RAZPRAVE ZNANSTVENEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI 11 HISTORIČNI ODSEK 3 MILKO KOS CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM TISKAJO J. BLASNIKA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA V LJUBLJANI 1936 CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM RAZPRAVE ZNANSTVENEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI 11 HISTORIČNI ODSEK 3 MILKO KOS CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM TISKAJO J. BLASNIKA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA V LJUBLJANI 1936 55027 razprava je bila sprejeta na seji znanstvenega društva v ljubljani dne 6. maja 1934 M M $ založilo znanstveno dru&tvo v ljubljani predstavnik tiskarne leopold mikus I. Rokopisi in izdaje. Rokopisi, ki prihajajo v poštev za kritično rekonstrukcijo teksta in edicijo „Conversio Bagoariorum et Caranta-norum", tega za zgodovino Slovencev v 8. in 9. stol. najpomembnejšega vira, so sorazmerno maloštevilni. V naslednjem jih hočem opisati in oceniti. V prvi skupini omenjam pod št. 1—6 kodekse, ki prinašajo tekst našega vira v nepotvorjeni obliki, četudi deloma le v odlomkih. V drugi skupini pa naštevam pod št. I—IV rokopise, v katerih je tekst našega vira bodisi skrajšan, bodisi z raznimi dodatki pomnožen. Le kodekse prve skupine, ki sem jih vse ponovno pregledal, proučil in primerjal, sem uporabljal za izdajo teksta, ki sledi tej razpravi. Rokopisi z nepotvorjenim tekstom. 1. Kod. 596 (stara sign. Hist. eccl. 148) Narodne biblioteke (Nationalbibliothek) na Dunaju. — Pergamenten kodeks ne baš prvovrstne izdelave z moderno paginacijo. Tekst našega vira je napisan na fol. 2'—17 od dveh rok. Od kodeksa se je namreč prejkone že zgodaj izgubila prva pola, tako, da je od starejše roke, ki jo stavim v 11. stol., le tekst, na fol. 8—17, to je od besed „domini CCC.t0S LXX. VIL et amplius" šestega poglavja dalje, dočim je mlajša roka izgubljeni tekst prve pole od začetka do citi- ranih besed šestega poglavja nadoknadila v 12. stoletju. En list, s tekstom 11. poglavja, manjka. Tekst Konverzije je prepisan iz starejše predloge, kot to kaže napaka v 11. poglavju („spatii rannorum" namesto pravilno „spatiis anno-rum", zamenjava črk „r" in „s") ne baš najvestneje. Navzlic temu je radi starine zapisa potrebno predvsem upoštevanje tega kodeksa. Wattenbach v Monumenta Germaniae histo-rica, Scriptores, XI, 4 dalje in tudi mi smo tekst tega kodeksa vzeli za podlago kritične edicije. Edini vseh ohranjenih ima tekst našega kodeksa naslov: „Incipiunt quedam exceptiones de vita apostolici viri beati scilicet Rodberti qualiter ad regionem pervenit Bavvariam". Ta naslov in pa nadpis drugega poglavja „Sequitur..." sta rubricirana. Poleg tega so kot začetki poglavij oziroma odstavkov z rubrom poudarjene še črke T(empore) pogl. 1, I(gitur) pogl. 2, l(sdem) pogl. 2, P(eractis) pogl. 5, P (ost diem) pogl. 9, E(nu-meratis) pogl. 10, P(ostquam ergo) pogl. 10. — Beležka na fol. 1' kaže, da je bil kodeks nekoč last bibliotekarja Se-bastiana Tengnagela. — Prim. W. Wattenbach, Archiv fiir altere deutsche Geschichtskunde, X, 459 in Mon. Germ., SS, XI. 2. Tabnlae codicum manu scriptorum praeter grae-cos et orientales in bibliotheca palatina Vindobonensi asser-vatorum, I, 103. — Prepis v kod. na papirju 9782 (rec. 1495) iz 17. stol., fol. 1—8' (Tabulae, VI, 91) v Narodni biblioteki na Dunaju. — Faksimile (litografija) obeh rok (fol. 13', 14', c. 6) v Wattenbachovi ediciji v Monumenta Germaniae hi-storica, Scriptores XI. 2. Kod. 1064 (nekdaj last salzburškega stolnega ka-pitlja 225) v Narodni biblioteki na Dunaju. — Tekst našega vira je napisan od roke izza konca 12. stol. na fol. 38—41' na štirih listih druge polovice kvaternija, iz katerih je ta kodeks vobče sešit. Tekst je pomanjkljiv, sega le do inkluzivno besed „presentavit domino" desetega poglavja. Ostanek do konca je bil prejkone napisan na dveh ali treh listih, ki so bili dodani rednemu sestavu kodeksovih kvaternijev, jih pa danes ni več. Nadaljevanje teksta v kod. od fol. 42 dalje je od iste roke kot tekst našega vira. Ru-briciran je naslov na fol. 38 „De introitu beati Rudberti" in začetne črke odstavkov oziroma poglavij: 1 T(empore), 2 I(gitur), 2 H(isdem), 3 H(actenus), 4 T(emporibus), 5 P(er-actis), 6 l(tem anazephaleos), 6 A(ntiquis), 6 I(gitur), 7 Sumili), 7 V(ere servos), 9 P (ost diem) in 10 E(numeratis). — VVattenbach, Archiv, X, 551 in Mon. Germ., SS. XI, 2. Ta-bulae, I, 188. — Faksimile (fol. 40', c. 6, 7) v Wattenbachovi izdaji v Monnmenta Germaniae. 5. Kod. 546 (nekdaj salzburški kodeks 414) v Narodni biblioteki na Dunaju. — Zelo skrbno izdelan kodeks iz pergamenta obsega na fol. 2—6 tekst našega spisa. Napisala ga je roka izza konca 12. stol. Z inicialkami so označeni začetki: T(empore) pogl. 1, I(gitur) pogl. 2, H(isdem) pogl. 2, H(actenus) pogl. 3, T(emporibus) pogl. 4, A(ntiquis) pogl. 6, I(gitur) pogl. 6, S(imili) pogl. 7, V(ere servos) pogl. 7, P (ost diem) pogl. 9, E(numeratis) pogl. 10, A (tempore igitur) pogl. 14. — Iz tega kodeksa je roka 16. stol. prepisala tekst prvih devet poglavij v rokopisu Salzburger Kammerbiiclier, I, fol. 2.23—225 (v Državnem arhivu na Dunaju). Prepis začenja z naslovom „Sequitur enumeratio presidum Iuvavensium", sega do konca devetega poglavja in ima nazadnje beležko „Hec superiora descripta sunt anno domini DCCCLX". — Wattenbach, Archiv, X, 560 in Mon. Germ., SS, XI, 2. — Faksimile (lito-grafija): Mon. Germ., SS, XI (fol. 6, c. 11). 4. Kod. 423 (nekdaj Hist. eccl. 73) v Narodni biblioteki na Dunaju (pergament). Naš tekst je z mnogimi napakami napisan na fol. 2'—6' od roke izza konca 12. ali začetka 13. stol. Rubricirani so začetki odstavkov 1 T(empore), 2 I(gitur), 2 E(isdem), 3 A(ctenus), 4 T(empo-ribus), 5 P(eractis), 6 A(ntiquis), I(gitur), 9 P (ost diem), 10 E(numeratis), 12 I(sti fuerunt), 14 T(empore quo). — VVattenbach, Archiv X, 455 in Mon. Germ., SS, XI, 3. 5. Kod. 434 (nekdaj salzburškega stolnega kapitlja kod. 79) v Narodni biblioteki na Dunaju (pergament). — V tem rokopisu je tekst našega vira ohranjen le v odlomkih na dveh folijih, ki sta šteta danes kot folija 30 in 141. Roko je datirati pod konec 13. ali v začetek 14. stol. Tekst od inkluzivno besed „post misit" (pogl. 5) do „par-tibus prout" (pogl. 8) je ohranjen na fol. 141. Za tem so odrezani štirje listi, toda tekst, ki nato sledi, napisan sicer od iste roke, ni več Konverzija. Pač pa je eden onih štirih odrezanih listov folij, ki je danes napačno uvezan in štet kot folij 30. Na njem je ohranjen tekst Konverzije od inkluzivno „(praefa)torum virorum" (pogl. 11) do „in Werd ecclesia" (pogl. 13). — Wattenbach, Archiv, X, 548 in Mon. Germ., SS, XI, 3. 6. Kod. 1524 (nekdaj salzburški kodeks 76) v N a r o d -ni biblioteki na Dunaju (pergament). — Tekst našega vira je napisala roka 14. stol. na fol. 39'—46'. Rubri-cirani so odstavki: 1 T(empore), 2 I(gitur post) in 4 T(empo-ribus gloriosi). Tekst je blizu onemu v kodeksu pod št. 5 opisanemu. — Wattenbach, Archiv, X, 548 in Mon. Germ., SS, XI, 3. Rokopisi s skrajšanim oziroma z dodatki pomnoženim tekstom. I. Kodeks iz pergamenta, 231 fol., iz konca 12. stol., v biblioteki fi dej k o m i sneg a gospodstva grofov Kuenburgov na gradu Mlada Vožice pri Taboru v Češkoslovaški. — Rokopis izhaja iz samostana v Admontu. Tekst našega vira, napisan na fol. 188—190', neha tik pred koncem 9. poglavja; sega do inkluzivno besed „episcopis luvavensium", nato slede še prve besede 10. poglavja „numeratis itaque archiepiscopis luvavensium cona-mur prout veratius in chronicis imperatorum", nakar neha. Tekst Konverzije, ki je sam po sebi najbližji tekstu v kodeksu 1, je interpoliran s citati in dodatki iz opisa o ustanovitvi salzburške cerkve in popisa njenih posestev, imenovanega „Breves notitiae" ter iz drugih virov. Kodeks je 1. 1915 našel Fr. Martin in ga opisal (Hauthaler - Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, A 1, 1916; Fr. Martin, Eine neu aufgefundene Admonter Handschrift, Neues Archiv der Gesellschaft fiir altere deutsche Geschichtskunde, 41, 1918, 274). II. K o d. H (prej C ista CCCVI, 3, nova sign. a IX 30) v samostanu pri sv. Petru v Salzburgu. — Kodeks je iz konca 13. stoletja. Direktna ali indirektna predloga za tekst Konverzije mu je bil kodeks v Mladi Vo-žici. Variante med obema so malenkostne. Kot prvi neha tudi salzburški pri inkluzivno besedah „episcopis Iuvaven-sibus". Nato slede še iz Vorauskih analov (Mon. Germ. hist., SS, IX, 565) prevzete besede „Eius anno tertio Ludwicus rex festum sancti Martini celebravit apud Iuvavum". Interpolacije iz „Breves notitiae" in drugih virov je dodal Wat-tenbach svoji izdaji Konverzije in kodeks tudi na kratko popisal (Mon. Germ., SS, XI, 3). III. Kod. 3662 (nekdaj v posesti samostana Mondsee) v Narodni biblioteki na Dunaju. — Rokopis je iz 15. stol. in obsega po večini izvlečke iz raznih svetniških življenjepisov, med temi na fol. 26—26' pod naslovom „De sancto Rudperto episcopo" predelan in z dodatki iz drugih virov izpopolnjen tekst po večini prvega in nekaj malega tudi drugega poglavja Konverzije. — Wattenbach, Mon. Germ., SS, XI, 3. IV. Izvleček iz našega spisa, pomnožen z nekaterimi dodatki, najdemo pod naslovom „Excerptum de Kare n t a n i s" v kodeksu, opisanem zgoraj pod št. 4. Tekst, ki prinaša nekatere nove podatke in ga hočemo zato v posebnem poglavju naše razprave obdelati, je izdal dvakrat Wattenbach (Beitrage zur Geschichte der christlichen Kirche in Mahren und Bohmen, 50 in Mon. Germ., SS, XI, 14—15, ponovil pa Migne, Patr. ser. lat., 129, 1271—1274). Iz seznama rokopisov našega spisa je razvidno, da je najstarejši komaj iz 11. stol. Med nastankom našega teksta v 9. stol. in najstarejšim ohranjenim zapisom je preteklo torej okroglo 200 let. Večina ohranjenih rokopisov pa datira iz konca 12. ali začetka 13. stol. (2, 3, 4, I, deloma tudi 1). Mislim, da to ni slučaj. V drugi polovici 12. stol. je v Salzburgu oživelo zanimanje za preteklost salzburške cerkve in dobilo izraz v historiografskem delu, ki se kot svojega vira in pripomočka poslužuje tudi Konverzije (prim. H. Wid-mann, Geschichte Salzburgs, I, 348). Zato pač je nje tekst doživel takrat večje število prepisov. Vita s. Virgilii, življenjepis salzburšltega škofa, ki ga je po 1. 1181 napisal neki salzburški duhovnik (izd. Mon. Germ., SS, XI, 87 dalje), uporablja skoraj dobesedno tekst našega vira. Nekatera mesta kažejo, da je avtor Virgilovega življenjepisa uporabljal redakcijo Konverzije, ki stoji blizu tekstu, ohranjenem v interpolirani obliki v rokopisu I (admontsko-češki rokopis) in preko tega v rokopisu 1. V koliko so razne poznosrednjeveške kronike in spisi uporabljali, prepisovali, ekscerpirali ali pa po svoje prena-rejali tekst Konverzije, mogle bi dognati podrobne preiskave rokopisnih tekstov, shranjenih v raznih arhivih in bibliotekah. Daleč od namena biti v tem oziru popoln hočem omeniti le nekaj bolj slučajnih kot sistematičnih beležk, ki sem jih napravil v tem oziru. Opat Janez iz Vetrinja (Johannes Victoriensis, t 1345), avtor enega najodličnejših zgodovinskih del 14 stol. „Liber certarum historiarum", uporablja na nekaterih mestih svojega spisa naš vir. Vendar ne dobesedno, tekst pre-nareja po svoje, mestoma ne s polnim razumevanjem (Jo-hannis abbatis Victoriensis Liber certarum historiarum, ed. F. Schneider, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum, I, 1909, str. 13, 21, 43, 252, 293). Koroški zgodovinopisec Jakob Unrest (umrl L 1500), župnik pri Sv. Martinu nad Dholico nad Vrbskim jezerom, je v prve odstavke svoje „Koroške kronike" prevzel ter mestoma po svoje predrugačil glavno vsebino Konverzije (Chronicon Carinthiacum, ed. S. F. Hahn, Collectio monumentorum, I, Brunsvigae 1724, 479—490). Kompilacija v kodeksu s sign. V 7 c 48/2 Študijske biblioteke v Salzburgu, nastala okoli 1. 1500 v korarskem samostanu St. Zeno pri Reichenhallu na Bavarskem, vsebuje izvleček iz Konverzije, sestavljen na podlagi in z uporabo naših kodeksov 6 in II (prim. F. M. Mayer, Die ostlichen Alpenlander im Investiturstreite, 1883, 241 in E. Klebel, Die Fassungen und Handschriften der osterreichischen Anna-listik, Jahrbuch der Landeskunde von Niederosterreich, 21, 1928, 129). Prvo tiskano izdajo Konverzije je priredil naš istrski rojak Matija Frankovic — Flacius Illyricus (1520—1575) v svojem Catalogus testium veritatis qui ante nostram aetatem reclamarunt Papae (Basel 1556) po rokopisu označenem zgoraj s št. 4. Tudi M. F r e h e r se v svo ji izdaji (Scriptores rerum Bohemicarum antiqui, Hanoviae 1602, 15—-20) naslanja na kodeks označen zgoraj s št. 4, oziroma na tekst, ki j« tekstu v kod. 4 blizu. Tekst iz kodeksa, zaznamovanega zgoraj s št. II, je objavil H. Canisius v svojem Thesaurus monumentorum ecclesiasticorum et historicorum, Ingolstadii 1604, VI, 1139, oziroma J. Basnage v drugi izdaji tega dela, III, 1725, 340 do 344. Tekst iz kodeksa pod št. III je pa ponatisnil isti Canisius, na nav. mestu, II, 248, oziroma ponovil Basnage, HI/2, 282. Prvi Slovenec po rodu, ki je kritično uporabljal ter deloma tudi objavil tekst Konverzije je bil Korošec Marko Hansiz S. j. (roj. 1683 v Žernovnici v Podjuni, umrl 1766 na Dunaju, prim. kar piše o njem Glonar v Slovenskem biografskem leksikonu, 291). V svojem na veliko zasnovanem delu Germania sacra je v drugem zvezku (Augustae Vinde-licorum 1729) priobčil naš tekst, toda ne v celoti, marveč raztrganega po odlomkih, ki jili posebej razlaga (35—48, 88—136). Hansiz je uporabljal tudi Freherjevo in Canisijevo izdajo, ali ju primerjal tudi z drugimi rokopisi. Od teh pozna rokopise, ki smo jih zgoraj označili s št. 1, 4 in 6. Rokopisu 4, ki se mu zdi najstarejši, daje v citiranju prednost pred ostalima. Kar se dobe nastanka našega teksta tiče je Hansiz za leto 872 (1. c. str. 34, 135). Joseplius Reschius, Annales ecclesiae Sabionensis nune Brixinensis (tomus I, pars II, Augustae Vindelicorum J 759, 543—548) objavlja s komentarjem po Hansizu tekst Konverzije, v kolikor se ta tiče sv. Ruperta. Glede dobe nastanka je Reschius za leto 872. Novo in popolno izdajo našega vira je priredil j. Fr. Th. von Kleimayrn (tudi Kleinmayrn) v svojem anonimnem delu Nachrichten vom Zustande der Gegenden und Stadt Juvavia, Diplomatischer Anhang, str. 7—18 (Salzburg 1784). Kleimayrn pozna rokopise v Salzburgu (pri stolnem ka-pitlju in pri sv. Petru), v Nacionalni biblioteki na Dunaju dva, enega s signaturo Histor. Eccles. 173 (!, pač naš rokopis 4), drugega s signaturo Histor. eccles. 148 (naš rokopis 1) ter izdaji Canisijevo in Hansizevo. Za edicijo teksta uporablja do besed „praesentavit domino" (pogl. 10) rokopis stolnega kapitlja v Salzburgu (naš kodeks 2), od besed „Priv-vina aliquod cum illo" istega 10. poglavja pa Hansizevo izdajo ter naš rokopis 5, ki ga je tedaj hranil stolni kapitelj v Salzburgu. Kar se nastanka našega vira tiče je Kleimayrn za leto 873 (str. 15, opazka). Med teksti, ki jih je v svojem Glagolita Clozianus (Vin-dobonae 1836) objavil točno pred sto leti naš Kopitar je na str. LXXII—LXXYI natisnjena tudi Konverzija, toda le nje „karantanski" del, to je tekst od poglavja 3 do konca. Kopitar je uporabljal petero rokopisov, ki so mu bili na razpolago v Nacionalni biblioteki na Dunaju in ki smo jih zgoraj označili s številkami 1, 3, 4, 5 in 6. Največ se naslanja na rokopisa 1 in 3. Tekst je opremil z nekaterimi kritičnimi opombami. Glede dobe nastanka našega spisa je za leto 873. Kopitarjevo izdajo z njegovimi opombami je ponatisnil J. A. Ginzel v prilogi svojega dela Geschichte der Slawen-apostel Cyrill und Method, 1857, 46—57. Prvo kritično izdajo Konverzije, opremljeno s kratkim uvodom o rokopisih in starejših izdajah, aparatom variant ter kritičnimi opazkami ob tekstu je za oddelek „Scriptores" zbirke „Monumenta Germaniae historica" leta 1854 priredil W a 11 enbach (XI, 1—15). Od opazk je Wattenbach prevzel nekatere iz Kopitarjevega Glagolita Clozianus. Za svojo edicijo je Wattenbach uporabil kodekse, ki smo jih zgoraj označili z 1—6 in deloma tudi rokopisa II in III. Na koncu je objavil tekst „Excerptum de Karentanis" (kodeks 4). Kar se avtorja tiče je Wattenbach mnenja, da se pod anonimom skriva nek duhovnik salzburške cerkve, ki je sestavil spis v obrambo salzburških pravic pred novo Metodovo nadškofijo. Spis je nastal 75 let po pridobitvi Pano-nije za salzburško cerkev, torej leta 871. Kot vire je avtor uporabljal stare kasneje izgubljene zapiske, kronike in listine (pogl. 10, 11, 12), zdi se Hieronimovo svetovno kroniko (pogl. 6) ter ustno izročilo. Wattenbachovo izdajo so uporabljali skoraj vsi, ki so se v zadnjih osemdesetih letih bavili z našim tekstom. Ponatisnili so jo v celoti ali po večini V. A. Bil jbasov (khphjljtl h Me*oflifl, 1868, I, 111—126), F. Pastrnek (Dejiny slovanskih apostolu Cyrilla a Methoda, 1902, 264—2173) in v odlomkih Fr. Kos (Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I, 1902, II, 1906, passim). Slovenski prevod Konverzije je priredil Janez Maj-ciger v iz češčine prevedenem delu Jan. Ev. Bily, Zgodovina svetih apostolov slovanskih Cirila in Metoda (v Pragi 1865, str. 98—103). II. O avtorju, kompoziciji in virih. Avtor Konverzije po imenu ni znan. Iz zanimanja, ki ga na vsaki strani kaže za salzburško nadškofijsko cerkev, iz poznavanja njenih pripadnikov, njene preteklosti in sedanjosti, iz vnetega zavzemanja za pravice Salzburga v Ka-rantaniji in Panoniji, iz velike brige za nadaljno usodo salzburških interesov na vzhodu, ki jo je čutiti iz vsakega poglavja njegovega spisa, in ne nazadnje iz poznavanja ter uporabe specifično salzburških virov, smemo po vsej pravici sklepati, da je bil avtor Konverzije v najožjih zvezah s salzburško cerkvijo, posebej pa še, da je moral stati blizu takratnemu njenemu nadškofu Adalvinu (859—873). Verjetno je pisec živel v samem Salzburgu. Ker bi bil avtor-laik v tedanjih časih velika izjema moramo kot skoraj povsem za gotovo trditi, da je avtor Konverzije pripadal duhovniškemu stanu. Yelik interes, ki ga kaže do vsega, kar je v zvezi z vero in cerkvijo ter dobro poznavanje posebnih cerkvenih zadev (kot misijonstva, cerkvene uprave in dr.) govori za to. Kot Salzburžan oziroma v najožjem območju salzburškega nadškofijskega sedeža živeča oseba je avtor pripadal bavarskemu plemenu; kot Bavarec se nam razkrije v 10. poglavju, kjer imenuje vzhodnofrankovskega kralja Ludvika našega, to je bavarskega kralja, kar je bil ta pred izvolitvijo za vzhodnofrankovskega kralja (1. 833) resnično od 1. 817. Naš anonimni avtor je svoj spis napisal na latinskem jeziku, v preprostem in neizumetničenem stilu, brez visoko-letečili fraz ali posebno zavitih jezikovnih period. Pripovedovanje teče gladko, se razvname komaj tam, kjer se avtor posebno zavzame za interese salzburške cerkve ali kjer nastopi ostro proti njenim protivnikom. Na enem mestu je radi poživitve pripovedovanja vrinjen v prikaz izkonstru-iran dvogovor med kraljem Karlom Velikim in salzburškim nadškofom Arnom (pogl. 8). Enakim svrham služi tudi povest o knezu Ingu (pogl. 7). Na dveh mestih je v obliki nekakega uvoda podanega nekaj iz starejše zgodovine Karan-tanije oziroma Panonije, čeprav to strogo ne spada k temi spisa (pogl. 4, 6). Tudi uvodna poglavja o sv. Rupertu spadajo le malo h glavnemu namenu, ki ga je zasledoval spis, to je obramba salzburških pravic v Karantaniji in Panoniji. Latinski jezik našega anonima ni posebno sočen in bogat. Iste besede, izrazi in fraze se rade ponavljajo. Podrobna analiza teksta bo pokazala v 3. poglavju ponovitve iz 4., 6., 7. in 8. poglavja, v 6. enakosti z 8. poglavjem, v 5. poglavju podobnosti s 7. in 8. poglavjem, v 8. poglavju zopet take besede in fraze, ki smo jih našli že v 3., 4., 5., 6. in 7. poglavju. Pred definitivno redakcijo si je naš avtor sestavil nedvomno koncept svojega dela. Glavna vsebina mu je bila pred očmi pred zaključkom celotnega spisa, vsebina po vrstnem redu kasnejših poglavij pred koncipiranjem prejšnjih. Zato se je mogel v tretjem poglavju, ki je nastalo kot uvodno poglavje v drugemu delu Konverzije, sklicevati in ponavljati izraze iz 4., 6., 7. in 8. poglavja. Zato se je mog el v 9. poglavju pozivati na podatke 13. poglavja. Naš Anonymus je pri koncipiranju svojega spisa uporabljal razne vire. Ker bom njegovo odvisnost od njih imel priliko pokazati in dokazati v podrobni analizi, sledi naj na tem mestu le sumaričen pregled uporabljenih virov, v kolikor so se dali dokazati. Vita s. Ruperti primigenia authentica (cap. 1). Liber confraternitatum s. Petri vetusiior (cap. 2, 3). Necrologium s. Rudberti Salisburgensis (cap. 9). Fredegarjeva kronika, oziroma kak od Fredegarja odvisen vir (na pr. Gesta Dagoberti). Cap. 4. Annales Iuvavenses maximi (cap. 6, 9). Annales Iuvavenses maiores (cap. 6, 8, 9). Annales Laureshamenses (cap. 6). Annales Maximiniani (cap. 6). Anali (frankovski, bavarski in drugi) vobče (cap. 3). Comes Marcellinus, Chronica (cap. 6). Ohranjene oziroma danes izgubljene listine (cap. 6, 10, 11, 12, 13). Ustna tradicija, splošno znanje in podobno (cap. 3, 4, 6). III. Vsebina. Življenjepis sv. Ruperta. Spis, znan pod imenom Libellus de conversione Bagoariorum et Carantanorum, ali krajše Conversio Bagoariorum et Carantanorum, razpada v dva po vsebini in obsegu različna dela. Krajši del, ki bi ga lahko imenovali Conversio Bagoariorum, obsega v prvih dveh poglavjih življenjepis sv. Ruperta in listo škofov oziroma opatov pri samostanu sv. Petra v Salzburgu od smrti Rupertove (t 27. marca pred letom 717) pa do posvetitve Virgila za škofa (15. junija 767). Večji del pa (poglavja 3—14), ki mu je ta razprava posvečena, moremo označiti kot Conversio Carantanorum. S krajšim delom, predvsem z življenjepisom sv. Ruperta, se je pečala vrsta znanstvenikov. Omenjam pred vsemi W. Wattenbacha, F. M. Mayerja, W. Levisona in J. Friedricha.1 F. M. Mayer in Levison sta dokazala, da ni življenjepis sv. Ruperta, kot ga beremo na čelu Konverzije, votni, marveč že potrebam in zahtevam salzburške cerkve oli 1. 870 prilagoden interpoliran tekst, prvotna avtentična Kupertova „vita" pa da je nastala že po 1. 851. Med obema življenjepisoma obstojajo nekatere znatne razlike, od katerih so najvažnejše sledeče: starejši tekst (vita primigenia authentica) piše, da je bil bavarski vojvoda Teodo le utrjen v veri, mlajši v okviru Konverzije sporočen življenjepis (vita primigenia interpolata) pa pravi, da je bil Teodo krščen. Interpolirana „vita" poroča, da se je sv. Rupert, raz-šir jajoč sv. vero, podal po Donavi navzdol do meja Spodnje Panonije (per alveum Danubii usque ad fines P a n -noniae inferioris spargendo semina vitae s navigando iter arripuit). Avtentična „vita" pa besed od „usque" do „vitae" nima. Interpolator jih je dodal z namenom, da bi dokazal pravice salzburške cerkve do Spodnje Panonije, ki je bila takrat (okoli 870) del Metodove nad-škofije. Avtentična „vita" ima prirodnejšo in pravilnejšo, zato starejšo frazeologijo od interpolirane. Nje konec je bolj podoben v legendah navadnemu kot zaključek teksta v interpolirani „viti". Avtor Konverzije je imel pred seboj starejšo avtentično „vito" in jo je za svoj okoli leta 870 nastali spis stilistično in stvarno — posebno stavek o Panoniji in konec — predelal. Od takrat velja v Salzburgu ta Ru-pertova „vita" kot uradna, zato je v rokopisih pogosta, do-čini je starejša in avtentična Rupertova „vita" ohranjena le v enem samem doslej znanem tekstu (kodeks 790 iz 10. stol. v Univerzitetni biblioteki v Gradcu, fol. 110—113'). Tudi glede virov Rupertovega življenjepisa so prišli novejši raziskovalci do pomembnih izsledkov. Tako je dokazano, da je oris Rupertovega značaja kratkomalo posnet iz aktov sv. Boštjana (Acta Sanct., II, 265, jan., Surius, Vitae Sanctorum, 20. jan.). Kar velja za Boštjana to tudi za Ru-perta. Drugo je prevzeto zopet iz drugih svetniških življenjepisov in kraljevskih listin. Stil in izrazi v Rupertovi ..viti" so zelo podobni onim v nekem spisu o prenosu relikvij sv. Hermesa iz Rima v Salzburg (Translatio sancti Hermetis, ed. Mon. Germ., Script., XV, 410 in E. Diimmler, Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, 22, 1860, 295—296), ki je nastal v Salzburgu med 1. 851 in 855. S tem je podan tudi približen čas postanka starejšega ali avtentičnega Rupertovega življenjepisa, to je sredina 9. stoletja. Politična in verska priključitev karantanskih Slovencev na zapad. Bolj kot prvi dve poglavji Konverzije nas zanimajo ostala, ki razpravljajo o „spreobrnitvi Karantancev". Njim je posvečena pričujoča razprava, zasnovana kot komentar k priključeni ji novi izdaji „Conversio Bagoariorum et Carantanorum". Zgodovinska kritika je poglavjem 3 do 14 našega teksta posvetila dokaj manj pozornosti kot prvima dvema. Nas mora drugi, to je večji del Konverzije predvsem zanimati, kajti njegova vsebina spada med najdragocenejše, kar nam je znanega o starejši zgodovini Slovencev. Tretje poglavje predstavlja nekak prehod iti uvod k delu spisa, ki govori o „spreobrnitvi Karantancev". Njegovi prvi stavki podajajo vsebino prejšnjih in sledečih poglavij. Z njimi ni povedanega prav za prav nič novega, marveč so le z istimi besedami posneta nekatera mesta poglavij, ki tretjemu slede. Tretje poglavje ni nastalo pred četrtim in sledečimi, marveč ga je avtor sestavil šele potem, ko je imel koncipirana najmanj poglavja 1, 2, 4, 5, 6, 7 in 8 ter ga nato kot poglavje, ki označuje vsebino sledečih, postavil na čelo drugega oddelka svojega spisa. Prvi stavek tretjega poglavja pa „Hactenus praenota-tum est qualiter Bagoarii facti sunt christiani seu numerus episcoporum et a bb a t u m conscriptus in s e d e I u-vavensi" povzema vsebino prvih dveh poglaArij Konverzije. Besede se deloma ujemajo z naslovom drugega poglavja (catalogus episcoporum sive a b b a t u m eiusdem Iuvavensis sedi s), povedo pa celo nekoliko več. Z besedami »conscriptus in sede Iuvavensi" je po mojem mnenju poudarjeno, da je seznam škofov in opatov pri Sv. Petru v Salzburgu, kot ga beremo v drugem poglavju Konverzije, posnet po oficielni listi, ki se je nahajala pri sv. Petru v Salzburgu, stolici takratnih salzburških škofov-opatov. Res soglaša lista v Konverziji, z malo izjemo, z ofi-cielnim „ordo episcoporum vel abbatum" salzburške cerkve, kot ga najdemo v „Liber confraternitatum vetustior", započetem 1. 784 v samostanu pri sv. Petru v Salzburgu.2 L i b e r confraterni- ConversioBag. etC a ■ tatum vetustior rantanorum, c. 2. Hrodperhtus ep. et. abb. Hrodbertus ep. Anzogolus abb. Vitalis ep. Uitalis ep. et abb. Anzogolus abb. Sauolus abb. Savolus abb. Izzio abb. Ezius abb. 2* Flobrigis ep. et abb. Ioliannis ep. et abb. Uirgilius ep. Flobargisus ep. Iohannes ep. Virgilius ep. Sledeči stavek našega teksta prevzema dobesedno besede in fraze, ki jih najdemo zopet v poglavjih 4, 6, 7 in 8 Konverzije. Za označbo „Sclavi qui dicuntur Quarantani" je primerjati pogl. 7 „in Sclaviniam in partes videlicet Qua~ rantanas" ter pogl. 8 „in Sclaviniam ... regionem Carantanorum". Označbo sosedov Karantancev kot „confines eorum" najdemo zopet v poglavjih 4 in 8. Besede „seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pan-nonia expulerunt et illam possederunt regionem" so posnete oziroma sestavljene iz poglavja 6: „in plagis Panno-niae inferioris et circa confines regiones Romani possederunt", nato „Huni... expulerunt Romanos et Gothos atque Gepidos". Nov je konec tretjega poglavja: „quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram quam possident residui adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem". S temi besedami je povedano celo več kot v poglavju 6, ki razpravlja o obrskih vojnah in o pokoritvi Obrov. Za sodelovanje Frankov, Bavarcev in karantanskih Slovencev na bojnem polju proti Obrom najdemo potrdila v drugih virih. Besede alamanskih analov, ki poročajo k 1. 790, da se je kralj Kari napotil nad Obre z vojsko Frankov, Sasov in Slovanov (commoto exercitu magno Franco-rum et Saxonum atque Sclavorum) se morejo sicer nanašati tudi na severne Slovane.3 Pač pa zvemo iz frankovskih državnih analov, da se je 1. 795 vojskoval z uspehom proti Obrom v Panoniji furlanski vojvoda Erik skupaj s Slove-nom Vojnomirom (cum Wonomyro Sclavo).4 Ker navaja Konverzija v sledečem šestem poglavju tudi Erikov pohod nad Obre in se del tretjega poglavja nanaša baš na vsebino šestega, menimo, da je mogel imeti avtor v tretjem poglavju pri besedah „cum Quarantanis" v mislih tudi Vojnomira in njegovo sodelovanje z vojvodom Erikom proti Obrom. Vir, iz katerega je avtor Konverzije črpal znanje o frankovsko-bavarsko-slovenskem sodelovanju proti Obrom ter poko-ritvi in krstu Obrov so mogli biti frankovski državni ali kaki drugi anali, ki o tem poročajo.5 Videli bomo še, kako naš avtor v kasnejših poglavjih pogostokrat črpa iz fran-kovskih analov, dobesedno ali tudi le po vsebini in smislu. Glede Vojnomira, ki ga je mogel imeti avtor Konverzije med drugimi v mislih, ko govori o pomoči Karantancev proti Obrom, se domneva, da je gospodoval Slovenom na kasnejšem Kranjskem, Istri ali Štajerskem, ali pa v hrvatskem Posavju, bil torej v tem slučaju eden prednikov znanega panonsko-hrvatskega kneza Ljudevita.6 Pripušča se pa — to baš z ozirom na besede „cum Quarantanis" — tudi sklep, da je Vojnomir gospodoval po Karantaniji.7 Menim, da pri besedi „Quarantani" ni potrebno misliti le na ožje karantanske Slovence, marveč v smislu rabe te besede v našem viru in splošnega pomena, ki jo ima v virih iz druge polovice 9. stol., tudi na vsaj del ostalih Slovencev.8 Slovencem izven ožje Karantanije — prejkone kranjskim ali štajerskim, da govorimo s pojmi novejše dobe — ki stanujejo na potu iz Furlanije v Panonijo, je torej prav lahko okoli leta 800 gospodoval neki Vojnomir. Proti Vojnomiru —-knezu karantanskih Slovencev govori tudi, da ne najdemo Vojnomira v seznamu karantanskih vojvod v 10. poglavju^ Konverzije. Zadnje besede tretjega poglavja se nanašajo na na-daljno usodo Obrov, potem ko so jih premagali združeni Franki, Bavarci in Slovenci. Poročilo o kristianizaciji Obrov je mogel avtor Konverzije sestaviti iz splošno-znanih vesti frankovskih državnih in drugih letopisov o Obrih po velikih Karlovih zmagah nad njimi,9 medtem ko podatek o Obrih — plačevalcih tri-buta velja šele za dobo po 1. 828. Leta 822 se Obri imenujejo zadnjič kot narod, in sicer med odposlanci narodov, ki so takrat prišli na državni zbor v Frankfurt.10 V zvezi z veliko politično reformo Ludvika Nemškega 1. 828 na vzhodu pa preneha v virih omenjanje Obrov kot posebnega naroda. Obri so odslej le podložniki frankovskega kralja. Na te in take Obre ter njihovo zemljo v Spodnji Panoniji po 1. 828 se nanaša vest našega vira o „tributarii regum", to je kralja Ludvika Nemškega in njegovih naslednikov.11 Ni pa pri za-padnih narodili in Slovanih zginil še tako kmalu spomin na nekdaj tako mogočen obrski narod, tembolj ker so ostanki Obrov brez dvoma živeli še dolgo med drugimi narodi, dokler se niso z njimi pretopili. Naj omenim v tej zvezi znano poročilo Konstantina Porfirogeneta, ki poroča o ostankih Obrov na Hrvatskem še v 10. stol.12 Nekdanja obrska zemlja v Panoniji se v 9. stol. še pogostokrat omenja kot „terra, provintia, regnum, solitudines Avarorum", in še 1. 979 kot „terra quondam Avarorum".13 Take ostanke Obrov v Spodnji Panoniji ima avtor Konverzije v mislih, ko pravi, (prim. Fr. Miklosich, Die Bildung der slavischen Personennamen, Denkschriften dunajske akademije, phil. hist. KI., X, 1860, 249). Ime Borut je bilo v navadi tudi med češkimi Slovani ter je tamkaj prešlo tudi v krajevno ime. G o r a z d. — Pravilni obliki se približuje zapis v Ex-cerptum de Karentanis ter v Vita Virgilii: Karastus. Tako je bilo ime tudi učencu sv. Metoda, ki je bil domačin iz Moravske: (Vita s. Methodii 17, Vita s. Clementis 6, 9). Neki podložni hlapec, podeljen 1. 945 cerkvi pri Gospe Sveti, se imenuje Zcorazt (Gradivo II, 392; Jaksch, Monumenta Ca-rinthiae 111, 39). Beseda gorazd je iz gotskega * garazds v pomenu zgovoren, spreten, uren, prešla v slovanščino. V živi rabi je še v ruskih jezikih, drugod le v dialektih ali imenih. Kot osebno ime je Gorazd znano tudi med Poljaki, v krajevno ime je prešlo pri Srbih (Goražde, Goražda) in Čehih (Horažd'ovice). Prim. Miklosich, 265 in VI. Mažuranič, Prinosi za hrvatski pravno-povjestni rječnik, 327. H o t i m i r. — Beseda je sestavljena iz xoti> (hotenje, volja) in Mtpt (slaven). Znana je kot osebno in krajevno ime tudi pri Čehih, Poljakih in Polabskih Slovanih (Miklosich, 289, 323). Ime je v obliki Cheitamar zapisano tudi v bratovščinski knjigi sv. Petra v Salzburgu, vendar dvomim, da bi se nanašalo na karantanskega kneza (Mon. Germ., Necrol., II, 15). Neki Chotemir je bil 1.850 navzoč pri posvečenju cerkve v panonskem Blatogradu (Conversio, cap. 11). Ime Chotmer naletimo tudi med zapisi čedadskega evangelija (Fr. Kos, Gradivo, II, 328, str. 250). Peto poglavje Konverzije je posvečeno najstarejšemu salzburškemu misijonstvu med k a -rantanskimi Slovenci. Hronološki red popisanih dogodkov je sledeči: 1. Hotimir prosi škofa Virgila naj obišče njegov narod. Virgil mu pa ne more ugoditi z osebno navzočnostjo, marveč mu pošlje škofa Modesta ter z njim presbiterje Wattona, Reginberta, Cozharija in Latina, diakona Ekiharda in še druge klerike. 2. Ti posvetijo med Karantanci cerkve pri Gospe Sveti, na Lurnfeldu, „ad Undrimas" in druge. 3. Modest umrje, Hotimir prosi za novega škofa. 4. Prvi protikrščanski upor karantanskih Slovencev. 5. Poslanstvo presbiterja Latina. 6. Drugi protikrščanski upor. Latin se umakne. 7. Poslanstvo presbiterja Madalhoha. 8. Poslanstvo presbiterja Warmana. 9. Ilotimir umrje. Tretji upor protikrščanske stranke. Več let ni med karantanske Slovence krščanskih duhovnikov. 10. Novi knez Valtunk zaprosi pri škofu Virgilu za krščanske presbiterje. Ta pošlje po vrsti: 11. presbiterja Heimona in Reginbalda, diakona Majo-rana in druge klerike, 12. presbiterje Heimona, Duplitera, Majorana in druge klerike, 13. presbiterje Gozharija, Majorana in Erchanberta, 14. presbiterja Reginbalda in Reginharija, 15. presbiterja Majonara in Avguština, 16. presbiterja Reginbalda in Gundharija. Vse to se je zgodilo za vlade škofa Virgila. Skušajmo spraviti naštete dogodke v kolikormogoče trden hronološki red. Po času obsegajo nad tridesetletno dobo slovensko - karantanske zgodovine, od Hotimira pa do smrti škofa Virgila, to je 27. novembra 784. Ker datiram izhodišče teh dogodkov, politično priključitev Ka-rantanije Bavarski, drugače od večine dosedanjih raziskovalcev se pri teh navedeni hronološki podatki za kasnejše dogodke seveda v mnogočem ne skladajo z mojim časovnim redom. Ker je Hotimir mogel postati karantanski knez najpoprej proti koncu leta 751, ko je postal majordom Pipin fran-kovski kralj, najkasneje pa 1. 