, kamor se bo treba vrniti. Enako kot doslej. Vsakdo seveda
izbira sam, vsaj navidezno.. . Kot si se ti odločila zame šele tedaj, ko nisi
mogla storiti nič drugega...
—	Besede ne morejo spremeniti dejanj, je povzdignil glas.
—	Ne morejo? se ji je trpko nasmehnil Dimitrij. — Mi boš sledila
v mesto, ali si morda izbrala drugo pot? Dežela je prazna, gozdovi čakajo .. .
—	Zemlja vabi... Na njenem obrazu se je posmeh združil s slabo
prikrito bolečino. •— Sklenila sem, da se vrneva v mesto.
—	Da, je rekel Dimitrij. — Tam so še ustanove in ljudje, ki me mo-
rajo sprejeti. Računati morajo z menoj, čeprav samo še kot z dejstvom,
ki jih ovira pri njihovem poletu ...
—■ Pri kakšnem poletu? Dosti bolj stvarni so, kot se ti zdi...
—■ Višji cilji, končni smisel, veliki ideali..., je zamišljeno našteval
Dimitrij. — Već je še takšnih reči...
—	Ne besediči predolgo, ga je opomnila Ariana. — Poglej nekoliko
okrog sebe. Prepuščena sva naravi. ..
Dimitrij je s pogledom sledil njeni roki. Na obzorju so se bili nagrma-
dili kipeči sivi oblaki, razgled v dolino je že bil zastrt s prosojno meglo,
in haden veter, ki mu je planil v obraz, ga je prepričal, da ima Ariana
prav. Vzel je njeno bisago in ji dal znak, naj mu sledi. Toda Ariana
se ni premaknila. Ko je bil že nekaj deset korakov od nje, se je ozrl in
videl, da še vedno strmi proti obzorju. Tedaj jo je še enkrat poklical, in
njen glas, ki se je že mešal z vetrom, mu je sporočil, da v mesto ne moreta
skupaj. Temu nasprotuje več razlogov, ki jih ne kaže omenjati. Poiskala
ga bo kasneje, zvečer... Dimitrij je pustil njeno bisago sredi ceste, po-
tisnil roke za pas svojih progastih hlač in se prepustil svoji teži, da ga je
vodila navzdol proti mestu.
Na tej poti ni doživel nič nepričakovanega. Pripeljala ga je naravnost
na mestne lüice, ki jih sicer ni poznal po imenu, za katere pa je vedel,
da se stekajo k ustanovi. Ceste so bile polne ljudi, ki so se gibali v obeh
smereh. Videti so bili praznično razpoloženi in nikomur se ni mudilo.
Skoraj vsi so nosili temnejše obleke in vrteli v rokah sprehajalne palice.
Ob srečanjih so se rahlo pripogibali drug proti drugemu, s kretnjami pa
so se pozdravljali tudi čez cesto. Cez mesto je bil razlit mir, ki se ni dosti
razločeval od tistega na deželi. Dimitrija so meščani sprejemali malodane
z veseljem. Pozdravljali so ga kot starega znanca in marsikdo se mu je
celo nasmehnil. Skratka, med mimoidočimi ni bilo nikogar, ki bi mu
bil dal čutiti, da je v mestu tujec. Kljub temu Dimitrij ni mogel ugotoviti,
kam so vsi ti ljudje namenjeni. Čeprav je bil s svojimi telesnimi močmi
že močno pri koncu, je meščane vendarle še prekašal, nobeden od njih ga
ni prehitel. Največ, kar so lahko storili, je bilo to, da so mu skušali slediti,
to pa je tako bilo brez pomena. Ce so bili količkaj poučeni, so morali
235
vedeti, da so mu v tem mestu odprta le ena vrata. Našel jih je sam, brez
kakršnekoli tuje pomoči.
V veži je bilo sicer temačno, vendar ne toliko, da ne bi našel vsega,
kar je iskal. Cela vrsta dvigal z utripajočimi kontrolnimi lučkami je že
čakala nanj. Ko se je ozrl okoli sebe, mu je bilo vse znano, domače.
Počutil se je kot v dolgo iskanem zavetju in pritisnil je na prvi gumb,
ki se je ponudil rokam. Stroj ga je popeljal kvišku in znašel se je v enem
od tistih prostorov, v katerih je pred časom že prebival. Okrog njega so
bile samo še stene, okna so bila namreč od zunaj prekrita, bilo je toplo in
gorela je luč. Dimitrij je globoko zavzdihnil in potem mu je ostalo le še
nekaj trenutkov, da si je priznal, da ni želel nikamor drugam, temveč
ravno sem. Za premišljanje ni imel več moči. Že se ga je polaščala drema-
vica, spustil se je na kolena in si glavo naslonil na dlani. Kosti so se
kar same usločile k tlom. Zvit v klobčič je obležal v kotu, prost pre-
tekosti in prihodnosti, prost sleherne misli, ki bi mu lahko kratila dolgo
pričakovani počitek.
In vendar ga je zbudila bolečina. Na tisoče drobnih črvov mu je goma-
zelo v mišicah, v spanju je čutil, da mu skušajo odvaliti ude, pravzaprav
ti že niso bili več del njegovega telesa. Vedel je, da je iznakažen in raz-
kosan, in bolečina je bila še toliko hujša, ker je ni spremljala nobena
misel. To, kar se je dogajalo z njim, namreč ni bilo niti nasilje, ni bila
kazen, v njegovi zavesti ni bilo več nikogar, ki bi mu nasprotoval, bil
je že docela spravljen sam s seboj in s svetom, toda nekaj je še vedno
posegalo vanj. Nekaj brezobličnega, toda sovražnega, nerazumljivo so-
vražnega.
Ko je odprl oči in se ozrl po svojem telesu, je sicer ugotovil, da so
vsi udje še tam, kjer so navadno bili, bolečina pa ni prenehala. Potem
se je zavedel dnevne svetlobe, ki je je bil prostor ves poln, a ta svetloba
ni mogla biti nič drugega kot znanilka poletja. Potemtakem je od tedaj
minilo že veliko časa. .. Od tedaj, ko je srce še vztrepetalo ob misli, ob
pogledu nanjo... A kam se odmikajo dnevi in kje je njihov konec? Sredi
jeseni, ko pod koraki v parku zasuštijo odpadli listi, ko sonce postane
oranžno in se oko že željno ozira za njim .. .
Toda le kratek hip... Preden se je dokončno zdramil in še preden
so se mu oči napolnile s svetlobo, se mu je pogled ustavil na treh znanih
obrazih. Danko, Zorž in Ariana so sedeli za mizo, ki so jo bili prinesli
v sobo, medtem ko je spal, in tudi sami že strmeli vanj. Pravkar so jedli,
v usta so si tlačili velike kose mastnega mesa in prigrizovali korenje.
Zorž si je z rokavom obrisal usta in prvi spregovoril.
--Lahko se nam pridružiš . . . Čeprav je res, da smo tale prigrizek
dobili na tvoj račun, nam ga ne bodo mogli vzeti, ko bodo ugotovili,
da te še ni mogoče vreči na smetišče. Uprava je namreč ugotovila, da
s svojim nečednim življenjem postajaš neprijeten gost. Zasmradü si že
pol nadstropja. Odkar si se vrnil z dežele, te še ni zapustil vonj po brlo-
gu ... Nekaj, česar še sam ne razumeš, te žene za Zanom . . .
— Zan? se je zdrznil Dimitrij. — Imate o njem kakšne novice?
236
—	Vstani! mu je ukazala Ariana. — Odpri okno. Se obed nam boš
pokvaril.
—' Sredi poletja smo že, kajne? se je Dimitrij obrnil k Zoržu.
—	Se mnogo dalj, še mnogo dalj ..., mu je odgovoril ta. Vendar se je
Dimitriju zdelo, da je vseeno, o čem govorijo, izrazi tovarišev so ostali
nespremenjeni. Vzdignil se je na kolena in se skušal oprijeti zidu, da bi
počasi vstal. Sele tedaj se je zavedel, da je s svojimi močmi pri kraju.
Zorž in Ariana, ki sta s pogledi spremljala njegova prizadevanja, sta mu
oba hkrati priskočila na pomoč. Zvlekla sta ga k mizi, ga posadila na
stol in mu potisnila v roke skledo z jedjo. Dimitrij se ni branil, a jed mu ni
teknila, požiral je le s težavo. To ni ostalo skrito Danku, ki ga je ves čas
pozorno opazoval.
—• Zdi se mi, da boš tudi ti krenil za Zanom. Pogled ti že ugaša . . .
—	Si ga videl? je oživel Dimitrij in grižljaj mu je ostal v ustih.
—	Pred kratkim sva ga obiskala, je pojasnil Zorž. — Ne po svoji
volji, temveč na ukaz načelnika Dogena ...
—• Kaj počenja? je zanimalo Dimitrija. — Se je povzpel na goro?
—	Menda je poskušal in pri tem je ostalo... Naselil se je v nekakšni
votlini, vendar to ni kamnita votlina, izdolbena je v zemljo in dva izhoda
ima. Ce ne dežuje več dni skupaj, je v njej kar suho in toplo. Nekdo jo je
pripravil prav v tak namen . ..
—	Pa zdravje? je hitel Dimitrij.
—	O tem ni več mogoče govoriti. Zan je komaj senca samega sebe.
Vsak čas pričakuje, da bo oslepel še na drugo oko. Vidi le še megleno.
Zoba nima nobenega več, zato se zdaj skoraj ne more več hraniti s ko-
reninicami, lahko požira le še gliste in polže. Tudi ena roka mu je že
zakrnela, prstov nima več... Drugače pa je videti še kar pri močeh.
Mnogo govori in pripoveduje o svojih odkritjih ...
—	Res, je potrdil Danko, — le da ga jaz nisem razumel. Pa je upo-
rabljal same znane besede. Spraševal sem se, čemu tolikšna zgovornost.
Saj ga nihče več ne posluša. V naših časih že nekoliko izbiramo, koga
bomo še poslušali.. .
—	Njegov glas sploh ne sega v sedanjost, ga je dopolnil Zorž. —
Morda pa je to že namig iz prihodnosti... Dimitrij je iz Zorževih besed
in iz njegovega čela, ki je kazalo zamišljenost, sklepal, da se Zorž ne
strinja z Dankovo odločno in preprosto oceno Zanovega početja. — Pravi,
da je našel samega sebe, ko se mu to ni posrečilo vse življenje, je nada-
ljeval Zorž. — Našel je mir in samega sebe. Cilj, ki ga prej ni poznal...
—	Vama ga seveda ni zaupal?
—	Zaupal je, kar sva želela. In še dosti več... Meni se zdi, da je
popolnoma izgubil oblast nad seboj. Pripoveduje o stvareh, ki jih pri po-
polni zavesti ne bi niti omenjal...
—	Pa imata vsaj kakšno sporočilo?
—	Da, je zamišljeno prikimal Zorž. — Zaupno naj bi ti namignila,
seveda ne pred pričami, da je našel, kar je iskal...
—	Kdo pa ve, kaj je iskal? se je obregnila Ariana.
237
—	Se več, je njeno pripombo preslišal Zorž. — Dokopal se je do po-
membne ugotovitve. Pravim dokopal. Izraz je njegov. . .
—	Zakopal..., ga je popravil Danko.
—	Pravi, da rešitev je...
—	Kakšna? je zanimalo Dimitrija.
—	O tem ni govoril...
—	Ce je to res, je njegovo življenje dopolnjeno. Ne bo se več vmil.
Med nami nima kaj iskati. Zal se je to zgodilo šele zdaj, ko njegove moči
usihajo. Sadove njegovih spoznanj bodo uživali drugi. Mi in tisti, ki pri-
hajajo za nami.
—	Predvsem ti, je suho navrgel Danko. — Ko sva bila nekaj tre-
nutkov sama, je iz notranjega žepa izvlekel svileno vrvico in mi naročil,
naj ti jo izročim. Dolga je dobre dva metra in kar zadosti trdna, da jo bo
mogoče s pridom uporabiti. Pripovedoval je celo o njeni zgodovini. Turški
sultan jo je pošiljal svojim vezirjem in menda je vsak razumel njegovo
naročilo.
—	Zal je še zmeraj vnet za šale, je vzkliknil Dimitrij in se ozrl po
sobesednikih. Toda ti so bili preveč zavzeti s svojimi opraviil, da bi mu bili
mogli posvečati pozornost prav tisti hip, ko bi to želel on.
—	Izročil ti jo bom v kratkem, je še dodal Danko. — Ce pa si jo
želiš čimprej dobiti v roke. me lahko tudi priganjaš.
—	Kdo si je izmislil to šalo? je vprašala Ariana, vendar po njenem
glasu ni bilo mogoče sklepati, da bi jo vodilo kaj drugega kot naključje.
Danko je jedel naprej, Zorž pa si je stresel ostanke hrane z obleke
in vstal. Obrnjen k Dimitriju je povedal:
—	Odkar opazujem načelnika Sartija, se tudi jaz vse bolj nagibljem
k mnenju, da s prihodnostjo ne moremo računati. Načelnik se je vdal
udobju in razvratu. Zivi, kot da so mu dnevi šteti. Da je v resnici tako,
moramo priznati tudi mi.. . Vprašujem se, kaj bo znami. Poslali so me
čez reko, obljubili so mi, da mi bo nekdo pomagal vzdrževati zvezo, toda
doslej ni bilo še nikogar. Pozabili so name, ali po so me kratko malo
odpisali. Zdaj končno razumem Dimitrija, da ni mogoče nič več ukreniti...
—	In kaj boš storil kljub temu? je vprašal Dimitrij.
—	Sledil ti bom, je priznal Zorž.
—	Zdaj vsaj vem, čemu so te poslali...
—• Nisi ga razumel, je ugotovila Ariana. — Noče biti tvoj prijatelj.
—	Se več, jo je dopolnil Zorž, njegov učenec želim postati. . . Zbral
bom može, ki so kakor mi zapustili ono stran mesta, misleč, da bodo
našli kraj, kjer bo zadoščeno njihovim plemenitim prizadevanjem. Kraj,
kjer bo odprta pot njihovemu zamahu, kjer se bo volja spreminjala v de-
janja in bo mogoče uresničiti zamisli, o katerih smo doslej samo sanjali,
čeprav smo jim posvečali svoje najboljše moči.. . Prepričal jih bom, odprl
jim bom oči, nobenega napora mi ne bo žal, da bi se streznili...
—	Ko pa so pijani od svojih misli! se je vmešal Danko. — Zanje ni
upanja! K sreči jih je vedno manj, svet se bliža redu, v katerem bo vsako
zanesenjaštvo kaznovano s prezirom . .. Ce hočeš oznanjati, da tistega na-
šega, prejšnjega in namišljenega sveta ni, če boš zatrjeval, da ste se
238
zmotili, potem se nam lahko pridružiš. Naš si. Tebi, Dimitrij, bi pa ne
glede na vse tisto, kar naju ne veže več, nekaj svetoval... Ce te prav
razumem, si že popolnoma ravnodušen do vsega nadaljnjega .. . Ali ne
bi mogel v miru dočakati svojega konca v naši ustanovi... ? Ne bi se
kazal na cesti in ne bi dajal nakakršnih izjav... Mi bomo sporočili me-
ščanom, da si tu. Več jih ne zanima. Sproti jih bomo obveščali o tvojem
zdravju. Ze Zan nam je naredil preveliko sramoto. Tisti, ki nam niso
naklonjeni, bc^o trdili, da mu nismo omogočili niti spodobne smrti. Za
našo ustanovo pa je pomembno, na kakšnem glasu je pri meščanih ... Pri-
znati moraš, da smo ti dali spodoben kot, in od lakote tudi nisi umiral.
Mnogi nimajo niti tega. Račun ti je vendar jasen ...!
—	Saj je tu, je namesto Dimitrija odgovorila Ariana. — Mnoge in-
timne vezi ga vežejo na vašo ustanovo. V očeh sem mu brala, da se je
vedno želel samo vrniti. Navsezadnje tudi naša pot na deželo ni imela
drugega namena .. .
—	Kot da ga preizkusite? je neprizadeto vprašal Zorž.
—	Ta beseda že zdavnaj ne služi več svojemu namenu. Zgodilo se
je le vse tisto, kar smo že ugotovili.
•— Nekaj boš pa vendarle moral priznati, se je Zorž obmil k Dimi-
triju. — Odkar si se odpovedal dejanjem, nisi napravil niti enega koraka,
FK) katerem bi mogli sklepati, v kateri smeri naj iščemo. Nič nisi napravil
za tiste, ki ostajajo. Tvoj upor je bil samo navidezen...
—	Saj se nisem upiral, ga je zavrnil Dimitrij.
—	Ni se upiral! je vzkliknil Danko in v njegovem glasu je bilo čutiti
ogorčenje. — Kaj pa si delal drugega?
—	Hotel sem več kot drugi. Mudilo se mi je, bil sem nestrpen . ..
Nikoli me niso razumeli...
—	Pa ga res niso, je dvoumno priznal Danko. — On je razumel vse,
njega pa nihče.
—	Nič drugega? je potrto vprašal Zorž. — Nobene nove iskrice?
—	Niste me znali voditi... Dimitrij je vzdignil pogled in dolgo strmel
naravnost v Zorža.
—	Vedela sem, da ga bo' to vprašanje popolnoma zlomilo, je ugotovila
Ariana. — Odgovor si lahko vsak razlaga po svoje. Sprejel je Dankovo
FK>nudbo, Zorža pa je napotil nazaj k izhodišču. Govor, ki ga je imel na
oni strani mesta, je ohranjen. Ze iz njega je mogoče ugotoviti...
—	Napačne domneve? jo je Dimitrij dopolnil z vprašanjem.
—	Izmišljeno podobo sveta, ga je popravila Ariana.
—	To smo trdili tudi mi, ko smo ga vrgli v reko, se je domisli Zorž. —
Prepričan pa sem, da smo ga tedaj odslovili le zato, ker je v naše vrste
zanašal nered. Ogrožal nas je, hotel je, da bi delovali v nasprotju z našimi
koristmi. . .
—	Prav ste presodili, je odločil Danko.
—	Ne moremo pa z vso gotovostjo trditi, da smo svoje koristi dovolj
poznali. Njegov poizkus je dovolj poučen, da bi mu lahko priznali neko
vrednost.
239
—	Iz priznanja izvira tudi naša gostoljubnost, je z rahlim nasmeškom
na obrazu poudaril Danko. — Priznali boste, da zadeva postaja že nekoliko
mučna in nadležna. Utrudljiva in nevarna ... Spraviti jo moramo s sveta,
sicer se bo z našimi napakami okoristil nekdo, ki mu tega ne privoščimo.
Srečko Prodajalec noč in dan preži za našimi vogali. .. Včeraj je dal
ukrasti Zanovo truplo. . .
—	Truplo? se je zdrznil Dimitrij.
—	Ravno smo ti hoteli povedati, da je Zan končal v predvidenem
roku, mu je pojasnila Ariana. — Ko smo poslali ponj, je bil že lepo mrtev.
K sreči je končal v takšnih okoliščinah, da se je truplo rajši posušilo, kot
da bi se začelo razkrajati. . . Gotovo te bo zanimalo, da ni končal v jami,
kjer je prebival. Iz položaja, v katerem so ga našli, sklepamo, da se je bil
dokopal do odločilnega spoznanja. Vrniti se je hotel sem v mesto. Da, to
je nameraval.. . Ko mu ne bi bilo prav tedaj zmanjkalo moči. bi ga bili
verjetno lahko pozdravili prav v temle prostoru, kjer smo sedaj. Zato bomo
odslej ravnali z njim, kot da se je vmil sam .. .
—' Srečko je seveda drugačnega mnenja, jo je dopolnil Danko. —
Ukradel je Zanovo truplo, da bi ga slovesno pokopal. Meščanom je hotel
prirediti predstavo, ki bi vzdignila njegov ugled. Njegova drhal si hoče
zagotoviti pravico do obstoja. Na srečo smo spregledali njegovo namero
in si truplo še isto noč dobili nazaj. Zdaj je pri nas, spodaj v kleti. . .
—	Kaj boste storili z njim?
•— O tem bodo odločili predstojniki. Mojega mnenja najbrž ne bodo
upoštevali, predlagal pa sem, da bi ga vrgli v reko in to dejanje pripisali
tolpi Srečka Prodajalca.
—	Zdaj si dokazal, da ničesar ne razumeš, ga je zavrnila Ariana.
Danko je neprizadeto zmignil z rameni. Spregovoril je Zorž; med po-
govorom se je bil približal Dimitriju in mu položil roke na ramena.
—	Umiranje je naraven pojav. Zaključek dolgotrajnega procesa, na
katerega ne moremo bistveno vplivati. Prav zato mu ne smemo pripisovati
večjega pomena, kot ga v resnici ima. Z Zanom pa je drugače. Njegova
smrt ima za nas, ki smo z njim sodelovali, še druge razsežnosti...
—	Nobenih, je odločno zanikal Dimitrij.'
—	Z mrtvimi ne kaže izgubljati časa, je odločUa Ariana. — Kdor ga
še ni videl, naj si ga ogleda in sam odloči, kaj mu bo pomenil.
Medtem so tudi že pojedli, kar je bilo na mizi, in vsi hkrati vstali.
Dimitrij je bil prepričan, da čakajo na njegovo mnenje. Videti je bilo, da
ga hočejo tudi pospremiti.
—	Rad bi ga videl, čeprav ste že tudi vi tako sklenili. In sam želim
biti z njim.
—	Zorža boš menda še prenesel. Dankov obraz se je začel nabirati
v gube, po katerih je Dimitrij sklepal, da se bo zdaj zdaj zarežal na svoj
značilni način.
—	Klet ti bom pokazal, se je ponudil Zorž in že krenil proti vratom.
Dimitrij mu je sledil skoraj z zaletom. Tisti hip, ko se je hotel premakniti,
je namreč nenadoma ugotovil, da so njegova stopala postala neobčutljiva.
240
Ni jih mogel premakniti na običajen način, zdelo se mu je celo, da se
z njimi ne dotika več tal. Toda zagon celega telesa mu je vendarle po-
magal, da je dohitel Zorža.
Spuščala sta se po slabo razsvetljenih stopnicah, ki pa niso vodile v
vežo, temveč mimo nje v podzemlje, tako se je vsaj zdelo Dimitriju. Z gi-
banjem so mu tudi noge postajale prožnejše, zato ni več mislil nanje. Vsa
njegova pozornost je veljala prostoru, ki ga je zdaj prvič videl. Stene
hodnikov so bile opažene s počinjeno pločevino, ki pa jo je čas že toliko
načel, da se ni več svetlikala. Pot ju je vodila samo navzdol in v bližini
ni bilo nobenega znamenja, po katerem bi bil mogel sklepati, kako globoko
sta že. Potem ko so tudi stopnice začele kovinsko odmevati in se je stop-
nišče še dvakrat prelomilo, se je Zorž ustavil v majhnem prostoru, ki se na
videz ni prav nič ločil od mnogih drugih, skozi katere sta šla. Na prvi
pogled nevidna vrata so se odprla, ko je Zorž potisnil v steno droben
ključek, ki ga je nosil privezanega na zapestju desne roke. V Dimitrija
je zavel hlad, ki se je v naslednjem trenutku že zagrizel v kosti in je
spominjal na najhujšo zimo. Vstopila sta v tesen pravokoten prostor, ki
ga je razsvetljevala vsiljivo bela svetloba. Tudi tu so bile stene kovinske,
večidel prekrite s srežem.
Na prvi pogled tu ni bilo ničesar, kar bi bilo spominjalo na Zana.
Dolgi leseni zaboj, ki je ležal na tleh, namreč po Dimitrijev! presoji ni bil
primeren za mrliča. Bil je že prizadet od dolgotrajne rabe, tu in tam ga je
že odločno načenjala trohnoba, pa tudi špranje med deskami so bile večje,
kot bi se bile njemu zdele primerne. Poleg tega tudi oblika ni ustrezala
njegovim merilom. Zato je prvi hip, ko ga je zagledal, menil, da bo Zorž
odkril v steni še kakšna vrata in ga popeljal naprej. Toda Zorž se je
sklonil nad zaboj, vzdignil pokrov, ga položil na tla in pokleknil nanj.
V zaboju je ležalo belo, že posinelo truplo, brez obleke. Dimitrij je dolgo
strmel vanj, zakaj to, kar je videl, ni nanj napravilo nikakega vtisa. Truplo
se mu ni zdelo resnično, srečanje z njim je bilo preveč preprosto. Lahko bi
se ga dotaknil, lahko bi ga otipal, toda za to ni bilo pravega razloga.
Pogled je razkrival pravzaprav vse podrobnosti, vendar te niso zadostovale,
da bi po njih spoznal Zana. Telo niti ni bilo toliko izsušeno, kot je sklepal
po tistem, kar so mu malo prej povedali zgoraj. Obraz je bil povsem ne-
izrazit, poraščen z dolgimi dlakami, kar je bilo v grobem nasprotju z Za-
novo podobo, kakršna je ostala v Dimitrijevem spominu. Usta so bila
stisnjena tako zelo, da ustnic sploh ni bilo več opaziti, od njih je ostala
le še ozka črta. To bi bilo moglo pomeniti, da so mrtvečeve čeljusti brez
zob. Nosu pravzaprav ni bilo več, pa tudi ne vidne brazgotine. Na nje-
govem mestu sta bili le še dve sploščeni odprtini, a tudi te dve ne preveč
opazni, kar v skladu z brezoblično celoto. Ušes seveda tudi ni bilo, celo
ušesne votilne so se bile zaprle. Kaj je povzročil mraz, ni bilo mogoče z
gotovostjo presoditi, zakaj ves obraz in zlasti še vrat sta bila polna gub.
globokih in dolgih, kakršnih Dimitrij na koži še ni bil videl. To, da obraz
ni imel ušes, se je ujemalo z Dimitrijevo predstavo o Zanu in o nadalje-
vanju procesa, ki se je bil začel že takrat, ko je Zan prišel čez reko. Na
mestu, kjer bi morale biti oči, pa je bila spet sama koža, in nič ni kazalo.
3 Problemi
241
da bi bili pod njo prazni votlini. Tudi o trepalnicah in obrvih ni bilo
ostalo nobenega sledu.
Se bolj nenavadni sta bili roki. Desnica je še imela dva prsta, kazalec
in sredinec, ostala dlan je bila zakrnela v droben podaljšek p>odlahti.
Levica je ostala brez prstov. Ko ne bi bila predolga, bi bilo mogoče trditi,
da je dlan odpadla v zapestju. Tako pa se je Dimitriju zdela primernejša
domneva, da je odpadel samo palec, ostali prsti in dlan pa so se sprijeli
in zrasli v podolgovat, skoraj zašiljen štrcelj. Sicer pa je bila levica tudi
zvita kot pogača iz svežega testa. Kosti v njej so bile popolnoma zmehčane,
ali pa jih sploh ni bilo več. Videti je bilo, kot da mrtvec to pogačo sam
drži pod pazduho. Razen redke brade telo ni kazalo drugih znakov
moškosti.
—	Gotovo se vprašuješ, ali je pravi, je prvi spregovoril Zorž. — Po-
mislek bi se mi zdel upravičen, ko ne bi šlo za Zana. V njegovem primeru
pa pomota ni mogoča ...
—	Ce bi bil kdo drug, ga najbrž ne bi bili pripeljali sem . . .
—	To je spet odvisno od tega, kdo je bil... Po moji presoji se Zanu
niso popolnoma odrekli. Morda so ga iz nepojasnjenih vzrokov res vrgli
v jezero. Meni se niti to ne zdi verjetno. Zan jih ni več razumel, pa so ga
hoteli poučiti, da je poslušnost prva stvar... Z levim očesom in z podalj-
šano roko pa so še vedno pazili nanj. Človek z njegovimi izkušnjami bi se
bil mogel lotiti stvari, ki za ta ali oni breg ne bi bile prijetne. Na neki
način so ga gotovo zasledovali. O tem veš ti več kot jaz ... Z njim si bil
in znano ti je, kdaj so ga prepustili njegovi usodi... Zakaj, o tem so
odločili drugi...
—	Hoteli smo se umakniti iz mesta, nič drugega. Vodila je Ariana. Ko
je Zan nekega jutra izginil, smo se vrnili...
—	Nihče ni vedel, kje naj ga išče.
—• Pa so ga vendar našli takoj, ko je umrl.
—	Takoj? O tem ni nič znanega. Tisti kraji so že desetletja nena-
seljeni. Pač pa sem iz zanesljivega vira izvedel, da njegova smrt ni bila
naravna...
—	Sodil si je sam, to je bilo pričakovati.
—	Našli so ga zadavljenega z vrvico. Z isto svileno vrvico, ki jo je
namenil tebi.
—	Potemtakem se je obesil.
—	Ne. Ni visel, ležal je na tleh, pred vhodom v svojo votlino. V bližini
ni bilo nobenega drevesa. Vrvica pa je baje imela dvojno zanko.
—	To bova lahko še ugotovila. Zdaj pripada meni. Dopuščam pa tudi
možnost, da je zanka delovala na nožni poteg. Ta spretnost že zdavnaj
ni več skrivnost.
—	Motiš se, če trdiš, da si je sodil sam. Nad njim in o njem so bile
že zdavnaj izrečene številne sodbe, pa jim ni pripisoval potrebnega po-
mena. Bilo jih je kratko malo preveč, da bi bile mogle vplivati nanj. Niti
jasnovidec bi med njimi ne bil mogel izbrati prave, tiste, ki bo tudi izvr-
šena. Sele okoliščine so ga prisilile, da se je odločil za eno od njih. Moje
domneve bodo potrjene šele tedaj, ko ga bomo začeli posnemati. V tem je
242
tudi pomen njegovega sporočila. Tujih obtožb se moremo znebiti le tako,
da priznamo krivdo. Ker pa obtožnice nikoli nismo dobili v roke, njeno
upravičenost dokažemo s tem, da se obsodimo. V takšen položaj smo
zašli...
—	Kdo?
—	Zan, ti, jaz... Zorž se je zazrl v tla, kot da brska po spominu še
za drugimi imeni. Toda izgovoril ni nobenega več.
—	Jaz ne, je odkimal Dimitrij.
—' Marsikdo, je nadaljeval Zorž, kot da ga je preslišal. — Nobenega
drugega izhoda ni. Kriv je vsakdo sam. Kriv je pravzaprav samo zato, ker
je sam, ko ostane sam. Sebe poglej, mene... Ti lahko samo še slediš Zanu
in jaz tebi...
—	Svileno vrvico ti lahko odstopim, je brez pomisleka odvrnil Di-
mitrij. — Ne mudi se mi. . . In tvoje ugotovitve ne veljajo zame ...
—	Tako jih še bolj potrjuješ. Kaj lahko postaviš zoper nje?
—	Ne bi se smeli bati samote. Ce storimo kaj pomembnega, storimo
to v tihih urah svoje osamljenosti. In nikoli zase...
—' Zan se je sam odpovedal svoji preteklosti.
—	Ni ji mogel več slediti. .. Toda nobena njegova misel ni izgubljena.
Nobena izkušnja . . .
—	Ti samo hliniš trdnost, poznam te. Sam videz te je še. Vztrajaš
in temu vztrajanju pripisuješ pomen, ki ga nima. Skrivnostne sile pa
delujejo naprej ...
—■ Delujejo, je priznal Dimitrij in sklonil glavo.
—	Se je čas, da nekaj storiva, jez glasom, ki ni mogel prikriti nestrp-
nosti, predlagal Zorž. — Pridrniživa se Srečku Prodajalcu. Prepričan sem,
da s tem nič ne tvegava. So znamenja, ki kažejo, da je njegov načrt potrdU
sam načelnik Dogen.
—	Nemogoče, je odklonil Dimitrij. — Preveč se razlikujeta v letih.
Ta Srečko bo resnično nekaj poskušal. Morda je bolj prepreden, kot smo
bili mi, morda bo uspešnejši. Meni uspehi niso več potrebni.
—	Ali ti sploh še kaj hočeš? Pričakuješ?
Dimitrij je zmignil z rameni.
—	Niti od Srečka ne?
—	Naj se zave meja svojih spoznanj.
—	Taki ne tratijo časa z razmišljanjem. Storili bodo svoje, kot smo mi.
—	To jim nič ne pomaga. Zacepetali bodo na mestu in spet jih bodo
metali v reko.
—	Morda te bom razumel kdaj kasneje.
—	Morda tudi ne. Dimitrij je vzdignil pogled do njegovih oči in ga
dolgo ni umaknil. Potem sta se oba hkrati ozrla na tr^iplo v zaboju.
—	Praviš, da je to Zan? je z zamolklim, stišanim glasom vprašal
Dimitrij.
—	Vsi tako pravijo. Meni je v resnici vseeno. Meni ni nikoli ničesar
pomenil. Vidva sta si bila bližja.
—	Jaz sem v njem videl prst zgodovine. Namig za prihodnost.
—	Zmotil si se.
3«
243
—	Nikakor ne. In po kratkem premolku je Dimitrij še enkrat, kot
da govori samemu sebi, zatrdil: — Nisem se zmotil, le preveč sem pri-
čakoval.
—	To je isto, je vzkliknil Zorž. —■ Nisem se pridružil pravemu, to je.
Mene ne morejo zaslepiti prazne besede, jaz priznam le svojo zgodovino.
Zato tudi ne morem razumeti, da sva se znašla na isti strani.. .
—	Skrivnostne sile delujejo naprej, se je nasmehnil Dimitrij. — Zna-
menje na nebu, je trdil Zan. Tudi zate ni več rešitve, tuja misel te je
pogubila, ker nisi imel svojega vodila. Niti tebe niso znali uporabiti, pot
pa so ti vseeno začrtali... No, pomembno je, da se drug od drugega nisva
nič naučila.
—	Pokril ga bom, je rekel Zorž in vstal. Dimitrij je stopil korak
vstran in vrgel še zadnji pogled na truplo. Znova se je prepričal, da ga
nič na njem ne spominja na Zana. Toda ta ugotovitev ni imela nobenega
pomena. Truplo je predstavljalo Zana in še mnogo več, to pa je bilo dovolj.
Ko je Zorž zviška spustil pokrov na zaboj, je bil Dimitrij že v veži.
Zamišljeno je strmel v pločevinaste stene in v njih odkrival obrise še
mnogih vrat. Potem mu je za hrbtom zaškrtala ključavnica in preden se
je utegnil obrniti, je njegovo pozornost že pritegnil Zoržev glas.
—■ Doslej še nisem mogel odkriti, zakaj se Srečko poteguje za truplo.
Z Zanom nista imela nič skupnega. Mrtvih pa tudi ni mogoče pridobiti za
sodelovanje...
—	Osramotiti hoče ustanovo, češ da ne spoštuje mrtvih.
—	Seveda, ti še vedno verjameš, da Srečko namerava storiti nekaj na
svojo roko ...
—	Od kod pa tebi ključ teh vrat? se je nenadoma domislil Dimitrij,
ko sta se že vzpenjala po stopnicah.
—	Ob priliki ti bom pojasnil tudi to...
—	Zdi se mi, da imam še zelo malo časa. Tudi ti si mi zatrjeval nekaj
podobnega...
—	Prej ali slej bi tudi sam zvedel, da sem tu sprejel nekakšno služ-
bioo. Ključe tehle kleti imam na skrbi. Delo, ki ga opravljam, ni preveč
častno, zato pa sem ga tudi dobil. Vsi drugi so se ga otepali. . . Toda nikar
ne misli, da ne vem, kam meri tvoje vprašanje... Jaz si ne morem do-
voliti razkošja, da bi imel eno samo stališče. Uradno pač opravljam svojo
službo, zasebno pa dajem izjave, ki jih pred svojim predstojnikom ne bi
mogel ponoviti. Moj položaj se razločuje od tvojega. Jaz se preživljam s
ponižnostjo, tebe hranijo zaradi pietete. Posebne načrte imajo z teboj, jaz
pa moram svojo uporabnost dokazovati vsak dan znova. To seveda delam
le navzven, v mislih pa se mi motajo še vsi dvomi, o katerih sem ti pri-
povedoval. Moja dvojnost je samo navidezna. Nekega dne, ko ne bom več
odvisen, bom spregovoril. Zakričal bom ...!
—	Nikar! ga je zaustavU Dimitrij. — Ne prepričuj se, da pogum lahko
karkoli spremeni. Tvegajo samo tisti, ki nimajo druge poti...
—	Ko bom sam, bom že razmislil, ga je s pritajenim glasom mirU
Zorž. — Le kadar sem v tvoji bližini, me besede rade zanesejo.. . Zdaj
244
pa se vrniva k tovarišem. V tej hiši nimajo radi, če se predolgo zadržuješ
pri mrličih.
—	Jih je še veliko v kleti? je zanimalo Dimitrija.
—	Ah, se je podcenjujoče namrdnil Zorž, sem prihajajo le pomemb-
nejši. Takih pa je iz tedna v teden manj . .. Zanima me, ali bo kateri od
naju tudi zašel sem ...
Preden je Dimitrij utegnil odgovoriti, ju je iz zgornjega nadstropja
že pozval Arianin glas in s potrojeno močjo zadonel med kovinskimi ste-
nami. Oba hkrati sta se ozrla kvišku. Ariana se je nagibala čez ograjo
stopnišča in ju z miganjem spodbujala, naj pohitita. Zorž je stekel, pre-
skakujoč po tri stopnice. Dimitriju pa moči tega niso dovoljevale. Zato na
vrhu stopnic ni našel ne Ariane ne Zorža. Skozi edina odprta vrata je
prišel v prostor, ki se na videz ni razločeval od tistega, v katerem so biH
prej. Seveda so bili že vsi odšli, čakala ga je le Ariana. Z naglimi gibi
je razvezovala zavoj cunj in nekaj trenutkov kasneje je bilo tudi Dimitriju
že jasno, da bo dobil novo obleko. Stal je pred njo z rokami, prekrižanimi
na hrbtu, in še ni vedel, kaj naj stori. Pomerila mu je hlače po dolžini in
je bila videti zadovoljna.
—	Pohiteti moraš, je končno spregovorila in njen glas je bil v skladu
z naglico, ki so jo izražali njeni gibi. — Sleci se! Čakajo te!
Dimitrij ni vprašal, kdo ga čaka, ker Arianinih besed niti ni razumel.
Očitno pa je bilo, da se bo moral ukloniti njeni zahtevi. Medtem ko si je
odpenjal bluzo, ga je ona že osvobodila hlačnega pasu in hlače so mu same
zdrsnile na pete. V hipu je bil popolnoma gol. Ko je izmenično vzdignil
še nogi, da se je znebil zapetnikov, mu je Ariana že tiščala v roke ne-
kakšno dolgo srajco iz belega blaga. Ko si jo je nataknil, mu je segala
pod kolena.
—	Manjše ni bilo mogoče dobiti, je pojasnila. — Nihče ni pričakoval,
da boš še opravljal tako odgovorne dolžnosti. Prepričani smo bili, da se
ti zdravje še ni toliko piopravilo ...
—	Prepričani? je vprašal Dimitrij, toda stavka ni dokončal. Arianine
kretnje, njen glas in njen pogled so mu dokazovali, da se je njun odnos
spremenil. Na videz mu je izkazovala večje spoštovanje, to pa je bilo
preveč nenavadno, da bi bil mogel presoditi, kaj je v resnici.
—	Ko bi nas bUi obvestili vsaj nekaj dni prej, je hitela Ariana, —
bi ti bili dali ukrojiti obleko po meri. Nosil bi jo samo ti in nihče drug.
To bomo seveda storili tudi zdaj, žal prepozno... Dotlej pa se boš moral
sprijazniti s cunjami, ki pripadajo enemu od uslužbencev specialnega
oddelka.
—	Dvakrat večji je kot jaz...
—	To je pravzaprav Kalja, je pojasnila Ariana in mu zapenjala gumbe
na hrbtni strani. — Nosijo jo čez obleko. Ima pa svojo prednost. Nado-
mešča ti vse perilo...
—	Doslej sem prebijal kar brez njega...
—	Pri temnih oblačilih to ni več mogoče. — Medtem ko si je natikal
hlače, mu je Ariana sproti že tlačila vanje tudi srajco. — Obleka je slo-
245
Vesna, čeprav je nekoliko pomečkana. Naj te ne moti, ležala je v kleti.
Ko boš z njo nekaj ur na zraku, bo tudi vonj izpuhtel. . .
—	So jo hranili tu spodaj?
—	Da, je uslužno pritrdila. — Tukajšnje ustanove ne izgubijo svojega
odnosa do človeka niti tedaj, ko je on že popolnoma ravnodušen do tega,
kaj bodo še storili z njim. Tudi za tvoj ugled bodo poskrbeli, ko sam
ne boš imel več moči za to. Meščani so v tem pogledu nepopustljivi, vsa-
komur izkažejo dolžno spoštovanje . . .
—■ Hladna je, se je stresel. Trenutek kasneje pa se je domislil: —
Mene niti ne poznajo.
—	Ravno v tem je njihova doslednost.
Dimitrij je prikimal, kot da sam sebi ne misli več oporekati, prav
tedaj pa se mu je pogled ustavil na čevljih. Videti so bili še popolnoma
novi. Čeprav so bili razvezani in pomečkani, na podplatih ni bilo niti
sledu blata ali cestnega prahu. Nenadoma in kot da se to dogaja popol-
noma neodvisno od njega, ga je spet stresel srh.
—	Trepetaš? se je začudila Ariana. — Brez vzroka. Čevlji so zadosti
prostorni in z njimi ti ne bo treba napraviti več kot sto korakov. V so-
sednji prostor . . .
—	In nazaj? je zanimalo Dimitrija.
—	Zal mi niso zadosti povedali. Mislim pa, da je prišel tvoj čas.
—	Se bova še videla? Lastni glas mu je ta hip kovinsko zavzenel.
—	Jaz te bom še občudovala, ne vem pa, ali me boš mogel ti opaziti.
Kajti odslej boš nekdo . .. Tako se mi zdi. . . Seveda, ramena so ti preozka.
Stisni jih, saj ne bo dolgo trajalo.
—	Poraščen sem kot Zan, Dimitrij se je pogladil po bradi in po brkih,
potem pa mu je roka zastala, kot da se je nečesa domislil.
—	Videzu obraza ne pripisujemo posebne vrednosti.
—	Nikamor se ne ganem, je glasno in trdno pribil Dimitrij in vzdignil
roke. Ariana se je nekoliko osupla umaknila korak nazaj in se ga ni skušala
več dotakniti. Hip ali dva sta se merila s pogledi, potem pa je Ariana
plosknila z rokami. Z odločnimi koraki, toda neslišno sta v sobo stopila
dva moška v rjavih oblekah spremljevalcev in ga zgrabila vsak z ene
strani. To se je zgodilo tako naglo, da jima ni niti mogel pogledati v obraz.
Ko sta ga že stisnila v trde klešče svojih dlani, sta bila toliko višja, da
bi bil moral vzdigniti pogled, to pa je bilo že nemogoče. Bolečina, ki ga
je hkrati z njunim prihodom zbodla v tilniku, mu je popolnoma ohromila
vrat. Zatem ga je oblil še mrzel pot in v Dimitrijevem telesu ni bilo več
toliko moči, da bi bil še lahko spregovoril.
Moža v temnorjavih oblekah sta ga odvlekla po hodniku. Njegove
noge so bile hrome, kot da jih je zgrabil krč in trdi čevlji so gladko drseli
po zalikanem betonu. Kljub temu pa so Dimitrijevo uho še dosegali rezki
zvoki, ki so se spočenjali nekje na dnu nerazsvetljenega hodnika. Tudi
bolečina v glavi ni popustila niti za hip, zato je zaprl oči.
Nenadoma sta ga moža izpustila iz rok, celo sunila sta ga v hrbet,
in tedaj je moral pogledati, kaj se dogaja okrog njega. Stal je v kotu
razsežne, s svetlobo bogato oblite dvorane. Na stropu so se lesketali le-
246
stenci iz brušenega stekla, leseni, pološčeni pod je bil gladek kot ogledalo.
Okna in večinoma tudi stene so bile zavešene s črnim suknom. Z enakim
blagom je bila pregrnjena tudi miza, ki je stala na nekoliko vzvišenem
srednjem koncu dvorane. Na težkih naslonjačih, ki so bili v polkrogu raz-
vrščeni okrog mize, se je zamolklo bleščalo temno usnje.
V kotih, ki sta bila od Dimitrija najbolj oddaljena, sta stali dve gruči
moških. Barva njihovih oblek se ni niti najmanj razločevala od barve
težkih zastorov, s katerimi so bile zavešene stene. Tisti hip, ko so Dimi-
trija pahnili v dvorano, in še nekaj trenutkov zatem, ko je stal pri vratih
in se razgledoval po prostoru, so mu vsi kazali hrbet in niso spregovorili
niti besede. Ta tišina na Dimitrija ni napravila globljega vtisa. Tudi od
srečanja z neznanci si ni obetal nič novega, neprizadeto je opazoval nji-
hove široke in negibne hrbte vse dotlej, dokler se ni eden od njih obrnil
in ga premeril z dolgim, ostrim pogledom, potem pa se gibčno in brez
glasu, da ga drugi še opazili niso, napotil proti vratom.
Ne da bi imel kakršnokoli predstavo o tem, kaj naj si obeta od tega
srečanja, je Dimitrij vseeno spremljal vsak njegov gib. Brezhibni lakasti
čevlji, pod katerimi je škripal pod, so mu zbudili občutek, da se bo moral
braniti. Toda takoj zatem je ugotovil, da neznančeva ohlapna obleka skriva
le šibko telo in mu daje videz, da ga v resnici nima. Nazadnje je tudi nje-
gov obraz potrjeval, da se nima česa bati. Bolna bledica se mu je bila za-
jedla že tako globoko v kožo, da bi jo zlahka nadomestil s pergamentom.
Cez ovratnik srajce sta mu visela dva ohlapna podbradka, v katerih ni bilo
drugega kot zrak. Celo in lica so mu brazdale modrikaste gube, oči pa je
skrival za debelimi in širokimi temnimi naočniki. Nekaj svetlih dlak se mu
je lesketalo le še na ovenelem zatilju.
Neznanec se je ustavil korak pred Dimitrijem in mu z odločnim gibom
ponudil svojo izsušeno, modrikasto roko. Tedaj se mu je tudi obraz raz-
potegnil v bolestni spaki, za katero pa Dimitrij spet ni vedel, kakšen pomen
naj ji pripiše.
—	Me ne poznaš? je vprašal globok, trepetajoč glas.
Dimitrij je odkimal.
—' Se ne spominjaš svojega načelnika?
Obotavljaje se je Dimitrij vendarle sprejel ponujeno roko. Bila je
hladna in potna.
—	Spominjam se vseh načelnikov, je rekel hladno in za temnim ste-
klom iskal neznančev pogled.
—	Jaz sem Edvin. Ce me spomin ne vara, se nisva nikoli srečala .. .
—	Med nama je zijal prepad, je nekoliko oživel Dimitrij. — Nisem
si vas mogel niti predstavljati. Stali ste visoko nad menoj in zame ni do
vas vodila nobena pot. V mojih mislih ste predstavljali celo ustanovo, vse,
za kar smo si kdaj prizadevali.
—• Plemeniti cilji, smisel našega žrtvovanja, je potrto našteval na-
čelnik. — Vse tisto, česar novi rodovi ne razumejo več in česar ni mogoče
opisati z besedami. Mi smo čutili, verovali smo...
—	Zaupali, je brez pomisleka pritrdil Dimitrij.
247
—	In vendar se je medtem nekaj zgodilo ... Ne samo tebi ali meni.
Ne razumejo nas več . . .
Dimitrij je z zanimanjem prisluhnil. Glas mu je postajal vse bolj znan,
skoraj domač, kot da prihaja iz njega samega.
—	Naravni zakoni delujejo brez prestanka, čas teče... Naše vrste se
redčijo. Naša spoznanja so se približala skrajni meji, zato nas nihče več ne
posluša . ..
Dimitrij je zamišljeno prikimal, nato pa vprašal:
—	In, načelnik, če dovolite, kje smo bili ves ta čas?
—	Zdaj sem samo še Edvin, se je dobrodušno nasmehnil načelnik. —
Svoje dolžnosti že zdavnaj ne opravljam več. Postal sem nezanimiv starec.
Kliči me kar po imenu ... Kje smo bih ta čas, te zanima? Tudi jaz se
včasih, v tihih urah premišljevanja, vprašujem... Zaman. Po spominu mi
brodijo le posamezni ljudje in dogodki iz preteklosti. Posamezni obrazi,
med seboj nepovezani, odločitve, ki jim ni mogoče več pripisovati vred-
nosti. Sploh pa je to nevarna igra: prenašati preteklost v sedanjost...
ICljub temu se ji ne moremo odpovedati. .. Vse to so seveda le osebne
izkušnje, ki jih ne kaže posploševati... Ce se spomnim le tvojega pri-
mera .. . Hja, načelnik je razširil roke, kot da hoče izraziti svojo nemoč. —
kdo pa je takrat vedel? No, kdo je vedel?
—	Nihče, je priznal Dimitrij.
—	Moral sem nekaj ukreniti. Vse naše odločitve so bile otroci tre-
nutka. V tem pogledu se tvoj položaj ni razločeval od mojega ...