753 (gl. str. 28), stavi jam kne-ževo prošnjo do škofa Virgila, uvedeno v našem spisu z besedami „peractis aliquantis temporibus", v dobo okoli leta 757.49 V vmesno dobo, od nastopa kneza Hotimira pa do njegove prošnje do škofa Virgila, stavljam drugo potrditev Ka-rantanije salzburški cerkvi, izdano od papeža Štefana II (752—757).50 Okoli 1. 757 potemtakem je prišel v Karanta-nijo tudi škof Modest s prvimi duhovniki-misijonarji. Med Karantanci so posvečene prve krščanske cerkve. Vprašanju, zakaj se škof Virgil ni mogel odzvati vabilu karantanskega kneza, naj pride v njegovo deželo, je v literaturi posvečena večja pozornost, kot mu po našem mnenju gre. Ali ni čas Virgilu pripuščal, ali je bil strah pred poganskimi Slovenci vzrok Virgilove odpovedi kot so nekateri mislili? V. Podgorc (Dom in svet, 1901, 32) meni, da Virgil ni smel med Karantance iz političnih razlogov, ker bi tamkaj moral podpirati frankovske načrte, tega pa ni hotel. Še celo Modesta mu je nemara poslal kdo drugi! Podgor-čevo napačno interpretacijo Konverzije zavračuje Ljubša (Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 81 d.), postavlja pa svojo domnevo, češ, Virgil ni mogel priti na Hotimirovo prošnjo v Karantanijo ker — po irsko škotski tradiciji svoje domovine — tedaj še ni bil posvečen škof (bil je to šele od 1. 767) in zato ni mogel karantanski narod „in fide firmiter confortare", to je podeljevati mu zakrament sv. birme, kajti to pomenjajo citirane besede. Menim, da Eotimir nikakor ni mogel imeti prvo željo doseči zase in za svoj narod zakrament birme in da navedene besede pomenjajo enostavno le širjenje in poglobitev krščanske vere. Iskati nadaljne vzroke Virgilovega neprihoda v Karantanijo bi pomenjalo le kopičiti nove domneve. Za onim „Virgil nikakor ni mogel ustreči Hotimirovi prošnji" se more skrivati marsikaj, zaposlenost in potrebna navzočnost Virgilova v Salzburgu je pač najverjetnejša. Smrt Modestova, prvega pokrajinskega škofa med Slovenci, je prejkone zrahljala še mlado krščansko organizacijo in dala povod, da se je vzdignila protikrščanska stranka v deželi. Menim, da se je to zgodilo okoli 1. 763, ko se je tudi bavarski Tasilo vzdignil proti Frankom. Prejkone je z njegovim uporom v zvezi vstaja Slovencev proti krščanskim misijonarjem in s tem tudi proti Frankom, saj je knez Hotimir, očiten pospeševalec krščanstva, postal vladar baš s privoljenjem frankovskega kralja Pipina.51 Le za kratko dobo je prišel presbiter Latinus, ki je že pod Modestom imenovan med krščanskimi misijonarji v Karantaniji, zopet v deželo, toda jo moral radi nove vstaje zopet zapustiti. Če je prišlo do prvega upora okoli 1. 763, je drugega po mojem mnenju datirati okoli 1. 765. Drugi upor je bil zatrt. Sledi misijonstvo presbiterja Madalhoha in za njim presbiterja Warmanna. Stavim ju v v dobo „okoli 765—769". Okoli 1. 769 umrje knez Hotimir. Z njim je izgubila krščanska — in lahko rečemo — nemška stranka vnetega zagovornika. Protikrščanska in protinemška pa dobila zopet pogum, se ponovno vzdignila in dosegla v tretjem uporu tolike uspehe, da ni bilo več let med karan-tanske Slovence krščanskih duhovnikov. Šele knez Valtunk je zopet pri škofu Virgilu zaprosil za krščanske misijonarje. Kako je prišlo do tega, da so se Karantanci podvrgli zopet Salzburgu, naš vir, ki mu je v tem poglavju le za zgodovino misijonstva, zamolčuje. Bila je to zasluga bavarskega vojvode Tasila, ki je ravnal iz dvojnih interesov: 1. upori so zrahljali politično odvisnost Karantanije od Bavarske, Tasilo si je postavil nalogo odvisnost obnoviti in utrditi, 2. ravnal je iz verske vneme, ki jo za Tasila poznamo tudi iz drugih virov.52 Preobrat nam sporoča šest letopiscev bavarskega območja k 1.772 s kratkimi besedami: zmaga bavarskega vojvode Tasila nad Karantanci (najstarejši „Annales Iuvavenses maxi-mi" in za njimi podobno drugi: „Tassilo Carintanos vicit")."3 -— Nedvomno je, da se nanaša Tasilova zmaga na zadušitev protikrščanske vstaje med Slovenci. Še dva vira nam potrjujeta, da se je bavarski Tasilo res boril s protikrščanskimi Slovenci. Neki Klement piše namreč Tasilu, bavarskim škofom in plemenitašem, izpodbujajoč jih k hrabrosti: Bog se bode z njimi vojskoval in za nje; pagani in ajdje so tisti, ki ne verujejo v vašega Boga, pač pa molijo malike, Gospod naj bode s Tasilom.54 Sam Tasilo je pa 1. 769 ustanovil samostan v Innichenu v bližini takratne slovenske meje z izrecnim namenom, „da bi neverni rod Slovencev pripeljal na stezo resnice".55 Ker stoji trdno letnica Tasilove zmage nad protikrščanskimi Slovenci, namreč 772, in je prav tako znano leto, ko je bil ustanovljen samostan v Innichenu, namreč 769, moremo za „nekoliko let" (aliquot annis) protikrščanskega in protibavarskega vladanja med karantanskimi Slovenci določiti razdobje okoli 769—772. Navzlic zmagi je politično uvideven Tasilo pustil Slovencem domačega kneza. Omenja se v našem viru z imenom „ W a 11 u n c". Ime so nekateri proglasili za nemško in kneza za Nemca.56 Menim, da slednje ne velja, kajti med njegovimi nasledniki se omenjajo še vedno domači karantanski knezi in med njimi po večini taki s slovenskim imenom {prim. Konverzijo pogl. 10). Mogoče se je knez „Waltunc" pravilno imenoval Vladun, ime, ki je bilo znano pri Srbih, a ga je nemški pisec napačno zapisal. Mogoče pa je ime tudi nemško, kajti imena kot Valtunk in podobna, so bila na nemško-bavarskem ozemljil srednjega veka znana in razširjena.57 Da li je pa bil Valtunk iz Borutove dinastije, kakor so mislili nekateri, ali knez kakega drugega rodu, ki so ga ka-rantanskim Slovencem določili Bavarci, tega ne vemo. Znano nam je le, da je bil najpoprej 1. 772 med Karantanci neki — knez po imenu Valtunk in da je ta zaprosil ter dobil nove krščanske misijonarje v deželo. Naš vir našteva po 1. 772 in še za življenjske dobe Virgilove (umrl 784) nič manj kot šest misijonarskih poslanstev iz Salzburga v Karantanijo. Če jih v razdobju 772—784 razdelimo vsako drugo leto po eno, pridemo do letnic 773, 775, 777, 779, 781 in 783.58 Prve tri odprave omenjajo stalno po tri z imenom nazvane duhovnike. Da so bili namenjeni vsakokrat za tri karantanske cerkve Gospo Sveto, cerkev na Lurnfeldu in za cerkev „ad Undri-mas" je malo verjetna domneva. Povsem izključene pa so hipoteze Huberjeve in Ljubšine o že tedanjem obstoju treh karantanskih arhidiakonatov.59 Kdo so bili prvi krščanski duhovniki med karantanskimi Slovenci in odkod so prišli? Naš vir nam poleg duhovnika Majorana, ki je prispel že takoj v začetku s knezom Hotimirom v deželo,Omenja še škofa Modesta in v desetih poslanstvih 23 imen salzburških misijonarjev. Ker se nekatera imena ponavljajo/imamo opraviti vsega s 15 po _ imenu znanimi misijonarji./Ali vemo o njih še kaj več nego samo imena sporočena v Konverziji? Dosedanja literatura je prezrla vire, ki so nam poleg Konverzije ohranili imena prvih krščanskih misijonarjev med Slovenci. Ti so: 1. „Liber confraternitatum vetustior" samostana pri sv. Petru v Salzburgu z zapisi imen od 1. 784 dalje (izdal Herzberg-Frankel v Mon. Germ. liist., Necrologia, II, 4 dalje). 2. „Breves notitiae", ki obsegajo kratka poročila o ustanovitvi in dotaciji salzburške cerkve in salzburških samostanov, napisana okoli 1. 790 (izdaja v Hauthaler-Marti-novem Salzburger Urkundenbuch, I, 17 dalje in II, A 1 dalje). 3. „Indiculus Arnonis", seznam posesti, ki jo je salz-burška cerkev prejela iz bavarskega vojvodškega imetja; sestaviti ga je dal škof Arno 1. 790 oziroma 1. 788 (izdaja Salzburger Urkundenbuch, I, 3 dalje). Modestus. — Prvi pokrajinski škof med Slovenci. V drugih virih 8 stol. se začudno ne omenja. W a 11 o presbyter. — Bil je menih-duhovnik samostana sv. Petra v Salzburgu in je kot tak, enkrat za življenja, drugič že kot mrtev, zabeležen v samostanski bratovščinski knjigi (Monumenta Germaniae historica, Necrologia, II, 8, 9, 20; 20, 47, 19). Reginbert presbyter. — Živel je še 1. 790. v visoki starosti: omenjajo ga Breves notitiae (Reinbertus presbyter) in Indiculus Arnonis (Reginpreht presbiter, ed. cit. I, 16, 29, II A 9). Že kot mrtev je zapisan v bratovščinski knjigi samostana pri sv. Petru (Monumenta Germaniae historica, Necrologia, II, 28, 68, 17). Cozharius oziroma Gozharius, presbyter. — Bil je dvakrat pri Karantancih. V drugih virih njegovega imena ne najdem. L a t i n u s presbyter. — Mudil se je dvakrat med Slovenci. Bil je tudi redovnik pri sv. Petru in se v tamošnji bratovščinski knjigi omenja dvakrat, enkrat živ, drugič kot mrtev (8, 9, 17; 20, 46, 12). Še 1. 790 je živel v visoki starosti. Omenjajo ga Breves Notitiae (Latinus presbyter) in Indiculus Arnonis (Latinus presbiter). Njegov brat je bil tudi duhovnik in se je imenoval Amand(in)us (ed. cit. I, 16, 19, II, A 9). Ekihardus diaconus. — Omenja se v bratovščinski knjigi samostana pri sv. Petru v Salzburgu (13, 31, 20). Madalhohus presbyter. — Njegovo ime najdemo pravtako v šentpeterski bratovščinski knjigi (Madalhoh presbyter monachus, 19, 44, 12). O njem vemo še, da je bil sin Madelgozov, ki je bil kancler bavarskega vojvode Teo-dona, sina in od 1. 777 sovladarja vojvode Tasila. Poznajo ga tudi Breves notitiae (Madelhoch presbiter, Salzburger Urkundenbuch, I, 16, 29; II, A9). Warmannus presbyter. — Vpisan je v šentpetersko bratovščinsko knjigo (Uuarman presbyter monachus, 19, 43, 26). H e i m o presbyter. — Dvakrat ga omenja kot redovnika pri sv. Petru samostanska bratovščinska knjiga (19, 43, 18; 20, 46, 2), enkrat pa Breves notitiae (na nav. mestu). Reginbaldus presbyter. — Bil je trikrat poslan med Karantance. Drugi viri ga ne poznajo. Maioranus, v prvi odpravi diaconus, v drugi, tretji in četrti pa presbyter. Tako se je imenoval tudi spremljevalec kneza Hotimira. Katerega obeh in ali ima oba v mislih bratovščinska knjiga sv. Petra je negotovo (8, 10, 36; 18, 42, 19; 18, 42, 34). Dupliterus presbyter. — Imena Dupliterus nisem v virih iz 8. stol. nikjer našel. Menim, da je v Konverziji napisano ime napačno namesto Dulcissimus. Tako se je imenoval presbiter, ki se v družbi drugih karantanskih duhov-nikov-misijonarjev omenja med možmi v okolici škofa Vir-gila (Breves notitiae, 1. c.) in čigar ime najdemo tudi v šent-peterski bratovščinski knjigi (11, 50, 2). Erchanbertus presbyter. — Omenjen je duhovnik tega imena v bratovščinski knjigi samostana pri sv. Petru, dvakrat kot živ in enkrat kot mrtev (20, 46, 15; 8, 9, 25; 8, 10, 34). Reginharius presbyter. — Mogoče je istoveten s presbiterjem Raginherijem v šentpeterski bratovščinski knjigi (28, 68, 27). Augustinus presbyter. — Njegovo ime je zapisano v že večkrat omenjeni bratovščinski knjigi (Augustinus presbyter monachus, 8, 9, 14). Gundharius presbyter. — Neki Cundhari presbyter je vpisan v bratovščinsko knjigo šentpeterskega samostana (19, 44, 35). Iz podatkov o karantanskih misijonarjih v 8. stol. sledi: vpis večine njih v bratovščinsko knjigo sv. Petra kaže, da jbo stali ti misijonarji v ozkih zvezah s samostanom pri sv. Petru v Salzburgu oziroma škofom Virgilom, kjer je ta imel svoj sedež. Mnogi med njimi spadajo v ožjo okolico škofa Virgila. Ko je ta poizvedoval o preteklosti svoje cerkve je pritegnil pet od imenovanih misijonarjev-duhovni-kov (Dupliterus, Madalhoh, Latinus, Reinbertus, Heimo). Dva med njimi sta živela še 1. 790 in spadala še med informatorje Virgilovega naslednika škofa Arna (Latinus, Regin-<■——"prelit). Iz imen lahko sklepamo, da^o bili misijonarji po večini germanskega rodu, imena Modestus, Maioranus, Latinus, Dupliterus in Augustinus bi pa kazala na romansko narodnost njihovih nosilcev. Ime Latinus bi najpoprej govorilo za Romana, ime Augustinus pa mogoče tudi za Anglo-sasa, ki bi se tako imenoval po velikem apostolu Anglo-sasov (f 604). Vendar so to le domneve. Na vsak način ne gre prezreti deleža, ki so ga morali in mogli imeti Romani v karantanskem misijonstvu. Mogli so najti lažje zveze do še v deželi ohranjenega romanskega, tedaj mogoče še krščanskega prebivalstva.60 Važnejši sta dve drugi vprašanji, ki stojita v zvezi s prvim krščanstvom med Slovenci: 1. Iz katerih krogov in kako se je širila krščanska vera med karantanskimi Slovenci, 2. kako je bila med njimi urejena prvotna cerkvena organizacija? -— , Škof V i r g i 1 je bil Irec. Najprej je prišel na Frankov-sko k Pipinu, ki ga je jako cenil in po nekaj letih poslal k vojvodi Odilu na Bavarsko, da bi to deželo tudi v cerkvenem oziru tesneje priključil na frankovsko stran.61 Odilo, ki se ni več protivil frankovski politični oblasti je Virgilu še pred 1. 748 podelil vodstvo izpraznjene salzburške škofije in opatije pri sv. Petru, medtem ko je prave škofijske posle do 1. 767 opravlja škof „Dobdagrecus" (gl. str. 32). Z Bonifacij em-Winfriedom, dotakratnim organizatorjem bavarskili cerkva in nemških vobče, Virgil ni bil dober. Najprej je prišlo med njima do spora radi pravilnosti krstne formule. Oba sta se obrnila do papeža Caharije, ki je odločil proti Bonifaciju. Bonifacij je tudi dolžil Virgila, da seje sovraštvo med njim in vojvodom Odilom in da je pristaš nauka o antipodih.62 Več kot vse to je pa bilo načelno nasprotstvo vzrok, da se Bonifacij in Virgil nista razumela. Bonifacij je bil za podrejenost Salzburga nadškofiji v Mainzu in rimski stolici. Virgil je bil pa proti in za svobodnejši razmali škofijskih cerkva in Salzburga posebej.63 Razmerje med „apostolom Nemčije" Bonifacijem in Virgilom torej ni bilo najboljše, kar je važno za razumevanje začetkov karan-tanske misije. Kajti le-ta se ne vrši v skladu s smernicami Bonifacijevimi in frankovske državne cerkve, marvei^je delo Virgila in njegovih tovarišev, ki so nasprotniki Bonifacijevi ter od njega započete cerkvene politike. Tudi še preko smrti Bonifacijeve (t 754), kajti niti eden salzburških virov, tudi bratovščinska knjiga ne, ki jo je započel škof Virgil, ne omenja Bonifacijevega imena. Virgil je šel tudi v karantanski misiji svoja od Bonifacija in oficielnih frankovskih misijonarjev neodvisna pota. Na posebna pota v misijonarstvu je Virgila vodila tudi tradicija njegove irske domovine/lrsko-anglosaška cerkev je širila krščanstvo z vse drugačnimi sredstvi kot oficielna frankovska. Ne z mečem in nasiljem, marvečji božjo besedo in milostjo je dosegal Irec ali Anglosas svoje misijonske uspehe. Korespondenca med Anglosasom Alkuinom in Virgilovim naslednikom škofom Arnom nam odpira vpogled v smernice inzularnega misijonstva. Blage metode irske in anglosaške cerkve so tudi bile vzrok, da so se karantanski Slovenci krščanstvu primeroma le malo upirali.64 Res nam Konverzija poroča o treh uporih, toda to je tudi vse: zgodovina nam o nadaljnjih protikrščanskih vstajah ne javlja. Pa tudi upori proti krščanskim misijonarjem, ki o njih poroča naš vir, niso bili le protiverski, marveč tudi politični. Vstaje niso bile naperjene le proti krščanskim misijonarjem, marveč nedvomno obenem tudi proti domači knežji rodbini, ki je svojčas poklicala Bavarce v deželo, ki se je hote ali nehote priključila krščanski veri in tako odpadla od vere očetov, ki je povzročila, da so prišli v deželo tuji škof in misijonarji tujega jezika, ki naj bi spletli z Bavarsko oziroma frankovsko državo ne le ozke cerkvene vezi marveč hote ali nehote utrdili tudi politične. Hotimir je dobro vedel, da krščanstvo in radi krščanstva njegov rod ne stoji v deželi posebno na trdnih nogah. Zato pač je prosil svojega velikega podpornika Virgila dvakrat naj pride osebno v deželo in tako s svojo navzočnostjo okrepi njega in mlado vero v deželi. Virgil je poslal le svojega korepiskopa Modesta. Smrt prvega pokrajinskega škofa med Slovenci je dala znamenje za prvi veliki upor. „Carmula" so mu dejali Bavarci in tako ga imenuje naš vir.65 Ko je Tasilo končno zatrl protikrščansko in protibavarsko akcijo je pač ravnal iz dveh razlogov: političnih in verskih. Peto poglavje Konverzije poroča tudi o prvi organizaciji krščanske cerkve med karantanskimi Slovenci. Omenjajo se tri cerkve: svete Marije, v mestu „Li-burnia" in „ad Undrimas". „Ecclesia sanctae Mariae" je cerkev pri Gospe Sveti. Da gre za ta hram božji, govori tudi pripis v kodeksu 4 našega vira (iz konca 12. ali začetka 13. stol.): „in Solio". „Solium" v pomenu prestol je latinizirana oblika besede Zol (prvič „Sancta Maria in loco qui dicitur in Zol" okoli 1. 1060), ki pa je nejasnega pomena. Iz „Solium" je nastala novejša nemška označba (Maria) Saal.66 Pa ne samo pripis kasnega kodeksa, tudi vse kar vemo o Gospe Sveti in njenem pomenu v koroški politični in cerkveni zgodovini, govori za to, da imamo opraviti tu le s to cerkvijo. Gospa Sveta je izhodišče karantanskega misijonstva in krščanstva. Po sporočilu je v njej pokopan škof Modest. Sarkofag, ki ga označujejo kot Modestov grob, je bil po novejših raz-iskavanjih prvotno mizni oltar, nastal v 8. ali 9. stol.67 Slovenski napis novejše dobe „Svetega Modesta Svetinje se tukaj hranijo. Leta 780", ki je bil nekdaj ob sarkofagu, je našel danes skrito mesto v cerkveni zakladnici. Prva in najimenitnejša cerkev v krščanski Karantaniji je nastala v bližini Virunuma, nekdanjega glavnega mesta in prometnega središča obširnega rimskega okraja v Notranjem Noriku ter še v drugi polovici 6. stol. sedeža krščanskega škofa. Arheološke najdbe potrjujejo obstoj cerkvenega središča starokrščanske dobe v starem Virunumu, medtem ko so ostanki antičnega mesta še danes uporabljeni pri stavbi gosposvetske cerkve.68 Gospa Sveta je lep primer, kako je prva cerkvena organizacija med Slovenci navezala na antične tradicije, ki so v 8. stol. morale biti nedvomno še žive. Drugi zgled te vrste nudi cerkev „in Liburnia c i -v i t a t e", ki se danes imenuje St. Peter im Holz in je postavljena zapadno od zgornjekoroškega Spittala na planoti, kjer se je nekdaj razprostiralo antično mesto (civitas) Teurnia oziroma Tiburnia, od česar je nastala srednjeveška označba Liburnia ali Lurna, ohranjena še danes v imenu Lurnfeld.69 V območju tega antičnega mesta, ki je bilo v 8. stol. v svojih obrisih gotovo bolj vidno kot je danes, je postavil Modest misijonsko središče za Slovence na Zgornjem Koroškem. Tudi tu imamo opraviti s kontinuiteto, ki veže osmo stoletje z antiko. Cerkvene kultne stavbe v antični Tiburniji in drugod na Lurnskem polju so priča bogate krščanske preteklosti predslovenske Tiburnije in njenega okraja.70 V drugi polovici 5. stol. je „oppidum Tiburnia" središče notranjo-noriške cerkvene provincije (metropolis Norici).71 Kot škofijsko mesto se je Tiburnia obdržala vse do invazije Slovencev. Zadnjič se „ecclesia Tiburniensis" omenja 1. 591.72 Okoliš goste naseljenosti še v antični dobi, je postalo Lurnsko polje najmočnejše slovensko naselbinsko jedro Zgornje Koroške in izhodišče tamošnje slovenske kolonizacije.73 Tudi na Lurnfeldu je navezala najstarejša cerkvena organizacija med Slovenci na v kulturnem oziru že v predslovenski dobi v bogati meri prepojeno in v cerkvenem pogledu organizirano ozemlje, kjer je k intenzivnemu slovenskemu naseljevanju vabila že kultivirana zemlja in gosto razprostrta mreža cesta in potov. Tretja od po imenu označenih karantanskih cerkva je bila posvečena v kraju imenovanem „ad Undrima s". Lokalizacija tega kraja je mnogo težja kot ostalih dveh. A. Muchar se nagiblje, Tangi in M. Ljubša sta pa odločno za kraj ali vsaj okoliš Baumkirchen v fari Weisskirchen pri Judenburgu na Zgornjem Štajerskem. Po Ljubši je Baumkirchen prevod „ad Undrimas", v tej besedi pa naj tiči slovensko „drevo".74 Al. Huber je za St. Margarethen pod Knit-telfeldom.75 Fr. Kos in A. Jaksch sta za Ingering, kakor se danes imenujeta vas ter potok, ki se pri Knittelfeldu izliva v Muro. Za kako določeno cerkev se ne izjavljata.76 J. Zahn je mnenja, da je „Undrima" ravnina Aichfeld med Knittel-feldom in Judenburgom, na desnem bregu Mure okoli Weiss-kirchena, cerkev pa da je iskati v današnjem Lindu ali še bolje v Fohnsdorfu.77 H. Pirchegger je s pridržkom za Fohnsdorf.78 Tomek meni, da je cerkev „ad Undrimas" iskati v dolini Mure med Judenburgom in Knittelfeldom, kje pa je stala, je negotovo; prejkone je propadla.79 Na lo-kalizacijo na Koroškem okoli Gospe Svete in Št. Vida, za katero so se tudi nekateri potezali, ni misliti.80 Po E. Kleblu odgovarja kasnejši prafarni okraj Fohnsdorf staremu cerkvenemu okolišu „ad Undrimas".81 Gotovo je, da „ad Undrimas" v Konverziji ne pomenja kraja marveč okraj, ki je vezan na današnji okoliš med mestoma Knittelfeld in Judenburg. Cerkev „ad Undrimam" in kraj „Undrima" se omenjata v listinah 9. stol.82 L. 935 se imenuje dolina, ki je obsegala na jugu še Baumkirchen (Pouminunchirichun) „Undrimatal".83 Ime „Undrima" je danes ohranjeno v imenu kraja in potoka Ingering, ki se pri Knittelfeldu izliva v Muro. Da je „Undrima" res Ingering kaže primerjava dveh salzburških listin iz 1. 924 in 950.84 Ker se pa v območju potoka Ingering - Undrima nahajata dve stari fari, Lind in Fohnsdorf, prva pa ne more priti v poštev, se priključujem Kleblovemu mnenju, da je iskati v okraju prafare Fohnsdorf nekdanji cerkveni okoliš „ad Undrimas". V dolini zgornje Mure okoli Knittelfelda in Ju-denburga je torej iskati tretjo najstarejšo cerkev med karantanskimi Slovenci. Modest je bil po svojem položaju in činu, akoprav ga naš vir tako ne imenuje, „chorepiscopu s". Institucija kornih škofov ali korepiskopov na zapadu izvira iz misijonarskih krogov britanskih otokov. Svojo organizacijo je dobila v 8. stol. Vse kar iz našega vira zvemo o Modestu se sklada s tem, kar nam je znanega o korepiskopih v 8. stol. Korepiskopa je določil in navadno posvetil diecezanski škof.85 Zato tudi pošlje Virgil Modesta mesto sebe kot svojega škofa (sua vice misso s u o episcopo nomine Modesto). Korepiskopi so po dostojanstvu enaki rednim škofom in se prav tako kot ordinariji imenujejo „episcopus".86 Tako tudi Modest. Korepiskopi so pomočniki in namestniki rednega škofa v misijonski deželi, ki jo upravljajo kot posebno njim podrejeno okrožje.87/To je bila nedvomno Karantanija v 8., pa tudi še v 9. stol. Po naročilu rednega škofa je v misijonski deželi korepiskop opravljal višjepastirsko službo, smel posvečevati cerkve in klerike višjega reda.88 Vse to navaja kot Modestovo nalogo oziroma pravico Konverzija (ad do-cendam illam plebem, licentia ecclesias consecrare et clericos ordinare iuxta canonum diffinitionem). Izrecno pa poudarja Konverzija Virgilovo prepoved Modestu „nič podvzeti, kar bi nasprotovalo določbam svetih očetov". Avtor, ki je pisal okoli 1. 870, je pač vedel, da se je eden karantanskih kore-piskopov predrznil nastopiti proti lastnemu ordinariju.89 Politična in cerkvena ureditev na vzhodu ob koncu 8. in v začetku 9. stoletja, Tretje poglavje Konverzije je razpravljalo o Obrih in končalo pri besedah, da bivajo Obri še za piščevega časa v Panoniji. Četrto in peto poglavje sta posvečeni Karantan-cem. Ker začenja šesto poglavje zopet povest o Obrih ali Hunih, je naslov, ki mu ga je dalo dvoje glavnih rokopisov razumljiv (kodeksa 1, 2): „Item anazephaleos de Avaris" (po naše bi rekli „Sledi ponovitev glavnega o Obrih").90 Vendar tega naslova to poglavje našega vira prvotno ni imelo, kajti v njem se Obri ne imenujejo „Avari", marveč kot že v 5. in 6. poglavju, „Huni". Avtor našega vira ni razlikoval med pravimi Huni 4. in 5. stol. in kasnejšimi Obri, ki jih po navadi piscev 8. in 9. stol. tudi imenuje Hune. V šestem poglavju govori o historičnih Hunih in historičnih Obrih, oba naroda pa enako označuje in ju smatra očividno za enega samega. Prvi stavek šestega poglavja razpravlja oRimljanih in njihovi oblasti v Spodnji Panoniji ter sosednjih pokrajinah. Spodnja Panonija je po razdelitvi cesarja Trajana (98—117) obsegala ozemlje v vzhodnem delu velikega panonskega donavskega kolena. Njena meja proti zapadu je na današnjem jugoslovanskem ozemlju šla nekako od spodnjega Vrbasa do Moslavine na Dravi, odtod pa proti severu tako, da je onostran Drave naša Baranja ter del Ogrske od baranjskih meja do Donave pri Ostrogonu spadal pod Spodnjo Panonijo. Proti jugu in vzhodu je obsegala Spodnja Panonija še bosensko in srbsko Posavino od Vrbasa do Kolubare ter Srem. Mejne pokrajine („confines regiones" našega vira) Spodnje Panonije so bile na zapadu Pannonia Superior, na jugu Dalmatia, na vzhodu Moesia Superior in Dacia. Od mest in utrdb v Spodnji Panoniji („civitates et munitiones" našega vira) je mogoče misliti na: Mursa (Osijek, donji grad), Cibalae (Cipale pri Vinkovcih), Sir-mium (Mitrovica), Bassianae (Petrovci), Marsonia (Brod na Savi), Taurunum (Zemun), oziroma danes izven naših državnih meja Aquincum (O-Buda, Stari Budim) in Sopianae (Pe-čuj).91 Pri besedah „munitiones ad defensionem" našega vira je pa mogoče misliti — poleg omenjenih in drugih krajev, ki so v obrambo obdonavske državne meje vedno imeli močne vojaške posadke — tudi na posebne utrdbe, ki so bile po načinu obrambnega „limes-a" postavljene ob Donavi, to je vzdolž vzhodne in severne meje rimske Panonije (posebej omenjam na današnjem jugoslovanskem ozemlju Cornacum — Sotin, Cuccium — Ilok, Bononia — Monoštor, Cusum — Petrovaradin); posebno je gradnjo in popravo obmejnih ka-stelov pospeševal cesar Valentinijan I (364—375), kratek čas pred letom 377, ki ga omenja takoj zatem naš vir kot letnico vdora Hunov preko Donave v Panonijo. Res so tedaj Rimljani začeli zapuščati na panonsko-donavski meji najbolj izpostavljene kastele in se je s tem njihova tamošnja fronta začela pomalem rušiti. Ker je ostanke rimskih obdo-navskih kastelov najti še danes v velikem številu, mogli so biti pred več kot tisoč leti še veliko bolj zaznavni, tako, da je lahko avtor Konverzije po sporočilu in pripovedovanju lastne dobe o njih zapisal „sicut adhuc apparet".92 Od vseh nekdanjih rimskih stavb in utrdb na panonskih tleh je pa mogel naš avtor največ zvedeti o nekdanjem mestu Mogen-tiana, ki je stalo tam, kjer je danes Fenekpuszta pri Kesz- thelyju ob Blatnem jezeru. V prvo zato, ker je avtor prav iz teli krajev imel tudi sicer mnogo podatkov na razpolago, kajti antična Mogentiana-Fenekpuszta leži v neposredni bližini Pribinovega in Koceljevega Blatograda, o katerem ve avtor v kasnejših poglavjih, očividno po vesteh, ki jih je od tamkaj prejel, povedati toliko podrobnosti. V drugo se je pa prav Mogentiana s svojim stavim prebivalstvom ohranila daleč notri v 6. stol., še preko 1. 568, v obrsko - slovensko dobo.93 Vsem, ki so iz Salzburga prihajali v bližnji Pribi-nov-Kocljev Blatograd, so mogli biti ostanki stare Mogenci-jane znani. Še danes predstavlja kraj bogato najdišče pozno-antičnih in obrsko-slovanskih ostankov. Iz takega okolja je prav lahko razložiti anonimov podatek o še vedno vidnih številnih rimskih stavbah v Panoniji. Vzrok, da omenja avtor Konverzije Spodnjo Panonijo in njeno rimsko preteklost je po mojem spraviti v zvezo s podatkom, ki sledi še v istem poglavju. Karel Veliki je namreč izročil salzburškemu vladiki, tako tam beremo, del Spodnje Panonije okoli Blatnega jezera in do Drave ter do tam, kjer se Drava izliva v Donavo, v misijonsko in cerkveno upravo. Kakor v začetku poglavja o Karantancih (pogl. 4), kjer nam avtor, razpravljajoč o kralju Samu, hoče povedati nekaj iz starejše zgodovine Karantanije, tako hidi tu: akoprav ne spada k predmetu nam pisec za uvod našteva nekatere podatke iz starejše zgodovine Spodnje Panonije in okoliških pokrajin. Odkod jih je avtor črpal, ne moremo za vsakega posebej povsem točno povedati. Rimljani, pravi Konverzija, so podvrgli Gote in Gepide. Kar se prvih tiče, so imeli Rimljani neke vrste nadoblast nad Zapadnimi Goti v Panoniji v zadnjem četrtletju 4. stol., od okoli 575/580 do odhoda Gotov v Italijo (408), in nato nad Vzhodnimi Goti (po smrti Atilovi 453) do 1. 473, ko se Goti odselijo deloma na Balkan, deloma v Galijo. Gepide pa so premagali in podvrgli Rimljani v Daciji že 1. 250 prvič, po propadu hunske države so pa Gepidi v Daciji „foederati" Vzhodnega Rima.94 O H u n i h piše Konverzija, da so po 1. 377 šli preko Donave in pregnali Rimljane, Gote in Gepide. Letnico 377 si je naš avtor izkombiniral prejkone iz neposrednega ali posrednega poročila kronike komesa Marcelina, ki pravi k 1. 427: „Pannoniae quae per quinquaginta annos ab Hunnis' retinebantur, a Romanis receptae snnt" (izd. Mon. Germ., Auct. antiq., XI, 76). Danes vemo, da je poročilo komesa Marcelina o petdesetletnem gospodstvu Hunov v Panoniji, ki naj bi trajalo torej že od leta 377, kar je Konverzija prevzela, napačno. Le v toliko ima Konverzija prav, da se Huni v večjih ali manjših krdelih že z 1. 377 pojavljajo v družbi raznih drugih narodov na tej strani Donave. Res je tudi, da se ni 1. 377 začela majati le rimska meja ob spodnji Donavi, marveč bila ogrožena tudi ona na zgornji. Gote so podvrgli oziroma pregnali Huni že ob Pontu; kasneje je pa v Atilovi državi in pod Atilovim gospodstvom velik del Vzhodnih Gotov. V sami Panoniji, in sicer najpoprej v provinciji Valeriji, se pa ustalijo Huni v prvem desetletju 5. stol. Rimsko gospodstvo je tod postalo nemogoče, ko- si je v srednjem Podonavju ustvaril Atila svojo državo, razširivši jo na jugu okoli 1. 441 preko Srema.95 Od 418 do 454 spadajo tudi Ge-pidi pod hunsko gospodstvo. Po propadu Atilove državne tvorbe se Gepidi zopet osvobode, si ustvarijo svojo državo, ki obsega tudi Srem in obstoja do okoli 1. 570.96 Ostanki Gepidov so se obdržali na ozemlju kasnejše obrske države in med Obri. V bizantinskih virih se Gepidi ne omenjajo več po 1. 626, v drugi polovici 8. stol. jih omenja Pavel Diakon (Historia Langobardorum, I, 27): »(Gepidi) usque hodie, Hunnis eorum patriam possidentibus, duro imperio sub-iecti gemunt".97 Konverzija je vir, ki imenuje Gepide kot živ narod zadnjikrat v zgodovini.98 Stavek „de Gepidis autem quidam adhuc ibi resident" je napisal naš avtor na podlagi v Salzburg iz Panonije prejetih vesti, podobno kot ve poročati, najbolj verjetno da iz pripovedovanja očividcev, o ostankih Obrov in sledovih rimskega gospodstva v Panoniji (poglavja 4. in 6.). Nato preide Konverzija na Slovane: po pregnanju Hunov iz Panonije so Slovani začeli naseljevati razne predele tostran Donave. Mogoče je s tem hotel avtor poudariti, da Slovani niso naselili celotne Panonije, marveč le neka- tere dele in da so začeli naselitev, a je niso dokončali (coe-perunt habitare). Odgovarjalo bi vse to onemu, kar vemo iz obče kolonizacijske zgodovine Slovanov v Panoniji. Kajti že v hunski dobi in po propadu Atilove države so mogli posamezni Slovani v družbi drugih narodov dospeti in se naseliti v srednje Podonavje. Glavna množica Slovanov je pa prišla semkaj šele sredi 6. stol. in se po odhodu Lango-bardov v Italijo 1. 568. naselila tudi na panonskih tleh, vendar ne povsod v enakem številu in enaki razprostranjenosti." Zatem pripoveduje naš avtor, kako so bili Huni iz Pa-nonije pregnani, jo začeli Slovani zopet naseljevati in je del Panonije prišel pod Salzburg. Že iz tega, da ne more biti isti narod Hunov dvakrat iz enega in istega predela pregnan, je razvidno, da imamo opraviti tu z drugim narodom, ki so ga avtorji 9. stol. tudi imenovali Huni, namreč z Obri, ki jih tudi naš avtor ne razlikuje po imenu od pravih Hunov. O zopetni („i n habitare") kolonizaciji Slovanov v Panoniji govori avtor v 10. poglavju. O njej bom še razpravljal. Tu naznanja razpravo o tem predmetu že vnaprej. Sledeči odstavek šestega poglavja razpravlja o o b r -skih vojnah in njim sledeči cerkveni ureditvi Panonije. Glavni vir so našemu avtorju starejši anali frankovske dobe. Primerjava je pokazala sledeče izposodi tve in soglasja z ohranjenimi analističnimi teksti: Conversio, cap. 6 Igitur Carolus imperator anno nativitatis domini 796 Aericum comitem (1) destinavit, et cum eo inmen-sam multitudinem, H u -no s (1) exterminare. Qui mi-nime resistentes redd i d e -r u n t se (1) per praefatum comitem Carolo imperatori. Eodem igitur anno m i s i t Carolus Pippinum f i -1 i u m s u u m (2) in Hunia 4* Anali 1. Annales Maximi-niani (MG, SS, XIII, 22): Huni se dicioni... Caroli regis subdiderunt. Aeri-cus comis tliesaurum ma-gnum inde ... adduxit... Domnus Pippinus rex ad locum celebre Hunorum qui hrinc vocatur per-venit... 2. Annales Lauresha-m e n s e s (MG, SS, I, 37): Transmisit rex Carolus Pippinum filiiim suum cum ... cum exercitu suo pervenit ad locum, ubi reges Avarorum cum principibus suis sedere consueti erant... 3. Annales Iuvaven-ses maximi (ed. Bres-slau, MG, SS, 30, 736): Huni se reddiderunt Pip-pino filio Karoli. Poročilo o obrskih vojnah v Konverziji je najbližje besedilu v treh ohranjenih analih oziroma analističnih skupinah frankovske dobe. Največ sličnosti ima Konverzija z Annales Maximiniani, letopisi, ki se imenujejo tako po cerkvi sv. Maksimina v Trieru (izd. Waitz, MG, SS, XIII). Le-ti od vseh frankovskih in bavarskih analov imenujejo furlanskega mejnega grofa Erika „A e r i c u s c o m e s" — v drugih je „d u x H e r i c u s", „E r i c u s", tudi „H e i n r i -c u s" in podobno. Sledeč frankovskim državnim analom (Annales regni Francorum) beležijo Maksiminovi anali Erikov pohod k letu 796. Tudi označbo hringa v zvezi s Pipi-novim prihodom kot „locus celeber Hunorum qui h rine vocatur" ima Konverzija skoraj dobesedno iz Maksiminovih letopisov.100 Ostale sličnosti in izposojenke obeh virov je mogoče razbrati iz zgorajšnje razporeditve tekstov. Hring se imenuje „locus celeber" po tamošnjih znamenitih sestankih Obrov, o katerih je naš avtor mogel čitati v Annales Laureshamenses (MG, SS, I, 37). Besedilo, kot ga imajo Annales Laureshamenses, ki se tako imenujejo po samostanu Lorsch v Porenju, je naš avtor tudi sicer uporabljal. Besede v naši izdaji Konverzije, s posebnim tiskom označene, najdemo v Lorschkih analih in še nekaterih drugih, ki, kakor ti, izhajajo iz frankovskih državnih analov (Annales Einhardi, Annales s. Amandi, Annales Guelferbytani). Vendar naletimo le v Lorschkih analih in v Chronicon Moissiacense besedi „ubi... principes". c u m e x e r c i t u (2) multo; qui p e r v e n iens (1) usque ad celebrem eorum locum q u i (1) dicitur r i n c h (1), u b i (2) iterum omnes eorum principes (2) se reddiderunt P i p p i n o (3). Ker je malo verjetno, da je naš salzburški avtor uporabljal kasnejšo, iz južne Francije (Moissac v diecezi Caliors) izhajajočo kompilacijo imenovano Chronicom Moissiacense, menim, da je za nekatere izraze, označene v našem besedilu s posebnim tiskom, iskati predlogo v Lorschkih analih, ali pa kakem drugem, sicer neznanem viru, ki so mu bili ti predloga ali je ta iz njih črpal. Zadnje besede našega odstavka „se reddiderunt Pip-pino" najdemo v pred malo leti najdenih in za Annales Iuvavenses maximi krščenih letopisih. Zelo verjetno je, da je bil ta salzburški vir, ali kaka njegova predloga lahko dostopen in znan avtorju Konverzije. Iz vsega sledi, da soglaša tekst Konverzije v 6. poglavju s tremi ohranjenimi analističnimi deli frankovske dobe, namreč z Annales Maximiniani, Annales Laureshamenses in Annales Iuvavenses maximi. Ali je avtor Konverzije uporabljal neposredno te tri letopise ali kake druge danes neznane tekste, ki so tem služili za predlogo, ostane odprto Aprašanje. Ni izključeno, da je, kar se tiče Annales Iuvavenses maximi, imel pred seboj njihovo predlogo, danes neznane Annales Iuvavenses antiqui.101 V Konverziji sledi nato razprava o cerkveni dodelitvi Panonije salzburški cerkvi. Po povratku iz Panonije je Pipin, kakor je imel za to oblast, dodelil del Spodnje Panonije okoli Blatnega jezera (circa lacum Peli ssa),102 onostran reke Rabe in do Drave ter do ustja Drave v Donavo, salzburškemu škofu Arnu, da bi ta oskrbel narod Obrov in Slovanov, kolikor ga je še ostalo v onih krajih, z naukom in cerkveno upravo, vse do prisotnosti (usque ad praesentiam) Pipinovega očeta cesarja Karla. Pod „prisot-noštjo" je razumeti osebno potrdilo Pipinovega ukrepa po njegovem očetu kralju Karlu, kar se je res par let nato zgodilo. O dodelitvi dela Panonije po Pipinu salzburškemu škofu se nam ni ohranil dokaz v obliki kake listine. Vendar je nedvgmno, da je taka obstojala in bila znana avtorju Konverzije. Vemo iz Alkuinove korespondence, da je po odredbi samega kralja Karla salzburški škof Arno šel 1. 796 s Pipinovo vojsko v obrsko zemljo, da je dobil od kralja s posebno listino dovoljenje pobirati v svoji škofiji za stroške obrskega pohoda odrejeno davščino, da je Arna spremljala na pot njegova duhovščina in da je Arno v družbi oglejskega patriarha Pavlina ter drugih začel poleti 796. leta z misijonsko akcijo med Obri.103 V poletju ali zgodnji jeseni l. 796, za časa Pipinove vojne ekspedicije proti Obrom, je t-"- torej prišlo do cerkvene dodelitve Panonije salzburškemu škofu. Besede, ki omejujejo ozemlje salzburške oblasti v Panoniji („partem Pannoniae" do „in Danubium") in predpisujejo nalogo salzburškega vladike („cum doctrina et ecclesiastico officio procurare") so podane s tako točnostjo, da jih je avtor našega vira brez dvoma prevzel iz pisanega darovalnega dokumenta. Ponavljajo se deloma zopet v osmem poglavju. Zadnji stavek šestega poglavja govori o potrditvi Pipinove odredbe po cesarju Karlu oktobra 803. leta v Salz-burgu. Tudi ta listina se nam ni ohranila, vendar vse kaže, da je obstojala in da jo je avtor Konverzije uporabljal. Iz analov vemo, da je cesar Karel poleti 1. 803 prišel na Bavarsko in oktobra v Salzburg, da bi uredil obrske zadeve.104 Besede našega vira „Karolus imperator Bagoariam intravit et in mense octobrio Salzburc venit" so deloma posnete po velikih salzburških analih (Karolus imperator Bavoriam venit), o katerih smo že slišali, da jih je naš avtor poznal.105 Mesečno datiranje in izraz „mense octobrio" imajo od analov edini Annales Iuvavenses maiores (MG, SS, 1, 87): „Caro-lus ... in [uvavense civitate octobrio", kraj imajo pa z nemškim imenom označen Annales sancti Emmerammi maiores: „Carolus ad Salzburc monasterium fuit" (MG, SS, I, 93). Nato slede končne besede poglavja „et praefatam con-cessionem filii sui iterans potestative multis adstantibus suis fidelibus adfirmavit et in aevum inconvulsam fieri con-cessit". V tem stavku se nekateri izrazi očividno naslanjajo na danes neznani listinski tekst. Tako se v seznamu oseb, pri vladarskem aktu navzočih, v diplomih one dobe imenujejo „adstantes" in „fideles". Označba „fideles" je v rabi v pu-blikacijskih formulah frankovskih vladarskih listin od Karla Velikega dalje (notum sit omnibus fidelibus nostris prae-sentibus scilicet et futuris). Besede „adfirmavit et in aevum inconvulsam fieri concessit" so posnete iz koroboracijske formule vladarjevega privilegija.106 Dočim obravnava sedmo poglavje našega vira povest o knezu Ingu, ki bo predmet posebnega odstavka naše razprave, nadaljuje osmo poglavje s cerkveno ureditvijo Karan tanije in sosednjih pokrajin za časa nadškofa Arna, s čimur navezuje na pripovedovanje šestega poglavja. Leta 798 je bila povzdignjena salzburška škofija v nad-škofijo in n je vodja A r n o je 20. aprila 798 osebno prejel v Rimu od papeža Leona III. palij.107 Vest o tem beležijo večji salzburški letopisi (Annales luvavenses maiores) k 1. 798 z besedami: „Domnus Arn episcopus cum magna lega-tione ad Romam et ibidem a Leone papa pallium suscepit et archiepiscopus constituitur".108 Avtor Konverzije je, kot smo to že videli iz šestega poglavja našega vira, poznal omenjene salzburške anale in naslanja je se nanje zapisal stavek: „Anno videlicet nativitatis domini 798, Arnonem iam archie-piscopum a Leone papa accepto pallio .. ."109 Kmalu po sprejetju palija se je Arno podal na pot domov. Na potovanju je bil nekako maja in junija leta 798. Junija je še na potu, ni še v Reciji. Nekako meseca julija je pa že doma v Salzburgu, na vsak način je dospel semkaj pred 4. avgustom leta 798.110 Na potu, ko je Arno že prekoračil Pad, ga je dosegel sel kralja Karla z naročilom naj se poda k Slovencem. Bile so važne stvari, ki naj bi jih uredil novi nadškof po naročilu samega frankovskega kralja med Slovenci. V zvezi so pač z likvidacijo obrskega vprašanja in politično ter cerkveno ureditvijo v Vzhodnih Alpah in Panoniji. Junija vprašuje Alkuin v pismu Arna „quid Ava-ria faciat vel credat".110 Dvojna naloga je čakala po našem viru Arna: politična, preiskati mišljenje Slovencev (exqui-rere voluntatem populi illius) in cerkvena, širiti božjo besedo (praedicare ibi verbum dei). Arno se pa ni mogel odzvati kraljevemu naročilu. Moral je vladarju poprej prinesti važno sporočilo od samega papeža glede samostana sv. Pavla, radi katerega je bil z velikim poslanstvom (responsum suae legationis) poslan v začetku leta 798. v Italijo.111 Hitel je h kralju, ki je že od jeseni 797 bival na Saškem in mu sporočil, kar mu je naročil papež Leon III.112 Zgodilo se je to prejkone še poleti 1. 798. Nato šele se je Arno po Karlovi zapovedi podal v deželo Slovencev (ad partes Sclavorum), zopet po besedilu našega vira z dvojno misijo, politično (providere omnem illam regionem) in cerkveno (ecclesiasticum officum more episcopali colere, populosque in fide et christianitate praedicando confortare). Besede, ki označujejo Arnovo cerkveno delo v deželi Slovencev so splošnega značaja (consecravit ecclesias, ordina-vit presbyteros, popxdumque praedicando docuit). Avtor našega spisa jih je rabil prav take, kot, ko je opisoval misijonsko delo korepiskopa Modesta v Karantaniji (poglavje 5). Iz Slovenije, kjer se je mudil, kot se kaže, jeseni 1. 798., se je podal nadškof Arno na dvor Karla, ki je bival tedaj, vrnivši se iz Saške, v Aachenu.113 Poročal je vladarju o slo-vensko-obrskih zadevah. Dvogovor o teh med kraljem in nadškofom, kot je naveden v našem viru, je v tej obliki seveda izmišljen. Avtor ga je semkaj vrinil, da bi oživel slog pripovedovanja. Posledica razgovora s kraljem je bila, da 1—je Arno na ukaz vladarjev ordiniral za korepiskopa nekega D eoderika. Sam Arno in grof Gerold sta ga privedla v Slovenijo (in Sclaviniam) ter ga izročila v roke knezov (de-derunt in manus principum). Gerold je bil bavarski prefekt. Dne 1. septembra 799. leta so ga v Panoniji ubili, ko je urejeval svoje čete.114 Prejkone je Gerold spotoma v Panonijo spremljal škofa Deoderika v Karantanijo. Z dnevom smrti prefekta Gerolda nam je dan tudi terminus ante quem za prihod škofa Deoderika v Slovenijo (pred 1. sept. 799). Pod „principes", ki jim je bil v Sloveniji izročen škof Deoderik, razumem pokrajinske kneze, o katerih bo govor še spodaj (str. 61). V zvezi z novim korepiskopom med Slovenci je v našem viru še označeno: 1. teritorialni obseg Deoderikove dieceze, 2. njegove naloge kot škof. Besede, s katerimi je to povedano, je avtor ponovil iz prejšnjih poglavij svojega spisa. „Regio Carantanorum et confines eorum occidentali parte Dravi fluminis usque dum Dravus fluit in amnem Danubii" smo našli dobesedno že v 3., 4. in 6. poglavju (3: Quarantani et confines eorum, 4: Quarantanos ... similiterque confines eorum, 6: ad Dravum... Danubium)./„Sclavinia" (Slovenija) se v tem poglavju krije s pojmom „regio Carantanorum et confines eorum"/prav tako kot v sedmem poglavju (in Sclaviniam in partes videlicet Quarantanas atque infe-rioris Pannoniae). Izraze, ki označujejo dušnopastirsko nalogo novega škofa smo srečali že v 5., 7. in prvem delu osmega poglavja (5, 8: ecclesias dedicare; 5, 7, 8: presbyteros ordinare; 5, 8: ecclesiasticum officium ... prout canonicus ordo exposcit perficere). Misel, da stoji karantanski korepi-skop pod „dominatio et subiectio Iuvavensium rectorum" je izražena v zvezi s knezom Hotimirom že proti koncu četrtega poglavja. Enako kot to (Hotimir je pokoren in plačuje Salzburgu davek „usque dum vixit") končuje tudi osmo (Deoderik je pokoren Salzburgu „sicuti ille fecit quamdiu vixit"). V obeh poglavjih je pasus o podrejenosti Salzburgu v zvezi s celotno tendenco našega spisa. Škofu Deoderiku je podrejena »pokrajina Karantancev in njihovih sosedov na zapadni strani reke Drave."/0 za-padni strani reke Drave je težko govoriti, kajti Drava teče v glavnem v zapadno-vzhodnem pravcu. M. Felicetti je „za-padno stran" reke Drave tako razlagal, da je tu misliti na Dravo med Mariborom in Središčem, kjer se reka res približuje severno-južnem pravcu. Iz tega je sklepal, da je segala „regio Carantanorum" na levem in desnem bregu Drave do Drave med Mariborom in Središčem, ozemlje „ka-rantanskih sosedov" je pa začelo na levem bregu Drave nekako pri Mariboru. 115/M enim s Pircheggerjem, da je Feli-cettijeva razlaga preveč izkonstruirana in da je „zapadno stran" reke Drave staviti pač na rovaš slabih geografskih vednosti našega avtorja. Po mojem je njegovo pomoto prav razložil Schiinemann. Kakor je že iz šestega poglavja razvidno, pozna naš avtor le južno in severno stran Donave, ne ve torej za njeno veliko koleno nad Budimpešto. Donava mu torej teče od zapada proti vzhodu. Zato pa mora Dravo zasukati tako, da teče od juga proti severu v Donavo, pokrajino Karantancev torej postaviti na zapadno stran reke. Pravilno v Konverziji bi bilo: „severna stran" reke Drave.116 V devetem poglavju Konverzije je zapopadena lista salzburški h nadškofov od smrti škofa Arna (t 821) do Adalvina (t 873), s podatki kdaj in od koga je vsak posamezen nadškof prejel palij. Vzporedno z nadškofi so navedeni onodobni karantanski korepiskopi. Obe listi obsegata sledeča imena in podatke: Salzburški nadškofje A r n o , t 821. Adalrammus, 821 — pasti-ruje 15 let, prejme 824 palij od papeža Evgena. Liuprammus, 836 do 859, prejme palij od papeža Gregorja. Adalvinus, 859 — še živ za časa, ko piše avtor svoj spis, prejme palij od papeža Nikolaja. Arno je umrl 24. januarja 821. Naslednik Adalram je ordiniran 1. decembra 821 (Gradivo za zgodovino Slovencev, II, 63), palij prejme od papeža Evgena II. 13. novembra 824 (Gradivo, II, 80, 81), umrl pa je 4. junija 836 (Gradivo II, 114). Liupram je ordiniran še leta 836. (Gradivo II, 114), palij mu je podelil papež Gregor IV. 31. maja 837 (Gradivo II, 120), umrl pa je 14. oktobra 859 (Gradivo II, 168). Sledi leta 859. Adalvin (Gradivo II, 168), kateremu je papež Nikolaj I. maja 860 podelil palij (Gradivo II, 171). Kakor vidimo se torej skladajo podatki našega spisa, v kolikor se tičejo salzburških nadškofov, s podatki, ki jih črpamo o teh iz drugih virov. Avtorju so bile prejkone na razpolago liste salzburških nadškofov in karantanskih pokrajinskih škofov. Iz teh je sestavil svoje podatke in zvezal imena cerkvenih vladik, podatke o njihovem pastirovanju .— „S k o f j e Slovencev" t Deodericus, naslednik O 11 o Osbaldus ter poklonitvi palija po rimskih papežih s primernimi izrazi. Imena, letnice nastopa in smrti salzburških nadškofov in podatke o prejemu palija je avtor črpal, kakor se kaže, iz virov analističnega in nekrološkega značaja, ki so mu bili v Salzburgu pač na razpolago. Iste podatke kot Konverzija imajo od sodobnih salzburških virov Annales Iuvavenses maximi (smrt Arnova, nastop Adalramov, Adalram prejme palij, smrt Adalramova, nastop Liupramov, Liupram prejme palij, smrt Liupramova, nastop Adalvinov, Adalvin prejme palij),117 Annales Iuvavenses maiores (smrt Arnova)118 in Ne-crologium s. Rudberti Salisburgensis (smrt Adalramova in Liupramova) .119 Najbogatejše podatke o salzburških nadškofih te dobe imajo Annales Iuvavensis maximi. Te anale ali pa kak vir, ki se nanje naslanja oziroma jim je bil predloga, je imel, posebno kar se tiče podatkov o prejemu palija, avtor Konverzije nedvomno na razpolago.120 Nekatere stvari je pa avtor dodal iz svojega znanja. Poleg izrazov splošnega značaja je šteti semkaj podatek, da je za svojega naslednika Adalvina skrbel nadškof Liupram. Poročilo, da vlada nadškof Adalvin še ko piše avtor svoj spis je izredne važnosti za datiranja njegovega postanka. Konverzija je torej nastala pred 14. majem 873. leta, ko je Adalvin umrl.121 Prav tako pomembna je vest, da je za karantanskim škofom Osvaldom in še za časa ko je avtor sestavljal svoj spis nadškof Adalvin sam upravljal karan-tanske Slovence. Ponašanje pokrajinskega škofa Osvalda namreč ni bilo po godu nadškofu Adalvinu. Škof Osvald je sam, ne oziraje se na Salzburg, dopisoval v cerkvenoprav-nih zadevah s papežem Nikolajem I (858—867).122 Neki kasnejši vir ima pa vest, da je prišlo večkrat do prepirov med nadškofi v Salzburgu in njihovimi podškofi v Karantaniji, zato se misli, da oni po smrti teh niso več postavljali svojih namestnikov.123 Zgodilo se je to po smrti škofa Osvalda. Ker je iz neke listine, datirane 6. januarja 864, razvidno, da je nadškof Adalvin takrat opravljal v Karantaniji že sam svoje nadpastirske dolžnosti, moremo sklepati, da škofa Osvalda tedaj že ni bilo več med Karantanci ter da je umrl ali pa prenehal opravljati najkasneje leta 863. tamkaj svoj posel kot korepiskop.124 S tem je tudi dognano zaenkrat razdobje, ko je bila napisana Konverzija: med 1. 863. in 14. majem 873. Podatek Konverzije, da so bili škof Osvald in drugi karantanski škofje podložni salzburškim nadškofom je pa spraviti v sklad s celotno tendenco našega spisa in pa z opisanim nastopom škofa Osvalda proti nadškofu Adalvinu. Zadnji stavek devetega poglavja, da pastiruje nadškof Adalvin sam narod Slovanov, kakor je že razvidno iz mnogih krajev one dežele, se nanaša na podatke, ki jih podaja avtor glede Adalvinovega delovanja v 13. poglavju Konverzije in na sicer tudi iz drugih virov znano nadpastirsko udejstvovanje tega cerkvenega vladike.125 Povest o knezu Ingu. Sedmo poglavje Konverzije imenujem povest o knezu Ingu. Za uvod je sicer povedano, kako je tudi naslednik škofa Virgila (t 27. novembra 784), škof Arno, nadaljeval misijonsko delo med Slovenci, ali stavek je koncipiran, tako, da tvori prehod k pripovedovanju o knezu Ingu. Po vsebini nadaljuje sedmo poglavje tam, kjer je peto prenehalo s poročilom o misijonstvu in širjenju krščanstva za škofa Virgila. V petem in sedmem poglavju se ponavljajo celo iste besede (ordinans presbyteros, mittens) Tudi _ v 7. poglavju je slovenska zemlja označena kot Slovenija (Sclavinia) ter v geografskem oziru omejena na Karantanijo in Spodnjo Panoni jo. V sledečem osmem poglavju našega vira je dan „Sloveniji" isti obseg, toda geografsko je še bolj točno določen: Slovenija obsega „regionem Carantanorum et confines eorum occidentali parte Dravi fluminis, usque dum Dravus fluit in amnem Danubii".126 V stoletju, ko je pisal avtor Konverzije svoj spis niso šteli k Sloveniji le Karantanijo in Spodnjo Panonijo in v okviru teh zopet manjše predele (Zilja, Dudlebsko grofijo ob srednji Muri, Lurnsko polje na Zgornjem Koroškem), marveč tudi druge pokrajine, v katerih so tedaj prebivali Slovenci, tako na primer pre-dele iz predalpskega Podonavja.127 Tudi Arno je pošiljal svoje duhovnike slovenskim „voj-vodom in knezom" (ducibus atque comitibus). Iz tega vidimo, da so Slovencem v Karantaniji še vedno načelovali „duces". „Comites" pa, ki jih omenja avtor našega spisa, je staviti enako izrazu „principes" v osmem poglavju Konverzije. Misliti nam je pri tem na poglavarje, ki so imeli večjo oblast od županov, toda manjšo kot „veliki knez", za kakršnega je smatrati karantanskega „dux" našega vira. Knezi — „principes" — „comites" so bili pač neke vrste plemiči in dostojanstveniki staroslovenske družbe.128 Nemcu 9. stoletja je bil položaj staroslovenskega kneza najbližji položaju frankovskega grofa, takrat še upravnika nad okrožjem, ki je bilo manjše od pokrajine, ki ji načeluje vojvoda — „dux". Z vsakomur znanim izrazom „comes" označuje latinski pišoč Nemec slovenskega kneza, ki je pred uvedbo frankovskega upravnega reda prejkone načeloval okolišem, „knežija" ali „knežina" imenovanim in katerih naslednice so postale frankovske grofije (comitatus). Ko je prenehala vrsta karantanskih vojvodov domače krvi je z njimi prejkone začela propadati tudi uredba domačih knežij in knezov. Na njihovo mesto stopijo frankovske grofije (comitatus) in frankovski grofje (comites). Enačenje „comes" (grof) = knez, ki ga predpostavljamo že v našem viru, je Nemcem ostalo. Dokaz temu so številna imena krajev na naših tleh (prim. Knežak—Grafenbrunn na Notranjskem, Kneža—Gra-fenbacli na Tolminskem, Knežija—Grafenweg pri Litiji, Knežja Lipa—Graflinden na Kočevskem, Knežja Vas—Gra-fendorf na Dolenjskem, Knežja Njiva—Grafenacker pri Starem Trgu na Notranjskem, Kneža—Grafendorf v Ziljski dolini, Kneža—Grafenbach pri Velikovcu). Eden slovenskih „duces" ali „comites" se je po pripovedovanju Konverzije imenoval 1 n g o. O njem pravi naš vir: Ingo je povabil k sebi sužnje, ki so bili kristjani, in jim dal postreči v pozlačenih posodah, njihovim gospodarjem pa, ki so bili še neverniki, je dal pred hišo jesti kruha, mesa in vina v počrnelih posodah. Na vprašanje teh, zakaj tako ravna, je Ingo odgovoril: niste vredni, da ste v družbi onih, ki jih je že očistil krst, marveč zauživajte jed pred hišo kot psi. Nato so se neverniki dali podučiti v veri in krstiti. O Ingu in njegovi gostiji obstoja že cela literatura, vse od Ivana Vetrinjskega, ki je za svoj „Liber certarum liisto-riarum" uporabljal Konverzijo in Inga napravil za koroškega vojvodo. Največ se je od starejših avtorjev razpisal o Ingu koroški historiograf Hieronim Megiser, ki ve v svojih Annales Carinthiae (1612, str. 475 dalje) povedati, da je bil Ingo plemeniti grof iz frankovskega rodu, vojvoda in prvi nadvojvoda koroški, ki ima deželo od Karla Velikega v fevd. Izdal da je za Koroško posebne zakone in umrl L 792. Odkar je pri svoji gostiji 1. 790. na tak način odlikoval podrejene hlapce, ima kmet pravico ustoličiti vsakega novega koroškega deželnega kneza. Ivana iz Vetrinja podatek, da je bil Ingo vojvoda koroški ter zvezo, ki jo je med Ingovo gostijo in ustoličenjem koroških vojvod iznesel Megiser, moremo zasledovati v literaturi v več ali manj spremenjeni obliki vse do novejše dobe. Obema mnenjima in avtorjema se je od starejših priključil najpoprej cerkveni zgodovinar Marko Hansiz, doma iz slovenske Podjune, ki je v svoji „Germania sacra" (tomus II, 1729, 104) in v svojih „Ana-lecta .. . pro historia Carinthiae" (I, 1793, 261, 272—277) vrhu tega izenačil osebo legendarnega karantanskega vojvoda Domicijana z Ingom. Češ oba sta ena ter ista oseba, Domi-cijan je krščansko ime, Ingo pa germansko, ki gre po svojem izvoru nazaj na stare Karne ali Kelte. Najmanj od vsega, kar sta okoli Inga spletla Megiser in Hansiz, je našla priznanja identifikacija Inga z legendarnim Domicijanom. Zavrnil jo je že 1.1817. A. Eichhorn (Bey-trage zur alteren Geschichte und Topographie des Herzog-thums Karnten, I, 120, 126), kot nje zapoznel branilec pa nastopa še 1. 1862. K. Flor (Ueber den seligen Domitian, Her-zog von Karnten, Archiv fiir vaterlandische Geschichte und Topographie, VII, I dalje). Obdržalo se pa je pri zgodovinarjih 19. stol. vseskozi mnenje, da je bil Ingo koroški vojvoda ali pa vsaj eden slovenskih knezov, le glede vprašanja ali je bil Slovan ali Nemec gredo mnenja narazen (Eichhorn, na nav. mestu; Joh. Gallenstein, Karantaniens wendi- sche Fiirsten, Karntnerische Zeitsclirift, 1823, IV, 39—41; F. L. Hohenauer, Kurze Kirchengeschichte von Karnten, 1850, 54—55; G. Ankershofen, Handbuch der Geschichte des Herzogthumes Karnten, II, 319, 1851; K. Flor, na nav. mestu). Za enega slovenskih knezov ga imajo tudi J. Peisker (Vierteljahrschrift fiir Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, III, 508), M. Ljubša (Die Cliristianisierung der heutigen Diozese Seckau, 107), H. Pirchegger (Mitteil. des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 33, 1912, 278) in Fr. Kos (Gradivo za zgodovino Slovencev I, 369). Povest o gostiji pa smatra večina raziskovalcev za legendo, ki ji pa ne gre odrekati historičnega ozadja, ki je: pokristjanjenje karantan-skih Slovencev ter upiranje velikašev krščanski veri, kajti sprejetje krsta bi zanje pomenilo izgubo moči (Gallenstein, Hohenauer, Flor; Dimitz, Geschichte Krains, I, 120, 1875; F. Aelschker, Geschichte Karntens, 1885, 155). Raziskovalci zadnjih desetletij so potisnili Inga ali povsem v galerijo bajeslovnih osebnosti, ali pa na njegovo osebo in gostijo navezali nove teze in domneve. K. Hauser (Karntens Karolingerzeit, 1894, 6) pravi, da je Ingo bajeslovna oseba, ki jo je ohranilo ljudstvo v spominu izza časov Karla Velikega. A. Dopsch (Die altere Sozial- und Wirtschaftsver-fassung der Alpenslaven, 1909, 140) smatra prav tako Ingovo osebnost za bajeslovno. Iz Ingove pripovedke je mogoče le zaključiti, da so tedaj obstojali že plemiči in podložniki. Gre ji tendenca lastna cerkvenim virom, spominjajoča na znano svetopisemsko mesto o ponižanju visokih in povišanju ponižanih. Na Megiserovo zvezo med Ingovo gostijo in ustoliče-njem koroških vojvod je prišel, po drugih potih sicer, P. Puntschart (Herzogseinsetzung und Hiddigung in Karnten, 1899, 234 dalje in 274 dalje). Puntschart meni, v zvezi s svojo razlago ustoličenja koroških vojvod, da je pod gospodo v Ingovi povesti razumeti nomadske župane, ki se niso hoteli poprijeti krščanske vere. Strmoglavila jih je revolucija slovenskih in bavarskih kmetov-poljedelcev pod vodstvom bavarskega vojvoda; kmetje so „servi" v Ingovi pripovedki, ki so se, pod vodstvom deželnega kneza, v nasprotju k žu- panom - nomadom, oprijeli nemštva in krščanstva. Opiraje se na tradicijo vidi Puntschart v Ingu prvega vojvodo kme-tov-zmagovalcev nad župani in prvega, ki so ga kmetje ustoličili po starem obredu na Gosposvetskem polju. Ingo je bil frankovskega rodu. „Če upoštevamo delovanje tega moža, sporočeno nam po tradiciji, tedaj more tičati za njim realna osebnost, ki je imela nalogo, razpresti v Karantaniji akcijo, zastopajočo frankovske interese". Mogoče je bil Ingo kraljevi sel, ki je pospeševal krščanstvo in ustvaril novo organizacijo karantanske kmetske države. V spreobrnitvi gospode v Ingovi pripovedki je razumeti priključitev županov h krščanstvu in frankovski državi. — Megiserovo tradicijo, da je bil Ingo prvi, ki ga je kmet ustoličil, je za svojo tezo uporabil E. Goldmann (Die Einfiihrung der deutschen Her-zogsgeschlechter Karntens in den slovenischen Stammesver-band, 1903, 241). Nazadnje je pisal o knezu Ingu in njegovi gostiji A. Jaksch (Die Edlinge in Karantanien und der Herzogsbauer am Fiirstenstein bei Karnburg, Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 205, 1927, 10—12). Jaksch meni, da so bili nesvobodni v stari Karantaniji kristjani, tvorili že večino prebivalstva in imeli pravico nositi orožje. Njihovi gospodarji, še poganski gospodje, so imeli tudi pravico nositi orožje, toda bili v manjšini. Dokaze za oborožene nesvobod-ne hlapce išče Jaksch v nekem kapitnlaru Karla Velikega iz 1. 789. Ingo je bil mogoče vojvoda Karantancev in se je mogel naslanjati na nesvobodne, ki so imeli fevde in pravico do orožja. Anekdota o Ingovi gostiji se nanaša na socialne, pravne in verske razlike v Karantaniji in pripisovati ji moramo močno zgodovinsko ozadje. Nedvomno se mi zdi, da kaže povest, povezana z imenom kneza Inga, vse znake anekdote, napisane radi poveličevanja krščanske vere. Vkljub temu ji ne gre odrekati historičnega ozadja. Podobnih pobožnih pripovedk o ubogih in nizkih, ki so verovali in bili zato poveličani ter o visokih, ki so bili neverni in zato ponižani, poznamo iz literature več. Prav v letih, ko je nastala Konverzija, se je baje vršila pojedina na dvoru velikomoravskega kneza Svatopluka, kjer se je mudil v obiskih tedaj še nekristjan, češki knez Bori-voj. Svatopluk je njemu in njegovim velikašem kot ne vernikom, ki niso vredni, da sede s kristjani ob isti mizi, od-kazal po poganskem načinu mesto na tleh pred mizo, nakar se je Borivoj s svojimi spremljevalci, na ta način pred kristjani ponižan, dal na pobudo škofa Metoda krstiti. Pripovedko najdemo prvič zabeleženo v Kristjanovem življenjepisu sv. Vaclava in sv. Ljudmile, nastalem okoli 992—994. Od tu je prevzeta v življenjepis sv. Ljudmile, ki je bil napisan mogoče v 12. stol., ter takozvano moravsko legendo iz 14. stol. Peka? dopušča možnost, da je češki Kristjan poznal Konverzijo.129 Ni izključeno, da je bil neki Ingo historična oseba, vendar karantanski vojvoda, za kar ga je naredli v 14. stol. Ivan iz Vetrinja, ni bil. V seznamu karantanskih vojvod izza dobe Karla Velikega, kakor nam ga podaja Konverzija v 10. poglavju, imena Ingo ni. Konverzija pravi le, da je bil Ingo eden od „duces atque comites", torej mogoče eden slovenskih delnih knezov v Karantaniji ali Spodnji Panoniji. Ime Ingo je prej nemško kot slovensko.130 Historično jedro Ingove pripovedke vidim v tem, da je pri krščanskih „servi" res misliti na one, ki so bili ob času karantanskega pokristjanjevanja-hlapci ali sužnji v deželi. Ti so bili po velikem delu potomci krščanskega, večinoma poromanjenega prebivalstva, zasužnjenega ob prihodu Slovencev. Romanskega in poromanjenega prebivalstva se je na Koroškem obdržalo nedvomno še mnogo ob prihodu Slovencev in v prvih stoletjih slovenskega naseljevanja. Nekatera krajevna imena na Koroškem še danes spominjajo na nekdanje Vlahe, kakor so Romane Slovenci imenovali (prim. Vašinje—Wallersberg pri Velikovcu, Vualaha—Pu-sarnitz, Walchenstein in Walleck v dolini reke Moli, Fla-schenberg v zgornji Dravski dolini). „Vlahi" so bili kristjani in so svoje krščanstvo, vsaj v motni obliki, obdržali tja do 8. stol., ali pa se tedaj, ob ponovnem pokrščevanju dežele, preje in raje oprijeli krščanske vere kot Slovenci, njihovi gospodarji. »Sodelovanja starega krščanskega prebivalstva pri zopetnem pokristjanjevanju dežele ne smemo podcenje- vati" (I. Grafenauer). Za krščanstvo tega poromanjenega ali romanskega prebivalstva govori po mojem mnenju tudi ime naselja Kršna Ves v Podjuni, ležečega v okolišu bogatem na zgodnjekrščanski tradiciji in nekdaj v močni meri romanskem oziroma poromanjenem.131 Kristjani so mogli biti tudi vojni ujetniki med karan-tanskimi Slovenci (Bavarci, Langobardi). Ti in njihovi potomci so se nemara raje poprijeli krščanske vere, če je že niso v robstvu ohranili. Pa tudi domače slovensko prebivalstvo služabniškega in podrejenega stanu se je verjetno prej in krepkeje poprijelo krščanske vere in njenega nauka kakor nekateri gospodujoči velikaši. Zamislimo se v karan-tansko zgodovino druge polovice 8. stol. Vojvodska rodbina se najpoprej poprime krščanstva, ali s srcem ali iz političnih razlogov, pustimo na stran. S seboj je potegnila verjetno sebi podrejene. Krščanski smeri, ki je obenem bavarsko-frankovska, nasprotujejo velikaši, ne le iz verskih, marveč tudi iz političnih razlogov. Politika vojvodske rodbine jim ni všeč. Opiraje se na vero očetov uprejo se krščanstvu in nastopijo s tem proti nemški politiki. Vstaje se ponesrečijo. Velikašem se namera, stopiti na mesto nemškofilskih vojvodov, ne posreči, morajo se vdati, posebno še, ko so zmage Karla Velikega nad Obri uničile vsako nado na osamosvojitev Karantanije v verskem in političnem oziru. To bi moglo biti historično ozadje Ingove pripovedke. Poraz velikašev-starovercev je zavit v pobožno pripovedko, v kateri je neverni gospodi zoperstavljen služeči nizki stan, ki je v oni dobi v Karantaniji, kot smo že slišali, res že mogel biti krščanski, pa bodisi, da so mu pripadali stari „Vlahi", vojni ujetniki ali pa vojvodu-kristjanu podrejeni služabniki. Podoben položaj iz dobe prvega krščanstva nam je znan iz zgodovine mnogih narodov. Proti krščanskemu in v političnem oziru na tujce naslanjajočemu se knezu nastopajo velikaši, oklepajoč se stare vere in zastopajoč smer profi-tujske politike. Primerjati moremo na primer zgodovino Čehov za časa kneza Vaclava (928—935), Poljakov za kneza Mieczyslawa (960—992) ali polabskih Obodritov vil. stoletju. V dobo nasprotja med hlapci, ki so kristjani, in veli-kaši, ki se drže še stare vere, sega izvor še danes znane slovenske besede krščenica (moški bi bil krščenik) v pomenu „dekla". Krščeniki (krščenice) so „servi", ki jih je Ingo povabil k svoji mizi. Tako nemara so označevali velikaši in vobče oni, ki so se držali stare vere, svoje hlapce in dekle-kristjane. Tudi še potem, ko so se pripadniki stare vere v bogove že pokristjanili, je obveljal pomen krščenica (krščenik) = dekla (hlapec) in se obdržal do danes.132 Povest o Ingu je avtor opremil in olepšal z raznimi dodatki. Najzanimivejše je poročilo, da Inga vsakdo ubogal, tudi če mu je knez poslal »pismo brez pisma" (carta sine litteris). Napačno se mi zdi iz tega sklepati, da je znal Ingo čitati in pisati. Težko bi si predstavljal v katerem jeziku.133 Razlago za „carta sine litteris" je po mojem mnenju iskati v pravni zgodovini germanske listine 9. stol. Po pojmovanju rimske zakonodaje iz cesarske dobe velja za pravnokrepnost pravnega akta le izgotovljena, torej povsem napisana in izpisana listina. Po germanskem pravnem pojmovanju, med drugim tudi onem bavarskega plemena, se pa že nepopisani pergament, na katerem bo listinski tekst šele napisan, more uporabljati pri pravnem poslovanju na pravnoveljaven način. Uporaba tudi nepopisanega perga-menta odgovarja kulturnemu stanju germanskih plemen, ki v 8. ali 9. stol. na splošno pač niso razumela latinskega jezika, niti znala čitati še izključno na tem jeziku zapisane listinske besede.134 „Carta sine litteris" kaže avtorjevo poznavanje pravne veljave germanske še nepopisane listine 9. stoletja, ki se tu pripisuje knezu Ingu. Pribina, Kocelj in Metod. Deseto poglavje Konverzije je posvečeno politični zgodovini Karantanije in Panonije od končanih obrskih vojen pa do pomiritve med Pribinom in Ratbodom, torej nekako od okoli 1. 800. do okoli 1. 840. Po vsebini ga je deliti v dve polovici, prvo, ki govori o nase- ljevanju Slovencev in Bavarcev v Panoniji ter o upravi Ka-rantanije in Panonije, drugo, ki je v zvezi s knezom Pri-bino. V prvem stavku poglavja nam avtor navaja vir, iz katerega je črpal: „chronicae imperatorum et regum Francorum et Bagoariorum". Imeli smo priliko dokazati, kako je avtor jemal, ne sicer iz bavarskih in frankovskih kronik, pač pa iz analov. Verjetno ima na tem mestu v mislih danes izgubljene „Annales Iuvavenses antiqui", ki so pač na mnogih mestih razpravljali o „frankovskih in bavarskih cesarjih ter kraljih".135 Potem, ko je navedel svoje vire, povzame avtor še enkrat to, kar je že omenil proti koncu šestega poglavja in ponovil deloma v osmem, namreč podelitev die-cezanske oblasti (episcopatus dignitas) v delu Panonije salz-burški cerkvi. Že pri obravnavi šestega poglavja sem dokazal, da je bil avtorju znan tozadeven, danes izgubljen privilegij. Menim, da je v desetem poglavju posneto iz listin-skega teksta mesto: „Karolus imperator ... episcopatus dig-nitatem Iuvavensis ecclesiae rectori commendavit, Arnoni videlicet archiepiscopo et suis successoribus tenendi perpe-tualiter atque regendi perdonavit". Besede bi spadale k di-spozicijski formuli listine, ki je prav v dobi Karla Velikega prevzela pod langobardskim vplivom v svoj sklepni del izraze, naglašujoče trajno veljavo podeljenega (tenendi per-petualiter atque regendi).136 Nato pove avtor, da so se v ozemlju, odkoder so bili pregnani Obri, začeli naseljevati in razmnoževati Slovani in Bavarci. Pod „terra unde illi expulsi sunt Huni" je razumeti Panonijo (vsaj del te pokrajine), kakor je to razvidno iz šestega poglavja, ki z istimi besedami naznanja razpravo o novi naselitvi Slovencev v pokrajini, odkoder so bili Obri pregnani. Poudarjam o n o v i naselitvi, kajti Panonija ob koncu obrskih vojen nikakor ni bila povsem brez Slovanov. To pravi tudi Konverzija, ko piše v šestem poglavju, ob priliki podelitve Panonije Salzburgu 1. 796., o „narodu, ki je od Obrov in Slovanov ostal v onih krajih". Sedaj, po končanih obrskih vojnah, so pa prazno in opustošeno Panonijo začeli naseljevati novi kolonisti, Slovenci, pač iz Karanta- nije, in Bavarci. Z naseljevanjem Slovencev v Panoniji je v zvezi pritožba obrskega kapkana pri cesarju Karlu 1. 805. v Aachenu, češ, da ne more radi slovanskega nadlegovanja (infestatio Sclavorum) bivati v starih bivališčih, proseč ga za nova med Sabarijo in Carnuntom.137 Iz omembe obeh krajev v kapkanovi prošnji moremo razvideti, v kateri del Panonije so se začeli naseljevati Slovenci in Bavarci. Ne v Zgornjo Panonijo, med Sabarijo in Carnuntom, kamor se hoče kapkan s svojimi Obri umakniti, da bi bil varen pred napadi slovanskih prišlekov, marveč v ostali del Panonije, ki more biti le Spodnja med Rabo in Dravo. Prav ta Pano-nija je pa v desetletjih kmalu za temi dogodki: 1. posebno močno kolonizacijsko ozemlje Slovencev in Bavarcev, 2. cer-kveno-upravno in misijonsko območje salzburške cerkve, za katero se baš Konverzija s tako vnemo zavzema. Še leta 811. niso bila nasprotstva med Obri in Slovani v Panoniji poravnana. Postala so celo tako ostra, da je cesar poslal radi njih tjakaj posebno vojsko. V nadaljnjem prikazu našteva Konverzija pet „m e j -nih grofov" (confinii comites), ki jih je cesar postavil na vzhodu: Goterammus, Werinharius, Albricus, Gotafridus, Geroldus. V poštev prihajajoči podatki, ki jih imamo o njih iz drugih virov, so za posameznike sledeči: Goterammus. Postal je na vzhodni meji „comes", pač ne prej kot po končanih obrskih vojnah, torej najpo-prej 1. 