—	Malo, če premislimo .. . Samo jaz se s tem ne ukvarjam več.
—	Pokopano? Načelnik je z odločno kretnjo pretrgal tanko vez med
dvema neznankama, med nečim in nečim. Tako se je vsaj zdelo Dimitriju.
— Pametno ravnaš! To te je ohranilo pri zdravju ... Jaz pa, poglej me.
Le malokdo me še spozna. Bolezen si prilagodi človeka, zato jo še nekako
prenašam. Toda moj videz je iz dneva v dan bolj klavm.
Dimitrij je medtem že ugotovil, da je Edvin popolnoma brez zob in da
se spodnji del nje.govega obraza nič več ne razločuje od Zanovega, ki ga je
videl malo prej.
—	Pa ne samo videz, je nadaljeval Edvin. — Z njim se še sprijazniš,
če se ne nastavljaš prepogosto ogledalu. Mine te veselje, da bi še komu
ugajal. Nekaj drugega se mi zdi px>membnejše... Načelnik je vzdignil
desni kazalec, kot da tej svoji ugotovitvi pripisuje poseben pomen. —
Svet se mi odmika, nekajkrat sem čutil, kako se mi trga iz dna trebuha
in me zapušča. Tisto znamenje iz zodiaka se približuje. In če pomislim,
kaj vse sem počenjal, se sam sebi ne morem zdeti niti smešen. Kljub temu
pa se zavedam, da ne bi ravnal nič drugače...
—	Ce bi še enkrat živeli? Jaz se tudi opravičujem ne več.
—	Cemu bi se? Nihče ni kriv. Prav zato se tako rad srečujem s svo-
jimi starimi tovariši. Pokramljamo, obujamo spomine, to me po svoje
poživi. Je pa nas še zelo zelo malo ... Po naključju sem zvedel, da si še
tu, pa sem te dal poklicati. Shajamo se le še ob takih priložnostih, kot je
današnja ... Se jih spominjaš? Edvin se je obrnil k gruči v sosednjem
kotu in povlekel Dimitrija za rokav.
248
Možje, ki so prej stali molče in negibno, so se zdaj razmaknili in nekaj
zamrmrali. Pet ali šest obrazov se je hkrati zastrmelo v Dimitrija, toda
nobenega od njih ni spoznal. Vsi so bili videti zelo stari in utrujeni. Glo-
boko razbrazdana lica in čela so jim obkrožali bleščeči koščeni ovratniki,
ki jim očitno niso bili krojeni po meri, zato je vsem visela čeznje uvela
koža, nobeden od njih pa zaradi tega ni bil zaripel. Njihovi skeleti so le
še za silo nadomeščali obešalnike za obleke. Vsi po vrsti so imeli otiščana
čela, očitno od premajhnih klobukov, pod katere pa so zdaj vsi skrivali
roke.
—	Naš nekdaj nadobudni učenec, je Dimitrija predstavil Edvin. —
Ime mu je bilo Dimitrij, če se ga še spominjate... Nekaj je poskušal, a to
je bUo že zdavnaj. Čeprav je po letih dosti mlajši, se nam ni nikoli iz-
neveril.
Po tem uvodu so možje vsi hkrati hoteli seči v roke Dimitriju. To se
je seveda posrečilo le enemu od njih. Imenoval se je Stenovic, toda Di-
mitrij na njem ni našel nič znanega, nič, kar bi ga bilo spominjalo na
preteklost. Po obrazu ni spoznal niti Enorokega, čeprav je še vedno imel
samo eno roko. Z njo ga je potrepljal po ramenu. Mornariški kapetan ni
bil več niti senca tistega, ki je Dimitriju ostal v spominu. Bili sta ga še
sama kost in koža. Kostne raze na njegovi lobanji so se že kar dobro
razločile. Lica je imel tako udrta, da sta se kožnati opni, ki sta jih prekri-
vali, v ustni votlini že dotikali. Usta je mei preklana le še navzgor, zato
se ni mogel niti nasmehniti, kot je to storil Novinec. Ta sicer ni bil videti
tako ostarel kot drugi, toda nič manj izgubljen ni bil. Njegove oči so bile
nenavadno izbuljene in so štrlele narazen, tako da ni bilo mogoče ugotoviti,
koga opazujejo. Obrvi in trepalnic ni imel več, vse čelo so mu pokrivale
goste brazgotine. Koža je bila razsekana kot od udarca s knuto.
—	Cvet naše bivše ustanove, je končal predstavljanje Edvin, nato pa
naštel še nekaj imen, ki jih Dimitrij ni bil še nikoli slišal, a so vsi bili
nekdanji tajniki, referenti in inšpektorji. Njegov pogled je iskal inšpek-
torja Kosa, toda zaman. Zdaj je tudi razumel, da je ob njegovem prihodu
vladala v prostoru popolna tišina. Tako kot drugi tudi on ni čutil potrebe,
da bi govoril. Drug za drugega so bili popolnoma nezanimivi, njihovi prazni
pogledi se niso niti križali.
Cez nekaj trenutkov je Edvin dal znamenje z roko in možje so se
neshšno porazgubili po naslanjačih. Tudi Dimitrij se je zleknil v svojega in
z očmi sledil Edvinu, ki se je povzpel na vzvišen prostor in za mizo, za
katero je bilo dvanajst stolov, zavzel mesto predsedujočega. Izza govor-
niškega pulta je bilo videti samo njegovo glavo in roke. Potekli so dolgi
trenutki, ne da bi bil dal od sebe kakršenkoli glas. Tudi tišina v dvorani je
bUa popolna, slišati ni bilo niti diha. Potem je v prostoru nenadoma od-
jeknil kovinski glas, ki je spominjal na gong.
Načelnik Edvin je spregovoril. Njegov globoki, nekoliko zamolkli in
hreščeči glas je hkrati zadonel z vseh strani dvorane, vendar Dimitrij ni
videl, da bi bU sploh odprl usta. Ozrl se je za skritimi zvočniki, a ni odkril
nobenega. Potem je samo še poslušal.
249
—	Zbrali smo se, da počastimo spomin enega od največjih sinov na-
šega mesta, je gladko in z močjo, ki je ni bilo mogoče pripisati njegovemu
telesu, govoril Edvin. — Novica o njegovi smrti je še posebno močno
odjeknila med nami, njegovimi nekdanjimi sodelavci in tovariši. Z njim
nismo izgubili samo izrednega človeka, temveč tud del samih sebe. Zvest
svojim mladostnim idealom je do zadnjega diha žrtvoval sam sebe in iskal
pot, mimo katere ne bo mogel nobeden tistih, ki bodo nadaljevali njegovo
delo. Njegovega ustvarjalnega deleža mi ne moremo oceniti v celoti, s tem
bi si dajali priznanje, ki se ga skromno odrekamo. Seme, ki smo ga sejali,
je vzklilo. Množica meščanov, ki ga bo čez nekaj trenutkov spremila na
njegovi poslednji poti, je največje priznanje njegovemu spominu. Pri-
družimo se ji s ponosnim žarom v očeh in ga izročimo večnemu molku.
On ni mrtev, on živi !
—	On živi! je s podeseterjeno močjo odjeknilo iz dvorane. Ta odmev
je Dimitrija presenetil, zato se ni utegnil ozreti ne na levo ne na desno.
Bil pa je prepričan, da je sam ves čas molčal.
Edvin je z negibnim obrazom in s podrsavajočimi koraki zapustil pred-
sedniško mizo in se napotil proti izhodu. Vstali so tudi vsi drugi in krenili
za njim. Med drgetajočimi in le s težavo se premikajočimi telesi si je moral
tudi Dimitrij priznati, da se od njih nič več ne razločuje in da so njegove
moči že skoraj popolnoma opešale. Le s skrajnim naporom vsega telesa se
mu je posrečilo, da je obdržal svoje mesto v vrsti in ga niso vsi prehiteli.
Sli so po hodniku, ki se ni razločeval od drugih hodnikov, in se spustili
po stopnicah. Veža Dimitrija že ni več zanimala. Vso njegovo pozornost
je pritegnil hrušč z ulice, hrušč motorjev, ki se ga je spominjal še z one
strani mesta, le da ga zdaj ni več vznemirjal! V veži so nekoliko postali in
Dimitrij sploh ni opazil, kdaj je ostal sam. Ko je stopil na ulico, je s po-
gledom komaj še ujel vozilo, s katerim se je odpeljal zadnji od njegovih
nekdanjih tovarišev. Pomahal mu je z roko, kot da ga vabi s seboj. Na-
slednji hip so se tudi pred njim odprla široka vrata bleščeče zlikanega od-
prtega avtomobila. Livriran voznik mu je z vljudnimi gibi pomagal na
sedež. Potem je stroj divje zahrumel in se zavil v oblak modrikastega dima.
Vozilo je zdrvelo po ulici. Zveriženi in nagibajoči se zidovi so bežali v
ozadje. Očem se je ponujalo preveč podob, zato niso mogle slediti niti eni.
Sele v predmestju, ko so se hiše začele redčiti in pot ni bila več ravna,
se je stroj nekoliko umiril. Dimitriju je v ušesih pošumevalo, kot da stoji
na bregu razbesnelega morja, in pogled so mu zastirale zdaj modrikaste
zdaj oranžne meglice. Kljub temu je, čeprav nejasno, spremljal velike
gruče meščanov, ki so hitele v isto smer kot on. Vozilo se je premikalo vse
počasneje, ljudi je bilo vedno več, zgrinjali so se v nepregledno množico,
ki je končno tudi zaprla pot vozilu. Ko so ljudje, katerim ni videl obrazov,
odhiteli naprej, ga je šofer skrajnje pozorno in uslužno odpeljal nekaj deset
korakov od avtomobila.	'
—	Tu smo. je rekel, zgrabil Dimitrija okoli kolen in ga sunkovito
vzdignil, kot da hoče z njim poleteti pod nebo.
Ko se je Dimitrij zavedel, da stoji spet na svojih nogah, se mu je
razjasnil pogled in zaznal je zvoke, ki so prinašali vanj občutek popolnega
250
prerojenja. Ozrl se je okoli sebe. Stal je na visokem kvadrastem podstavku
iz granita, kakršnih je bilo v bližini še več, razvrščenih brez reda. Stal je
sredi razsežne planjave osamljenih grobov. Do koder je segalo oko, temu
pokopališču ni bilo videti meja. Nad vsakim grobom je stal kamnit kvader
in na njem pokojnikov kip. Ker so bili vsi precej oddaljeni od njega, ni
nobenega spoznal in je lahko ugotovil le to, da so podobni tistim, ki jih je
izdeloval načelnik Sarti.
Precej vstran, na njegovi desni, se je bila v temen krog zbrala množica,
ki je bila prihitela iz mesta. Bila je nema in negibna. Ker je stal zadosti
visoko, je videl, da je otrpnila okoli odprtega groba. Vse glave so bile
sklonjene v žalovanju. Sprevod s krsto se je že bližal jami. Pihalna godba
z medeninastimi glasbUi, ki so se bleščala v poletnem soncu, je igrala žalno
koračnico. Nebo je bilo čisto kot otrokova zenica. Sveže, mlado zelenje,
ki je pokrivalo planjavo, je valovilo v rahli sapi, ki se je plazila čisto pri
tleh. Tedaj so se v daljavi oglasili zvonovi, zganila se je zemlja in zanihala
proti nebu. Dimitrij je stal togo zravnan in se ni poskušal niti zganiti.
Ostra bolečina mu je prebodla prsi in v grlu ga je stisnilo. Iz oči sta se mu
udrla studenčka solz in mu preplavila obraz.
Tedaj je zaslišal glas z leve. Tudi tam je igrala godba, toda ne žalne
koračnice. Zagledal je skupine mladih ljudi, razvrščene v oddelek, ki so
korakali čez pokopališče in niso bili namenjeni k pogrebu. Korakali so
strumno in hrupno prepevali. Nad njihovimi glavami so odločno plapolale
zastave. Spredaj pred vsemi je stopal Srečko Prodajalec. Toda Dimitrij
ni niti za hip pomislil, da bi se spustil na tla. Njegov pogled se je spet vmil
k odprtemu grobu. Prav tedaj so spuščali krsto vanj. In množica je še bolj
sklonila glave.
Dimitrija je od temena do pet presekala nova bolečina. UtihnUi so vsi
glasovi in čutil je, da se nič več ne more ganiti. Oči so mu za hip še zdrsnile
po bližjih kipih, fx>tem pa se je vsa okolica p>ogreznila v neprodimo temo.
Povešen pogled mu je za delček sekunde še omogočil, da je videl, kako
njegovo telo od spodaj navzgor kameni. Naslednji trenutek je bil samo še
kamen.
251
VALENTIN CUNDRiC: HEXAPLA
1.
okrutnost tega časa postaja legendama
spreminja nam sobe v gnezda viharjev
kdo pazi da bo slednja misel preudarna
in da bo počastil vzhičen zadnje mlaje
z nami večerjajo mrzle misli ^
in spat hodijo z rmmi mrzla protislovja
zjutraj mrzlo zlo seže po naši žlici
in gleda naše slike ter pisma ko gremo z doma
okrutnost tega časa postaja nizkotna
grozi nam s preveliko domačnostjo in spet z odtujenostjo
stvar in beseda — vse je spremenjeno nobena ni prvotna tvoja
nobena spočita tu je da utruja s svojo utrujenostjo
volk volku človek bi lahko rekle živali
ogorčeno v svojih ledenih gnezdih
toliko izprijenosti so videle po hišah na zborovanjih
v ogledalu človekove izvirne povesti
ko gremo kupit kruh ali ko gremo na sestanek
hodita dva skupaj in govorita
polna slutnje da jima je za petami poslušalec
če že ni eden od njiju za biriča
živali so pogumno rečeno med ljudmi
zlata ne pa pregovora vredne
živali ne pribijajo živali na križ
da hi se umile v tuji krvi ostudne nečedne
življenja brez večjih potreb in vrzeli
kot živali si človek ne privošči pred porazom
ko je ргетлдап odstopi da rane zaceli
in da pogine pod lastnim jazom
252
okrutnost tega časa presega meje
presega našo voljo in presega naše moči
trudnim ostaja le za stopinjo prostora od zemlje
in od časa ostane za poražene le nekaj dni
2.
konec je upanja
da bi se poletje podaljšalo tja do oktobra
povrnemo se v dež in blato
prikrajšani za jedmatost in jasnost časa
postrezite mi z besedami
pa najsi so oštevilčene in pretehtane
samo ne morajte me
da se ponovim predsodkov poln na kakšni krivi poti
naj nas nosi čas
v drobovju naj ima nas prostor stalno na jeziku
razodeli smo gumijevkam
in jetniškim stropom konec tisočletja
otroci ječarji uradniki
kralji in mozoljasti tatovi enaki smo
zvodnice in svetnice
vsako živjenje končno izdihne neizkoriščeno
na škripčevju smrti
padli porok za ohranitev in pokol človeštva
padli porok za vse obenem
padli porok za najdeno in zgubljeno ravnotézje nesmisla in smisla
ljudje so ki imajo čudno moč
da so kot rečemo zgoraj
in se jim imenitno zdi
ko stiskajo v pesti tuje usode
saj sami ne živijo le zbirajo vzorce življenja:
srtasti dober dan na križišču
cvetasti ljubim v predmestju
plamenasti ni prav kjerkoli
lisasti pojdi v pisarni
marogasti izgini opoldne
pikčasti poberi se za kosilo
253
pegasti nikoli več v avtomobilu
oškropljeni moje ne tvoje
progasti pobijte ga pred svojo hišo
črtkasti ni ga škoda na glavnem trgu
napikljani zahrbtno ga pobijte
kvadratasti nihče naj se ne reši na deželi
črtasti nikogar ni škoda v spalnici
marmorasti dober tek skozi okno
čmo-beli dober tek za omizjem
škotski prehod prepovedan pred mojim vrtom
cikcakasti samo privatno v gozdu
diagonalni konec opolnoči po seji
konec vsem in vseh ki so ti napoti
o bela nedelja prebodena do srca
siva kri ti odteka v
čmo obcestno občestvo senc
rumena pomlad ti gnije v dežju
naša oranžna prihodnost v
rdeči polževi hišici dremlje
vijoličasta meja loči
človeštvo
tvoj in moj rojstni dan
zelenje zazvoni vse naj se vzdrami
vse naj vzdigne bleščeče ščite proti soncu
JE NARAVA VREME LEPOTA
so ljudje ki imajo čudno moč
da so močni brez moči
3.
poginil bo slednji puntar v vladavini sence
še kleli boste zatišje ki je dovolilo
vstopiti senci med nas
in druga zatišja mima obdobja
ki jo bodo navdihovala za zlobo
ne bo vam preostalo drugega ko služiti
tej senci ki jo vidim nocoj med vami
s svojega okna ker bo rasla hitreje ko vi
treba je znati zmagovati in vladati
254
4.
CEZAR BO OBRAZEC
obrazec bo Cezar
pa vse je nepomembno ker hočem prav to
kar počnem nobenih odvračanj zavračanj
odveze nobene
in hočem in kaj počnem
podreti to in ono sezidati marsikaj
biti neobčutljiv za dobro in slabo
ker slabo je zlo in dobro njegovo nasprotje
ki ne more bivati večno
nimam poželenja da me razstaviš sodobnost
pod nalivom ljudi rekoč: to je moj ljubljeni sin
nočem biti nikomur za vzorec
kretnje lahko odmro smisel ne
veslati ne bo treba preživeti bo treba
in ne zaradi potov navzgor
temveč zaradi smisla ki je gori
in ki je doli in ki je v nas
5.
kdor zažge svoj rodni lev
redkost postane in meja ki odbija podivljani čas
in vsako blatno pljuskanje prostora
brez te meje bi človeštvo res zaslužilo
da ga seženemo v topilnico
in predelamo brez izjem
6.
dospeli smo do točke ki ni naš cilj
eden od dni bo prehod od negibnosti
dragocena priložnost
nihče ne živi in ne umira docela odrinjen
od dediščine upanja
nihče ne živi in ne umira popolnoma
255
brez priložnosti senco
v kateri razpada ubiti
v dvoboju ubiti to senco
ali pokončati jo v spanju in
čeprav nečastno — zmagati
med dnevi ko bo najboljše ničvredno
ko bo največje ubomo
ko najraje bi sovražil zmerjal tepel vse od kraja
med temi dnevi bo en dan
prehod
varen za beg
odstopila bodo protislovja
zlo ne bo nas zavozlalo
ne kraja in ne mržnja in ne topoglavost
kdor hotel ho to mislil jasno
in ho gledal bistro v pravo smer
do cilja
kdor pa noče in ne more
ne reši ga priložnost
ostal ho tam kjer je pod zobci časa in privezan
neizprosen dan se nam obeta
če ga zamudimo
vsa dejanja vse besede vse kovine
vse kesanje
nič nam ne pomaga čez
tu bomo zakrneli gnili zaudarjali
v preteklost in prihodnost
eden od dni ne bo za počitek
ne bo za ples ne ho za spanje
eden od dni ne bo iz peska iz prahu
eden od dni ho iz tvojega mesa
tisti dan boš držal čas za vrat
glej da ga ne izpustiš pod nebo
kot pernato kesanje prilagodljivost
tisti dan boš podrl prostor na kolena
in ga izpovedal samo glej
nič popuščanja
čas in prostor tako ne bosta obstala
naj se ti ne smilita ker se njima
tudi nič in nihče ne smili nikoli
prostor in čas ne bosta obstala
obstal bo le duh človeštva
prostor in čas ne vesta
ne za vzrok in ne za namen
256
človeštvo pozna svoj namen:
obstati vselej
dihati zrak in ljudi
prostor in čas ne vesta
niti za človeštvo
niti za sebe
kje drug za drugega
človeštvo ve za vse troje
ve zase: obstati
obstajati vselej in povsod na zemlji
ve za prostor: katerikoli
ve za čas: kadarkoli
ve zase: moj duh
je sedma celina na zemlji
4 Problemi
Epilog k Xexapli
Vdih in izdih sveta
1.
drug drugega dihava svet in drug drugega zajedava
močnejši večji in lepši si moram priznati
zraven si bil ko sem se rodil in ti mi boš zatisnil
oči s posebnim vzrokom in s posebnim namenom
kar je danes isto kot brez vzroka
in brez krakršnegakoli namena
imela sva se rada svoje dni ne morem tajiti
pestovala sva se drug drugemu napovedala
častitljiva leta in zasluženo slavo
potlej so butnili vame s komolci z jeziki
s koleni in s čevlji nama enaki in boljši
tisočkrat boljši in tisočkrat slabši
boj je bil neenak njihova zmaga na dlani
vzeli so te kakor pijanca pod pazduho
ločili najina pota ne veva več skoraj
jaz zate ti zame ne če se ne bi srečevala
v istih žuželkah in istih rastlinah
257
vrgel si me v gnojnico trajnega časa
s čutom za snago duha in za snago prostora
bližam se tvojim koreninam pregrizel jih bom
in ti se bližaš mojemu rojstvu da ga prekličeš
priti čimdalj nazaj in čimdalj naprej
samo to je zame merilo in tvoje je
pogubiti čudake pravičnike resnicoljube
ker ti ni za izredne stvari ne za resnico
ne za pravico in ne za prednost duha
pred predmeti in mesom
samo hinavci imajo nebesa na zemlji
hinavci so ostra britev iz kač
ki jo najdemo zjutraj na pragu
rob sveta rob časa neposlušen dobremu
žgoča žrd za svobodne
trhel komolec za utapljajoče se
ker hinavščina je rodna sestra splavov
ognojkov prisadov malokrvnosti
apatije bacilov pobitosti
vera brezvercev ki malikujejo sebe
in druge brez privolitve pripehajo v pogin
spari javno mnenje s svojim in mir besedi
in ne trdi da ni vsaka luknja na svetu
posnetek plodnega in sitega sveta
in da se ne zgleduje vsaka naša minuta
po trajnih koristih in prijetnostih
reci samo: na zdravje zdravje
ti moj edini zvesti pes ti stara crka
reci samo: mir vam bodi
če je treba svoj srčni mir vam dam
vse svoje dam zastonj samo če smem
še zelo ste prijazni
2.
prišel sem da se pomeniva o prednostih
o vrednosti in o ocenitvi
tebi se kolca po sužnjih in nagih barbarih
ki si jim lahko podtikal gnile
snetljave predmete in pojme in strah
zdaj ti pa rastemo čez glavo
258
in si tako rekoč rmša odskočna deska
mislim za v krvavo potrebno prostost
koliko sem jaz vreden in koliko tehtam
svet
zate ni pomembno ne zame
odloči spopad med temi ki so moji privrženci
in onimi ki menijo o meni povsem odklonilno
ne jaz ne ti nisva pomembna
ne jaz ne ti ne odločava
odločilen bo izid naivni žreb premoči
prvih nad drugimi ali drugih nad prvimi
zato utemeljeno ni to gledanje po strani
neškodljiva sva drug za drugega
drug drugega potrjujeva najbolj tedaj
ko se zanikujeva grizeva
priznaj mi to prednost: nisi me zase zaplodil
za sintezo rastlin in živali si me predvidel
za lom in odboj zveličavne svetlobe
za tristošestinšestdeseti dan v času
predvidel si me in si v zadnjem trenutku premislil
zato sem privezan opljuvan ker veš
da sem dedič vesoljske sredice
in ti pastir joka in ruševin
ne eden ne drugi nimava kar bi rada
in kar bi imela lahko in kar nama pripada
3.
kdor si upa in zna in more in mora
bo svet odrešil
in svet bo odrešen
če ne ho ponovno zapravil popolnosti
in bo zamenjal celoto za prilizovanje
in bo zavrgel zrelost zaradi prgišča trenutkov
in bo tako svet odrešen za hip
a vsi bomo vedeli in do smrti verjeli
v vstajenje pokončanih besed in dejanj
in bomo še bolj zavrtali v zlo za neko mečico
in bomo vse opravičili oprali
in imeli veliko pravico
pravico do prednosti do časa
pravico napraviti tudi krivico
pravico zaploditi nov svet
259
4.
svet
odrešujemo te
hrez pogodbe in napitnine
ker le svoboden boš dosegel popolnost v zlem
in ker le svobodni poginjajo sramotno
in ti moraš poginiti najbolj sramotno
podoživeti moraš v svojem poginu
vse zakole duha in pogrebne obrede
od svojega začetka do svojega konca
poginiti moraš
da se boš boljši rodil
svet
sprejmi mimo svoj čas
in svojo starost
in se umakni
boljšemu
260
Tatjana. Taljana
Marjan Rožanc
II.
Težave so, seveda so težave! Povsod so težave! Tudi tukaj jih prav-
zaprav ne manjka. Nasprotno: iz dneva v dan se kopičijo in rastejo, po-
stajajo vse nadležnejše, predsednik občine in vsi drugi odgovornejši ljudje
pa kljub temu že najmanj poldrugi mesec niso sklicali nobenega sestanka.
Ne vidijo jih še ali jih nočejo videti, čeprav je že veliko narobe in sem
že resno v skrbeh, kdaj se bo kaj razvozlalo in premaknilo na boljše.
Toda o tem pozneje! Pomeniva se najprej o Vaših nadlogah!
Pravilno ste ravnali! Pohvaliti Vas moram. Res bi lahko imeli malo
več zaupanja v naše družbene ustanove, ki navsezadnje obstajajo samo
zaradi Vas, toda že samo to, da ste sklenili hišo prodati in opustiti to
nepotrebno natezanje, me je razveselilo. Razveselilo me je tudi to, da se
nameravate odseliti — tudi to! Nikakor pa mi ni po volji, da se obračate
na realitetno pisarno in se skušate znesti nad Vašimi najemniki. Zakaj?
Kaj res ne morete biti zadovoljni s tem, da se lahko na tako lahek način
rešite vseh dosedanjih nadlog? Prodajte in se odselite!
Pravzaprav: to je najlepša priložnost, da se nekoliko bolj odkrito
pomeniva.
Končno Vam le moram povedati, da ste z vsemi svojimi težavami
naleteli pri meni na bolj gluha ušesa. — To, da sem Vam pisal, je bilo
v nekem pogledu le nadaljevanje moje družbene dolžnosti, potem pa se
je zadeva nekako utekla; niti sam nisem vedel, kdaj sem tudi najino
dopisovanje uvrstil med svoje številne dnevne opravke. Pisal sem Vam
torej predvsem zaradi preobilice dela in zmešnjave, ki je s tem v zvezi;
največkrat niti sam ne vem, kje se me drži glava. Toda to poglavitnega le
ne more spremeniti. Ne rečem sicer, da kdaj pa kdaj nisem z Vami soču-
stvoval in da nisem videl Vašega trpljenja, vendar mi Vaše nadloge nikdar
niso prišle čisto do srca. Vedeti morate, da imate opraviti s prosvetnim
delavcem, ki premore le povprečno mesečno plačo in nič drugega, da tudi
jaz sodim med tiste naše ljudi, ki imajo še zmerom veliko skrbi z nepo-
261
membnimi računi za najemnino in elektriko in ki morajo vsak dinar
stokrat obrniti, preden ga dajo iz rok. Taki ljudje ne moremo imeti pra-
vega razumevanja za Vaše težave. Drugačne skrbi nas tarejo. Ne prito-
žujem se sicer, ker se dobro zavedam, da me družba za moje delo nagra-
juje pač toliko, kolikor zmore, toda dejstva vendarle ostanejo dejstva —
za Vaše probleme v tem položaju ne morem imeti in nimam preveč raz-
umevanja. Vi ste pravzaprav srečen človek. 2e nekdaj ste bili in tudi zdaj
Vam nič ne manjka. Saj se vendar s prodajo hiše lahko kar na mah iz-
kopljete iz vseh nadlog in ne poznate materialnih težav, ki so za človeka
najbolj poniževalne. Saj vendar prodajate in kupujete, kar ošabno raz-
metavate z milijoni, ne da bi pomislili, da danes še mnogi ljudje ne pre-
morejo niti najnujnejšega. Moje sočustvovanje je na strani teh ljudi.
Kakšna prozaična duša, boste rekli! Vendar ni tako! Osvoboditi člo-
veka materialne nuje — to je danes prva človeška dolžnost. Jaz osebno
se požvižgam na bogastvo, mene oblast in neodvisnost, ki izhajata iz
denarja, ne moreta prizadeti ali celo narediti lakomnega. Sem že po naravi
bolj čustven tip, nagnjen k telesni lenobi — človek, ki mu kakršna koli
pridobitnost še malo ni lastna. To navsezadnje dokazuje tudi to, da sem
se kljub številnim donosnejšim možnostim odločil za prosvetni poklic —
poklic, ki je ustrezal predvsem mojim notranjim nagibom in potrebam
časa. Toda življenje je često surovo do naših idej in našega značaja. Reči
hočem: ko je treba vzeti v roke to ali ono in nimaš nikjer vzeti, ko dobiš
otroka in te doleti dolžnost, da ga prehraniš in oblečeš, moraš začeti misliti
tudi s tega zornega kota in o teh rečeh, predvsem o teh rečeh, samo
o teh rečeh. Samo in samo o tem, naj te to še tako ponižuje in ovira v
tvojih globljih notranjih željah in namenih. Zlasti še tako pred poletjem,
ko potrka na vrata nič koliko zahtev: najprej letenske obleke, ki — gledam
na televiziji — morajo biti tudi letos drugačne, potem počitnice, sploh vse,
kar človek potrebuje, da bi nekako držal korak s časom.
Za nameček pa še gnezdo, v katerem živim! Ne mislim Vam jemati
veselje do njega — letoviški kraj je, podnebje in okolje nasploh sta tu
lepa in zdrava, prav čudovita, toda ljudje, ki živijo tukaj ...! Zanje imam
eno samo besedo: malomestna drhal! Zavedam se sicer, da živimo v pre-
hodnem obdobju in da bomo človeka razvili pozneje kot karkoli drugega,
da je to povrh vsega še turistični kraj, kjer je veliko možnosti za zlorabe
in morala že ne more biti na višini — toda kar je preveč, je vendarle
preveč! Med temi klavrnimi upravniki kmetijskih zadrug, šolniki, občin-
skimi uslužbenci in natakarji ni nikogar, ki bi ne hotel biti imenitnejši od
mestnih ljudi. Celo preprosti kmečki fantje z najbolj oddaljenih hribovskih
kmetij so že okuženi s to domišljavostjo. Ze samo to, da moramo živeti
na deželi, imajo ti ljudje za neodpustljivo ponižanje in si pomagajo na
razne načine; ni novotarije, ki si jo izmislijo v mestu, da je ne bi kar takoj
zanesli tu sem in da je zaradi golega ponosa ne bi hoteli imeti kar vsi, ki
kaj štejejo. Začela se je ta reč z ženskimi krili in najpreprostejšimi rečmi,
nadaljuje pa se z ameriškimi kuhinjami, televizorji in avtomobili. Kar
koli ima eden, mora imeti tudi drugi. Samo baharijo je srečati ob vsakem
koraku — baharijo sredi najbolj klavrnih razmer in v najbolj plitkih
262
dušah. Ob sobotah zvečer je pred icavarno, v kateri je ples, pravi naval
motoriziranih fantov, ki potem s tranzistorjem pod pazduho nadlegujejo
turistke. Nasploh se ljudje shajajo samo še toliko, kolikor se lahko drug
pred drugim postavljajo — postavljajo z najbolj nepomembnimi rečmi,
medtem ko knjige Prešernove knjižnice ležijo na pošti vse leto. Pekel —■
vam pravim! Včasih mi je kar žal za nekdanjimi časi, ko nihče ni imel
nič in smo bili vsi reveži, ne da bi se bilo treba tega sramovati. Takrat
je med ljudmi veliko prej stekla prijazna in pametna beseda. Več je bilo
prijateljstva, več medsebojnega razumevanja, pa tudi več skupnega zanosa
in požrtvovanja; večkrat smo složno zavihali rokave in prijeli tudi za
udarniško delo. kjer je bilo pač treba. Zdaj me je tega življenja včasih
kar groza. Ne upam si veliko razmišljati. Držim se svojega dela, ki mi sicer
pobere ves prosti čas in me tudi pošteno utruja, vendar je to v teh raz-
merah edino upanje, da bo kdaj boljše. Pouk na šoli gre sicer h kraju,
toda tu je še turistični urad in — to dolžnost sem prevzel šele predvčerajš-
njim — telovadno društvo. Pošte in dopisov imam zdaj toliko, da jih komaj
sproti rešujem, poleg tega pa sta še pisarni vsaka na svojem koncu; stalno
sem na cesti in stalno ves prepoten.
Toda kaj vse bi bilo treba še storiti! Razmere so prav obupne. V prvi
vrsti nam je potreben mladinski klub, nekaj takega, kakor je videti na tele-
viziji, da bi mladina ne zapravljala prostega časa s preganjanjem turistk,
potem bi bilo treba poskrbeti za šolo. Ne vem še, kakšna organizacijska
oblika nam je potrebna, toda nekaj je vsekakor treba ukreniti, sicer se
lahko zgodi, da nam jo prihodnje leto celo zaprejo; ne ustreza več zahte-
vam sodobnega pouka. Toda nihče se ne zgane — to je pravzaprav naj-
hujše. Nikakršne spodbude ni od nikoder. Pred kratkim smo izvolili nov
občinski odbor in postavili vanj predvsem mlajše ljudi — tako pač zahteva
čas — toda mladeniči za zdaj še niso pokazali nič pravega. Res da je pred
vrati počitniški čas in da v turistični sezoni na vseh drugih področjih
zavlada mrtvilo, toda nekaj reči je vendarle neodložljivih in terjajo ta-
kojšnjo rešitev, mladeniči pa se že poldrugi mesec sprehajajo po zdravi-
liškem parku in se pomenkujejo na dolgo in na široko, ne da bi se česar
koli lotili. Tarok v hotelu Triglav, tarok ali šah — to jim je tako rekoč
edina skrb. Zabava. Toda ko bi bila to zares zabava, bi jim človek še
nekako oprostil in se jim pridružil še sam — v resnici jih preganja ena
sama želja, da bi drug drugega ix>nižali, ociganili za kakšen dinar in za-
smehovali. Vsako partijo si zapišejo. Toda še najbolj me jezi sekretar! Naj-
manj poldrugi mesec že ni sklical nobenega sestanka! Tako vendar še
kmalu ne bo nič drugače! Navsezadnje se lahko človek tudi marsikaj
vpraša. Menda ne plačujem članarine zato, ker imam preveč denarja,
temveč zato. ker sem se zapisal v organizacijo iz prepričanja in delovne
vneme?! Toda o tem kdaj pozneje!
Upam, da sem Vam ustvaril vsaj približno sliko o našem kraju. Niti
malo ni rožnato. Seveda: vsega tega nisem napisal zato, da bi se Vas
odkrižal ali celo odvrnil od Vašega namena. Nasprotno: mislim da je Vaša
odločitev popolnoma na mestu in da tudi s kakšno odročno, zapuščeno
kmetijo ni nič narobe -— prav lahko bi jo našli. Samo nekaj Vas vendarle
263
moram prositi: ne računajte name kot človeka, ki naj bi Vam v tej zadevi
pomagal! Ne zahtevajte od mene, da bi moral zastaviti svoj jx)litični vpliv,
da bi moral posredovati ali kaj podobnega, vmešati v to celó turistično
društvo. Tu sicer veljam za uglednega družbenega delavca, toda tako po-
sredovanje, ki posega celo na področje zadružnih koristi, bi se kaj hitro
razširilo, veliko bi mi lahko škodovalo in me celo onemogočilo pred ljudmi.
Tega si res ne morem dovoliti. Ne morem vendar zapraviti še zadnjega,
kar imam — svojega položaja med ljudmi, s katerimi me vežejo dolgoletna
prizadevanja.
Pridite k nam sami in poglejte malo po hribih naokrog! Izberite si
sami svoj novi domek! S svojimi očmi se boste laže odločili, toda — prosim
Vas še enkrat! — nikdar ne mešajte v to še mene in turističnega urada!
P. S.: Skoraj bi bil pozabil na Vaše vprašanje! Seveda smo še narod ■—
Slovenci smo. ki gradimo socializem!
9
Dodajam še kratko pisemce!
Včeraj sem nemara nekoliko pretiral. Počival sem pač, brezdelno sem
posedal v svoji pisarni, lotil sem se pisanja med onim in drugim opravkom,
v takem pa človek kaj hitro zapade črnogledosti — vidi strahove, ki jih
sploh ni.
Zastran ljudi v našem kraju seveda drži. Veliko več bi morali delati
z njimi. Veliko smo tudi že zamudili. Za to zadene krivda tudi nas same.
Tega torej ne mislim popravljati, toda tisto, kar sem Vam napisal o naših
družinskih razmerah! — prečrno sem Vam jih prikazal in po napisanem
bi prav lahko sklepali, da živimo prav siromaštvu. Vendar ni tako. Nič
nam pravzaprav ne manjka. Stanovanja res nimamo kdove kako udobnega
— stanujemo v bivši graščini in vodo imamo še zmerom na dvorišču —
toda eno izmed sob imamo prav lep>o opremljeno. Popleskal mi jo je zdra-
viliški sobni slikar, ki se je izučil obrti v Zagrebu, pohištvo — kavč, mizica,
dva udobna fotelja in glasbena omarica — pa je iz lepljenega lesa. Tudi
oblečeni nismo slabo. Trenutno nosim volneno jopico, ki sem jo dobil po
nekem znancu naravnost iz »Pletenine« — ni serijski izdelek! Tovarna ne
da veliko na reklamo in zato najbrž še ni znana, toda dela skoraj izključno
za izvoz in zares kvalitetno.
10
Zakaj mi ne pišete, kako ste se odločili!? Zadnje dni se mi je že nekaj-
krat zazdelo, da sem Vas na lepem zagledal v našem kraju — prvič na
ulici, drugič celo med vrati turističnega urada, čeprav se zadnje dni skoraj
nisem mudil v pisarni. Menda tista ženska v rdečem puloverju, ki je pre-
teklo soboto do polnoči plesala v kavarni, niste bili Vi? Vsa družba krog
njene mize je bila iz Ljubljane.
264
Medtem se je tudi tukaj marsikaj zgodilo. Marsikaj. Toda z enim
samim primerom Vam bom še najlaže ponazoril vse dogodke, z njimi
pa tudi prav grozljive razmere, ki vladajo v našem kraju. Zena šefa zdra-
viliške strežbe, ki je pravzaprav le nekoliko starejši natakar, si je pred
nedavnim omislila otroški voziček s senčnikom — takega, kakršnega je
za zdaj moč dobiti samo v Italiji, da so menda celo v Ljubljani redkost.
Resnično lep in dragocen voziček, toda kaj se ob njem dogaja?! Vseskoz
so z njim na cesti in neusmiljeno morijo z njim vse ljudi. Ze zjutraj
navsezgodaj vprežejo vanj starejšo hčer, da potem promenira z njim vse
do kosila, popoldne pa to parado nadaljuje mati sama. Ljudje se zbirajo
in strmijo — eni od resničnega navdušenja, drugi od zelene zavisti. Pri
vsem tem se seveda nihče ne zmeni za otročička, ki leži v vozičku in je
eden redkih mlajših prebivalcev našega kraja —■ vsi strmijo samo v vo-
ziček. Prepričan sem, da bo že jutri vse mestece polno prav takih. Nasledek
tega nasilja je namreč že zdaj ta, da je učiteljski zbor pod pritiskom
zavistnih babnic sklenil, da bo letošnji končni šolski izlet, katerega namen
je strokovno izpopolnjevanje, izkoristil za odhod v Italijo. Tako so se
dogovorili in tak je bil pravzaprav tudi edini namen sestanka — to v tre-
nutku. ko je nadaljnji obstoj šole resno ogrožen in je tudi sam učiteljski
zbor tik pred razsulom. Zdaj me je samo še strah, da se temu izletu ne
bi pridružila še moja žena. K sreči nimava več tako majhnih otrok in jih
ne nameravava več imeti.
Tudi moje zakonsko življenje je namreč na tleh! Zene zame kratko
malo ni več! Za tako stanje ne mislim kriviti samo nje ali kogarkoli dru-
gega. čeprav je res, da sva se pred leti, ko sem služboval še v zakotni
vasi. kolikor toliko dobro razumela. Najbrž sem marsičesa kriv tudi jaz.
Prezaposlen sem in nekoliko sebičen. Ženska mora biti zame lepa, da mi
je lahko v veselje; nimam je rad v težkih in okornih čevljih, veliko rajši
jo vidim na visokih petah, da pride tudi noga do veljave. Sploh sem
udarjen na vse, kar je lepega. Najbrž je to moja bolezen iz mladih dni,
ki sem jih preživel v zelo žalostnih razmerah in stalnem pomanjkanju —
moje hrepenenje po lepoti je nenasitno. Ze prva leta zakona sem ugotovil,
da ne premorem toliko denarja, da bi lahko kupoval cenene reči, ki že
jutri vzamejo konec — moja žena je že v hribovski vasi nosila salonke
in nogavice iz najlona. Sam sem jo začel razvajati — ne samo iz bolestne
sebičnosti, tudi iz ljubezni, žena pa seveda tudi ni poznala meja. Toda
najhujše se je začelo šele v tem prekletem kraju. Tu si po navadi ljudje
pomagajo s tem. da v sezoni oddajajo sobe turistom in pri tem kaj zaslu-
žijo. Tako seveda tudi midva — stisneva se čez poletje v kuhinjo, da
napraviva v sobi — seveda: v tisti najlepši — prostor za turiste. Ze samo
to stiskanje v lastnem stanovanju je neprijetno in me žali, ker je družina
vse poletje razbita samo zaradi nekaj krajcarjev. »Tako siromašni pa spet
nismo, da bi ne mogli prebiti brez tega denarja,« pravim navadno in sem
rekel tudi letos, toda žena me sploh ne posluša. Ze spomladi si je vtepla
v glavo kakšno reč, navadno prav kakšno smešno kuhinjsko potrebščino —
mešalec ali hladilnik — brez katere zdaj kratko malo ne bi mogla več
živeti. Toda sámc stiskanje bi še nekako šlo — žali me pravzaprav povsem
265
nekaj drugega. Nič bi ne rekel, če bi jemali k sebi kake spoštljive ljudi,
iz prijateljstva ali zaradi protiusluge, denimo kakšen spodoben zakonski
par, s katerim bi lahko človek malo pokramljal, izmenjal kakšne izkušnje,
ko to z domačini skoraj ni mogoče. Toda nikdar! Zmerom stlačimo v sobo
kake špehate, samozadovoljne in tope banatske babure, ki se privlečejo
v zdravilišče s svojimi številnimi krili. Vendar samo zato. ker imajo denar
in ne sprašujejo veliko za cene, s sabo pa prinesejo še bogato zalogo
jestvin, tako da celo po njihovem odhodu obvisi v shrambi kaka nenačeta
gnjat ali kos slanine. Tudi ta trenutek imamo v hiši tri take babure:
dopoldne se hodijo kopat v zdravilišče, potem pa ves preostali dan kar
vsevprek sušijo brisače in lase, hodijo po kuhinji in si cvrejo jajca, medtem
ko žena zaskrbljeno teka v shrambo — boji se samo tega. da bi jim zaloga
že pred odhodom pošla. Tista svinina na vrvici ji je edina skrb. Saj deloma
razumem: tako zdrave in lepe svinine v Sloveniji ni nikjer in človek se je
kar nehote polakomni, toda kar je preveč, je vendarle preveč — malo se
človek le mora brzdati. Svojo ženo kratko malo ne spoštujem. Tudi doma
nimam več pravega — niti trenutek je namreč ne morem več gledati, da bi
se ne razjezil in da bi se ne sprla. Ljubiti je tako in tako moč samo enkrat
v življenju — si pravim navadno — in še to ljubezen je vsakdo izmed
nas zamudil že v rani mladosti. Pozneje sploh ne vemo več, koga ljubimo
in kaj pravzaprav zasledujemo s svojimi čustvi — največkrat seveda kako
malopridno žensko, toda skoraj vedno je to le iskanje tistega, kar smo
zamudili, naša neizživeta ljubezen. Zato se nam tudi dogaja, kakor se je
zgodilo meni; na vsem lepem spregledamo in vidimo, kakšno pošast smo si
pravzaprav izbrali za ženo. Vse, kar je bilo na njej lepega in privlačnega,
je bila le projekcija naše prve ljubezni, žena sama pa je nekaj banalnega,
omejenega in priskutnega. Nekakšna stremuška in gospodovalna babura.
Sekretar pa se kljub vsemu še ni lotil nič pametnega. Tudi sam je
začel zahajati v Triglav — šahira, kadar se ne sprehaja po zdraviliškem
parku in se ne pomenkuje z vrtnarji. Za njegovo popolnejšo sliko bo zado-
stovalo, da Vam povem le to, kako se ta človek oblači. Pumparice nosi,
pumparice, kakršne si je včasih nadel Vaš očka za nedeljski izlet v hribe,
hlače hlamudrače, in lovski pulover. Popolnoma je neresen. Zanima ga
samo divjad, v zvezi z mano pa samo dohodki v turističnem uradu, kakšen
je dotok deviz v našo menjalnico in temu podobno. Kakor hitro ga po-
vprašam kaj resnejšega in opozorim na to ali ono zadevo, zmigne z rameni,
pravi: »Stori, kakor veš, da je najbolj prav,« potem pa se obrne in me
pusti samega sredi ceste. Je to zaupanje? Ne vem. Vsekakor tudi moja
stiska ni majhna. Ne zahtevam sicer, da bi mi moral kaj ukazati ali celo
zahtevati, pokazati s prstom — ti časi so vendar minili! — zadostovalo bi,
da bi mi le namignil. Toda od njega ne pride nič, popolnoma nič. Včasih
mi je žal, da sem se v svoji pretirani skromnosti otepal časti in visokega
položaja —■ zdaj bi bilo kljub vsemu komaj kaj, da bi človek kar sam
ukrenil vse, kar je potrebno.
Hitim! Danes je ponedeljek; čez nedeljo se navadno nabere zelo veliko
pošte, ki je sicer zvečine nepotrebna, vendar le terja neodložljivo rešitev.
Zaostati z njo človek nikakor ne sme. Z eno besedo: dolžnosti, ki jih po-
266
stavlja pred nas moderni čas in pospešeno družbeno življenje, res niso
majhne, zahtevajo celega človeka. Ne morete si niti misliti, kako me pre-
ganjajo. Včasih se sicer sprašujem, zakaj se tako ženem, toda odgovor je
vendar na dlani: — naše resnično življenje se začenja šele z delom, ki je
namenjeno soljudem in ki ga povezuje z njimi. Samega človeka je še bolj
strah in še bolj osamljen se počuti. Tudi mu prihajajo na misel zelo čudne
misli, prvi hip mu obljubljajo, da bo kar na lepem zaživel polno življenje,
nazadnje pa se izkažejo za čist nesmisel. Živeti je treba z ljudmi in zanje
— tega pa človek ne doseže z nikakršnimi lahkomiselnimi in svojeglavimi
dejanji, veliko prej z razumevanjem in ponižnostjo. Končujem! Hitim!
Živim tako rekoč na ulici, vendar se nič ne pritožujem, tako vsaj vem.
da sem najbliže ljudem in da se mi kljub vsemu ni bati ničesar.
Tudi radovednost mi ne da miru. Kaj se je zgodilo z Vami, da mi nič
več ne pišete, ničesar ne sporočite? Kje ste? Kako ste se odločili?
11
/
Takoj Vam odgovarjam! Komaj sem se vrnila z naporne poti in pre-
letela Vaša odkritosrčna pisma, že Vam odgovarjam! Nisem še pospravila
vseh kovčkov in si uredila svojih ženskih reči, čaka me še veliko neodlož-
ljivega dela, toda bojazen, da bi Vas utegnila s svojim dolgotrajnim
molkom razžaliti, odvrniti od sebe, je močnejša od vsega drugega. Spo-
ročam Vam razveseljivo novico, da sem tudi tokrat ravnala večidel po
svoji glavi, popolnoma samostojno, tako da me je pravzaprav še zdaj strah
in še zdaj trepetam. Toda povsod, kjer koli sem bila in kar koli sem poče-
njala — tudi na vlaku in na ladji — ste bili vseskoz z mano tudi Vi; za
vsako dejanje, ki sem ga storila, sem se takoj vprašala: »Kaj neki bi
porekel na to gospod L.?-« Tudi davi, ko sva bila z gospodom Merharjem
na sodišču, sem se kar na lepem na smrt prestrašila. »Joj,« sem rekla,
»bogvedi kako bi bilo tole početje po volji gospodu L.? Menda me ne bi
spet oštevali.«
Prodajala sem te dni — prodajala in kupovala! Ostala sem pri dogo-
vorjenem: prodati sem hotela to našo hišico, dokler še ni prepozno, dokler
razdejanje še ni popolno in dokler me ni lastnina popolnoma zasužnjila,
toda hkrati sem se tudi poslavljala; hotela sem čimdlje in na najbolj varen
konec sveta. Čakala sem na Vaše podatke in nasvete, vendar od Vas nisem
dočakala nič pravšnega; ljudje na nekem samotnem otoku v severnem
Jadranu — na Iloviku, če ste že slišali zanj? — so bili veliko prijaznejši
od Vas in tudi veliko temeljitejši. Vse so mi opisali natančno tako, kot
sem si želela. Toda jaz sem kljub temu še zmerom čakala na Vas. Sama
se sicer ničesar ne bojim in sem včasih prav odprte, potepuške narave,
toda na tako dolgo pot se le nisem, usodila odpraviti kar takoj — zlasti
ne zato, ker sem jemala s sabo tudi sestrico, ki je podložna strahu in
malodušnosti. Zadnje dni je samo jokala in ničesar ni več zaužila, pitati
jo je bilo treba; vsako žličko posebej. Toda nazadnje le nisem več mogla
odlašati in čakati, se zanašati na milost v Vaših nič kaj natančnih pismih
267
—	odpeljala sem se kar sama. Vsa obupana sem se odpravila, sedla na
ladjo in si mislila, da je najbrž le vse prav, da ste najbrž tudi Vi zado-
voljni z mano, dokler sem še tako odločna, dokler šé tako velikodušno
odpuščam svojim sovražnikom in se nameravam kar na svojo roko pre-
seliti na samoten otok. To me je nekako pomirilo in mi povrnilo zaupanje
v mojo dolgo pot. In tudi potem, ko sem si tisti otok in hišico na njem
ogledovala, najin novi domek, kjer naj bi odslej živeli v prijateljstvu in
ljubezni — dokler sem bila na njem sama — je bilo vse v najlepšem redu.