796. Omenja se še 1. 802., a je padel še istega leta pred Kisekom.138 Werinharius. Se pojavi 1. 805. in 806. kot prelekt na Vzhodu. Ne na Bavarskem, tu je bil za prefekta Audulf.139 Albricus. Omenja ga samo Konverzija. Gotafridus. Omenja se kot „comes" 1. 806., bil to še po 1. 818., ko je nastopil pastirovanje passavski škof Re-ginhar in se kot „comes" imenuje še 1. 823. v zadevah, ki se tičejo današnje Zgornje in Spodnje Avstrije. Odstavljen je bil radi krivic, ki jih je prizadeval passavski cerkvi.140 Geroldus. Kot „comes" omenjen 1. 811. in v neki nepristni listini iz 1. 814. L. 826. se imenuje „Geroldus comes, Avarici limitis custos", oziroma „Pannonici limitis praefec-tus" in „Pannoniarum custos". Omenja se nato še 1. 827 in 828 ter zadnjič po novembru 1. 831., torej je verjetno živel še leta 832.141 O teh peterih „confinii comites", kakor jih imenuje Konverzija, so pisali največ E. Diimmler, O. Kammel, J. Lam-pel, H. Pirchegger in Lj. Hauptmann.142 Hauptmannu se je posrečilo, da je osvetlil vrstni red in funkcije, ki so jih imenovani opravljali ter določil kot prefekta na Vzhodu Verin-liarja in Gerolda, kot mejna grofa pa Alberika in Gotfrida. Soglašam s Hauptmannovimi izvajanji povsem, le vrstnemu redu mejnih grofov bi dodal kot prvega še Goterama. Ostane vprašanje, zakaj nam avtor Konverzije našteva imena teh peterih mož v omenjenem vrstnem redu, ne razlikujoč jih po dostojanstvu in službi, marveč jih vsevprek imenujoč „confinii comites". Menim, da je imel avtor Konverzije na razpolago podatke o imenovanju petorice za pre-fekte oziroma mejne grofe na vzhodu, pa je, oziraje se le na njihovo službovanje na vzhodu in ne na dostojanstvo ter vrsto službe, razvrstil njihova imena po hronološkem redu imenovanja med okoli 796 in okoli 811. Goteram je postal mejni grof, ko so Franki odločili zlom obrske sile, torej najpoprej okoli 1. 7%., Verinhar je bil prefekt gotovo že pred 1. 805., ko se prvič imenuje. Alberik izgleda ni bil dolgo mejni grof; viri ga razen Konverzije ne omenjajo. Sledil mu je Gotafrid, omenjen prvič 1. 806. Zadnji v vrstnem redu Konverzije pa sledi prefekt Gerold, omenjen prvič 1. 811. Imenovanje omenjenih za prefekte oziroma mejne grofe na vzhodu se je torej izvršilo v časovnem redu, ki ga je avtor Konverzije posnel v vrstni red brez navedbe letnic: mejni grof Goteram ... okoli 796 (t 802), prefekt Verinhar ... najkasneje 805, mejni grof Alberik, mejni grof Gotfrid ... najkasneje 806, prefekt Gerold... najkasneje 811. Ko so našteti upravljali vzhod, so jim bili podložni „ali-qui duces" v krajih, ki so spadali pod Salzburg, namreč Priwizlauga, Cemicas, Ztoimar in Etgar. Za temi so pa dobili ono zemljo v grofovsko upravo (in comi-tatum) Bavarci Helmwinus, Albgarius in Pabo. Tako Kon- verzija! „Excerptum de Karentanis" pa naravnost pravi, da so bili za Borutom, Gorazdom in Hotimirom Zel CclScl Karla Velikega in njegovih naslednikov vojvode Karantancev Pri-wizlauga, Cemicas, Zpoimar (!) ter Etgar. Da so to in ti bili narodni glavarji karantanskih Slovencev, o tem je v literaturi mnenje skoraj nedeljeno.143 Le nekateri so hoteli njihovo oblast iz Karantanije razširiti tudi preko Spodnje Panonije ali jo pa omejiti samo na Spodnjo Panonijo.144 Da gre pri imenih Priwizlauga, Cemicas, Ztoimar in Etgar za karantansko - slovenske kneze, naslednike Boruta, Gorazda, Hotimira in Valtunka, govori sledeče: 1. razen enega imajo vsi domača slovenska imena, ki bi se v današnji transkripciji glasila Pribislav, Semika, Stojmir,145 2. Pribi-slav in njegovi nasledniki so imenovani „duces", podobno kot Borut, Gorazd, Hotimir in Valtunk, nasledniki Helmwi-nus, Albgarius in Pabo pa so izrecno označeni kot „Bago-arii", ki prejmejo deželo „in comitatum", so torej frankov-ski grofje bavarskega rodu, 3. Pabo (in tako pač tudi njegova prednika Albgarius in Helmwinus) je grof v Karantaniji (citati spodaj str. 72), torej so tudi „duces", ki jih je nasledil v oni zemlji (praedietam ter ram), imeli oblast v Karantaniji, bili karantansko-slovenski knezi. Odkar so prišli Bavarci Slovencem na pomoč proti Obrom pa do vstaje panonskega kneza Ljudevita (819—822) uživajo karantanski Slovenci pod vodstvom domačih knezov neke vrste notranjo samoupravo. Udeležba pri protifran-kovskemu pokretu je pa, kot se kaže, spremenila državno-pravni položaj karantanskih Slovencev. Še nekaj let pred izbruhom Ljudevitovega upora, leta 817, se imenujejo karantanski Slovenci v isti vrsti s Čehi, Obri in Slovani ono-stran Bavarske med vazalnimi narodi frankovske države.146 Po Ljudevitovemu uporu pa o karantanskih Slovencih kot samostojnemu narodu v frankovskih virih ni več govora. Mesto domačih knezov zavzamejo frankovski uradniki: pre-fekti in grofje. Definitivno obliko je dobila reforma fran-kovskega vzhoda 1. 828, po odbitju Bolgarov, ki niso nič manj od Ljudevitovega pokreta ogrožali gospodstvo Frankov v srednjem Podonavju.147 Pribislav in njegovi nasledniki so bili knezi v Karan-taniji, ko so vzhod kot prefekti oziroma grofje upravljali Goteram, Verinhar, Alberik, Gotfrid in Gerold, torej v razdobju okoli 796—832. Z ozirom na posledice Ljudevitove vstaje se pa razdobje skrči na okoli 796—828. Pribislav je mogoče naslednik kneza Valtunka, ki je prišel do oblasti po Tasilovi zmagi nad Slovenci 1.772 (glej str. 58). V drugih virih se on in njegovi nasledniki v karantanskem vojvod-stvu ne omenjajo. Od naslednikov slovenskih knezov, bavarskih grofov, ne izvemo o prvem, Helmvinu, iz drugih virov ničesar. Alb-garius je mogoče identičen z nečakom furlanskega grofa Unruocha; najdemo ga leta 817 na potu v Dalmacijo, kamor je bil poslan radi razmejitve z bizantinsko državo.148 Največ nam je znanega o grofu Pabonu. Omenja se v letih 844, 845 in 847.149 Leta 857 se je, prejkone kot zvest pristaš vzhodnofrankovskega kralja Ludvika, uprl njegovemu sinu Karlmanu, ki mu je bila poverjena v upravo Vzhodna marka, a ki je stremel tudi po oblasti v Panoniji in Karanta-niji. Karlman se je leto nato (858) zvezal z moravskim knezom Rastislavom.150 Proti Karlmanu se pa karantanski Pa-bon ni mogel vzdržati. Leta 859 ga najdemo, še vedno v milosti pri kralju Ludviku, v Ranshofenu na današnjem Zgornjem Avstrijskem. Od Karlmana pregnan iz Karantanije je Pabon 1. 861 pribežal v Salzburg.151 Drugi del desetega poglavja razpravlja o Pribini. V njem opisane dogodke hočemo najpoprej po hronološkem redu razčleniti. „Po tem", pravi naš vir, „je sprejel Ratbod obrambo meje". Ta „po tem" se nanaša na vrsto upravnikov na vzhodu oziroma zadnjega med njimi, Gerolda, ki se omenja po-slednjič po novembru 831, torej je verjetno opravljal svojo službo še leta 832 (glej zgoraj str. 69). Ratbod je bil njegov naslednik v Vzhodni prefekturi. Omenja se 833 (Ratpot comes), 836 (Ratbodus comes), 837 (Ratpodus comis, „in prae-sentiam Ludovici regis Reganesburc"), 844 (Radpoti comi-tatus) in 847 (Ratpot, Conversio, cap. 12) ,152 Leta 854 se je Ratbod uprl vladarju. Del Ratbodove obširne oblasti na vzhodu, Vzhodno marko — ne celokupen vzhodni „termi-nus" — je 1. 856 prejel Karlman, sin bavarskega kralja Ludvika.153 V dobi Ratbodovega upraviteljstva je prišel k temu na Donavo (supra Danubium), pregnan od moravskega kneza Mojmira, neki Pribina.154 „Supra Danubium" kaže, da je Donava delala mejo med Mojmirovo Moravsko in upravnim področjem prefekta Ratboda.155 Prejkone je Pribina na današnjih nižjeavstrijskih tleh šel preko Donave. Mesto njegovega krsta, Traismauer, ob izlivu rečice Traisen v Donavo, bi govorilo za to. Mojmir je prvi po imenu znan knez Mo-rave. Njegov sosed na vzhodu, na ozemlju manjšem od Mo-rave, je bil tedaj po letih še mladi Pribina.156 Pribinov beg so datirali na različen način v razdobju 830—838.157 Letnica 830 ne pride v poštev, kajti po novembru 831, verjetno še leta 832, je bil za prefekta na vzhodu Gerold in ne Ratbod. Najpoprej je mogel Pribina pribežati k Ratbodu leta 833, ko se prvič v virih imenuje prefekt Ratbod (glej str. 72). Ratbod je predstavil Pribina, piše dalje Konverzija, našemu kralju Ludviku (regi nostro Hludovico). Pod „našim kraljem" je mišljen bavarski kralj, kar je bil po izvolitvi že od 1. 817, po nastopu vlade pa od 1. 826.158 Junija 833 je postal Ludvik vzhodnofrankovski kralj, toda Bavarska je še vedno jedro njegove oblasti, tako, da ga sme avtor Konverzije, ki je bil prejkone Bavarec in je črpal iz bavarskih virov, tudi po tem letu imenovati našega, to je bavarskega kralja. Tudi drugi bavarski viri imenujejo Ludvika kralja Bavarcev (rex Baiouuariorum) oziroma našega kralja (rex noster) še do leta 837.159 Prejkone je bil Pribina predstavljen kralju Ludviku nekje na bavarskih tleh. V letih 833—837, ki prihajajo za nas v poštev, je Ludvik nekolikokrat bival na Bavarskem.160 Dvakrat, v februarju, marcu in maju 833, ter v januarju ali februarju 837 pa moremo celo dokazati sočasno bivanje prefekta Ratboda in kralja Ludvika v istem kraju, to je v Regensburgu.161 Verjetno se mi zdi, da je prišlo do prebega Pribinovega in predstavitve kralju Ludviku že leta 833 ali kmalu potem. Na Ludvikovo zapoved je bil Pribina nato poučen v veri in krščen v cerkvi sv. Martina v Traismaueru (loco Treisma). Cerkev sv. Martina se omenja v Traismaueru sicer šele 1. 890 in to v neki ponarejeni listini, pa tudi kasneje.162 Dvor (curtis) v Traismaueru pa, ki ga avtor Konverzije ne pozabi kot k salzburški cerkvi spada« jočega omeniti, je bil last te od leta 860. Avtorju, o katerem vemo tudi sicer, da je za svoj spis uporabljal salzburško listinsko gradivo, je moglo biti to znano iz tozadevne darov-nice kralja Ludvika Salzburgu z dne 20. novembra 860.163 Naglaševanje Pribinovega krsta v salzburškem Traismaueru je v zvezi s celotno tendenco našega spisa. Avtor je hotel poudariti, da je bila salzburška cerkev tista, ki je Pribinu posredovala krščanski krst in sme torej zato izvajati posledice za bodočnost. V zgodovino Pribine pred nastanitvijo ob Blatnem jezeru spada poročilo, ki ga najdemo v sledečem, enajstem poglavju našega spisa, kamor pa po hronologiji in stvarni vsebini nikakor ne spada. Stavek, vrinjen v pripovedovanje o Pribinovih začetkih ob Blatnem jezeru (okoli 840), glasi: „Cui (scilicet Pribinae) quondam Adalrammus arhiepisco-pus ultra Danubium in sua proprietate loco vocato Nitrava consecravit ecclesiam". Očitno gre tu za stavek, vrinjen v glavni tekst, kot je to pred kratkim dobro poudaril M. Wein-gart.104 Razlagam si to tako, da je bil citirani stavek pripisan kot glosa na robu enega danes neznanih starejših rokopisov Konverzije. Kasnejši prepisovalec ga je pa, ne oziraje se na mesto kamor bi po hronologiji in stvarni vsebini spadal, kratkomalo vpisal v glavni tekst. O posvetitvi Pribinove cerkve v N i t r i se je mnogo pisalo, posebno ker je to najstarejše poročilo o kaki krščanski cerkvi na današnjih češkoslovaških tleh. Ob tisoč-letnici tega dogodka je bil 1. 1933 izdan celo poseben zbornik razprav.165 Eno poglavitnih vprašanj literature, ki se je ob skromnem podatku Konverzije razpisala na dolgo in široko, je, ali je salzburški nadškof posvetil cerkev v Nitri že pred Pribinovim prebegom na frankovska tla, torej takrat ko je bil Pribina še pogan, ali pa se je Pribina še kot kristjan vrnil v svojo slovaško domovino, mu tamkaj salzburški nadškof posvetil cerkev in je kasneje Pribina, drugič pregnan od moravskega Mojmira, moral zopet bežati preko Donave. Prvo mnenje zastopajo med drugimi F. Kos, V. No-votny, L. Knappek, J. Škultety in J. Cibulka, drugo pa E. Diimmler in A. Hauck.166 Ker se v beležki o posvetitvi cerkve v Nitri omenja salzburški nadškof Adalram je moralo priti do dogodka za dobe njegovega vladikovanja, torej med 1. decembrom 821 in 4. januarjem 836. Vkljub pomislekom moramo od obeh zgoraj omenjenih možnosti glede posvetitve cerkve v Nitri dati prednost prvi, ki predpostavlja, da je prišlo do dogodka še pred Pribinovim krstom, torej med 1. 821 in 1. 833. Mogoče je bila cerkev potrebna za posamezne kristjane tujega ali domačega izvora, ki so tedaj že mogli bivati v Nitri in njeni okolici.167 V redno cerkveno območje salzburškega nadškofa pa ozemlje vsekakor ni spadalo. Ali je bila ni-transka cerkev zidana ali lesena hiša božja, ali je bila neznatna molilnica začasnega značaja ali Pribinova »privatna" cerkev ali »normalna" cerkev, o tem so se izrekle mnoge domneve, ki jih ne kaže še bolj razpredati.168 Opozoril bi v tej zvezi le na dvoje. V prvo: z ozirom na glosatorski značaj, ki jo ima notica o posvetitvi cerkve v Nitri, ni niti gotovo, ali je ta stala že v prvotni redakciji Konverzije, ali je pa bila na podlagi salzburške tradicije dodana šele kasneje glavnemu tekstu. V drugo pa: tudi če smatramo, da je stala beležka že v najstarejših redakcijah Konverzije, kaže vendar njena zasnova, da jo avtor ni smatral za posebno važno, jo zapisal le mimogrede in da ni mislil iz dejstva nitranske cerkve izvajati kake cerkveno-politične konsekvence kot pri omenjanju panonskih cerkva, ki se na dolgo in široko v tem in sledečih poglavjih naštevajo in popisujejo. Lahko bi sicer sklepali, da je prišlo do posvetitve cerkve v Nitri iz salzburških posebnih namenov, da je Pribina, še pogan, iskal proti Mojmiru opore v krščanstvu in Salzburgu in da je iz političnih računov, naperjenih proti Mojmiru, dovolil prihod salzburškega vladike ter posvetitev krščanske cerkve na svoji zemlji, a se je končno v svoji politiki uštel in moral iskati v begu pred moravskim knezom streho pri onih, ki so ga še kot pogana onostran Donave podpirali. To bi moglo biti politično ozadje cerkvene posvetitve v Nitri in Pribinovega bega preko Donave na frankovska tla ter h krstilnemu kamnu salzburške cerkve v Traismaueru. Ali, izrecno naglašam, da so to le domneve, za katere nimamo mnogo opore, kajti način, kako je glosa o Nitri vpisana v glavni tekst Konverzije in način kako je redigirana nikakor ne govori za posebno velik pomen, ki bi ga dogodku pripisovali ali bi ga bil ta imel v takratni zgodovini slovaške zemlje ali pa salzburške cerkvene politike.169 Ker se je Pribina predal bavarskemu kralju so ga začeli smatrati za neke vrste nemškega vazala in ga podredili prefektu na vzhodu, R a t b o d u. Mogoče prav radi te podrejenosti je prišlo med Ratbodom in slovaškim beguncem do nesoglasja, in v strahu je Pribina s sinom Kocljem ter svojimi pobegnil na bolgarska tla, kratek čas nato pa na ozemlje kneza Ratimira. Bolgarske meje so segale takrat do Tise in Donave, še preko dela Slavonije in Srema. Knez Ratimir je bil bolgarski vazal v Savski Panoniji.170 Savsko Panonijo so pa smatrali Franki za svojo domeno.171 Pač zato je 1. 838 poslal kralj Ludvik Ratboda z veliko vojsko nad Ratimira, da bi ga pregnal iz njegove dežele.172 Ratimir s svojimi se je umaknil, v kolikor jih niso Bavarci pobili. Med onimi, ki so ostali pri življenju sta bila tudi Pribina in njegov sin Kocelj. Pribina je šel s svojimi preko Save — mudil se je torej nekako v današnji Hrvatski ali Sloveniji severno od Save — kjer ga je sprejel grof Salacho in ga pomiril z Ratbodom. Ker nam je leto bavarskega pohoda proti Ratimira točno znano (838) moremo dogodke: podložnost Pribinova Ratbodu, prepir z Ratbodom, beg k Bolgarom in k Ratimira, datirati v leta 834, 835, 836, 837 in 838. Salacho je bil pač eden frankovskih grofov-uradnikov na vzhodu. Kje točno se je razprostiralo njegovo področje je težko povedati; ker je k njemu prispel Pribina preko Save, verjetno na današnjih slovenskih ali hrvatskih tleh južno od Save. Dummler smatra Salachona za koroškega grofa, kar pa ne bo držalo, kajti za Koroško nam Konverzija našteva za to dobo vrsto drugih grofov: Helmwinus, Albgarius, Pabo. Poglavja 11—13 našega vira govore o delovanju Pribine in njegovega sina Koclja ter salzburške cerkve v Panoniji. Enajsto poglavje začenja: Ob neki primerni priliki je medtem kralj Ludvik podelil Pribini v fevd del Spodnje Panonije okoli reke imenovane Sala. — Sala je današnja Z a 1 a , ki se izliva v jugozapadni konec Blatnega jezera. Že v antiki se ob gornjem toku reke imenuje krajevno ime Sala.173 — Okoli te reke se je Pribina nastanil, sezidal v gozdu in močvirju utrdbo, začel zbirati vsenaokrog narod in se tamkaj zelo širiti. Čeprav bi mogli iz besed našega vira sklepati, da je šele Pribina prvi krčil zemljo okoli spodnje Zale, temu ni tako., Pribinova kolonizacija je nastala in se razširila na ozemlju, ki je bilo že od davnih časov kolonizirano in kultivirano, navezuje, kot mnogokje drugod, na starejšo kolonizacijo in kulturno jedro. Kjer je danes Fenek-puszta ob Blatnem jezeru je stalo rimsko mesto Mogentiana, ki se je obdržalo s svojim, deloma še romanskim prebivalstvom notri do konca 6. stoletja. Neposredno na kasnorimsko dobo navezuje, prehajajoč deloma vanjo, obrska, obe pa sta izpričani z bogatimi izkopinami. Obrske, najdene v bližnjem kraju Keszth-ely so tako značilne, da govore arheologi o posebni Keszth-ely-kulturi. Obrska selišča so obstojala nekaj časa poleg še romanskih. Obri so Romane podvrgli in deloma od njih prevzeli kasnorimsko kulturo.174 Z vojnami ob prehodu 8. v 9. stoletje in s sistematičnim uničevanjem Obrov so pa ti kraji prejkone povsem opusteli in se zamočvirili. Šele Pribinova kolonizacija jih je zopet oživela. Pod narodi (populi), o katerih pravi naš vir, da jih je Pribina vsenaokrog zbiral, moramo v prvi vrsti misliti na Slovane in Bavarce. Prav podobno piše deseto poglavje o „populi sive Sclavi vel Bagoarii", ki so začeli ponovno naseljevati Panonijo (prim. str. 68). Krajevna imena v Pribinovi krajini, o katerih bom še razpravljal, govore prav tako za slovansko in bavarsko kolonizacijo. Utrdba (munimen), ki nam jo na tem mestu naš vir z imenom ne označuje, je Pri- binova prestolica: civitas Priwinae, Chezilonis castrum, Mosaburc regia civitas, castrum Mosaburch, urbs Mosaburc, Mosapurc, Mosapurhc, Mosapurg, Mosapurch, Urbs palu-darum drugih virov.175 Kako se je kraj imenoval v slovanskem jeziku, nam sodobni viri ne povedo. Iz pomena „palus", „mos", „b!ato" in iz naslova, ki ga daje Pribini v začetku 10. stol. menih Hrabr, knez „blatenski", bi bilo slovansko ime za „munimen in quodam nemore et palude" Blaten-s k i G r a d.176 Nemška označba iz 9. stol. je Mosapurc. Neki drugi vir 9. stol. nam daje razlago nemškega imena in opisuje kraj kot „jako utrjen grad, ki se Mosaburch imenuje, zato ker je kraj ograjen z neprodirnim močvirjem in nudi prihajajočim zelo težak dostop" (castrum munitissimum quod Mosaburch nuncupatur, eo quod palude impenetrabili locus vallatus difficillimum adeuntibus praebeat accessum).177 Bližnje jezero so imenovali Slovani po močvirju ali blatu, ki ga obdaja, Blatno jezero, odtod madžarski Balaton. Pri-binovo utrdbo lokalizirajo od Dobrovskega razprave o Cirilu in Metodu iz 1. 1825 ter arheoloških raziskav J. Kollara in F. Romera po večini v okoliš, kjer stoji danes nad zamočvirjeno nižino okoli spodnje Zale na nizki terasi kraj Zalavar, dočim ga I. L. Červinka išče na malem otoku v močvirjih reke Zale pri Zalavaru.178 Pribina je prejel del Panonije v fevd na vsak način po 1. 838 — takrat je bil še pri knezu Ratimiru v Posavju — in pred letom 847, ko je dobil zemljo, ki jo je dotlej imel v fevd, kot last (Conversio, cap. 12). Mogoče se je to zgodilo okoli 1. 840.179 Podlago za beležko o fevdni podelitvi Pribini po kralju Ltidviku je dala avtorju našega vira prejkone neka danes neznana nam kraljevska listina. Besede „rogan-tibus praedicti regis fidelibus" so mogoče prevzete iz listin-skega konteksta, kajti niso nam neznani — posebno na dvoru kasnejših Karolingov — priprošnjiki, ki so znali izposlovati pri vladarju izstavitev te ali druge listine.180 V Blatogradu „infra munimen", to je v območju gradu ali utrdbe, je Pribina dal postaviti cerkev — prejkone zidano — ki jo je 1. 850 posvetil Materi Božji na čast salz-burški nadškof Liupram. Bila je to Pribinova lastniška cerkev, postavljena v njegovi lastnini — gradu.181 O akta njene posvetitve, ki se je izvršila prejkone v obliki takozvane priproste benedikcije,181 našteva Konverzija navzoče ter nato nadaljuje: „Ti so videli in slišali pogodbo med Liupra-mom in Pribino z onega dne, to je 24. januarja, ko je bila ona cerkev posvečena. Tedaj je dal Pribina svojega presbiter ja, Dominika po imenu, v roke in oblast nadškofa Liuprama, a Liupram je onemu presbiterju dal dovoljenje, da sme v njegovi diecezi peti mašo, izročivši mu ono cerkev in narod v skrb, kakor zahteva presbiterski red". Podatke o vsem tem ima po mojem mnenju avtor Konverzije iz listinske pogodbe, sklenjene med salzburškim nadškofom Liupramom in Pribino, ki je bila datirana 24. januarja 850 in se tiče položaja presbiterja Dominika v Pribi-novi prestolici ter pri Pribinovi cerkvi. V listini so bile naštete v našem viru navedene priče, a obenem — mogoče v datumski formuli — je bilo povedano, da je tedaj posvetil nadškof Liupram cerkev Matere Božje v Blatogradu. Avtor je prevzel listinsko poročilo o posvetitvi cerkve v Blatogradu in presbiterju Dominiku iz dobro preračunanih namenov. Hotel je pokazati, da je bil salzburški vladika tisti, ki je posvetil cerkev v Spodnji Panoniji, ko je tamkaj z oblastjo (potestative) opravljal svoje nadpastirske funkcije. Dalje, da je bil salzburški nadškof oni, ki je dovolil presbiterju Dominiku peti mašo v njegovi (salzburški) diecezi in da ga je on potrdil kot duhovnika pri novi cerkvi. Zakaj to naglaševanje posebnega dovoljenja, ki ga je Dominik dobil od salzburškega nadškofa za ozemlje temu podrejeno? Blizu je domneva, da je moral biti presbiter Dominik iz kake tuje dieceze.182 Res nam v dosedanji literaturi nezapaženi podatki to potrjujejo. Dominika najdemo 1. 837 v pisarniški službi nadkapelana Baturika, ki je bil škof v Regensburgu.183 Chroustova Monumenta palaeographica (serija I, zv. 6, tab. 4/5) nam v faksimilu kažejo rokopis tega kasnejšega prvega duhovnika na Pribinovem dvoru.184 Od 10. decembra 840 do 18. avgusta 841 najmanj je bil Dominik kot notar zaposlen v pisarni kralja Ludvika Nemškega.185 Tu je pač prišel v ožje stike z vladarjem, ki mu je 15. sep- tembra 844 podelil, med drugimi tudi na prošnjo njegovega višjega cerkvenega predstojnika in službodajalca regens-burškega škofa Baturika, nekatera posestva v kraju „Brun-naron" ob potoku „Sevira" v Panoniji.186 Brunnaron je današnji Lebenbrunn severozapadno od Kiseka na zapadnem Ogrskem, Sevira pa Zoberbach v tamošnji bližini.187 Zveze, ki so Dominika odtod mogle privesti v nedaleki Blatograd, si je lahko zamisliti. Vse kaže, da je bil Dominik, kot je razvidno iz njegovih službenih odnosov, duhovnik regens-burške dieceze in da je bilo ob vstopu v Pribinovo službo (kar se je zgodilo že pred posvetitvijo leta 850) ter nato ob posvetitvi nove cerkve v Blatogradu, ki je bila na ozemlju salzburške nadškofije, potrebno dovoljenje salzburškega ordinarija. S prozornim namenom citira avtor Konverzije izrecno to dovoljenje iz 1. 850, češ, prvi Pribinov duhovnik Dominik, ki je prišel iz bližnje regensburške dieceze, je imel pridobljeno pravico peti mašo v tuji diecezi, oni „fi-lozof" Metod pa, ki se je pritepel nekje tam od Carigrada, si upa na ozemlju salzburške arhidieceze ter brez dovoljenja salzburškega nadškofa še vse kaj drugega kot samo mašo čitati. Vpis v salzburškem nekrologu kaže, da je umrl Dominik prejkone kot pripadnik salzburške nadškofije.188 Bil je ne le po zaporedni vrsti, marveč tudi po činu prvi duhovnik Pribinove krajine, s poverjeno mu dušebrižniško skrbjo nad celim narodom (po Konverziji „commendans illi... populum procurandum"). Mnogo več pozornosti kot osebi prvega Pribinovega duhovnika je bilo posvečeno doslej v literaturi, in to od filo-loške strani, imenom onih, ki so bili 24. januar ja 850 prisotni pri posvečen ju cerkve v Blatogradu. Slovanska imena je, navajajoč paralele, razložil V. Jagič, nemška pa Grienberger.189 Vseh osebnih imen je 52, od teh je prvih 15 slovanskih. Očitno so bili nosilci le-teh Slovani iz okolice Pribinove; skoraj polovica imen je takih, ki so bila navadna predvsem pri severnozapadnih Slovanih, torej med Čehi, Moravci in Slovaki, toda niso bila povsem neznana tudi južnim Slovanom. Ostalih 17 imen je pa nemških, točneje povedano bavarskih, po vsej priliki spremstvo nadškofa Liuprama, ne pa, kot se je tudi mislilo, trajno na Pribinovem dvoru živeči nemški velikaši.190 Prvi med Slovani je „Cbezil", nedvomno Pribinov sin, v desetem poglavju imenovan „Chozil". Oblika „Chezil", ki se ponavlja tudi v 13. poglavju našega vira, je nemškemu piscu zvenela bolj domače, kajti iz njegovega jezika mu je bila znana kot deminutivum nemškega Kadaloha. Nekateri smatrajo ime Kocelj za nemško, ki ga je politično na nemško stran orientirani Pribina dal svojemu sinu.191 Drugim je razlaga iz slovanščine nedvomljiva.192 Slovanski in grški teksti ga imenujejo Ko ne ji Koijmi,, Aorfs^š'.19'1 Papeške listine ga pišejo tudi z „o" (Cozilis),*194 le bavarski viri ga, poleg Konverzije, pišejo včasih z „e".195 Takoj za Kocljem sledi v seznamu prič Unzat. Identičen je prejkone z Unzatom, omenjenim v 13. poglavju našega vira kot posestnikom kraja Cella. Za identifikacijo ostalih nosilcev slovanskih imen nisem v drugih virih našel nikakršnih podatkov. Nosilci germanskih imen spadajo v okolico nadškofa Liuprama. Imena so taka kot jih najdemo na bavarskem teritoriju te dobe prav pogostokrat. Za nekatera sem našel podatke tudi v drugih virih, nastalih v okolici nadškofa Liuprama. Gunther (Kundheri) in Rato sta bila za pričo pri pregledu lovskih in ribolovnih meja ob jezeru Abersee (vzhodno od Salzburga) 3. avgusta 843, izvršenem ob navzočnosti nadškofa Liuprama.196 Gunther (Kundheri), Arfrid (kot „vassus" nadškofa Liuprama) in Rato so bili za pričo pri neki v kraju Mondsee vzhodno od Salzburga 19. julija 849 sklenjeni pogodbi med nadškofom Liupramom in regensbur-škim škofom.197 Mogoče je Arfrid identičen z »Aarfridus advocatus" neke mondseeske listine iz 1. 837.198 Mimo cerkve Matere božje v Blatogradu je nadškof Liupram, ko se je vračal, posvetil leta 850 še dve, Najpoprej cerkev presbiterja Sandrata, tudi v navzočnosti Kocljevi in pri posvetitvi blatograjske Marijine cerkve prisotnih oseb. Sandratovi cerkvi je Kocelj podaril zemljo, gozd in travnike ter ji omejil podeljeno posest (circum-duxit hoc ipsum terminum). Smemo jo smatrati za Koc-ljevo lastniško cerkev.199 Pod omejitvijo njene zemljiške po- sesti pa imamo razumeti skupen obhod podarjene zemlje, ki se je izvršil navadno na slovesen način. Znani so nam te vrste pravni akti iz germanskega pravnega območja — tako na primer 1. 860 tudi v Panoniji200 — prav dobro pa tudi z jugoslovanskega ozemlja pod imenom razvod ali zavod.201 Vest o poklonu Sandratovi cerkvi ima Konverzija nedvomno iz neke danes neohranjene ali vsaj neznane tradicijske listine. Ime didiovnika Sandrata je dvakrat vpisano v salzburških nekrologih.202 Tretja cerkev, ki jo je nadškof Liupram posvetil 1. 850, je bila presbiterja Ermperhta. Njej je na enak način kot Sandratovi podelil Kocelj, kar so imeli tamkaj Engildeo, njegova dva sinova in sam presbiter Ermperht, ter uvedel te može z obhodom meja v novo posest. Tudi to cerkev smemo smatrati za lastniško cerkev, to je Engildeovo, njegovih sinov in Ermperhtovo.199 Ali je Ermperht identičen z nekim „Herinperht presbyter monachus" v salzburških nekrologih 9. stoletja, je težko reči.203 Tudi nekega Engildiu oziroma Engildeo najdem vpisanega v salzburških mrliških knjigah.204 Po nekako dveh ali treh letih — torej okoli 852—853 — je nadškof Liupram posvetil cerkev sv. Ruperta v kraju Sa-lapiugin. Pribina jo je z vsemi pritiklinami daroval salzburški cerkvi. Salapiugin se smatra za današnji Zalaber, kjer napravi reka Zala velik ovinek v južno smer, od česar bi izviralo nemško ime kraja (stvn. biuge, piuge, toliko kot današnje nemško beugen, Beugung, slov. zavoj, zaviti, prim. Persenbeug ob donavskem zavoju pri Ybbsu na Nižjem Avstrijskem).205 Pribinovo in salzburško posest v in pri Sa-lapiuginu nam potrjujejo kasnejše listine.206 Patrocinij za-laberške cerkve radi zvez s Salzburgom ne potrebuje razlage. Avtor Konverzije je posvetitev cerkve po salzburškem nadškofu, patrocinij sv. Ruperta in podaritev Salzburgu namenoma poudaril. V samem Blatogradu, toda v naselbini (infra civitatem, in civitate), ne v utrdbi, sta za časa Pribine in nadškofa Liu-prama, torej v letih 854—859, bili postavljeni še dve cerkvi, ena, v kateri je počivalo truplo mučenika Adrijana, in druga sv. Janeza Krstnika. Za postavitev prve cerkve je nadškof Liupram poslal Pribini na njegovo prošnjo iz Salzburga mojstre zidarje, slikarje, kovače in tesarje. Poudarek, da je cerkev dal postaviti Liupram in pri njej uredil cerkveno službo je kajpak zopet tendenciozen. O zunanji obliki Pribinovih cerkva je kaj določnejšega težko reči. V kolikor so bile zidane — za cerkev sv. Adri-jana je to gotovo, za cerkev Matere božje v Blatogradu verjetno — so pač posnemale način cerkvenega zidanja, kakršen je prišel v veljavo v srednji Evropi za Karla Velikega in ni prenehal za časa njegovih naslednikov v Vzhodni frankovski državi. O slikah in poslikanju frankovskih cerkva te dobe imamo obilo podatkov. L. Nagy je celo mnenja, da so danes v Zalavaru in bližnji okolici ohranjene stenske slikarije še iz frankovske dobe.207 Iz „pictores" v našem viru moremo sklepati, da je bila cerkev sv. Adrijana opremljena s slikami. Te so spadale pač že k novemu slikarskemu stilu, kakršen je bil v navadi izza začetka 9. stoletja, ki ga umetnostni zgodovinarji v frankovskem območju označujejo z imenom »karolinška renesansa".208 Podatek o salzburških zidarjih, slikarjih, kovačih in tesarjih pri cerkvi sv. Adrijana v Blatogradu je najstarejša zapisana vest, iz katere smemo sklepati na umetnostno ustvarjanje na nekdanjih slovenskih tleh. Ni neverjetna, če pomislimo, da je bilo prav za vladi-kovanja nadškofa Liuprama (836—859) stavbeno delovanje v Salzburgu živo in da je mogel Liupram od tam poslati mojstre v Blatograd. Prav takrat so v Salzburgu obnavljali 1. 845 pogorelo stolno cerkev, sezidali na novo cerkev sv. Petra in prejkone med 1. 855—859 zgradili nadškofijski dvorec.209 Glede mučenika Adrijana ne vemo, katerega misli Konverzija. Katoliška cerkev šteje med svojimi svetniki- muče-niki šest Adrijanov in štiri Hadrijane. J. Cibulka ne smatra poročilo Konverzije o postavitvi cerkve sv. Adrijana v Blatogradu za verodostojno, kajti v njem ni povedano, kdaj je bila cerkev posvečena in kdo je bil duhovnik pri njej, kot je to označeno pri drugih. Če bi bila cerkev sv. Adrijana res tako imenitna, bila bi v Blatogradu glavna in ne 6* podružna cerkev in na slavnosten način posvečena, kar bi bilo — kot pri drugih cerkvah v Konverziji — z datumom posvetitve posebej označeno. Neverjetno je, da bi nadškof Liupram postavljal cerkev na tuji, to je Pribinovi zemlji. Če jo je nadškof postavljal, zakaj kliče Pribina obrtnike iz tujine? Cibulka meni, da hoče Konverzija s poudarkom, kako so se salzburški nadškofje brigali za cerkev, v kateri so bili telesni ostanki mučenika sv. Adrijana, pridobiti naklonjenost papeža Iladrijana II (867—872) in s tem za salz-burško cerkev tedaj izgubljeno ozemlje.210 K pomislekom J. Cibulke omenjam, da se mi zde podatki o cerkvi sv. Adrijana po obliki, v kakršni so sestavljeni in po svoji vsebini povsem verodostojni. Tudi pri drugih cerkvah v Blatogradu in izven njega se ne omenjajo duhovniki pri njih in točni datumi posvetitve. Cerkev, v kateri so bili shranjeni ostanki sv. Adrijana, je po mojem mnenju nekoč v Blatogradu resnično obstojala. Zveza med imenom njenega patrona in imenom papeža Hadrijana II je pač le slučajna. Ker Konverzija po našem mnenju ni bila namenjena temu papežu (gl. str. 104) odpada domneva, da je naš avtor pri sv. Adrijanu mislil namenoma na papeža Hadrijana II. Malo se mi zdi verjetno, da bi bili truplo sv. Adrijana pokopali v Blatogradu šele za časa papeža Hadrijana II. Smisel v kontekstu Konverzije sicer tega ne izključuje, vendar govori prej zato, da se je to zgodilo že poprej, ko so vendar cerkev začeli graditi Z čl CdSS nadškofa Liuprama, ki je umrl 14. oktobra 859, in kneza Pribine, ki ga leta 860 in 861 ni bilo več med živimi, torej na vsak način več let pred nastopom papeža Hadrijana II, ki je bil posvečen 14. decembra 867. leta. Še drugi momenti govore zato, da je v Blatogradu res obstojala cerkev z ostanki sv. Adrijana, z zidanjem započeta za nadškofa Liuprama in kneza Pribine. Prav o nadškofu Liupramu nam je dobro znano, da je prepeljal 1. 851 iz Rima v Salzburg truplo svetnika-mučenika Hermesa in trupla drugih svetnikov, o njegovem nasledniku Adalvinu pa, da je prenesel iz Rima v Salzburg leta 859 relikvije sv. Hri-zanta in Darije.211 Prav verjetno je, da se je med številnimi relikvijami, ki so bile za nadškofov Liuprama in Adalvina prenesene iz Rima v Salzburg, nahajalo tudi truplo ali pa vsaj delni ostanki sv. Adrijana, poslani nato v novo cerkev v panonskem Blatogradu. O Adrijanovi cerkvi v Blatogradu vedo tudi kasnejše salzburške listine. Res je, da je listina iz 1. 890, ki omenja med posestjo salzburške cerkve v Panoniji tudi »opatijo v Blatogradu, kjer počiva sv. Adrijan mučenik Kristusov" (ad Mosapurch abbaciam, ubi sanctus Adrianus martir Chri-sti requiescit), falzifikat, nastal med 970 in 977, toda njegova vsebina je v glavnem verodostojna, tako, da je v obstoj cerkve v Blatogradu z ostanki sv. Adrijana težko podvomiti.212 Če damo vero označbi „abbatia" v falzifikatu iz 1. 890 je bila cerkev sv. Adrijana samostanska. V tem slučaju bi nam pri „officium ecclesiasticum", ki ga je po besedah Konverzije pri tej cerkvi zapovedal nadškof Liupram, mogli misliti na opravljanje samostanske službe ali na institucijo kolegiatnega kapitlja, ki se je prav v 9. stoletju začela širiti po Evropi.213 Poleg glavne cerkve Matere božje s sedežem prvega duhovnika, poleg verjetno samostanske ali kanoniške cerkve z ostanki sv. Adrijana, je stala v Blatogradu še tretja cerkev, sv. Janeza Krstnika. Prejkone je bila to krstna cerkev, kakor jih v dobi pokrščevanja najdemo poleg glavne in župne cerkve pogostokrat.2" Tudi v Salzburgu, ki je bil za Blatograd v času kneza Pribine izhodišče in pač tudi vzor cerkvenih uredb, je že v 9. stol. stala poleg stolne cerkve cerkev sv. Janeza Krstnika.215 Mimo vseh teh so bile po pripovedovanju našega vira za časa kneza Pribine in nadškofa Liuprama — torej v razdobju okoli 840—859 — sezidane in od salzburških nadškofov posvečene še cerkve v krajih Dudleipin, Ussitin, Bu-siniza, Bettobia, Stepiliperc, Lindolveschirichun, Keisi, Wied-hereschirichun, Isangrimeschirichun, Beatuseschiricliun in Quinque basilicae. Po smrti nadškofa Liuprama in pred smrtjo kneza Pribine, torej v razdobju 14. oktober 859 do 860/1, sta pa bili posvečeni še cerkvi v Otachareschirichun in Paldmunteschirichun. Z lokalizacijo teh krajev so se največ trudili Fr. Kos, E.Tomek, M. Ljubša, Fr. Kovačič, Lj.Haupt- mann, H. Pirchegger, K. Schiinemann, J. Kelemina in E. Klebel.216 Vnaprej moremo izločiti lokalizacije izven območja nekdanje Pribinove krajine. Dudleipin. — Najbrže Radgona ali neki kraj blizu Radgone (F. Kos, Ljubša, Tomek, Klebel). Poznejša radgonska župa in župnija vsaj deloma sovpada s staro dud-lebsko župnijo (Kovačič). Mogoče pri Ormožu, tamošnji Miklaševski potok se je včasih imenoval Duljebska (Pirchegger). Zelo verjetno St. Margarethen pri Lebringu na giaško-lipniškem polju (Hauptmann). Kraj ali krajina v spodnji Murski dolini, mogoče je kraj ležal ob izlivu cmu-reškega Gnasbacha v Muro (Kelemina, Časopis za zgod. in narodopisje, XX, 1925, 147). Glede lokalizacije Dudleipin dajem prav Hauptmannu, ki kraj lokalizira na današnje graško-lipniško polje, kjer se je pri antični Flaviji Solvi obrnila cesta od severa proti jugovzhodu in vzhodu. Ob njej se omenjajo nadaljnji kraji v našem viru. Dudlebsko grofijo (comitatus Dud-leipa), ki se omenja v virih od konca 9. stol. naprej, stavim v mestni okoliš antične Flavije Solve. Vemo tudi sicer, kako so se na okoliše antičnih „civitates" naslonili stari slovenski kolonizacijski okraji, na katere so potem Nemci navezali upravno razdelitev frankovskih grofij, cerkev pa v mnogoterih slučajih svoja misijonska in dušnopastirska območja (primerjati je Teurnia — Liburnia — misijonska cerkev in okoliš St. Peter im Holz — Lurnska grofija na Koroškem, Virunum — Carantanum — cerkveno in misijonsko središče pri Gospe Sveti — Breška grofija, Juenna-Junska grofija, Carnium — Krajina — „comitatus" in „marchia Creina"). U s s i t i n. — Po Pirchegger ju mogoče v Slovenskih goricah. Ljubša: Sv. Benedikt v Slovenskih goricah? Fr. Kos (Spomenica 88) in Klebel (str. 576) mislita na Wisitin-dorf ob štajersko-gradiščanski mejni reki Labnici (Lafnitz), kjer je 1. 864 dobila salzburška cerkev od krone za osem kmetij zemlje oranice.217 Z ozirom na povsem enako glaseči obliki krajevnih imen v Konverziji ter listini iz 1. 864 in pa glede na to, da je vsaj spodnja Labnica spadala v Pribinovo Spodnjo Panonijo ima Kos-Kleblova lokalizacija mnogo za se. Čudno se le zdi, da listina iz 1. 864 ne pozna cerkve, ki je bila v Ussitin posvečena malo prej, za Pribine in nadškofa Liuprama, torej med 840 in 859. Businiza. — Pesnica v Slov. goricah (Fr. Kos „mo-goče", Pirchegger „mogoče v Slov. goricah", za Pesnico tudi Hauptmann in Ljubša). Klebel (str. 376) misli na Bozynch iz 1. 1366 ali Bosincz, neki kraj v Železnem komitatu na Ogrskem, ki je v srednjem veku stal v odnosih do gospodstva na Gradu ali Zgornji Lendavi v Prekmurju. Mislim, da je v tem slučaju bolje slediti Hauptmanno-vemu preizkušenemu pravilu in iskati kraj Businiza ob najbližjem potu, ki je iz Flavije Solve vodil v Poetovio. Le-ta je potekal preko Plača v dolino Pesnice in to reko zapustil tam, kjer stoji danes cerkev in vas Sv. Mar jeta.218 Vrsta momentov govori za možnost, da je kraj Businiza staviti prav semkaj. Najprej položaj kraja, kjer je potnik na starem potu iz Ptuja preko Sv. Barbare prispel do Pesnice, Kraji ob važnem prehodu preko reke se večkrat imenujejo po reki sami. Dalje je Sv. Marjeta in okolica sorazmerno bogato najdišče predzgodovinskih in rimskih ostankov, torej bi, po tudi sicer drugod zelo pogostokrat izkazanemu pravilu kulturne kontinuitete, ne bila naselbina in cerkvena stavba pri Sv. Marjeti nič presenetljivega. Krajevno ime Groblje pri Sv. Marjeti govori za obstoj kake antične ali zgodnjesrednjeveške naselbine (omenja se prvič 1265 — 1267).219 Patrocinij sv. Marjete je bil dan mnogokrat cerkvam, sezidanim na mestu kakega ajdovskega selišča. Bettobia. — Ptuj. Stepiliperc. — Lokalizacija negotova. Ljubša: Velika Nedelja? Lindolveschirichun. — Mogoče Dolnja Lendava (Kos). Lindoves pri Mali Nedelji (Krempl, Ljubša). Za lokalizacijo v Dolnjo Lendavo so tudi: avtor Starin železnih in salajskih Slovenov, dalje A. Melzer, pred vsemi pa Hauptmann. Dolnja Lendava je antični Halicanum, v srednjeveških virih 1192 Lindva, 1236 Lyndua. Proti lokalizaciji v Dolnjo Lendavo je Schiinemann, kajti Lendava nima z oseb- nim imenom Lindolf nobene zveze, marveč je nemški Lim-bach = Lindenbach, madžarska Lindva pa prevod nemškega' imena.220 Ime je oblikovano po osebnem imenu Lindolf, ki pa je sicer v tej dobi in v bavarskem območju redko. V Švici nam je iz 9. stol. znano krajevno ime Lindolveswilare. Zelo pogosto je v bavarskih in posebej še salzburških virih 9. in 10. stol. osebno ime Liudolf.221 K e i s i. — Kisek, nemško Giins, madžarsko Koszeg (Dummler, Kammel, Ljubša, Kos). Kenese na severovzhodnem koncu Blatnega jezera (Hauptmann, Klebel; 1. 860. ad Kensi). Gensdorf ali Kenez ob Giinsbachu (Pirchegger „mogoče"). — Pravilna bo pač Hauptmannova lokalizacija v Kenese ob Blatnem jezeru ali pa Schiinemannova v enega številnih Kenese imenovanih krajev. — Kisek-Giins je ležal že izven Pribinove krajine. Wiedhereschirichun. — Po osebnem imenu Wiedheri, ki je bilo v 9. stol. med Bavarci močno v navadi (prim. Mon. Germ., Necrologia, II, indeks). Prejkone ima salzburški nekrolog zabeleženo ime ustanovitelja cerkve v Pribinovi kneževini: Uueidlieri presbyter monachus de Mo-sabyrga (Mon. Germ., Necrologia, II, 42, 103, 14). Kje je ležal kraj Wiedhereschiricliun je težko reči. Podobno in enako glaseča krajevna imena so nam z nemškega ozemlja znana od 8. stol. dalje.222 Isangrimeschirichun. — Osebno ime Isingrim in z njim tvor j ena krajevna imena so bila v 10.—12. stoletju na Bavarskem in Salzburškem navadna (Salzburger Urkun-denbuch, I, 1062. Forstemann, I, 1598, 1600). Kje je ležal kraj ne vemo. Klebel (str. 376) ga išče južno od Kenese ob Blatnem jezeru. Beatuseschirichun. — V salzburških nekrologih 8—9. stol. najdemo nekolikokrat ime Beatus (Mon. Germ., Necr., II, 22, 52, 2; 36, 89, 23; 20, 47, 25, 26). Lega kraja nam ni znana. Q u i n q u e basilicae. — Pečuj, madžarsko Pecs, nemško Fiinfkirchen. Otachareschirichun. — Po osebnem imenu Ota-char. Prim. krajevno ime Otacharesperc, danes Ottersberg, iz 10. stol. na Bavarskem (Forstemann, I, 265). Paldmunteschirichun. — Po osebnem imenu Paldmunt. Imeni Otachar in Paldmunt sta bili v bavarsko-salzburškem območju v 9. stol. zelo navadni (prim. Mon. Germ., Necrol., II, indeks). Kje sta oba kraja ležala nam ni znano.223 Od trinajstih imen krajev, v katerih našteva na ozemlju Pribinove krajine Konverzija cerkve, je šest tvor-jenih z osebnim imenom in pridevkom „chirichun", kar pride od starovisokonem. kirihha, chiricha, to je cerkev. J. Ci-bulka vidi v teh in tako poimenovanih krajih posestva, kjer si je kolonist sezidal privatno molilnico (oratorium), ki jo naš vir imenuje kratkomalo po lastniku in ustanovitelju.224 Imena so skoraj vseskozi nemška, taka kot so bila navadna v 9. stol. v bavarsko-salzburškem območju. Kažejo, odkod je prihajala nemška kolonizacija in z njo cerkvena organizacija. Značilna, z osebnim imenom in „chirichun" tvorjena krajevna imena začno šele vzhodno od Ptuja. Iz tega sklepam, da se je šele odtod dalje proti vzhodu začelo nemško kolonizacijsko ozemlje s cerkveno-misijonsko akcijo salzburških duhovnikov, ki so dajali novim krajem nemška imena. Tu nastajajo nove nemške naselbine, dočim v zapadnejših krajih nemški dotok še prevzema prejšnja imena. Izjemo delata le Keisi in Quinque basilicae; slednje je pa itak le latinsko ime kraja, ki je v nemščini tudi mogel imeti pridevek „chirichun". V vrsti krajev do „Stepiliperc" pri Ptuju teh značilnih nemških „cerkvenih" imen ni, znamenje, da je bilo to ozemlje, pripadajoče stari dudlebski župi, naseljeno po Slovencih že poprej (prim. krajevna imena Dudleipin, Ussitin, Businiza, Bettobia, Stepiliperc), ne pa območje nove kolonizacije, ki se je dalje proti vzhodu širila pod vodstvom nemških kolonistov in duhovnikov ter dajala novim cerkvenim krajem taka značilna imena, kot nam jih navaja naš vir. Podatki o cerkvah nam nudijo vpogled v cerkveno in misijonsko organizacijo Pribinove in Kocljeve krajine. Po vsem svojem značaju se ta skladno uvršča v okvir cerkvene organizacije takratne frankovske države, posebej še salzburške dieceze, iz katere je izšla.225 Poleg cerkva v samem Blatogradu — od katerih je bila cerkev Matere božje v utrdbi postavljena pač kot Pribinova lastniška cerkev, cerkev sv. Janeza Krstnika kot krstna cerkev in cerkev sv. Adrijana prejkone kot kapiteljska cerkev — imamo še številne cerkve, bolje povedano kapele oziroma molilnice na deželi. Od teh moremo označiti kot lastniške cerkve plemičev-laikov: Kocljevo s presbiterjem Sandratom, Engildeovo in tovarišev s presbiterjem Erm-perhtom ter Pribinovo v Salapiugin, ki pa je prešla v last salzburške cerkve. Kot tem je pač tudi ostalim pripadala večja ali manjša zemljiška posest. Mnoge cerkve so v našem viru imenovane po ustanoviteljih in lastnikih. Njihovo število kaže, kako močna in intenzivna je bila nemška kolonizacija na vzhodu. O večini cerkva smemo domnevati, da so bile lesene. Ne morem pa pritrditi Cibulki, ki pravi, da večji del teh cerkva ni imel stalnega duhovnika ter tudi ne stalnega oltarja z ostanki svetnikov; oltar v prenosni obliki da je prinesel duhovnik, ko je prišel tjakaj čitat mašo, pač seboj. Nasprotno, verjetno je, kakor za časa Koclja (pogl. 13) je pač tudi za Pribine vsaka cerkev dobila in imela svojega duhovnika in z njim stalen oltar. Pribina si je v frankovski službi stekel velike zasluge za državo in krščanstvo. Kralj Ludvik mu je zato 12. oktobra 847. leta v Regensburgu podelil v last vse, kar je imel poprej od frankovskega kralja v Spodnji Panoniji kot fevd; izvzeto naj bo le ono, kar je pripadalo salzburški cerkvi. Vest o tem je avtor v 12. poglavju Konverzije prevzel v iz- * datni meri iz besedila tozadevne kraljeve listine, ki nam pa kot taka ni ohranjena.226 Lj. Hauptmann je dokazal, da se listina za Pribino naslanja na imunitetni privilegij za salzburško posest v Spodnji Panoniji iz 1. 816 in da je 1. 847 postal Pribina obenem s podelitvijo fevdov mejni grof spodnjepanonski. K temu bi bilo še dodati, da ni listina za Pribino iz 1. 847 uporabljala prejšnje salzburške privilegije le po smislu, kakor bi bilo razvidno iz Haupt- mannove vzporedbe, marveč tudi dobesedno. Označbo o salzburški cerkvi „ad sanctum Petrum princi pem apostolo-rum et beatissimum Hrodbertum ubi ipse corpore requie-scit" našega vira je najti prav tako v imunitetni listini iz 1. 816, kakor tudi v mnogih drugih salzburških listinah 9. stoletja.227 Večje preglavice kot kontekst listine iz 1. 847 nam dela vrsta prič in njeno datiranje po besedilu, kakor nam ga avtor Konverzije navaja. V vrsti prič moremo danes, po raziskavah Diimmlerjevih in Bauptmannovih, identificirati nosilce imen do vključno Tacholfa. Čitamo, da so bili ob znamenitem pravnem aktu v korist kneza Pribine v Regensburgu prisotni: salzburški nadškof Liupram, freisin-ški škof Erhanbert, regensburški škof Erhanfrid, passavski škof Hartvig, kraljeva sinova Karlman in Ludvik, bavarski prefekt Ernust, prefekt na vzhodu Ratpot, grof v Vzhodni marki Werinheri, grof karantanski Pabo, bavarski grof-palatin Fritilo in vojvoda srbske marke Tacholf.228 Kar se ostalih tiče dodajem, da se tudi 1. 850 v Blatogradu omenjati dve osebi z imenom Deotrih (pogl. 11). Razrešiti nam je še neskladnosti v datiranju. Datumska oziroma actum-formula privilegija za Pribino, kot nam jo navaja Konverzija, glasi: „actum loco publico in Rega-nespurc, anno domini 848, indictione 11, sub die 4 idus octo-bris". Odločitev glede Pribinovih fevdov je torej padla v nekem „locus publicus". Pod tem je razumeti neke vrste deželni zbor, ki ga za oktober 848 (?) poznajo in z besedo „placitum" v Regensburgu omenjajo tudi veliki salzburški anali.229 Taki deželni zbori na Bavarskem so nam znani še iz freisinških listin 9. stoletja. Ena teh označuje Regensburg kot „locus regalis publicus".230 Oblike kot „actum Reganes-burg" oziroma samo „Reganesburg" so pogoste v vladarskih dokumentih iz štiridesetih in petdesetih let 9. stol. in kažejo kako točno je avtor Konverzije prepisoval svojo listino-predlogo.231 Ni bil pa točen glede ožjega datuma. Enajsta indikcija namreč ne soglaša z 12. oktobrom leta 848. Radi tega so bili nekateri za leto 849,232 drugi pa za leto 847 kot pravilni da- tum.233 Kaže se, da imajo prav drugi. Vzrok pomote je iskati v načinu, kako so datirane listine Ludvika Nemškega. Te namreč vobče ne poznajo v datumu inkarnacijskega leta.234 Tako je bila tudi listina, ki jo je imel naš avtor pred seboj, datirana le z il.indikcijo in 12. oktobrom, ne pa tudi z in-karnacijskim letom. Avtor Konverzije je šele po indikciji izračunal inkarnacijsko leto. Ker pa pade večina leta 848 v 11. indikcijo, je kratkomalo vstavil to letnico, ni pa pomislil oziroma vedel za dvoje: 1. da je pisarna Ludvika Nemškega tedaj po večini računala po Bedinem indikcijskem računu, ki se izmenjuje 24. septembra,235 in da je radi tega 11. indikcijo šteti od 24. septembra 847 do 23. septembra 848; 12. oktober z 11. indikcijo more torej pasti le v leto 847, 2. da se je 1. oktobra in 10. novembra 848 — in verjetno tudi v vmesnem času — kralj Ludvik mudil v Mainzu, ne pa v Regensburgu.236 V drugem delu dvanajstega poglavja razpravlja avtor o duhovnikih, ki so opravljali v Pribinovi oziroma Kocljevi deželi vodilno duhovnopastirsko službo, od nam že znanega Dominika pa do nastopa Grka Metoda. Z zavestno tendenco je poudarjeno, kako se je Pribina držal salzburških duhovnikov in cerkve, ni kratil njenih pravic, marveč jih celo po svojih močeh pospeševal. Po Dominikovi smrti, ki je bival v Panoniji mogoče že od 1. 844, gotovo pa na Pribinovem dvoru od 1. 850 (gl. str. 79), je bil poslan v Panonijo duhovnik Swarnagal z diakoni in kleriki. Salzburški nekrologi 9. stoletja beležijo dva Swarnagala; mogoče je eden identičen z našim.237 Za Swarnagalom je prišel kot prvi duhovnik na Pribinov dvor presbiter Altfrid. Ker ga je poslal še nadškof Liupram, se je moralo to zgoditi pred 14. oktobrom 859. leta. Liupramov naslednik Adalvin je Altfrida posvetil v arhipresbiterja, izročivši mu „claves ecclesiae curamque post illum totius populi gerendam", s čimur je v našem spisu še bolj poudarjen pomen prvega duhovnika v Blatogradu in v krajini, katere središče je Blatograd bil.238 V salzburške nekrologe 9. stol. je ime Altfrid večkrat vpisano.239 Altfridov naslednik je bil arhipresbiter Rihpald. „Presbiter Rihpald" se nekolikokrat imenuje v salzburških nekrologih (Rihpald, Riclipald, Rihpold, Hrihpald).240 Rihpald je dolgo vršil nemoteno svojo dušnopastirsko dolžnost v Kocljevi Panoniji, dokler — tako pravi naš vir — ni neki Grk, Metod po imenu, z na novo iznajdenimi slovanskimi črkami latinski jezik, rimski nauk ter ugledne latinske črke na zvit način izrinil ter tako pri celokupnemu narodu v nič deval one, ki so mašo, evangelije in cerkveno službo opravljali po latinsko. Pred Metodom se je Rihpald, ker ni mogel več prenašati njegovih novotarij, umaknil v Salzburg. Tako Konverzija! Menim, da se je to zgodilo leta 869, ko se je Metod, vrnivši se iz Rima, nastanil pri knezu Koclju. Od Metodovih prednikov na Kocljevem dvoru imenuje Konverzija Swarnagala „praeclarus doctor", Altfrida pa »magister cuiusque artis", kar pomenja v jeziku 9. stoletja narodu namenjenega dušnopastirskega učitelja.241 O Rihpaldu pa Konverzija še s posebno tendenco poudarja, da je neovirano izvrševal svojo službo, kakor mu je to dovolil njegov nadškof. Razume se, da je vse to naperjeno proti Metodu, češ, da so salzburški nadduhovniki bili pravi učitelji tamošnjega naroda, v redu postavljeni ter poslani od pristojnega nadškofa, dokler se ni pojavil Metod, grški „uči-telj" naroda v Panoniji. Upravičenost in sodobno rabo nazivov „doctor" ali „magister" v pomenu „učitelj" nam dokazuje tudi Žitje sv. Metoda (pogl. 8, pismo papeža Hadri-jana II iz 1. 869), kjer je dvakrat izraz „učitelj" uporabljen v smislu latinskega „doctor" ali „magister". Prav tam, v 5. poglavju, je govor o „učiteljih", ki so pred solunskima bratoma prihajali na Moravsko. V Žitju sv. Konstantina (14. poglavje) pa prosi knez Rastislav bizantinskega cesarja, naj mu pošlje „učitelja"; prav tam se v 10. poglavju imenuje Metod „učitelj naš". Podatki zadnjih stavkov dvanajstega poglavja Konverzije so pomembni za zgodovino uvedbe slovanskega črkopisa in slovanskega jezikav cerkvene namene v Kocljevi kneževini. Potrjujejo in spopolnjujejo kar vemo o tem iz drugih verodostojnih virov za prvo dobo Konstantinovega in Metodovega delovanja, to je od prihoda obeh bratov na Moravsko leta 863 pa do leta 871, ko je bila Konverzija napisana.242 „Na novo iznajdene slovanske črke" so se z misijo Kon-stantina-Cirila in Metoda razširjale med moravskimi Slovani najmanj od 1. 863 dalje in bile med panonskimi Slovani znane najkasneje od obiska obeh bratov pri knezu Koclju 1. 867. Tedaj je Kocelj, kakor poroča Žitje sv. Konstantina (pogl. 15), Bb3JIH)6jIb BGJIIjMH CJIOBtHtCKBI KbHHrbI Ha0yHHTH Ce 0Mb Bbfla «0 .H. oyieHHKb oyiHTH ce hmb. Avtor Konverzije, ki, mimogrede povedano, nikakor ne pravi, da je morda slovanske črke iznašel Metod, je mogel zanje zvedeti od salzburških du-hovnikov-misijonarjev, živečih ali vračajočih se s slovanskega vzhoda. Po času zapisa je Konverzija najstarejši vir, ki nam poroča o novih slovanskih črkah. Našemu spisu so „noviter inventae Sclavinae litterae" prav tako nekaj novega kot vsem drugim virom za njim, ki so čutili potrebo s posebnim poudarkom — priznalnim ali zaničevalnim — pokazati na ženijalno delo Konstantina-Cirila. (Listina papeža Ivana VIII. knezu Svetopolku iz 1. 880, Mon. Germ. hist., Epist., VII/1, 222, n. 255; Žitje Konstantinovo, pogl. 14; Žitje Metodovo, pogl. 5; Žitje Klementovo, pogl. 2; tako-zvana Nestor jeva kronika, pogl. 20). Metod je z na novo iznajdenimi slovanskimi črkami izrinil latinski jezik, rimski nauk in latinske črke ter na ta način zmanjšal ugled maše, evangelijev in cerkvene službe (missas et evangelia ecclesiasticumque officium) na latinskem jeziku. — Drugi sodobni ali pa po času ne mnogo za Konverzijo nastali viri te podatke našega spisa povsem po-trjujejo. Že ob prvem bivanju na Moravskem sta brata učila svoje učence novih črk (parvulos eorum litteras edocere) in vobče cerkveno službo (officia ecclesiastica in-struere), sestavila vse spise, ki so se jima zdeli potrebni za cerkveno službo (ad ecclesiae ministerium) ter prevedla evangelij na slovanski jezik (Italska legenda, pogl. 7). Konstantin-Ciril je po besedah biografov (Konstantinovo žitje 14, 15, 18, Metodovo žitje 15) prevedel na slovanski jezik Bbcb ijptKOBbHHH inHb, začel je 6ecbnx nbcara KBan-rejibCKx in skupaj z bratom Metodom preložil eBaHreme cb ano- ctojiim-b h h30bpain,mmh cjioyjki>6amh npi»kri)bi,h'i)iimh (primerjaj „evan-gelia" ter „ecclesiasticum officium" našega vira!). Metod je že v Rimu pokazal papežu Hadrijanu II. KtnnrH bi 10-shkt, bamb, to je slovanskem (Žitje Metodovo 8). Podobno poroča takozvana Nestor jeva kronika (pogl. 20). Pri prvem obisku obeh bratov v Rimu govore viri o cerkvenih obredih v slovanščini ter evangeliju in knjigah na slovanskem jeziku (Konstantinovo žit je 17, Metodovo žit je 6). Kar je Metod po pričevanju Konverzije v Panoniji 1. 869 s svojimi novota-rijami na zvit način napeljeval, na to je v bistvu papež Ivan VIII. 1.880 pristal: „missas in eadem Sclavinica lingua canere sive sacrum evangelium vel lectiones divinas novi et veteris testamenti bene translatas et interpretatas legere aut alia horarum officia omnia psallere". Po vsebini in vrstnem redu se podatki obeh virov ujemajo. Konverzija pravi v zasmehljivem tonu, da je Metod „philosophic§" izrinil latinski jezik in latinske črke. Na koncu spisa (pogl. 14) je Metod imenovan „pliilosophus". — Avtor Konverzije je pač nekaj vedel o pridevku, ki ga že njemu sodobni viri pristavljajo imenu Metodovega brata Konstantina, a ga je pomotoma spravil v zvezo z Metodom (mimo Žitij označujeta Konstantina kot „filozofa" tudi papeža Hadrijan II. 869, Metodovo žitje 8 in Ivan VIII., 880, Mon. Germ., Epist., VII/1, 222, n. 255 ter Anastasius Biblio-thecarius, 869, Mansi, Cone. coll., XVI, 6; 875, Gradivo za zgod. Slovencev, II, 236; 875—879, Gradivo, II, 237).243 Poročilo Konverzije o uvajanju slovanskih črk in jezika v Panoniji po Metodu odgovarja torej točno onemu, kar moremo o tem dognati iz drugih virov. Nikakor ni Metod s pravom mogel takoj ob svojem prihodu na Moravsko uvesti slovansko bogoslužje, mogel je to storiti šele 1. 880, ko mu ga je dovolil papež Ivan VIII. Pač pa je že uvajanje slovan-ščine v cerkvene knjige v besedi in pismu ogražalo ugled latinskih črk ter bogoslužja na latinskem jeziku, zapovedanega z „rimskim naukom". Česar se je avtor Konverzije — kakor čitam med vrsticami — leta 871 bal, da bo namreč slovanščina izrinila bogoslužje na latinskem jeziku, to se je nemara postopoma res dogajalo in prejkone počasi via facti tudi uvajalo. Zato prepoved iz Rima leta 873, naj Metod ne poje maše na slovanskem jeziku, zato ponovitev prepovedi leta 879, dokler se s papeževim odlokom leta 880 ni položaj spremenil.244 Trinajsto poglavje našega spisa posega nazaj na dogodke pred prihodom Metoda v Panonijo. Knezu Pribini, ki je padel v boju z Moravci, je sledil njegov sin Ko c e 1 j. V začetku 15. poglavja nam avtor Konverzije o tem poroča in nadaljuje z opisom salzburške misijonske akcije v Kocljevi kneževini za časa nadškofa Adal-vina. Leta 860, 20. februarja, je bil Pribina še pri kralju Ludviku v Regensburgu, leta 861, 21. marca, pa daruje Kocelj, omenjen že kot „quidam comes de Sclavis", neko posest frei-sinški cerkvi.245 Med ta dva datuma stavim smrt kneza Pri-bine. Zakaj so ga Moravci ubili tega nam naš avtor ne pove. Smrt kneza Pribine je v zvezi s takratnimi političnimi dogodki v Podonavju. Že v letih 857/858 se je Karlman, sin kralja Ludvika in takrat upravnik Vzhodne marke, uprl, zvezal z moravskim knezom Rastislavom in nastopil proti grofom, ki jim je bila poverjena uprava panonske in karantanske meje.246 Med temi je bil poleg panonskega Riharija in karantanskega Pabona pač tudi Ludviku vedno zvest Pribina. Navzočnost kneza Pribine pri kralju Ludviku v Regensburgu februarja 860 brez dvoma ni imela le namena izprositi dovoljenje za darovnico samostanu v Altaichu. V zvezi je pač s takratnimi političnimi prilikami na vzhodu. Pribina je pa bil napram Rastislavu še v prav posebnem položaju. Nerazpoložen napram Veliki Moravski, ki ga je pregnala z njegove posesti onostran Donave na današnjem Slovaškem, se je Pribina kot zvest pristaš kralja Ludvika bojeval proti zvezi Rastislav-Karlman. Gotovo se mi zdi, da je njegova smrt v zvezi s političnimi dogodki, ki jih je sprožila koalicija Rastislav-Karlman. Kakor se pojavi jeseni leta 861 karantanski Pabon kot begunec pred Karlmanom pri kralju Ludviku v Salzburgu, tako je verjetno Kocelj marca istega leta iskal pri Nemcih v Regensburgu pomoči, tako proti Karlmanu kot proti Ra- stislavu.247 Naslov „comes" leta 861 — že po očetovi smrti — ko ga viri sicer imenujejo „dux", nas ne sme motiti, tudi papež Ivan VIII. imenuje Koclja dvakrat, še dolgo po očetovi smrti, „comes".248 Vendar se koalicija Karlman - Rastislav na vzhodu ni vzdržala. Politične razmere so se kmalu uredile. Že 1. 862 se je Karlman pomiril z očetom in dobil v vrhovno upravo celokupen vzhod, na katerega se sedaj razširi ime Karan-tanija.249 Salzburška cerkev je mogla v Kocljevi kneževini, med „Karantanci", nemoteno nadaljevati delo „spreobr-nitve". O tem nam govori večji del 13. poglavja našega vira. Pripovedovanje je zasnovano analistično. Prejkone so bili avtorju na razpolago neke vrste po zaporednih letih urejeni zapisi o delovanju salzburškega nadškofa Adalvina. Leta 865 je praznoval nadškof Adalvin božič v Koclje-vem gradu, „imenovanem po novem M o s a p u r c". — Ker je takrat veljal v Salzburgu začetek leta z božičnim dnem, moramo datum pravilno reducirati na ponedeljek dne 25. decembra 864. „Mosapurc" je ime, s katerim so številni nemški kolonisti začeli imenovati Pribinov „Blatenski Grad" (prim. latinski Urbs paludarum in podatke na str. 77). Na Štefanovo (torej v torek 26. decembra 864) je nadškof Adalvin posvetil na (Wittimar jevem posestvu cerkev na čast „prvega mučenika" sv. Štefana. — Kje je bilo Wittimar-jevo posestvo nam ni znano, prejkone nekje v bližini Blato-grada, kajti nadškof se mudi tamkaj že sledečega dne. Kle-bel misli na Getye (nekdaj Szent-Istvan) severovzhodno od starega Blatograda.250 Neki „Witemir", to je Vitomir, je naveden v vrsti slovanskih prič leta 850. v Blatogradu (pogl. II).251 Sv. Štefan je priljubljen patrocinij karolinške dobe. Na salzburško-bavarskem ozemlju se omenja neka sv. Štefanu posvečena cerkev že 1. 790.252 Leta 865, v ponedeljek dne 1. januarja, je posvetil nadškof Adalvin cerkev sv. Mihaela arhangelja na Kocljevem posestvu „a d O r t a h u". — Lokalizacija kraja Ortahu je neznana. Klebel jemlje v misli kraj Ortahaza ob reki Cserti zapadno od Blatograda ali pa Orda ob južnem bregu Blatnega jezera. Mihael arhangelj je bil že od zgodnjega sred- njega veka zelo priljubljen in razširjen patrocinij. Spada med svetnike-ubijalce „poganskega zmaja".253 V Salzburgu je stala v karolinški dobi sv. Mihaelu posvečena cerkev.254 I udi nekateri samostani starobavarskega ozemlja so posvečeni temu svetniku (Mattsee, Mondsee, Metten).253 Leta 865, v soboto dne 13. januarja, je posvetil nadškof Adalvin cerkev sv. Pavla apostola „a d W e r i d e". — Iz imena bi sklepali, da se je nahajal kraj na kakem otoku ali polotoku (starovisokonem. werid, warid, Worth), mogoče ob Blatnem jezeru ali kaki reki Kocljeve kneževine. Klebel išče kraj ob Blatnem jezeru, Vancsa ga lokalizira izven Kocljeve krajine v Warth v Pittenskem okraju na Nižjem Avstrijskem; na slov. brdo mislita pri Weride Fr. Kos in H. Pirchegger, ta lokalizira „Weride" v pokrajino „in der Warth" ob današnji štajersko - gradiščanski meji.255 — Pozornost vzbuja patrocinij, kajti sv. Pavel sam, brez sv. Petra, je v tej dobi redek. Pomisleki so odstranjeni, ako prečitamo nekoliko nižje zapisani stavek „Item in Weride ecclesia dedicata flo-ret in honore sancti Petri principis apostolorum". V tekstu Konverzije sicer nenavadni začetek stavka z „item" in pa opazka, da v „Werid«j" le „cvete" cerkev sv. Petra, ne pa, da jo je posvetil salzburški škof, kot vse druge v tem poglavju omenjene, kaže: 1. da je stavek z „item" vrinjen na sicer napačno mesto in da je bil prvotno, kot se zdi, pripisan ob rob glavnega teksta v svrho, da bi popravil prvi podatek o cerkvi v „Weride", 2. da gre tu, kot je domneval že Pirchegger, le za eno cerkev.256 Čeprav se omenjata pri „Weride" oba apostola - prvaka, so bile cerkve v tej dobi posvečene navadno le sv. Petru, ki spada med najstarejše patrocinije v srednji Evropi vobče in posebej tudi na Slovenskem.257 Leta 865, v nedeljo dne 14. januarja, je nadškof Adalvin v kraju „a d S p i z z u n" posvetil cerkev na čast sv. device Marjete. — Kraj je neznan, prejkone je ležal nedaleč od „Weride", kajti nadškof je posvetil tamkajšnjo cerkev že sledečega dne. Klebel misli na kraj Tihany ob Blatnem jezeru. Patrocinij sv. Marjete v frankovski dobi ni bil posebno razširjen.258 Leta 865 je nadškof Adalvin posvetil še cerkev sv. Lav-renci ja „a d T e r m p e r h c" in cerkev „a d F i z k e r e". — Sv. Lavrencij je znan patrocinij karolinške dobe, razširjen tudi na bavarskem ozemlju; po Schiffmannu je značilen za nekdanje rimske kraje.259 Vest o posvetitvi cerkve „ad Termperhc" prinašajo k 1. 865 tudi anali iz Vorava; prevzeli so jo — tako sodim z Bresslavom — iz Konverzije, ne pa ta iz starejših Annales Iuvavenses maximi, kot meni Klebel.260 Moti pa pri tem poročilo velike darovnice kralja Ludvika za salzburško cerkev z dne 20. novembra 860, glasom katere je takrat Salzburg prejel tudi „ecclesiam ad Ternperch".261 Ali gre tu za dva Ternberga kot meni Tomek? Ali za posvetitev že 1. 860 obstoječe toda še neposvečene cerkve? „Tern-perch" iz leta 860 iščeta Martin in Klebel v kraju Szent-Lorincz pri Pečuju, „Termperhc" Konverzije Vancsa v Thernbergu v Pittenskem okraju na Nižjem Avstrijskem, kamor pa Kocljevo območje ni segalo.262 Ime drugega kraja „Fizkere" (ze den fiscaeren) govori za lego ob kaki ribolovni vodi, mogoče Zali ali Blatnem jezeru. Vancsa misli na kraj Fischau v Pittenskem okraju na današnjem Nižjem Avstrijskem, kar je pa z ozirom na teritorialni obseg Kocljeve kneževine nemogoče.263 Krajevna imena kot „Termperhc" in „Fizkere" so bila posebno v bavarskem območju močno razširjena.264 V sledečem času, poroča naš vir, je prišel nadškof Adalvin zopet v Kocljevo kneževino radi birmovanja in pridigo-vanja ter je znova posvetil vrsto cerkva. Ker se je 1. 869 nastanil Metod pri Koclju, moramo ta „sledeči čas" staviti v razdobje 865—869. Takrat je nadškof Adalvin posvetil v kraju „C e 11 a" na lastnem posestvu nekega Unzata cerkev na čast sv. Petru, v „Z t r a d a c h" cerkev na čast sv. Štefanu, „a d Q u a r t i n a h a" cerkev na čast sv. Janezu Evangelistu in končno cerkvi v „M uzziliheschirichun" ter „a d A b 1 a n z a". Unzat (staroslov. unbč^ta) je bil prejkone eden velika-šev-domačinov v Kocljevi kneževini. V seznamu prič iz 1. 850 (pogl. 11) se neki Unzat omenja v vrstnem redu takoj za Kocljem. Kje je ležal kraj „Cella" nam ni znano. Klebel domneva z rezervo kraj Cselej, ki se v srednjem veku omenja severno od Mohacsa. „Cella" je na nemškem ozemlju v zgodnjem in visokem srednjem veku zelo razširjeno krajevno ime.265 Kraj „Ztradach" išče Klebel v mestu Darda v naši Baranji.266 Kar se kraja „Quartinaha" tiče velja zanj isto kot zgoraj za „Termperhc". „Ecclesia ad Chuartinahu'" se tudi omenja že 1. 860.267 Sam kraj je ležal nekje ob reki Zali v bližini Blatnega jezera, kajti cerkev in posest se omenjata še po propadu Kocljeve kneževine kot „ad Quarti-naha iuxta Bilisaseo". Dobil jo je tedaj Arnulf, sin kralja Karlmana, od 876 upravnik Panonije in Karantani je, od njega neki diakon Gundbato, ki pa jo je pred 1. 887 zamenjal za neko drugo posest z regensburško cerkvijo.267 V imenu „Quartinaha" je skrito latinsko osebno ime Quartinus.268 Kraj išče Klebel v pusti Koroknya (1. 1346 Karatna) pri Nagybajomu južno od Blatnega jezera.269 Patrocinij cerkve v „Quartinaha", sv. Janeza Evangelista, najdemo v starejši dobi večkrat v družbi sv. Janeza Krstnika pri krstnih kapelah. Tudi v Salzburgu je v srednjem veku stala cerkev, posvečena sv. Janezu Evangelistu.270 O patrocinijih cerkva v „Cella" in „Ztradach", sv. Petru in sv. Štefanu, sem spregovoril že zgoraj (gl. str. 97, 98). „Muzziliheschirichun" je cerkev nekega Muzzilicha. Ljubša išče kraj s pripustitvijo pogrešnega zapisa namesto pravilnega „Murziliheschirichun" v dolini Murice na Zgornjem Štajerskem.271 Primerjati je ime kraja Musiliskyri-chun okoli 1025, danes Miinzkirchen v Gornji Avstriji.272 Lokalizacija kraja „ad Ablanza" je negotova. V imenu tiči slovanska jablana. Ljubša — kot mnogi pred njim — je za Aflenz na Zgornjem Štajerskem, proti čemur je pa Pir-chegger. Bolj verjeten bi bil kraj, od katerega je do danes ostalo ime potoka Ablancz, vzhodno od Kiseka (Koszeg) na zapadnem Ogrskem (Zahn, Klebel), toda težava je, ker bi tak kraj ležal že izven Kocljeve Spodnje Panonije, že na zgor-njepanonskih tleh.273 Pri cerkvah, ki jih je nadškof Adalvin posvetil, je postavil posebne duhovnike. Po svojem značaju so bile to lastniške cerkve na posestvih raznih velikašev, od katerih so trije po imenu imenovani (Kocelj, Wittimar, Unzat). Nastanek in tendenca Konverzije. Zadnje poglavje našega spisa navaja na neposreden način č a s in dovolj neprikrito razlog njegovega postanka. Avtor pravi: odkar je prišel narod Vzhodne Panonije po ukazu (datu et praeceptu) cesarja Karla pod oblast salzburških vladik in do današnjih časov je preteklo 75 let. Do Metodovega nastopa ni razen salzburških imel noben škof, od kjerkoli je prišel, cerkvene oblasti v Vzhodni Panoniji in noben tuj duhovnik si ni upal več kot tri mesece opravljati tamkaj svoje cerkvene službe če ni škofu (to je salzburškemu) pokazal odpustnega pisma (to je, da ne spada več pod kako drugo škofijo). — Praktičen slučaj takega tujega duhovnika navaja Konverzija v 11. poglavju pri Dominiku, ki je prišel iz regensburške dieceze in je šele z dovoljenjem salzburškega nadškofa smel opravljati svojo duhovniško službo v Pribinovi deželi. Vse to, tako zaključuje resignirano avtor svoj spis, se je izvrševalo, dokler se ni pojavil novi nauk „Metoda filozofa". Vprašati se moramo, odkdaj datira avtor Konverzije „datum et praeceptum" Karla Velikega glede Spodnje Panonije. Mnenje glede tega je v znanosti podeljeno. Watten-bach (Mon. Germ., Script., XI, 2 in Deutschlands Geschichts-quellen, I7, 291), M. Biidinger (Osterreichische Geschichte, 194), Diimmler (Geschichte des Ostfrankischen Reiches, II, 377), A. Luschin (Osterreichische Reichsgeschichte, 1914, 36), V. Jagic (Entstehungsgeschichte, 1913, 42), M. Ljubša (Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 1911, 6), J. Cibulka (Svetovaclavsky sbornik, I, 1934, 257) in še drugi so za leto 7% kot izhodno leto, češ, takrat je Pano-nija, kot poroča Konverzija sama (pogl. 6), prišla pod Salz-burg. Če prištejemo 75 let dobimo 871 kot leto nastanka našega spisa. Drugi so za leto 798 kot izhodišče, za 873 torej kot leto, ko je Konverzija nastala. Tega mnenja so na primer Kopitar (Glagolita Clozianus, LXXVIII), Ginzel (Geschichte der Slavenapostel, 6) in Fr. Kos (Spomenica tisočletnice Metodove smrti 127 in Gradivo za zgod. Slovencev, I, str. LXXI, II, 225). Tudi ti se sklicujejo na Konverzijo (pogl. 8), ki pravi, da je 1. 