Zatrdno sem bila odločena, da hišico kar takoj prodam in se z vsem pre-
selim tjakaj, pod ciprese in kamenje — prodam že zaradi osličkov in
čolnička in zaradi vse tiste obmorske idilike. Tudi cena se mi je zdela kar
smešno nizka. Ljudi tamkaj še ni okužila naša civilizacija in skoraj ne
poznajo denarja — za malenkost so mi ponujali vse skupaj, s čolničkom
vred, čeprav sem bila seveda kljub temu previdna in sem se rajši ceni
celo nekoliko začudila, namrdnila. Toda nasploh mi je bilo zelo všeč tam.
Tudi kopala sem se brezskrbno in zadovoljno, nihče me ni motil, uživala
sem kakor na zasluženem dopustu, zaživela sem tam z dušo in telesom in
navdušeno sklenila, da se za hišico dokončno dogovorim — takrat pa je
prišla za mano sestrica in takrat so se začele goditi prav nezaslišane
stvari. V samoto na tem čudežnem otoku so se nekega večera priklatili
nekakšni čudni ljudje; ne vojaki — nekakšni polvojaki so bili. Napravljeni
niso bili ne po vojaško ne čisto civilno. Jaz jih sprva nisem niti opazila
in jih še danes nimam natančneje pred očmi, začutila jih je mačka, ki jo
je sestrica prinesla s seboj — začutila, kot žival začuti nevarnost. Pri-
tihotapili so se po prstih in počepnili pred hišo v grmičje. Nič hudega
nama niso storili, toda vedli so se tako čudno in skrivnostno, da je sestrica
kar takoj posumila, da niso čisto navadni ljudje. Nekakšna ilegalna vojska
so morali biti! V hipu je zaživela, po sedmih mesecih popolne odsotnosti
je planila pokonci in mi ukazala, da moram še ta večer pobrati svoje stvari.
Sama se je lotila pospravljanja v kovčke. Ne da bi ji bila jaz povedala,
da nameravam hišico prodati, ne da bi jo bil kakor koli užalila ali prizadela
—	popolnoma sama je planila pokonci. Zaživela je spet — moja sestrica!
Na vsem lepem se je vse zasukalo na boljše!
Nič se ne čudite in nič ne sprašujte, gospod L. — zdaj sem končno
doma in v hišici po dolgem času spet vlada neizmerno veselje. Tudi gospod
Merhar je pri nas. Sama sestrica je odšla ponj naravnost z železniške po-
staje in ga vzdignila s postelje, vzdignila in pred očmi vseh naših sovraž-
nikov pripeljala v hišo — ne samo njega, še njegovega prijatelja, gospoda
R. Z eno besedo: kar dva moška sta vsem na očeh prišla v hišo in še zdaj
sedita v našem salonu. Za njima je prišel še stric Pavle s sinom in njegovo
ženo Marto, prišel je tudi bratranec Ferdinand in njegova družina. Sestrica
se ni zdramila le sama, vse je spravila pokonci in priklicala k življenju.
Vsa hiša nas je polna. Zdaj je spet tako kot svojčas, ko je bil pri življenju
še očka, le njega ni več med nami. Toda namesto njega je zdaj tu gospod
Merhar, ki sploh ne bo več zapustil naše hiše — sestrica mu je že postlala
v svoji sobi, postlala tako rekoč za zmerom; na nikogar več se nam ni
treba ozirati. Gospod R. je sicer skeptičen, drži se zadržano in ne verjame
268
v nobeno politično spremembo — pravi celo, da bi bilo za srečo gospoda
Merharja in sestrice skoraj boljše še enkrat poskusiti s sodiščem, blago-
sloviti to srečo z zakonom. Sestrica se temu smeje, vendar je blagohotno
naklonjena tudi njegovemu predlogu. Vse je treba poskusiti, zlasti še, ker
je gospod R. dolga leta služboval na sodišču in je pameten gospod — pozna
te novodobne zakone, vse zakonske predpise, najemne pogodbe in podobne
zadeve ima tako rekoč v mezincu, in z njimi — tako vsak kaže — tudi
veliko doseže. Tudi je videti trdoživ — starec, ampak vztrajen. Zakaj bi ne
poskusili? Njegove tožbe na sodišču ne bodo mogli zavrniti kar tako. O
tem ni prepričan samo on, prepričala se je tudi sestrica in vsi mi — kar
takoj, ko smo prebrali osnutek. Jutri jo bomo zanesli na sodišče.
S prodajo hišice ni zdaj seveda nič. Mislite si, kar hočete, gospod L.,
ampak prodaja naše hišice zdaj nikakor ne prihaja v poštev — ne morem
izzivati svoje usode. Zdaj je hišica tako rekoč spet naša in za nič na svetu
si ne upam tvegati svojega dušnega miru in veselja, ko vidim v njej
polno domačih ljudi, ko vidim sestrico spet zdravo in nasmejano, polno
poleta. Tudi tek se ji je povrnil. Pravkar mi je rekla: »Draga sestrica,
naberi in olupi mi spet nekaj paradižnikov z našega vrta. Na smrt sem
si jih zaželela.«
Prodajali ne bomo. pa tudi kupovali ne bomo nič.
12
Oprostite mi, gospod L., stokrat Vas prosim, da mi oprostite! Hitim
nadaljevati neodposlano pismo, toda — verjemite! — vse do danes, vse
do tega trenutka sem bila tako zaposlena, da nisem utegnila napisati
naslova na pisemsko ovojnico in jo zalepiti, kaj šele, da bi bila s pismom
skočila do poštnega nabiralnika. Nisem utegnila! Zdaj so namreč čisto
drugačni časi! Sestrica me je vzdignila naravnost izza mize in od takrat
sploh nisem še sedla — niti za kratek hip ne, niti toliko ne, da bi si
oddahnila. Moja sestrica se je pač razživela in takrat nikomur v njeni
bližini ni dano, da bi miroval in se ne veselil z njo vred.
Zamislite si samo: v tem kratkem času sva obnovili vso našo hišico!
Predelali sva jo tako rekoč od tal do strehe — zamenjali sva celo nekaj
strešnikov in tudi ograjo sva postavili, tako da hišica ni samo obnovljena,
temveč tudi na novo ograjena. Ne morete si misliti, koliko truda naju je
to stalo, toda sestrica je včasih že tako vražja, da se ji človek z ničimer ne
more upirati. Popravljati nama sicer hišice sploh ne bi bilo treba in nobeno
od opravljenih del ni bilo neodložljivo, znotraj je naša hišica še prav trdna,
vse drugačna od novodobnih stavb, ampak zakaj — tako je rekla sestrica,
ko je planila v mojo sobo in me vzdignila izza mize — bi ji zunanji videz
jemal ceno! Zakaj bi se moralo že na zunaj kazati, kako brezupne razmere
vladajo v njej in koliko so nama najini sovražniki še škodovali!? Zakaj?!
V banki sva torej najeli posojilo — posojila seveda dajejo — potem pa sva
se lotili dela. Ometali sva fasado in jo prebelili, zamenjali sva razbite
269
strešnike, prebarvali sva okna in postavili še ograjo — vendar vse to samo
z dvema najetima delavcema, vse sva skoraj opravili sami; niti gospod
Merhar nama ni pomagal. Toda zdaj, ko je najtežje delo za nama, lahko
kljub vsemu rečem, da nama ničesar ni žal — hišice sva skoraj otroško
veseli in v družini vlada prav idilično razpoloženje. Niti sledu ni več o
kakršnem koli razdejanju. Veliko je seveda še navlake in nepospravljenih
reči na dvorišču, toda sredi tega je hišica sama videti še lepša. Predvsem
pa je zdaj spet naša. Z zadovoljstvom čakamo samo še na sodno obravnavo,
ko bomo naše sovražnike z uradnimi papirji izgnali iz nje — zdaj, ko je
taka, da je celo mimoidočim ljudem v veselje. Hujša kazen jih ne bi mogla
doleteti.
Naporni dnevi so za mano, gospod L.: moje roke, ki niso vajene tež-
kega moškega dela, so zdaj tako zdelane, da sem si morala zapestja poviti
v zavoje, da Vam sploh lahko pišem. Vendar — ponavljam — truda mi niti
malo ni žal: med nami vladata nepopisna sreča in zadovoljstvo. Popolnoma
neodvisna sem od Vas. Nikakršen Vaš nasvet ali pomoč mi nista več po-
trebna, čeprav zaradi tega nisem niti malo objestna — ne mislim opustiti
najinega dopisovanja ali Vam celo nehvaležno obrniti hrbta; zlasti ne zdaj,
ko ste se tudi Vi znašli v stiski. Nasprotno: zame je to priložnost, da se
pogovoriva še o drugih rečeh.
Najino dopisovanje je zadnji čas tako in tako sfx>minjalo na sprene-
vedave otroške igre; vse med nama se je pletlo nekako na daleč, ne da bi si
bila kdaj odkrito pogledala v obraz in ne da bi bila izrekla karkoli bistve-
nega. Tako utrudljivo moško je postajalo vse skupaj, da mi je bilo včasih
že kar dolgčas. Moškim menda res manjka tiste prave neposrednosti, ne-
sramni pa sploh ne znate biti.
Ali se še spominjate, gospod Simon, kako ste se včasih mudili na
našem dvorišču kar ves popoldan — mudili samo zato, ker ste vedeli, da
sedim na balkonu, da se zadaj za navešenimi brisačami sončim in Vas
opazujem? Uganjali ste vse mogoče neumnosti. Plezali ste po drogovih za
stepanje prahu in se prekopicevali, splezali ste celo na streho našega gospo-
darskega poslopja in od tam skakali dol, menda kar pet metrov globoko.
Izmišlali ste si prav vratolomne norčije in se oprijemali pod milim bogom
vsega, kar Vas je v mojih očeh delalo za moškega — vsaj upam, da je bil
to Vaš edini namen in da takrat v svojem srcu še niste imeli nobenega
drugega naklepa. Jaz sem Vas s svoje strani — tiho skrita za brisačami —
še podpihovala. Tudi meni je bila ta igra neznansko všeč —• deloma že
zato, ker sem Vas izzivala in nad Vami preskušala svojo žensko moč, de-
loma zato, ker sem s tem počenjala nekaj prepovedanega, izkušala samega
vraga in tvegala, da me kaznujejo. Se zdaj me spreletijo dražljivi srhi,
kadar se samo spomnim na to. Nemara se zdaj spominjate tudi Vi, gospod
Simon?! Včasih je ta najina tiha igra trajala vse do noči, dokler se nisva
drug drugemu izgubila v temi in okamnela od napetosti — Vi spodaj na
dvorišču, jaz zgoraj na balkonu. Molčala sva in prisluškovala, vlekla na
uho in se lovila z očmi, dokler niste prižgali svetilke in me osvetlili. Takrat
sem seveda odskočila. Moja ženska nečimrnost mi ni dovolila, da bi si
domišljali, da sem tudi jaz čakala na Vas.
270
Toda tudi Vi ste bili le sin očkovega uslužbenca — preplašni ste bili,
da bi me bili prestregli na stopnišču, zgrabili za kito na temenu in me
stresli kot poredno deklino. To je bilo pravzaprav vse, kar je bilo narobe.
Jaz sem se morala odločiti, da sem Vas poklicala na balkon k sebi. Se tedaj
ste prišli čisto zbegani; takoj sem začutila, da Vas moram čimprej raz-
vezati, odrešiti te Vaše sramežljivosti in ponižnosti, ker se mi sicer utegne
to maščevati. Nekako tesno mi je postalo. Nekoliko neumno in nesramno
sem Vam potisnila v roke glavnik, da sem Vas nekako premotila in da
ste me — še zmerom nebogljen mladenič, ki se je znašel na balkonu
gosposke hčere — počesali. Srhi, srhi me spreletavajo, gospod Simon! Tre-
petala sem pred Vami — še danes mislim, da bi me bili tistikrat lahko kar
ubili. CesaU ste me s težko in nevajeno roko, zaprti in zapredeni vase,
potuhnjeni in sovražni — šele ko se Vam je pod nohti nabralo nekaj
umazanije od mojih las, da sem zardela do ušes, ste se nekoliko sprostili.
Tedaj sva si na lepem postala enaka, izpuhtelo je vse, kar naju je prej
zadrževalo in odtujevalo: sklonili ste se in me prav nežno poljubili na
rame, jaz pa sem Vam pod vratom napravila toplo gnezdeče. Vse je bilo
odrešeno med nama, ko le ne bi bili potem šli in napisali tistega pisemca!
Na tisto Vaše razneženo petošolsko pisemce — presodite zdaj sami,
gospod L.! — Vam res nisem mogla odgovoriti drugače kot z molkom.
Ce čisto nič drugega, sem bila deklica, in deklice dozorevajo veliko hitreje
kot fantje; danes sva res približno enakih let, toda takrat sem bila že
veliko zrelejša od Vas. Imela sem — danes se tega spominjam bolj kot
kdaj prej — že čisto ženske oblike. Vi pa ste bili še nedolžen, splašen
fantek, niti najnedolžnejša puhka še niste imeli pod nosom. Tudi ko bi
bila vedela, da je pisemce vse preponižno, da bi mu ne sledila okrutnost,
ne bi bila storila drugače. Zadovoljna sem bila, da ni prišlo v roke naši
Matildi, ker bi bila sicer pred vso družino obsojena najhujšega pohuj-
ševanja. Poleg tega — zakaj bi si metala pesek v oči — so bile takrat med
nama kakor tudi med ljudmi nasploh nepremostljive razlike. Imenujte to,
kakor hočete, jaz sem le živela v krogu družine s strogimi moralnimi na-
čeli, ki so naju s sestrico navajali k potuhnjenemu, zatajevanemu in ne-
sproščenemu življenju, toda razlike so bile. Tudi danes so še!
Premišljam, gospod L., spominjam se in premišljam. Toda bodi kakor
koli, kljub vsemu ne morem in ne morem razumeti, kaj Vas je pripeljalo
do tega, da ste nazadnje storili tisto nepremišljeno in surovo dejanje. Res
niste bili otrok premoženjskih staršev, toda Vaš očka je bil vendarle po-
štenjak in dober delavec, ker bi ga sicer naš očka ne bil vzel k sebi za
uradnika in mu dodelil celo stanovanje v svoji hiši. Tudi vzgojeni ste bili
dobro. Dokler ste še raznašali Jutro, ste vsakokrat prav tenkočutno pozvo-
nili pri naših vratih — vsakokrat, tudi v času vojne, ko se je vsa okoliška
mladina izpridila in se vdajala kraji ali še slabšim rečem. Vi ste popoldne
navijali gramofon v kavami, zjutraj pa ste raznašali časnik — delali ste in
pomagali družini. Z eno besedo: nikdar mi nišlo v glavo in tudi danes mi
ne gre. Pričakovala sem sicer, da bodo prišli po našega očka, kakor hitro
so v bivšem telovadnem domu ustanovili ljudsko zaščito in začeli hoditi
po hišah, ampak da boste prišli Vi — tega nisem verjela. Niti potem ne,
271
ko sem Vas že videla s puško na kolesu. Nazadnje pa ste vendarle prišli
prav Vi — ne da bi kogarkoli v hiši pogledali v oči, ste odgnali našega
očka, ki je dolga leta redil vso Vašo družino, na stopnišču pa ste mu
obrnili celo žepe, da je stopil na ulico kot zadnji tat. In razumljivo: naš
očka ni mogel preživeti take sramote!
Tega niste mogli storiti iz ljubezni. Najbrž — tako vsaj sklepam —
ste vse to storili zato, ker Vam je tako zgodaj umrla mamica. Prezgodaj
ste se morali odtrgati od nje in prezgodaj ste dozoreli, da bi bili lahko
zaživeli samostojno in premišljeno življenje, svobodno in po pameti. Poleg
tega je bil to še vojni čas: vse polno je bilo raznih organizacij in strank,
ki so vabile mlade ljudi k sebi kot v materino naročje. Odpovedali ste se
pač sami sebi, da ste si pridobili tisto, kar ste najbolj pogrešali — malo
varnosti in topline.
P. S.: Tako je to, vidite, gospod L.! Iz gole zavisti vse vidijo in vse jih
zanima, otroka v vozičku pa niti ne opazijo. Potem pa celo sprašujejo
in zlobno namigujejo, zakaj se ženska pri petintridesetih letih ne omoži
in nima družine. Jaz pa pravim: ni tako trdosrčne ženske, ki bi danda-
našnji z veseljem spravila otroka na svet; vsaka ženska se vse predobro
zaveda, da se bo otrok nazadnje le moral odtrgati od nje in zaživeti kar
sam med temi ljudmi. Usmiljenje, usmiljenje je tisto, ki ženskam dan-
današnji ne dovoli, da bi postale matere.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
272
MAKSIM SEDEJ: Pri mizi 1956 (olje)
V ateljeju, 1934 (olje)
Interier, 1954 (olje)
Zatišje s ptičkom, 1951 (olje)
\oč
Stanko Premelč
Ubijali so psa blizu težkih dvokrilnih vrat, ki so bila na stežaj odprta.
Prostor je bil nenavadno velik in visok, strop je izginjal v mraku. Nekje
v dnu je bela gola luč neusmiljeno osvetljevala mizo in zdaj že precej
neurejene vrste stolov, razpostavljenih v zmeraj širših polkrogih. V zraku
je lebdel cigaretni dim. se leno pretakal in v luči kdaj pa kdaj mavrično
zasijal kakor nafta. Na robu svetlobe, med velikimi, težkimi stebri, ki so
s temeni silili k nevidnemu stropu, je bilo videti, kot da je v prostoru
utopljenka, njeni gosti, temni, tu in tam siveči lasje so rahlo nihali, se
zvijali in razpletali. Vse drugo je zalivala tema kakor voda, le zdaj pa
zdaj so se med stebri zgrbljeno lovili odmevi zla taste svetlobe.
Psa so ubijali metodično, zelo zbrano in popolnoma tiho, vsi glasovi so
ostali priklenjeni in jih ni bilo slišati. Pes je bil pravzaprav psiček, čedna,
lepo pisana živalca nedoločljive pasme, z dolgimi ušesi in smešno zavitim
repkom. Trzal je z zlomljenimi tačicami in dolgo umiral, ne da bi bil enkrat
samkrat zacvilil. Potem so se glasovi sprostili, na kamnitih tleh so koraki
odhajajočih mož še dolgo zveneli kot bakreni novci. Počasi se je vse po-
razgubilo, tišina je bila spet dokončna in globoka kakor vodnjak.
Stopila je izza stebra in se približala mrtvemu psičku. Ni bilo videti,
da je mrtev. Dlaka mu je bila lepo poglajena, oči zaprte, kakor da spi;
in nikjer niti kapljice krvi. Opravljeno je bilo skrbno in nadvse čedno.
Vendar ga ni mogla pustiti tu. Bil je njen pes in nihče ni smel vedeti,
da je mrtev. Skrbno je pogledala okrog sebe; nič se ni spremenilo, nič
ganilo, nobenega glasu ni bilo slišati, ne iz prostora samega ne od zunaj.
Vzela je psička y naročje in se splazila čez prag.
Padal je mrak, padala je je noč. mehka krila velike črne ptice so legla
na strehe in ulice, svetilke so sekale z ostrimi sulicami v njeno temno
perje. Ulica je bila samotna, hiše so strmele same vase s praznimi očmi,
za visokimi zidanimi ograjami so molčala drevesa z dolgimi zelenimi lasmi.
Hodila je hitro, psiček ni bil težak, njegove teže ni niti čutila. Hotela je
najti reko, reka teče in vse odnaša, morala je najti reko.
Ulica se je zožila in se po strmih stopnicah pognala pod zemljo. Pred
njo se je odprl širok hodnik, prav tako samoten in prazen, poln blede
5 Problemi	273
svetlobe. Tla in stene so bile tlakovane s sivimi ploščicami, veliko jih je
bilo počenih in okrušenih. V enakomernih presledkih so glavni hodnik
sekali drugi manjši, ki so vodili bogve kam. Na levi steni hodnika so bile
po vsej dolžini druga zraven druge nalepljene slike, nekakšni plakati, na
vseh je bilo vitko golo dekle, ki je vstajalo iz penečih mehurčkov in stego-
valo roki kvišku. Njene smehljajoče se ustnice so bile v neonski svetlobi
mrtvo vijoličaste.
Hodila je še hitreje, hodnik pa se je raztezal pred njo v neskončnost,
v neskončnost so se dvigali in pokali mehurčki in vitko dekle se je zmeraj
znova mrtvo smehljalo. Njeni koraki so glasno odmevali po tlakovanih
tleh. glasovi so se zadevali ob stene in strop in se vračali, šepetali; klicali
so se, se lovili, prihajali, odhajali. Zdelo se ji je, da jo prehiteva množica
nevidnih ljudi; vendar, bila je sama, samo slike in hodnik, v daljavi skrčen
v miniaturno podobo. Potem je zaslišala glas, človeški glas, pel je neko
staro pesem, ki je imela veliko visokih zateglih tonov in nepričakovanih
padcev, zveneli so kakor kriki. Tudi glas je taval od sten do stropa, nena-
doma umrl v kakšnem skritem kotu pa se spet vmil, {»deseter j en z last-
nimi odmevi, bil je povsod kakor zrak, kakor svetloba.
Koraki so bili spet tu, bilo jih je zmeraj več, okrog nje so se gnetle
sence, bili so ljudje, velika množica, ki je vsa hitela v isto smer. Hodnik
se je nepričakovano končal spet s stopnicami, znašla se je na prostem, na
široki ulici, ki so jo z obeh strani obdajale visoke stavbe. Pod njimi se je
gnetla množica ljudi v veličasten špalir, vsi ti ljudje so dvigali roke in
kričali, ampak glasu ni bilo slišati, videla je samo črne jame ust in od
silnega čustva spačene obraze. Na temnem nebu ni bilo nobene zvezde,
mesec, ozek in nabrušen, je stal nizko, bilo je videti, kot da ulica vodi
naravnost nanj.
Spalir je bil tako gost, da ni mogla vanj, ljudje so gledali, kot da je ne
vidijo, odpirali so usta in mahali z rokami, tišina je ležala nad njimi
kakor pokrov krste. Potem je za njo pripeljal motorist, v čmi usnjeni ob-
leki. s čelado in velikimi naočniki čez pol obraza je bil videti kot bitje z
drugega sveta. Umaknila se je čisto ob rob, ampak množica je pritisnila
naprej, se gibala in krčila, bruhala iz sebe nove klobke in jih, do kraja
vznemirjena, spet požirala. Po vsej širini prazne ceste je prikorakala gruča
ljudi, sredi med njimi visok mož z negibnim obrazom in smehljajočimi
se očmi, klecajoč od utrujenosti. Množica se je razpočila in se zlila na cesto,
napolnila ves prostor, požrla korakajočo gručo in vzdignila visokega moža
na rame. Njegova kot iz kamna izklesana glava se je zazibala visoko nad
razburjenim vretjem množice. V hipu so bili preko nje in mimo, kakor
zrak, nihče se je ni dotaknil ali sunil in ko je gledala za njimi, je skozi
njihova telesa zagledala telesa drugih in za njimi okna in ostre robove
stavb ob cesti. Mož, ki je jezdeli množico, je bil prozoren kakor steklo,
skozenj je videla vso dolgo ulico in na koncu bledi mesec, oklepal mu je
vrat kakor dragocena ogrlica. Dvignjene roke so počasi bledele, tesno zgne-
tene glave s široko odprtimi usti so se v tišini razblinjale v nič, že zdavnaj
mrtve prikazni so vnovič razpadle, obrabljene od ponavljanja, ostala je
samo ulica, red ploskev in kotov in mesec na praznem nebu.
274
Psiček je bil zdaj že mrzel in trd, nič več ji ni zaupljivo ležal v naročju
in se ji dobrikal s svojo mehkobo, njegove skrepenele tačice so bile skoro
sovražne. Reke ni bilo videti ne slišati, pač pa so se od nekod jeli oglašati
zamolkli, temni udarci v pravilnem ritmu. Mednje je od časa do časa za-
blodü visok, srebrno čist glas kakor oddaljen klic. Potem je bobnanje utih-
nilo, ozračje je naselila kopica vsevprek pomešanih zvokov. Cisto na dnu
je bilo rahlo mrmranje, ki je valovilo kakor morje, na tej osnovi so kot
tkalski čolniči smukali rezki, včasih nenaravno glasni zvoki, segali drug v
drugega in se prehitevali pa spet združili v renčanju in bobnenju. Hrup
je postajal zmeraj močnejši, ulica se je zlila v širok trg. poln ljudi, nad
njimi so lajali zvočniki. Ljudje so postavali v gručah, govorili so in se
smejali, med temi otočki se je lepo pomikala reka tistih, ki še niso našli
svojega prostora, proti tribuni je bila množica mirnejša in bolj strnjena,
na robovih pa se je cefrala in se raztekala. Mimo so prihajale gruče ljudi,
solidarno so podpirali drug drugega, s svojo opotekavo hojo so brodih po
papirju, odpadkih in cigaretnih ogorkih, nad njimi so plahutale besede in
prazne padale pod noge. Potem so zvočniki utihnili, oglasila se je godba,
reziki zvoki trobent in činel so mukoma plezali iz kaotičnega hrupa, med
nagnetene ljudi se je zavrtala vrsta zaprtih črnih limuzin, ki se je med
nenehnim hupanjem le korakoma pomikala naprej. Visoko na nebu so
zacvetele pisane zvezde, se v snopih utrinjale in ugašale, najbolj vztrajne
so z dolgimi prsti otipavale glave pod seboj in jezno sikale, pokalo je, hrup
je naraščal. Pri stojnicah se je trlo ljudi, plečat mož je izbuljenih oči
požiral nenavadno velik kos klobase, med prsti se mu je cedila gorčica,
ženska z vdanimi očmi je krčevito vlekla za sabo otroka, ki se je cmeril
od utrujenosti, roke so se stiskale in razhajale, mlad moški je zazrto na-
gibal glavo vznak in bruhal neverjetno množino izbranih kletvic, drugi so
bruhali kaj drugega, pest je udarila v brado, dlani so tleskale po hrbtih.
Votkala se je med ljudmi, velikokrat so jo sunili in pohodili, počasi je
najhujši hrup ostajal za njo, gruče so bile bolj raztresene in je lažje
hodila. Potem je zagledala tudi svetlikanje reke, nizko nad njo je visel
pozabljeni mesec in krvavel, voda je lomila njegovo kri kot rdeče steklo.
Bila je na mostu, psička pa ni mogla odvreči, bilo je preveč ljudi, nenehno
so hodili mimo v obeh smereh, in ob ograji je stal mož v usnjenem jopiču.
Kazal ji je hrbet, ampak vedela je, da pazi na vse, na mesec in reko, na
skupine ljudi, klobase z gorčico in tudi nanjo. Pod most so vodile kamnite
stopnice s čipkasto ograjo in se zgubljale v temo. Tiho se je spustila po
njih, reka je bila zelo blizu, zdaj je lahko tudi slišala njeno šepetanje.
Ostala je prav pod mostom, njegova črna senca je tesno prepasala vodo,
mesec se je premetaval v valovih kakor razparana riba. Približala se je
vodi, ampak tudi zdaj ni bila sama, spet je ob ograji stal mož v usnjenem
jopiču, njegov hrbet je bil čuječ in pozoren. Odpravila se je torej navzgor
in zavila čez most, dolgo je hodila mimo stojnic in se prebijala med ljudmi,
dišalo je po razbeljeni masti, vinu in sežganem mesu, z žemljami napol-
njene košare so gledale izza pultov kot cvetovi sončnic. Skušala je slediti
reki, lovila je njeno svetlikanje med hišami, ulice so postajale prazne, v
daljavi je zamiral hrup.
275
Bila je že zelo trudna, hodila je počasi mimo strjenih hiš, potem mimo
vrtov, postajalo je hladneje. Končno se je pred njo odprlo prazno polje,
bridka tema jo je skelela v nosnicah, zadišalo je po jutru. Krenila je s poti
proti reki, trava je bila težka od rose, v komaj zaznavni svetlobi novega
dne se je leno zleknjena zemlja budila in zehala, iz široko odprtega žrela
so se izvijale zastave prozornih meglic. Tudi reka se je prebujala, glasno
je brusila zobe ob skalah in se z vso močjo gnala po strugi. Naposled je
stala na bregu, tik nad mirnim zalivom, kjer je počasi krožila voda, ujeta
med breg in divje peneč se stržen glavnega toka. Na vzhodu je zagorelo
nebo, zelenkasto zlata svetloba je zmagoslavno izsekala okno v temne
gmote oblakov, zemlja pa je bila še vsa siva in brez imena.
Olajšano je stegnila otrple roke in vrgla psička v vodo. Truplo se je
potopilo skoraj brez šuma, nekaj korakov naprej je splavalo spet na vrh in
se v širokem loku počasi odmikalo proti razpenjeni strugi. Z njim so po-
tovali drobci lesa, raztrgane korenine, do nespoznavnosti izmaličeni ostanki
neštetih brodolomov kakor zvesto spremstvo. Truplo se je obračalo in se
odmikalo zmeraj hitreje, se v obrobnih valovih glavnega toka vzpelo
kvišku, zginilo v vrtincih, ki so se nizali na meji med mimo in deročo vodo
kakor votle jagode, in se, odbito od strnjene in deroče vode, рк) nasprot-
nem delu kroga počasi vračalo spet v zaliv.
Rezek jutranji veter je bril preko vode in ji mrščil kožo, bila je kamen,
bila je drevo, bila je negibna korenina, vkopana za zmeraj nad slepim
zrcalom vode, za zmeraj samotna, zvesta priča tega, kar je bilo njeno.
Truplo je bilo spet tu, v temni vodi pod njo, odmikalo se je, dan se spet
vme, mrtvi se vračajo, mrtvi so zmeraj tu, vsi živi so mrtvi, nobenega časa
ni, ni zgodovine, od naraščajoče svetlobe so jo ščemele oči, ampak svetloba
je ostajala na nebu, zemlja je bila še zmeraj siva, potopljena v mrak in
brez imena.
276
EVALD FLISAR: PROTI VECERU POSTAJAM
PRESTOL
da misliš o svetu dobro je lahko kaj drugega
da misliš o svetu slabo je lahko kaj drugega
vzeli so nam roke za imenovanje skupnega
vzeli so nam oči za pojem našega
Leva roka
Nelagodna do roba prostora
Z imenom samote in tavanja
Bog me gleda iz nebes pekel vame gori
Moral bi roko premakniti
Sonce me z vročim odbojem slepi
Z eno kretnjo bi vmil gotovost in mir
Stopil bi k oknu zagrnil ga
ali zaprl stekleni okvir
Roka pa tiha razmišlja bogve o čem
Roka je tja prislonjena
Roka je tja priklenjena
Roka nima oči
Desna roka
Nelagodna pri levem kolenu
Palec čuti utrip arterije
Kazalec se muhe otepa
Drugih prstov pa menda ni
277
v koži so Tam se ne čutijo
A če arterija utripne močneje
In muha zapiči ost do krvi
bodo planili prsti
in roka bo segla pač nekam
prijela bo levo roko
in ta bo vstala in segla do stekla
in ga premaknila
Vsemogočnost
roki ležita na mizi in sonca ni več
množica v peklu poje visoko pesem
in bog se je smrtno prizadet
zvil v naslanjač
Potem roki utihneta
iz pekla se stegnejo sence
in bog zašije v bližanju zmage:
sonce je prišlo čez nebo
in mi znova sije v oči
zdaj se več ne odbija zdaj mi sije v oči
— in zdaj: po pravilu: se desna roka
premakne in zdrami levo roko
da bo segla in premaknila sonce
Pripadnost
bog je imel slavnostni govor
in je v njem poudaril značilnosti vere v boga
ploskali smo cerkev je zvonila poldan
z oken so gledale matere v belih predpasnikih
nad nami so letali ptiči v krilatih oblekah
in vedeli smo da se bo nekaj zgodilo
prišla bo zvezda in bo svetila
sinje svetila
278
vzeli so nam roke za imenovanje skupnega
vzeli so nam oči za pojem našega
zdaj posedamo po stopniščih
matere so nas pozabile
hijene nas ne priznavajo
nato smo vstali da bi segli po sadežih
nato smo vstali da bi videli procesije
mi utrujeni
bog pa na trgu zamišljen
razlaga nekatere značilnosti vere v boga
Oddaljenost
otrok sem imel prijatelja
štrkom sva gnezda odkrivala
reki sva mlin postavila
stari grad sva odčarala
nato sva v zemlji odkrila svet
in iz blata zidala daljno
mesto najinih sanj
drevesom sva veje utrgala
in jih postavila za drevored
pa je sonce vroče svetilo
in je listje suho uplahnilo
tedaj je prijatelj splezal na visok bor
in stegnil roko proti soncu
a kratka je bila on pa je bil
takšen majhen:
zdrobljeno je listje ugasnilo
jaz pa v tem slovesu
proti večeru postajam prestol
za svojo pravico trudnega
279
SAŠA VEGRI: IZBOR SODOBNE SRBOHRVAŠKE
IN MAKEDONSKE ŽENSKE POEZIJE
Danica Ručigaj
Sedmero vetrov
Vem da te moj lik rani Nič dobrega
Ne moreš opaziti v njem od tega pričakovanja
Ki se je prekleto ujelo v roke medtem ko v
Prostor nič spokojnega na prihaja
Sedem vetrov me je preklelo
Vetrovi zavijajo prekletstvo vse hujše
Se približuje Sedem vetrov me je preklelo
Le kateri je največji Zeni je dano
Imeti le svoje telo
Važen je prvi ki ji je dal ime
Zena sedem vetrov sedem prekletstev
V prostor nič spokojnega ne prihaja
Veter je razmajal svoje neotipljivo telo
In zavija natanko pod trepalnice pogled se temni
Veter ima moč gospodarja Roke so se
Spremenile v veter prekletstvo nosijo
Tretji nenehno kroži okoli glave
In kaže do kam je treba priti
Da bo slišno velikansko rjovenje misli
Ki spoznava umiranje brez vednosti o smrti
Sledov pod stopinjami ni
Četrti veter briše
Peti telo raznaša v drobovje
Nože je pustil da rodu ne bo
Ljubezen je strohnela v šestem zavijanju
Di bi se utišali vsi vetrovi vztrajno zavija
Sedmi Novo prekletstvo v moj rod prinaša
Srebreni nok'ni igri 1960 (Srebrne nočne igre)
Zarobenici na vetrot (Jetniki vetra) 1963
280
Prividi in sence
Prividi prihajajo nepričakovano in temačno
Naglo se spuščajo po obrisih misli
In nedoločljivi po kitah časa
Nič se ne spremeni po naših skupnih
Ljubljenih ostajamo otroci vseh senc
In teh prividov mrtvih novorojenčkov
Ujeto spletkarima misli
Njihovo življenje leži pod nogami
S prosečim pogledom in črnino
Telo nenehno sledi sencam
Vztrajnim edinstvenim in nedoločljivim
Po vsakem ljubljenju ostajamo
Priče sebi
Neki večni mrlič se plazi
Skoz naše neutrudne privide
Vabeč nas k brezizhodnosti
V	zaprt krog vrta misel
Vse je kakor v našem otroštvu
Zgolj kakšna barva ima naš obraz
In zgolj trše so naše roke
Megla posrka krog
Zgrmimo v nastalo globočino
In ne po svoji krivdi se zapletemo
V	nov privid» in
Podaljšane sence
Utrujeno ležejo da bi si spočila žena v nas
Krog se nenehno vrti
S piskajočimi nedoločljivimi zvoki
Nemirno prisluškuje okolica
Mogoče bo še hip počitka potekel
Vendar vseeno misel teče in tolče
Po robovih kroga brezupno
Do nas pride zgolj čas
Prividi imajo časten prostor
Sence skrivljene in dolge
Zasledujejo naše otovorjeno telo
Težek in dolgotrajen čas se vzdiguje
Neskončno se spušča vzdolž naših rok
Nekam globoko nas zakopava
In potlej nas uniči brez obžalovanja
Ostajamo prazni in okradeni
Ostajamo razdejani in uničeni
S časom
Prevedel Veno Täufer
281
Marija Cudina
Opolnoči so se oglasile divje ptice, izgnane iz vrtov z dragocenimi
rožami, naznanjajoč usodo, kakršne še nismo izkusili — ni še bilo takšne
ure.
Zelenomodri valovi prekletstva zibljejo vsa jezera. Popotnik začarani,
si videl v pesku sledove, ki jih ne razumeš, megle, vroče mrzlice —
— tudi jaz sem v njih padel. Drobovja nekih hitrih zveri se obračajo
naglo
kot čas, in bliski, bliski iz nevidnega diamanta žare prav do dna. V višinah
se stapljajo krilate sence pripovedujoč o nenehnem miru — nikoli ga
nisem bil deležen. Pokrajine v katere
sem vznesen potoval, pota neprehodna, na katerih sem se srečal
s puščavami tako veličastnimi v nepopustljivosti, sem že skoraj zmagal,
ko sem dohitel bežeče kuščarice; kraj, kamor pridejo takšni, odreka
svojo milost — neštetokrat sem bil prebičan kot zdaj. Večni orli
stojijo ГШ vratih in kličejo — zastonj muka! Glej, in žerjav, ki sem ga
vzgojil, zaradi njega napajajoč se s slano vodo morja, hoče umreti, ne da
bi čakal svit. Imel je moč, da se je vzdignil
nad otočja, krilat kakor je, v službi vonja svoje edinstvene začaranosti.
vendar zgolj priklonil se je in šel. Kje so zdaj zdravilne trave,
na katerem pobočju raste drevo, ki zmore končati muke preprostih bitij?
Nikdar popred nisem videl teh zvezd, ki se odaljujejo, palminih vejic,
ki več nikogar ne razveseljujejo. O 'koliko vabljivih poletov, koliko let
in letnih
časov — zmeraj je bilo življenje predolgo, izkustvo pa prepičlo. Veslači,
premika se obrežje. Bodite milostni z nami,' ki smo se rodili
zgolj zato, da bi ohranjali to nerazumljivo skalovje.
Šepet kroži skozi vse izbe. Nasmeški, o kaj so res to stanovitne slutnje
duše,
ki se zastonj muči v mukah tistih razuzdanih krvnikov, ovekovečenih
na reliefih dvorcev. Kakor da umiram, pa še boril se nisem, niti ugrabljal
za vzvišenost. Slava brezna, čemu potlej sovražniki?
Sprašujoč tako, nisem dobil odgovora. Jokal sem. V vrtu, v razdedinjenem
carstvu
zdaj že golih kaznovanih zelišč se odigravajo še nikoli videni prizori.
Pa obljube? Nikar ne spominjaj. Tudi sam sem se zaobljubil, in sam sem se
odvezal. Kdo drug
bi? Opijanjenost od škrlata in blata me sili k padanju.
Most, ki se potaplja, ustavlja vodo v najpolnejšem toku, ljubezen,
tudi ti se boš nekega dne umaknila s poti, po kateri gre upanje.
Mnogotere vizije, ki se stegujejo za našimi hrbti — kakšne preteklosti;
glej, na kraju, kjer je doslej bilo morje, vstajajo od mrtvih tolažniki, zakaj?
282
Nikdar jih nisem klical. Ce sem^že mislil na kaj, mislil sem zgolj
na svoj dom onkraj temnih gozdov, na veselje, na moči, kakršne imajo
le čuti
tistih ptic, ki so že zdavnaj končale svoje življenje, ne da bi puščale
za sabo
karkoli, kar bi nas oviralo v težnji k neznanemu.
Prevedel Veno Täufer
Nestvarne devojčice 1958 (Neresnične deklice)
Cad i pozlata 1962 (Saje in pozlatitev) •
Judita Salgo
Širina
Prišla sem
iz globine
gozdov,
da se pred tvojim bregom
razprtem.
Iz teme
gozdov
k samorasli svetlobi
peščenih oltarjev.
Zato sovražim sonca in mesece,
ki ti lomijo dan
in blaznijo tvoje oko
samotarsko.
Prihajam,
bogata
iz bogastva
gozdov,
s suhim in praznim glasom
za jutranjo molitev.
Nokturno
V somraku
kopje svetlobe
razpara reko.
Od nekod šine vonj po ribah
283
in nebo se napoji s krvjo.
Noć posrka
razsuto barvo
in pijana potone
težka od skrivnosti.
Z ustnicami neskončnosti
so se poljubili svetovi
v črnem.
Pomislila sem, da sem reka,
in zagazila bosa v nebo.
Dan
Verjel boš,
da surovost ni samo muhavost
predvečemja,
temveč igra navdušena
nekje v tavanju po svetu,
zaslutena
igra
dajanja in odvzemanja.
Vodno zrcalo
Moj obraz se potepa
od nemilega smeha do neljubega joka.
Moje oko je tujec v mojem domu.
Oko molčeče iskri,
usta slepo govorijo.
Tišina iz štirih sten sveta.
Se vedno nihče ničesar ne reče.
Kupuje mar kdo oči za igračke,
Obraz za cunjice,
roke za motike,
telo za obleko?
Prodajam.
P. S. Ce najdete nekaj,
s čimer ne veste kaj bi,
in kar ničemur ne pripada,
vrnite,
to sem verjetno jaz.
Obalom 1960 (Ob obali)
284
Stojanka Grozdanov
Zadnja vest o meni
Roka sem, bolna od sanj. Ce sem v torbi,
me bo izvlekel šolarček, da napiševa, kar veva,
in da se naučiva radirati.
Kakšen trenutek je to, ki ničesar ne pomeni? Z mislimi
kot hiša premišljujem, kako se pripoveduje to,
kar se v hipu reče, a potem pozabi.
Ce bi odšla po poti svetnikov, bi se mogoče
spremenila vsaj ena gruda zemlje v oko.
A jaz nosim navadno kapo življenja in leta. Imam ljubkost, ki sem
si jo sposodila od jutrišnjega dne, srajco, ki zanjo nisem imela dovolj niti.
in življenje, ki mu včasih pozabim
prvi grižljaj.
Beremo nad zaprtimi platnicami.
Jutri v divjem prepiru izdamo
skrivnosti.
Preveč vemo,
da bi si zapomnili
grozno pesem vode,
ki ne teče.
Daljava spreminja ustje.
Na ulicah
ljudje zapenjajo plašče
in globoko skrivajo roke.
Pripravljajo posteljo
za drugi sen.
In povest se lahko začne.
Dragi moj, sužnjem ne dajejo plač, a vseeno
te vprašam, koliko hiš ima naša vas. Nisem
še vraževerna, a zvedeli bodo ljudje za številko moje hiše.
Ne reči, da sem nora, ker se čudim piščancem, ki o njih praviš,
da so rumeni
Tudi norega včasih zaboli glava.
(To je zadnja novica o meni.)
Poslednja vest o meni 1960 (Zadnja novica o meni)
285
Gordana Mihailovna Bašnakoska
Cas odhaja nekam v neskončnost
Vse lepo listje poletja
je v nama.
Odpovedujeva se večnosti
časa.
Ljubezen moja,
reke pa tečejo
in morja se selijo v oblake.
Ostajava v poletju
pozabljena
in pričakujeva meščeve mene,
Ljubezen moja,
reke pa tečejo
in morja se selijo v oblake.
Zaobljujeva sedeže
časa
v majhnih hišicah
zraven obrežij
najinih zelenih svetov.
Zaznamujeva začetek
velikanskih selitev ptic
in ostajava sama
sred izgubljenih rumenih kljunov časa.
Ljubezen moja,
reke pa tečejo
in morja se selijo v oblake.
Ostajava brez najinega
lepega listja poletja,
ostajava brez najinih
majhnih zelenih svetov.
Ptice so zdaj nekje
daleč nad puščavami,
Ljubezen moja,
reke pa tečejo
in morja se selijo v oblake.
286
Obrežja, ki se zgubljajo v daljavi
Ti si nekje daleč
v zraku,
ki ga kdaj pa kdaj
zažigajo tvoji pogledi.
Nekam daleč si odtaval
in pozabili so te čas
in žgoči dnevi poletja.
Letni časi določajo
tvoj prihod.
Daljna Dežela,
Skrita Celina.
Ne najdem te niti v morju
niti v oceanu.
Nekje si
kakor presenečenje,
ki izziva bliske,
ki vznemirja ptice,
ki se izogiba mest
in. nadaljuje pot nekam daleč,
kjer te nihče nikoli
ne pričakuje.
Daljna Dežela,
Skrita Celina,
v tebi se lepšajo
nevidne gube vetra,
v tebi se rojevajo
glasovi polja,
v tebi se skrivajo
najlepši dnevi let.
Daljna Dežela,
Skrita Celina,
tebe pa ni
niti v morju
niti v oceanu.
Prevedel Veno Täufer
Vremeto gonema 1965 (Casa ni)
287
Mirjana Stefanòvié
Otroci rastejo
Otroci noro rastejo
in hitijo
Otroci hitijo kot mlada solata
štirinajstletniki kot iz čistega stekla
prodirajo
in s svojimi kozlovskimi telesi
trgajo čas in pretesne srajce
Altovsko odmevajo bakreni cepci
kot rumene črte
v čas
v zrak
v rmšo zavest
Otroci rastejo
vihrajo
v mesto
na trolejbus
med kostanje in v Topčider
naraščajo šestnajstletniki
kot revolucija
požar benzina
in geometrijsko zaporedje
toplo se širijo
in rastejo in rastejo in rastejo
polnijo prostor
pojo pesmi
presegajo brzine
globoko dihajo
zardeli in nežni
prodirajo široko odprtih žarometov na obrazu
s svojo prostostjo
s svojim mehkim upornim smrčkom
s svojim gladkim bogom mladosti
Reka
ugaja mi treskati z vrati
ugaja mi treskati z vrati
ugaja mi treskati z vrati
288
osvojila bom vesolje
osvojila bom srečo
osvojila bom dragega
molčite ko govorim
molčite ko pojem
imetje me radi kadar nisem tu
Človek za ljubezen
Nosi vetrovko
s privihanim ovratnikom
v očeh male žarnice in trolejbusi
za nikogar se ne zmeni
v žepih koščene roke
ki z njimi igra rokomet
Vedno vseeno je
ko ga piči bere Prousta
nikoli ne bo slaven
niti morfinist
ampak miren kot velika hiša
ki ne klati neumnosti
Na polici
Za to je bil potreben čas
za to je bil potreben čas
in da umrem
in da postanem krožnik
za to je bil potreben čas
tako dovršen okrogel
tako krožnik
tako emajliran
o za to je bil potreben čas
da politiran
da zlakiran
bel
vesel
miren
bilo je potrebno pa je tudi minilo
zdaj samo skrbim
zdaj samo skrbim
zdaj samo skrbim
da se ne zdrobim
6 Problemi	289
Pot
v tišini
v planini
v samoti
v modrini
Budovo stopalo
vtisnjeno
smehlja se
zrak je lahek
in sonce ljubko
kot otroško oko
daljave omamne
svitanje limone
in svileno
svitanje zeleno
jabolkasto
in v dnu gozda
ki poln je golobic
razsuti safirji
žarijo.
Privezani zaradi gotovosti
potniki bruhajo v papirnate vrečke
hiteč v kuhinjo
polni aluminija in sintetike
boječ se da ne umrejo
za rakom
polni onemoglih magnetofonov
potniki leteč po nebu
bruhajo v papirnate vrečke
privezani s pasovi varnosti
k vosku Ikarovih kril
potniki letijo k soncu
in kadijo da bi ga shladili.
Mlada se po Kosovu napoti
najde ne nobenega junaka
da okopa z mrzlo ga vodico
da z rdečim vinom ga odžeja
da z bolj belim kruhom ga nasiti
mlade se po polju napotijo
najde tam nobena ne junaka
vsi junaki so že obmolknili
v šoto so se mladci spremenili
v dnu morja
v dnu kalne vode
vode ki življenje nam je dala
290
in do kdaj še bomo vdano predle
doklej bomo vdano
volno neprišlemu odiseju
na otok
prihajajo snubci z reaktivnimi letali
otok se je navadil krvi
poln puščavskih trav brez korenin
turistov ki pijejo nevestino vino
in kopajo se v okupiranem morju
na frigidni mesečini
in na daleč ljubimkajo neprijazno
med robidnicami
med smokvami
ne vidijo starca ki pelje z morja
okostje mogočne močne ribe
>^jaz ki sem spustil puščico črez krov
in ubil brata
brata*:
ker oni ne morejo
ne morejo
ne morejo
iz svoje zamazane kože
iz očesa
iz samote
iz filma
ne morem združiti ničesar z nečim
daj mi ključe od temnice
moram iti jih pogledat
naj me pridejo pogledat
ko trohnijo na smetišču
ko se jokam v zabavišču
glej
glej
glej
razsuti safirji žarijo.
Voleti 1960 (Imeti rad)
291
Sonja Manojlović
Tako mineva telo
Prišla sem da bi spoznala dogovore
a glej dogovarjati se moramo za besedo
In takole se spet po velikem čudežu dogaja
da odločam
in prične me po svoji stari navadi iz kota v kot
nositi korak prek krvi
vse je tu za najnavadnejšo nestalnost
a še ne kršimo zakonov
še vzajemne uslužnosti nismo izkazali
In vse nam je bilo posojeno
če obsodijo nas ali ne vrniti moramo
zadovoljni ker se poznamo
ker se lahko srečujemo ljubimo
in odidemo za nekom drugim
bili smo bratje v orožju
a ni kaj podtikati
jutrišnji dan se z ničimer ne loči
od kaste prekletih pripadli smo izbranim
Razuzdano je udarila mlada svetloba
in moja ravnodušnost je na široki poti
lahko se zgubi
v premetenih členkih
svoboda je bila od nekdaj drugačna kot moje kretnje
Ne svetujem sebe ampak svoje roke
ki odhajajo v prezrto smer
in povzročajo da se obstajajoča vlada boji podložnikov
drugače bi jih morali vzgajati
da bi bil pravičen plen
da bi ne bilo milosti pri odstopanjih
292
Deklice mi pravijo da jih ponoči
obiskujejo stasiti in bledi fantje
vroči zavreli
pravijo da jih obiskujejo mrtve matere in očetje
deklice so čisto čisto majhne ustne
in mi tiho govorijo
pravijo da jih vsako noč obiskuje zrelejša smH
Zdaj me že psi in tudi oblaki več ne poznajo
vzneseno lepo rečejo takole gre mimo telo
možnost da se konča popoldan
in vse je lahko bilo izgovor za proslavljanje
ampak čigavo telo katere ljubezni
ko se pri tem nič novega ne počne
in potrebno je reči kako dan ni končan
kateri dan je to
ki me nedotaknjen sili da sodelujem
Tako prolazi telo 1965 (Tako mineva telo)
293
ANTONIO MACHADO: GALERIJE
I.
Raztrgan je oblak; na nebu
mavrica zašije,
soj sonca in dežja
raván oblije.
Zbudim se. Kdo je zbrodil
čudežne kristale mojih sanj?
Srce mi bije,
preplašeno, burno.
... Limonov gaj cvetoči,
vrt cipres,
zelena trata, sonce, voda, mavrica.
in voda na tvojih laseh ...!
In vse se je izgubilo v spominu,
kot milni mehurčki v vetru.
II.
In bil je démon mojih sanj, najlepši
angel. Kakor jeklo
so mu sijale zmagoslavne oči
in s krvavečim zubljem
baklje je razsvétlil
duše hram podzemni.
— Ali boš šel z menoj? — O, ne, nikar, grobov
in mrtvih me je strah.
Ali železna roka
mi zaklešči dlan.
294
— Boš šel z menoj? — In šel sem v snu,
od rdeče lučke zaslepljen.
V podzemlju pa so zarožljale verige
in vzdignilo se je besnenje zaprtih zveri.
III.
Na pragu sanj so me poklicali...
Bil je ljub in dober glas.
— Povej, boš šel z menoj, da vidiš dušo?
Srca se mi je dotaknila neka nežnost.
S tabo vselej! ... In šel sem v snu
skozi širno, zapuščeno galerijo,
ob sebi sem čutil čisto oblačilo
in rahli utrip prijateljske roké.
IV.
Lepega dne je veter poklical
z jasminovim vonjem moje srce.
—	V zameno za to dišavo	•
želim dišave tvojih vrtnic —
Nimam vrtnic; v mojem vrtu
ne najdeš več rož, vse so umrle.
—	Odnesel bom torej jok potokov,
ommenelo listje in otožne glavice cvetov. —
In zbežal je veter... Srce mi je zakrvavelo ..
O duša, kam si dala svoj ubogi vrt?
V.
Danes boš zaman iskal
utehe svoji bolečini.
295
Odnesle so ti vile
ves lan tvojih sanj.
Tih je vir
in v vrtv, žalost.
Danes so ti ostale le solze
za jok. Samo še jok, tišina!
VI.
Zdaj je vseeno, če se zlato vino
čez rob kristalne tvoje čaše peni,
ali če kisli sok zamaže čisti vrč...
Ti veš za skrivne galerije duše,
ti veš za pota sanj
in za večer spokojni,
kamor gredo v smrt... Tam te čakajo
tihe vile življenja,
da te tja v vrt pomladi večne
povedejo nekoč.
VIL
Hiša zaželena,
kjer prebiva ona,
vrh kupa smeti ruševina
in podrtija, razkriva
čmo, črvivo
in zveženo ogrodje iz lesa.
Jasim mesečina,
prek sanj razlita, v oknih
se srebri. Potrt, v ponošeni obleki
koračim po stari ulici.
VIII.
Pred bledim platnom zgodnjega večera
vstaja cerkev, s šilastimi stolpi,
s širokim zvonikom, pod katerega streho
se počasi zibljejo zvonovi,
— vstaja, mračna in visoka.
296
Zvezda je solza
v modrini nebeški.
Pod jasno zvezdo
plava kot scefrana volna
pravljična meglica iz srebra.
IX.
Večer miru, skoraj
blagi pokoj duše,
kjer sem mlad, kjer sem bil mlad,
ko je Bog to hotel, kjer
je nekoliko radosti zame ... daljne,
da se je lahko sladko spominjam.
X.
O svetli čas večera!
Začaran je zrak.
Štorklja bela
v snu tam zgoraj plava,
lastovke švigajo sem ter tja
in sloka krila zlatemu vetru odpirajo,
v mili večer gredo vse, v daljavo
se jata zaganja in sanja ...
Le ena se vrača kakor puščica,
sloka krila zgodnjemu mraku odpira
in išče pod streho svoj čmi kot.
Bela štorklja,
kakor kavelj,
vsa mirna, brez oblik — tako brez smisla!
nad zvonikom.
XL
Ali naj s tabo umre čarobni svet,
kjer hrani spomin
najčistejše dihe življenja,
belo senco prve ljubezni,
297
glas, ki ti je ganil srce, roko,
ki bi jo rad zadržal v snu,
in vse ljubezni,
ki so kanile v dušo in v nebo globoko?
Ali naj s tabo umre tvoj svet,
staro življenje v tvojem in novem redu?
Nakovalo in topilnik tvoje duše
delata za veter in za prah?
XII.
Gola je zemlja
in duša tuli na bledem obzorju
kot gladen volk. Kaj iščeš,
pesnik, na zahodu?
Bridka je pot, zakaj koraki
teže srce. Veter brije,
noč se spušča in daljava
te greni...! Na beli poti
se črnijo otrpla drevesa;
na oddaljenih gorah
zlato in kri... Sonce je mrtvo ... Kaj iščeš,
pesnik, na zahodu?
XIII.
Polje
Večer umira
kot majhen ogenj, ki pojema.
Tam daleč, vrh gorá,
je še ostal sijaj.
In to okleščeno drevo na beli poti!
Zjokal bi se nad njim!
Jočeš? ... Med zlatimi topoli,
tam daleč, senca ljubezni te čaka.
298
XIV.
Kitara v krčmi, danes za valček,
a jutri za polko,
kakor kdo pride in udari
po tvojih zaprašenih strunah,
kitara v popotni krčmi,
nikoli nisi bil, niti ne boš poet.
Ti si duša, ki praviš svojo samotno
harmonijo popotnim dušam.
In kadar te sliši popotnik,
začuje v snu doTnačo pesem.
XV.
Prerod
Galerija duše ... Duša detinja!
Njena mila, jasna zarja
in majhna zgodba
in radost novega življenja.
O, znova se roditi, spet hoditi
po stezi izgubljeni in znova najdeni!
In znova začutiti v svoji roki
znani utrip prijazne
roke materine... In iti v snu
iz ljubezni do roke, ki nas vodi!
Pota naših duš
ravna skrivnostna roka.
Nerazumljive so in neme,
ničesar ne vemo o njih.
Najgloblje besede
modreca nam povejo
le to, kar žvižga veter šumljajoči
in poje val, ko se zatoči...
299
XIV.
v sanjah morda, pod roko
sejalca zvezd je zazvenela
pozabljena in stara melodija,
kot glas neskončne lire,
ponižni val, a našim ustam vino,
nekaj resničnih besed.
XVII.
Spoznal se boš morda, če pomniš
nejasne podobe minulih sanj,
tega žalostnega dne, ko hodiš
z odprtimi očmi.
Najvišji dar spomina
je priklicati svoj sen.
Poetika
... Mislil sem, da pesniški element ni beseda kot zvočna vrednota, ne barva,
črta ali kakršenkoli skup občutkov, temveč da je to globok utrip duhá; to,
kar ti leži na duši, če sploh kaj leži, to, kar ti duša govori, če sploh kaj govori,
z nekim posebnim glasom, kot odgovor na vprašujoče dotike sveta. In mislil sem
tudi, da človek lahko ujame nekaj besed tega skrivnega monologa, pri čemer
lahko loči živ glas od mrtvih odmevov; s pogledom, uprtim vase, lahko tedaj
bežno osvetli svoje srečne misli in ves mozaik čustvovanja. Moja knjiga ni
bila načrtna uresničitev teh zasnov, bila pa je moja tedanja estetika ...
(1907, Uvod k »Soledades, Galerías y otros poemas)
... Zrtve smo nekega dvojnega zrcaljenja. Ce gledamo navzven in se tru-
dimo, da bi prodrli v bistvo stvari, se naš zunanji svet zamaje in se nam slednjič
sesuje, brž ko se dokopljemo do prepričanja, da ne obstaja zaradi sebe, temveč
zaradi nas. Ce pa se ozremo vase, prepričani o najgloblji resnici, tedaj se nam
zdi, da vse prihaja od zunaj, in naš notranji svet — mi sami — je zdaj na vrsti,
da izpuhti. Kaj naj torej storimo? Spletamo nit, ki nam je dana, sanjamo svoj
sen, živimo? Edino tako lahko dovršimo čudež porajanja. Človek, ki obrača
pozornost vase, duši edini glas, ki bi ga lahko poslušal, to je svojega, zakaj
zunanji šumi ga preglasé. Ali naj bomo zgolj gledalci sveta? Toda oči so nam
polne razuma, razum pa razčlenjuje in razkraja. Kmalu bomo zagledali gleda-
lišče v razvalinah in našo lastno senco slednjič samo na odru. In mislil sem, da
je naloga pesnika, da najde nove pesmi o večno človeškem, da ustvari oživljene
pripovedi, ki bodo živele, čeprav so njegove, sáme po sebi...	j^g^,^
300
... Mnogo bolj pa mi je pri srcu doba, ki šele prihaja, in pesniki, ki bodo
vstali iz nje, brž ko skupen napor razvname srca. Razumljivo je, da vojna ni
prinesla, novih idej — iz pesti se ne rodé ideje — ali vsakomur je jasno, da se
je človeško drevo pričelo obnavljati pri korenini in da gre ta novi val življenja
proti luči in zavesti. Zagovorniki neke socialne ekonomije, ki je že do kraja
zavožena, bodo seveda še dalje pripovedovali svoje stare bajke in sanjali o vseh
mogočih restavracijah. Zdi se, da ne vedó, da se življenje ne restavrira, in tudi
ne sestavlja, temveč se lahko le obnovi ali pa propade. Edino tisto večno, kar
nikdar ne preneha biti, bo vnovič razkrito in znova se nam bo zatočil homerski
• ••	Toledo, 1919
... Moderna poezija, ki po mojem mnenju vsaj deloma prihaja od Edgarja
Poeja, je vse do naših dni ena sama zgodovina vélikega problema, ki ga vsadita
pesniku dva impertiva, nasprotujoča si na neki način; to sta bistvo in čas.
Logično mišljenje, ki si prisvaja ideje in zajema bistvo, je dejavnost, ki
»razčasuje«. Logično misliti, pomeni odpisati čas, umevati, kot da ga ni, ustvar-
jati gibanje, ki se ne spreminja, uporabljati nespremenljive postavke. Načelo
identičnosti — ničesar ni, kar ne bi bilo enako samo sebi — nam dopušča, da se
zasidrano v Heraklitovi reki. ne da bi pri tem zasužnjili njene hitre valove.
Vendar pesniku ni dano, da bi mislil zunaj časa, zakaj lastno življenje, ki ga
on misli, zunaj časa ne bi bilo popolnoma nič.
To je vzrok, da nisem istih misli s pesniki dneva. Le-ti se nagibljejo k
brezčasnosti lirike, zlorabljajo pri tem umetnost ritma, in ipostavljajo prispodobe
bolj kot koncept, ne za zbujanje čustev. Strinjam pa se s pesniki Antologije,
katero zdaj pripravljam, ki zajemajo svojo liriko »iz same žive vodé življenja«,
kot pravi Tereza Avilska. Ti bodo znova povrnili slavo romanticizmu, ne da
bi bili sami romantiki, tistemu romanticizmu, ki je s časovnim pregovorom
podkrepil svojo najboljšo pesem, tako kot je Camot s svojimi načeli v času
uokviril najbolj splošni zakon narave.
In vendar govorijo o nekem novem klasicizmu in celo o neki poeziji razuma.
Razum ni nikdar pel, saj to ni njegova naloga. Služi pa i>oeziji — ne da bi
ji nasprotoval — s tem, da ji postavlja impertiv bistva. Poznamo namreč tudi
poezijo brez idej, brez bistvene vizije. Toda pesnikove ideje niso formalne kate-
gorije ali logični oklepi, temveč so neposredna intuicija biti, ki se uresničuje,
to je, njegovega lastnega bivanja. Te ideje so torej časovne in ne kakšni eksi-
stencialistični elementi, v katerih dobiva čas obsolutno vrednost. Nemir, bojazen,
strah, vdanost v usodo, up, nepotrpežljivost — ves to, kar pesnik poje, je zna-
menje časa in obenem odkrivanje bitja v človekovi zavesti.. .
1931
Življenje
»Rodil sem se v Sevilji, v neki julijski noči leta 1875, v sloveči palači
,de las Dueñas', ki stoji v ulici istega imena. Moji spomini iz rodnega mesta
so bolj otroške narave, zakaj z osmim letom sem odpotoval v Madrid, tja so
se preselili starši, in tam sem prišel v zavod Institución Libre de Ensenanza.
Na tamkajšnje učitelje me veže lep sixjmin in globoka hvaležnost. Potoval sem
nekoliko po Franciji in Španiji. Leta 1907 sem dobil kátedro za francoski jezik
v mestu Soria, tam sem nato poučeval pet let. Tam sem se poročil, tam mi je
umrla žena; spomin nanjo me poslej večno spremlja. Preselil sem se v Baezo,
tu še danes prebivam. Moje razvedrilo so sprehodi in branje .. . (1917)
301
Dodajmo še, da je Antonio Machado študiral filozofijo na madridski uni-
verzi in tam opravil doktorat. Leta 1919 je bil prestavljen na inštitut v Segovijo,
nato pa na inštitut Calderón de la Barca v Madrid. Bil je izvoljen za člana
španske akademije. V sodelovanju s svojim bratom Manuelom je napisal več
gledaliških del. Ko je izbruhnila državljanska vojna, se je Machado postavil na
stran Republike. Po izteku bojev je šel čez francosko mejo in umrl v mestecu
Collioure v začetku leta 1939.
Delo*
Poezije Antonia Machada sestavljajo tile cikli: Soledades — Samote (1899
do 1907), Del Camino — S poti. Canciones — Pesmi, Humorismos, Fantasias,
Apuntes — Humorizmi, fantazije, zapiski; Galerías —• Galerije (1903—1907),
Campos de Castilla — Kastiljska polja (1907—1917), Elogios — Hvalnice, Nuevas
Canciones — Nove pesmi (1917—1930), Poesias de la guerra — Vojne pesmi
(1936—1939).
* Po izdaji: Poesias de Antonio Machado LOSADA, Buenos Aires 1965.
Izbral in prevedel A. Capuder
302
korak v prazno
Polemična razmišljanja ob načrtu ponovne šolske reforme
Božidar Debenjak
Znana pravljica pripoveduje o čarovniškem vajencu, ki je obvladal
formulo klicanja duhov, toda ko jih je izzval, jih ni znal več krotiti;
z magičnim rotenjem je skušal mojstriti povampirjeno stihijo, a brez
uspeha. Ta črnošolec je prototip voluntarističnih reformatorjev vseh časov
in sistemov.
Politični voluntarizem kot ena od konstituant politične zavesti sprem-
lja našo družbo že vrsto let, botroval je že vrsti slabo premišljenih, a
daljnosežnih odločitev, stopa zdaj bolj, zdaj manj v ospredje, s svojimi
manifestacijami pa je trajna nevarnost za stabilen družbeni napredek,
ogroža pridobitve socialistične demokracije in v zadnji instanci krepi
birokratizem.
Politični voluntarist je prepričan, da lahko z urejajočo voljo, izraženo
v političnih odločitvah, kreira svet; da mu je treba to urejajočo voljo
samo izreči v direktivah, sklepih ali zakonih — in družbena stvarnost se
bo preobrazila. Nujne neuspehe tega voluntarizma pozdravljajo pikre
priipombe z desne in škodoželjni nasmeški zbranega filisterija, spremlja pa
ga potrtost in bridek samoposmeh v vrstah tistih, ki so za »stvar«, pa ne
morejo realno vplivati na odločanje, ker mnoge najodgovornejše sistemske
odločitve obidejo možnost za demokratično javno razpravo. Namesto vse-
stranske. strokovno poglobljene in široko demokratične razprave se ob
takih odločilnih vprašanjih prenekaterikrat forsirajo »od zgoraj« prenag-
ljene odločitve, za katere ni pretehtana niti sposobnost družbe, da jih
personalno in materialno realizira, niti potreba, da se prav taka spre-
memba izvrši, niti predvidljivi humani nasledki. V nadaljnjem razvoju se
potem tacite odstopa od proklamiranih stališč — ki so bila medtem po-
vzročila materialno in moralno škodo — odstopa brez kritike; če pa je tu
kritika, potem leti na zgodovino, ker da »so bile take rešitve nujne«, ali
na okoliščine, ker da so v izvajanju nastale »določene pomanjkljivosti«;
dostikrat pa je samogibanje empirične realnosti, ki ima seveda svojo dia-
lektiko, kratko malo miselno poistoveteno s hoteno realnostjo — na mesto
analize empirične realnosti in skrbne kontrole rezultatov družbenih makro-
303
eksperimentov^ stopa samoprevara, da je bilo hotêno v bistvu tudi dose-
ženo, v »nekaterih pomankljivostih«, ki so bile opažene, pa velja videti
subjektivne slabosti.
Neposredni družbeni nasledek take v>presoje« je potem izdaja novega
sklepa ali zakonskega akta, v katerem se »sumirajo doseženi rezultati«
in ki »pomeni nadaljnji korak v razvoju« — ki pa bo po doseženi druž-
beni škodi prav tako postal neostvarjen (ker neostvarljiv) potiskan papir.
Bil bi čas, da povzamemo nauk iz naše zakonodajne inflacije, ki je ko-
majda manjša od nekdanje inflacije v drugi veji tiskarstva — v tiskanju
papirnatega denarja.^
Eno od najodgovornejših področij družbenega razvoja je področje
šolstva in vzgoje. In prav tu nas zdaj zvezni sekretariat za izobraževanje
in kulturo sooča z najčistejšim voluntarizmom »Osnutka tez za zvezni
dokument o izobraževanju«. Okrutna resnoba problema naj opraviči
ostrino kritike.
Ker je jedro nove reforme šolstva druge stopnje (tj. srednjega šol-
stva), se v teh razmišljanjih omejujem nanj, druga vsebina Osnutka in
priložene dokumentacije mi je le za okvir.
Izhodišče reforme
»1. Srednje izoibraževanje stoji v neposredni funkciji razvoja proizva-
jalnih sil družbe (stoji u neposrednoj funkciji razvoja proizvodnih snaga
društva), skupnosti zagotavlja najštevilnejše kontingente raznovrstnih
kadrov in kot tako mora predstavljati enotnost različnih ustanov in oblik
izobraževanja;
2.	Znanstvene in tehnične osnove sodobne tehnologije in organizacije
družbeno-ekonomskega živlejnja, kot tudi enakopravna udeležba vseh
državljanov v samoupravljanju predpostavlja zvišanje skupnega izobraz-
benega standarda vseh delovnih ljudi;
3.	Integracija znanosti, tehnike, tehnologije in organizacije družbeno-
ekonomskega življenja vnaša radikalne spremembe tako v sfero splošnega
kot tudi v sfero strokvnega izobraževanja, ki na tej stopnji stoje v med-
sebojni funkcionalnosti;
4.	Tako obravnavanje značaja in funkcije srednjega izobraževanja
istočasno predstavlja bistvo demokratizacije sistema izobraževanja, izgub-
ljajo se protislovja med manualnim in intelektualnim delom, vsakemu
' Da se izognemo nesporazumom: vsaka kreativna politika je v nekem
pogledu makroeksperiment. Zato ne gre kritizirati političnih eksperimentov
kot takih; pač pa mora biti v družbi prostor za vseobsežno znanstveno presojo,
zadevajočo celotno metodologijo eksperimenta, teoretska izhodišča in rezultate.
Pri tem dostikrat preseneča, kako zelo se presoja (ali kritika, ki je v zvezi
z grškim glagolom krino — (raz)ločim, sodim) v smislu Stritarjevih sodobnikov
asociira »kritika-kri-krivica-kriminal«.
- Da bom do kraja jasen: nedvomni uspehi so bili v našem povojnem
razvoju doseženi povsod tam, kjer se je dejansko izrazil obči družbeni interes,
medtem ko je prevlada voluntarističnega subjektivizma vselej povzročala večjo
ali manjšo družbeno škodo.
304
državljanu pa se nudijo enake možnosti, da se izobražuje bodisi za delo
v proizvodnji ali za nadaljevanje izobraževanja.«
Brez sprememb citiram po materialu, ki smo ga prejeli poslanci pro-
svetno-kulturnega zbora ZS (republiška skupščina SRS v trenutku ko to
pišem, uradno nima materiala. Nisem si dovolil nobenih stilnih popravkov.
Ne morem pa se otresti skušnjave, da te teze logično preanaliziram.
Prva teza: neposredna funkcija srednjega izobraževanja proizvajalnih
sil družbe, (ko) izobražuje raznovrstne kadre v velikih kontingentih »in
kot táko mora« biti enotnost raznovrstnih ustanov in (v njih institucio-
naliziranih) oblik izobraževanja.
Sestavljači tez so se skrbno omejili na izobraževanje. Pri tem v prav-
kar raztolmačeni tezi nastopajo ljudje pod imenom »proizvajalne sile
družbe« oziroma kot »raznovrstni kadri v velikih kontingentih«. V čem je
differentia specifica srednjega šolstva, ni docela jasno, ker tudi s táko
omejitvijo človeka na »proizvajalno silo« vendar ni šole, ki ne bi nepo-
sredno razvijala ljudi. Ce pa ta formulacija pomeni, da srednja šola ne-
posredno usmerja v materialno proizvodnjo, potem ne obsega precejšnjega
dela srednjega šolstva, razmejuje srednje šolstvo nasproti osnovnemu in
ne začrtava meje med srednjo šolo in univerzo, kjer tudi na polovici fa-
kultet »izobražujejo« za neposredno udeležbo v materialni proizvodnji.
Razlika bi bila potem samo »v velikih kontingentih«. Naj bo že kakorkoli :
v nobenem primeru ne sledi, da bi moralo biti šolstvo na srednji stopnji
zaradi prej navedenega enotno, najmanj pa v tisti obliki enotnosti, ki nam
jo predlagajo sestavljači tez: uniformna dvoletna politehnična šola plus
eno- ali dveletno različno nadaljnje šolanje, ki naj nadomesti srednje
šolstvo (gimnazije ipd.). Potrebo po enotnosti srednjega šolstva je treba
dokazati pač kako drugače.
Druga teza: tako sodobna tehnologija kot samoupravni sistem zahte-
vata višji skupni izobrazbeni standard vseh delovnih ljudi.
Kot družbeni cilj je ta deklaracija zelo pozitivna. Toda pred postav-
ljanjem te zahteve je treba realizirati drugo zahtevo: vzpostaviti deklari-
rani nivo osnovnega šolstva. Celo v Sloveniji nismo z osnovnim šolstvom
zagotovili enake startne osnove vsej mladi generaciji, da ne govorimo o
vseh delovnih ljudeh, med katerimi je v državi še četrtina nepismenih.
Ko pa se govori o sredstvih, pozabljamo na konsekvence iz gornje dekla-
racije. Zakon o finansiranju šolstva zagotavlja npr. šolstvu v naši repu-
bliki le 86 <>/0 sredstev za tekoče potrebe iz rednih virov, za ostanek pa bo
treba iskati dodatnih virov. Kako bomo potem našli sredstva za pove-
čanje skupnega standarda za vse delovne ljudi, razen na papirju, na
katerem je tiskan zakon? ko imamo v SFRJ celo fenomen »sekundarne
nepismenosti«? Ta pozitivni družbeni cilj bi bilo mogoče doseči samo z
radikalno prerazdelitvijo nacionalnega dohodka, za to pa nam odgovorni
vsak dan zagotavljajo, da, prvič, zanjo ni materialnih možnosti, in drugič,
da jo spremljajo nevarnosti zmage birokratskega centralizma.
Tretja teza: integracija znanosti, tehnike, tehnologije in organizacije
družbe (»društveno-ekonomskog života«) radikalno spreminja splošno in
strokovno izobraževanje, ki sta na tej stopnji »medsebojno funkcionalna«.
7 Problemi
305
Ce tu abstrahiramo od standardnega pojmovnega monstruma »druž-
beno-ekonomsko življenje,nam ostaja uganka, kje in kako se rečena
integracija dogaja in kakšne nasledke more in mora imeti za šolstvo. Ze
več ko sto let se medsebojno prežemajo znanosti, ki iz dneva v dan bolj
zahtevajo poglobljenega teoretskega mišljenja; tehnika in tehnologija po-
stajata bolj in bolj odvisni od »bazičnega« raziskovanja v prirodnih zna-
nostih — to je izraženo v stavku, da »znanost vse bolj postaja proizvajalna
sila«. Vzpon prirodnih znanosti (in te so, kot bomo videli, tu skoraj iz-
ključno mišljene), ob vsej njihovi komplicirani eksperimentalni tehniki,
je hkrati in zelo odločno njihova poglobljena teoretizacija — vse bolj
postajajo »misleče« znanosti, še posebej v primeravi s teoretsko neboglje-
nimi predhodniki današnjih znanstvenikov v empirističnem naravoslovju
19. stoletja. To pa je tudi edina empirično ugotovljiva integracija prej
omenjenh sfer: tehnolog mora bti teoretsko sposoben »držati korak« s
teoretsko znanostjo, da bi lahko le-ta reševala tudi njegove, tehnološke
probleme. Atomska elektrarna je samo ena od realiziranih možnosti
atomske fizike in »integracija« med njima je mogoča samo v zgornjem
pomenu. Upajmo, da se v obravnavani tezi ne izraža znana bornirana
miselnost, češ da lahko atomsko fiziko v šoli nadomestimo z naukom o
atomski elektrarni. Obenem pa moramo ugotoviti, da bi bila optimalna
srednja šola sedanjosti in najbližje prihodnosti tista, ki bi dajala čim širšo
splošno razgledanost in razvijala zmožnost za pojmovno mišljenje — edino
absolventi takih šol bi bili zmožni iti v korak z vrtoglavim spreminjanjem
tehnologije. Seveda pa bi tudi taka šola zahtevala predvsem podgraditve
z zelo solidno in uspešno osnovno šolo. Ta pa celo ob ustavnih zagotovilih
ostaja v mnogočem še program.
Četrta teza: v prejšnjih treh tezah je zapopadeno bistvo demokrati-
zacije izobraževalnega sistema saj se izgubljajo »protislovja« (pač na-
sprotja!) med ročnim in umskim delom, vsakemu državljanu pa se po-
nujajo enake možnosti, da se izobražuje naprej ali pa se zaposli v pro-
izvodnji.
»Vsakega državljana« je treba pač reducirati na »vsakega državljana
v sedemnajstem letu starosti« ali natančneje, »vsakega državljana, ki
konča dvoletno politehnično srednjo šolo«, medtem ko zdaj — teoretično
— isto velja za »vsakega državljana s končano osemletko«. Praktično pa
seveda ne, to velja za »enakost pred zakonom« nasploh in posebej. Kar pa
zadeva abstrakciji »ročno« in »umsko delo«, sta to enostranski absolutiza-
ciji za »pretežno ročno« in »pretežno umsko delo«. Nasprotje med njima
obstoji v določeni organizaciji proizvodnje in pa v družbenem vredno-
tenju; prva prihaja v nasprotje z moderno tehnologijo, druga pa je v
Jugoslaviji po prevladujočem mnenju res problem, toda problem deval-
Ne poznamo nedružbeno-ekonomskih odnosov, niti nedružbenih eko-
nomskih formacij, niti nedružbenega ekonomskega življenja, pa čeprav tudi
v učbenikih sociologije nastopajo njihovi pozitivni pendanti. Marx, na katerega
se avtorji sklicujejo vsaj posredno, govori precizno o »epohah ekonomske for-
macije (tj. formiranja) družbe« ali. drugače rečeno, o analizi družbe sub specie
ekonomike.
306
vacije intelektualnega dela, o kateri je pred ne tako davnim časom spre-
govoril tudi naš predsednik na razgovoru s predstavniki delovnih ko-
lektivov.
Hkrati pa je ta teza tudi družbeno nevarna: sestavljači nastopajo v
imenu demokracije in v imenu demokracije nivelirajo srednje šolstvo
navzdol. Z aritmetično sredino med vajensko šolo in gimnazijo, ki jo pred-
laga dokumentacija (»Predlog za unapredjenje školstva na drugom stup-
nju«, ki ga je izdal zvezni sekretariat za izobraževanje in kulturo po
Jugoslovenskem zavodu za proučavanje školskih i prosvetnih pitanja v
decembru 1965) in ki je v popolnem skladu z intencijami tez, bi nastalo
naslednje stanje: ustvarjene bi bile šole, ki bi celo v idealni kadrovski
zasedbi in ob idealni opremljenosti tudi povprečju dajale le povprečne
možnosti razvoja, niti ne najboljših možnosti za razvoj povprečnih spo-
sobnosti, da sploh ne govorimo o dobrih možnostih za razvoj nadpovpreč-
nega talenta. Zato bi starši, ki bi čutili to nezadostnost šole in imeli izo-
brazbo ali materialne možnosti omogočili svojim otrokom boljše šolanje
bodisi v tujini, bodisi v institucionalnem ali neinstitucionaliziranem pri-
vatnem šolstvu. To pa bi pomenilo:
1.	nastajanje ozke plasti vrhunskih intelektualcev, ki bi že zaradi svo-
jega posebnega statusa morali gledati v sebi intelektualno elito;
2.	večanje razlik med pripadniki prihajajočih generacij;
3.	izgubo ogromnega števila talentov — ker pri izobraževanju socialna
selekcija pač ni selekcija po talentu in delavnosti, ampak po socialnem
statusu staršev;
4.	izrazito diskriminacijo vaške mladine nasproti mestni.
Rezultat rečene reforme je torej lahko samo nasprotje enakih možnosti
— še bolj neenake možnosti. Zato je sklicevanje na demokracijo ob niveli-
ranju navzdol samo fraza.
Pisci tez nadaljujejo:
»Takšne spremembe predstavljajo tak poseg, da nujno morajo imeti
reperkusije tako na osnovno izobraževanje — a posredno preko njega
tudi na predšolsko vzgojo — kot tudi na visokošolsko izobraževanje. Ven-
dar te reperkusije ne bodo posegale toliko v sam sistem osnovnega in
visokega izobraževanja, kolikor bodo vplivale na njuno programsko-
metodološko strukturo. V osnutku tez se ta problem ne postavlja bolj
določno (odred j eni je), ker zahteva posebno proučevanje.«
Ob nedvomno pravilni ugotovitvi, da gre za poseg, ki odločilno trans-
(ali de-) formira celotni šolski sistem, prostodušno stoji prav tako pravilna
ugotovitev, da bi bilo treba ta problem posebej proučiti in da to ni bilo
storjeno. Dodali bi lahko še eno — da institucij »visokošolskega izobra-
ževanja« do današnjega dne še nihče ni vprašal, kaj menijo o predlagani
spremembi. To bi bilo tem bolj v interesu stvari, ker se od omenjenih
institucij ne pričakuje samo to. da bodo usposabljale pedagoge za novi
tip srednje šole, ampak tudi to, da bodo tej šoli prilagodile svojo »pro-
gramsko-metodološko strukturo«; karkoli že to je, sprememba prav gotovo
ne bo majhna.
307
Odnos do reformirane osnovne šole
Dosedanja reformirana osnovna šola za otroke med 7. in 15. letom
starosti postane osnovna šola za otroke med 6. in 14. letom starosti. Ta
nedvomno pozitivna sprememba pa je argumentirana takole: otroci hitreje
dozorevajo, delovna doba se podaljšuje, mladino je treba prej usposobiti
za vstop v življenje; «Dejstvo je, da tudi naš fonetski pravopis olajšuje
precejšnjemu številu otrok, da spontano.. . obvladajo branje.« etc. Sim-
ptomatična »pozaba« na obstoj več pravopisov se povezuje tudi s siceršnjo
regionalno vezanostjo sestavljačev — saj v vsejugoslovanskih tezah pri-
poročajo, naj osnovne šole, ki so »v nekaterih krajih« edine vzgojno-izo-
braževalne ustanove, zato (povsod?) odpro vrata za osnovno izobraževanje
odraslih. Šestnajsta teza priporoča po končani osnovni šoli posebne tečaje
za usposabljanje, ki so »posebej smotrni na določenih področjih naše
dežele«.
Ta teza je še posebej zgovorna. Potem ko opozarja na možnost po-
klicnega usposabljanja in predvideva táko usposabljanje kot vir postran-
skih dohodkov, je na prosvetarjem zelo znan način »kritična« do do-
sedanje prakse:
»Čeprav je s pHjsebnimi členi večine zakonov o osnovni šoli predvideno
dopolnjevanje učnega načrta kot pravica skupščin in samih šol, dopolnje-
vanja v smislu priprave učencev za neposredno vključevanje v proizvodnjo
po osnovni šoli ni bilo.
Dosedanja praksa je pokazala, da občine in šole niso uporabljale z
zakonom dobljene pravice, da bi uvajanje tkim. gibljivega (pokretnog)
dela učnega načrta, programsko orientiranega na potrebe lokalne sredine,
pommebno lahko delovalo tudi na poklicno izobraževanje mladine, po-
sebno na vasi.«
Teze torej molče predpostavljajo, da gre samo za »subjektivne sla-
bosti« skupščin in »samih šol« in da neuspeh zakona, oziroma nezanimivost
»z zakonom dobljene pravice« torej samo dokazuje pravilnost zakona.
Uvedbo prve stopnje so bile prav tako terjale »potrebe prakse«, a zaradi
svojih subjektivnih slabosti »praksa« ni pokazala interesa za diplomante
prve stopnje univerzitetnega študija, in to je enako dokazovalo — pra-
vilnost prve stopnje I"" Zato naj vnaprej izrečem strah pred eksperimen-
talnim preverjanjem nove reforme, pri katerem se je bati podobne me-
todologije.
»Ce se pri izvedbi pokaže, da njihovi interesi niso interesantni in da je
njihova moč nemoč, so krivi tega ali nesrečni sofisti, ki cepijo nedeljivo
ljudstvo v različne sovražne tabore (...), ali se je vse skupaj zrušilo ob kaki
podrobnosti v izvedbi, ali pa je nepričakovano naključje za zdaj skazilo igro.
Vsekakor prihaja demokrat iz najsramotnejšega poraza prav tako brezmadežen,
kakor je po nedolžnem zbredel vanj, le z novim prepričanjem, da mora zmagati
in da njemu samemu in njegovi stranki ni treba opustiti starega stališča,
temveč nasprotno, da morajo razmere dozoreti njemu v prid (ihm entgegen-
zureifen).« Kot da je Marx to pisal o naših reformatorjih šolstva!
308
Reforma srednjega izobraževanja
»20. Dosedanji sistem srednjega izobraževanja je treba bolj uskladiti
s sodobnim društvenim in ekonomskim razvojem v naši deželi.
—	Dosedanji razvoj sistema srednjega izobraževanja mladine in od-
raslih močno zaostaja v odnosu do sedanjih in perspektivnih potreb.
To zaostajanje se zrcali predvsem v neugodni kvalifikacijski struk-
turi aktivnega prebivalstva, nezadovoljivem procentu mladine, obse-
žene s sistematskim izobraževanjem v šolah in drugih oblikah na tej
stopnji, kot tudi v nerazvitih oblika za izobraževanje odraslih.
—	Sistem srednjega izobraževanja je dezintegriran in hierarhično raz-
deljen. V vzgojno-izobrazbenih vsebinah, nivoju in organizaciji učno-r
vzgojnega dela za delavske poklice, tehnike in intelektualne poklice
obstoje neupravičene razlike, ki ovirajo nadaljnji razvoj celotnega si-
stema vzgoje in izobraževanja kot enotnega sistema. Med oblikami in
potmi izobraževanja in usposabljanja na tej stopnjo ni povezanosti in
usklajenosti. Vsak od obstoječih tipov srednjega izobraževanja je
zaprt v svoje posebne okvire.
—	Obstoječi sistem srednjega izobraževanja se ni načrtno razvijal
po (prema) družbenih, ekonomskih in kulturnih potrebah, mreža in
kapacitete posameznih tipov šol in drugih oblik pa niso proporcio-
nalne.
—	Razvoj proizvajalnih sil, tehnoloških procesov kot tudi stopnja
razvoja družbenih odnosov je taka, da mladina v 14. letu ni psihično
ne fizično zrela za uspešno vključitev v proizvodnjo in aktivno druž-
beno življenje, zato je v tej starosti škodljiva prezgodnja strokovno
specializacija.«
Teze torej zatrjujejo, da »sodobni družbeni in ekonomski razvoj v
naši deželi« terja prav tisto »uskladitev«, ki jo one predlagajo. Pustimo
ob strani trditev, da imamo pri nas poleg družbe še ekonomiko, in si
oglejmo nadaljnjo argumentacijo.
Prvi argument: sedanji sistem šolstva je vzrok (ali vsaj eden od vzro-
kov) za neugodno kvalifikacijsko strukturo aktivnega prebivalstva, za to,
da je premalo mladine vključeno v sistematsko izobraževanje, in končno
tudi za to, da izobraževanje odraslih ni razvito.
Sestavljačem tez se torej zdi, da je treba samo spremeniti šolski
sistem, pa bodo takoj začela pritekati zadostna finančna sredstva za šo-
lanje večjega in večjega dela mladine in v najkrajšem času vse mlade
generacije, za razvijanje izobraževanja odraslih na široki fronti in za radi-
kalno izboljšanje kvalifikacijske strukture. Naj nam dovolijo, da o tem
podvomimo. Zakon o finansiranju šolstva (1966), dalje okviri ekonom-
skega sistema SFRJ in končno sam ekonomski položaj v kritičnih letih
gospodarske reforme nas lahko samo utrjujejo v tem dvomu. Ce je do-
sedanji nivo srednjega šolstva vzetega v celoti, v vseh njegovih delih —
nezadovoljiv (in o tem noben univerzitetni delavec ne dvomi niti za tre-
nutek), pa to narekuje povsem drugačnih reformnih in materialnih po-
segov, kot so tu predlagani. Terja predvsem ohranitev in okrepitev vseh
309
tistih šol, ki so se v dosedanjem obstoju izkazale kot dobre in uspešne, in
nadomestitev tistih šol, ki so že sedaj izpričale svojo neuspešnost; tak
poseg pa je nekaj čisto drugega kot prevrat v celotni šolski mreži. Izven
'šolstva terja gornja ugotovitev kvalifikacijsko verifikacijo gospodarskih
podjetij in »-družbenih služb«, torej konec protekcionizma za obrtništvo
v »industriji» in intelektualno »mojstrstvo« v upravi ipd., sicer se nam
bo še nadalje dogajalo, da se bo rezervna armada povečevala s tistimi, ki
prihajajo iz šol, ne pa s tistimi, ki brez kvalifikacije zasedajo mesta z ve-
liko odgovornostjo. Zakaj npr. ne bi neustrezno zasedenih mest visoko
obdavčili, jih s tem naredili za draga in nerentabilna, sredstva iz tega
naslova pa uporabili za dodatno finansiranje šolstva? Podobnih drobnih
ukrepov v prid produktivnosti in tehnološkemu napredku države (ki pa
v ničemer ne prizadevajo samoupravljanja, ampak ga, nasprotno, krepijo
in utrjujejo) bi bilo mogoče odkriti še dosti, jih preštudirati, eksperimen-
talno vpeljati itd. — in celo njihova eksperimentalno ugotovljena neuspeš-
nost (v skladu z znanstvena metodologijo eksperimenta) bi lahko povzro-
čila samo majhno materialno škodo. Toda zdi se, da je za neuspehe v ma-
terialni proizvodnji laže kriviti šolo; laže si je od reforme šole obetati
med in mleko kot »administrativno« prisiliti industrijo, da se znajde v
enakem položaju, kot vlada v svetu, »administrativno« odmakniti protek-
cionistično roko od nje; laže kot zahtevati od naše nesorazmerno plačane
administracije, bančništva etc. tudi ustrezno izobrazbo. Carodejna palica
reforme srednjega šolstva je samo navidezno pogumen poseg, v resnici pa
kapitulacija pred dano družbeno empirijo.
Drugi argument: Srednje šolstvo je razbito in hierarhično razdeljeno:
med šolami za delavske poklice, za tehnike in za intelektualne poklice so
neupravičene razlike v vsebini, nivoju in organizaciji učno-vzgojnega dela.
Vse te šole so med seboj strogo ločene.
Teze zatrjujejo torej, da obstoječi šolski sistem preprečuje socialno
mobilnost in da predestinira nekoga za dosmrtnega delavca, drugega za
tehnika, tretjega za intelektualca, da se torej ohranja izobrazbena hierar-
hija. To so vse predpostavke, ki bi jih bilo treba dokazati. Dalje: v čem
obstoje neupravičene razlike in kako jih odpraviti? Sestavljači tez iščejo
rešitev v takem sistemu šolstva, ki v prvih dveh letih po vsebini, nivoju
in organizaciji učno-vzgojnega dela pomeni aritmetično sredino med »šolo
za intelektualne poklice« (šifra za gimnazijo) in vajenskimi šolami, v na-
daljnjem enem ali dveh letih pa vzpostavlja »upravičene razlike« med
istimi tremi vejami. Postopek tedaj ni v tem, da bi se razlika zmanjšala
na račun nizkega nivoja najslabše med tremi vejami srednjega šolstva,
ampak s kompromisom, s še dvema letoma enotnosti, ki se izdaja za ena-
kost pogojev; teze odkrito govore tudi o zmanjšanju prepada med osnov-
nim in srednjim šolstvom! o »določeni integraciji« osnovne šole in »pri-
pravljalne faze srednjega izobraževanja« (teza 24, komnetar). »ublažile
bi se obstoječe težave, ki jih čutijo končani (svršeni) učenci osnovnih šol
v začetnih razredih srednjih šol« (komentar k 19. tezi). Cisto logično vzeto
bi morali v letu 1971 predlagati podaljšanje enotne šole še za dve leti
in nato vsako petletje še za nadaljnji dve leti, da bi permanentno »blažili«
310
nove in nove >K>bstojeée težave, ki jih čutijo končani učenci«, ko pridejo
na naslednjo stopnjo šolanja. Z isto argumentacijo je bila dobila osemletka
znameniti peti razred, ki je prestopne težave enajstletnikov spremenil v
prestopne težave dvanajstletnikov in primerno vplival na nivo razredov,
ki smo jih prej poznali pod imenom »nižja gimnazija«, dalje še znameni-
tejši »člen 36«, ki je v učencu z dvema negativnima ocenama videl učenca,
ki je razred (pogojno) izdelal, kar je potem zelo »pozitivno« vplivalo nanj
in na razredni kolektiv. Najpopolnejša rešitev vseh takih prestopnih težav
bi bila odprava vseh prestopov in vseh preizkušenj, vendar odkrito pri-
znam, da se ne bi najbolje počutil v egalitarizmu, ki bi se rodil iz tega.
Osupljiva je občutljivost, ki jo teze kažejo za neenakost, izvirajočo iz
neenakega znanja, ob popolni pozabi na neenakost v mladi generaciji,
izvirajočo iz socialnega statusa staršev. Ce se že zavzemamo za egali tari-
zem, potem je na mestu izenačenje družbenih možnosti za vso mlado gene-
racijo, tam naj potem odloča interes in zmožnost — če smo seveda družba,
ki je materialno zmožna za to stopnjo socialne emancipacije. In če še
nismo, je čas. da predvidimo trenutek v bodočem razvoju, ko bo ta cilj
dosegljiv. Sestavljavci tez na tihem predpostavljajo, da bo to sledilo kar iz
magije zakonskega akta.
Tretji argument: doslej se srednje šolstvo ni načrtno razvijalo »po
družbenih, ekonomskih in kulturnih potrebah», imamo neproporcionalno
solsko mrežo s prevelikimi kapacitetami enega tipa šol in premajhnimi
kapacitetami drugega tipa šol.
V deželi obstoje družba, ekonomika in kultura, sadje in poleg njega
še jabolka in hruške. In v skladu s tem skrivnostnim trojstvom bi bilo
treba razvijati šolstvo, določati tipe šol in njihovo kapaciteto. Tak poj-
movni monstrum nas sili, da podvomimo o tem, ali stoji za izvajanji
sestavljačev kakršna koli resna, studiozna analiza. Kakšna analiza pa
sploh lahko izhaja iz osnovnega pojma, ki se upira celo formalni logiki?
Pa tudi če abstrahiramo od tega, iz ugotovitve, da je naš šolski sistem
nesorazmeren, izhajajo drugačni sklepi kot popolna reforma. Treba je
ugotoviti, kaj in zakaj je predimenzionirano in v čem se ta predimenzioni-
ranost izraža, kaj je premajhno in nezadostno, kaj je odveč. Iz teh dognanj
bi potem lahko zrasla smotrna šolska politika in smotrna reforma dolo-
čenih tipov šol.
Četrti argument: zaradi kompliciranosti in razvojne dinamike druž-
benega dogajanja se štirinajstletniki ne morejo takoj vključiti v pro-
izvodnjo in aktivno družbeno življenje, zato je v tej starosti škodljiva
prezgodnja strokovna specializacija.
Ne uvidim, zakaj naj bi bilo treba zaradi obstoja »prezgodnje stro-
kovne specializacije« v nekaterih šolah demontirati in na novo konstrui-
rati tudi tiste šole, v katerih take specializacije ni. Seveda pa sem proti
pretiravanju v vseh oblikah, proti prezgodnjim in prepoznim rešitvam,
sem za sorazmeren razvoj šolstva in za vsakršne najboljše rešitve.
Vendar sestavljači tez sami napadajo to svojo pozitivno kritiko pro-
fesionalnega vkalupljanja, ko v reformi gimnazije, o kateri bo govor niže.
pripisujejo gimnazijam šest predmetnih smeri in z »itd. ali na neki drugi
311
osnovi« specializacije omogočajo, da se to število vsaj še potroji, obenem
pa naštevajo še »na primer« deset poklicev, za katere usposablja gimnazija
kot zaključna šola z izbirnim delom programa. Zato ni docela jasno, kje
naj jim verjamemo: ali tedaj, ko trdijo, da so štirinajstletniki premladi,
da bi fizično in psihično prenesli sedanje strokovno »profiliranje«, ali
tedaj, ko nas prepričujejo, da je za šestnajstletnike današnje »profiliranje«
še vse premalo podrobno in da ga je treba še bolj razdrobinčiti. Obenem
s tem pa se vključujemo v mednarodno sodelovanje v šolstvu in od OECD
dobivamo stalna opozorila, da je treba krepiti tisti element v šolanju,
ki omogoča hitro prilagajanje dinamiki tehnologije, naglo obvladovanje
novih zannj ipd., skratka, opozorila, da se v najbolj razvitih deželah prak-
ticistično šolanje ni obneslo in da se je iz teh izkušenj mogoče mnogokaj
naučiti. Zdi se, kot da je to imel v mislih E. Kardelj v svojih izvajanjih
pred političnim aktivom SRS, ko je dejal, da pri nas marsikdaj kot
najnovejšo reformo uvajamo tisto, kar so drugod v svetu že opustili.