798 ukazal cesar (imperator praecepit) nadškofu Arnu naj gre na vzhod med Slovane. Besedi ..imperator" in „praecepit" se res ponavljata v osmem ter sklepnem poglavju našega spisa. Po mojem mnenju prihaja kot leto nastanka v poštev edino leto 871, kot izhodno torej leto 796. Razlogi za tako datiran je so "sledeči: 1. Zadnje poglavje našega spisa pravi izrecno, da je preteklo 75 let odkar je Vzhodna Panonija pod cerkveno oblastjo Salzburga. Šesto poglavje pa poroča, da je kralj Pipin dodelil del Panonije v versko in cerkveno upravo salz-burškemu škofu. Zgodilo se je to, kot smo zgoraj dognali, v poletju ali zgodnji jeseni leta 7% (gl. str. 54); če prištejemo 75 let, pridemo v leto 871. Ne smejo nas motiti besede, da je cesar Kari dodelil Panonijo Salzburgu. Njegov sin Pipin je 1. 796 svoje ukrenil pod pogojem, da odločitev potrdi njegov oče Kari, kar se je res 1. 803 zgodilo. Avtor, ki je pisal 75 let kasneje, je torej z upravičenostjo pripisoval akt iz 1. 7% očetu Karlu, saj je leta 796 le v njegovem imenu ravnal sin Pipin. Tudi cesarski naslov za Karla v aktu iz dobe pred cesarskim kronanjem Karlovim (1. 800) nas more prav tako malo motiti kot enaka uporaba tega naslova v šestem poglavju našega spisa. 2. Če bi vzeli za izhodišče leto 798, za leto nastanka Konverzije torej leto 873, bi prišli navzkriž s samim našim tekstom. Najpoprej v poznem poletju leta 798 je prejel Arno naročilo, naj gre med Slovane na vzhodu. Če k temu prištejemo 75 let pridemo v pozno poletje leta 873, s tem pa v čas, ko ni več živel salzburški nadškof Adalvin (t 14. maja 873), o katerem govori sam avtor našega spisa v 9. poglavju kot človeku, ki je med živimi. Konverzija je torej, po štetju 75 let od poletja ali zgodnje jeseni 1. 796 dalje, nastala najpoprej v zadnji četrtini leta 871.274 Doba, ko so proti Metodu nastopali bavarski škofje pod vodstvom salzburškega nadškofa že od leta 870 z vso silo in ga imeli celo zaprtega, se mi zdi kaj primerna za sestavo spisa vrste kot je Konverzija, ki naj bi pomagal vzpostaviti oblast Salzburga na vzhodu ter uničiti oziroma ponižati Metoda in njegovo delo še pred kakim drugim forumom. Salzburški nadškof Adalvin, ki ga pozna Konverzija še živečega, je mogel biti moralni avtor spisa, ki je nastal, kot vse kaže, v najbližji okolici salzburškega nadškofijskega sedeža. Adalvina je odpad Panonije od Salzburga moral najbolj prizadeti. Adalvin je vodja gonje proti Metodu, papež imenuje Adalvina naravnost povzročitelja Metodove odstranitve.275 Nastanek s svojo glavno ostjo proti Metodu naperjene Konverzije v taki sredini je nad vse verjeten. Bolj kot za dobe Adalvinovega naslednika Teotmara (od 13. septembra 873), ki mu je s padcem Kocljevim in zo-petno pridobitvijo Panonije za Salzburg odpadel vzrok nastopati s pisanimi spomenicami za pravice svoje cerkve na panonskih tleh. V Konverziji, ki zaničljivo govori o nekem Grku in filozofu Metodu, se ponavlja isti ton poln poniževanja, zapostavljanja in žalitev za Metoda, kot ga dobro poznamo iz postopanja bavarskih škofov proti panonskemu nadškofu. Nekatera mesta Konverzije se čitajo kot odgovor na ugovore Metodove v njegovem sporu z bavarskimi škofi. Metod je pred bavarskimi škofi branil pravice rimske stolice do Panonije in jim očital, da so iz lakomnosti protipostavno prestopili stare meje ter branili učiti božji nauk (Žitje Metodovo 9). Kot nekak odgovor na to zveni Konverzijino obširno dokazovanje pravic salzburške cerkve. Na Salzburgu prijazno tendenco našega spisa sem imel že večkrat priliko opozoriti. Naglasa se s posebnim poudarkom misijonsko delovanje salzburške cerkve v Spodnji Panoniji (str. 53 d., 67 d.), posvetitev in prihod prvih duhovnikov-misijonarjev med karantanske Slovence iz Salzburga, podložnost ter pripadnost karantanskih slovenskih knezov salzburškemu nadškofijskemu sedežu (str. 32 d.), pripadnost karantanskih pokrajinskih škofov pod Salzburg (str. 43 d, 46, 56, 57, 60), krst Pribinov v salzburškem Traismaueru (str. 74), nadpastirsko delovanje salzburških nadškofov v Panoniji (str. 78 d), odvisnost višjih duhovnikov na Pribinovem in Kocljevem dvoru od Salzburga (str. 79), darovnice salzburški cerkvi v Panoniji in drugo. Z dokumentarnimi podatki dokazuje Konverzija od kdaj in do katerih meja ima Salzburg pravico v Panoniji (str. 53). Očitek bavarskih škofov, da uči Metod na njihovi zemlji (Žitje Metodovo 9) se ponavlja v Konverziji (pogl. 12) Konverzija je spis namenjen rimskemu papežu, tako se glasi mnenje mnogih znanstvenikov, ki pa se mi n e zdi utemeljeno.278 Dobro vemo, kako ugodno je sodil o Metodu papež Hadrijan II, ga posvetil celo za nadškofa obnovljene sirmijske nadškofije. Proti tako visokemu mnenju ter odlikam, ki jih je Rim dajal Metodu, bi bavarski škofje s svojimi zaničljivimi in navidez mimogrede izrečenimi stavki o nekem Grku in filozofu Metodu na dvoru Hadrijana II pač težko prodrli. Vrhu tega nam je dobro znano, da niso bavarski škofje ob priliki številnih svojih poslanstev in osebnih obiskov na papeškem dvoru, opravljenih za časa pape-ževanja Hadrijana II ter onodobnega Metodovega izgnanstva na Nemškem, v Rimu o Metodu nobene črhnili.277 Zategadelj je zelo neverjetno, da bi bili prav s svojo Konverzijo napraviti v tem oziru izjemo in bi bili naravnost s prstom pokazali na nekega Metoda, nasprotnika, kot pravijo, latinskega jezika, latinskih črk in rimskega nauka, o katerem pa po drugi strani vemo, da je užival polno zaupanje papeževo. Konverzija v Rimu v rokah papeža Hadrijana II. je neverjetna. Nikjer v aktih tega cerkvenega poglavarja (ki je umrl novembra ali decembra 872) ne najdemo nanjo kako aluzijo. Malo je tudi verjetno, da bi vedel za Konverzijo Ha-drijanov naslednik papež Ivan VIII., ki je prišel do tiare decembra 872. V številnih ohranjenih pismih tega papeža ne najdem mesta, ki bi za gotovo kazalo, da je Ivan VIII. Konverzijo direktno poznal. Pač pa govori vse za to, da je bil ta papež o Metodovi zadevi vse drugače poučen, kot bi ga mogla informirati Konverzija. V prvih petih mesecih svojega vladanja že je izdal vrsto aktov, ki glede Metoda in panonske nadškofije zagovarjajo teze, uprav nasprotne onim bavarskih cerkvenih knezov in Konverzije.278 L. K. Goetz je mnenja, da je bila Konverzija sestavljena za kralja Ludvika in mu bila predana od strani bavarskih škofov pred odstavitvijo Metodovo. To pa zato, da bi se s tem dokazale pravice Salzburga do Panonije ter doseglo kraljevo dovoljenje glede nameravanega postopanja oziroma odstavitve Metodove.279 Zdi se mi, da gre trditev, Konverzija je namenjena vzhodnofrankovskemu kralju Ludviku, predaleč, čeprav po drugi strani ne bi bilo nemogoče, da je bil spis ali pa vsaj njegova vsebina znana na dvoru vzliodnofrankovskega kralja Ludvika, o katerem dobro vemo, da je v panonskem vprašanju simpatiziral s Salzburgom in z bavarskimi škofi. V odgovorih kralju Ludviku, poslanih mu 1. 873 od papeža Ivana VIII. oziroma preko njegovega odposlanca, stoji: nihče naj se ne sklicuje ali izgovarja na število let, odkar Panonija ni neposredno pod rimsko sto-lico in nobena državna delitev ne more biti v škodo privilegijem rimske cerkve.280. Kakor da je to indirekten odgovor na onih 75 let odkar je po Konverziji Panonija pod Salzburgom. Za število let je pa mogel kralj Ludvik zvedeti prav iz našega spisa in o tem poročati papežu. Po mojem mnenju je Konverzija spomenica, ki naj bi služila predvsem salzburškemu nadškofu Adalvinu v informacijo glede pravic njegove cerkve.281 Informacije kot jih nudi Konverzija so salzburškemu nadškofu bile in se mu v času najhujšega spora z Metodom ter za eventualno bodočo razpravo o panonskem cerkvenem problemu zdele nedvomno potrebne. Saj dobro vemo, da je še nadškof Adalvin bil. ki je prosil v Rimu pri papežu Ivanu VIII. za razsodbo v Metodovi zadevi.282 Konverzija je eno med sredstvi, ki naj bi pridobila Salzburgu zopet vzhodne pokrajine. Pod temi je razumeti Karantanijo v širokem pomenu te besede, to je ne le ožjo Karantanijo v Alpah, marveč tudi panonsko Karantanijo. Prav v časih nadškofa Adalvina se je pojem Karantanije razširil preko celokupnega ozemlja od izvirov Drave do njenega izliva v Donavo (gl. str. 97). Karantanija se imenuje skoraj celotna slovenska zemlja. Karantanci so Slovenci, ne le oni v Alpah, marveč tudi panonski. Konverzija je zajela v svoj prikaz vse Slovence—Karantance. Alpske pač zato, ker se je salzburška cerkev mogla po pravici bati, da bi se mogla nova Metodova arhidieceza razširiti tudi proti zapadu v Alpe, še bolj pa v bojazni, da bi tudi v ožji Karantaniji mogel latinski jezik in latinske črke v cerkvenem bogoslužju izpodriniti slovanski jezik z Metodovimi na novo izumljenimi slovanskimi črkami. Poplave slovanskega vala preko celokupnega „karantanskega" ozemlja se je mogel Salzburg po pravici bati. Da bi ga zajezil še predčasno je dal v prvih poglavjih Konverzije zapisati in pribiti pravice ter zasluge salzburške cerkve tudi za alpski del takratne velike Karantanije — Slovenije. IV. „Izvleček o Karantancili". V kodeksu 423 — po našem štetju rokopisu 4 — hranjenem v Nacionalni biblioteki na Dunaju je na fol. 8 pod naslovom „Excerptum de Karentanis" zapisan izvleček iz Konverzije, pomnožen z nekaterimi dodatki (gl. str. 9). Zapis izvira od roke izza konca 12. ali začetka 13. stoletja. V ediciji teksta, ki sledi naši izdaji Konverzije v tej knjigi, je to kar je iz drugih virov dobesedno prevzeto natisnjeno z navadnim malim stavkom, kar je prevzeto in prirejeno po smislu je natisnjeno z razprtim malim stavkom, kar se pa kot iz drugih virov prevzeto ne da dokazati je postavljeno z normalnim stavkom. Sem spadajo sledeči podatki „izvlečka o Karantancih": 1. škof Virgil je imenovan blažen (beatus); 2. dva kanona, ki jih je papež Nikolaj I pisal karan-tanskemu škofu Osvaldu, se najdeta v korpusu dekretov (in corpore decretorum); 3. Metod je bil Slovan, ki je prišel iz Istre in Dalmacije (Sclavus ab Hystrie et Dalmatie partibus); 4. Metod je zbežal iz Karantanije na Moravsko in tamkaj umrl (fugatus a Karentanis partibus intravit Moraviam ibique quiescit). A d 1. Škof Virgil je imenovan „blažen". Leta 1181 so našli v Salzburgu grob škofa Virgila, kar je dalo povod za močno češčenje tega moža in njegovih baje čudodelnih ostankov; dogodek sam je pa tudi vzbudil zanimanje za Virgila v obliki literarne obdelave. Plod slednje je že zgoraj omenjeni Virgilov životopis, ki se skoraj povsem naslanja na Konverzijo (gl. str. 10). V tem ter v življenjepisu salzburškega nadškofa Gebharda in naslednikov, ki je nastal ob istem času kot Virgilovo žitje, se Virgil že vseskozi imenuje „sanctus" oziroma „beatus", čeprav je do for- malne proglasitve Virgila za svetnika prišlo šele 1. 1233.283 Prav na enak način imenuje tudi naš »izvleček o Karan-tancili" Virgila „beatus", kar potrjuje s paleografske strani sprovedeno datiranje našega teksta. Ta je nastal po letu 1181, ko so v Salzburgu začeli Virgila šteti med blažene. A d 2. Citiranje „in corpore decretorum" se nanaša na znano Concordia discordantium canonum bolognskega ka-nonista Gracijana, delo, ki je nastalo po 1. 1141) in pred 1. 1150 ter se od konca 12. stol. navadno imenuje na kratko „decreta". V zbirko (pars I, distinctio L, cap. 6 in 39) je Gracijan prevzel dva kanona papeža Nikolaja I (858—867) karantanskemu pomožnemu škofu Osvaldu.284 A d 3. Metod je Slovan iz Istre in Dalmacije. — V tem podatku se odražajo motne in zmotne predstave, ki jih je v visokem srednjem veku imel zapadni svet o Metodu in slovanskem bogoslužju. Slovansko bogoslužje se je že za Metodovega življenja, še bolj pa po njegovi smrti razširilo v dalmatinsko-liburnijskem Primorju, toda znanje o njegovem ustanovitelju je v teh krajih postalo kmalu motno in nejasno. Na znamenitem cerkvenem zboru v Splitu, 925. leta, torej komaj štiri desetletja po Metodovi smrti, je že govor o nekem Metodu, ki da ga ni najti med svetimi pisci.285 Na splitski sinodi 1. 1060 je po trditvi dalmatinskih Romanov „gotske črke" (to je glagolico) „znašel neki heretik Metod, ki je na lažen način napisal na slovanskem jeziku mnogo takega kar je proti predpisom katoliške vere."286 O vsem tem je mogel nekaj vedeti in zvedeti tudi zapadni svet. Ker se je Metodovo ime omenjalo v zvezi z izumom slovanskih črk ter prepovedjo in agitacijo proti slovanskemu bogoslužnemu jeziku je avtor našega izvlečka mogel Metoda kaj lahko napraviti za Slovana iz Istre in Dalmacije, kjer je vedel in kjer je bilo v njegovem času razširjeno bogoslužje na slovanskem jeziku. Iz ožje Istre, to je polotoka onostran Učke, nimamo sicer do okoli 1. 1200, ko je nastal naš »izvleček", še direktnih dokazov ali spomenikov slovanskega bogoslužja, vendar je mogoče, da se je to v tej dobi razširilo iz bližnjega Kvarnera tudi že semkaj. Mogoče je pa tudi, da šteje pisec Kvarnersko območje pod Istro, kamor so ga — vsaj deloma — v političnem in cerkvenem oziru tudi že v srednjem veku včasih računali. A d 4. Vest o Metodovem begu iz Karantanije na Moravsko se skladno uvršča v to kar slutimo o koncu Metodovega delovanja v Kocljevi Panoniji.287 Metodu so nemški škofje sicer morali 1. 873 odpreti vrata ječe, toda panonskemu Koclju zagrozili, da se mu ne bo dobro godilo, ako bo imel Metoda še nadalje pri sebi.288 Tako grožnjo so pa mogli nemški škofje izreči le, ker so se radi spremenjenega političnega položaja čutili dovolj močne. Velikomoravski Svetopolk je namreč spomladi 1. 874 sklenil z Nemci v Forchheimu mir, ki je Koclja oropal politične zaslombe, ki jo je dotlej imel v Veliki Moravski.289 Na panonskih tleh zagospodarita še leta 874 salzburška cerkev in frankovski grof.290 Kocelj zgine tajenstveno s historične pozornice, Metod je pa nedvomno naletel na nove težave in nasprotovanja. Vrhovnega upravnika nad vzhodom, Karlmana, sina kralja Ludvika, je papež Tvan VIII pač zastonj opozarjal naj pusti Metodu svobodno izvrševati njegovo službo v panonski nadškofi ji.291 Ob taki spremembi položaja na vzhodu so besede našega „izvlečka" o b e g u Metodovem iz Karantanije na Moravsko povsem razumljive in na mestu. Pod „Karentanae partes" je razumeti Panonijo kot del velike Karantanije po pojmovanju, ki ga je obsegu te pokrajine dajala Kocljeva in Metodova doba (glej str. 97, 105). Vest o prihodu Metodovem na Moravsko in tamkajšnji njegovi smrti se sklada s podatki virov, ki govore o prihodu, nadaljnjem bivanju in delovanju nadškofa Metoda v Veliki Moravski, vse do njegove smrti v tej deželi 6. aprila 1. 885.292 Opombe. 1 W. Wattenbach, tjber das Zeitalter des heil. Rupert, Archiv fiir Kunde osterreichischer Geschichtsquellen, V (1850), 499—522 in Monu-menta Germaniae historica, Scriptores, XI, 1—2 (krajšam Mon. Germ., SS). — F. M. Mayer, Beitrage zur Geschichte des Erzbistums Salzburg, III. Theil, Die Vita s. Hrodberti in alterer Gestalt, Archiv fiir oster-reichische Geschichte, 63 (1882), 595—608 (k temu primerjaj opazke G. Krekove v Kresu, III, 1883, 55 d.). — J. Priedrich, tlber die Vita s. Ruperti der Hs. no. 790 der Grazer Univ. Bibliothek, Sitzungsberichte der bayerischen Akademie der Wissenschaften, philos. — phil. und hi-stor. Classe, 1883, I, 509—547. — W. Levison, Die alteste Lebensbeschrei-bung Ruperts von Salzburg, Neues Archiv der Gesellschaft fiir altere deutsche Geschichtskunde, 28 (1903), 283—321. — Polemika z Ljubšo (Voditelj v bogoslovnih vedah, X, 256 dalje, in Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 65 dalje) odpada, kajti avtorju je pravi značaj vrinka o Rupertovem potu v Panonijo neznan. 2 Mon. Germ., Necrologia, II, 18, s faksimilom. 3 Mon. Germ., Scriptores, I, 57. — Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, I, 280 (krajšam „Gradivo"). 4 Annales regni Francorum, ed. Kurze v Scriptores rer. Germ. in usum scholarum, 98. — Gradivo, I, 293. 5 Primerjati je analistične podatke o pokoritvi in krstu Obrov, zbrane v Gradivu, I, 295, 301, 312, 326, II, 20, 22, 26. 6 S. Abel — B. Simson, Jahrbiicher des Frankischen Reiches unter Kari dem Grossen, II, 98, „prejkone neki knez Slovencev". H. Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 33 (1912), 274, op. 4. 7 E. Diimmler, tjber die siidostlichen Marken des Frankischen Reiches, Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, X, 1853, 19. — S. Riezler, Geschichte Baierns, I, 181. — O. Kammel, Die Anfange deut-schen Lebens in Osterreich, 214. — Fr. Kos, Gradivo, I, 327, op. 1. 8 Pirchegger, 299, 309. — Lj. Hauptmann, Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi, Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, II. 1920, 246—8. 9 Na primer Gradivo, II, 20, 26. 10 Annales regni Francorum, ed. Kurze, 159. Vita Hludowici impe-ratoris (Mon. Germ., SS, II, 626). — Gradivo, II, 72. 11 E. Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, I, 2. izd., 28, 30 in t)ber die siidostlichen Marken, 8—10. — Hauptmann, Časopis za slov. jezik, knjiž. in zgod., II, 244. 12 De administrando imperio c. 30, ed. Bonn. 144. — Prim. F. šišič, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, 678—680. 13 Gradivo, II, 106 (830), 110 (832), 112 (833), 115 (836), 128 (843), 307 (894). — Gradivo II, 467 (979) = Mon. Germ., Diplomata, II, 231. 14 Ed. Krusch, Mon. Germ., Script. rer. Merovingicarum, II, 4 d. — Prim. G. Schniirer, Die Verfasser der sogenannten Fredegar-Chronik, 110—113. 15 Mon. Germ., SS, XI, 7, nota 25. 16 J. Goli, Samo und die karantanischen Slaven, Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, XI (1890), 443—446. — Uporaba takozvanega Fredegarja (IV, c. 68) v 7. poglavju Konverzije (povest o knezu Ingu), na katero misli A. Jaksch (Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 41, 1926, 44) se mi ne zdi verjetna. 17 L. Hauptmann, Politische Umwalzimgen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten, Mitteilungen des Instituts fiir osterreichische Geschichtsforschung, 36 (1915), 245 d. — Za karantansko tradicijo je tudi M. Biidinger, Osterreichische Geschichte, 76. 18 Hauptmann, 247—249. 19 Gesta Dagoberti I regis Francorum, ed. Krusch, Mon. Germ., Script. rer. Meroving., II, 410. 20 Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain, II, 158. — Ankers-hofen, Handbuch der Geschichte des Herzogthumes Karnten, I/l, 109. — Biidinger, Osterreichische Geschichte, 112, op. 3. — Dimitz, Geschichte Krains, I, 106. — Riezler, Geschichte Baierns, I, 154. — Abel-Simson, Jahrbiicher, I, 57. — Fr. Kos, Gradivo, I, str. 263, op. 220. Priključuje se in nadaljnje dogodke enako datira M. Ljubša, Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 44 dalje. — E. Tomek, Geschichte der Diozese Seckau, I, 67. — Jaksch, Geschichte Karntens, I, 55. — H. Pir-chegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, 112., op. 3. — L. Hauptmann, članek Slovenci v Stanojevičevi Narodni enciklopediji (izdaja v cirilici), IV, 235. — Iv. Grafenauer, O pokristjanjevanju Slovencev in početkih slovenskega pismenstva, Dom in svet, 47 (1934), 350. 21 Gradivo, I, 217 in tam citirani viri. — Prim. Riezler, Geschichte Baierns, I, 81. 22 Mon. Germ., SS, I, 327 (Gradivo, I, 217). 23 Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae, III. 1. — Gradivo, II, 37. 24 H. Krabbo v Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 24 (1903), 12. 25 Jaffe-Wattenbach, Reg. pont. Rom., I, str. 262. 26 A. Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, I, 1914, 533. " v ; Ljubljana c 27 Annales regni Francorum, ed. Kurze, 84—87, 96, 125, 147, 149, 150, 157, 160, 162, 169, 171; indeks: 179, 184, 189. — Prim. Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 5, op. 5 in L. Niederle, Slovanske starožitnosti, III, 105—106. — Mojemu mnenju glede tolmačenja besede „rex" se priključuje Grafenauer, Dom in svet, 1934, 350. 28 Riezler, Geschichte Baierns, I, 81 d. 29 Grafenauer v Domu in svetu, 1934, 351—352, spravlja v zvezo cerkveno podreditev Karantanije pod Salzburg, izvršeno po papežu Ca-hariji, in mesto v Konverziji, ki govori o uvajanju krščanstva pod Ho-timirom ter datira nastop Hotimirov med nov. 751 in niarc 752. Ker datiram odlok papeža Caharije drugače (gl. str. 26) mi ne more biti v pomoč za datiranje Hotimirovega nastopa. — Začetek Pipinovega kra-ljevanja: L. Olsner, Jahrbiicher des Frankischen Reiches unter Kiinig Pippin, 1. 30 Prim. P. Puntschart, Herzogseinsetzung und Huldigung in Karn-ten, 102, 264, 282. W. Leveč, Pettauer Studien, III, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft, Wien, 35 (1905), 81. 31 A. Chabert, Denkschriften dunajske akademije, phil.-hist. Klas-se, 3 (1852), 111. 32 Puntschart, 102, 264. — G. Graber, Der Einritt des Herzogs von Karnten am Fiirstenstein zu Karnburg, Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 190 (1919), 58. 33 Leveč, 81—82. 34 F. L. A. Lassberg, Der Schwabenspiegel (1840), 133. — Puntschart, 283. — Graber, 20 dalje. 35 Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte, III2, 364. — Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 201—202. — Simson, Jahrbiicher des Frankischen Reiches unter Ludwig dem Frommen, I, 65. 36 Annales s. Amandi: Wenedi venerunt et dedit illis regem (Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 429). 37 L. Niederle, Slovanske starožitnosti, III, 131 d., Manuel de 1' antiquite slave, I, 148. 38 O splošno razširjenem običaju v frankovski državi dajanja talcev; G. Waitz, Deutsche Verfassungsgeschichte, III2, 306. — Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 5—6, 493. 39 Annales regni Francorum, ed. Kurze, 160. — Simson, Jahrbiicher, I, 195. 40 Mon. Germ., Leges, I, 198 (Gradivo, II, 51). — Prim. Lj. Haupt-mann v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, II, 1920, 231—2. 41 Annales regni Francorum, ed. Kurze, 119, 120, 135, 159; Annales Fuldenses, ed. Mon. Germ., SS, I, 353 (Gradivo, II, 26, 39, 72). — Prim. Hauptmann, o. c., 243; V. Novotnf, Češke dejiny, I/l, 280 d. 42 Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, II (1912), 442. — B. Eberl, Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Siedelungsge-schichte, I, 73. 43 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 298. 44 Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, I (1914), 569 domneva, da se je škof imenoval Tuti, imel radi znanja grškega jezika pridevek Grecus in živel še 1. 804. Pomisleke proti ima H. Krabbo v Mitteilungen des Instituts fiir osterreichische Gescliichtsforschnug, 24 (1903), 10, op. 3. 45 Maioranus presbyter monachus v zapisu še iz 8. stoletja (Mon. Germ., Necrologia, II, 8, 10. 36). 46 Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, II, 442. 47 Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, I, 39 (Gradivo, II, 191). 48 Bohmer - Miihlbacher, Reg. imp., I2, n. 139. — A. Jaksch, Die Edlinge in Karantanien und der Herzogsbauer am Fiirstenstein bei Karnburg, Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 205 (1927), 7, 10. — F. M. Rettberg, Kirchengeschichte Deutschlands, II, 557 in za njim Hauck, o. c., II, 469 razumeta mesto v Konverziji tako, kot da je Hotimir vsako leto obiskaval Salzburg in tam pomolil, kar se mi pa z ozirom na vse omenjeno ne zdi verjetno. 49 Glede datuma se priključujem mnenju Iv. Grafenauerja v Domu in svetu, 1934, 352 dalje. 50 Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, III, 1 (Gradivo, II, 37). 51 Moje datiranje Modestove smrti potrjujejo razlogi, ki jih navaja Grafenauer v Domu in svetu, 1934, 352. 52 Grafenauer (Dom in svet, 1934, 361) meni, da je stal v ospredju Tasilovega postopanja zgled Karla Velikega, ki je prav takrat začel svoje krvavo vojskovanje proti Sasom. Mogoče, toda predaleč se mi zdi sklepati kaj takega na podlagi analističnega zapisa, ker razpravlja ta o pokoritvi Sasov in Karantancev v eni sapi in na enak način. — Prim. kar piše o Tasilu Hauck, o. c., II, 427. 53 Ed.Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 732 in Gradivo, I, 244. 54 Mon. Germ., Epistolae, IV, 4% (Gradivo, I, 245). — Riezler, Ge-schichte Baierns, I, 155. 55 Th. Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, I, 62; Gradivo, I, 239. 56 Že Al. Huber, Geschichte der Einflihrung und Verbreitung des Christenthums in Siidostdeutschland, IV, 165 (1875), ima ime za nemško, njegovega nosilca mogoče za Nemca. Jaksch (Die Edlinge in Karantanien, Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 205, 8) dvomi kateri narodnosti bi Valtunk pripadal. Proti nemški pripadnosti: Gradivo, I, 280, n. 2. 57 F. Miklosicli v Denkschriften dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, X, 257. Fr. Kos v Letopisu Matice Slovenske, 1886, 147. Forste-mann, Altdeutsches Namenbuch, 1500, 1509. 58 Gradivo, I, str. 283, op. 1. 59 Povsem izključene domneve A. Huberjeve (o. c., IV, 166) in Ljubšine (Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 91 d.) glede tedanje razdelitve Karantanije v arhidiakonate z upravičenostjo zavrača E. Tomek (Geschichte der Diozese Seckau, I, 75 d.). 60 Prim. Grafenauer, Dom in svet, 1934, 357. 61 Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, I (1914), 541. 62 H. Krabbo, Bischof Virgil von Salzburg und seine kosmologi-gischen Ideen, Mitteilungen des lnstituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 24 (1903), 13 d. 63 Hauck, I, 568. 64 Prim. L j. Hauptmann v Stanojevičevi Narodni enciklopediji, IV, 235 (izd. v cir.) in I. Grafenauer v Domu in svetu, 1934, 358 d. 65 Besedo je večina raziskovalcev razlagala iz germanščine. P. Puntschart (Zeitschrift des historischen Vereines fiir Steiermark, 26, 1931, 9—20) jo smatra za slovansko, prevzeto po Bavarcih za označbo upora od sosednjih karantanskih Slovencev. Odločitev v tem vprašanju nam ne pristoja. 66 Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, III, 135 (Gradivo, III, 206). — Lessiak, Carinthia I, 1922, 95, 97. 67 K. Ginhart, Das Modestusgrab in Maria-Saal, Josef Strzygowski-Festschrift 1932 (poseben odtis). 68 B. Egger, Friihchristliche Kirchenbauten im siidlichen Nori-kum, 105 d.; M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, Geografski Vest-nik, VIII (1932), 108 d. 69 B. Muller, Carinthia I, 1894, 15 d., 53 d.; Lessiak, prav tam, 1922, 53, 72. 70 Egger, Friihchristliche Kirchenbauten, 1 d. Isti, Teurnia, Die romischen und friihchristlichen Altertiimer Oberkarntens (1926). 71 Eugipii Vita Severini, ed. Mommsen, Scriptores rerum Germ. in usum scholarum, 29, 31. 72 Gradivo, I, 102 .— Prim. M. Kos v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, VIII (1931), 143 in v Časopisu za zgod. in narodopisje, 26 (1931), 205. 73 M. Kos, Geografski Vestnik, VIII (1932), 129. 74 A. Muchar, Geschichte der Steiermark, IV, 190, n. 1. M. Ljubša, Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 84 dalje, 187. 75 A. Huber, Geschichte der Einfiihrung und Verbreitung des Christenthums, IV, 176—9 (tu in pri Ljubši so navedene ostale starejše razlage). 76 Gradivo, I, str. 271; Jaksch, Geschichte Karntens, I, 59. 77 Ortsnamenbuch der Steiermark, 282. 78 Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steiermark, X, 134 in Geschichte der Steiermark, I2, 104. 79 Geschichte der Diozese Seckau, I, 70—74. 80 (Kleimayrn) Nachrichten vom Zustande der Gegenden und Stadt Juvavia, Anhang, 12 d. A. Eichhorn, Beytrage zur alteren Geschichte und Topographie des Herzogthums Karnten, II, 95 d. Watten-bach, Mon. Germ., SS, XI, 8, n. 30. 81 Carinthia I, 1925, 22—23. 82 Jaksch, Mon. hist. duc. Car., I, 41. Salzburger Urkundenbuch, II, 40, 64. 83 Salzburger Urkundenbuch, I, 162, n. 99 (Gradivo, II, 382). 84 Salzburger Urkundenbuch, I, 83, 145. 85 Th. Gottlob, Der abendlandische Chorepiskopat, 1928, 22, 103, III. — Primerjaj tudi kar piše o podeželskih škofih I. Grafenauer, Dom in svet, 1934, 353—4. 86 Gottlob, 24, 28, 34 d., 60 d. 87 Gottlob, 20 d., 26 d., 115, 141. 88 Gottlob, 27, 30, 34, 66, 96, 111, 130. 89 Gl. str. 59. 90 Pravilna latinizacija grške besede bi bila anacephalaeosis. (iraHerpcdaicacng = ponovitev glavnih točk, avuxecpalai6w = strniti v celoto. 91 Prim. za splošno informacijo F. šišic, Povijest Hrvata u vri-jeme narodnih vladara, 104 dalje. 92 A. Alfoldi, Der Untergang der Romerherrschaft in Pannonien, I, 80—86. 93 Alfoldi, II, 31—56. 94 Constantin C. Diculescu, Die Gepiden, I (1922), 24 d., 101; Alfoldi, II, 60, 97 d. in passim. 95 Alfoldi, II, 58, 59, 66, 67, 86, 87, 96. 96 Diculescu, 53—69, 101—167. 97 Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum (1878), 81. 98 Diculescu, 240. 99 O tem na splošno M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, 45. 100 Na to mesto je prvi opozoril E. Miihlbacher v Mittheilungen des Instituts fiir osterreichische Geschichtsforschung, I, 1881, 265, op. 1, za njim tudi H. Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, Abhand-lungen der preussischen Akademie der Wissenschaften, phil.-hist. Klasse, 1923, 19. 101 J. R. Dieterich, Streitfragen der Schrift- und Quellenkunde des deutschen Mittelalters (1900), 118, 122; Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 19; E. Klebel v Jahrbuch der Landeskunde von Nie-derosterreich, 21 (1928), 140. 102 Pilozsuue 861 (Gradivo, II, 174; Th. Bitterauf, Die Traditio-nen des Hochstifts Freising, I, 6%). Bilisaseo 876—887 (Gradivo, II, 276; Pez, Thesaurus anecdotorum, 1/3, 218). Lokalizacijo „lacus Pelissa" = Blatno jezero ima že Kopitar, Glagolita Clozianus, 73, n. 2. — „Lacus Pelsois" v kozmografiji ravennskega anonima (ed. Pinder in Parthey, 218.) 103 Gradivo, I, 300, 303—307 = Mon. Germ., Epist., IV, 153, 157, 159, 162, 163; Jaffe, Bibl. rer. Germanicarum, VI, 301, 307, 311, 318, 323, 325. 104 Bohmer - Miihlbacher, Reg. imp., I2, 402 a—404 b. - Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 296. 105 Ed. Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 756. — Prim. Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 19. 106 Th. Sickel, Acta regum et imperatorum Karolinorum, I, 171, 193_6; W. Erben, Urkundenlehre, 343, 350, 364. 107 Jaffe, Regesta pontificum Romanorum, 2498 = Gradivo, I, 314 = Salzburger Urkundenbuch, II, 2. 108 Annales Iuvavenses maiores, Mon. Germ., SS, I, 87. 109 Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 19. 110 Dvoje Alkuinovih pisem iz 1. 798: Gradivo, I, 319, 321 = Jaffe, Bibl. rer. Germ., VI, 427, 429 = Mon. Germ., Epist. IV, 235, 245. 111 Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 137. 112 Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 143 dalje. — Bohmer-Miihlba-cher, Reg. imp., I2, 339 dalje. 113 Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 149. — BShmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 347 b dalje. 114 Gradivo, I, 326 s citati. — Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 189 do 194. 115 Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen, IX (1872), 10. 116 H. Pirchegger v Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Ge-schichtsforschung, 33, 295—2%. K. Schiinemann, Die Deutschen in Un-garn bis zum 12. Jahrhundert (Ungarische Bibliothek, I, 8), 1923, 136. 11? Ed. Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 740, 741. 118 Mon. Germ., SS, I, 88. — Gradivo, II, 63. 119 Mon. Germ., Necrologia, II, 92, 176 (Gradivo, II, 114, 168). 120 Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 19. 121 Annales Iuvavenses maximi ad 873 (ed. Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 742); Necrologium s. Rudberti Salisburgensis (Mon. Germ., Necrologia, II, 135). — Gradivo, II, 228. 122 Jaffe, Reg. pont. Rom., 2854 = Jaksch, Mon. hist. duc. Carin-thiae, III, 10, 11. Excerptum de Karentanis (Mon. Germ., SS, XI, 15 in izdaja v tej knjigi). — Gradivo, II, 188, 189, 190. 123 Vita Gebehardi archiepiscopi et successorum eius (Mon. Germ., SS, XI, 38). Vir iz 12. stoletja. 124 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1454. Jaksch, Mon. hist. duc. Carinthiae, I, 39, n. 1. Gradivo, II, 191. 125 864 oktober 2 (Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1456; Zahn, Urkundenbuch der Steiermark, I, 11) in pod št. 124 citirana listina. 126 Glej stran 57. 12? Bohmer-Miihlbacher, Reg, imp., P, 785, 1365, 1533, 1858, 1862, 1863, 1892. Jaksch, Mon. Car., III, 16, 27. Salzburger Urkundenbuch, II, 29, 65 (Gradivo, II, 78, 121, 248, 297—9, 306). 128 J. Kelemina, Nekaj o Dulebih na Slovenskem, Časopis za zgod. in narodopisje, 20 (1925), 149 dalje. — F. Goršič, Zupani in knezi v jugoslovanski pravni zgodovini, prav tam, 24 (1929), 17 dalje. 129 Fontes rerum Bohemicarum, I (1873), 106, 192, 202. — Jos. Peka?, Die Wenzels- und Ludmila-Legenden und die Echtheit Christians (1906), 92, 164, 197. 130 Miklosich, Denkschriften dunajske akademije, phil. - hist. Klasse, X, 278. — E. Forstemann, Altdeutsches Namenbuch, 960. 131 E. Klebel v Carinthiji I, 1926, 40; M. Kos v Časopisu za slov. jezik, književnost in zgod., VIII, 144 in v Geografskem Vestniku, VI, 171 dalje in VIII, 106, 107, 130, 134, 138; I. Grafenauer v Domu in svetu, 1934, 356. 132 Prvič v tem pomenu pri Janezu Svetokriškemu (t 1714), Sa-crum Promptuarium, III, 79: „Leta se je bil salubil veno objestno kar-shenzo, te po vsij sili je hotel taisto sa svojo sheno imeti..." (podatek kolege prof. Ramovša). V slovarjih „kerseniza" v pomenu „Christin", „Weibsbild" pri Gutsmannu, Deutsch - windisches Worterbuch (1789, 509), v pomenu „Magd" pri A. J. Murku, Slovensko-nemshki-besednik (1832, 126). — Pleteršnik (I, 480) navaja glede rabe „krščenica" ali „kršč§n(i)ca" v pomenu „Dienstmagd" Notranjsko in Ljubljano. — Prim. rusko KpeCTMHHHT. v pomenu kmet, poljedelec, že v 14. stoletju. 133 Fr. Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, 133, op. 50 in Gradivo, I, 369, op. 2. 134 O. Redlich, Geschaftsurkunde und Beweisurkunde, Mitteilun-gen des Instituts fiir osterreichische Geschichtsforschung, Erganzungs-band 6 (1901), 5 dalje, ter Die Privaturkunden des Mittelalters, 50 dalje. 135 Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 19. 136 W. Erben, Urkundenlehre, 356. 137 Annales regni Francorum (ed. Kurze, 119, 135), Annales Ful-denses (Mon. Germ., SS, I, 355, 355) — Gradivo, I, 26, 38, 39. — O tem prim. Hauptmannova izvajanja v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgod., II, 230—1 in v Razpravah Znanstvenega društva, I, 311. 138 Bitterauf, Die Traditionen des Ilochstifts Freising, I, 174. Annales s. Emmerammi Ratisponenses, Mon. Germ., SS, I, 93 (Gradivo, n, io). 139 Mon. Germ., Capitularia, I, 122. Mon. Germ., SS, II, 258 (Chro-nicon Moissiacense). Bitterauf, I, 210. — Prim. Abel-Simson, Jahrbiicher, II, 324—6 in Hauptmann, Razprave Znanstvenega društva, I, 314 dalje. 