Pripravljalna faza izobraževanja na srednji
s t o p n j i
Pod tem imenom nastopa v tezah in priloženi dokumentaciji prvi
(enotni) del srednjega šolstva. V prvem osnutku (april 1965) je bil njegov
značaj opredeljen takole: »Nove vsebine v tako pojmovanem pripravljal-
nem izobraževanju se najbolj izražajo v njegovih industrijsko-tehničnih
komponentah. Zato lahko tako programirano pripravljalno izobraževanje
posplošeno kvalificiramo kot industrijsko-tehnično izobraževanje.-k Ob ne-
spremenjeni temeljni vsebini se ta faza predvidenega šolstva mestoma
imenuje tudi »splošna srednja šola«, medtem ko je ime »industrijsko-teh-
nično izobraževanje« zadnjikrat omenjeno junija 1965. Aprilski dokument
pravi še naslednje:
»Ker je humanistična vsebina in osmišljenost imanentna vsakemu
socialističnemu izobraževanju, je industrijsko-tehnično izobraževanje v
tem smislu mogoče smatrati za moderno splošno izobraževanje, ker se
vsiljuje (nameće) kot neobhodni splošnodružbeni in osebni izobraževalni
standard in kot pogoj za permanentno razširjeno reprodukcijo. Predvi-
deva se, da bo trajanje takega izobraževanja dve leti za vse, ki bodo
obiskovali II. stopnjo izobraževalno-vzgojnega sistema.« Vsebina ostaja
ista v vseh nadaljnjih dokumentih, čeprav se konkretne formulacije
.spreminjajo. Z lepšo formulacijo stavkov je komajda mogoče prikriti ne-
logičnost gornjega izvajanja. Vzročne zveze med zgornjimi stavki obstoje
komajda v drzni fantaziji: ker se nekaj vsiljuje, je moderno, in ker je vse,
kar nastaja v socializmu, socialistično, je moderno. Razumi, kdor moreš.
Prioriteto tehničnega znanja nad teoretskim poudarja aprilski do-
kument še z naslednjim: ». . . Vzgojno-izobraževalno strukturo na II.
stopnji morajo tvoriti tehnična znanja in njihova aplikacia v organizi-
rani proizvodnji, kot tudi poznavanje sodobnih dognanj družbenih in
ekonomskih znanosti.« Hkrati s tem se od reforme pričakuje skrajšanje
312
srednje stopnje šolstva: »Se vedno dominira pojmovanje, da imajo polno
družbeno vrednost samo tiste oblike šolanja, ki trajajo 4 leta, in iz tega
se izvajajo določene konsekvence (na primer, pri vpisu na fakultete, viso-
ke in višje šole), ki otopevajo (otupljuju) bortio za krajše in racionalnejše
izobraževanje.« Od reforme se pričakuje še, da »-omogoča cenejše izobra-
ževanje v masi, skrajšanje šolanja ,manjše izdatke za opremo ipd., kar
potencialno omogoča hitrejše kvantitativno usklajevanje izobraževalnih
kapacitet s številčno rastjo novih generacij in vse večjih potreb po
kadrih«. Sestavljači junijskega dokumenta o vsem tem molče, še bolj pa
sestavljači januarskih tez. Ta (taktični?) molk še ni dokaz, da so te
koncepcije opustili.
V	aprilskem dokumentu se za »dvoletno industrijsko-tehnično šolanje,
najtesneje povezano z gospodarstvom in družbenimi službami«, predvi-
deva naslednji sumarični predmetnik:
»1. Siplošno izobraževanje (kulturno, sociološko, ekonomsko, zdrav-
stveno, fizično);
2.	naravoslovno in matematično izobraževanje (matematika, fizika,
kemija in biologija);
3.	proizvodno-tehnično izobraževanje (praktično delo, tehnika in
tehnologija).«
Pri tem sta »drugo in tretje področje praviloma usmerjena k trem
področjem dejavnosti: industriji, kmetijsvu in ostalih dejavnostim (dolo-
čenim grupacijam družbenih služb, terciarnih dejavnosti ipd.)«
V	decembrskem »Predlogu za unapredjenje školstva na drugom
stupnju« (z glavo: Savezni sekretariat za obrazovanje i kulturu / Jugoslo-
venski zavod za proučavanje školskih i prosvetnih pitanja) je ista vsebina
»izvedena« iz naslednje teoretske teze:
»2. Programska struktura izobraževanja v pripravljalni fazi temelji
na bistvenih vsebinskih komponentah, ki konstituirajo sodobno izobraže-
vanje. Ce se v opredeljevanju teh bistvenih komponent izhaja s stališča,
da je izobraževanje funkcija družbeno-ekonomskega' razvoja in da so
osnovni faktorji družbenega razvoja človek, narava in delo, potem izhaja
zaključek, da je bistvene vsebinske komponente sodobnega izobraževanja
treba določiti s humanističnega, naravoslovnega in proizvodnega stališča.
Zato bi kategorizacija izobraževalnih področij morala biti naslednja:
humanistično področje,
naravoslovno-tehnično področje in
proizvodno-tehnično področje.
Zadnji dve področji sta povezani s tehniko iz bistvenih razlogov.
Sodobne prirodne znanosti v svojem razvoju vsebujejo tehnični aspekt:
uporabljajo se v tehniki, ampak se tudi razvijajo s pomočjo tehnike. Vsako
razvito proizvodno delo prav tako temelji na tehniki in se poslužuje
ustrezne tehnike. Zato je tudi v izobraževanju ti dve področji treba defi-
nirati in realizirati v najožji zvezi s tehničnim izobraževanjem.«
Začnimo na koncu, pri naivnem tehnicističnem credu piscev citiranih
vrstic. Tako nedotaknjeni so šli mimo vrste debelih knjig, v katerih se
313
razlaga odnos mei bazičnim znanstvenim delom in tehniko, da iz banal-
nosti delajo skrivnostne resnice in jih razlagajo urbi et orbi z zavestjo o
njihovi veličastni pomembnosti, da, s prav odkriteljskim zanosom. Prvič
so bile prirodne znanosti Asircev in Babiloncev po možnosti še bolj pove-
zane s tehniko Asircev in Babiloncev, se »uporabljale v tehniki, ampak tudi
razvijale s pomočjo tehnike«. Drugič pa je tudi čisto nerazvito proizvodno
delo stare kamene dobe »prav tako temeljilo na tehniki in se posluževalo
ustrezne tehnike«. Obe svetovno prevratni odkritji sta torej pogrošni res-
nici, na katerih bi zavod, ki hoče dobiti status znanstvenega zavoda, res
ne smel graditi šolskega sistema. Prav gotovo pa ni razloga, da bi morali
v srednji šoli omenjati biologijo samo v zvezi s kmetijstvom, gozdarstvom
in veterino ali z elektronskim mikroskopom — saj se pač samo za neizo-
braženega, primitivnega utilitarista prirodna znanost subsumira pod teh-
nični aspekt. Istemu tipu mišljenja se poda malikovanje »sodobnosti«.
Teoretska utemeljitev predmetnika:
1.	izobraževanje je »funkcija družbeno-ekonomskega razvoja« (kaj to
pomeni, vedo le avtorji);
2.	osnovni faktorji družbenega razvoja so človek, narava in delo;
3.	zato je bistvene komponente izobraževanja treba določiti s huma-
nističnega, naravoslovnega in proizvodnega gledišča.
»Osnovni faktorji družbenega razvoja«, o katerih govore avtorji,
so v nasprotju s prej obravnavanimi resnicami njihovo odkritje, ki prav
tako opozarja na njihovo teoretsko nedotaknjenost, zlasti pa na veliko
odpornost do filozofskega mišljenja. To se kaže zlasti v naslednjem ekspli-
ciranju pojma človeka (pod zaglavjem Humanistično področje):
To področje »vsebuje predmete, izvedene iz izbranih znanosti, ki se
ukvarjajo z družbo in s človekom, njegovim plemenitenjem (ali oplaja-
njem: oplemenjivanjem), dviganem njegove kulture, estetskih in moralnih
kvalitet, formiranem njegovega svetovnega nazora in načina mišljenja,
razvijanjem njegovih fizičnih in mentalnih sil, to pa so tile predmeti:
materin jezik in književnost z osnovami umetnosti;
tuji jezik;
geografija z ekonomskim izobraževanjem;
zgodovina z državno in družbeno ureditvijo:
fizična in zdravstvena vzgoja.
Razen teh obveznih predmetov prvega področja bi se učenci lahko
fakultativno učili tudi druge predmete, npr. latinščino, drugi tuji jezik
ali posebne veje umetnosti ipd. z ozirom na interes in sposobnosti.«
V dveh letih predvidevajo avtorji za to skupino predmetov skupno
870 ur ali povprečno nekaj manj kot dvanajst in pol tedensko, kar daje
največ 3,43 ure tedensko za materin jezik etc., po 2 za tuji jezik, geogra-
fijo in zgodovino in 3 za fizično vzgojo plus zdravstveno vzgojo. Kako
lahko tak predmetnik vpliva na »dviganje kulture, estetskih in moralnih
kvalitet, formiranja svetovnega nazora in načina mišljenja ter razvijanje
fizičnih in mentalnih sil« mladega človeka, si lahko mislimo. Tu nič ne
pomagajo niti fakultativni predmeti, za katere je v tem >фredlogu za
unapredjenje^^ predvidenih 240 ur v dveh letih ali 3 tedensko.
314
Naravo razumejo avtorji v smislu naslednje sheme:
»Matematika
fizika — strojništvo s tehničnim risanjem — elektrotehnika
kemija — tehnologija
biologija — tehnologija.«
Dajejo ji 1110 ur ali skoraj 22 ur tedensko, ki pa so ob taki zasnovi
šole za razvijanje teoretskega mišljenja izgubljene. Delo razumejo avtorji
kot proizvodno-tehnično področje; odmerjajo mu 940 ur, od tega mesec
dni v počitniški proizvodni praksi.
Komentar ni potreben. Tehnokratska miselnost projekta je tako
grozljiva, da je sama ob sebi najbolj zgovorna.
Usoda gimnazije
Ce gre v načrtu za določeno degradacijo srednjetehničnega šolstva,
pa zbuja usoda gimnazije največjo skrb.
»Nedemokratičnost« gimnazije je skrbela že avtorje prve velike
reforme enotne osemletke. Stara gimnazija je bila selekcijska šola v dveh
pogledih: po znanju in sposobnosti (to je dosegala s sprejemnimi izpiti,
z malo maturo, z veliko maturo in s celotno rigoroznostjo zahtev. Tu je
prednjačila klasična gimnazija, kjer je bil dodatni selekcijski kriterij
zmožnost za jezikovno analizo in znanje klasičnih jezikov) in po socialnem
okolju, ki je omogočalo pridobivanje znanja in razvijanje sposobnosti.
Edino za to drugo selekcijo lahko uporabimo izraz »nedemokratičnost«.
Izenačenje startnih pogojev za mlado generacijo je bilo in je še cilj socia-
lističnega gibanja od socialnodemokratskega do komunističnega krila.
Nujnost takega izenačenja se vsiljuje že tudi neokapitalizmu. Toda ize-
načenje pogojev je nekaj, česar ni mogoče doseči z zakonskim aktom —
prav tako kot z emisijskim kreditom ekonomske moči ne povečujemo
realno, ampak fiktivno. Uvedba enotne osemletke ni izenačila socialnih
pogojev mlade generacije, ni ji dala enakega starta ob vstopu v življenje.
Niti v Sloveniji niso pKjdeželske šole enako kvalitetne z mestnimi, in do-
lenjske šole ne z gorenjskimi. Se manj pa omogoča enak start moderna šola
v Ljubljani in osemletka v SR Makedoniji, na kateri ima del učnega kadra
le končano popolno osemletko. Izenačenje možnosti laho raste le iz dolgo-
trajnega delovanja, ki tudi nekaj stane. Papir Uradnega lista pa ostaja
samo papir, če ne regulira dane empirije, in to v skladu z njenimi mož-
nostmi.
V široki frazi o potrebi, da damo mladi generaciji »enake možnosti«,
je samo sofistično prikrit neuspeh dosedanje reforme, ki ni mogla realiter
dati enakih možnosti, ki ni mogla odstraniti socialnih selekcijskih krite-
rijev. Namesto da bi iskali poti in sredstev za realizacijo že uzakonjene in
delno že izpeljane reforme, torej za realno zenačenje možnosti, iščejo se-
stavljači tez in avtorji Predloga za unapredjenje nasprotnika, ki ga je
treba uničiti, v sistemu srednjega šolstva, posebej v gimnaziji.
315
Decembrski »Predlog« jo karakterizira takole:
»1. V dosedanjem sistemu daje gimnazijsko izobraževanje poleg mož-
nosti zaposlovanja direktno pripravo za študij na vseh fakultetah in je
zato priviligirano. V novem sistemu gimnazij še nadalje ohranja vlogo
pripravljanja na fakultetni študij, toda s premikanjem njenega mesta in
z njenim postavljanjem v odnos nadgradnje na pripravljalno fazo v siste-
mu izobraževanja na drugi stopnji se znatno eliminira podedovani dua-
lizem.«
»Premikanje mesta« je nov sinonim za »razpolovitev«. Namesto »pri-
vilegija«, da je z nje mogoče iti na katerokoli fakulteto, postaja zdaj
pripravljalnica za eno ali nekaj fakultet, torej nekak koledž, ki se navezuje
na zelo dvomljivo enotno pripravljalno srednjo šolo. Ta »gimnazija« —
koledž ima s »prcfesionalno-tehničnimi šolami skupno značilnost, da ene
in druge nudijo manj ali bolj specializirano izobraževanje na bazi končane
srednje šole... V določanju specifične programske strukture izhajajo
profesionalne šole od vsebin, pogojenih direktno z delitvijo dela, gimnazija
pa od delitve znanosti.-« Gimnazija »se orientira na znanosti v njihovem
fundamentalnem pomenu« (pa naj bo to karkoli), profesionalno-tehnične
šole pa »na znanosti z ozirom na njihovo aplikativno vrednost«.
Dalje: pravilno je govoriti samo o »gimnazijah«, ki se med seboj
ločijo po programu. Ta obsega:
stalni (skupni) del — proučevanje sodobne književnosti in umetnosti,
tuji jezik in sociologijo, psihologijo, logiko in filozofijo (za vrstni red odgo-
varjajo avtorji); poleg tega še fizično-zdravstveno vzgojo in predvojaško
vzgojo.
Spremenljivi del daje osnovo za delitev gimnazij. Avtorji naštevajo
naslednje predmetne skupine, karakteristične za tip gimnazije: »na pri-
mer, literárna, lingvistična, klasična, zgodovinsko-geografska, matematično-
fizikalna, biološko-kemična itd. ali na neki drugi osnovi«. Tu se dalje
pričakuje »trajno sodelovanje« med gimnazijo in fakulteto, »ki se bo odra-
zilo ne samo v kvaliteti pouka v gimnaziji in študija na fakultetah, ampak
tudi v racionalizaciji fakultetnega študija in skrajševanja potrebnega
časa za študij.«
Izbimi del programa daje gimnaziji značaj zaključne šole za uspo-
sabljanje naslednjih poklicev: »npr. bibliotekarja, dokumentarista, ko-
respondenta, korektorja, statistika, administratorja in tajnika, sodelavca
v laboratorijih, turističnih agencijah, informativnih službah«.
Ob tej demontaži gimnazije nas »Predlog« poučuje:
»Kot vsak poklic vsebuje specifične metode in tehnike dela, tako
so tudi za posamezne znanosti karakteristična ne samo dejstva in zako-
nitosti, s ketarimi se ukvarjajo, in aspekti, s katerih jim pristopajo, ampak
tudi metode in tehnike, katerih se poslužujejo. Zato se gimnazijsko izobra-
ževanje ne usmerja na prenašanje čim večje kvantitete gradiva iz vseh
glavnih znanstvenih disciplin, ampak na izbrane skupine znanosti z nji-
hovimi metodološkimi problemi, metodami in tehnikam raziskovanja in
proučevanja. Ta povezanost med znanostjo in njeno svojevrstno tehniko
je pomembna za programsko postavljanje gimnazijskega izobraževanja, ki
316
nehuje biti splošnoizobraževalno v tradicionalnem smislu. Njegova orien-
tacija je znanstvenotehnična, kar ima ogromen pomen za razvijanje mo-
dernih relacij med znanostjo in človeškim delom.« Zdi se, kot da so avtorji
Predloga končali tisto srednjo šolo, ki jo predlagajo, in da hočejo ne-
sebično, ne boječ se niti .lastne blamaže, demonstrirati na sebi, kaj lahko
doseže srednja šola ,potem ko ni več splošnoizobraževalna. Hočejo nam
dokazati, da so neobremenjeni s kakršnimikoli kvantitetami gradiva iz
vseh glavnih znanstvenih disciplin, da pa so se perfekcionirali v proizva-
janju umetne megle.
Poglavje o demokraciji
Dosedanje skupščinske razprave (dve razpravi v koordinacijskem
odboru za izobraževanje prosvetno-kultumega zbora ZS in eno zasedanje
zbora) so pomenile zelo enoznačno odkolnitev predlagane reforme. Vendar
pa o tem niso ničesar povedala ne Tanjugova poročila ne naše dnevno
časopisje. Nasprotno: ta poročila dejansko zbujajo vtis, kot da se vse te
razprave potrdile pravilnost izhodišč predlagane reforme in da so se po-
slanci zavzeli za njihovo uveljavitev, obenem pa priporočili manjše presti-
lizacije.
Republiška skupščina SRS uradno doslej še ni dobila gradiva. O pred-
lagani reformi je razpravljal eden od odborov republišikega zbora in
zavzel odklonilno stališče, o katerem javnost prav tako ne ve ničesar.
Noben od pedagoških institutov doslej ni bil uradno pozvan, da izreče
mnenje o predlagani reformi. O njej so doslej razpravljali samo stro-
kovni aparati pri republiških sekretariatih za šolstvo in pa analogni
aparat pri zveznem sekretariatu, podpisnik Predloga: Jugoslovenski zavod
za proučavanje školskih i prosvetnih pitanja.
Nobena od fakultet ni bila pozvana, da izreče svoje mnenje o predla-
gani reformi. Tudi o tem dejstvu javnost ni bila obveščena.
Imena za tako ravnanje mi ni treba posebej izreči.
Obenem pa ne dvomim, da bo jugoslovanska družbena skupnost izpri-
čala svojo politično in siceršnjo zrelost in zavrnila dani koncept reforme
srednjega šolstva. Ker če tega ne stori, bo pač imela šolstvo, kakršno
zasluži.
317
\ove pesmi Srečka Kosovela
Franc Zadravec
»Hvala vam, da ste Kosovela prevedli v francoščino in da sem ga
tako lahko spoznal. A kakšen mora biti ta pesnik šele v svojem izvirniku.-«
Tako se je zahvalil arabski profesor iz Libanona francoskemu pesniku
Marcu Alynu, ko se je seznanil s poezijo Srečka Kosovela* (Bogdan Po-
gačnik, Visoko je poletela brinovka. Delo, 1965). Slovenci pa smo mu
hvaležni zato,' ker je ponesel v svetovno leposlovno obzorje dragocen do-
kument o estetski in etični moči naše besede. Ob novem preboju slovenske
pesniške besede prek nacionalnih in celo prek evropskih meja in ob vnemi,
s katero je Marc Alyn opisal Kosovelovo življenje in poezijo, ne čutimo
potrebe izražati pomisleke ob njegovi interpretaciji, toliko manj, ker se
avtor eseja ves čas zaveda, da opisuje delo resničnega umetnika in po-
membnega humanista. Morda je res, da se nagiba Alynov izbor k pesmim,
ki vsebujejo motive mejnih situacij (recimo eksistencialne motive), tedaj
k pesmim, v katerih je ostal našemu pesniku le še v neizogibno katastrofo
ujeti lirski subjekt (Torpedo, Cmi zidovi. Rdeča raketa, Samomorilec pred
zrcalom itn.). Toda zakaj bi Alyn ne bil smel izbrati predvsem teh, ko
so vendar tudi te pesmi Kosovelove! Kar nas sme in mora potemtakem
v prvi vrsti zaposliti, je tistih nekaj pesmi, ki v slovenščini še niso bile
objavljene in o katerih je mogoče bolj slutiti, kakor pa določno vedeti
kakšne morajo biti »šele v svojem izvirniku«.**
Vem, da ni najbolj hvaležno razpravljati o teh novih pesmih, saj
je opomin, ki nam zastavlja pot, dovolj tehten: da namreč zanesljivo
analizo omogoča le izvirno pesemsko besedilo. Kajti naj si prevajalec
verzov še tako prizadeva ohraniti avtentično podobo pesmi, je vendarle
res, da ne more nikoli natančno obnoviti vseh prvin izvirnika; nehote
mora dopustiti in sprejeti nekatere spremembe. Povrh ima vsak prevajalec
še svojo optiko in nobeden ne more biti »čisto in prozorno steklo«, kot je
pred kratkim povedal znani ruski prevajalec J. Etkind na mednarodnem
simpoziju prevajalcev v Moskvi. Ce pravilno razumemo to opozorilo, potem
moramo resno računati s tem, da je Jesenikov prevod kljub vsem odli-
kam poleg ožjega idejno in čustveno vsebinskega sloja zlasti prizadel
jezikovno zvočni in metaforični sloj, tedaj del estetske vsebine. Kakor je
torej čisto jasno, da bo mogoče le omejeno spoznati umetniške značilnosti
izvirnika, se je vendarle težko upirati radovednosti, ali te pesmi odpirajo
v že znanem lirskem prostoru kakšne nove razsežnosti oziroma s čim ga
dopolnjujejo in potrjujejo.
* Marc Alyn, Kosovel. Uvodni esej napisal Marc Alyn. Pesmi prevedel
Viktor Jesenik. Poètes d'aujourd'hui 127. Paris 1965.
** Med tiskom tega članka je Sodobnost (1966, str. 449) objavila nekaj
Kosovelovih konstrukcij pa jih poznamo zato poslej tudi v izvirniku. Pri korek-
turi sem torej lahko že upošteval izvirne verze.
318
Da bi ne vzbudil odvečnih komentarjev in negodovanj, želim s pou-
darkom opozoriti še na dvoje. Prvič: članek sem zasnoval kot spominski
zapis o nekaterih zelo zanimivih detajlih Kosovelovega umetniškega sveta
ob štiridesetletnici njegove smrti; tudi naslov tega zapisa opozarja, da
me zanima samo izsek iz velikega pesniškega opusa. In drugič: v zapis
sem uvrstil tudi »verze« iz pesmi Kadar zvezde, Puška in Torpedo. Ker te
pesmi še niso izšle v slovenščini, so »verzi« iz njih le dobesedni prevodi
iz francoske predloge.
Večji del teh novih pesmi je »refleksivnih«, Kosovel nadaljuje v njih
fabulo o svoji tesnobi v družbi, upesnjuje svojo odprtost in sproščevanje do
kozmosa, razglablja o osebni in družbeni smrti, a nič manj se ne posveča
vprašanjem umetnika in umetništva. Zaradi ontološke ideje vzbujata po- i-
sebno pozornost pesmi Torpedo in Rdeča raketa, druga tudi z močno
barvno metaforiko. »Raketa« kot snovni pesniški motiv je resda že znana
v dotedanji slovenski poeziji; davno pred Kosovelom jo je izbral Oton
Zupančič in z njo prispodobil pojočega škrjanca, pred njim pa je enako
storil avstrijski pesnik Nikolaus Lenau. Z identifikacijo škrjanca in rakete
sta hotela stopnjevati dinamičnost in zvočnost estetskega vtisa. Kosovel pa
je storil bistveno drugače: »rdečo raketo« — ognjeno telo — si je izbral za
simbol človeške eksistence. Ta rdeči in dinamični simbol naj bi zvesto po-
nazarjal večni nemir človeškega bitja, a še posebej pesnika. Kakšna je
namreč biografija človeka in pesnika? Kakor jo pripoveduje lirska fabula
te pesmi, se človek vžge kot raketa, živi v »rdeči obleki« (pesnik — kralj!),
s »srcem rdečim« in z »rdečo krvjo« ter hodi in blodi, kakor da mora priti
na konec sveta; bolj hiti — bolj gori, bolj gori — bolj trpi in bolj trpi
— hitreje ugasne.
Mikavno bi bilo določiti temu rdečemu simbolu za človekov obstoj
mesto in pomen v mreži simbolov tedanje slovenske poezije. Vsebina
pesmi Rdeča raketa vsekakor ne dopušča, da bi simbol uvrstili med tiste,
s katerimi so izražali nekateri pesniki duhovno-telesno disharmonijo ozi-
roma stisko duha, ki je »ujet« v materijo. Kosovel ne toži in ne »kriči«
zaradi takšne ujetosti. Vse. kar hoče povedati o razmerju človek — mate-
rija, je pač spoznanje, da se človek razlikuje od »ubrane« narave s svojim
nemirom, ki pa je pogoj za njegovo tragično veličino: »Povsod je tišina:
na polju, na nebu. / v oblakih, le jaz bežim, gorim / s svojim ognjem pe-
kočim in / ne morem tišine doseči.« »Rdeče rakete« tudi ni mogoče prevesti
v jezik družbenopolitične simbolike in prav tako bi mnogo tvegal, kdor bi
hotel videti v njej časovno prehitevanje kasnejšega pesniškega motiva o po-
potništvu skozi atomski vek. Kot rečeno, je ta pesem predvsem spomenik
večnemu iskalcu in nikoli p>omirjenemu človeku-Odiseju. Njena ontološka
vsebina vabi, da ji iščemo mesto na lestvici filozofskih sestavov. Videti je,
da se Kosovel ni ustrašil modeme dileme o »eksistenci« in »esenci«. Na
videz je dal gradivo za sklepanje, da je eksistenca pred esenco, saj pri
vsej esencialnosti v nobeni družbni obliki ni mogoče uteči svoji eksistenci,
tedaj neprenehnemu osebnemu nemiru, begu in vzgonu. V Rdeči raketi
in v Torpedu ostaja lirski subjekt zunaj tiste varnosti, ki jo daje svojim
319
vernikom ta ali ona metafizika, saj osvetljujeta ti dve pesmi človeka na
tisti skrajni meji, kjer mu ostaja le osamljeni »jaz«. Kar še zlasti prese-
neča, je izraz (če si ga seveda ni dovolil le prevajalec v francoščino!), ki
ga je običajno srečati med izrazi eksistencialistične ontologije: biti »vržen«
v svet. Pesem Torpedo je namreč takale: »Torpedo / kot žoga / vržena
(lancée) v noč / moja duša beži / In na njem mornar, / zavit v beli plašč '
in na njem mornar, / vržen (zagnan — projeté) v večnost.« Ta pesem bi
torej utegnila podpirati domnevo, da se je njen avtor odprl ontologiji brez-
upja, ki ji meščanska Evropa s svojim individualizmom in dvema vojnama
ni mogla uteči. Vendar v mejnih motivih, kamor spada tudi motiv smrti,
Kosovel ni dal opore za miselnost, po kateri je zavest causa sui ali pa je
determinirana mistično. Za preboji v mejne situacije snuje pri Kosovelu
zmerom človekova družbena razsežnost, zdaj evidentno, drugič jo je mogoče
slutiti. Hkrati pa moramo upoštevati znano resnico, da taki prodori na
skrajno mejo samote niso pomenili edine Kosovelove besede o človeku.
V ciklu pesmi Zlata okna so npr. verzi, v katerih utripa podoba o človeku
kot o svetli točki v »vesoljni temi« : »Lahko bi bil v Evropi, / ali v Avstra-
liji, / ali kjerkoli. // Moja cesta je kakor / goreči trak / med vesoljno temó.
// Jaz sem kot oblak, / oblak, ki je nosil večerno zlato od tam.« Pri vsej
osamljenosti ohranja človek vendarle še možnost, da hrepeni po lepoti, po
»zlatih oknih«. Celo več! Bitje, ki v vesoljni temi lahko s silo fantazije
znova prižge »zlata okna«, v katerem torej zopet in zopet vznikajo ideali in
perspektive, je le človek: »O, kdo jih prižiga / čutim v sebi«. Tako je
mogoče sklepati, da je s pesmima Rdeča raketa in Torpedo izpričal tudi
ekspresionistični pesniški angažma, ki je do skrajnih napetosti tematiziral
in aktualiziral človeka in njegov obstoj: ne na nihilistični. temveč na
tragično-optimistični ravnini.
2 'V novih pesmih so tudi motivi, ki kažejo, kako se osamljeni pesnik
(lirski subjekt) srečuje s pokrajino in kozmosom. iTo je obstojna lega,
kakršno je izpovedoval tudi Miran Jarc v zbirki Človek in noč. Toda Ko-
sovelova kozmična zavest se občutno loči od Jarčeve. Medtem ko je na
Jarca prežal kozmos nekaj časa kot sovražno bitje — svoj spor z družbo
je razširil na spor med človekom in kozmosom —, je vstopal Kosovel vanj
ravno v trenutkih depresije( prim. Zlata okna). V pesmi Kaleidoskop mu
je človek čarobni mali svet, v katerem odseva veliki svet: »Kaleidoskop
makrokozmosa / je mikrokozmos.« Človek je torej bitje, v katerem se
nadaljuje kozmični ritem, muzika, razkošje luči in pesmi. Soglasje in
ubranost obeh je izrazil tudi v pesmi Kadar zvezde: tukaj se hoče lirski
subjekt sprostiti iz tesnobe v sinjine, izročiti se kozmičnim vojnam, vzblis-
niti in ugasniti ter se na novo zasnovati na dnagem planetu. Monumentalno
je izoblikoval kozmično intimnost v pesmi Samomorilec pred zrcalom.
Pesniku, bratu nevihte in sonca, preostaja v katastrofalni izobčenosti še
poslednji položaj: nasloniti se na vesolje in poslušati v globoki prostor:
»Nad menoj črno brezno vesoljstva. / Jaz se sklanjam vanj / in poslu-
šam.« Najdemo pa v novih pesmih tudi primer, ko je pesnik ekspresioni-
stični zviharjeni kozmos in pokrajino uporabil kot simbol za sile, ki člo-
320
veku hromijo ustvarjalno moč in zabrisujejo perspektivo: »Kadar zvezde
ugašajo v kozmičnih viharjih / in se stolpi izgubljajo v dimih / in se ptice
bojujejo z zimo — / kako bi mogle naše duše peti?« (Kadar zvezde).
V pesmih z motivom človek in kozmos se oglaša tudi slutnja smrti.
Videti je, da smrt pesnika ne vznemirja, saj jo umeva kot element valo-
vanja narave in kot trenutek, v katerem se človek vrne v materialno
praenoto in se pomiri. Tako vsaj si je mogoče razlagati misel v sklepnih
verzih cikla Zlata okna: »Sredi polja čisto sam / sredi snežnega polja / med
črnimi gozdovi / čutim: vse blesti. — / Glej, nisem več / sam«. Tudi v
novih pesmih je najti družbeno razsežnost motiva smrti. V pesmi Puška
plane pesnik sredi noči, ustreli iz obupa skozi okno in se v ekstazi druži
z usodo mladih pomrlih pesnikov: »In streljam za pomoč, / ker se zdi. da
vse / gori okrog mene, / okrog njih.« Razreševanje notranjega spopadanja
z družbo v obliki smrtnih vizij se je z ene strani iztekalo v trenutno osebno
pomirjenost, vendar je bil pesnikov namen tudi ta, da z njimi bije v lice
meščansko družbo in njeno osamljujočo individualistično moralo. Da bi
stopnjeval upor proti družbenim vzrokom smrti, si je za pesem Smrtni
opoj izbral podobe deformiranih ljudi in ostro začrtano ironijo. Družba se
je prelomila na dve sovražni polovici, »duh ne pomlajuje upanja« več,
kot rešilno sredstvo iz tesnobe se ponujata resignacija in samomor: »Ljudje
frfotajo / kakor netopirji / od kamna do kamna. / Trudni od frfotanja, /
trudni, ubiti. // Ljudje prodajajo pohištvo, / zastavijo srce, / zastavijo
razum / in se obesijo ob oknu. // Samomorilci, / obešenci / nihajo ob oknih
življenja.« »Smrtni opoj« je potemtakem le pesnikova natanko premišljena
ironija, ki jo je obrnil proti obstoječemu tipu dehumaniziranih družbenih
odnosov. Po ostrini obtožbe je tej pesmi enaka samo še Pesem št. X, v
kateri poginja podgana in z grozljivim pivkanjem simbolizira mračni čas,
ubija »lepe duše«. Tukaj in tam vznemirljivi črni meh, s katerim je pes-
nik prispodabljal krizo dehumaniziranih odnosov. Ob vsej tej trihninski
smrti pa ni izgubljal perspektive. Veliko vizijo evropske smrti: »Ljudje
so kot / padajoče, ugašajoče svetilke« je v pesmi Cmi zidovi — kot v več
drugih — razrešil z opitimističnim nasprotjem: »Človek prihaja / iz srca
temè«. Tako so Kosovelove pesmi o tesnobi evropskega človeka, o njegovi
»vrženosti« in izobčenosti v zadušno samoto nekakšne balade prebujenega
intelektualca, ki je odseval prelome evropske psihe, njeno potlačenost in
hkrati tudi njen nezlomljivi vzgon. Ves kaos povojnih let Kosovela ni
mogel pobiti na tla, premagoval ga je z zdravim in upornim etičnim
vzgonom.
^ , Marc Alyn je izbral tudi nekaj še neobjavljenih pesmi z motivi umet-
nika in umetništva. Zanimiva je resignativna pesem Evakuacija duha, ki
prinaša misel, da je umetnost preslabotna, da bi mogla preobrniti člove-
kovo pot skozi zgodovino. Duh je namreč že toliko uplahnil v človeku,
da je prizadevanje prebuditi in preokreniti ga s čarom umetnosti v XX.
stoletju lahko le še iluzionistično početje. S tem satiričnim izzivanjem je
hotel pesnik iztrgati množico iz topega ždenja. Iztrgati! kajti zmaterializi-
8 Problemi
321
rani človek dvajsetega stoletja »ne čuti magičnih razodetij«, ki vro iz
pesnikove duše; »slepi čutijo samo elektriko / moje luči, ne vidijo svita«.
Veliki duh, ki »gori v prostorju« in ki razseva magično luč, ta veliki duh
gori in sveti le še sam sebi. Te romantično razviharjene prispodobe o pes-
niku si je izbral pač zato, da bi nekoliko dramatiziral razdaljo, ki^azevala
med množico in pesnikovo prebujevalno močjo in nemočjo.
Kot znano, pa Kosovel ni zdvomil nad pomenom besedne umetnosti
in tudi ni pretrgal dialoga z množico. Kolikor je namreč razpravljal o
umetnosti, jo je v glavnem tolmačil kot duhovno silo, ki hoče kljub svoji
relativni nemoči tudi voditi in biti »hrana« za druge, ne pa zgolj estetsko
uživaštvo ali pa sestavljanje od vsepovsod napaberkovanih »filozofskih«
resnic o človeku. V pesmi Svetilka ob poti in tudi v drugih je potrdil, da
je hotel humanistično dejavno poezijo. V tej pesmi hoče bolečino pretopiti
v takšno pesem, ki ne bo pomračevala življenjskega smisla, temveč bo
osveljevala pot »tavajočemu in samotnemu«: »Postani obcestna / svetilka,
ki tiha razseva / svoj sij na človeka. / Bodi mu dober, temu človeku, / in
nepristranski kakor svetilka, / ki tiho obseva pijančev obraz / in vaga-
bundov in študentov / na cesti samotni. / Bodi svetilka z eno lučjo, / človek
v magičnem kvadratu, / z zeleno roko znamenja dajoč.« Ce jezik podob
prevedemo v miselnega, potem je mogoče sklepati, da je pesnik priča-
koval od umetnika, da bo varoval človeško pristnost in zmerom znova
oživljal njegovo pravo in resnično bit. Umetnost naj bi bila torej zmerom
mlada revolucionarna prvina v človekovem etičnem vzgonu.
Je mar zabloda, če takemu opredeljevanju umetnosti in umetnika
iščemo sorodnih v preteklosti? V primerjavo se namreč vsiljujeta Oton
Zupančič in Maksim Gorki; najprej Zupančičeva vizija o umetnosti-pla-
menu, ki preletava vekove in osvetljuje človeštvu pot, a nič manj tudi
razširjeno Dankovo srce, ki osvetljuje pot izgubljajoči se in razjarjeni
množici v povesti Starka Izergil. Vriva pa se tudi antitetična primerjava
za naprej. Г^о je Kosovel umeval poezijo kot luč in jo usmerjal proti
»vesoljni temi« in ko je zaklical pesniku »zavpij v oceane noči« (v pesmi
Stopil je pesnik mlad na Pamas, Zbrano delo I, 1964, str. 230), je z »ve-
soljno temo« in »oceanom noči« kot s pomembno umetniško snovjo na-
kazal drugačno razmerje, kakor ga je kasneje postavil med umetnostjo
in »svetovno nočjo« Heidegger (Boris Majer, Dileme eksistencialne kritike
III. Teorija in praksa 1966, str. 188 in dalje). Ne glede na pesem Evakuacija
duha, v kateri je za trenutek podvomil, da bi čarna sugestija umetnosti še
mogla premamiti sodobnika, da bi začel rušiti materialne temelje odtuje-
vanja in priznal čustveno-duhovno kvaliteto za najvišjo, je Kosovel ven-
darle verjel, da umetnost premaguje odtujevanje in posameznika spaja
s človeštvom, s kolektivom.
Zato seveda tudi ni zgolj naključje, če je razvil hierarhijo med umet-
nikom in politikom v korist umetniku. V pesmi Detektiv št. 16, si je pri-
voščil indekse, zaplembe in goreče grmade, tedaj metode in sredstva, s
katerimi estetska in politična policija ogroža umetnike. Kdor streže umet-
nosti po življenju, je lahko le navidezen »kralj«, saj je v resnici duhovni
in etični berač: »Detektiv ne razume / moje pesmi, / ki hiti za njim / na
322
srebrnih perutih zimslíega sončnega vetra. // Skoči, kralj, s prestola / in
bodi kot jaz. ! bodi vesel, / poj / z menoj / v ta srebrni. / sončni zimski
čas. / Ti nisi kralj.i-< Kdor torej preganja umetnika, preganja lepoto in
pričevalca človeške biti. Neustrezno bi ravnal, kdor bi to misel zavrgel kot
Kosovelovo naivno precenjevanje umetnosti. Vsaj dva razloga namreč na-
rekujeta, da je dobro razlagati in razumeti to hierarhijo tudi iz zgodo-
vinskega položaja. Nekateri ekspresionisti in z njimi tudi Kosovel so se
uprli imperialistični politiki, ki je vrgla evropskega človeka v vojno ne-
srečo. Te evropske agonije pač niso mogle sprejemati in priznavati znan-
stveno in je opravičevati kot logično in nujno posledico družbenega raz-
voja; umetnik ne more živeti od znanstvene logike in resnice, lahko pa
'živi tako. da se upira zlu v tej resnid. To je bil prvi razlog, zaradi kate-
rega je umetnik upravičeno menil, da s svojim delom presega vlogo in
pomen politike. Pobudo za »precenjevanje« umetnika pa je dajala tudi
tedanja slovenska politična stvarnost in nezrelost. Koga namreč lahko
imenujemo, ki je v prvi polovici dvajsetih let v Sloveniji politično vplivno
in nadarjeno svetil v prihodnost? Kaos, v katerem se je izgubljala druž-
bena in nacionalna perspektiva, je še kako opravičeval sklep, da stoji
umetnik kot sintetik visoko nad koristolovnim drobnjakarstvom namiš-
ljenih maloburžoazni'h »kraljev-^
Kot sem že nakazal, je možnost za estetsko presojo novih pesmi ome-
jena. Viktor Jesenik si je brez dvoma prizadeval preliti v francoščino
kar največ vsebinskih in stilnih značilnosti teh pesmi in rekonstruirati
izvirne prvine v njihovo novo umetniško podobo. Vendar so morale na-
stati ponekod težje ovire. Marc Alyn je npr. raje izpustil drugo pesem
iz cikla Tragedija na oceanu, kakor da bi bil prevod podal njen zvočni
sloj le močno okrnjeno. IZaradi takšnih opozoril je tembolj nujno, da se
omejimo le na bežen pregled dominantnih izrazov, ki nosijo življenjsko
občutje, na razmeroma dobro razvidno barvno estetsko snov in bežno tudi
'na konstruktivistično obliko.(
' Osnovno občutje sproščajo izrazi, ki odkrivajo procese strahu in
obupa ter pripovedujejo o resignaciji in umiranju ^padati, ugašati, ugasniti,
trpeti, ubit; obešenec, mrlič, samomorilec, ranjeni človek, preplašena duša;
utrujenost, obup, nihilistična melanholija, smrtne sanje, smrt, bolan, na
pomoč; sivina, megla, ledeni dan, temina, noč.¿Občutje potrtosti stopnju-
jejo tudi mnoge podobej moji mladi bratje brez oči; njegov obraz je krvav;
v črnih gozdovih toži veter; vsi drhtijo kot jaz / v smrtni omotici, itn.
fEstetsko pa tudi idejno močno učinkujeta črna in rdeča barva. Pesnik
ju postavlja v neposredno bližino lirskega subjekta, včasih tega z njima
tudi izenači. Pesniško ju asimilira od goste črnine in rdečine do mehkih
odtenkov. Naj navedem le nekaj zgledov: Crni zidovi so se raztreščili /
nad mojo dušo; ne išči zdravja na črnih obalah; nad menoj čmo brezno
vesolja; nihilistična melanholija zgošča / v negibnost čmo začudenje; moja
cesta je / goreči trak / nad vesoljno temo, rdeča raketa, rdeči človek, rdeča
zarja, duh gori, gorim in svetim, iskrenje prostora, osončeni veter, zlata
okna, itn.
8»
323
Kako naj si razlagamo to dvopolno obarvanost pesmi? Mnoga barvna
snov izraža Kosovelovo »slikarsko<^ občutljivost, s katero je dojemal in po-
ustvarjal barvne moči v duhu impresionizma; prenekatera njegova pesem
zapušča barvno estetski vtis. In vendar je barva v Zlatih oknih, Rdeči ra-
keti, Cmih zidovih in v drugih pesmih še za več kakor samo za estetski
učinek. fS črno in rdečo barvo uprizarja pesnik tudi odmiranje, ugašanje
pa tudi ponovno oživljanje, obup in pogum, poraze in zmage, pesimizem in
optimizem ter dvom in vero v življenje. Z drugo besedo, barve je povzdig-
nil v simbole, naložil jim poleg estetskih tudi pomenske razsežnosti in
učink^ Kako je združil te dve funkciji, zlasti lepo kaže zgled iz Rdeče
rakete: »...grem. človek rdeči, čez polje zeleno, i nad mano po sinjem
jezeru tišine / železni oblaki, o, jaz pa grem, / grem. človek rdeči.-^ Najbrž
bo težko dognati, kdaj sta ti barvi najmočneje preplavili njegovo pesem,
in le domnevati smemo, da sta naraščali v njej v mesecih pred smrtjo.
TZ njima pa je Kosovel kot ekspresionist slikal tudi družbeni kaos. Podobe,
kako se vse potaplja v vesoljno temo, kako tema požira ogenj in kako se
bojujejo s temo, sporočajo očitno mnogo več kakor le osebno tesnobo in
slutnjo svoje smrtjj
TÑekaj novih pesmi spada v skupino »integralov«. Zanimivo utegne
biti. da je nova pesem IVa postaji dvojček konstrukcije Na provincialni
postaji. Kakor tam je tudi tukaj motiv bežno srečanje dveh ljudi, popot-
nika v vagonu in načelnika v »rdeči kapi«: srečata se, da zdrvita drug
mimo drugega in tembolj začutita samoto. Tudi v različici premika pesnik
svoj objektiv z enakšno punktualno tehniko kakor v prvi pesmi. In vendar
se nova konstrukcija loči od prve po tem. da je v njej besede še bolj
osamil in štiri celo »izločil« v samostojne verze. Tako je povečal impre-
sivno in ekspresivno vrednost in učinek posameznih pojmovnih simbolov.
Besede je še bolj osamil v konstrukciji Detektiv št. 16: »Henrika, / poli-
cist! / Kaj? / Zmaj. / Sonce srebrno, / admiral. ..« Take osamitve imajo se-
veda estetski namen. Osamljeni izrazi sicer ohranjajo pomene, svojo gno-
mično vrednost, in se uvrščajo v večjo logično skupnost. Ali v takšnih
ločenih položajih poleg logične vsebine stopnjujejo in evocirajo tudi ob-
čutje, dobivajo večjo efektivno moč. Beseda tukaj nepričakovano prebije
pojmovno mejo, ni več samo simbol za predmetno ali duhovno vsebino,
temveč sprosti tudi iracionalno, nezavedno plast. Pri Kosovelu ta preboj ne
poruši pojmovne teže in ne začne besede kot simbola konkretne vsebine
oz. predmeta, pesnik simbola ni odtrgal od stvari, ki jo označuje. Sele sur-
realistična poetika ločuje simbol od stvari, ko jeziku v poeziji vsaj teoretično
odreka nalogo, da bi kaj pojasnjeval, in hoče od njega le nejasen in nelo-
gičen užitek; besede želi obrniti stran od stvari in jih družiti v nove, ne-
pričakovane zveze. V novih zvezah ostaja od njih predvsem zvočna evoka-
cija, vsebinski simbol pa je zbledel. Zvočno senzacijo v obliki golih, smi-
selno razdrtih zvokov je zapisal Kosovel doslej le v eni znani konstrukciji,
v Pesmi št. X (O odtujitvah besednih simbolov in stvari primerjaj: Marcel
Raymond, De Baudelaire au Surréalisme. Srbohrvaška izdaja. Sarajevo
1958. 275 in daljejj
324
»Bralec« in literatura
Meta G r o s m a n - D o k 1 e r
Bralec je na razne načine navzoč v velikem delu tradicionalno lite-
rarne kritike. Skrb za moralne učinke literature — bojazen zaradi njene
»škodljivosti« in prizadevanja napraviti jo »koristno« — vedno predpo-
stavlja bralca kot predmet, na katerega literatura »učinkuje« in na kate-
rem je ta »učinek« mogoče zaslediti. Posredno ali neposredno se tako
zanima za bralca, vsa literarna kritika, ki vidi funkcijo literature v njenem
učinku, ne glede na to, ali sledi Longinusovemu poskusu določiti vrednost
posameznih literarnih sredstev na podlagi rezultata, ki ga dosegajo, ali pa
znanemu Horacovemu izreku aut prodesse aut delectare.
Kljub tej bolj ali manj nenehni navzočnosti se bralec kot izdelana
literarno teoretska kategorija pojavi razmeroma pazno, šele potem, ko
nastopi kot trteja možna soodnosnica pri obravnavi literarnega dela.
Tako dobimo poleg literarne kritike, ki govori o literaturi s stališča raz-
merja med pisateljem in njegovim delom, kritike, ki govori o literaturi s
stališča razmerja med njo in določeno stvarnostjo (včasih poj movano tudi
kot vesolje), in seveda kritike o literaturi per se. še četrto zvrst kritike,
ki govori o literaturi s stališča razmerja med literarnim delom in njego-
vimi bralci. Strukturalistični koncepciji literarne teorije, koncepciji lite-
rature kot izraza oziroma odseva, se tako pridruži še četrta koncepcija,
ki se literaturi bliža predvsem z vidika njenega učinka na bralca. Po tej
koncepciji sta literarno delo in njegova vrednost določena z neposrednim
učinkom na bralce.
V tej obliki je literarno-kritično zanimanje za bralca značilna poteza
angleške literarne kritike v tridesetih letih našega stoletja. To angleško
literarno kritično usmeritev si lahko razložimo: a) s posebnim zgodo-
vinskim položajem angleškega bralca, b) s skrajnim larpurlartizmom ob
koncu 19. stoletja in c) s pragmatizmom, ki se je uveljavil ob prelomu sto-
letij. V temelju omenjenega zgodovinskega položaja pa so seveda veliki
premiki v ekonomski strukturi takratne angleške družbe. O teh premikih
je gotovo vsaj to, da so neposredno vplivali na naraščanje bralcev in na
spremembo socialne strukture beročega občinstva.