140 Bohmer - Miihlbacher, Reg. imp., I2, 778. Bitterauf, I, 211. — Gradivo, II, 74, 75. 141 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 458, 466, 556, 850. Annales regni Francorum (ed. Kurze, 168, 169, 170). Vita Hludowici imperatoris (Mon. Germ., SS, II, 629). Vita s. Anskarii (Mon. Germ., SS, II, 699). — Gradivo, II, 35, 40, 46, 85, 86, 94, 97. 142 Diimmler, Ueber die siidostlichen Marken des frankischen Reiches, Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, X, 20. O. Kam-mel, Die Anfange deutschen Lebens in Oesterreich, 216. Lampel, Un-tersuchungen und Beitrage zum historischen Atlas von Niederosterreich, Jahrbuch fiir Landeskunde von Niederosterreich, I, 13 dalje. Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Gesch., 33, 277 dalje. Hauptmann, Mejna grofija Spodnjepanonska, Razprave Znanstvenega društva, I, 313 dalje. — Le registriram mnenje Kopitarjevo (Glagolita Clozianus, 74, n. 2), češ, Kari Veliki je razdelil veliko pokrajino v pet krajin, katerih grofje so tu našteti. 143 Na primer Ankershofen, Handbuch der Geschichte des Her-zogthumes Karnten, II, 142. Pirchegger, 1. c., 277. G. Graber v Sitzungs-berichte dunajske akademije, phil.-hist., Klasse, 190, 128. Jaksch, Geschichte Karntens bis 1335, I, 73. 144 Na primer Diimmler, 1. c., 18. Kammel, 1. c., 214, n. 2. Fe-licetti v Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen, IX, 15 d. A. Huber, Geschichte Oesterreichs, I, 86, n. 3. K. Schiinemann, Die Deutschen in Ungarn bis zum 12. Jahrhundert, 136 (Ungarische Bibliothek, 1/8). 145 Miklosich, Denkschriften dunajske akademije, phil. - hist. Klasse, X, 301, 315, 318. Ft. Kos, Letopis Matice Slovenske, 1886, 131, 134, 136. 146 Mon. Germ., Leges, I, 198 (Gradivo, II, 51). 147 Hauptmann v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgod., II, 231, 243. M. Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, 72. 148 Annales regni Francorum, ed. Kurze, 145. Vita Hludowici im-peratoris, ed. Mon. Germ., SS, II, 621. — Gradivo, II, 50. — B. Simson, jahrbiicher des Frankischen Reichs unter Ludwig dem Frommen, I, 78. 149 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1379 (Gradivo, II, 131). — Th. Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, I, 564, n. 670. — Conversio, cap. 12 (glej str. 91). 150 Aventinovi ekscerpti pri: Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 29. — Prim. M. Kos v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, X, 29—30. 151 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1441 (Gradivo, II, 162). — Auctarium Garstense ad 861, Annales s. Rudberti Salisburgenses ad 861 (Mon. Germ., SS, IX, 565, 770; Gradivo, II, 176). 152 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1358, 1360 a, 1379 (Pez, The-saurus anecdotorum, 1/3, 245, n. 72, 73; Gradivo, II, 115, 131). 153 Bohmer-Miihlbacher,, Reg. imp., I2, 1438 (Gradivo, II, 160). — Aventinovi ekscerpti pri: Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 26—9. — O Ratbodu primerjaj: Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches I, 35, 38, 389, 390 in Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, X, 19, 34; Hauptmann, Časopis za slov. jezik, knjiž. in zgod., II, 245 in M. Kos v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, X, 29 ter v zborniku Riša Yel'komoravska (1933), 54—55. 154 O imenu Pribina, ki je čisto slovansko, Miklosich, Denkschrif-ten dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, X, 301; M. Murko v Slovanskem sborniku (Pastrnekova spomenica, 1923), 23—25 = v zborniku Riša Vel'komoravska 65—70; M. Weingart v istem zborniku, 323 dalje. 155 V. Novotny, Češke dčjiny, I/l, 290. J. L. Cervinka, Slovane na Moravč a riše Velkomoravska (1928), 35 dalje. 156 M. Weingart v zborniku Riša Yel'komoravska, 328 dalje. 157 Na primer M. Biidinger, Osterreichische Geschichte 1, 182 dalje (po »okoli 830«), A. Huber, Geschichte Dsterreichs, I, 95 (po 830), Fr. Kos, Gradivo, II, n. 117 (833—838), V Novotny, Češke dejiny, I/l, 293, op. 1 (833—836), F. Dvornik, Les Slaves, Byzance et Rome, 150 (833—836). 158 Bohmer-Miihlbacher, Beg. imp., I2, 1338 c, d. — Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, I, 25, 38, 82. 159 Th. Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, I, 497 do 536, passim. 160 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1349—1357, passim. 161 Prav tam, 1349—1352, 1360 a, passim. 162 Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, 56, 103, 108 (Gradivo, II 2%, 460, 482). 163 Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, 39 (Gradivo, II, 172). — Bohmer-Miihlbacher, Beg. imp., I2, 1444. 164 Riša Vel'komoravska, 332 dalje. 165 Riša Vel'komoravska. Sbornik vedeckych prac. Sostavil Dr. Jan Stanislav. Praha 1933. 166 Fr. Kos, Gradivo, II, 96, op. 4. Novotny, Ceske dejiny, I/l, 290. Riša Vel'komoravska, 10 (Škultety), 32 (Cibulka, tudi istega avtorja Vaclavova rotunda, Svetovaclavsky sbornik I, 1933, 256, op. 7), 243 (Knappek). — Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, I, 33. A. Hauck, Kirchengeschichte Deutschlands, II, 691. 167 Cibulka, Riša Vel'komoravska 33 dalje in Svetovaclavskv sbornik, I, 257. 168 Riša Yel'komoravska: Cibulka 40 dalje (tudi Sveto vaclavsky sbornik, I, 274), O. Ritz 94, V. Menzl 272. — Cervinka, Slovane na Moravč, 293. 169 Prim. Weingart, Riša Yel'komoravska, 336. 170 Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, I, 38. V. N. Zlatarski, IIcTopna Ha ntpBOTO 6t>jh\ ijapcTBO I, 247. F.šišič, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara, 324. — Ne Krešimir sin Trpimira, kot menita Th. Dolliner in Kopitar (Glagolita Clozianus, 74, n. 6). 171 Hauptmann v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgod., II, 242 dalje. 172 Annales Iuvavenses maximi (ed. Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 740). Annales s. Rudberti Salisburgenses (Mon. Germ., SS, IX, 770). Auctarium Garstense (prav tam, 565). 173 K. Schiinemann, Die Deutschen in Ungarn bis zum 12. Jahr-hundert (Ungarische Bibliothek, 1/8), 4, op. 5. — Mnenja nekaterih madžarskih zgodovinarjev, ki vobče zanikajo Pribinovo oblast v Spodnji Panoniji, ne kaže posebej zavračevati (prim. Schiinemann, 1. c., 3, op. 4). 174 A. Alfoldi, Der Untergang der Romerherrschaft in Panno-nien, II (1926), 1—56. 175 Annales Fuldenses ad 8% (Mon. Germ., SS, I, 413). Reginonis Chronicon (1. c., 591). — Bohmer-Muhlbacher, Reg. imp., I2, 1784, 1785, 1809, 1844 b, 1850. — Conversio, cap. 11, 13. 176 Hauptmann v Razpravah Znanstvenega društva, I, 321. 177 Reginonis chronicon (citat pod št. 175). — Prim. H. Pirchegger v Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 33, 308 dalje. 178 Cyrill und Method, 87. — Prim. Schiinemann, 4, 26 in I. L. Červinka, Slovane na Moravč a riše Velkomoravska, 112 dalje (s starejšo literaturo in podrobnim opisom kraja). 179 Gradivo, II, str. 104, n. 125. 180 Sickel, Acta regum et imperatorum Karolinorum, I, 67 dalje. 181 Cibulka, Svetovaclavsky sbornik, I, 263. 182 Hauck (Kirchengeschichte Deutschlands, II2, 691, op. 4) misli na kakega italijanskega klerika. Ljubša (Die Christianisierung der heu-tigen Diozese Seckau, 131) domneva v Dominiku regensburškega duhovnika. Po Tomeku (Geschichte der Diozese Seckau, 104) ga je Pri-bini dal regensburški škof v „osebno službo", ko se je 1. 849 mudil v Regensburgu. 183 Pez, Thesaurus anecdotorum, 1/3, 253. 184 Bresslau, Handbuch der Urkundenlehre, I2, 431. 185 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, n. 1366, 1370. — O Dominikovih listinah iz dobe njegovega notariata glej Sickel, Sitzungsbe-richte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 36, 366—7. 186 Bohmer-Muhlbacher, Reg. imp., I2, 1379. 187 Hauptmann v Razpravah Znanstvenega društva, I, 337 dalje. 188 Mon. Germ., Necrologia, II, 28, 66, 19 (Dominicus pbr.). 189 Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache (1913), 480—5. 190 Kammel, Die Anfange deutschen Lebens in Osterreich, 276. 191 Grienberger, 1. c.,; W. Šmid v Zeitschrift des Historischen Vereines fiir Steiermark, 18 (1922), 31; M. Weingart v zborniku Riša Vel'komoravska, 330—2. — Neodločen je Hauptmann v Razpravah Znanstvenega društva, I, 321. 192 Jagič, Entstehungsgeschichte, 480. Fr. Kos, Letopis Matice Slovenske, 1886, 121. 193 Vita s. Constantini c. 15. Vita s. Methodii c. 8, 10. Vita s. Cle-mentis c. 4. Nestor jeva kronika (ed. Miklosich, 13, 14). 194 Jaffe, Regesta pontificum Romanorum, 2972, 2974 = Gradivo, II, 219, 220. 195 Zahn v Fontes rerum Austriacarum II, 31, 19 (Chezul). Pez, Thesaurus anecdotorum, 1/3, 217 (Chezil). — Gradivo, II, 174, 276. 196 Hauthaler, Salzburger Urkundenbuch, I, 908. 197 Prav tam, 915. 198 Urkundenbuch des Landes ob der Enns, I, 78. 199 Cibulka, Svetovaclavsky sbornik, I, 264. — Ljubšine (Die Chri-stianisierung der heutigen Diozese Seckau, 193—4) domneve glede loka-lizacij Sandratove in Ermperhtove cerkve slone na tako šibkih osnovah, da jih je mogoče preiti. 200 Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1444. Gradivo, II, 172. 201 M. Kos, Študija o Istarskom razvodu, Rad Jugoslavenske akademije, 240 (1931), 121 dalje (z literaturo). 202 Mon. Germ., Necrologia, II, 28, 67; 29, 31 (brez pridevka „pbr", toda obakrat z roko 8/9 stol. vpisan v družbi samih presbiterjev). Vpis v Mon. Germ., Necrol., II, 28, 66, 7, „Sandrat pbr" je še iz 8. stoletja. 203 Mon. Germ., Necrol., II, 9, 17, 20. 204 Mon. Germ., Necrol., II, 30, 73, 29; 37, 92, 28. 205 Kammel, Die Anfange deutschen Lebens in Dsterreich, 258; Pirchegger v Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 33, 285, 287. — Proti lokalizaciji v Zalaber je Schiinemann, Die Deutschen in Ungarn, 6, 26. 206 860, febr. 20 in nov. 20 (Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1442, 1444 = Gradivo, II, 169, 172). 207 Die romisch-pannonische dekorative Malerei, Mitteilungen des deutschen Archaologischen Instituts, rom. Abteilung, 41 (1926), 79 dalje (s podrobno literaturo na madžarskem jeziku). 208 Prim. Iz. Cankar, Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, I (1926), 126 dalje. 209 H. Widmann, Geschichte Salzburgs, I (1907), 200. 210 Riša Vel'komoravska, 39; Svetovaclavsky sbornik, I, 275 dalje. 211 Annales Iuvavenses maximi ad 851 (ed. Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 741). Translatio s. Hermetis (Dlimmler v Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, 22, 1860, 295). Annales s. Rudberti ad a. 859 (Mon. Germ., SS, IX, 770). 212 Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, 62 (Gradivo, II, 296). — Kasnejše potrditve v letih 977, 984, 1051, 1057, 1178 in 1199 v Salzburger Urkundenbuch, II, 105, 110, 150, 158, 570, 723. 213 H. Schubert, Geschichte der christlichen Kirche im Friihmittel-alter, 577. 214 M. Fastlinger, Die Kirchenpatrozinien in ihrer Bedeutung fiir Altbayerns altestes Kirchenwesen, Oberbayerisches Archiv fiir va-terlandische Geschichte, 50 (1897), 366. 215 Hauthaler, Salzburger Urkundenbuch, I, 124. — E. Klebel, Carinthia I, 116 (1926), 42, 142, n. 166 s citatom „Erben, Herbstruperti, S. 20 ff. in Mitt. der Gesellschaft f. Salzburger Landeskunde" in Carinthia I, 117 (1927), 107 dalje. 216 Fr. Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, 85 dalje in Gradivo, II, str. 129 ter passim indeks. — H. Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, Mitteilungen des Instituts fiir osterr. Geschichtsforschung, 53, 1912, 272—319, Zeitschrift des histori-schen Vereines fiir Steiermark, 14 (1916), 143 ter Geschichte der Steier-mark, I2, 110 d. — M. Ljubša, Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 1911, 134 in 188 dalje. — E. Tomek, Geschichte der Diozese Seckau, 1917, 105 dalje. — Fr. Kovačič, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, Časopis za zgod. in narodopisje, 15 (1919), 71 dalje. — K. Schiinemann, Die Deutschen in Ungarn bis zum 12. Jahrhundert, 1923, 4 dalje. — Lj. Hauptmann, Mejna grofija Spodnjepanonska, Razprave Znanstvenega društva, I, 1923, 311. — J. Kelemina, Krajevna imena iz spodnjepanonske marke, Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, VI, 1927, 41 dalje. — E. Klebel, Die Ostgrenze des Karo-lingischen Reiches, Jahrbuch fiir Landeskunde von Niederosterreich, 21 (1928), 348 dalje. 217 Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, 43. 218 Al. Serpp v Blatter fiir Heimatkunde, 12 (1934), 48, 49. Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I2, 68. 219 Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, 239 „Griibel". Dopsch, Die landesfiirstlichen Gesamturbare der Steiermark, 108, „Gruebl". 220 1192 Lindva (Fejer, Cod. dipl. Hung., II, 277). 1236: Lyndva (Gradivo, V, 904). — A. Melzer v programu puljske drž. gimnazije, 1904, 9; Ljubša, 136 dalje, 199; Časopis za zgod. in narodopisje, 1914, 99 (Starine); Schiinemann, 5. 221 Mon. Germ., Necrologia, II, indeks. Salzburger Urkundenbuch, I, 1075. — Forstemann, Altdeutsches Namenbuch, II, 84. 222 Forstemann, Altdeutsches Namenbuch, II, 1308. — Domneva Ljubšina (str. 200), da je napačno zapisano Wiedhereschirichun namesto pravilnega Walthereschirichun in da je pri tem misliti na kraj Waltersdorf južno od Hartberga na avstrijskem Štajerskem, je brez podlage. 223 Paldramsdorf za Paldmunteschirichun na Nižjem Avstrijskem (Ljubša 137) je nemogoč. 224 Cibulka, Svetovaclavsky sbornik, I, 265. 225 O vsem tem podrobno Cibulka, Svetovaclavsky sbornik, I, 254 dalje. 226 O uporabi te listine v Konverziji: Mon. Germ., SS, XI, 13, n. 59; Diimmler, Archiv f. Kunde osterr, Geschichtsquellen, X, 33; Fr. Kos v Letopisu Matice Slovenske 1882/3, 357 in Gradivo, II, št. 138; Lj. Hauptmann v Razpravah Znanstvenega društva, I, 312—3, 317—9. 227 Hauthaler-Martin, Salzburger Urkundenbuch, II, 15, 22, 24, 26, 29, 33, 39, 40. 228 Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, I, 345, 346, 372, II, 441. Hauptmann, 1. c., 313—7. Podatki o karantanskem Pabonu na str. 72. 229 E. Klebel, Mitteilungen der Gesellschaft fiir Salzburger Lan-deskunde, 61 (1921), 37, 48. Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 44—5 in Mon. Germ., SS, 30, 741. 230 Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, I, 174 (802), 210 (806), 394 (822), 696 (861). 231 „Actum Reganesburg civitate" tudi v listini Ludvika Nemškega 851 nov. 15 (Bohmer-Miihlbacher, Reg. imp., I2, 1399). Oblika ,,Reganesburg" prav tam, Reg. imp., I2, 1376—8, 1380, 1387, 1397 (v letih 844—850). 232 Na primer Kopitar, Glagolita Clozianus, 75; Diimmler, Archiv fiir Kunde osterr. Geschichtsquellen, X, 33, op. 5. 233 Na primer Fr. Kos, Letopis Matice Slovenske, 1882/3, 357, op. 7 in Gradivo, II, št. 138; Bohmer-Muhlbacher, Reg. imp., I2, 1388d (1347d); Hauptmann, Razprave Znanstvenega društva, I, 312, 320. Neodločen je Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 45. 234 Prim. Salzburger Urkundenbuch, II, 21, 22, 24, 25, 27, 30, 32, 34, 35. — Th. Sickel v Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 36, 343. 235 Sickel, 1. c., 345—7. 236 Bohmer-Muhlbacher, Reg. imp., I2, 1388c, 1389. 237 Mon. Germ., Necrologia, II, 8, 13, 9; 10, 20, 6. 238 Cibulka, Svetovaclavsky sbornik, 264. 239 Mon. Germ., Necrologia, II, 6, 3, 7; 14, 34, 38; 15, 36, 40. 240 Prav tam, 24, 60, 5; 28, 68, 14; 30, 73, 11; 36, 90, 5. 241 Kar piše Ljubša (129 dalje) o „akademskih naslovih" panonskih nadduhovnikov in o njihovem panonskem arhidiakonatu je brez podlage. 242 Ne upoštevam interpoliranega dela listine papeža Hadrijana II iz 1. 869, katerega nezanesljivost je v zadnjem času na prepričevalen način dokazal Lj. Hauptmann (Uloga Velikomoravske države u sla-vensko-njemačkoj borbi za Podunavlje, Rad Jugoslovanske akademije, 243, 1932, 233 dalje). 243 Fr. Pastrnek, Dejiny slovanskych apoštolu Cyrilla a Methoda, 43, n. 16. I. Ogienko, Koctsihthh i Me$ofliii ix jkhthh Te aihtbhictb, 34. 244 Jaffe, Reg. pont. Romanorum, 2972, 3319; Mon. Germ., Episto-lae, VII/1, 161, 222, n. 201, 255. — Prim. Hauptmann, o. c., Rad, 243, 237. 245 Bohmer-Muhlbacher, Reg. imp., I2, 1442 (1401). Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising, I, 6%. — Gradivo, II, 169, 174. 246 Annales Fuldenses (Mon. Germ., SS, I, 374). Aventinovi eks-cerpti: Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 29. — Prim. Lj. Hauptmann v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, II, 245. 24? Annales Voravienses, Annales Admnntenses, Annales s Rud-berti Salisburgenses (Mon. Germ., SS, IX, 565, 575, 770). Annales Iuva-venses maximi (Mon. Germ., SS, 30, 741). Bitterauf, o. c., I, 6%. 248 Jaffe, Reg. pont. Romanorum, 2972, 2974. 249 Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, II, 24: Lj. Hauptmann v Časopisu za slov. jezik, književnost in zgodovino, II, 246. 250 Klebel v Jahrbuch fiir Landeskunde von Niederosterreich, 21, 376. 251 Gradivo, II, str. 150; Jagič, Entstehungsgeschichte, 482; Pirch-egger v Mitteilungen des Instituts f. osterr. Geschichtsforschung, 33, 286. 252 Salzburger Urkundenbuch, I, 13. — Klebel, Carinthia I, 1927, 117 in Carinthia I, 1928, priloga, str. 18. 253 Klebel, Carinthia I, 1927, 110, 119. 254 Mon. Germ., Poetae latini, I, 307—8. 255 Gradivo, II, str. 152, op. 2; Pirchegger, 1. c., 286; Vancsa, Geschichte Nieder- und Oberosterreichs, I, 158. — Tomek (Geschichte der Diozese Seckau, 109) se priključuje Pircheggerju in misli na Worth ob reki Lafnitz. Ljubša 201: „cerkev sv. Petra v Weride je verjetno Dri Szt.-Peter ob Zali". 256 Pirchegger, 1. c., 287. 257 Klebel, Carinthia I, 1927, 103, 104 in priloga k letniku 1928, 16. 258 Pirchegger, 1. c., 286; Klebel, Carinthia I, 1927, 119 in Jahrbuch fiir Landeskunde von Niederosterreich, 21, 376. — Podobna krajevna imena pri Forstemannu, Altdeutsches Namenbuch, II, 840. 259 K. Schiffmann, Das Land ob der Enns (1922), 18. Klebel, Carinthia I, 1927, 116. 260 Klebel, Mitteilungen der Gesellschaft fiir Salzburger Landeskunde, 61 (1921), 37. Bresslau, Die altere Salzburger Annalistik, 20, op. 1. 261 Salzburger Urkundenbuch, II, 40 = Gradivo, II, 172. 262 Vancsa, o. c., I, 153. Tomek, o. c., I, 110. Klebel, Jahrbuch fiir Landeskunde von Niederosterreich, 21, 372. Salzburger Urkundenbuch, III, R 82. 263 Klebel, Jahrbuch, 376. Vancsa, I, 153. 264 Forstemann, Altdeutsches Namenbuch, I, 690, 891. 265 Prav tam, II, 1452. 266 Pirchegger, 288. Klebel, Jahrbuch, 21, 377. — Ime razlaga J. Kelemina, Časopis za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, VI (1927), 43. 267 Salzburger Urkundenbuch, II, 40; Pez, Thesaurus anecdotorum, 1/3, 217 = Gradivo, II, 172, 276. — Pirchegger, 287. 268 Hauptmann, Razprave Znanstvenega društva, I, 321 in op. 48. Kelemina v Časopisu za slov. jezik, knjiž. in zgodovino, VI (1927), 41. 269 Jahrbuch, 21, 372. 270 Salzburger Urkundenbuch, II, 313, 637. — Klebel, Carinthia I, 1927, 107 dalje. 271 Ljubša, 140, 201. 272 Monumenta Boica, 28, 2, n. 119. — Prim. Pirchegger, 289. — O osebnem imenu Muzzilich Forstemann, Altdeutsches Namenbuch, I, 1131, o krajevnem imenu prav tam, II, 360. 273 Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, 3. Ljubša, 140 dalje in 201. Klebel, Jahrbuch, 21, 377. — O imenu Kelemina, Časopis za slov. jezik, književnost in zgodovino, VI (1927), 42. 274 Goetzova domneva (Geschichte der Slavenapostel, 172 dalje), da je Konverzija nastala pred imenovanjem Metodovim za nadškofa, za kar pa da avtor še ni vedel in zato tudi Metoda še ni mogel imenovati s pravim naslovom, se mi ne zdi utemeljena. Število 75 let nas vodi v dobo, ko je bil Metod nedvomno že nadškof in ni verjetno, da bi avtor Konverzije tega ne doznal. Novega dostojanstva Metodu pač niti v naslovu ni privoščil. 275 Jaffe, Reg. pont. Romanorum, 2975. 276 Na primer Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, II2, 379; Fr. Kos, Gradivo, II, str. 170, n. 1; J. Cibulka, Svetovaclavsky sbornik, I, 257 dalje. 277 Jaffe, Reg. pont. Romanorum, 2976, 2979. 278 Jaffe, 2970, 2971, 2975, 2976, 2977, 2979 = Gradivo, II, 217, 218, 221, 222, 223, 229. — Prim. Wattenbach, Deutschlands Geschichtsquellen, l6, 291, ki je odločno proti, da bi bila Konverzija namenjena papežu. 279 Goetz, Geschichte der Slavenapostel, 73—4. 280 Jaffe, 2970, 2971, 2976 = Gradivo, II, 217, 218, 229. 281 Ljubša, Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 2—4, je mnenja, da je bila Konverzija sestavljena za sinodo, na kateri se je imel soditi Metod. 282 Jaffe, 2976 = Gradivo, II, 217. 283 Vita s. Virgilii in Vita Gebehardi archiepiscopi Salisburgensis et successorum eius (ed. Mon. Germ., SS, XI, 34—49, 86—95, passim). — Prim. H. Krabbo v Mitteilungen des Instituts fiir osterreichische Ge-scliichtsforschung, 24 (1903), 21—22. 284 Izdal ju je med drugimi Jaksch, Monumenta historica ducatus Carinthiae, III, 10, 11. 285 Ed. Rački, Documenta hist. Chroaticae periodum antiquam illustrantia (Monumenta spect. historiam Slavorum meridionalium 7), 188. 286 Ed. Rački, I. c., 204. 287 Lj. Hauptmann v Razpravah Znanstvenega društva, I, 322—323. 288 Vita s. Methodii, c. 10. 289 E. Diimmler, Geschichte des Ostfrankischen Reiches, II, 375— 376. V. Novotny, Češke dejiny, I/l, 356 dalje. 290 Annales Iuvavenses maximi ad 874 (ed. Bresslau, Mon. Germ., SS, 30, 741) in drugi v Gradivu, II, n. 232 našteti viri. 291 Jaffe, Regesta pontificum Romanorum, 2971. Gradivo, II. 229. 292 Prihod Metodov na Moravsko: Vita s. Methodii, cap. 10. Pisanje papeža Ivana VIII legatu Pavlu 1. 873 (Jaffe, Regesta pont. Romanorum, 2976). CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM INCIPIUNT QUAEDAM EXCEPTIONES DE VITA APOSTOLICI VIRI BEATI SCILICET ROVDBERTI QUALITER AD REGIONEM PERVENIT BAVVARIAM.* 1. Tempore igitura) Hildiberti W regis Francorum, anno sci-licet regni eiusc' secundo d), honorabilis confessor Ghristi Hrod- 5 bertuse> in Wormatiaf) civitate episcopus habebatur; qui ex regali progenie k) Francorum ortus, catholicae h> fidei et euangelicae 0 doctrinae totiusque i) bonitatis k) nobilissimus refloruit doctor ». Erat enim vir simplex, pius et prudens, in sermone verax, iustus in iudicio, providus in consilio, strennuus in actu, conspicuus in 10 caritate m>, in universa morum honestate praeclarus. Ita innume-rabiles ad eius sacratissimam convenerunt doctrinam et ab eo aeternae salutis documenta susceperunt. Cumque farna sanctae conversationis n> illius longe lateque crebesceret, pervenit ad no-ticiam cuiusdam ducis Bagoariae regionis nomine Theoto p), qui 15 supradictum virum dei enixis r> precibus prout potuit libentissime rogare studuits) per ') missos suos, ut hanc provinciam visitando sacra inluminaretv) doctrina. Unde praedicator veritatis divino conpunctus amore assensumw) praebuit. Primo suos dirigens le-gatos, postea vero ad Christi gregem lucrandum per semetipsum 20 venire dignatus est. Hoc wl) audiens praefatus dux magno perfusus est gaudio, obviamque illi cum suis pergens, sanctum w2> virum euangelicumque doctorem x> cum omni honore et dignitate sus-cepit in Ratispona civitate. Quem vir domini coepit y) de christiana 1. * Haec inscriptio in solo cod. 1 reperitur, deest reliquis. Cod. 2 inscribitur De introitu beati Rudberti. a) igitur om. 2. 3. 4. 6. — b) hildeberti 6. — c) illius 3. 4. 6. — d) . II.o 1. 3. V.o 4.— e) rovdbertus 1. 2. rudbertus 3. rudbertus 6. — f) wormacia 1. 4. — g) prosapia 4. — h) katholice 3. catholice 4. 6. — i) ewangelice 1. euangelicae 2. euangelice 3. evangelice 4. ewangelice 6. — i) totius I. tociusque 4. 6. — k) bonitate 6. — I) refloruit doctor 1. — m) ka-ritate 4. — n) conversionis 6. — o) bawariq 1 bauuoari? 2. bauwarie 3. bawarie 4. 5. •— p) otto 1. theodo 3. — r) subenixis 2. 3. 6. subnixis 4. — s) studuit rogare 4. — t) pro 6. — u) nuncios add. 2. 3. 4. — v) illuminaret 2. 3. 4. 6. — w) consensum 6. — w1) hec 3. — w2) et sanctum 1. — x) docto 1. — y) cepit bis 6. — z) ammonere 6. — aa) katholica 3. conversatione admonere z', et de fide catholica aa> inbuerebt>); ipsum non multo dd> post et multos alios ee> istius gentis nobiles atque et ignobiles viros ad veram Christi fidem convertit, sacroquebaptismate regeneravit, et in sancta corroboravit 5 religione ss). Praefatus itaque dux sancto viro concessit licentiam locum aptum eligendi sibi et suis, ubicunque hh) ei placeret in hac provincia ecclesias dei construere et cetera ad opus eeclesiasticum habitacula ") perficere. Tunc supradictus vir domini accepta li-centia per alveum Danubii usque ad fines Pannoniae inferioris 10 spargendo semina vitae navigando iter arripuit; sicque tandem revertens ad Lauriacensemkk> pervenit civitatem, multosque ibi infirmos variis languoribus oppressos ") orando per virtutem domini sanavit. Deinde arrepto itinere pervenit ad quendam locum mm> qui nn> vocatur Walarium00>, ubi ecclesiam in honore 15 sancti Petri principis apostolorum construxit et dedicavit. Praefatus itaque dux ibidem primitus ei in circuitu aliquas pro-prietatis rr> possessiones tribuit; postea vero ss> ad noticiam venit sancto") pontifici Hrodberto 1IU) aliquem esse locum iuxta fluvium Ivarum vv> antiquo vocabulo Iuvavensem ww> vocatum xx>, ubi an-20 tiquis scilicet temporibus multa fuerunt mirabiliter constructa aedificia, et tunc paene dilapsa silvisque cooperta zz>. Hoc audiens vir domini propriis cupiens prospicere aaa) oculis quid inde ipsius rei veritas haberet, propter fidelium animarum lucrum divina disponente gratia coepit bbb> Theodonem rogare ducem ccc), ut istius 25 loci ei potestatem ddd> tribueret ad extirpanda eee> et purificanda fff> loca, et ecclesiasticum prout ei libitum ses) foret ordinare officium. Quod ipse dux consensit, tribuenshhh) in longitudine et latitu-dine"'* de territorio super duas leuvas kkk> possessiones, ut inde faceret quod'") ei placeret ad utilitatem istius sanctae mmm> eccle-30 siae nnn). Tunc vir domini ista coepit renovare loca, primo deo formosam aedificans ecclesiam. Quam in honore sancti 00°) Petri principis apostolorum dedicavit, ac deraum claustra ppp> cum ce-teris habitaculis clericorum per omnia ordinabiliter construxit. Postea vero delegato sacerdotali officio omnem ibidem cottidie 35 cursum congruo ordine fecit celebrari. Tunc praedictus doctor 6. — bb) imbuere 1. — cc) ipsumque 1. 3. 4. — dd) multo om. 3. — ee) alius corr. alios 6. — ff) sacro 6. — gg) relligione 1. regilione corr. religione 6. — hh) ubicumque 4. — ii) ha-bitatacula 2. habitacula om. 1. — kk) lauoriacensem 2. laureacensem 6. — 11) oppresos 3. — mm) lacum 1. — nn) ubi 6. — oo) uualarium 2. iuualarium 6. — pp) ei primitus 6. _ rr) pro- prietates 6. — ss) vero om. 3. — tt) sancti 6. — uu) rovdberto 1. rudberto 3. rudberto 6. — vv) iuarum 2. 4. uiarum 6. — ww) ivuavensem 1. iuuauensem 3. 4. 6. — xx) vocant S.__ yy) fuerant 6. — zz) chooperta 4. — aaa) perspicere 2. 3. 6. — bbb) tempore add 6. — ccc) ducem rogare 2. 3. 4. 6. — ddd) potestatem ei 1. — eee) expurganda 1. exstirpanda 6. — fff) et purificanda om. 1. et purganda 6. — ggg) foret libitum 6. — hhh) tribuens ei 2. 3. 4. 6. — iii) longitudinem et latitudinem 6. — jii) teritorio 6. — kkk) leiuas corr. leucas 3. Ieugas 4. 6. — 111) quicquid 2. 3. 4. quidquid 6. — mmm) dei add. 2. 4. — nnn) dei add. 3. 6. — ooo) sanctissimi 2. 3. 4. — ppp) claustrum 2. 3. 4. 6. — Hrodbertus rrr> cupiens alicjuos adipisci socios ad doctrinam euan-gelicae sss> veritatis, propriam repetivit patriam. Iterumque cuni duodecimrevertens discipulis, secumque virginem Christi no-mine Erindrudam uuu' adducens quam in superiori castro Iuvaven-sium www> statuens, ibidemque ™wll colligens congregationem 5 sanctimonialium, et earum conversationem rationabiliter sicut canonicus deposcit xxx> ordo, per omnia disposuit. Ipse quoque assidue totum spatium istius circumiens yyy> patriae, confirmans animas christianorum admonensque zzz) in fide fortiter permanere, quod verbis docuit operibus adimplevit mirificis. Ubi aaaa> con- 10 structis consecratisque ecclesiis ordinatisque inferioribus et su-perioribusbbbb' gradibus, proprium sibi ordinavit successorem. Ipse vero praesciens longe ante diem vocationis suae, confirmatis discipulis ad propriam remeavit sedem, ibique adstantibus cccc> admonitionedddd) divina peracta fratribus eeee> inter verba ora- 15 tionis spiritum reddiditmf) in pace, die videlicet resurrectionis domini nostri lesu Christi. Ad cuius sepulchrum exuberant innu-mera sks«) beneficia curationum cunctis fideliter petentibus usque in hodiernum diem per eum qui vivit et regnat deus perhhhh) omnia saecula saeculorum amen. 20 Cf. Liber con- 2. Sequitur deliinc catalogus a> episcoporum sive abbatum fraternitatum eiusdem Iuvavensis sedis, quam euangelicusb) doctor Hrod-vetustior (MG, bertus <=) ab anno adventus eius de Wormatia in Bagoariam Necr., H, 18). usque in die vocationis suae rexit. Anno nativitatis domini 693! DC XC III.* Igitur post excessum e> beatissiini Hrodbertif> pon- 25 tificis vir carus omni populo egregiusque s1) doctor et seminator verbi dei Vitalis episcopus sedem Iuvavensem regendam suscepit. Post cuius transitum Anzogolus h> extitit') abbas i). Post cuius depositionemk> praedicte D sedi adhaesit m> Savolus") abbas0'. Cuius vitae finito cursu Ezius p) abbas successit. Quo migrante 30 de saeculo, iterato illa sedes honorata refulsit episcopo Flobargiso. Post quem Iohannes pastoralem gessit in sede praefata curam. rrr) rovdbertus 1. rudbertus 3. — sss) ewangelics 1. ewangelice 6. — ttt) XII 3. 4. . XII. 6. — uuu) erendrudam 4. erndrudam 6. — www) iuauensium 6. — www!) ibidem 1. — xxx) deposcit canonicus 1. — yyy) littera n in circumiens corr. e? 1. circuiens 4. 6. — zzz) ammo-nensque 1. — aaaa) ibique 2. 3. 4. 6. — bbbb) et superioribus om 6. — cccc) astantibus 2. 3. 4. 6. — dddd) ammonitione 1. — eeee) fratribus peracta 2. 3. 4. 6. — ffff) reddit spiritum 1. redidit 3. reditt 4. — ggse) innumerabilia 2. 3. 4. 6. — hhhh) reliqua desunt in 6. 2. * Cod. 2 inscribitur Catalogus episcoporum sive abbatum eiusdem sedis Iuvavensis, reliqua desunt. In codd. 5, 4, 6 inscriptio deest. a) catologus 1. — b) ewangelicus 1. — c) rovbertus 1. — d) bawariam 1. — e) disoessum 2. 3. 4. 6. — 0 rovdberti 1. rudberti 3. rudberti 6. — g) carius corr. carus 1. — g1) egreiusQue 3. — h) anzolgolus corr, anzogolus 2. — i) exstitit 3. — i) abbas extitit 8. — k) disposi-cionem 4. — I) predite 1. — m) adhesit sedi 3. — n) sanctus 6. — o) abas 4. — p) etius 3. Hisdem r> igitur temporibus scilicet Otilonis r1) ducis Bagoariorum s) qui tunc 0 subiectus fuit regi Pippino") Francorum, venit vir quidam v> sapiens et bene doctus de Hiberniaw> insula nomine Virgilius ad praedictum regem, in Francia x) loco vocato 5 Karisiaco. Qui propter dei amorem retinuit eum secumy) fere duobus annis, et comperto eo bene docto misit eumz) praefato duci Otiloniac concessit ei episcopatum Salzburgensem bb>. Qni dissimulata ordinatione cc> ferme duorum annorum spatiis, habuit secum proprium episcopum dd> comitantem de patria no-10 mineddl> Dobdagrecum ee) ad persolvendum episcopale officium. Postea vero populiš petentibusff) et episcopis regionis illius con-sensit Virgilius consecrationem accipere, ordinatusque estss) a conprovincialibus praesulibus ad episcopum, anno scilicet nati-vitatis domini DCCLXVII., hh) sub die XVII. Kalendas Iulii. 767 iun. 15 15 3. Hactenus *> praenotatum est qualiter Bagoarii b) facti sunt christiani seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nune adiciendum est qualiter Sclavi qui dicuntur Quarantani et confines eorum fide saneta instrueti christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos 20 de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt c) regio-nem. quousque d> Franci ac e) Bagoarii 0 cum Quarantanis con-tinuis affligendo bellis eos s) superaverunt. Eos autem qui obe-diebant fidei et M baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum <>, et terram quam possident residui, adhuc pro tributo 25 retinent regis usque in hodiernum diem. 4. Nune recapitulandum est de Quarantanis. Temporibus g 1 o r i o s i regis Francorum Dagoberti Samo nomi n e qui-dam Sclavus manens in Quarantanis ») fuit clux gentis illius. Qui venientes negotia t o r e s Dagoberti regis b) interfic e r e c) iussit et 30 regia d> expo!ia vite) pecunia. Quod dum 0 comperit «) Dagobertus rex, misit exercitum suum, et damnum h) quod ei idem Samo fecit 0 esius 6. — r) isdem 1. eisdem 4. hisdem om. 6. — rl) otilionis 3. — s) bawariorum 1. bagouuariorum 2. bauwariorum 3. bagowariorum 4. — t) lam add. 2, 3, 4, 6. — u) pipino 6. — v) quidam vir 2. 4. 6. - w) hybernia 2. 3. — x) franciam 4. 6. — y) secum eum 6. -z) eum misit 6. — aa) otilioni 3. — bb) salzpurgensem 6. — cc) dissimulavit ordinationem 2. 4. 6. dissimulationem ordinationem 3. — dd) habens proprium episcopum secum 2. 3. 6. Iiabens proprium episcopum fecit comitantem 4. — dd1) nomine om. 6. — ee) dabdagrecuin 4. — ff) petentibus populiš 2. 3. 4. 6. — gg) ac ordinatus est 2. 3. 4. 6. — hh) DCC0LX0VII° 1. 2. 3. DC°CLX°VII0 4. DCC<>LX°VI0 6. Cf. Conv. c. 2. Cf. Conv. c. 7, 8. Cf. Conv. c. 4, 8. Cf. Conv. c. 6. Fredegarii Chron., c. 48, c. 68, (MG, SS rer. Merov. II, 144,154). Gesta Dagoberti (ed. cit., 410). 3. a) aetenus 1. _ b) bawari 1. bavvarii 3. 6. bagowarii 4. — c) possiderunt 6. — d) uuoadusque 2. 3. 4. 6. - e) et 2. 3. 4. 6. - f) bawari 1. bawarii 3. 6. - g) eos om. 2. 3. 4. 6. — h) et om. 4. 6. — i) tributariosque regum fecerunt 4. 4. a) quarantanis 2. — b) regis om. 2. — c) dagoberti interficere regiam 6. — d) re-gina 4. _ e) exspoliavit 2. — f) cum 6. — g) comperti 4. - h) dampnum 2. 3. 4. 6. - i) fe- vindicare iussit. Sicuti i) fecerunt qui ab eo k) missi sunt D et regis servitio subdiderunt illosm). Non multo post tempore coeperunt Huni eosdem Quarantanos hostili seditione graviter affligere. Fuitque tunc dux <0 eorum Boruth nomine qui Hunorum exer-citum contra eos iturum Bagoariis p) nunciari fecit rogavitque 5 eos r> sibi in auxilium venire. lili quoque festinando s> venientes Cf. Conv. expugnaverunt Hunos" et obfirmaverunt Quarantanos, servi-c. 3,8. tutique eos regum subiecerunt, similiterque confines eorum. Duxeruntque inde secum obsides in Bagoariam u>. Inter quos erat filius Borutli v> nomine Cacatius w', quem pater eius more christi- 10 ano nutrire rogavit et christianum facere; sicut et factum est. Et dex) Cheitmaro^) filio fratris sui similiter postulavit. Mortuo autem Boruth, per iussionem Francorum Bagoarii2) Cacatiumaa) iam christianum factum petentibus eisdem Sclavis remiserunt, et illi eum ducembb) fecerunt. Sed ille postea tertio cc> anno 15 defunetus est. Iterum autem permissione dd> domni Pippini ee) regis ipsis populiš petentibus redditus estff) eis Cheitmar christianus factushh'. Cui etiam Lupo presbyter ordinatus de luvavense") sede in insulam Chemingi lacus«', quae et Auua vocatur, dedit ei kk' nepotem suum nomine Maioranum ad presby- 20 terum iam ordinatum. Et quia conpater eius erat idem Lupo presbyter docuit eum ut adluvavense monasterium se mm> devota mente ad") christianitatis officium subdidissetnn). Quem suscipientes idem populi ducatum illi dederunt. lile vero secum habens Maioranum presbyterum in luvavensi monasterio 25 ordinatum ad presbyterum pp). Qui admonuitrr) eum ad ipsum monasterium suum caput declinaress) in servitium dei. Et ille ita fecit, ac promisit se ad ipsam sedem serviturum. Sicut et fecit atque 4t> annis singulis ibidem suum servitium persolvebat, et inde semper doctrinam et officium christianitatis percepit usque dum 30 vixit. 