Razmeroma naglo in občutno naraščanje števila bralcev je tako očitno
vplivalo na angleško literarno prizorišče v 18. stoletju, da tega vpliva ne
325
more prezreti nobena literarna zgodovina. Zato je vprašanje bralca in
njegovega pomena za literaturo globoko zasidrano v zavesti večine angle-
ških literarnih teoretikov. Številne natančne študije raziskujejo razne
vidike sprememb, ki so nastale, ker so se pomnožile vrste bralcev: od ne-
p)osrednih sprememb v odnosih med avtorji in meceni ter avtorji in novimi
bralci (ti so prav s svojo številnostjo omogočali, da je pisanje in tiskanje
postalo »pomembna veja angleške trgovine«), do posrednih sprememb
formalne in vsebinske narave na področju literature same. Težko si pred-
stavljamo ljubitelja angleške proze, ki bi ne bil opazil, s kakšno priza-
devnostjo se prav pisatelji iz 18. stoletja obračajo k svojim bralcem; kako
Swift v svojih slovitih Potovanjih nikoli ne pozabi nanje in kako Fielding
nanje naslovi dolga pojasnila o svojih literarnih namenih in prijemih.
A tudi za druga obdobja angleške literature ne manjka študij, ki se
ukvarjajo z odnosom med pisanjem literature in občinstvom. V njih po-
gosto srečamo poudarjeno trditev, da določeno občinstvo neposredno vpliva
na sodobno literarno ustvarjalnost. Zdi se, da prav posebni položaj bralca
in njegova nedvomna vplivnost onemogočata angleški literarni teoriji,
da bi prezrla bralčevo vlogo v literaturi.
Do skrajnosti izpeljani larpurlartizem in z njim povezani vrednostni
relativizem, ki sta sledila splošnemu vrednotenju prej ustaljenih skupnih
meščanskih vrednot, sta silila kritike, da so poskušali na novo utemeljiti
pomen literature v svetu vse bolj prevladujoče znanosti in poiskati novo
osnovo za njeno vrednotenje, osnovo, ki bi presegla merilo zgolj osebnega
ugajanja. To prizadevanje paradoksno združuje povsem subjektivistične
težnje s poskusom najti širša in subjektivnejša merila.
In naposled, gotovo ni naključje, da postane učinkovanje literature
osrednji pojem literarne kritike prav v deželi pragmatizma, hkrati ko so
prizadevanja utemeljiti pomen literature pogosto strogo znanstvena in
včasih kar preveč konkretna.
Ne glede na to, kakšna specifična nagnjenja vodijo posamezne lite-
ramo-kritične avtorje pri njihovem zanimanju za bralca in za učinkovanje
literature, bi radi takoj poudarili, da se nam takšno zanimanje ne zdi brez
pomena, čeprav konkretne teorije niso vedno sprejemljive. Konec koncev
lahko edino človek da smisel katerikoli človeški dejavnosti. Tudi z litera-
turo ni drugače: edino bralec — bodisi obstoječi ali potencialni — lahko
upraviči njen obstoj. S tega vidika se nam kažejo smiselna prizadevanja
mnogih angleških kritikov, da bi v svojo literarno teorijo uvedli bralca kot
bistveni element.
Predmet našega posebnega zanimanja so prav tista literamo-kritična
prizadevanja oziroma avtorji, ki se posredno ali neposredno ukvarjajo
s problemom bralca. Pri tem seveda ne kaže pozabiti, da je literarna
kritika, temelječa na razmerju med literarnim delom in bralcem, le ena
izmed možnosti literarne kritike. Zato je, kadar ne upošteva tud drugih
vidikov, nujno delna in enostranska. Vendar nam tu ne gre za možnosti
in doseg te ali one literarne teorije, temveč za problem bralca, kakor je
tematiziran v angleški literarni teoriji in kritiki od zgodnjih dvajsetih
let do danes.
326
v zgodnjh dvajsetih letih dvajsetega stoletja se v angleški publicistiki
literarno zgodovinskim prikazom odnosov med bralci in literaturo oziroma
med gledalci in razvojem gledališča (namreč prikazom za posamezna
literarna obdobja), vedno pogosteje pridružujejo tudi literamo-teoretične
študije, ki p>odčrtujejo pomen bralca za literaturo in komunikativnost kot
poglavitno značilnost literature. Problem komunikativnosti literature in
z njim povezani problem bralca sta nekaj časa med osrednjimi temami
angleške literarne teorije.
♦
Misel, da roman preprosto ne more obstajati drugače kot v bralčevi
zavesti, je že leta 1921 zapisal Percy Lubbock v delu The Craft of Fiction
(Spretnost proze). Lubbock meni, da lahko roman zaživi le v bralcu, med-
tem ko sam po sebi, kot predmet, ne more biti nič drugega kot določena
količina papirja in tiskarske barve. Ko bralec s svojo fantazijo poustvarja
roman, vsakokrat sam postane romanopisec. Zato Percy Lubbock meni, da
mora bralec prevzeti tudi svoj delež odgovornosti za vsakokratno poustva-
ritev romana in si nikakor ne sme privoščiti brezskrbne misli, da je
pisanje romana zgolj pisateljeva zadeva. Kakorkoli že lahko pisatelj na-
redi, gotovo ne more prenesti romana v bralčevo fantazijo kot kakšen
mehurček iz milnice. Prav ta prenos je precej odvisen od bralčevega
sodelovanja. Bralec sam dopolni akt komunikacije, ki je bistvena sestavina
umetnostnega pojava.
Lubbock meni, da je poustvarjanje romana v bralčevi fantaziji zelo
podobno procesu, v katerem si človek ustvarja celostno podobo obda-
jajočega sveta. Subjekt v obeh primerih iz določenega števila razpolož-
ljivih pogledov odbira predvsem tiste elemente, ki jih lahko vključi
v svojo podobo celote; pri poustvarjanju romana torej posamezne dele
zgodbe, opise oseb in okolja. V takem »ustvarjanju« — trdi Lubbock —
se vadimo vsak dan, saj je podobno »narejen« ves naš svet. Za to nista
potrebna poseben napor ali nadarjenost. Za poustvarjanje romana zado-
stuje poprečen dar za spreminjanje vsakdanjih izkušenj v »podobo sveta«.
Seveda pa se bralčevo poustvarjanje romana bistveno razlikuje od pisa-
teljevega stvariteljstva: pisatelj opravi določen izbor, ki mu mora bralec
le slediti.
Ko Lubbock primerja bralčev odnos do imaginativne stvarnosti ro-
mana z njegovim odnosom do življenjske stvarnosti, se močno približa
trditvi o neposredni povezanosti in medsebojni odvisnosti obeh, kar je
sicer tabu v angleški literarni kritiki. To bi ga lahko logično vodilo naprej
k raziskovanju narave te soodvisnosti in k bolj izdelani raziskavi deter-
minant bralčevega načina poustvarjanja romana. Vendar tako daleč ne gre.
Lubbockovo prizadevanje gre od tod dalje ravno v nasprotno smer: doka-
zati hoče, da mora bralec v romanu videti ustvarjeno, umetno strukturo in
skladno s tem imeti do nje načelno drugačen odnos kot do življenjske
stvarnosti. To je sicer res, vendar pa ne pojasnjuje vzporednosti procesa
imaginacije, na katero Lubbock sam opozarja.
Bralec ima osrednji pomen le v literarnih teorijah, ki vidijo bistvo
literature v njeni komunikativnosti. Ce je literatura predvsem komuni-
327
kacija, potem seveda pride polovica »dogajanja« v literaturi na bralca.
Lascelles Abercrombie si v svojem delu An Essay Towards a Theory of
Art (Prispevek k teoriji umetnosti, 1922) in pozneje v Principles of Lite-
rary Criticism (Principi literarne kritike, 1932) prizadeva dokazati prav
to, da je komunikativnost tista lastnost literature, ki jo določa kot litera-
turo. Brez komunikacije zanj ni literature. Funkcijo literature vidi v
spreminjanju zbranih izkušenj v izraz, ki napravi pisateljevo izkušnjo
dostopno bralcu. Izraz zanj pomeni sporočanje izkušnje; to je po Aber-
crombieju edini možni cilj pesnikovega prizadevanja in edina možna
funkcija umetniške dejavnosti. Brez te funkcije se mu kaže umetniško
prizadevanje sploh brez funkcije in zato nesmiselno Abercrombijevo poj-
movanje nalaga pesniku, da upošteva bralca, ker edino ta lahko sklene
komukativni lok, katerega pesnik začrta samo do polovice. Komunikacija
ima za Abercrombija zelç določen pomen: kazati ne sme zgolj predmeta
pesnikove izkušnje ali pa samo načina njegovega dojemanja, pač pa »ce-
lotno doživetje«, ki združuje to. kar je pesnik videl, s tem, kar je takrat
občutil. Doživetje v bralčevi fantaziji naj bi se kar najbolj približalo
pesnikovemu, zato mora pesnik uporabljati ustrezno tehniko.
Podobno se R. H. Strachan v svojem delu The Soul of Modem Poetry
(Duša modeme poezije, 1922), trudi dokazati, da se umetnost prične s
pesnikovo željo po komunikaciji. Zdi se mu, da imata pesnikova ustvar-
jalna pobuda in bralčeva sprejemljivost v bistvu isti temelj in da sta v
medsebojni odvisnosti: skupaj bodisi obveljata, bodisi propadeta.
Pri tako zastavljenem problemu komunikativnosti literature je skoraj
nemogoče spregledati, da so se obravnavana stališča izoblikovala iz potrebe
obračunati z ostanki larpurlartistične ideje o neodvisnosti literature. Se-
veda je tako omejena motivacija — ob splošnem zanemarjanju drugih
pomembnih aspektov literature —■ dala lahko samo omejene dosežke.
Kljub temu je celo tako poenostavljeno poudarjanje bralčevega pomena
prispevalo svoj delež k tematiziranju in boljši osvetlitvi tega problema pri
poznejših avtorjih. Končno pa vse angleške literarne teoretike, ki se ukvar-
jajo s pomenom bralca, združujejo skupna želje, namreč utemeljiti socialni
pomen literature. V splošnem prakticističnem ozračju »obdobja znanosti«
se jim zdi, da je to mcgoče doseči z dokazovanjem splošne koristnosti
literature.
Prizadevanja uvesti bralca kot bistveni pojem literarne teorije dose-
žejo vrhunec v delu I. A. Richardsa. Njegova teoretična razglabljanja so
dosežek, ki vse do današnjih dni privlači pozornost kritikov in navdihuje
polemike. V nasprotju s prej omenjenimi avtorji se Richards ukvarja z
literaturo ob upoštevanju širokega spektra vidikov. Zanimanju za bralca,
kateremu sicer vseskozi pripisuje osrednji pomen, j'e zato posvečen le del
njegove pozornosti.
Osnovne postavke Richardsove poznejše kritične teorije srečamo že
v njegovem prvem delu Foundations of Aesthetics (Temelji estetike). Izdal
ga je leta 1921 s sodelovanjem C. K, Ogdena in Jamesa Wooda. Po kratkem
328
kritičnem pretresu takrat veljavnih estetskih teorij — klasificirane so po
definicijah lepote — predlagajo avtorji še svoj koncept. Po njem je lepota
opredeljena kot synaesthesis. Bistvena značilnost te definicije je, da pre-
nese estetsko vrednost dela iz zaznavanega umetniškega predmeta v opa-
zovalca samega: iz slike v gledalca, iz knjige v bralca. Estetska vrednost
umetniškega predmeta v bistvu obstoji v določenem psihološkem stanju,
ki ga umetniški predmet povzroči v opazovalcu. To psihološko stanje
avtorji imenujejo synaesthesis, pomeni pa hkratno izživljanje vseh člo-
veških nagnjenj (impulse) in vključuje ravnotežje (equilibrium) in sklad-
nost (harmony). To stanje izključuje pasivnost in inertnost, a tudi ne
vključuje želje po delovanju. Doživetje synaesthese vodi — po avtorjevem
mnenju — k bralčevi izločitvi iz sveta, saj s spoznanjem lepote »posta-
nemo toliko bolj mi sami, kolikor bolj so vsa naša nagnjenja vključena
v doživetje«. Končno vrednost doseženega stanja vidijo avtorji Temeljev
estetike v tem, da aktivira vse naše zmožnosti. Pravijo namreč, da je »bolje
živeti polno kot pa le delno.«
V Richardsovem drugem delu The Meaning of Meaning (Pomen po-
mena. 1923), tudi pri tem je sodeloval C. K. Ogden, lahko opazujemo pre-
hod iz splošne in precej abstraktno zasnovane estetike k njegovemu po-
znejšemu, veliko bolj konkretnemu prizadevanju na področju literarne
teorije. V tem delu se poleg obširnih semantičnih raziskav in posebej
raziskav simbola že tudi prvič pojavi Richardsovo razločevanje med dvema
rabama jezika: med čustveno rabo, značilno za poezijo (tj. tudi litera-
turo nasploh), in znanstveno rabo z dejanskim pomenom, ki ga je mogoče
preveriti z znanstvenimi metodami.
Principles of Literary Criticism (Principi literarne kritike, 1924) so
Richardsovo prvo samostojno delo in hkrati tudi najbolj izdelan oris nje-
gove literarne teorije. Medtem ko so se avtorji v Osnovah estitike močno
opirali na kitajske nauke o ravnotežju in harmoniji, je Richardsova obrav-
nava v Principih strogo znanstvena, estetska vrednost pa določena s psi-
hološko terminologijo. Ton je neprizadet in hladen in v delu lahko odkri-
jemo celo nekaj znanstvenega optimizma, kar se tiče prihodnjih možnosti
za literarne raziskave z znanstvenimi prijemi. Ker Richards človeku ne
pripisuje nematerialnega duha, se mu poezija kaže kot sad človekovih
dejavnosti in kot taka tudi kot predmet znanstvene raziskave. Na eni
strani je poezija plod nekaterih psiholoških procesov pri pesniku, na drugi
pa spet vpliva na bralca. Sama po sebi nima nobenih neodvisnih estetskih
vrednot (le-te so po Richardsovem mnenju zgolj fikcija, ki je nastala iz
nenatančnosti kritičnega jezika). Nasprotno, njena vrednost je odvisna od
bralca, ker edino v njem lahko obstaja. Tako je Richarsova estetska vred-
nost poezije — pozneje jo kritiki z različnimi prizvoki preprosto imenujejo
»psihološka vrednost« — strogo funkcionalna, tj. določena le z učinkom na
bralca. Bralec s tem postane osrednji pojem vse Richardsove teorije.
Estetska teorija, ki ne opredeljuje lepote kot lastnosti estetskega pred-
meta, temveč kot lastnost subjekta (bralca, gledalca), mora rešiti predvsem
problema: prvič, kako umetnina učinkuje na bralca, to je v bistvu vpra-
šanje komunikacije, in drugič, kako vrednotiti ta učinek. Richards skuša
329
v Principih odgovoriti na obe vprašanji: čimbolj nazorno prikazati proces
komunikacije in razložiti vrednote na psihološki podlagi.
Njegova teorija temelji na delovanju osnovnih človeških nagnjenj
(impulse) — želje po nečem (appetency) in na odklanjanju (aversion) — in
na domnevi, da je vredno vse, kar zadovoljuje te želje, ne da bi pri tem
omejilo druge, enako ali bolj pomembne želje. Edina psihološka omejitev
pri izpolnjevanju kake želje je lahko druga želja. Richardsu se človek
kaže kot skupek hierarhično urejenih nagnjenj, pri čemer posebej poudar-
ja, da njegova psihološka vrednota izključuje vsakršno etično preudarjanje.
Najboljša je taka organizacija človekovih nagnjenj, ki izključuje najmanj
človeških možnosti; poezija, ki privede bralca v tako stanje je najboljša
poezija. Ko Richards tako opredeli vrednoto, se loti lastnosti poezije, ki
nam to vrednoto lahko sporočajo in proces tega sporočanja. Richards
podrobno opiše različne elemente (stopnje) komunikacije, od bralčevega
vidnega dojemanja besedila, prepoznavanja besed, vezane in nevezane
metaforike, do čustev, ki spremljajo ta proces in do njegovega končnega
razpoloženja (attitude), ki je odločujoče za vrednost prebrane pesmi.
Kako si zamišlja komunikacijski proces, je Richards še bolj nazorno
opisal dve leti pozneje v spisu Science and Poetry (Znanost in poezija,
1926). Tu poskuša razložiti proces sporočanja pesniške vrednote s primer-
javo med človeškimi duševnimi lastnostmi in zapletenim sistemom magnet-
nih igel, ki se gibljejo med močnimi magneti. Tako zaradi bližine magnetov
kot tud zaradi medsebojnega vplivanja je gibanje v sistemu magnetnih
igel zelo zapleteno. Vendar se po vsakem premiku igle ponovno umirijo
v novem ravnotežju. Igle naj bi ponazarjale posamezne človeške interese
(»interest«, ki jih Richards uporablja v tem delu namesto prejšnjih
nagnjenj — impulse iz Principov), ves sistem igel pa celotno človekovo
duševnost, ki ni nič drugega kot hierarhična organizacija posameznih
interesov. Vsak nered, ki nastane v sistemu človeških interesov — ne glede
na to, ali ga povzroči dogodek v življenju ali pa doživetje poezije — se
konča s ponovno pomiritvijo in ureditvijo interesov, z novim ravnotežjem.
Lastnosti tega novega ravnotežja, ki se vzpostavi v bralcu, določajo vred-
nost prebrane pesmi. Najboljša je tista p>esem, ki omogoča zadovoljitev
kar največjega števila bralčevih interesov ob najmanjšem možnem na-
vzkrižju z drugimi interesi.
Največja možna stopnja svobode za vsa posamična nagnjenja in njej
sledeča kar največja vključitev vseh človeških nagnjenj v svobodno delo-
vanje ob najmanjšem mogočem navzkrižju se tako kaže Richardsu kot
človeško najbolj vredno doživetje. Zdi se mu, da nam tako doživetje lahko
da samo poezija. Tako si je Richards svojo »psihološko vrednost« literature
zamislil, kot neposredni učinek, ki ga ima prebrano literarno delo na bralca.
Čeprav je ton njegovega pisanja strogo znanstven in so njegova izvajanja
tudi res oprta na obširno znanje psihologije in na njegovo lastno pionir-
sko delo na področju sematike, se današnjemu bralcu zde posamezni
izmed njigovih opisov vendarle nesprejemljivo poenostavljeni. To je precej
posledica Richardsovih predstav na px)dročju psihologije; te so mu do-
voljevale, da je zgradil svoj estetski sistem na dandanes nesprejemljivi
330
zamisli »delovanja« posameznika. Sodobni razvoj psihologije gotovo učin-
kovito preprečuje take špekulacije, hkrati pa razkriva že obstoječe kot
nesprejemljive.
Ker je Richards dosledno vztrajal pri neposrednem psihološkem učin-
kovanju literature na bralca, je logično zanemarjal druge pomembne
vplive, kot so tradicija, socialna izkušnja in vsi drugi historični vidiki.
Morala se mu kaže kot zgolj trenutni sporazum o pravilih obnašanja, in
zato je, skupaj s tradicijo in etiko, ni v njegovi psihološki koncepciji
vrednosti. Dosledno izključevanje vsakega zgodovinskega aspekta in tudi
siceršnjih zvez z »zunanjim svetom« je za Richardsa značilno tudi še
v poznejših delih, ko ga neposredna psihološka vrednost literature ne
zanima več. (Richards ni nikoli bistveno spremenil svoje teorije na tem
področju; svoje poznejše delo je pretežno posvetil jezikovnim aspektom
literature in jeziku samemu, medtem ko ga celotnost ni več zanimala.)
Zato seveda tudi ni čudno, da Richards sam ni nikoli ocenil posledic, ki
jih je za njegovo teorijo imelo dosledno izključevanje zveze med estetskimi
vrednotami in njihovim historičnim kontekstom.
Medtem ko Osnove estetike, Principi literarne kritike in Znanost in
poezija v nekem smislu vsebujejo celotno Richardsovo literarno teorijo,
vsebuje delo Practical Criticism (Praktična kritika, 1929.) predvsem
Richardsova poročila in obsežne kritične komentarje o njegovih poskusih
na področju razumevanja in vrednotenja poezije. Zato imamo lahko
Praktično kritiko (čeprav tudi to delo vsebuje nedvomno pomembna teo-
retična razglabljanja) za poskus, uporabiti v praksi prej razvito teorijo.
Kot taka je Praktična kritika zelo učinkovit korektiv Richardsove teorije,
in angleški kritiki pogosto ironično pripominjajo, da je Praktčna kritika
najboljši dokaz za to, kako težko je Richardsovo teorijo up>orabiti v praksi.
Glavni cilj knjige je, kot avtor sam pravi, izboljšati komunikacije v
literaturi. Zdi se mu, da je to edini mogoči namen vseh kritičnih priza-
devanj — od interpretacije do končne hvale ali graje. Vzpostavitev boljše,
natančnejše in popolnejše komunikacije je lahko edino opravičilo kritike,
saj vrednost literature ne moremo pokazati drugače kot na temelju
komunikacije s tem, kar je vredno. Richards se je v želji, da bi bil uvedel
nov način dokumentiranja obstoječega stanja kulture, da bi si bil priskrbel
novo tehniko za odkrivanje tega, kar čutimo in mislimo o poeziji, in da
bi bil tako odprl nove poti za vzgojne metode na tem področju, lotil
naslednjega poskusa: daljši čas je dajal svojim cambriškim študentom
v branje in kritični pretres posamezne pesmi, ne da bi jim bil ob tem
povedal ime avtorja in naslov. Po enem tednu, ki so ga študentje imeli za
premislek, so mu prinesli obsežne pismene komentarje o svojem branju
in doživljanju posameznih pesmi. Da bi bili ti komentarji kar se da spro-
ščeni, so jih oddajali povsem prostovoljno in strogo anonimno. Izmed vseh
študentov, ki so sodelovali v poskusu, je komentarje oddalo le šestdeset
odstotkov, in Richards meni, da lahko pri njih sklepa resno zaminanje
za poezijo. Študentje so večidel študirali angleško literaturo, zato Richards
resno dvomi, da bi pri kateri koli drugi publiki lahko pričakovali večjo
sposobnost za branje poezije. Le redki komentarji so bili napisani po manj
331
kot desetkratnem branju pesmi, večina študentov pa je navedla deset-
kratno branje kot osnovo svojih komentarjev. Zato Richards upravičeno
meni, da lahko pri vseh udeležencih sklepa ne le na resnost, marveč tudi
na globoko željo priti do utemeljenega mnenja o prebrani pesmi.
Kljub vsemu temu pa je bilo razumevanje, ki so ga kazali komentarji
posameznikov, nepričakovano nezadovoljivo. Ze razlike v interpretaciji
iste pesmi so bile tako velike, kot da bi bilo šlo za več različnih pesmi in
ne za eno samo. Mnogi bralci niso pokazali neznanja ali nerazumevanja
le pri bolj zapletenih komponentah poezije, kot sta npr. ritem in metafo-
rika, temveč so neustrezno povzemali celo najbolj preprosti smisel (vse-
bino) pesmi. Splošno nerazumevanje tako vsebine kot izraza skupaj z
občutkom, tonom in pesnikovo intencijo, nerazumevanje, ki ga je Richards
našel v vseh komentarjih, ga je navedlo, da je začel raziskovati vzroke
zanj. Različni vzroki za nerazumevanje poezije so postali osrednji predmet
njegove študije, in zdi se, da v tem Praktične kritike še ni nihče prekosil.
Praktična kritika je v marsičem tudi prelomnica v Richardsovem delu.
V nasprotju s prejšnjimi splošnimi pojmi, kot so »harmonija«, urejanje
bralčevih nagnjenj v soglasje in podobno, obravnava Richards v Praktični
kritiki vzroke za nerazumevanje peezije zelo konkretno pri vsakem ude-
ležencu poskusa. Vsebinska stran poezije, ki se mu je prej kazala kot
manj pomembna in jo je v nasprotju z »dejansko« znanstveno resnico
običajno označeval kot napravo ugotovitev, dobi novo pomembno mesto:
nesposobnost za pravilno dojemanje vsebine se mu pokaže kot prvi vzrok
za splošno nerazumevanje poezije.
Čeprav vsebuje Praktična kritika mnogo zanimivih in natančnih
opažanj o tem. kaj povzroča nerazumevanje poezije, nas vendarle razočara
Richardsov končni sklep o popolni subjektivnosti pri vrednotenju
poezije. Na začetku dela obljublja avtor objektivnejši prijem pri vredno-
tenju in preverjanju sodb, zato nas sklepno poglavje Praktične kritike ra-
zočara. čeprav je edini logični sklep Richardsove celotne teorije: za bralca
je sprejemljivo le to, kar ustreza njegovi trenutni potrebi,* in to se mu
hkrati kaže tudi kot vredno. Toda kar je potreba enega človeka, ni nujno
tudi potreba drugega človeka. Se več: celo potrebe istega človeka niso
vedno enake. Richards poskuša zmanjšati subjektivizem svoje teorije,
tako da imenuje hierarhijo vrednot, ki se izražajo v potrebah in ki naj bi
se ob branju literarnega dela uskladile med seboj. Tu gre za očitno po-
dobnost s stanjem synaesthese v njegovih zgodnejših delih. Toda ta poskus
se ne zliva logično v celotno teorijo in nas ne prepriča. Vsiljuje se namreč
vprašanje, zakaj ne bi posamezni bralec po svoji presoji vrednotil svojih
potreb in njihove usklajenosti. Kdo in na kakšni podlagi lahko odloča
o pomembnosti in vrednosti teh potreb? Podobno se izjalovi njegov poskus,
da bi določil objektivnejšo vrednost poezije na temelju kakovosti branja,
ki ga pesem zahteva. Z uvedbo »izbora vse bralčeve osebnosti«, »konfu-
cijske odkritosti« in »bistvenosti bralčevega izbora« kot meril ne odpravi
subjektivizma v vrednotenju. Po vsem tem nas ne začudi Richardsov sklep.
* Potrebe v Praktični kritiki so enakovredne interesom v Znanosti in poe-
ziji oziroma nagnjenjem in željam v Principih.
332
da je za bralca važnejše, če zna uporabiti vsako — tudi slabo — poezijo
za urejanje svojega duha. kot pa da zna razločevati med slabo in dobro
poezijo.
Cemu ustvarjati tako zapletene estetske sisteme, kot je Richardsov,
če pa pridemo z njimi le do starega rekla quoi homines tot sententiae. V
tem smislu je Praktična kritika zelo učinkovit dokaz za to, da se je
Richardsova teorija v praksi vrednotenja izkazala kot nezadostna. Skoraj
neverjetno se zdi, da ga to ni spodbudilo k preverjanju psihološke uteme-
ljitve estetskih vrednot, ampak ga je, nasprotno, vodilo k raziskavi vpra-
šanja, kaj je narobe z bralcem. Seveda je to vprašanje takoj in neposredno
povezal s pomanjkljivo kulturo tehnične civilizacije.
Preden se bomo vprašali po vzrokih za »porazne« rezultate Richardso-
vega poskusa, se moramo pomuditi pri tem, kako je Richards svoj poskus
zastavil in pri implikacijah tega načina. Pesmi, ki so jih morali poskusni
bralci komentirati, so bile — kot rečeno — predložene brez navedbe
avtorja in naslova. Ko Richards govori o tem, pravi, da sta pomanjkanje
podatkov o avtorju, literarni dobi in šoli, in s temi podatki zvezana vednost
o ustaljenem vrednotenju določene poezije povzročila pri bralcih splošno
zmedo in osuplost in da sta seveda bistveno otežila njihovo presojo. Zato
sklepa, da je naše občudovanje del velikih pesnikov — bolj kot smo
pripravljeni priznati — posledica privolitve v obstoječe in ustaljene ocene.
Ce ne bi bilo tradicionalne hierarhije, bi marsikateri slavni pesnik kmalu
izgubil svoje občudovalce. Vrednotenje na temelju tradicionalne hierarhije
pa seveda nima kaj iskati v sistemu neposrednega psihološkega učinka in
vrednotenja, kot ju predlaga Richards. Prav narobe: kot drugotni vpliv,
ki maliči neposredni odziv bralca in njegovo sodbo, je takšno vrednotenje
celo nezaželeno. Zato je Richards tudi zastavil svoj poskus tako. kot ga je.
Zato se tudi kljub nepričakovano velikemu nerazumevanju bralcev ne
ukvarja s posledicami tega. da so bile pesmi predložene brez vseh podatkov
o njih. Vendar ostane za nas odprto vprašanje, ali je bralčeva vednost
o avtorstvu posamezne pesmi res le informacija o že ustaljenem vredno-
tenju pesmi ali pa ima taka vednost za bralca še širši pomen.
Ne glede na to. da je lahko naslov že sam po sebi važen del pesmi,
vednost o avtorju za bralca pomeni več kot goli podatek o njeni ustaljeni
vrednosti. Vednost o avtorju najprej pomaga bralcu uvrstiti pesem v njen
zgodovinski kontekst in jo povezati s tisto zgodovinsko stvarnostjo, iz
katere izhaja. Anonimnost tako hkrati izloči pesem iz njenega zgodo-
vinskega in biografskega konteksta. To seveda onemogoči bralcu, da bi
pri branju kot pomoč za razumevanje in vrednotenje imaginativne realno-
sti pesmi uporabil svoje poznavanje konteksta. To pa je lahko velikokrat
usodno za pravilno dojemanje. V poznejši angleški kritiki postane vredno-
tenje pesmi na temelju golega teksta in brez upoštevanja, bodisi biograf-
sekga, bodisi zgodovinskega konteksta precej razširjeno. Vendar pa je
doslednost pri teh »čistih« strukturalnih analizah pogosto dvomljiva.
Kritiki, ki se s to metoda ne strinjajo ali pa dvomijo o možnosti in smi-
selnosti takega ločenega obravnavanja poezije, opozarjajo, da tudi naj-
doslednejši pristaši čiste nebiografske in nezgodovinske »Nove kritike«,
333
utemeljene na besedilu pesmi, pri svojih »strukturalnih« analizah ne-
dvomno uporabljajo tudi prej pridobljeno znanje zgodovinskega in bio-
grafskega konteksta. V teh primerih torej nimamo nikoli opravka z nepo-
znavanjem zgodovinskega in biografskega ozadja kot pri Richardsovem
poskusu. Gre torej bolj za izklujčevanje literarno-zgodovinskih ugotovitev
iz končne kritične ocene, ker da niso pomembne za pesem kot avtonomno
jezikovno strukturo.
Nekateri drugi avtorji so pokazali, da se včasih ne moremo zanesti na
neposredno branje in interpretacijo niti pri bralcih s tako pretanjeno
pesniško občutljivostjo, kot jo je nedvomno imel T. S. Eliot. R. Tuve je
v svoji obširni študiji renesančne in metafizične angleške poezije opozorila
na napake pri branju, ki so jih zaglešili T. S. Eliot in drugi, ker preprosto
niso poznali konkretnega zgodovinskega pomena posameznih besed, rablje-
nih v tej poeziji.
Tudi M. K. Wimsatt v svojem eseju »The Affective Fallacy« (Čustvena
utvara) govori o dilemah in možnostih pri vrednotenju poezije na temelju
neposredne bralčeve reakcije. Wimsatt predvsem poudarja nezanesljivost
te reakcije oziroma to, da se nanjo ne moremo opreti tako, kot je to hotel
I. A. Richards. Zdi se mu, da se bralec čustveno odzove šele na neki že
obstoječi »čustveni predmet«, z vsebino katerega je bil že prej seznanjen.
Zato Wimsatt poudarja, da kakršenkoli »čustveni predmet« lahko obstoji
in učinkuje le v okviru te ali one tradicije. Zunaj tradicije seveda izgubi
svojo vrednost in učinkovitost. Od tod bi logično sledil sklep, da je pri
velikem delu poezije poznavanje njenega zgodovinskega in biografskega
ozadja lahko zelo pomembno ali celo bistveno za razumevanje. Sodeč po
Richardsovem poskusu bi lahko rekli, da vednosti o kontekstu, ki se naj-
večkrat razkrije že z imenom avtorja, ne smemo skrčiti na vednost o usta-
ljenem ugledu dela.
Ce bi se Richards v svojem poskusu ne bil omejil na razmeroma kratke
pesmi, temveč bi bil vzel v pretres tudi daljše pesnitve ali druge literarne
oblike, potem bi bržkone ne bil trdil, da je vednost o avtorju za bralca
zgolj podatek o ustaljeni literarni vrednosti. Toda to bi bilo bržkone spre-
menilo tudi vso njegovo psihološko teorijo o vrednotah literature; Richards
namreč svoje teorije nikjer ne omeji na določeno poezijo, temveč, narobe,
poudarja, da uporablja izraz poezija za vso literaturo. Redukcija pomena
historičnega in biografskega konteksta literarnega dela na ustaljeno vred-
nost, tako rekoč »javno mnenje« o njem, je vsekakor nujna posledica
dosledno izpeljane teorije o psihološki vrednosti. Praktično kritiko imamo
lahko za dokaz, da taka redukcija ni upravičena, ker ima vednost o zgodo-
vinskem in biografskem kontekstu za bralca očitno velik pomen že pri
temeljnem in razumevanju besedila, torej pri prvem temelju komunikacije.
Pomanjkanje take vrednosti pa je — kot je proti svojemu namenu poka-
zala Praktična kritika — lahko resna ovira za razumevanje.
Spričo očitne pomembnosti historičnega konteksta je kar težko verjeti,
da ga Richards tako dosledno zanemarja. Toda po pazljivem pregledu
njegovih kritičnih prizadevanj postane jasno, da njegovo zanemarjanje
zgodovinskega in biografskega konteksta nikakor ni samo notranja potreba
334
njegovega sistema, temveč je hkrati tudi izraz njegovega odklonilnega
stališča do vse nepesniške realnosti. Tak odnos lahko odkrijemo v vseh
njegovih delih. Kaže se že v njegovih temeljnih psiholoških izvajanjih:
kadarkoli ni predmet doživljanja literarno delo, se doživljanje in izkušnje
(experience) v njegovih tekstih dosledno pojavljajo brez predmeta.
Ko Richards govori o konfliktih med različnimi nagnjenji, še posebej
poudarja, da so notranji konflikti osebnosti bolj pomembni kot njeni kon-
flikti z »zunanjim svetom«. Pri tem povsem prezre, da so tudi najbolj
notranji osebni konflikti skupaj z moralnimi odločitvami, v nekem raz-
merju s tako imenovanim zunanjim svetom. Zelje in odpori ter — pozneje
— interesi in potrebe Richardsovega bralca so spet povsem »notranja za-
deva«. dosledno brez predmeta, čeprav bi prav predmet (v svojem histo-
ričnem kontekstu), na katerega so te psihološke kategorije usmerjene,
najbolje določil njihovo naravo. Le na temelju take poenostavitve je
Richards lahko zgradil svoj sistem psihološke vrednosti.
Richardsov bralec — zamišljen kot hierarhična ureditev raznih inte-
resov oz. nagnjenj —■ je povsem ločen od tako imenovanega zunanjega
sveta. Vse kaže, da je ta lastnost element romantičnega izročila v Richard-
sovi teoriji. Hladni znanstveni ton Richardsovih opisov psiholoških meha-
nizmov ne more skriti sorodnosti z romantičnim pojmovanjem osebnosti.
Nasprotno: pogosto začutimo, da znanstveni plašč le površno skriva pravo
naravo problema. Bistvo romantičnega spora posameznika z bolj in bolj
tujim svetom odkrito prihaja na dan na mnogih mestih, kjer Richards
govori o sodobnem degradiranem kulturnem okolju, o splošni izkoreninje-
nosti človeka in o njegovem iskanju doma v sovražnem vesolju in nevtralni
naravi. S tega vidika se nam Richardsova prizadevanja pokažejo kot pre-
prosto nadaljevanje M. Amoldove tradicije v prizadevanju dokazati, da
je literatura in samo literatura lahko zdravilo za propadajočo civilizacijo.
Ko Richards govori o estetskem okusu, poudarja njegov socialni
značaj, to je dejstvo, da se posameznikov okus razvije šele s socializacijo
prvotno polperverznega otroka. Kljub temu pa iz svoje psihološke vred-
nosti literature povsem izključi vsakršen socialni kontekst in izrecno po-
udarja, da v njej tudi ne dopušča nobenih etičnih primesi. S tega izhodišča
se seveda nikoli ne more izogniti končnemu quoi homines tot sententiae,
ki zbuja v bralcu njegove teorije preprosto vprašanje: čemu vsa ta kri-
tična prizadevanja? Cemu naj se trudimo z literarno izobrazbo, če pa je
važna edino bralčeva neposredna reakcija in če tradicionalne vrednote le
negativno vplivajo na bralčevo neposredno odločanje. Cemu pisati vso
literarno kritiko in graditi zapletene estetske sisteme (kot je Richard-sov),
če je edino merilo bralčeva neposredna reakcija. In končno: čemu brati
poezijo, če ne ustreza trenutnim bralčevim potrebam.
Sele iz vpogleda v notranja protislovja Richardsovih literarno-teore-
tičnih prizadevanj lahko razumemo, da ga slabo razumevanje in neustrezne
reakcije poskusnih bralcev iz Praktične kritike niso vodili — kot bi se to
zdelo logično — k preverjanju teorije in estetskega sistema, temelječega na
bralčevi neposredni reakciji. Iz tega vpogleda postane tudi razumljivo, da
vso krivdo za nerazumevanje naprti bralcu in nizki ravni sodobne kulture,
335
medtem ko hkrati pozablja, da prav njegova teorija daje bralcu pravico
do neposrednega odločanja o vrednosti poezije na temelju njegovih psi-
holoških stanj.
Nepravilno razumevanje je osrednja tema Praktične kritike, čeprav
se zdi, da je to po Richardsovi teoriji o neposredni psihološki reakciji kot
temelju estetskega vrednotenja nesmisel. Vendar avtor tudi tu prezre
očitno možnost, da bi svojih deset poglavitnih vzrokov za nerazumevanje
poezije — od nerazumevanja vsebine zaradi nepravilnih pričakovanj do
bralčeve neobčutljivosti za ritem in metaforiko, ki je spet posledica bral-
čevih neustreznih pričakovanj ali predsodkov — strnil v eno, namreč
v bralčev odnos do sveta, katerega del je tudi poezija. Kot svet je tudi
poezija izpostavljena bralčevi predstavi o poeziji, torej tudi o tem. kakšna
mora biti. S tega vidika neustrezno bralčevo pričakovanje glede vsebine,
ritma, metaforike itd. in vsi drugi predsodki, katere Richards navaja kot
poglavitne vzroke za nerazumevanje poezije, niso nič drugega kot posa-
mezni vidiki bralčeve predstave o poeziji. Predstave tako o življenju kot
tudi o pesniški — imaginativni — stvarnosti pa so seveda sad bralčeve
vzgoje, če vzgojo pojmujemo kot rezultat celotnega komuniciranja s tako
imenovanim zunanjim svetom. Takoj ko Richards iz pojma vrednosti izloči
vsak socialni vidik in pojmuje bralca kot povsem neodvisnega od družbe-
no-zgodovinskega okolja, se ne more več izogniti popolnemu subjektivizmu
vrednotenja. Od tod notranje protislovje njegove teorije: prizadevanja po
večji objektivnosti in objektivnejših merilih se končajo v popolnem sub-
jektivizmu. Od tod tudi paradoksen odnos mnogih angleških literarnih
kritikov: navzlic temeljnemu Richarsovemu prizadevanju, da bi bil
prišel do objektivnejših meril, vidijo glavni dosežek in največjo vrednost
njegovega dela prav v tem, da je opozoril na neizogibno subjektivnost
presoje.
Medtem ko I. A. Richards uvede bralca le kot temelj vrednotenja, mu
Vemon Lee* v svojem delu The Handling of Words (Ravnanje z besedami,
1923) daje še večji pomen. Zdi se ji, da je učinkovitost literature enako
odvisna od pisatelja kot od bralca. Meni, da živa literatura brez bralče-
vega aktivnega odnosa, izkušenosti, čustvovanja in domišljije ne more
obstajati, ker se uresniči šele z branjem. Vemon Lee trdi, da je pisatelj
nenehno odvisen od bralca in od njegovih izkušenj. Pisatelj lahko pove
kaj novega le na temelju tistega, kar bralec že prej ve. Zato pa mora pisa-
telj tudi zavestno upoštevati svoje bralce in anticipirati njihove reakcije.
S tega vidika se ji umetniško pisanje kaže kot sposobnost pisatelja, da
razpolaga z bralčevo duševnostjo. Pisatelj mora vedeti, kakšne odzive hoče
doseči, in kako jih lahko doseže. V njeni funkcionalni estetiki so vsa pisa-
teljeva dejanja, od izbire osnovne enote, besede, do najzapletenejših stili-
stičnih prijemov, upravičena le, če pri bralcu dosežejo tiste učinke, ki jih
pisatelj hoče doseči. Dober stil je takšen način izbora in razporeda besed
in zgodbe, ki najbolj uspešno sporoči pisateljev pomen bralcu. In če hoče
* Verana Lee je psevdonim angleške pisateljice in kritičarke Violet Paget.
336
pisatelj doseči svoj namen: to je pripeljati bralca čimbliže k temu, kar je
hotel povedati, mora v vsakem pogledu upoštevati bralca. Vernon Lee pri-
merja bralčevo zavest s slikarjevo paleto; slikar ne more uporabiti barve,
ki je na paleti ni. Bralec — podobno kot vprežen konj — je vedno na tem.
da se bo ustavil, ali pa krenil na napačno pot. Zato mora pisatelj paziti,
da ostane bralec buden, še posebno pa takrat, ko se bližata »križišče« ali
»odcep«. Vernon Lee meni, da velik del pisateljeve moči obstoji prav v
tem, da je zmožen preprečiti bralcu nepotrebno zehanje, napačna priča-
kovanja, izgubljanje v nepotrebnih podrobnostih ali v prezapleteni struk-
turi.
Z vidika bralca se branje kaže drugače: pisateljevo gradivo — besede,
stavki in odstavki, s katerimi ponazarja svoje občutke in misli — so zgolj
znaki, ki bralcu prikličejo v spomin tam zbrane predstave. Podobno kot
pianist, udarjajoč na tipke, razpolaga z zapletenim sistemom strun, pisa-
telj z rabo besed obvladuje predstave, zbrane v bralčevem spominu, in z
njimi povezane čustvene odzive. Zato je tudi literatura odvisna od po-
tencialnih predstav in čustvenih odzivov bralca; v njeni teoriji sta neločlji-
vo povezana. Bralec torej v njej ni pomemben samo kot predmet, na kate-
rega učinkuje literatura: pisatelj je cdvnsen od bralca, in zato je le-ta
navzoč že v procesu, ko literatura nastaja.
Vse kaže, da se je teoretično zanimanje za vlogo bralca v literaturi
močno zmanjšalo v desetletju 1920—1930. Večina poznejših angleških
literarnih kritikov ima sicer pomembnost bralca za samo ob sebi umevno,
kljub temu pa se bralec ne kaže več kot temeljna kategorija literarnih
teorij.
V tem smislu >ч)кгпјепо« zanimanje za bralca (skupaj s poudarjanjem
komunikativnosti literature kot njene bistvene funkcije) lahko še naprej
zasledujemo pri mnogih literarnih kritikih. Izjeme so zagovorniki nada-
ljujoče se larpurlartistične smeri v literarni teoriji.
Omenjeno »okmitev« pa spremlja tudi izrazita vsebinska sprememba
v pojmovanju bralčeve pomembnosti. Medtem ko Vernon Lee še podčrtuje
pisateljevo odvisnost od bralčevih možnostnih sposobnosti, poznejše štu-
dije vedno bolj poudarjajo zahtevo da se bralec podredi literarni stvaritvi.
Popolno samopozabljenje in izključenje bralčeve življenjske skušnje (o
stvarnosti) se pojavlja kot pogoj »pravilnega« ustvarjalnega branja. Ima-
ginativna stvarnost umetnine postane »bol resnična« in bol pomembna
kot bralčeva življenjska skušnja. Vprašanje, kako doseči popolno izklju-
čitev bralčeve »popolne osebnosti« iz procesa branja, postane osrednji
predmet nekaterih študij. Dober primer je delo Katherine Lever: The
Novel and the Reader (Roman in bralec, 1961). Zavest o tem, da ni mogoče
izključiti vseh »neimaginativnih aspektov« bralca, zavest, kakršna je na
primer navzoča v misli Vernon Leejeve, da namreč brez lastne izkušnje
bralec ne more sprejemati nobene literature, je le še izjemen primer. Ena
takih izjem je Joyce Cary; v svojem delu Art and Reality (Umetnost in
9 Problemi
337
stvarnost, 1958) izrecno poudarja, da bralec v svoji presoji literarnega dela
nikakor ne more izključiti niti svojih intelektualnih presojevalnih spo-
sobnosti niti svojih moralnih pomislekov oziroma odzivov. Skratka: nunjo
presoja prebrano delo kot celotna osebnost.
V prmerjavi s prej omenjenim »okrnjenim« zanimanjem za bralca
in s teoretičnimi prizadevanji v letih med 1930 in 1960 je C. S. Lewisovo
delo An Experiment in Criticism (Poskus v kritiki, 1961) ponoven poskus
zgraditi sistem za vrednotenje literature na temelju bralčevega odziva.
Natančneje: vrednost dela je postavljena v odvisnosti od načina branja,
ki ga literarno delo bralcu tako rekoč vsili. Lewis meni, da lahko uteme-
ljeno govorimo o naravi literarnega dela le na temelju odziva, ki ga delo
povzroči v bracu. Po Lewisu je odziv v bistvu način branja, ki ga posa-
mezno delo bralcu narekuje. S to utemeljitvijo so različni načini branja
postali njegova osrednja tema. Večino svojega kritičnega pretresa je po-
svetil razlikam med tako imenovanim dobrim (t. j. tudi pravilnim) in sla-
bim (tj. nepravilnim) branjem. Za »dobro« branje se mu zdi značilno to,
da bralec literarno delo sprejme v celoti, kar pomeni, da se v celoti podredi
delu oziroma avtorjevi sugestiji. Nasprotno je za »slabo« branje značilno
zgolj »uporabljanje« literarnega dela v manjvredne namene, kot sta sa-
njarjenje in začasen beg iz življenjske stvarnosti.
Po Lewisovem predlogu bi morali imeti za dobro vsako delo, ki omo-
goča »dobro« branje oziroma navaja ali celo sili bralca k takemu branju.
Ker pa lahko vsako delo beremo na več načinov, sama možnost »slabega«
branja še ne pomeni, da -je delo slabo. Sele to, da »dobro« branje ni mo-
goče. je zadosten temelj, da izrečemo odklonilno sodbo o kakem delu.
Sicer pa že en sam bralec, za katerega je kako delo trajna vrednota, za-
dostuje kot razlog, da tega dela ne smemo označiti kot slabega.
Lewis meni, da ima njegova metoda vrednotenja veliko prednosti pred
ustaljenimi, ki se sklicujejo na formalne ali vsebinske lastnosti dela.
Predvsem ta metoda — trdi Lewis — osredotoči kritikovo pozornost
branju, torej na edinem trenutku, ko literarno delo obstaja kot estetski
pojav, za vrednotenje katerega gre. Mimo tega pa naj bi način branja dajal
tudi trdnejšo podlago za vrednotenje. Lewis namreč meni, da je razloček
med pozornim in nepozomim, predanim in nepredanim, med neosebnim
in egoističnim načinom branja manj izpostavljen vplivom in spremembam
kot osebni okus kritika; ta se spreminja z literanimi modami. Ob tej
trditvi pa Lewis spregleda, da je način branja neposredno odvisen od
vsakokratnega bralčevega zanimanja, torej tudi od tako imenovane lite-
rarne mode. Se več: literarna moda sama je lahko posledica spreminja-
jočega se zanimanja bralcev in kritikov. Lewis priznava, da bi vrednotenje,
kakršno predlaga, zahtevalo od kritika večji napor. Vendar misli, da bi se
napor splačal glede na boljšo utemeljenost in večjo trdnost izrečenih sodb.
Čeprav se utegne zdeti, da Lewisov predlog rešuje problem sub-
jektivnosti in relativnosti literarnih del, je ta rešitev le navidezna. Popolna
subjektivnost se povrne v drugi obliki, namreč s trditvijo, da že en sam
bralec, ki delo bere kot dobro, zadostuje za pritrdilno sodbo o njem ozi-
338
roma za razveljavitev odklonilne. Sicer pa tudi Lewis — podobno kot
Richards — vidi končni smisel literature v tem. da bralca prestavi iz
vsakdanjega okolja v imaginativno stvarnost dela, v kateri (bralec) postane
»bolj on sam«. Čeprav se Lewis izrecno ogradi od Richradsove teorije
v celoti, vendar meni, da je imel Richards prav, ko je iskal vrednost
literature v tem, kar se ob branju zgodi z bralcem. V tem smislu pa imamo
lahko Lewisova prizadevanja za neke vrste nadaljevanja Richardsovega
poskusa, da bi bil določil estetske vrednote literature na temelju njenega
(psihološkega) učinka na bralca. Seveda pa je v primerjavi z Richardsovo
teorijo Lewisov predlog manj sitematičen in se ravno zato uspešno izogne
marsikateri kritični pripombi, ki je doletela Richardsa.
Ponoven pregled teorij, ki se ukvarjajo z bralcem kot pomembnim,
če že ne odločujočim elementom estetskega pojava, nas prepriča, da imajo
neko skupno lastnost: dosledni spoznavni in vrednostni subjektivizem. Ta
skupna lastnost obravnavanih teorij se kaže tako v njihovem pojmu bralca
kot v pojmu »stvarnosti« oziroma »sveta zunaj nas« ali — pri nekaterih
avtorjih — »vesolja«. Gre pa — kot bom skušali pokazati — tudi znotraj
obravnavanih teorij za dva vidika istega problema; metodološko ju je
sicer mogoče ločiti, vendar je subjektivizem, ki ga vidimo kot skupno
lastnost obravnavanih teorij, izražen predvsem v načelnem ločevanju
oheh vidikov.
Kar zadeva prvega, smo že pri obravnavanju teorije L A. Richardsa
dovolj opozorili na nepremagljivo nasprotje, ki nastane, če bralca konsti-
tuiramo zgolj s psihološkimi določili. Preostane nam, da opozorimo na psi-
hologizem tudi pri tistih avtorjih, pri katerih se zdi, vsaj na prvi pogled,
da konstituirajo bralca kot ne-psihološko kategorijo. Bralec v tem primeru
ni izrecno določen po svojih psiholoških lastnostih — kot na primer pri
I. A. Richardsu — vendar imamo v bistvu še vedno opraviti s psihološkimi
kategorijami. Tako na primer v Lubbockovi zamisli bralca kot romano-
pisca ni težko prepoznati psihološke osnove; tu gre predvsem za vzpored-
nost akta pisanja — ustvaritve — in akta branja — poustvaritve. Komu-
nikacija tako počiva na apriorni strukturi dveh vzporednih psihičnih
aktov. Čeprav bralec ni zamišljen kot skupek psiholoških lastnosti, gre pri
njegovem »poustvarjanju« romana za neko psihično stanje, ki je vzporedno
pisateljevemu, in zato omogoča branje. Abercrombijeva zamisel akta-
pisanja kot sporočanja izkušnje in literature kot komunikacije je samo
inačica tega paralelizma. V njej je samo poudarjeno pisateljevo prizade-
vanje, da sporoča izkušnje. Močno podobna pa ji je tudi koncepcija, ki
v potrebi po komunikaciji vidi osrednji skupni pojem; najdemo jo pri
R. H. Strachanu in pri Vemon Leejevi, v njenem pojmovanju stila kot
tehnike obvladovanja bralčeve zavesti. Vsekakor so v vseh teh koncepcijah
najvažnejša psihološka določila: pri pisateljih izkušnje, potrebe in želje
po komunikaciji, pri bralcih pa —^ v idealnem primeru — vzporedna in
ustrezna »stanja zavesti«.
Seveda nam tu ne gre za vprašanje o ustreznosti ali neustreznosti
psiholoških določil kot takih, temveč za opozorilo na določeno pojmovanje
q#	339
človeka, na pojmovanje, ki ga tako ali drugače prirejenega najdemo v te-
melju vseh obravnavanih koncepcij. Gre za takšen pojav človeka-posa-
meznika, iz katerega je kar najbolj odstranjena vsaka družbeno — histo-
rična vsebina. »Bralec« teh teorij je v odnosu do družbe in do stvarnega
zgodovinskega dogajanja docela avtonomen in nedeterminiran. Celo v pri-
merih, ko empirični bralec — kot na primer v Richardsovem eksperimentu
— pokaže svojo relativno družbeno in zgodovinsko determiniranost, jo
avtorji po pravilu vrednotijo negativno in se trudijo, da bi jo izločili iz
akta branja oziroma dojemanja literature.
Bolj ali manj popolna avtonomnost dela — pesmi, literature sploh —
glede na »stvarnost« je samo logična konsekvenca pojma bralca ali na-
robe: v obeh primerih je spregledana možnost, da se v zgodovinski in
družbeni stvarnosti spozna »posredujoči pojem« med literaturo in občin-
stvom, med avtorjem oziroma njegovo projekcijo sveta in bralcem.
Tu ne moremo obravnavati, koliko je literarno delo »znak«, torej nje-
govo sematično vrednost, niti ne zadevne razločke med pesmijo in prozo.
Ugotavljamo samo, da se v obravnavanih koncepcijah literature »stvar-
nost« sama redno pojavlja kot nekaj, kar je zunaj vseh odnosov estetskega
pojava, kot goli objekt, neodvisen tako od ustvarjalca kot od bralca, kot
nekaj, kar je v najboljšem primeru lahko predmet spoznavnega odnosa
(empiričnih znanosti) in tehnične manipulacije. V nobenem primeru
»stvarnost« ni pojmovana kot družbena in zgodovinska kategorija, v ka-
tero bi se estetski pojav z vsemi svojimi členi in odnosi vključil tako rekoč
samoumevno .
Po tem vpogledu lahko sklepamo, da vprašanje odnosa »bralec — li-
teratura«, kakor je zastavljeno v obravnavanih koncepcijah, preprosto ni
rešljivo. Njegovo reševanje je nedvomno obogatilo razumevanje enega
izmed odnosov, predvsem pa je — seveda nehote — opozorilo, da rešitev
ni v razvijanju pojma bralca; kritični pojem je očitno pojem stvarnosti,
pa naj ga potem raziskujemo z vidiki avtorja, dela ali bralca.
340
Dialektika odnosa človek-orodje-stroj
Andrej Kirn
1. Orodje
Delovno sredstvo se je zgodovinsko pojavilo kot orodje.^ Ne moremo
reči, da so človeški organi človekova orodja, ker so ti organi postali toliko
človeški, kolikor so ljudje uporabljali umetno orodje kot organe svojih
organov, in kolikor so ti organi postali naravno orodje človeka. Ce za
postavko vzamemo ne NASTAJANJE, temveč REZULTAT, lahko skon-
struiramo logičen krog, iz katerega ni mogoče iziti: nastanek človekovih
organov zahteva uporabo orodja, toda sama ta uporaba zahteva obstoj
človekovih organov. To resnico zaprtega kroga je Engels razrešil z izho-
diščem, ki spravlja rezultate v gibanje: »Roka torej ni samo organ dela,
temveč je tudi njegov proizvod.
V aktu človekovega nastajanja najdeni naravni material, z uporabo
spremenjen v orodje, izvimeje determinira človeka, ne pa narobe. Človek
tu orodje primerja svoji meri, svojim sposobnostim na podlagi izbire,
ne po njihovem preoblikovanju in izdelovanju. Ne proizvaja ga po meri
svojih zmožnosti, temveč ga po tej meri samo uporablja. Združitev člo-
veka in orodja je videti tu še naključna. Kot je neposredno, surovo nje-
govo orodje, tako je tudi še sam skoraj živalsko neposreden, vtopljen
v naravo. Dokler je orodje individuom naravno dano, toliko časa ostajajo
le-ti podrejeni naravi, namesto svojim proizvodom.^ Ko človek z najdenim
orodjem začne preoblikovati in izdelovati najdeni material, si s tem že
' Ne morem sprejeti teze Huberta H. Hilfa, ko na podlagi dejstva, da je
orodje prvotno delovno sredstvo in ker to v običajni predstavi zastopa vsa
druga delovna sredstva, sklepa, da je v tem smislu vsako delovno sredstvo
orodje. S tem namreč odpravlja razlike med posameznimi stopnjami v razvoju
delovnega sredstva. Na začetku človeške zgodovine se pojma orodje in delovno
sredstvo res ujemata, toda ta identiteta vlada samo toliko časa, dokler se ne
razvijejo druga delovna sredstva, ki niso več orodje, in odslej postaja enačenje
očitno nemogoče. Tudi tu se kaže splošna zakonitost odnosa med pojmi in
termini: na isti termin se vežeta pojma, ki sta nekaj časa identična ali vsaj
neločljivo povezana, kasneje pa se osamosvojita ali pa si, kot v našem primeru,
eden po obsegu podredi drugega.
^ F. Engels: Dialektika prirode, str. 187 CZ 1953.
' K. Marx — F. Engels: Rani radovi, str. 389. Naprijed, Zagreb 1961.
341
ustvarja podlago njegove uporabe. Ta korak skriva v sebi svojo negacijo,
ki se pokaže v naslednji stopnji: z izdelanim orodjem se izdeluje orodje.
S tem je ustvarjen adekvaten in trajen temelj ročne tehnike. Združitev
človeka z orodjem tu ni več naključna, omogočena zgolj z naravo, temveč
je človekovo storjeno dejanje. Prvotna možnost, ki jo daje narava se
spremeni v nujnost človekovega ustvarjanja te možnosti. Orodje še ne
more prevzeti nobene človekove funkcije, marveč jo lahko samo kvalita-
tivno in kvantitativno okrepi, podaljša itd. Orodje se najprej pokaže na
področju izpolnjevanja tehnoloških funkcij, ki spreminjajo formo in
strukturo predmeta s spreminjanjem človeške biološke energije v mehan-
sko. Poseben korak v razvoju pomeni orodje, s katerim je človek začel
usmerjeno in v koncentrirani obliki prenašati energijo svojih mišic na
daljavo in, premagujoč prostor z energijo, uveljavil svojo voljo zunaj do-
sega svojih organov in orodja, ki je bilo še suženjsko vezano na njegovo
roko. Človek je v začetku edini vir energije za opravljanje proizvodnih
funkcij.
2. Preobrazba orodja v stroj
Nastanek kompleksnega orodja ter rast njegovega obsega in teže je
pokazal osnovno omejenost.najmanj karakteristične funkcije proizvajalca,
da nastopa kot glavna pogonska sila proizvodnje. Lastnosti te naravne sile
so prišle v nasprotje z lastnostmi njenega orodja. Znotraj tega kroga ni
bilo mogoče več napredovati. Treba ga je bilo zlomiti. Elemente tega zloma
je človek ustvaril že v okviru tega kroga (npr. razne vrste vzvodov). Pre-
nosni mehanizem nastopa kot prvi element strojnega sistema. V prvih
»strojih-orodje« ni nobenega orodja, ker so še Sami pravzaprav obrtni in-
strumenti ,samo kiklopskim dimenzij,'' kot se je izrazil Marx. Te vrste
»stroj-orodje je nadomestil človeka v njegovi najelementamejši, to je ener-
getični funkciji (npr. tolkala, mešalci, žrmlje), in prav zato ne more revolu-
cionirati načina proizvodnje. Praviloma izdelujejo le palprodukt, ne do-
končnega. Izdelki izpod kladiva na vodni pogon zahtevajo nadaljno obde-
lavo s piljenjem. Sprememba orodja v stroj na področju energetičnih
funkcij proizvajalca je bila najpreprostejša, ker ta funkcija ne zahteva
kompleksnejšega znanja, navad. Ta tip stroja je rezultat rasti obsega
ENEGA ročnega orodja in je vzniknil v sužnjeposestniški družbi.
Preobrazba orodja v stroj na področju zamenjave tehnoloških funkcij
človeka pa se je zgodila na naslednje tri načine:
a)	zamenjava naravnega orodja človekove roke, npr. prstov pri pre-
dilnih strojih;
b)	prenos umetnega orodja iz človekove roke v mehanizem;
c; zamenjava same človekove roke, ne pa posebnega orodja.
Ta klasifikacija se ujema z zgodovinskim prehodom orodja v stroj;
toda to še ne pomeni, da ima npr. smer b) za logično xx>stavko smer a).
K. Marx — Kapital, str. 328, Kultura 1947.
342
Prehod b) ima za postavko globoko razčlenitev proizvodnega procesa in
s tem orodja samega ter precej globoko družbeno delitev dela. Ti dve
zahtevi nista nujni pri točki a). Nas zanima najbolj prehod b). Ta gre
vštric z nastajanjem kapitalistične proizvodnje, vendar to ujemanje po
Marxu ni »slučajno za kapital«, to je za kapital adekvatna preobrazba de-
lovnega sredstva. Razčlenitev proizvodnega procesa je mogoča šele, ko dela
neko število ljudi pod isto streho. Tudi v razčlenjenosti enostavne ali se-
stavne kooperacije delo še ohranja obrtniško osnovo, ker znanstveni pri-
jemi še ne morejo nadomestiti z izkušnjo izoblikovanih in nakopičenih
empiričnih prijemov. V isti meri, kot se številčna in kvalitativna
omejenost orodja posameznega obrtnika odpravlja v raznovrstnosti
kombiniranega delavca, si njegovo znanje v razdrobljeni obliki prilašča
množica proizvajalcev. Delo je tako prenehalo biti zvezano z individuom
v posebnost in le tako se je moglo spremeniti v enostavno mehansko delo.
Človekovo delo je moralo pred nastankom stroja postati mehansko, da se
je lahko uveljavil strojni način proizvodnje. Človek je postal privesek
kombiniranega delavca, preden je postal privesek stroja. Postal je okr-
njena celota, da bi mogel postati najpopolnejši del celote. V delovni proces
manufaktumega obdobja človek še vedno vstopa kot njemu prilagojen
proces v tem smislu, da ga najde primarno določenega kot kombinacijo
različnih človekovih sposobnosti. Tu je po Marxu odvisno še od naključja,
ali kolektivni delavec spodrine izoliranega; ko pa kolektivni delavec po-
stane organ kolektivnega strojnega sistema, postane kooperativen način
tehnična nuja, ki jo narekuje narava delovnega sredstva. »V strojni pro-
izvodnji izgine to subjektivno načelo delitve... celotni proces se opazuje
objektivno sam po sebi«, a problem, »kako se naj povežejo posamezni pro-
cesi, se rešuje s tehnično uporabo mehanike, kemije itd... .«"^ Ko orodje
prehaja iz proizvajalčeve roke na stroj, se začnejo osamosvajati duhovne
potence proizvodnje v dveh oblikah:
a)	subjektivno, kot nastanek tehnično-znanstveno-ekonmsko-upravnih
kadrov;
b)	objektivno v mašineriji kot opredmeteni sili znanja. Razkol med
umskim in fizičnim delom se sedaj pokaže najbolj radikalno v sami pro-
izvodnji in ne več zgolj kot nasprotje med materialno in duhovno pro-
izvodnjo. Prav ta radikalnost pa najbolj očitno odkriva odpravo tega na-
sprotja nasploh.
3. Preobrazba stroja v avtomat
V manufakturi je revolucioniranje načina proizvodnje izšlo"'" iz de-
lovne sile, v industriji pa iz delovnega sredstva. Prehod od manufakturne
organizacije proizvodnje v tovarniško je bil povezan z naslednjimi stop-
njami v revoluciji proizvajalnih sredstev:
str. 325.
str. 315.
343
a)	nastanek orodnih strojev v tekstilni industriji,
b)	pojav univerzalnega pogonskgea stroja — parni stroj,
c)	pojav delovnih strojev za izdelovanje strojev.
Orodni stroj se je povezal s staro preizkušeno vodno energijo in s prav
tako že prej razvitim elementom stroja: prenosnim mehanizmom. Sele
razvoj orodnega stroja je povzročil revolucijo v pogonskem stroju. Stara
oblika energije in v njej ustrezni pogonski mehanizem sta bila ovira
razvoju delovnega stroja, ker sta bila omejena glede na:
a)	prostorsko navezanost,
b)	konstantnost vira energije, in
c)	jakost.
Te ovire so bile posebno očitne v rudarstvu, kjer sta se pogosto raz-
hajali nahajališči rude in vodne energije, potrebne za pogon črpalk. Na-
raščajoča globina vrtanja je zahtevala večjo energijo za pogon vse večjih
črpalk. Vse te ovire so terjale zlom hidroenergetike. Prvi orodni stroji
avtomati so bili uspešno uporabljeni šele na temelju parnega pogona, širok
vdor v proizvodnjo pa se je začel na temelju električne energije. Tu pa
je pogonski stroj zahteval revolucijo v orodnem stroju. Oblika energije
in vrsta orodnih strojev si torej stojita v bistvenem odnosu. Konfederatov
ima zato prav, ko nastopa proti tistim, ki skušajo ta dva elementa v zgo-
dovini proizvodne tehnike preveč ločevati.
Dve temeljni obliki organizacije delovne sile v manufakturi se v
strojni proizvodnji kažeta kot dva načina kombinacije strojev razne vrste:
a)	kombinacija enakih strojev, ki delajo z različnimi instrumenti, in
vsak stroj daje končne produkte,
b)	kombinacija različnih strojev, kjer se samostojnost stroja odpravlja
ne samo na področju enotnega pogonskega mehanizma, temveč tudi na
področju njegovih funkcij, ki so samo prehodna stopnja v celotnem pro-
izvodnem procesu nekega produkta.
Marx ugotavlja, da daje manufaktura strojnemu sistemu prvi načrt
organizacije proizvodnega procesa. Pri prvi nerazčlenjeni kombinaciji isto-
vrstnih strojev se še tudi delavec kaže kot transformacija ročnega obrt-
nika, ker obvladuje en sam stroj, ki je kompleks različnih instrumentov.
V drugem primeru pa kompleks specializiranega orodja ni odpravljen v
posameznem stroju, temveč v kompleksu specializiranih strojev, ki de-
lujejo s specializiranim orodjem. Specializacija strojev je poglobila meha-
nizacijo človekovega dela. Proizvod je hkrati na različnih stopnjah izde-
lave. »Medtem ko je v manufakturi izoliranje posebnih procesov načelo,
ki ga postavlja sama delitev dela, vlada v razviti tovarni kontinuiteta po-
sebnih procesov.«^^ Kontinuirano delovanje stroja prihaja od vsega za-
četka v protislovje z diskontinuiranim prenosom proizvoda. Pri ročni
tehniki so gibljivi vsi trije glavni elementi tehnološkega procesa: človek,
dolovno sredstvo in predmet dela. V strojni proizvodnji otrpne najprej
srednji člen. Hkrati s tem, ko postaja neposredni proizvajalec priklenjen
na stroj, se zahteva od nadzornega in kvalificiranega osebja vse večja di-
str. 323—324.
344
namičnost. hkrati pa postaja tudi prenos proizvoda vse bolj mehaniziran.
Mehaniziran prenos zahteva prostorsko zbližan je strojev, to pa omogoča
večjo kontinuiranost. Sistem strojev se prevrača v tekoči trak, ta v avto-
matično linijo, avtomatična linija v avtomatiziran oddelek, ta pa v avto-
matizirano tovarno. Preobrazba stroja v avtomat in v avtomatične sisteme
narekuje (če odmislimo kapitalistični značaj proizvodnje) vse bolj rastoče
nasprotje med zmožnostmi strojev in biološkimi, psihološkimi in fiziolo-
škmi zmožnostmi človeka. Povečana hitrost, natančnost in kontinuiranost
strojev objektivno zahteva prehod k avtomatizaciji. To se najlepše vidi,
če preletimo poglavitne stopnje v razvoju kontrole proizvoda:
a)	pri ročni tehniki človek kontrolira proizvod v samem procesu nje-
govega nastajanja,
b)	pri strojni proizvodnji je težišče kontrole preneseno na končni pro-
izvod. vendar kontrolira še zmerom človek,
c)	kontrolo končnega proizvoda opravljajo stroji in rezultat kontrole
sporočajo centrali, ki oddaja nato ustrezna navodila v proizvodni oddelek,
d)	ta sistem posredne kontrole se spet sprevrže v neposredno tekočo
kontrolo, ki pa jo izvaja stroj sam.
Kot je bila razčlenitev človekovega dela pogoj za nastanek orodnih
strojev, je bila razčlenitev strojev ob poglobljeni razčlenitvi človekovega
dela zgodovinska postavka za preozbrazbo sistema strojev v avtomatični
sistem strojev. Človek preneha biti privesek stroja, ko ga razvije do takšne
kvalitete, da mu sam ne more več služiti. Napačno je torej teoretično pre-
pričanje, ki vidi razrešitev sistema človek-stroj v tem, da se stroji pri-
lagodijo človekovim zmožnostim in ki zahteva od inženirjev, da pri teh-
ničnem konstruiranju upoštevajo človeški faktor. G. Friedmann, ki je temu
prepričanju naklonjen, je vendar moral ugotoviti, »da bi bilo nevarno
polagati prevelike upe samo v tehnično revizijo stroja«.^ G. Klaus je veliko
globlje prodrl v dialektiko odnosa človek-tehnika. ko ugotavlja, da je bila
tehnika od kamene dobe do danes subjektivna, to je prilagojena člove-
kovim zmožnostim, v prihodnje pa bo stroj odvisen od človeka, le od
njegovih konstruktorskih zmožnostih in odkritih zakonov. G. Klaus, ki
gleda na odnos človek - stroj s kibernetičnega stališča, kot na dinamičen
samoregulirajoč sistem, je shematično prikazal tri stopnje razvoja tega
sistema, ki bi jih lahko opisali takole:
a)	človek je regulator in sam del regulirajočega sistema,
b)	človek je samo regulator,
c)	človek preneha biti tudi regulator in ostane samo še konstruktor,
nadzorovalec regulirajočega sitema, postavlja produkcijske cilje in vlaga
v avtomatični sistem spoznana načela."
^ G. Friedmann: Problem čovjeka u industrijskom mašinizmu, str. 94,
Veselin Masleša, Sarajevo 1964.
® G. Klaus: Kybernetik und Geselschaft, str. 123. Berlin 1964, K. Tessmann
očita G, Klausu, da. ker ne loči med Fertigung in Produktion, sklepa, da človek
izstopa iz produkcije. Mislim, da ta očitek ne drži, saj se že iz Klausovih gra-
fičnih shem naštetih samoregulirajočih sistemov neposredno vidi, da človek
ostaja povezan s proizvodnjo, samo na drugem nivoju.
345
Tako se vsa zgodovina tehnike kaže kot predzgodovina avtomatiza-
cije,' in poslednja stopnja zgodovine tehnike je ključ za razumevanje vseh
prejšnjih. Iz tega je razvidno, da so bila nekatera načela avtomatizacije
utelešena že v posamičnih delovnih sredstvih, ko je vso proizvodnjo ob-
vladovala ročna in kasneje strojna tehnika. Zaradi teh dejstev pa je
napačno postavljati avtomatizacijo na sam začetek človeške zgodovine,
kot je to storil npr. D. J. Davis, ki vidi prvo uporabo avtomatizacije že
v tem, ko je po svetopisemski zgodbi David s pračo ubil Goljata.® Prva
načela avtomatizacije so bila predvsem realizirani v napravah, ki so bile
podobne igračam ali eksperimentalnim mehanizmom, v proizvodnji pa
niso bile pomembne. Arhitas iz Tarenta je že 400 let pred našim štetjem
naredil goloba iz lesa, ki se je baje lahko sam vzdignil v zrak. Verjetno
bi v zgodovini tehnike Kitajske in Indije srečali podobne avtomatične
mehanizme tudi že pred tem datumom. Heron iz Aleksadrije je v svoji
knjigi »O umetnosti izdelovanja avtomatov« posplošil in povezal posa-
mična načela, ki so delovala pri kolesu, vzvodu, vijaku, zagozdi idr. Ti
elementi pa so bili za človekovo fantazijo dovolj bogato izhodišče, da je
preskočila celo tisočletja človekovega stvarnega razvoja in anticipirala
vek avtomatizacije. Grški pesnik Antipart je opeval vodni mlin kot zna-
menje zlatega veka, kjer bo človek osvobojen delovnih naporov. Ta de-
lovna sredstva so bila za antičnega človeka višek izločitve človeka iz
proizvodnega procesa, zato ni čudno, da so kot avtomat razumeli napravo,
ki ji izvor gibanja nista bila človek ali žival, a posnemajo njuna dejanja."
Aristotel pa je genialno zaslutil zvezo med družbenim sistemom in ni-
vojem proizvajalnih sil, ko je trdil, da ne bi bili potrebni ne gospK>darji
in ne sužnji, če bi orodje samo opravljalo naloge.
Z nastopom strojne proizvodnje so se posamične strani avtomatizacije
razvijale na različnih jiodročjih, preden so dobile enoten izraz v proiz-
vodnji. Ena linija je tekla v računsko informacijski tehniki od enostavnih
mehansko-logično-računskih naprav do električnih in elektronskih.Raz-
voj te smeri je v drugi svetovni vojni močno pospešila vojna tehnika, in
to predvsem z nalogami učinkovite protiletalske obrambe. Druga linija
se je oblikovala v sami proizvodnji z rastočo integracijo proizvodnega
procesa, ki je bila združena z množično in standardizirano produkcijo.
Avtomatizacija je neločljivo zvezana z množično produkcijo ne pa narobe,
saj so lončene skodelice množično izdelovali v Indiji že 3000 let pred našim
' G. N. Volkov: Voprosy filozofii, št. 6/1964.
" F. Pollock: Automation — str. 116. Europäische Verlagsanstalt 1956.
" Racionalno jedro teh misli se nam odkriva tudi v potrditvi G. Klausa,
da je vsak stroj, ki opravlja določene funkcije brez stalnih posegov človeka,
v nekem pogledu avtomat. »Kybernetik in pshilosophischen Sicht«, str. 383 —
Dietz Velag Berlin 1961.
Predhodnik vseh računskih strojev je Leibnizov stroj, skonstruiran
leta 1667. Potrebe po takih strojih so narekovale astronomska raziskovanja, ki
so operirala z velikimi števili, nadalje potrebe za hitrejšo obdelavo statističnih
podatkov v naravoslovju, npr. kinetična teorija plinov, elektrodinamika, kvant-
na mehanika. L. 1822 je matematik Chrles Babbage skonstruiral mehanski
kalkulator. L. 1930 so Vannevar Bush in njegovi sodelavci izdelali napravo,
346
štetjem. Posamične primere masovne produkcije, združene z elementi
avtomatične kontrole pa srečujemo že na samem pragu kapitalistične pro-
izvodnje, npr. žitni mlin Oliwera Evansa v 18. st. v Filadelfiji ali izdelava
mušket v carski Rusiji.
Prvi primer združitve obeh smeri je bil realiziran leta 1801 v avto-
matičnem tkalnem stroju Jacquarda. ki je delal po danem programu, pre-
nesenem na luknjičaste kartice. Tekoči trak je vodil k transfemim strojem,
ki so avtomatično postavili predmet v neko lego. opravili na njem neko
število operacij, ga zopet odvezali in prenesli v drugo lego. Prvi taki
stroji so bili začasno v rabi že leta 1922/23, a ker drugi deli proizvodnje
niso mogli vzdržati tempa z njimi, so bili odklonjeni kot neekonomični.
Prva avtomatična linija se je obdržala leta 1928 v avtomobilski industriji,
v SZ pa so jo zgradili 11 let pozneje. Logično je potem, da se je termin
»automation« v inženirskem žargonu najprej uporabljal samo za trans-
ferne stroje, kasneje pa se je raba tega termina razširila na stanje, v
katerem imajo štiri relativno neodvisne komponente vsaka svoj pomen:
a) transfemi stroji, b) avtomatična linija, c) komunikacijska tehnika,
d) kontrolna tehnika.
Ford in John Diebold, eden izmed pionirjev v uporabi elektronskih
računalnikov v industriji, sta neodvisno drug od drugega istočasno vpe-
ljala besedo »avtomatizacija«. Prvi jo je definiral kot »avtomatično uprav-
ljanje delov med progresivnim produkcijskim procesom«, drugi pa jo je
označil kot »feedback« (v nemščino se prevaja z »Rückkopplung« ali
»Rückmeldung«), vzvratni sklop. Ta Dieboldova oznaka v bistvu izraža
do sedaj običajno definicijo avtomatizacije kot kontrolo strojev s stroji. . .
Vzvratni sklop je Diebold v najbolj obči obliki podelil v dve vrsti:
a)	odprti tip — kontrolni mehanizem deluje neodvisno od storitve si-
stema, npr. prižig mestne razsvetljave neodvisno od dnevne svetlobe, pri-
žge se glede na predvideni čas,
b)	zaprti tip — tukaj je delovanje celotnega sistema odvisno od re-
zultatov delovanja sistema samega in teži k maksimalni koordinaciji vseh
delujočih faktorjev.
V izolirani podobi je ta tip kontrole pričujoč že pri reguliranju pri-
tiska pare pri Wattovem pamem stroju. Ko pa je treba kak celoten pro-
izvodni proces podrediti tej kontroli, vedno bolj stopa v ospredje problem
reakcijskega časa, ki ga modema tekoča proizvodnja skuša reducirati na
ničlo. Cim manjši je čas od signalnega odstopa, od zadanega režima do
ki je ob uporabi elektromotorja pomagala reševati diferencialne enačbe. Na-
prave obeh konstruktorjev še sodita med analogne mehanske kalkulatorje, kjer
si količine predstavljajo še z razdaljami in koti, medtem ko se v numeričnem
kalkulatorju štejejo določene števne enote, namesto da bi se merile količine.
Februarja 1946 je bil na univerzi v Pensilvaniji izdelan ENIAC — Electronic
Numerical Integrator and Calculator. Ta je še delal ïk) decimalnem sistemu
namesto po binaričnem, ki ima veliko prednost pred prvim, ker je mogoče vsa
števila izraziti samo z dvema simboloma 1 in O in je mogoče tudi vse črke
abecede izraziti v tem sistemu. Po prvih letih izdelovanja elektronskih kalku-
latorjev so sledile hitre izboljšave. Omenil bi predvsem različne variante
UNIVAC — Universal Avtomatic Computer, ki pomeni nadaljnji razvoj ENIAC,
in različne tipe sovjetske konstrukcije »Urala«.
347
njegove vzpostavitve, tem manj proizvodov z napako je bilo produciranih
v tem času. S stroji hevrističnega programiranja ni samo uspelo, da so
reakcijski čas reducirali na ničlo, to mejo so celo prekoračili. Sedaj pa
celo skušajo doseči, da bi se čimbolj podaljšal čas signaliziranja, ki na-
poveduje čas možne okvare sistema.
Kakor posamezni stroji še niso mehanizirali proizvodnega procesa,
tako ga tudi niso avtomatizirali posamezni polavtomatski in avtomatski
stroji. V tem ima Die bold prav, ko imenuje avtomatizacijo novo filozofijo
produkcije, ker ta zahteva v osnovi spremembo vseh dosedanjih metod
organizacije proizvodnega procesa. Pollock poudarja v svoji definiciji
avtomatizacije predvsem integriranost proizvodnega procesa. Nekateri jo
enačijo s posameznimi tehničnimi elementi, toda Diebold opozarja, da
uporaba elektronskih strojev v industriji še ne avtomatizira procesa. N. R.
Spencer gleda avtomatizacijo kot okrepitev mehanizacije, I. J. Konfede-
ratov jo definira po občem zakonu o razvoju delovnih sredstev kot pre-
vzem kontrolnih in logičnih funkcij, W. Buckingham pa vidi v njej enot-
nost naslednjih načel: a) mehanizacije, b) kontinuiranosti, c) avtomatične
kontrole, d) racionalizacije.
Zame je še najbolj sprejemljivo izhodišče Konfederatova, do katerega
so prišli tudi mnogi drugi znanstveniki na Vzhodu in na Zahodu, ker ta
orientacija zavestno vzpostavlja odnos človeka do tehnike in od vsega
začetka preprečuje, da bi prišlo raziskovanje predmetnih organov druž-
benega človeka v popolnoma tehnične probleme. Definicija Pierra Rolla
ne samo da ne akceptira tega stališča, napačna je tudi v čisto tehničnem
pogledu: »Avtomatizacija more biti definirana kot reorganizacija produk-
cijskega procesa, tako da neke operacije sledijo druga drugi tako, da
nobena posamezna operacija ne more biti motena, ali pretrgana neodvisno
od drugih.«" Takšna stopnja avtomatizacije je otrpel, negibljiv proizvodni
sistem. Tendenca pa je nasprotna, da se zagotovi ob veliki stopnji inte-
gracije kar največja mogoča mera samostojnosti posameznih odsekov, ker
prav ta mogoča diskontinuiteta lahko ob vsakem popravilu, montaži za-
gotovi nemoteno delovanje vseh drugih delov. Nekateri trdijo, da ima
neavtomatiziran proces to prednost pred avtomatizacijo, da ne stojijo vsi
stroji, če se pokvari eden ali več strojev. K. Doberer ob takšni argumen-
taciji še dodaja, da je prav to znamenje slabe, ne pa dobre organizacije
proizvodnje. Ker se ni poglobil v dialektike kontinuitete in diskontinuitete,
je spregledal, da enostranska kontinuiteta vodi k istemu rezultatu kot
enostranska diskontinuiteta in je prav tako znamenje pomanjkljive orga-
nizacije proizvodnega procesa.
4. Znanstvena tehnična ali industrijska
revolucij a ?
Bistvo nove narave proizvajalnih sredstev je mogoče odkriti, če za-
sledujemo spremenjeno mesto človeka v produkcijskem procesu. Ni več
vprašnje, ali se spreminja, temveč samo še, kako se spreminja v najraz-
" Internacional Socialist Journal — april 1965, str. 189.
348
ličnejših smereh. Da bo proces avtomatizacije šel s pospešenim tempom
naprej, o tem nam dajejo zagotovilo ne samo trditve strokovnjakov tako
Vzhoda kot Zahoda, temveč sami podatki o dosedanjem vdoru avtomati-
zacije v industrijo, znanstveno delo in državno-upravno področje. Naj
povzamem nekaj tendenc, ki jih prinaša avtomatizacija:
a)	nasproti mehanizaciji, ki je razkrojila kvalificiranega delavca,
obrtnika, avtomatizacija ponovno zahteva kvalificiranega proizvajalca,
toda sedaj z velikim teoretičnim znanjem. Te tendence tudi ne ovržejo taki
primeri, ko se z uvajanjem avtomatizacije mera rutinskega dela še poveča
do take stopnje, kot jo navaja Buckingham, ko je elektronsko opremo
upravljal delavec z IQ 81. Tu gre samo za prehodne stopnje avtomatizacije.
Diebold tako ugotavlja, da je stopnja monotonosti dela še večja, če nista
integrirani »data prossesing« in »factory avtomation«;
b)	povečuje se integracija in koncentracija proizvajalnih sredstev.
Buckingham opozarja Diebolda, ki skuša še najti perspektive za drobnega
proizvajalca, da se preveč govori o rojstvih malih podjetij, a premalo o
njihovi smrti. Osipov navaja podatek, da je v letih 1946—1950 v ZDA
res nastalo 1 637 100 novih podjetij, a jih je od teh propadlo 1 414 330;
c)	avtomatizacija pomeni novo stopnjo v organski sestavi kapitala;
d)	hitrost prevajanja znanstvenih dosežkov v prakso se ne samo ča-
sovno, temveč tudi prostorsko približuje ničli;
e)	znanstveno delo postaja vse bolj kolektivno. Tako npr. v institutu
za avtomatiko in telemehaniko pri AZ SZ delajo skupno inženirji, mate-
matiki, fiziki, biologi, fiziologi, jezikoslovci, logiki, psihologi idr. Ker sam
proizvodni proces vključuje različne nivoje gibanja materije, to zahteva
integracijo del različnih znanstvenikov. To se kaže tudi v pisanju znan-
stvenih del. G. M. Dobrov navaja podatke, da je v začetku 20. stol. bilo
še 82 ^/o del napisanih individualno, sedaj pa je ta odstotek padel na 28 "/o.
Za naš čas meni, da je tipično delo s 4 avtorji.
Večina sovjetskih avtorjev se za te in druge številne kvalitativne
spremembe odreka nazivu industrijska revolucija in uporablja termin
znanstveno tehnična revolucija. Strinjal bi se z Volkovom, da zaradi me-
ščanske apologetske interpretacije industrijske revolucije še ni treba tega
termina izključiti kot neznanstvenega iz marksistične terminologije, kot
to zahteva Kurt Tessmann. K. Marx je industrijsko revolucijo v Kapitalu
označil z momentom, ko se orodje dela preobrazi v stroj in se začne novo
obdobje v tehniki: mehanizacija. Avtomatizacija pa je prav tako nov
način združevanja materialnih in osebnih elementov proizvodnje. G. N.
Volkov meni, da smo upravičeni govoriti o drugi industrijski revoluciji,
kar bi se drugače zdelo, da gre samo za spremembo v strojih, mehanizmih.
Ta revolucija v socialističnih deželah pomeni hitrejše odpravljanje dedi-
ščine preteklih razrednih družb, a v kapitalističnih deželah zaostruje
njena protislovja, hkrati pa ustvarja bogatejše možnosti za njihovo od-
pravo, kot pa so jih imele prve socialistične dežele.
349
kaj je metafizika
Martin Heidegger
Tekst nastopnega predavanja, ki je bilo 24. julija 1929 v avli uni-
verze v Freiburgu z naslovom »Kaj je metafizika?« in ki je bil istega
leta tudi objavljen, tu ponovno izdajamo v nespremenjeni obliki z na novo
pregledano sklepno besedo iz četrte izdaje 1943 leta ter z uvodom iz pete
izdaje 1949 leta.»
Predavanje
»Kaj je metafizika?« — To vprašanje zbuja pričakovanje, da bomo
govorili o metafiziki. Temu se odrekamo. Namesto tega bomo obravnavali
neko določeno metafizično vprašanje. Z njim se, kot se zdi, neposredno
prestavljamo v metafiziko. Samo tako ji dajemo pravo možnost, da pred-
stavi sama sebe.
Naša namera se začenja z razvitjem nekega metafizičnega vprašanja,
skuša nato vprašanje izdelati in se končuje z odgovorom nanj.
Razvitje nekega metafizičnega vprašanja
Filozofija je — gledano s stališča zdravega človeškega razuma — po
Heglu »sprevrnjeni svet«. Svojevrstnost našega začetka zahteva zato uvod-
no označitev. Ta raste iz dvojne značilnosti metafizičnega vpraševanja.
Najprej, vsako metafizično vprašanje vedno obsega celotno metafi-
zično problematiko. To vprašanje je zmerom celota sama. Potem: vsako
metafizično vprašanje je mogoče zastaviti le tako, da je vprašujoči — kot
' V 7. izdaji tega Heideggerjevega dela, po kateri je narejen pričujoči
prevod, je na prvem mestu »uvod«, sledi »predavanje« in »sklepna beseda«.
Zaradi lažjega pristopa pa postavljamo tu na prvo mesto »predavanje«, ki mu
sledi »uvod« in »sklepna beseda«. — Prevajalec.
350
tak — sam v tem vprašanju, tj. postavljen v vprašanje. Iz tega si jemljemo
naslednje napotilo: metafizično vpraševanje mora biti zastavljeno v celoti
in iz bistvenega položaja vprašujoče tubiti. Vprašujemo sedaj in tu, za
nas. Našo tubit — v skupnosti raziskovalcev, učiteljev in študirajočih —
določa znanost. Kaj se godi z nami bistvenga v temelju naše tubiti, ko je
postala znanost naša strast?
Področja znanosti ležijo daleč vsaksebi. Obravnavanja njihovih pred-
metov se bistveno razlikujejo. To razkroj eno mnogoterost disciplin danes
druži le še tehnična organizacija univerz in fakultet, svoj pomen pa ima
le še v praktičnem postavljanju strokovnih smotrov. Zakoreninjenost
znanosti v njihovem bistvenem temelju pa je odmrla.
In vendar — v vseh znanostih smo, sledeč njihovim najbolj lastnim
namenom, v odnosu samó do bivajočega. Prav z gledišča znanosti nima
nobeno področje kake prednosti pred drugimi, ne narava pred zgodovino,
ne narobe. Noben način obravnavanja predmetov ne prekaša drugega.
Matematična spoznava ni strožja kot historično-filološka. Ima le značaj
»eksaktnosti«, ki ne sovpada s strogostjo. Zahtevati eksaktnost od zgodo-
vinske znanosti bi pomenilo pregrešiti se zoper idejo specifične strogosti
duhovnih znanosti. To vse znanosti kot takšne prežemajoče razmerje do
sveta omogoča znanostim, da iščejo samo bivajoče, da bi ga vsakokrat
napravile za predmet raziskovanja in utemeljujočega opredeljevanja v
njegovi kakšnosti [Wasgehalt] in njegovem načinu biti. V znanostih se
dogaja — po njih ideji — neko približevanje k bistvenemu vseh reči.
To izvrstno svetno razmerje [Weltbezug] do bivajočega samega nosi
in vodi prosto izbrana drža [Haltung —■ vedênje] človeške eksistence.
Sicer je v odnosu do bivajočega tudi človeško predznanstveno in zunaj
znanstveno dejanje in nehanje. Znanost pa se odlikuje po tem, da daje
na svoj posebni način izrecno le stvari sámi prvo in zadnjo besedo. V
takšni stvarnosti [Sachlichkeit] vpraševanja, določanja in utemeljevanja
se dogaja svojevrstno obmejena podreditev pod sámo bivajoče, da bi se le
to razodevalo. Ta funkcija raziskovanja in úka se razvija v osnovo mož-
nosti lastnega, čeprav omejenega vodstva v celoti človeške eksistence. To
posebno svetno razmerje znanosti in človekovo držo [Haltung, vedênje],
ki to razmerje vodi, seveda popolnoma dojamemo šele tedaj, kadar vi-
dimo in zapopademo to, kar se v tako vzdrževanem svetnem razmerju
dogaja. Človek — neko bivajoče med drugimi — »se ukvarja z znanostjo«.
V tem »ukvarjanju« se ne godi nič manj kot vdor enega bivajočega, ki
se imenuje človek, v celoto bivajočega, in sicer takó, da se v tem vdoru
in z njim razpira bivajoče v tem, kaj in kako je. Ta razpirajoči vdor
šele po svoje pripomore bivajočemu do sebe samega.
To troje — svetno razmerje, drža, [vedênje] vdor — prinaša s svojo
korenito enotnostjo v znanstveno eksistenco bleščečo preprostost in ostrino
tu-biti [Da-seins]. Ce si takó presvetljeno znanstveno tu-bit izrecno pri-
svojimo, potem moramo reči:
Na kar se svetno razmerje [Weltbezung] nanaša, je sámo bivajoče —
in drugega nič.
351
Od koder jemlje vsaka drža [vedênje] svoje vodilo, je sámo bivajoče —
in nič več.
Kar se v tem vdoru raziskujoče razčlenjuje, je sámo bivajoče — in razen
tega nič.
Vendar je značilno — prav v tem, kako si znanstveni človek zago-
tavlja tisto svoje najbolj lastno, govori o nečem drugem. Razišče naj se
samó bivajoče in drugega — nič; samó bivajoče in — nič več; samó in
edino bivajoče in razen tega — nič.
Kako je s tem Ničem? Ali je naključje, da kar sami od sebe govorimo
tako?Ali je to samó neki način govorjenja — in razen tega nič?
Toda kaj nam mar ta Nič? Nič je vendar prav znanost odklonila in
zavrgla kot nično [das Nichtige]. Ali pa ne priznamo Niča prav s tem, ko
ga tako zavržemo? Toda ali moremo govoriti o kakem priznavanju, če
priznavamo nič? Morda je to govorjenje prazno pričkanje? Zoper to mora
znanost sedaj ponovno potrditi svojo resnost in svojo treznost, da ji gre
izključno samo za bivajoče. Nič — le kaj naj bo znanosti drugega kot gro-
zota in nekakšno sanjarjenje? Ce ima znanost prav, potem je gotovo le
eno: znanost noče o Niču nič vedeti. To je navsezadnje znanstveno strogo
dojetje Niča. Vemo zanj s tem, da o njem, o Niču, nočemo ničesar vedeti.
Znanost noče o Niču ničesar vedeti. Toda prav tako je gotovo tole:
tam, kjer skuša znanost izreči svoje bistvo, kliče na pomoč Nič. Kar za-
vrača, to si lasti. Kakšno razklano bistvo se razkriva tu?
Pri premišljanju o naši trenutni eksistenci — kot z znanostjo določeni
—' smo zašli v sredo neke razprtije. S tem sporom se je že razvilo neko
vpraševanje. Vprašanje zahteva samó, da ga posebej izrečemo: Kako
je s tem Ničem?
Izdelava vprašanja
Izdelava vprašanja po Niču nas mora spraviti v položaj, v katerem
postane odgovor mogoč, ali pa se pokaže nemožnost odgovora. Nič je
priznan. Znanost pa ga zametuje z ošabno ravnodušnostjo kot »to, česar
ni«.
Poskusimo kljub temu vprašati po Niču. Kaj je Nič? Ze prvi zalet
k temu vprašanju kaže nekaj nenavadnega. S tem vprašanjem postavljamo
Nič že vnaprej kot nekaj, kar tako in tako »je« — kot bivajoče. Nič pa je
od bivajočega vendar vseskoz različen. Takšno vpraševanje po Niču — kaj
in kako Nič je — sprevrača vprašano v njegovo nasprotje. Vprašanje se
sámo oropa svojega predmeta.
Ustrezno temu je tudi vsak odgovor na to vprašanje že iz osnove ne-
mogoč. Odgovor se namreč nujno giblje v obliki: Nič »je« to in to. Glede
Niča sta vprašanje in odgovor enako nesmiselna v sebi.
Tako torej zavrnitev s strani znanosti niti ni potrebna Ze splošno
temeljno pravilo mišljenja vobče, stavek o protislovju, ki se mu je treba
ogniti, splošna »logika«, lahko potolče to vprašanje. Mišljenje, ki je v
bistvu vedno mišljenje nečesa, bi moralo namreč kot mišljenje Niča delati
proti svojemu bistvu.
352
Ker nam torej sploh ni mogoče, da bi si Nič napravili za predmet, smo
s svojim vpraševanjem po Niču že na koncu — seveda ob podmeni, da
je najvišja instanca za to vprašanje »logika«, da je razum sredstvo in
mišljenje pot za izvirno dojetje Niča in za odločitev o mogočem raz-
kritju Niča.
Toda ali bi se smeli dotakniti gospostva »logike«? Mar razum ni zares
gospodar v tem vprašanju po Niču? Le z njegovo pomočjo sploh moremo
določiti Nič kot nekakšen, čeprav samega sebe razkrajajoč problem. Zakaj
Nič je zanikanje vesoljstva [Der Allheit] bivajočega, absolutno Ni-biva-
joče [Nich-Seiende]. S tem spravljamo Nič pod višjo določilo Ni-čevega
[des Nichthaften^] in torej zanikanega [des Verneinten, negiranega]. Za-
nikanje pa je po veljavnem in nedotaknjenem nauku »logike« specifična
razumska operacija. Kako bi torej mogli razum odsloviti pri vprašanju po
Niču in celo pri vprašanju, ali je po Niču mogoče vpraševati? Toda ali
je tako gotovo to, kar tu domnevamo? Ali je ta Ni [Nicht], ta zanikanost
in s tem zanikanje višje določilo, pod katero spada Nič kot posebna vrsta
zanikanega? Ali se daje [kaže] Nič sámo zato, ker se daje [kaže] Ni, tj.
zanikanje? Ali ni narobe? Se daje [kaže] zanikanje in Ni samó zato, ker
se daje [kaže] Nič?® To še ni odločeno, niti še ni zastavljeno kot izrecno
vprašanje. Mi trdimo: Nič je izvimejši kot Ni in zanikanje.
Ce je ta teza pravilna, potem je možnost zanikanja kot razumska ope-
racija in z njo razum sam kakorkoli odvisen od Niča. Kako bi torej
razum mogel odločati o Niču? Mar temelji navidezna nesmiselnost vpra-
šanja in odgovora glede Niča navsezadnje samo na nekakšni slepi trmi
blodečega razuma?
Ce pa se ne damo zmesti formalni nemožnosti vprašanja po Niču in
kljub temu zastavljamo to vprašanje, potem moramo zadostiti vsaj temu.
kar ostaja kot osnovna zahteva za mogočo izpeljavo slehernega vprašanja.
Ce naj Nič kakorkoli že vprašamo — Nič sam — potem mora biti prej
dan. Mora nam biti dostopen.
Kje iskati Nič? Kako najti Nič? Mar ni potrebno že vedeti, da je
nekaj sploh tu, da bi mogli to najti? Zares! Predvsem in najčešče lahko
človek išče samó tedaj, če vnaprej računa na navzočnost tistega, kar išče.
Sedaj pa je Nič tisto, kar se išče. Ali navsezadnje sploh je káko iskanje,
kjer ne bi računali vnaprej, iskanje, ki mu pripada čisto najdenje?
Kakor koli naj že bo s tem. Nič poznamo, čeprav le kot tisto, o čemer
vsakdan dosti govoričimo. Ta navadni, v popolno bledost samorazumlji-
vega zbledeh Nič, ki se tako neopazno vrti v našem govoričenju [Gerede],
si lahko celo brez obotavljanja »definiramo«:
- Das Nichthafte — Ni-čevo pomeni tu pravzaprav tisto, »kar je med ni-
čenjem niča in zanikanjem« kot razumsko operacijo. Da bi ta Nicht (Ni) ločil
iz besede Nichthafte in s tem opozoril, da pri tem ni mišljena razumska ope-
racija zanikanja in tudi ne »rezultat« te operacije, temveč tisto, kar je »pred«
obojim, pišem Ni-čevo. (Ta in vse naslednje opombe so prevajalčeve.)
' Avtor uporablja besedno zvezo »es gibt Nichts«, da bi se ognil zvezam
»Nichts ist«. Zvezo »es gibt« sem zato prevajal dobesedno »se daje«, kajti to.
kar se daje tudi je — »es gibt« pa se običajno prevaja z »je«.
10 Problemi
353
Nič je popolno zanikanje vesoljstva [Allheit] bivajočega. Mar ne daje
ta označitev Niča navsezadnje nekega namiga v smer, iz katere nas Nič
edino lahko sreča?
To vesolj stvo bivajočega mora biti prej dano, da bi moglo kot takšno
zapasti kratko malo zanikanju, v katerem bi se potem razkril Nič.
Toda tudi če si odmislimo spornost odnosa med zanikanjem in Ničem,
kako bi si — kot končna bitja — napravili hkrati dostopno celoto biva-
jočega v njegovi vesoljnosti po sebi? Kvečjemu si lahko celoto bivajočega
mislimo v »ideji« in to tako zamišljeno v mislih zanikamo ter kot zanikano
»mislimo«. Po tej poti dobimo sicer formalni pojem zamišljenega Niča,
nikoli pa Niča samega. Toda Nič je nič, in med zamišljenim in »opravim«
Ničem ne more biti razlike, če kaže Nič sicer popolno brezrazličnost. Ta
»pravi« Nič sam — mar ni to spet oni skriti, toda nesmiselni pojem ne-
kakšnega bivajočega Niča? Naj bo sedaj zadnjikrat, da so ugovori razuma
zadržali naše isikanje, ki ga lahko izkažemo v njegovi zakonitosti samó
z osnovno izkušnjo Niča.
Tako gotovo kot nikoli absolutno ne dojamemo celote bivajočega, tako
gotovo se vendar čutimo postavljeni sredi kakorkoli v celoti razkritega
bivajočega. Navsezadnje je bistvena razlika med dojetjem celote bivajo-
čega po sebi ter tem, da se počutimo in bivamo [Sichbefinden] sredi biva-
jočega v celoti. Prvo je načelno nemogoče. Drugo se neprenehoma godi
v naši tubiti. Zdi se seveda, kot da se v vsakdanjem življenju tjavdan
oklepamo samó tega ali onega bivajočega, kot da smo izgubljeni v tem
ali onem območju bivajočega. Naj se zdi vsakdanjost še tako razdrob-
ljena, še vedno vsebuje bivajoče v nekakšni enotnosti »celote«, čeprav le
v obrisu. Celo tedaj in prav tedaj, ko nismo posebej [namenoma] zaposleni
s stvarmi in samim s seboj, nas prevzame [überkommt uns] ta »v celoti«
[»im Ganzen«], npr. v pravem dolgočasju. To dolgočasje je še daleč, če nas
samó dolgočasi ta knjiga ali tista gledališka igra, ta zaposlitev ali tisto
brezdelje. Dolgočasje prodre na dan, če »je komu dolgčas«. To goloboko
dolgočasje, ki se kot nema megla vlači sem in tja po prepadih tubiti, po-
mika skupaj vse reči, ljudi in kogarkoli z njimi vred v neko svojevrstno
ravnodušnost. To dolgočasje razodeva bivajoče v celoti.
Drugo možnost takega razodetja skriva radost nad navzočnostjo tubiti
— ne zgolj osebe — ljubljenega človeka.
Takšna razpoloženost [Gestimmtsein], v kateri komu »je« tako in
tako, nam dopušča, da se počutimo in bivamo sredi bivajočega v celoti —
po njem razpoloženi. To počutje in bivanje [Bifindlichkeit] razpoloženja
ne razkriva le vsakokrat po svoje bivajoče v celoti, to razkrivanje je —
zelo daleč od kakega golega dogodka — hkrati temeljno dogajanje naše
tu-biti.
Kar običajno imenujemo »občutki«, ni bežen spremni pojav naših
miselnih ali hotenjskih odnosov in tudi ne zgolj povzročajoča spodbuda
zanje ali zgolj obstoječe stanje, s katerim se tako ali drugače sprijaznimo.
Toda prav tedaj, ko nas ta razpoloženja vodijo pred bivajoče v celoti,
nam skrivajo Nič, ki ga iščemo. Sedaj bomo še manj kot prej menili, da
354
nas zanikanje tega razpolženjsko razodetega bivajočega v celoti postavlja
pred Nič. Kaj takega bi se moglo ustrezno izvirno zgoditi samó v takem
razpoloženju [Stimmung], ki bi po svojem najbolj lastnem smislu raz-
krivanja razodelo Nič.
Ali se dogaja v tubiti človeka takšna razpoloženost, v kateri je po-
stavljen pred sam Nič?
To dogajanje je mogoče in tudi dejansko — čeprav dovolj redko —
samó v trenutkih temeljnega razpoloženja tesnobe, S to tesnobo [Angst] ne
mislimo prav česte boječnosti, ki je pravzaprav lastna kar prelahko nasta-
jajoči bojazljivosti. Tesnoba je povsem različna od bojazni [Furcht]. Vedno
se bojimo tega ali onega določenega bivajočega, ki nam grozi v tem ali
onem določenem pogledu. Bojazen pred... se vedno boji za nekaj dolo-
čenega. Ker je bojazni lastna ta omejenost njenega »pred-čimer« [Wovor]
in »zaradi-česar« [Worum], je bojazljivec in plašljivec ujet v tem, v čemer
se znajde. V prizadevanju, da bi se pred tem — pred tem določenim —
rešil, bo v razmerju do česa drugega negotov, to se pravi v celoti »brez-
glav«.
Tesnoba takšne zmede ne dopušča več. Dosti rajši jo preveva svoje-
vrsten mir. Sicer je tesnoba vedno tesnoba pred ... vendar ne pred tem
ali onim. Tesnoba pred . .. . je vedno tesnoba za ..., toda ne za to ali ono.
Vendar nedoločenost tega, pred čimer in zaradi česar nam je tesno, ni
zgolj pomanjkanje določenosti, marveč bistvena nemožnost določenosti. Ta
nedoločenost se kaže v neki znani razlagi.
V	tesnobi — pravimo — »nam je grozljivo« [»unheimlich«]. Kaj po-
meni ta »nam je«? Ne moremo reči, pred čem nam je grozljivo. V celoti
nam je takó. Vse stvari in mi sami tonemo v neko ravnodušnost. Vendar
ne kot tako golo izginjanje, temveč v svojem odmikanju kot takem se
vse stvari obračajo k nam. To odmikanje bivajočega v celoti, ki se v
tesnobi gnete okrog nas, nas stiska [bedrängt]. Opore ni. Preostaja in
prevzema nas — v zdrsnjenju [Entgleiten] bivajočega — samo ta »ni«.
Tesnoba razodeva Nič.
»Visimo« v tesnobi. Razločneje: tesnoba nas pusti viseti, ker spravlja
bivajoče v celoti do zdrsnjenja [zum Entgleiten]. To pa pomeni, da mi
sami — ti bivajoči ljudje — sredi bivajočega tudi sami so-zdrsnemo
[mitentgleiten]. Zato pravzaprav ni »tebi« in »meni« grozljivo [unheimlich],
temveč »nam je« tako. Samó čista tubit v pretresenosti od tega visenja,
v katerem se ne more oprijeti ničesar, je še tu.
V	tesnobi nam zmanjka besed. Ker bivajoče v celoti zdrsne in tako
pritiska ravno Nič, molči vpričo njega vsaka povednost [»Ist«-Sagen]'' Da
skušamo v tej grozljivosti tesnobe često pretrgati prazno tišino prav z go-
vorjenjem o čemer koli, je dokaz o pričujočnosti Niča. Da tesnoba razkriva
Nič, potrjuje človek sam neposredno tedaj, ko se tesnoba umakne. V
jasnem pogledu, ki ga nosi sveži spomin, pravimo: tisto, pred čimer in
* Avtor imenuje z besedo »1st«—Sagen splošno strukturo povednih stavkov.
10«	355
zaradi česar nam je bilo tesnobno, je bilo >фravzaprav•« — nič. Zares: Nič
sam —' kot tak — je bil tu.
S temeljnim razpoloženjem tesnobe smo dosegli tisto dogajanje tu-biti,
v katerem je očiten Nič in iz katerega ga moramo izprašati.
Kako je s tem Ničem?
Odgovor na vprašanje
Odgovor, ki je za zdaj za naš namen edino bistven, smo že dobili,
če pazimo, da ostane vprašanje po Niču zares zastavljeno. V ta namen je
potrebno, da izpolnimo spremembo človeka v njegovo tu-bit, ki dopušča,
da se godi z nami vsaka tesnoba, da bi v nji očitni Nič zgrabili tako,
kakor se razodeva. Iz tega hkrati sledi zahteva, da izrecno odstranimo tiste
označbe Niča, ki niso zrasle iz srečanja z njim.
Nič se razkriva v tesnobi — toda ne bot bivajoče. Tudi kot predmet
ni dan. Tesnoba ni zapopadenje Niča. Pa vendar je Nič z njo in v nji
očiten, čeprav spet ne takó, da bi se kazal Nič ločeno »poleg« bivajočega
v celoti, ki stoji v grozljivosti. Nasprotno, rekli smo: Nič nas srečuje v
tesnobi skupaj z bivajočim v celoti. Kaj 'рк>теп1 ta »skupaj z«?
V	tesnobi bivajoče v celoti izgubi oporo. Kako se to zgodi? Tesnoba
bivajočega vendar ne uniči, da bi tako preostal Nič. Kako naj bi tesnoba
to zmogla, ko je vendar popolnoma nemočna vpričo bivajočega v celoti.
Nasprotno, Nič se po svoje pokaže z bivajočim in v bivajočem kot drsečim
v celoti [als einem entgleitenden im Ganzen].
V	tesnobi se ne uničuje vse bivajoče ipo sebi, prav tako pa tudi ne
zanikujemo bivajočega v celoti, da bi šele dobili Nič. Ne glede na to,
da je tesnobi kot takšni tuja izrecna izvršitev kake zanikujoče izjave, bi
prišli s takšnim zanikanjem, ki naj bi dalo Nič, vsakokrat prepozno. Nič
srečujemo že predtem. Rekli smo. da nas Nič srečuje »skupaj z« drsečim
bivajočim v celoti.
V	tesnobi je neko umikanje pred ..., ki seveda ni več bežanje, temveč
ukročen mir. Ta umik pred ... izhaja iz Niča. Nič ne privlači k sebi,
temveč je v bistvu odbijajoč. To odbijanje od sebe kot takšno pa je
drsenje dopuščajoče opKjzarjanje na toneče bivajoče v celoti.' To v celoti
odbijajoče opozorilo na drseče bivajoče v celoti, ki se kot Nič gnete okrog
tubiti v tesnobi, je bistvo [Wesen] Niča: ničenje [die Nichtung]. Ničenje
ni uničenje bivajočega, in tudi ne izvira iz zanikanja. Ničenja tudi ne
moremo šteti k uničenju in zanikanju. Nič sam niči [nichtet].
Ničenje ni poljuben dogodek, temveč kot odbijajoče opozarjanje na
drseče bivajoče v celoti razodeva to bivajoče v njegovi polni, dotlej skriti
nenavadnosti kot tisto absolutno drugo — nasproti Niču.
V	jasni noči Niča tesnobe šele nastaja izvirna odprtost bivajočega kot
takega: da je bivajoče — in ne Nič. Ta v našem govoru dodani »in ne Nič«
pa ni dodatna razlaga, temveč vnaprejšnja omogočitev razodetosti biva-
Stavek se glasi v izvirniku: Die Abweisung von sich ist aber als solche
entgleitenlassende Verweisen auf das versinkende Seiende im Ganzen.
356
jočega sploh. Bistvo prvotno ničečega Niča je v tem: Nič najprej spravlja
tu-bit pred bivajoče kot takšno.
Samó na osnovi prvotne razodetosti Niča, se lahko tubit človeka bliža
bivajočemu in ga doseza. Kolikor pa je tubit po svojem bistvu v odnosu
do bivajočega, katero ni sama in katero je sama, prihaja kot taka tubit
vsakokrat že iz razodetega Niča.
Tu-biti pomeni: držati se noter v Nič.'
Držeč se noter [Sichhineinhaltend] v Nič, je tubit vedno že čez biva-
joče v celoti. Ta biti čez [Hinaussein] bivajoče imenujemo transcendenca.
Ce tubit v osnovi svojega bistva^ ne bi transcendirala, kar tu pomeni,
če se ne bi že vnaprej držala noter v Nič, potem nikoli ne bi mogla biti
v odnosu do bivajočega, torej tudi ne do same sebe.
Brez izvirne očitosti Niča, ni samobitnosti [Selbstseni] in ni svobode.
S tem smo dobili odgovor na vprašanje po Niču. Nič ni predmet in
sploh ne kaj bivajočega. Nič se ne kaže niti sam zase [für sich] niti zraven
bivajočega, na katero se tako rekoč obeša. Nič je omogočitev očitosti bi-
vajočega kot takega za človeško tubit. Nič ne daje šele pojma nasprotnega
bivajočemu, temveč prvotno sodi k bistvu [Wesen — bistvovanju] samemu.
V biti bivajočega se godi ničenje Niča.
Sedaj pa mora končno spregovoriti že vse predolgo zadrževani po-
mislek. Ce je tubit lahko v odnosu do bivajočega le držač se noter v Nič,
če torej lahko eksistira le v tem. da se drži v Nič, in če se Nič prvotno
razodeva samó v tesnobi, mar nam tedaj ni treba neprenehno viseti v tej
tesnobi, da bi sploh mogli eksistirati. Toda mar nismo sami priznali, da je
ta prvotna tesnoba redka? Predvsem pa, vsi vendarle eksistiramo in smo
v onosu do bivajočega, katero nismo sami in katero smo sami — brez te
tesnobe. Mar ni ta tesnoba samovoljna iznajdba, nji pripisani Nič pa
pretiranost?
A kaj pomeni to: ta prvotna tesnoba se dogaja samó v redkih tre-
nutkih? Nič drugega kot to: Nič nam je v svoji prvobitnotsi najprej in
večinoma zastrt. S čim neki? S tem, da se na določen način popolnoma
izgubljamo v bivajočem. Bolj ko se v svojem početju obračamo na biva-
joče, manj mu kot takšnemu dopuščamo zdrsniti [entgleiten], bolj se od-
vračamo od Niča. Toliko bolj gotovo pa silimo [potiskamo] sami sebe v
javno površnost tubiti.
Po vendar je ta stalna, čeprav dvoznačna odvrnitev od Niča v nekih
mejah najbolj primerna njegovemu pomenu. Nič v svojem ničenju nas
usmerja ravno na bivajoče. Nič niči neprenehno, ne da bi z vednostjo, v
kateri se vsak dan gibljemo, za to dogajanje pravzaprav vedeli.
Kaj priča bolj živo o neprenehni in razširjeni, čeprav zakriti očitosti
Niča v naši tubiti, kot ravno zanikanje? Zanikanje pa Ni-ja [Nicht] nikakor
ne prinaša iz sebe k danemu kot pripomoček razločevanje in postavljanje
nasproti [Entgegensetzung], da bi ga tako rekoč porinilo vmes. Kako naj
bi zanikanje sámo iz sebe zmoglo Ni, ko pa vendar more zanikati šele
' Izvirnik? Da-sein heißt: Hineingehaltenheit in das Nichts.
' Pomeni, da tubit že v svojem bistvu transcendira, zato tu ni bistvo
objekt transcendiranja.
357
tedaj, če mu je prej dano nekaj, kar je mogoče zanikati? Kako pa naj bi
nekaj, kar je mogoče zanikati in kar je treba zanikati, zagledali kot Ni-
čevo [Nichthaftes], če ne tako, da se vse mišljenje kot tako že vnaprej
ozira na Ni? Ta Ni pa se lahko pokaže samó, če je njegov izvór — ničenje
Niča sploh in s tem Nič sam — vzet iz skritosti. Ni [das Nicht] ne nastaja
z zanikanjem, temveč zanikanje temelji na Ni-ju, ki izvira iz ničenja
Niča. Zanikanje pa je tudi le način ničečega, tj. na ničenju Niča poprej
utemeljenega obnašanja [Verhaltens, vedenja, odnosnosti]®
S tem je zgornja teza v glavnih potezah dokazana: Nič je izvir zani-
kanja in ne narobe. Ce se torej zlomi moč razuma na področju vprašanj
po Niču in biti, tedaj je s tem odločena tudi usoda gospostva »logike«
v filozofiji. Ideja »logike« same razpade v vrtincu prvotnejšega vpra-
ševanja.
Ce zanikanje — pa naj to izreka ali ne — še tako često in mnogotero
prežema vse mišljenje, vendarle sámo ni veljavna priča za bistveno pri-
padnost očitosti Niča k tubiti. Zanikanja namreč ne moremo imeti niti za
edino niti za vodilno ničeče obnašanje [Verhalten], v katerem je tubit pre-
tresena [durchschüttert] od ničenja Niča. Bolj brezdanja kot gola pri-
mernost miselnega zanikanja je trdota nasprotnega delovanja in ostrina
studa. Odgovornejša je bol odpovedi in neizprosnost prepovedi. Večje
breme je trpkost pomanjkanja.
Te možnosti ničečega obnašanja — moči, v katerih tubit nosi svojo
zasnovanost [Geworfenheit]', čeprav je ne mojstri — niso načini golega
zanikanja. To pa jim ne brani, da se ne bi izražala v Ne [Nein] in v za-
nikanju. S tem se seveda šele prav razkriva praznota in širina zanikanja.
Prežetost tubiti z ničečim obnašanjem izpričuje nenehno in seveda za-
temnjeno očitost Niča, ki ga prvotno razkriva samó tesnoba. To pomeni: ta
izvirna tesnoba je v tubiti večinoma potlačena. Tesnoba je tu. Samo spi.
Njen dih neprenehno trepeta v tubiti: najmanj v »plašni« in neopazni
tubiti poslovnega »da da« in »ne ne«; najbolj v zadržani; nazanesljiveje
v tubiti, ki je v dnu drzna. Ta pa se dogaja samó iz tistega, za kar se
razdaja, da bi tako obvarovala zadnjo veličino tubiti.
Tesnoba drznega ne trpi nobenega primerjanja z veseljem ali celo
z udobnim zadovoljstvom umirjenega življenja tjavdan. Ta tesnoba je —
tostran takih nasprotij — v skrivni zvezi z vedrostjo in milino ustvarjal-
nega hrepenenja. Prvotna tesnoba se lahko zbudi v tubiti vsak trenutek.
Za to ni treba, da bi jo zbudil kak nenavaden dogodek. Globini njenega
delovanja [Waltens] ustreza neznatnost mogočega povoda zanjo. Nenehno
je pripravljena na skok in vendar le redkokdaj skoči, da bi nas potegnila
v visenje.
® Verhalten pomeni vedenje in odnos hkrati. Najbolj se temu bliža beseda
obnašanje.
" >^Gowerienheit-» prevajam z »zasnovanost« in jo razumem iz besede »der
Wurft« in "-Entwerfen-". Prvo iximeni (med drugim) tudi »prvi osnutek nečesa«
(npr. pesmi, razprave itd.); drugo pomeni »napraviti obris nečesa«, »zasnovati
nekaj«, »napravit načrt«. Da tu ne gre za kako »vrženost«, govori smisel te,
pa tudi dragih Heidegger j evih razprav.
358
To, da se tubit drži noter v Nič na osnovi skrite tesnobe, dela človeka
za varuha kraja Niča.'" Tako končni smo, da se ravno ne moremo po svoji
odločitvi in volji izvirno postaviti pred Nič. Takó brezdanje vrta v tubiti
preminevanje [Verendlichung], da si naša svoboda taji najbolj svojo in
najglobljo končnost.
To, da se tubit na osnovi skrite tesnobe drži noter v Nič, je prese-
ganje bivajočega v celoti: transcendenca.''
Naše vpraševanje po Niču naj nam pokaže metafiziko samo. Ime
»metafizika« izvira iz grškega tà metà physiká. Ta čudni naziv so kasneje
razlagali kot označbo vpraševanja, ki gre metà — trans — »čez« bivajoče
kot táko.
Metafizika je vpraševanje čez bivajoče, da bi dobili bivajoče kot táko
in v celoti nazaj za doumevanje.
V vprašanju po Niču se dogaja takšno prehanjaje [Hinausgehen] čez
bivajoče kot bivajoče v celoti. Vprašanje se je torej izkazalo kot »meta-
fizično« vprašanje. O vprašanjih te vrste smo izrekli v začetku dvojno
karakteristiko: najprej, vsako metafizično vprašanje vedno obsega celoto
metafizike. V vsakem metafizičnem vprašanju je nato vprašujoča tubit
vsakokrat vključena v vprašanje.
Kako prežema in objema vprašanje po Niču celoto metafizike?
O Niču se izreka metafizika že od nekdaj v nekem stavku, ki je
seveda večumen: ex nihilo nihil fit, iz Niča ni Nič. Čeprav pri obravna-
vanju tega stavka Nič sam pravzaprav nikoli ni problem, izraža ta stavek
vendarle iz vsakokratnega pogleda na Nič pri tem prevladujoče temeljno
razumevanje bivajočega. Antična metafizika je razumela Nič v pomenu
nebivajočega, tj. neoblikovane snovi, ki se sama ne more izoblikovati v
oblikovano bivajoče, ki temu primemo kaže neki lik [podobo] (eidos).
Bivajoča [seiend] je oblikujoča se tvorba [Gebilde], ki se kot takšna kaže
v podobi (izgledu). Izvir, upravičenost in meje tega razumevanja biti so
obravnavali prav tako malo kot Nič sam. Krščanska dogmatika temu na-
sproti taji resničnost stavka ex nihilo nihil fit, pri tem pa daje Niču
spremenjen pomen v smislu popolne odsotnosti zunaj božanskega bivajo-
čega: ex nihilo fit — ens oreatum. Nič postane sedaj pravemu bivajočemu
nasprotni pojem, nasproti summum ens, nasproti Bogu, ki je ens in-
creatum. Tudi tu kaže razlaga Niča osnovno razumevanje bivajočega.
Metafizično obravnavanje bivajočega pa ostaja na isti ravni kot vpra-
šanje po Niču. Vprašanji o biti in Niču kot takšnem sta obe manjkali.
Zato tudi težava, da bi moral biti Bog, če ustvarja iz Nič, v odnosu prav
z Ničem. Ce pa je Bog Bog, ne more poznati Niča, če sicer to »absolutno«
[das »Absolute«] izključuje od sebe vso ničnost [Nichtigkeit].
Ta grobi historični pregled kaže Nič kot pravemu bivajočemu na-
sprotni pojem, tj. kot zanikanje bivajočega. Ce pa postane Nič kakorkoli
Izvirnik: Die Heneingehaltenheit des Daseins in das Nicht auf dem
Grunde der verborgenen Angst macht den Menschen zum Platzhalter des Nichts.
" Izvirnik; Die Hineingehaltenheit das Daseins in das Nicht auf dem
Grunde der verborgenen Angst ist das Übersteigen des Seienden im Ganzen;
die Transzendenz.
359
problem, tedaj ni le rozločneje opredeljen ta medsebojni odnos, temveč
se šele zbudi prava metafizična zastavitev vprašanja po biti bivajočega.
Nič ne ostaja tisto nedoločeno nasprotje bivajočemu, temveč se razkrije
kot pripadajoč k biti bivajočega.
»Cista bit in čisti Nič je torej isto.« Ta Heglov stavek (Znanost logike,
I. knjiga, WW III. str. 74) je upravičen. Bit in Nič spadata skupaj, vendar
ne. ker se — če gledamo iz Heglovega pojma mišljenja — v svoji nedo-
ločnosti in neposrednosti ujemata, temveč zato, ker je bit sama v bistvu
končna in se razodeva samo v transcendenci tubiti, ki se drži ven v Nič.
[. . . des in das Nichts hinausgehaltenen Daseins . . .]
Ce je torej vprašanje po biti kot taki vprašanje, ki obsega metafiziko,
tedaj se vprašanje po Niču izkaže kot vprašanje, ki opréda in objema ce-
loto metafizike. Vprašanje po Niču pa prežema hkrati celoto metafizike,
ker nas sili pred problem izvira zanikanja, tj. pravzaprav pred odločitev,
o zakonitosti gospostva »logike« v metafiziki.
Stairi stavek ex nihilo nihil fit dobi tedaj drugačen, problem biti same
zadevajoč pomen, in se glasi: ex nihilo omne ens qua ens fit. V Niču
tubiti šele pride bivajoče v celoti, po svoji najbolj lastni možnosti, tj. na
končen način, samo do sebe. Koliko je torej to vprašanje po Niču, če je
metafizično, vklučilo tudi našo vprašujočo tubit? Svojo sedaj in tukaj
izkušeno tubit označujemo kot bistveno določeno z znanostjo. Ce je naša
takó določena tubit postavljena v vprašanje po Niču, tedaj je morala po-
stati s tem vprašanjem dvomljiva [fragwürdig, vprašljiva].
Znanstvena tubit ima svojo preprostost in ostrino v tem, da je na prav
poseben način v odnosu do bivajočega samega in samó do njega. Znanost
bi hotela Nič z ošabno gesto zavreči. Sedaj pa se je v vprašanju po Niču
pokazalo, da je ta znanstvena tubit mogoča samó, če se že vnaprej drži
noter v Nič. Sele tedaj se razume v tem, kar [sama] je, če ne zavrže
Niča. Dozdevna treznost in premoč znanosti postane smešna, če ne jemlje
Niča zares. Samo ker je očiten Nič, si lahko znanost napravi bivajoče
sámo za predmet raziskovanja. Samó če eksistira znanost iz metafizike,
more vedno znova priti do svoje bistvene naloge, ki ni zbiranje in ureje-
vanje znanja, temveč razpiranje [Erschliessung] celotnega prostora resnice
narave in zgodovine, nekaj, kar je treba delati vedno znova.
Samó zato. ker je Nič razkrit v osnovi tubiti, nas lahko obide polna
osupljivost [Befreundlichkeit] bivajočega. Samó če nas stiska osupljivost
[čudnost] bivajočega, budi in priteguje nase začudenje [Verwunderung].
Samó iz začuđenosti — tj. očitosti Niča — se poraja »Zakaj?«. Samó ker
je mogoč ta Zakaj kot tak, moremo na določen način vpraševati po raz-
logih in utemeljevati. Samó ker moremo vpraševati in utemeljevati, je naši
eksistenci dana usoda raziskovalca.
Vprašanje po Niču postavlja nas —- vprašujoče — same v vprašanje.
To vprašanje je metafizično.
Človeška tubit je lahko v odnosu do bivajočega le, če se drži noter
v Nič. Prekoračenje [Hinausgehen — prehajanje] bivajočega se godi v
bistvu tubiti. To prekoračenje pa je metafizika sama. To pomeni: meta-
fizika spada k »človekovi naravi«. Ni niti kaka stroka šolske filozofije
360
niti področje samovoljnih domislic. Metafizika je temeljno dogajanje v
tubiti. Metafizika je tubit sama. Ker prebiva resnica metafizike v tem
brezdanjem dnu, ima v najbližjem sosedstvu nenehno grozečo možnost
najgloblje zmote. Zato nobena znanstvena strogost ne dosega resnosti
metafizike. Filozofije ni nikoh mogoče meriti ob merilu ideje znanosti.
Ce smo razvito vprašanje po Niču resnično so-vprašali, potem si meta-
fizike nismo predstavili od zunaj. Prav tako se nismo vanjo šele »pre-
stavili«. Vanjo se sploh ne moremo prestaviti, ker — s tem, da eksistiramo
— že vedno stojimo v nji. Physei gär, o phíle énesti tis philosophia te tou
andròs dianoia (Platon Phaidros 279 a). Ko človek eksistira, se na določen
način dogaja filozofiranje. Filozofija — čemur pač tako pravimo — po-
meni spravljanje v tek [das In-gang-bringen] metafizike, v kateri prihaja
filozofija do sebe same in do svojih izrecnih nalog. Filozofija steče samó
s svojevrstnim vskokom [naše] lastne eksistence v osnovne možnosti tubiti
v celoti. Odločilno za ta vskok je: najprej dajanje prostora za bivajoče
v celoti; nato sproščajoče spuščanje sebe [Sichloslassen] v Nič, tj. spro-
ščanje od malikov, ki jih ima vsakdo in h katerim se navadno izmuzne; in
nazadnje, dopuščanje, da se to visenje izniha, da bi vedno znova zanihalo
v osnovno vprašanje metafizike, ki ga izsiljuje sam Nič: Zakaj je sploh
bivajoče in ne rajši Nič?'^
Konc tega stavka se v izvirniku glasi: ...; zuletzt das Ausschwingen-
lassen dieses Schwebens, auf das es ständig zurückschwinge in die Grundfrage
der Metaphysik, die das Nichts selbst erzwingt: Warum ist überhaupt Sei-
endes und nicht vielmehr Nichts?
(Se bo nadaljevalo)
Prevedel : Ivan Urbančič
361
GLEDALIŠČE
BORUT TREKMAN: NIČESAR NE OBŽALUJEM
Mestno gledališče ljubljansko
Poetično dramska montaža. Vezno besedilo povzeto po spominih
Edith Piaf. Temeljna ideja: Igor Pretnar. Prevod Cocteaujeve drame
Ravnodušni lepotec: Janko Moder. Prosti prevod šansonov: Janez Menart.
Režija: Borut Trekman. Scena: Uroš Vagaja. Kostumi: Mija Jarčeva.
Osebe: Pevka — Tina Leonova, Emil (nema vloga) — Anatol Stern, šan-
sone interpretira Maja Sugmanova.
V	gledališkem listu pravi avtor in režiser te igre o Edith Piaf, da je
njegovo delo »samo in edinole dramska montaža in da nima nobenih
ambicij biti drama o Edith Piaf«. Ker torej sam izjavlja, da ne skuša
prikazati resničnega življenja Edith Piaf, in ker je njegova označba lastnega
dela zgolj formalna (izraz »dramaturška montaža« ali »poetično dramska
montaža« ne opredeljuje dela vsebinsko in po pomenu, temveč zgolj
formalno), nam ne preostaja nič drugega, kot da si poskusimo sami raz-
ložiti, kakšne ambicije (in tudi smisel) Trekmanova montaža vendarle ima.
Avtor je postavil na oder svoje delo kot prizor iz življenja Edith Piaf.
Dne 29. 12. 1960 je imela pevka svoj koncert v gledališču Olympia v Parizu.
B. Trekman si v svoji montaži zamišlja, kako je preživela noč po tem
zgodovinsko resničnem nastopu:
V	hotelsko sobo pride ženska s cvetjem. Iz njenega samogovora iz-
vemo, da je pravkar nastopila na uspešnem koncertu, da je bolna in utru-
jena in da čaka moškega, ki jo zanemarja. Njen koncert je bil zelo utrud-
ljiv, publika navdušena do vsiljivosti, uspeh je bil nepopisen. Toda žaro-
meti na odru so ugasnili, oboževalci so se razšli in zdaj je tu v hotelu
sama, čisto sama, tako sama, pravzaprav vedno tako sama, niti njenega
malopridnega ljubimca ni blizu; pozna noč je, ne mara si vrteti plošč, in
tako govori sama s seboj, čaka svojega nezvestega in podoživlja najbolj
uspele pesmi s koncerta. To njeno podoživljanje je tako intenzivno, da ga
lahko spremlja tudi gledalec v dvorani: kadar se igralka spomni kake
točke, se prizorišče zatemni in oglasi se magnetofonski posnetek pesmi, ki
362
jih potem čujemo še recitirane v slovenskem prevodu. Ko spomin mine,
se spet zasveti luč in osamljena pevka dalje meditira o svojem odnosu do
petja, do publike, samote, ljubezni itd. Dvakrat telefonira. In končno,
pojavi se ljubimec. Ona ga ganljivo prosi, roti, ošteva, mu grozi, obljublja,
mu prigovarja zaradi njegove ravnodušnosti, on pa nič: zlekne se na
kanape, bere časnik in med branjem zaspi. Ko je njene pridige konec, se
zbudi in odide, ves čas ne spregovori niti besede. Ona pa potem zapoje:
»Je ne regrette ri en«.
Kot poroča B. Trekman v gledališkem listu, je osrednji element te
montaže monolog Le bel indifferent (Ravnodušni lepotec), ki ga je napisal
Jean Cocteau nalašč za Edith Piaf. Z njim se je namreč hotela poskusiti
kot gledališka igralka in je tudi res nastopila. B. Trekman je ta Cocteaujev
monolog priredil tako, kot da bi ga govorila zgodovinska Edith Piaf, kot
da bi bil res dogodek iz njenega življenja; dopolnil ga je še s tekstom iz
pevkinih spominov, ki so izšli pri nas v Ljubljanskem dnevniku. Pri mon-
taži pevskih točk je uporabil tonske posnetke njenega koncerta v Olympii,
uporabil je tudi slikovne in filmske materiale. Tako je ta predstava B.
Trekmana pravzaprav Cocteaujeva enodejanka, razširjena z izvirnimi pev-
skimi posnetki in z besedilom iz pevkinih spominov, režirana tako, kot
da bi bila glavna oseba Cocteaujeve igre Edith Piaf sama.
Iz takih elementov sestavljena zgodba ni in seveda tudi ne more biti
drama o Edith Piaf. Kaj pa vendarle je? Dogodek, ki ga je B. Trekman
postavil na oder, je z nekaj elementi čisto dokumentaren; Cocteaujeva
melodrama, montirana v ta dokumentarni okvir, je seveda biografsko
brez vrednosti in z biografskega stališča povsem neupravičena. Rezultat
pa je ta. da Trekmanova montaža ni ne tič ne miš, ne dokument ne lite-
ratura. Sicer pa je tudi dramaturško le okvir, kulisa, nekakšen naravni
ambient za magnetofonsko predvajanje originalnih pesmi Edith Piaf.
Vsa montaža je neduhovita parodija dramaturgije revijskih filmov, ki
zaradi ducata glasbenih točk, zaradi katerih je tak film posnet, servira
gledalcu še sladkobno ljubezensko zgodbo. V našem primeru je prijem
toliko bolj grotesken, ker je ves živi del predstave z igralko Tino Leonovo
in Anatolom Sternom vred le dekoracija in dodatek mrtvim magnetofon-
skim posnetkom.
Igralka Tina Leonova, ki je interpretirala osamljeno Edith Piaf, je
svojo nehvaležno vlogo »literarnega ozadja« ali dekoracije odigrala s stoi-
cizmom in z materinsko potrpežljivostjo do zamisli mladega avtorja, ki je
bil obenem tudi režiser. Maja Sugmanova je z občutkom in pravim po-
udarkom recitirala Menartove prepesnitve, ki jih bodo slovenski popev-
karji s pridom uporabili.
Ce je vodstvo Mestnega gledališča že menilo, da se je treba pokloniti
pokojni francoski pevki z večerom v njeno opomnjo, je Trekmanov poskus
s svojo banalno zasnovo docela zgrešil ta pietetni namen.
Ervin Fritz
363
HEINAR KIPPHARDT: V ZADEVI J. ROBERTA OPPENHEIMERJA
Mestno gledališče ljubljansko
Režija: Janez Vrhunc, kostumi: Mija Jarčeva, scena: Janez Bemik,
Julius Robert Oppenheimer — Vladimir Skrbinšek, varnostna komisija:
Gordon Gray, predsednik — Milan Brezigar, Ward V. Evans — Saša
Miklavc, Thomas A. Morgan — Janez Skof, odvetniki: Roger Robb,
odvetnik Komisije za atomsko energijo — Franek Trefalt, C. A. Rolander,
Robbov sodelavec, izvedenec varnostne službe — Franc Markovčič, Lloyd
K. Garrison, Oppenheimerjev zagovornik — Julij Güstin, Herbert S.
Marks, Oppenheimerqev zagovornik — Franček Drofenik; priče: Boris
T. Pash, oficir tajne policije — Jože Lončina, John Lansdale, advokat,
svoj čas oficir tajne policije — Franci Presetnik, Edward Teller, fizik —
Dare Vlaga, Hans Bethe, fizik — Slavko Strnad, David Tressel Griggs,
šef znanstvenega sektorja pri Air Force, geofizik — Franjo Kumer, Isa-
dore Isaac Rabi, fizik — Danilo Bezlaj.
Ko je Sovjetska zveza leta 1949 dobila svoje nuklearno orožje, so
videli politiki Združenih držav edino rešitev svojega vojaškega in politič-
nega ugleda v novem orožju, ki bi bilo tisočkrat močnejše od stare atomske
bombe. Od svojih znanstvenikov so zahtevali, naj povedo svoje mišljenje
o tehnični izvedljivosti takega orožja. Toda fiziki so sprejeli zahtevo po
takem orožju zelo hladno. Občutek krivde in odgovornosti pred človeštvom
je odvrnil izumitelje atomske bombe od tega, da bi se odzvali pozivu
politikov. Da bi odvrnila politike od misli na superbombo, je večina uče-
njakov proti svojemu prepričanju ocenila, da projekt tehnično ni izvedljiv.
Na zasedanju Kongresa je to možnost zanikal tudi fizik Oppenheimer, eden
glavnih izumiteljev atomske bombe in svetnik ameriške vlade za atomska
vprašanja. Njegovo zanikanje je za kratek čas zaustavilo nadaljnja pri-
zadevanja v tej smeri. Toda vlada in uradna javnost sta vztrajno zahtevali
od svojih učenjakov, naj ohranijo ameriško premoč. In zares je nekaj
fizikov nastopilo proti Oppenheimer j evemu mnenju, posebno Edward
Teller, madžarski Zid, pozneje glavni tvorec vodikove bombe. Kmalu nato
(31. januarja 1950) je bil program za izdelavo vodikove bombe sprejet
kljub nasprotnim priporočilom glavnega sveta atomske komisije, ki mu je
predsedoval Oppenheimer. Vendar se znanstveniki niso pomirili in so še
naprej zahtevali, naj dela pri vodikovi bombi ustavijo. Toda politični
Mc Carthyjev komite se ponudi Beli hiši za inkvizitor j a proti pacifističnim
dogodki leta 1950 so naglo okrepili fronto privržencev superbombe in
znanstvenikom. Prvega novembra 1962 eksplodira Tellerjeva bomba. Ko-
364
Ukor bolj napreduje njegovo delo. toliko bolj v vladnih krogih narašča
tudi jeza na Oppenheimer j a, katerega avtoriteta je zavirala in preložila
nastanek tako usodnega orožja. Se aprila 1952 predlaga Glavni svet
Atomske komisije, spet pod Oppenheimer j evim predsedstvom, naj se opusti
prva planirana termonukleama eksplozija, da ne bi onemogočili pogajanj
o razorožitvi. Tedaj državni sekretarji in šefi štabov odkrito izjavijo, da
močno dvomijo o rodoljubju profesorja Oppenheimerja. Kongres zahteva,
naj se odpove članstvu v atomski komisiji. Kmalu nato (novembra 1953)
ga ovadijo predsedniku Eisenhowerju, da je sovjetski vohun in da je kot
tak sabotiral obrambo Združenih držav. Bil je suspendiran z vseh funkcij
v Atomski komisiji, tričlanski preiskovalni komite pa ga je moral za-
slišali, da bi ugotovil njegovo lojalnost do vlade (12. aprila 1954). Čeprav
se je obtožba proti njemu končala z njegovim znanim nasprotovanjem
superbombi, sta bila uvod in težišče obtožnice namerjena v njegovo sum-
ljivo preteklost. Oppenheimer je bil namreč v mladosti levičar, njegova
prva ljubica je bila članica komunistične partije, njegova žena je bila
pred njim poročena z nekim komunistom, sam je bil naročen na The
Peoplés World, dajal je denar za španske republikance. Preiskava je od-
krila še mnogo takih dejstev, ki so baje odkrivala njegov logični razvoj v
nevarnega sovjetskega agenta. Konservativna Amerika je bila vznemirjena
in razkačena, ko je zvedela za te nove podatke iz življenja svojega tako
slavljenega učenjaka. Preiskovalni komite atomske komisije je složno ugo-
tovil samo to, da očeta atomske bombe ni mogoče razglasiti za veleizda-
jalca. Pri vprašanju, ali mu je še mogoče zaupati, pa se člani komisije niso
strinjali. Fizik Evans je zahteval, da je treba Oppenheimerja rehabilitirati,
druga dva člana, Gray in Morgan, pa sta napisala, da je Oppenheimer
s svojimi stiki z levičarji in z odporom proti vodikovi bombi ogrozil var-
nost dežele. Na osnovi tega poročila je vzela atomska komisija Oppenhei-
merju vse državne funkcije. Oppenheimer je živel potem kot zasebnik do
leta 1963, tedaj so ga rehabilitirali.
S svojim nasprotovanjem izdelavi vodikove bombe se je Oppenheimer
znašel v dilemi med dolžnostjo do ameriške vlade in splošno odgovornostjo
za usodo človeštva. Ni se mogel sprijazniti kakor mnogi drugi s preprostim
načelom, da se politika njegove vlade ujema z bojem za svobodo sveta.
Očeta atomske bombe je težila vizija o splošni katastrofi in o lastnem
deležu v pripravah na to katastrofo. Bil je daljnovidnejši od ameriške
vlade: razvoj vodikovega orožja ni povečal varnosti Amerike, ogrozil je,
kot se je bal Oppenheimer, celoten obstoj človeštva. V letih, ko se je
odločalo o izdelavi tega orožja, se je Oppenheimer kot glavni svetovalec
Atomske komisije z vsemi silami zavzemal za iskrene pogovore med na-
sprotnima si taboroma. Toda močnejša roka ga je pri tem odrinila. Oppen-
heimerjev boj zoper nuklearno bombo je human, zato ni čudno, da je
njegova zgodba zamikala nemškega dramatika.
Drama Hein er j a Kipphardta V zadevi J. Roberta Oppenheimerja ima
za osnovo zapisnik o preiskovalnem postopku zoper Oppenheimerja v
aprilu 1954 in obravnava isti problem kakor Brechtov Galilei in Krležev
Aretej: konflikt znanstvenika z njegovimi političnimi gospodarji. Kakor
365
ta dva protestira proti zlorabi znanosti v hudodelske politične namene.
Gre mu za etiko znanstvenika, udeleženega pri delu, ki lahko povzroči
konec človeštva in odgovornega za to delo. Moralna odgovornost Kipphard-
tovega junaka je vsekakor večja kakor odgovornost Brechtovega Galileia
ali Krleževega dr. Morgana in Areteja. Kljub temu pa Kipphardtovo delo
ne dosega umetniške vrednosti Galileia in Areteja. Mogoče bo ta navidezni
paradoks razjasnila Oppenheimer jeva ocena preiskave, ki jo je Kipphardt
vzel za predmet svoje drame. Oppenheimer izjavlja prav v zvezi s Kipp-
hardtovo igro. da je bil postopek, ki je potekal leta 1954 pred preiskoval-
nim komitejem atomske komisije, farsa, ne pa tragedija, kot to v svoji
drami prikazuje Kipphardt.
Zdi se, da je Oppenheimer jeva ocena postopka pravilna. Ko se je
Oppenheimer upiral vladi, da bi preprečil izdelavo vodikove bombe, in
pozneje, da bi preprečil poskuse z njo, je seveda zagovarjal interes celot-
nega človeštva proti ozkim prestižnim interesom ameriške vlade. V tem
boju je pokazal veliko vztrajnost in osebni pogum, pri tem ni tvegal le
kariere, temveč tudi življenje. Toda ves ta boj ni imel dramatičnega videza.
Nasprotno, pripeljal je do škandaloznega, vendar povsem nepatetičnega
preskusa Oppenheimerjeve lojalnosti. S stališča oblasti je bila preiskava
čisto praktičnega pomena: oblast tu preskuša znanstvenika, ki je osumljen
veleizdaje, ali je še sposoben za posebno službo. S tega vidika ji je malo
mar, kakega izvora in kake narave so zadržki, ki govorijo zoper njega.
Tudi z Oppenheimer j evega stališča je preiskava čisto praktična: gre za to,
ali bo še naprej opravljal svoje prejšnje dolžnosti, ali bo nehal delovati.
Ta dilema nima nobene moralne barve in ni konfliktna v dramskem duhu.
Res je afera nastala zato, ker je Oppenheimer iz etičnih (pa tudi iz prak-
tično političnih) razlogov nasprotoval vojaški politiki ameriške admini-
stracije, katere pomemben sodelavec je bil. Toda pri tem ni doživel nobene
človeško pomembne in pretresljive usode. Njegova osebna usoda ni v
nobenem sorazmerju z moralno višino tistega njegovega delovanja, ki je
spodbudilo dramatika Kipphardta, da je o njem napisal dramo.
Heinar Kipphardt je ostal zvest zapisniku o preiskavi, kolikor so mu
dovoljevale odrske zakonitosti, ki se jim je moral pri pisanju podrejati.
Dokumente o preiskovalnem postopku je priredil za oder tako, da je upo-
dobil protagoniste tega postopka, kolikor je bilo mogoče zvesto. Odrska
podoba igre je razsodišče s sodniki, tožniki, zagovorniki, pričami in kajpak
z obtoženim. Na odru ne gre neposredno za svetovno pomembne stvari,
za dileme, usodne za človeštvo, gre za prikaz situacije, kako se človek,
osumljen veleizdaje, ki je po naključju tvorec atomske bombe in velik
borec za mir, brani suma, da je sovražni agent, simpatizer komunizma in
saboter pri izdelavi projekta, ki je velikega pomena za državo. Zanimanje
gledalca je usmerjeno v to, ali se bo temu človeku posrečilo prepričati
svoje sodnike, da državi ni nevaren, in tako ohraniti visoke funkcije, ali pa
se bo moral umakniti v civilno življenje.
V tej situaciji takoj opazimo, v čem je premoč Krleževe in Brechtove
drame nad tem Kipphardtovim delom. Oba junaka, Aretej in Galilei, sta
prikazana človeško veliko globlje in bolj bogato, njun antropološki volu-
366
men je neprimerno večji, karakterja sta dramsko plastična in barvitejša,
dejanje je živahnejše in mnogo bolj poetično. V tej primerjavi se šele jasno
kaže, ka je pravzaprav Kipphardtovo delo: to ni literatura, temveč repor-
taža; bistroumno, prizadeto in z vso skrbjo napisano poročilo, ki se lahko
sklicuje na to, da je zvesto resnici, nima pa moči učinkovati kot umetnina.
Predstava v MGL je nosila pečat pacifističnega patosa režiserja Janeza
Vrhunca. Ker ni mogla in tudi ni želela dosegati umetniških učinkov, jo je
Vrhunc izkoristil za protiatomsko in protivojno tribuno in temu namenu
prikrojil tudi tehnična sredstva. Sicer pa uprizoritev ni zahtevala nmogo
invencije; režiserjeva glavna naloga je bila, razumljivo prezentirati vse-
bino, paziti na poante, dozirati tempo govora in kajpak skrbeti za premike
igralcev v prostoru — v glavnem odrsko tehnična opravila, ki jih je Janez
Vrhunc zlahka in zadovoljivo rešil. Delež igralcev je bil podoben: njihova
naloga je bila zgolj logično interpretirati tekst, ki je bil ves retoričen, prav-
niški in stvaren, nepoetičen in nečustven. Značajev ni bilo treba ustvarjati.
Kljub temu pa je Vladimirju Skrbinšku (v vlogi Oppenheimerja) uspelo,
da je svojemu liku vdihnil lastnosti, kakršne ima pravi gledaUški ka-
rakter. Veliko dostojanstvo, ki veje od moža znanosti, je dosegel s svojim
posebnim načinom gibanja, z govorom, ki je bil tehten in logičen, in pa z
izžarevanjem velike etične senzibilnosti, ki je temu igralcu seveda ni bilo
treba igrati.	„ . „ . ,
ErvinFritz
367
OBVESTILO SODELAVCEM
Uredniški odbor Problemov si bo v prihodnje prizadeval, strniti publi-
cistični del posameznih številk revije okoli ene pomembne teme ali pro-
blema. Prihodnje številke revije bodo posvečene naslednjim temam:
VPRAŠANJA MORALE (do L julija 1966),
VREDNOTENJE UMETNOSTI (do 1. septembra 1966),
DILEME RAZVOJA ŠOLSTVA (do 1. oktobra 1966),
RELIGIJA IN CERKEV V NASI DRUŽBI (do 1. novembra 1966).
V oklepajih so roki za oddajo rokopisov. Sodelavce prosimo, naj po
možnosti ne presežejo obsega 25 strani tipkopisa. Prispevke pošljite na
naslov: Uredništvo Problemov, Ljubljana, Beethovnova 2.
OPRAVIČILO BRALCEM!
ZARADI TEHNIČNIH OVIR BOMO NADALJEVANJE IN KONEC
RAZPRAVE J. P. SARTREA POSKUS TEORIJE EMOCIJ OBJAVILI
V 40. ŠTEVILKI.	UREDNIŠKI ODBOR
368
IZ PRIHODNJIH ŠTEVILK
NADA GABOROVIC: SINOVI (proza)
JOŽE OLAJ: ŽIVETI (pesmi)
DIMITRIJ RUPEL: VELIKI MADEŽ NA STENI (proza)
VENO TÄUFER: PROMETEJ ALI TEMA V ZENICI SONCA (drama)
SASA VEGRI: LETNIK 1934 (pesmi)
DR. FRANC CERNE; PROTISLOVJA NASEGA DRUŽBENOEKONOMSKEGA
SISTEMA (razprava)
FRANCE FILIPIC: MOTIV KONCENTRACIJSKEGA TABORIŠČA
V SLOVENSKI LITERATURI (razprava)
ZDRAVKO MLINAR: OSAMLJENI ČLOVEK V ANONIMNI MNOŽICI
MESTA? (razprava)