5. Peractisa) aliquantis temporibus praenominatus b> dux Carantanorum petiit Virgilium episcopum visitare populum gen-tis illius, eosque in fide firmiter confortare. Quod ille tunc minime adimplere valuit, sed sua vice misso suo episcopo nomine 35 cerat 4. — i) sicque 2. 3. 4. 6. — k) illuc add. 2. 4. — I) missi sunt om. 1. — m) illos subdiderunt 6. — n) fuitaue dux 3. — o) nomine boruth 2. 3. 4. 6. — p) bagoariis corr. ex bogaariis 2. bauwariis 3. bawaris 6. — r) eosque rogavit 2. 3. 4. 6. — s) festini 4. — t) hov-nos 6. — u) bawariam 1. — v) burutto 4. — w) cacatus 1. — x) de om. 6. — y) cheitu-maro 2. 3. 4. cheturaaro 6. — z) bawarii 1. bauwarii 3. bawari 6. — aa) cacacium 1. — bb) sibi add. 3. — cc) tertio postea 2. 3. 4. 6. — dd) per missionem 2. 4. iterum per 6. •— ee) pipini 6. — ff) est om. 1. — gg) cheitumarus 2. 3. 4. chetumarus 6. — hh) christianus est factus est 1. — ii) ordinatus iuvavensi sede 6. — ii) lacis 1. 3. laci 6. — kk) ei om. 4. — 11) ad om. 6. — mm) se om. 4. — nn) subdidisse 6. — oo) eidem 4. — pp) ordinatum presbyterum 2. 3. ad presbyterum om. 6. — rr) ammonuit 1. — ss) declinare om. 1. — tt) ita promisit et fecit atque 1. Modesto ad docendamillam plebem, et cum eo Wattonemd), Reginbertum, Cozhariume) atque Latinum presbyteros suos, et Ekihardumdiaconumcum aliis clericis, dans ei licentiam ecclesias consecrare et') clericos ordinare iuxta canonum diffini- Cf. 5 tionem, nihilque sibi usurpare quod decretis sanctorum patrum contrairet. Qui venientes Carantanis k) dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae», et aliamin Liburnia m> civitate, seu») ad Undrimas«), et in aliis quam plurimis locis. Ibique permansit usque ad vitae suae finem. Eo igitur defuncto episcopo, postulavit 10 iterum idem Cheitmar p) dux Virgilium episcopum, si fieri possetr> ut ad se veniret. Quod ille rennuits) orta seditione1) quod carmula dicimus. Sed inito consilio misit ibidem Latinum presby-terum, et non multo post orta alia seditioneu) exivit inde ipse Latinus presbyter. Sedata autem carmula misit iterum Virgilius v) 15 episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post eum War-mannum presbyterum. Mortuo autem Cheitmaro x> et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi erat, usque dum Waltunc y) dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem z) presbyteros mittere. Qui tunc misit eis Heimonem presbyterum aa>" 20 et Reginbaldum bb> presbyterum atque cc> Maioranum diaconum cum aliis clericis. Et non multo dd> post misit iterum ibidem ee> eundem Heimonem et Dupliterumff) ac Maioranum presbyterosfff) et k«) alios clericos cum eishh). Iterumque misit eis Gozharium presbyterum, Maioranumfff) et Erchanbertum ii). Post eos Regin-25 baldum. kk> et Reginharium") presbyteros. Ac deinde"11") Maioranum et Augustinum presbyteros nn>. Iterumque Reginbaldum et Gundharium p"K Et hoc sub Virgilio factum est episcopo. 6. Item anazephaleos a> de Avaris Antiquis enim c) tempo-ribus ex meridiana parte Danubii in plagis Pannoniae inferioris d> 30 et circa confines regiones Romani possederuntf), ipsique ibi civitates et munitiones ad defensionem sui fecerunt, aliaque aedificia multa, sicut adhuc apparet. Qui etiam Gothos et 5. a) eractis 3. p in peractis corr. e. — b) prenominatis corr. prenominatus 1. — c) do-cendum. corr. docendam 1. — d) uuattonem 1. watonem 2. 3. 4. 6. — e) cozarium 1. — f) ecki-hardum 2. kihardum 4. ekkehardum 6. — g) dioconum corr. diaconum 1. suum add. 1. eum add. 2. 3. — h) eis 6. — i) et om. 1. — k) carentanis 1. — 0 in solioarfrf. 4. — m) liburna 1. — n) seu 4. — o) et aliam . . . undrimas om. 6. — p) cheitumarus 2. 3. 4. cheru-marus 6. — r) potuisset 1. — s) renuit 4. — t) sedecione 4. — u) seditione alia 2. 3. — v) ibidem add. 3. — w) mandalhohum 3. — x) cheitumaro 2. 3. 4. chetumaro 6. — y) wal-tunch 2. walttinch 4. walthnuch 6. — z) ibidem om. 3. — aa) presbyterum om. 1. — bb) reinbaldum 6. — cc) inde add. 3 — dd) hic incipil 5. — ee) illuc 1. ibi 6. — ff) dupliterium 1. duplicerum 5. 6. — fff) presbyteros . . . maioranum om. 6. — gg) et om. 1. — hh) eos corr. eis 1. — ii) gozarium 1. — ji) erchenbertmn 1. ekebertum 5. 6. — kk) reginhaldum 1. reinbaldum 5. 6. —• 11) regenhardum 4. reinharium 5. 6. —■ mm) inde 3. — nn) presbyteros presbyteros 3. — oo) regenbaldum 4. reinbaldum 5. 6. —■ pp) guntarium 1. guntharium 3. 4. 6. a) anazefaleos 2. — b) inscriptio deesi 3. 4. 5. 6. — c) autem 5. 6. — d) ferioris 5. — e) regionis 5. 6. — f) possiderunt 5. 6. — g) uotos 6. -- h) hic incipil pars anliquior Cf. Conv. c. 10. Cf. Conv. c. 10. 796 Ann. Maximi-niani (MG, SS, 13, 22). Ann. Laures-ham. (MG, SS, 1, 37). Annales Iuva-ven. maximi (MG, SS, 30, 736). 803 oct. Ann. Iuv. mai. (MG, SS ,1,87). Ann. s.Emme-rammi mai. (MG, SS, 1,93). Cf. Conv. c. 8 Gepidos suae ditioni subdiderunt. Sed post annos nativitatis h> domini CGCLXXYII et amplius Hvmi ex sedibus suis in aqui-lonari 0 parte Danubii i) in desertis locis habitantes, transfre-tantes Danubium expulerunt Romanos et Gothos atque Gepidos k>. De Gepidis autem cjuidam adhuc ibi D resident. Tunc vero 5 Sclavi m> post Hunosn) inde expulsos venientes coeperunt istis partibus Danubii diversas regiones habitare. Sed nune qua1iter Huni inde expulsi sunt, et Sclavi inhabitare coeperunt0), et illa pars Pannoniae ad diocesim Iuvavensem conversa est, edicendum putamus. 10 Igitur Carolus p) imperator anno nativitatis domini DCCXCVI.Aeric u m s) comit e m destinavit, et cum eo inmensam multitudineni, Hun o s exterminare. Qui min ime resistentes reddiderunt 0 se per praefatum comitem Carolo u) imperatori. Eodem igitur anno misit Carolus v) Pippinum w) filium suum in 15 Hunia x) cum exercitu multo y); qui1 perveni e n s z) usque ad ce^ lebrem aa) eorum locum bb) qui dicitur rineh, ubi iterum omnes eorum princip e s se reddiderunt cc) Pippino. Qui inde revertens dd> partem Pannoniae circa lacum Pelissa inferioris, ultra fluvium qui dicitur Hrapa ee>, et sic usque ad Dravum fluvium et eo usque ubi ff) 20 Dravus KK) fluit in Danubium, prout potestatem habuit, praeno-minavit cum doctrina et ecclesiastico officio procurare populum qui remansit de Hunis et Sclavis in illis partibus, Arnonihh) luvavensium episeopo usque ad praesentiam genitoris sui Ca-roli") imperatoris. Postmodum ergo anno DCCCUI. Karolus ii) 25 imperator Bagoariam kk) intravit et in mense n) oetobrio Salzburc mm) venit, et praefatam concessionem filii sui iterans potestative multis adstantibus suis fidelibusntl) adfirmavit et in aevumincon-vulsam") fieri concessit. 7. Similia) modo etiam Arnb) episeopus successor Virgilii 30 sedis Iuvavensis deinceps curam gessit pastoralem, undique ordi-nans °) presbyteros et mittens in Sclaviniam d), in partes videlicet Quarantanasatque inferioris Pannoniae illis ducibus atque ccmitibus, sicut pridem Virgilius fecit. Quorum unus Jngo{< vocabatur, multum carus populiš et amabilis propter suam pru- 35 cod. 1. — i) anuiloni 1. 2. 3. aquilonis 4. 5. 6. — i) et add. 4. — k) gipidos corr. gepidos 4. — 1) quidam add, i. 6. — m) solaui 3. — n) huno 1. — o) istis . . . coeperunt om. 5. 6. — p) karolus 2. 3. karulus 4. 5. 6. — r) anno domini DCCXXV1I. 5. 6. — s) aeiricum 3. — t) rediderunt 4. — u) karolo 2. 3. karulo 4. 5. 6. — v) karolus 2. 3. karulus 4. karulus imperator 5. 6. — pipinum 6. — x) huniam 5. 6. — y) magno 5. 6. — z) perveniens corr. pervenit 2. pervenientes 3. 4. 5. 6. — aa) usque celebre 1. — bb) eorum locum eorum 3. — cc) rediderunt 4. — dd) revertenses corr. revertentes 3. — ee) hra(pa) 1. rapa 4. chrapa 5. 6. — ff) ubi um. 1. — 2g) drauvus 1. drawus 4. — lih) arnono 5. 6. — ii) karoli 2. 3. karuli 4. 5. 6. — ii) karulus 4. i5. 6. — kk) bauwa,riam 3. bavvariam 5. 6. — 11) menso 1. — mm) salzburch 2. 3. 4. 5. salzpurch 6. — nn) astantibus fidelibus suis 2. 3. 4. 5. 6. — oo) affirmavit 2. 3. 4. 5. 6. — pp) ewum 4. ewm 6. — rr) inconfulsam 5. 6. dentiam. Cui tam oboediensg) fuit omnis populus ut si cuiqueh> vel carta sine litteris ab illo" directa fuit, nullus ausus est suum neglegere i) praeceptum. Qui k> etiam mirabiliter fecit k>. Vere') servos credentes secum vocavit ad melisam, et qui ™> 5 eorum dominabantur infideles, foris quasi canes sedere fecit, ponendo ante illos panem et carnem n) et fusca vasa cum vino, ut sic sumerent victus. Servis autem staupis deauratis propinare iussit. Tunc interrogantes primi deforis dixerunt: Cur facis nobis sic? At ille: Non estis digni, non ^ ablutis corporibus, cum 10 sacro fonte renatis communicare; sed foris doraum ut canes sumere victus. Hoc facto fide sancta instructi certatim cucurrerunt baptizari. Et sic deinceps religio christiana succrescit 8. Interim contigit anno videlicet nativitatis domini DCCXCVIII a)., Arn onem iam archiepiscopum a Leone papa accep t o 798 15 palli o remeando de Roma venisse ultra Padum eique obviasse Ann. Iuvav. missum Caroli W cum epistola sua, mandans illi ipso itinere in mai. (MG, partes Sclavorum0' ire et exquirere voluntatem populi illius et SS, 1,87). praedicare ibi verbum dei. Sed quia hoc facere nequivit antequam responsum referret suae legationis, festine perrexit ad impera-20 torem, et retulit ei quicquid d> per eum domnus e> Leo papa mandavit. Post expletam legationem ipsef) imperator praecepit Arnoni archiepiscopo s) pergere in partes Sclavorum h) et provi-dere') onmem illam regionem etecclesiasticum officium more episcopali colere, populosque in fide et christianitate praedicando 25 confortare. Sicuti ille W fecit illuc veniendo, consecravit ecclesias, ordinavit presbyteros, populumque praedicando docuit. Et inde Cf. Conv. c. 5. rediens nuntiavit imperatori quod magna utilitas ibi potuisset effici, si quis inde habuisset certamen. Tunc interrogavit illum imperator si aliquem') habuisset ecclesiasticum virum qui ibi lucrum 30 potuisset m> agere deo. Et ille dixit se n> habere talem qui deo pla-cuisset et illi populo0' pastor fieri potuisset. Tunc iussu impera-toris ordinatus est Deodericus p) episcopus ab Anione archiepiscopo Iuvavensium ; quem ipse Arns) et Geroldus comes per-ducentes in Sclaviniam, dederunt in manus principum, commen-35 dantes illi episcopo regionem Carantanorum et confines eorum Cf. Conv. occidentali parte Dravi fluminis, usque dum Dravus fluit in c. 3,4,6. 7. a) etiam add. 4. — b) arn 2. 3. 4. — c) ordinens 1. — d) sclauoniam 5. 6. — e) carantanas 4. 5. 6. — f) ingo 1. — g) obidiens 4. — h) cuiquam 2. — i) eo 2. — i) negligere 2. 3. 4. 5. 6. — k) qui . . . fecit om. 4. 5. 6. — 1) ore 4. — m) quos 1. — n) carnes 2. 3. 4. 5. 6. — o) facit 6. — p) cum 5. — r) sucrevit 2. 3. 4. crevit 5. 6. 8. a) .DCC.XXVIII. 5. .DCC.XXOVIIIc'. 6. — b) karoli 2. 3. 5. karuli 4. 6. — c) ciauorum 5. — d) quitquid 6. — e) quicquid dominus 5. 6. — f) ipse om- 5. — g) episcopo 6. — h) ciauorum 5. 6. — i) previdere 4. — i) et om. 2. 3. 4. 5. 6. — k) precepit add. 2. 3. 4. 5. 6. — I) aliquen 4. — m) potuisset lucrum 6. — n) dixit add. S. 6. — o) qui deo et illi plicuisset populo 4. — p) theodericus 2. 3. 5. 6. theodoricus 4. — r) iuauensium 5. — s) arn 2. arunem Danubii, ut potestative populuin regeret t) sua praecli-Cf. Conv, catione, et u> euangelica doctrina doceretv> servire deo, et ut c. 5, 7. ecclesias constructas dedicasset, presbyteros ordinandow' con- stituisset, totumque ecclesiasticum officiumx* in illis partibus prout y) canonicus ordo ti exposcit perficeret aa>, dominationem et 5 subiectionem habens Iuvavensium reetorum. Sicuti ille fecit quamdiubb> vixit. Ann. Iuvav. 9. Post diem vero transitus de hoc seculo Arnonis archiepi- max.( MG, SS, scopi, a> anno nativitatis domini DGCCXXI., Adalrammus piissi-30, 740, 741), mus doctor sedem Iuvavensem suscepit regendam. Qui inter cetera 10 Ann. Iuvav. beneficiorum opera finito cursu Deodorici W episcopi, prout Arn c> mai. (MG, archiepiscopus antea Deodorico d' episcopo Sclavos commisit, ita SS, 1, 88), et iste6' Ottonemf> constituit episcopum. Ipse enim Adalrammus Necrol. s. anno nativitatis Christi DCCCXXIIII. pallium accepit ab Eugenio Rudb. (MG, papa, rexitque gregem sibi commissum XV annos; eoque su- 15 Necr., 2,92, perna clementia vocante a nexibus corporis absoluto, Liu-176). prammus h> venerabilis praedictae sedis pontificatum accepit pa- 821, 824, 836 stor anno DCCCXXXVI. Quem Gregorius papa pallio honoravit Qui innumerabilibus deo placitis operibus peractis, sidereas con-859 scendit sedes, anno nativitatis Christi DCCCLVIIII i). Cui succes- 20 sor k> quem ipse nutrivit Adalwinus') venerabilis praesul, pallio honoratus a Nicolao papa, ad praesens n> enitet tempus, cum omni regens diligentia gregem divinitus sibi commissum. Quo-rum temporibus, Liuprammi p) videlicet r> acs> Adalwini') ar-chiepiscoporum, Osbaldus episcopus Sclavorum regebat gentem, 25 prout iam priscis temporibus u> iam dieti episcopi fecerunt, sub-ieeti v> episeopis Iuvavensium. Et adhuc ipse Adalvvinusx' archiepiscopus per semetipsum regere studet illam gentem y) in nomine domini, sicut iamz> multis in illis regionibus claret locis. 10. Enumeratis itaque episeopis Iuvavensium b>, conamur, 30 prout veracius in chronicis c> imperatorum et regum Francorum et Bagoariorum seriptum repperimus e\ scire volentibus manife-stare. Postquam ergo 0 Karolus imperator Hunis reieetis episeo- 3. — t) regeret populum 5. 6. — u) et om. 5. 6. — v) doceret populum servire 5. — w) orli-nandos 5. 6. — x) officium om. 3. — y) hucusque cod. 5. — z) ordo om. 6. — aa) perficere 6. — bb) ille add. 6. 9. a) episcopo 6. — b) theoderici 2. 3. 6. theodorici 4. — c) arn 2. 4. — d) theo-derico 2. theodorico 4. — e) ipse 2. 6. — f) hottonem 1. — g) vocanti 1, — h) lui-prammus 3. Iiwprammus 4. leuprammus 6. — i) pastor quem Gregorius pallio honoravit anno 1. 2. auem . . . honoravit in margine 1. — i) nativitatis domini DCCCLVI1I 6. — k) successit 3. — 1) adaluuinus 1. — m) nycolao 2. 6. — n) praesens om. 6. — o) divinitus sibi gregem 2. 3. divinitus gregem sibi 4. 6. — p) luiprammi 3. liwprammi 4. — r) videlicet om. 3. — s) et 2. 3. 4. 6. — t) adaluuini 1. — u) temporobus 6. — v) subiectis 6. — w) et ... adal-winus om. 6, spalio relieto. — x) adaluuinus 1. — y) studet regere gentem illam 6. — z) in add. 6. patus dignitatem Iuvavensis h> ecclesiae rectori commendavit, Ar-noni videlicet archiepiscopo et suis successoribus tenendi perpe-tualiter atque regendi perdonavit, coeperunt populi sive Sclavi Cf. Conv. c. 6. vel Bagoarii 0 inhabitare terram, unde ille expulsi sunt Huni, et 5 multiplicari. Tunc primus ab imperatore constitutus est confinii comes Goterammus i), secundus k) Werinharius D, tertius Albri-cusm), quartus Gotafridus quintus Geroldus. Interim vero dum praedicti comites orientalem procurabant plagam, aliqui duces habitaverunt in illis partibus ad iam dietam sedem perti-10 nentibus. Qui comitibus praefatis subditi fuerunt ad ser-vitium imperatoris; quorum nomina sunt Priwizlauga p), Ce-micas, Ztoimarr), Etgar s>. Post istos vero duces Bagoarii') coeperunt praedietam terram dato regum habere in comitatum, nomine »> Helmwinus v>, Albgarius et Pabo. Hisita perac-15 tis, Ratbodus x) suscepit defensionem termini. In cuius spacio tem-poris quidam Priwina y) exulatus a Moimaro duce Maravorum supra Danubium venit ad Ratbodum. aa> Qui statim illum prae-sentavit domno bb> regi nostro cc) Hludowico dd), et suo iussu fide instruetus baptizatus est in ecclesia sancti Martini loco Treisma 20 nuneupatoff), curte videlicet pertinenti ad sedem Iuvavensem. Qui et postea sk) Ratbodo commissus, aliquodhh) cum illo fuit tempus. Interim exorta a) est inter illos ii) aliqua dissensio, quam Priwina kk) timens fugam iniit in regionem Vulgariam ") cum suis, et Chozil filius eius cum illo mm). Et nn> non multo post de Vulga-25 riis Ratimari pp) ducis adiit regionem. Illoque "> tempore Hlu-dowicusss> rex Bagoariorummisit Ratbodum cum exercitu multo ad exterminandum Ratimarum ducem. Qui diffisusuu) se defendi posse, in fugam versus vv) est cum suis qui caedem evase-runt. Et praedietus Priwina ww> substitit xx> et cum suis pertran-30 sivit fluvium Sawa vy\ ibique susceptus a Salachone comite pa-cificatus est cum Ratbodo. 10. a) enunumeratis 3. — b) iuauensium 4. — c) cronicis 6. — d) bavwariorum 3. bawariorum 6. — e) reperiraus 2. 4. — f) igitur 3. — g) karulus 4. 6. — h) iuauensis 4. — i) bauwarii 3. bawari 6. — i) goteramnus 4. — k) et add. 6. — 1) vuerinharius 1. we-renharius 4. wernharius 6. — m) albericus 4. albertus 6. — n) gotefridus 2. 4. gotfridus 3. goetfridus 6. — o) iterum 6. — p) priuuizlauga 1. priwizlawga 4. primizlauga 6. — r) ztoymar 4. zicimar 6. — s) etgar 2. 3. — t) bauwarii 3. — u) nomine om. 4. scilicet nomine 6. — v) helmuuinus 1. 2. hebnwinus 4. helimunus 6. — w) hiis 6. — x) radbodus 6. — y) priuvina 1 priuuina 2. 3. 4. priuina 6. — z) moymaro 4. 6. — aa) rotbodum 4. — bb) hic desinit 2. — ct) corr. de nostro regi 3. nostro om. 6. — dd) hludouuico 1. ludewico 3. Iudvwico 4. ludewico 6. — ee) treusma 6. — ff) vocato 4. — gg) poste 1. postmodum 6. — hh) aliguot 3. — ii) orta 6. — ii) eos 6. — kk) priuvina 1. privuina 3. priuuina 4. — 11) uualgariam 1. 3. wlgariam 4. fulgariam 6. — mm) eo 4. 6. — nn) post 3. — oo) uualgariis 1. wlga-riis 4. 6. — pp) rathimari 6. — rr) illo quoque 6. — ss) hludouuicus 1. lfidevvicus 3. lvdvivicus 4. ludewicus 6. — tt) bauvariorum 3. bawariorum 6. — uu) diffidens 6. — vv) conversus 4. 6. — ww) priuuina 1. privuinus 3. priuuinus 4. priwinus 6. — xx) sub-sistit 1. substit 6. — yy) sauua 1. saua 3. sauwa 4. seuua 6. 11. AIiqua vero interim occasione3' percepta, rogantibus prae-dicti regis fidelibus praestavit W rex Priwinae aliquam inferio-ris c') Pannoniae in beneficium partem cirea fluvium qui dicitur Sala d). Tunc coepit ibi ille e> habitare et munimen aedificare in quodam nemore et palude Salae 0 fluminis et circumquaque po- 5 pulos congregare ac multum ampliari in terra illa.«) (Cui quon-dam Adalrammus h) archiepiscopus ultra Danubium in sua pro-prietate loco vocato Nitrava >) consecravit ecclesiam.) Sed post-quam praefatum munimen aedificavit construxit infra primitus ecclesiam quam Liuprammus k> archiepiscopus eum in illa regione 10 ministerium sacerdotale potestative exercuit, in illud veniens ca-strum in honore sanetae dei" genitricis Mariae consecravit anno videlicet DCCCL. Ibi fuerunt praesentes Chezil, Unzatm), Cho-temir, Liutemir ") Zcurben Siliz, Wlkina Witemir r', Trebiz, Brisnuz, Zuemins), Zeska, Crimisin, Goimer'), Zistilo, Amalrih u), 15 Altwart v), Wellehelm w>, Fridepercht Scrot y), Gunther, idem Gunther z>, Arfrid, Nidrih aa>, Isanpero bb>, Rato, Deotrih c<=), item Deotrih dd>, Madalperht ee), Engilhast, Waltker«', Deotpald se)./ Ipsi viderunt et audierunt complacitationem hh) illo die inter Liu-prammum ") et Priwinonem quo illa dedicata est ecclesia, id est 20 850 ian. 24. VIIII. Kalendas Februarias. Tunc dedit Priwina kk) presbyterum suum nomine Dominicum in manus et ") potestatem Liupramnii mm> arehiepiseopi, et Liuprammus nn> illi presbytero licentiam con-cessit in sua diocesi missam canendi commendans illi ecclesiam illam et populum procurandum sicut ordo presbyteratus exposcit. 25 Indeque rediens idem pontifex et eum eo Chezil pp) consecravit ecclesiam Sandrati presbyteri, ad quam Chezil rr> territorium et silvam ac prata ss) in praesentia praefatorum uu> virorum tradidit et circumduxit hoc ipsumvv) terininumww>. Tunc quoque ad ecclesiam Ermperhtixx> presbyteri quam memoratus praesul consecravit, 30 tradidit yy) Chezilzz> sicut Engildeo aaa) et filii eius duo et Erm-perht bbb> presbyter ccc> ibi ddd> habuerunt, et circumduxit praefa- IX. a) iterum occasionem 4. — b) prestitit 4. 6. — c) priuvine 1. privuine 3. priuuine 4. priuine 6. — c1) hic deest fol. 1. — d) sana 4. — e) ille ibi 4. 6. — 0 pallusellede 4. — g) illa terra 6. — h) adalrammus deest 6 spalio relido. — i) nitraua 3. 6. — i) edificatum 6. — k) luprammus 3. liwprammus 4. leuprammus 6. — 1) dei om. 6. — m) vnzat 3. 4. vnsath 6. — n) livtemir 3. liwtemir 4. leuthmir 6. — o) kurben 6. — p) uuilkina 3. wulkina 4. — r) withemir 6. — s) zwemin 4. zemin 6. — t) goymer 4. 6. — u) amelrich 4. 6. — v) alt-uuart 6. — w) wilhelm 3. 6. — x) frideberth 3. frideperht 4. fridebreeht 6. — y) scrot 3. — z) idem gunther om. 4. 6. — aa) nidrid 4. nidrich 6. — bb) isenpero 6. — cc) dietrich 6. — dd) deotrich 4. dietrich 6. — ee) madilprech 6. — ff) waldker 6. — gg) diepold 3. deotpald om. 6. — hh) complatationem 4. 6. — ii) luiprammum 3. liwprammum 4. — jj) privvi-nonem 3. priuuinam 4. — kk) privuina 3. priuuina 4. — 11) in add. 3. 4. 6. — mm) luiprammi 3. liwprammi 4. leuprammi 6. — nn) luiprammus 3. liwprammus 4. leuprammus 6. — oo) cele-brandi 6. — pp) hezil 4. 6. — rr) ezil 3. hezil 4. 6. — ss) pratam 4. 6. — tt) presentiam 6. — uu) hic iterum incipit 5. — vv) hinc pergit 1. — ww) termino 4. — xx) ermberti 3. eren-berti 4. erinperti 5. erimperti 6. — yy) consecravit ad quam tradidit 1. — zz) ezil 3. hezil 4. 5. 6. — aaa) engeldich 3. engildich 4. hengeldich 5. hengildich 6. — bbb) ermperth 3. eren-bertus 4. erenpeht 5. erimpreeht 6. — ccc) pbrt 1. — ddd) ibi om. 4. 5. 6. — eee) prefeetos 5 tos eee> viros in ipsum terminum. Transactis namque ff0 fere duo-rrnn aut ksk) trium spatiis annorumhhh) ad Salapiugin »>) consecra-vit ecclesiam "i) in honore sancti Hrodberti kkk>; quam Priwina cum omili supraposito mmm> tradidit deo et sancto Petro atque 5 sancto Hrodberto nnn) perpetuo in usum 00°) fructuarium viris dei Salzburgensium ppp) habendi. Postmodum vero roganti Privvinae rrr) misit Liuprammussss' archiepiscopus magistros de Salzpurcut) murarios uuu> et pictores, fabros et lignarios; qui infra vvv) civita-tem Priwinae www> honorabilem ecclesiam construxerunt, quam 10 ipse Liuprammusxxx^ aedificari fecityyy) officiumquezzz) ecclesiasti-cum ibidem colere peregit. In qua ecclesia Adrianus martyr hu-matus aaaa> pausat. Item in eadembbbb) civitate ecclesia sancti Io-hannis baptistae constat dedicata cccc>, et foris civitatem in Dudleipin dddd>, in Ussitin eeee), ad Businiza ffff), ad Bettobiam ssgg)( ad 15 Stepiliperc hhhh)? a(j Lindolveschiricliun»»), ad Keisi, ad Wied-hereschirichun ad Isangrimeschirichun kkkk), ad Beatuseschiri-chun 11M), ad Quinque basilicas temporibus Liuprammi mmmm) eccle-siae dedicatae sunt; et ad Otaeharesehirichunmm), et ad Pald-niunteschirichun oooo)s ceterisque locis ubi Priwina pppp) et sui vo-20 luerunt populi. Quae omnes temporibus Priwinae rrrr) constructae suntssss) et consecratae a praesulibus Iuvavensium. 12. Pervenit ergo a> ad notitiam Hludowicib) piissimi regis quod Priwina benivolus d> fuit erga dei servitium et e) suum; qui-busdam suis fidelibus saepius 0 ammonentibus, concessit illi in 25 propriums) totum quod prius habuit in beneficium, exceptis illis rebus quae ad episcopatum Iuvavensish' ecclesiae pertinere vi- — fff) itaque 4. — Egg) ul 6. — hhh) spatii rannorum 1. annorum spatiis 5. 6. — iii) salapuigin 4. — iii) ecclesiam om. 3. 4. 5. 6. — kkk) rudberti ecclesiam 3. rovdberti ecclesiam 4. rudberti ecclesiam 5. 6. — III) priuuina 1. privuina, superscr. primo 3. — mmm) superposito 5. 6. — nnn) rovdberto 3. 4. rudberto 5. 6. — ooo) imperpetuum usum S. in perpetuum usum 6. — ppp) salzburgensibus 5. 6. — rrr) priuuine 1. privuins 3. privvine 4. priwino 5. 6. — sss) lu-prammus 3. liwprammus 4. — ttt) salzburc 3. salzburch 4. magistros salzburch 5. magistros salzpurg 6. — uuu) muratores 5. 6. — vvv) intra 3. 4. 5. 6. — www) priuuine 1. privuin? 3. privuine 4,— xxx) luiprammus 3. liwprammus 4. — yyy) cepit 5. 6. — zzz) que om. 5. 6. — aaaa) pausat humatus 3. — bbbb) eandem 4. — cccc) dicata 1. — dddd) dubleipin 5. sub-leupin 6. — eeee) usitin 4. usenteyn 5. usintein 6. — ffff) buzaniza 6. — gggg) beto-biam 5. 6. — hhhh) stepiliperch 3. 5. 6. stepilipereh 4. — iiii) lindolueschirichun 1. lindol-neschirchen 4. 5. lindolueschirchin 6. — jjjj) uvieidhereschirichun 1. wieidhereschirichun 3. wieidhereschirchen 4. weiterschirchen 5. weitirskirchen 6. — kkkk) isangrimeschirchen 4. disansgrimeschirchen, ad om. 5. 6. — 1111) beatuschirchen 4. beatuseschirchin 5. beatuses-chirchen 6. 5 et 6 ponunl b. ante ad Keisi. — mmmm) luiprammi 3. Iiwprammi 4. leu-prammi 6. — nnnn) deotachareschirichun 1. otacherschirchen 4. otacharschirchen 5. othachars-chirchen 6. — oooo) paldmovnteschirichen 3. paldmunteschirchen 4. palmundeschirchen 5. palmundischirchin 6. — pppp) priuuina 1. privuina 3. priuina id est pruno 4. primo 5. 6. — rrrr) priuvine 1. 4. privuine 3. — ssss) sunt om. 5. 6. 12. a) igitur 5 .6. — b) hludouuici 1. ludewici 3. ludvvici corr. de ludwicus 4. ludwici 5. 6. — c) priuuina 1. privuinus 3—d) piissimus fuit ac benivolus 5. piissimus fuit et benivolus 6. — e) et om. 5. 6. — f) fidelibus suis quibdam sepius 3. fidelibus suis quibusdam sepius 4. 5. dentur 0, scilicet ad sanctum Petnim principem apostolorum et beatissimum Hrodbertum i) ubi ipse corpore requiescit, ubi tunc ad praesens rector venerabilis k> Liuphrammus» archiepiscopus praeesse dinoscitur. Ea ratione diffinivit m) domnus senior noster ") rex easdem res °> quae tunc ad ipsum episcopum p) in ipsis locis 5 conquaesitae r> sunt et quae inanteas) deo propitio augeri t) pos-sunt, ut") sine ullius hominis contradictione et iudiciaria con-signationew) illibatae ad ipsa loca supra dictorum sanctorum x> perpetualiter perseverare valeant ^f Isti fiebant z> praesentes, no-mine aa) Liuphrammusbb) archiepiscopus, Erchanbertuscc) epi- 10 scopus, Erchanfridus dd> episcopus, Hartwigus ee> episcopus, Ka-rolomannus ff), Hludowicus Ernust hh), Ratpot Werinheri «>, Pabo, Fritilo M, Tacholf, Deotrih "), Waninc ""n)) Gerolt, Liutolt ""», Deotheri °°>, Wolfregi pp), lezi "), Egilolf ss>, Puopo Adalperhtuu>, Megingoz vy), item Adalperhtww), Odalrih xx), Pernger yy>, Mana- 15 golt zz>. Actum loco publico aaa) in Reganespurc bbb', anno domini 848 oct. 12. DCCCXLVIII «c),indictione XI, sub die IIII. Idus Octobris. Quam-diu enim ille vixit, nihil minuit ecclesiasticarum rerum ddd), nec subtraxit de potestate praedictae sedis, sed ammonente archie-piscopo prout valuit augere studuit, quia ad augmentum servitii 20 dei primitus posteee) obitum Dominici presbyteri Swarnagalftf) presbyter ac hhh' praeclarus doctor illuc missus est cum diaco-nis et clericis. Post illum vero Altfridum "0 presbyterum et ma-gistrum cuiusque i") artis Liuphrammuskkk) direxit; quem Adal-winus n,> successor Liuphrammi mmm> archipresbyterum ibi consti- 25 tuit, commendans illi claves ecclesiae curamque post illum totius populi gerendam. Similiterque nnn> eo defuncto Rihpaldum 00°) con- 6. — g) improprium 5. — h) iuauensis 5. — i) videretur pertinere 5. 6. — j) rudbertum 3. 5. 6. rovdbertum 4. — k) verabilis 1. — 0 luiprammus 3. Iiwprammus 4. leuprammus 5. 6. — m) definivit 3. — n) noster senior 3. — o) easdem rex que S. easdem rex que que tunc 6. — p) episcopum om. 4. — r) conquisite 6. — s) in amplius add. 4. — t) auxeri ut 5. 6. — u) ut om. 1. — v) et om. 6. — w) consignutione 1. — x) sanctorum om. 5. 6. — y) valeat perseverare 5. 6. — z) fuerunt 4. — aa) nomine om. 4. 5. 6. — bb) liiprammus 3. liwprammus 4. leuprammus 5. 6. — cc) erchenbertus 3. 4. 5. 6. 5 et 6 ponunt erchenbertus episcopus post erchenfridus episcopus. — dd) erchenfridus 3. 4. 5. ernkefridus 6. — ee) hartuuigus 1. hart- wicus 3. 4. warwicus 5. 6. - ff) karolomannus corr de karalomannus 1. — gg) hludouuicus 1. ludewicus 3. Iudvwicus 4. ludwicus 5. 6. — hh) ernst 3. 4. erenst 5. 6. — ii) rapot 3. 4. 5. 6. — ii) vuerinheri 1. vvernher 3. werenher 4. 5. werinher 6. — kk) fritel 4. — 11) dietrich 3. 4. deotrich 5. 6. — mm) vuaninc 1. waninch 4. — nn) luitolt 3. liwtolt 4. — oo) diether 4. deutheri 6. — pp) vuolfregi 1. — rr) iezo 1. iesi 6. — ss) egillolf 4. egelof 5. 6. — tt) puobo 3. 5. 6. pvobo 4. —" uu) adelperht 3. adebreht 4. adelpercht 5. adilpercht 6. — vv) meingoz 3. 5. 6. — ww) adelperht 3. adelpreht 4. adelpercht 5. adilpercht 6. — xx) ovdalrich 3. 4. 5. odalrich 6. — yy) perenger 4. 5. 6. — zz) mangolt 4. manegolt 5. 6. — aaa) publice 5. 6. — bbb) regengenbach 3. regespurch 4. regenspurch 5. 6. — ccc) domini om. 1. DCCCLXVIII 6. —> ddd) rerum om. 5. 6.— eee) primitus illuc post 1. 5. 6. — fff) su-uarnagal 1. swarnagel 4. 5. 6. — ggg) prbrt 1. — hhh) aut 6. — iii) alfridum 5. 6. — iij) cuiuscumque 3. — kkk) luiprammus 3. liwprammus 4. liuprammus 5. leuprammus 6. — 111) adaluuinus 1. adelwinus 5. 6. — mmm) luiprammi 3. liwprammi 4. Iivprammi 5. Ieu-prammi 6. — nnn) que om. 5. 6. — ooo) richpaldum 5. 6. — ppp) commoratus 5. 6. — stituit archipresbyterum. Qui multum tempus ibi demoratus ppp) est, exercens suum potestative officium sicut illi licuitrrr< archi-episcopus suus, usque dum quidam Graecus Methodius nomine noviter inventis sss) Sclavinis litteris linguam Latinam doctrinani-5 que Romanam atque litteras auctoralesLatinas philosophicej superducens vilescere uuu> fecit cuncto populo ex parte missas et euangelia ^^ ecclesiasticumque officium illorum qui hoc Latine celebraverunt. Quod ille ferre non valens sedem repetivit Iuva-vensem. 10 13. Anno igitur DCCCLKV. a> venerabilis archiepiscopus 864 dec.25. Iuvavensium Adalwinus b» nativitatem Christi celebravit in castro Chezilonis c> noviter Mosapurc d> vocato, quod illi successit mo-riente patre suo Priwina e> quem Maravi occiderunt. Ibique illo die f> officium celebravit s* ecclesiasticum, sequentique die in 864 dec. 26. 15 proprietate •>) Wittimaris>> dedicavit ecclesiam in honore i) sancti Stephani k> protomartyris '). Die vero Kalendis Ianuariis ad Ortahu 865 ian. 1. consecravit ecclesiam in honore sancti k> Michaelis m> archangeli in proprietate Chezilonis"). Item eodem anno ad Weride p) in honore sancti Pauli apostoli ldibus Ianuariis T> dedicavit ecclesiam. 865 ian. 13. 20 Item in eodem anno XVIIII.s) Kalendas Februarias ad Spizzun " 865 ian. 14. in honore sanctae Margaretae virginis ecclesiam dedicavit. Ad Termperhc u> dedicavit ecclesiam in honore sancti Laurentii. Ad Fizkere v> eodem anno dedicavit ecclesiam. Et singulis proprium 865 ded it w> presbyteruni ecclesiis. Sequenti quoque tempore veniens 25 iterum in illam partem causa confirmationis et praedicationis contigit illum venisse y) in locum qui dicitur Cella, proprium vi-delicet Unzatonis, ibique apta fuit z> ecclesia consecrandi/ Quam dedicavit in honore sancti Petri principis apostolorum, constituit-que aa> ibi bb> proprium presbyterum cc>. Ecclesiam vero dd> Ztra-30 dach ee) dedicavitff' in honore sancti Stephani. (Item ss) in We-ride hh) ecclesia >') dedicata floret in honore sancti Petri principis apostolorum ee>.) Postea vero tres consecravit ecclesiasunam ad Quartinaha kk' in honore sancti Iohannis euangelistae "), alte- rrr) inunxit 4. iniunxit 5. 6. — sss) inventis corr. litteris 3. — ttt) actorabiles 4. — uuu) uili-scere 4. — vw) euuangelia 1. ewangelia 6. 13. a) DCCCLXXV 5. 6. — b) adaluuinus 1. adelwinus 4. — c) hezilonis 3. 4. hezelonis 5. 6. — d) moseburch 3. 4. 5. 6. — e) priuuina 1. priuvina 3. priuuina 4. priwino 5. 6. — f) illoque die ibi 3. 4. illo quoque die ibi 5. 6. — g) celebra celebravit 6. — h) prorietate 1. i) uuitimaris 1. witteimari 4. — i) honores 4. — k) stephani . . . sancti om. 4. 5. 6. — 1) pro-thomartyris 3. — m) michahelis 4. 5. 6. — n) hezilonis 3. 4. 5. 6. — o) in 5. 6. — p) vueride 1. werde 4. werd 5. 6. — r) II idus novembris 5. 6. — s) XVIII 1. — t) spizhun 5. 6. — u) trem-perch 4. terinperch 5. 6. — v) fiskere 5. 6. — w) dedit om. 3. 4. 5. 6. — x) causa add. 6. — y) venire 5. 6. — z) fuit apta 4. — aa) constitutique 1. — bb) ibi om. 3. — cc) sacer-dotem 4. — dd) vero om. 3. 4. 5. 6. — ee) ztradach . . . apostolorum manu eadem in margine addil 1. ztradachi 3. 4. stradach 5. 6. — ff) decavit 1. — gg) iterum 5. 6. — hh) vueride 1. werde 4. werd 5. 6. — ii) hic desinit 5. — jj) ecclesias consecravit 3. 4. 6. — kk) quarthinaha ram ad Muzziliheschirichunmm), tertiam ad Ablanza nn>, quibus constituit proprios presbyteros 14. A a> tempore igitur quo dato et praecepto domni Karoli b) imperatoris orientalis c) Pannoniae populiš d> a Iuvavensibus regi coepil praesulibus usque in praesens tempus sunt anni LXXV e>, 5 quod nullus episcopus alicubi veniens potestatem habuit ecclesia-sticamO in illo confinio nisi Salzburgenses ^ rectores, neque pres-byter aliunde veniens plus tribus mensibus ibi suum h) ausus est 0 colere officium, priusquei> suam k> dimissoriam D episcopo prae-sentavit m> epistolam. Hoc enim ibi observatum fuit usque "> dum 10 nova orta est doctrina Methodii philosophip). 6. — U) euuangeliste 1. evangeliste 4. evangeliste 6. — mm) muzziliheschychin. 3. muzzili-heschirclien 4. muzzilischirchin 6. — nn) ablanza 1. alansa 6. — oo) sacerdotes 4. 14. a) a om. 4. 6. -j, b) karuli 4. 6. — c) orietalis 4. — d) populus 4. — e) LXXXV 1. 3. usque tempus in anni LXXXV 6. — f) ecclesiam 6. — g) salzburcensi 1. salzburgensi 3. salzpurgensi 6. — h) suum om. 3. — i) est ausus est 6. — i) priusquam 6. — k) suam om. 3. — 1) dimissariam 6. _ m) presentaverit 6. — n) et add. 6. — o) fuit 6. — p) pholosophi 6. EXCERPTUM DE KARENTANIS Conv. c. 5. Karentanis p rimo predicavit Modest u s episcop u s miss u s et consecratus a beato Virgilio suh Pippino Francorum r e g e. Post hunc missus et consecratus est Theodoricus epi- 15 Conv. c. 8. scopus in presentia Karoli imperator i s ab Arnone archiepiscopo. Conv. c. 9. Posthunc Otto episcop us consecratus ab Adelramm o archie-piscop o. Post hunc Hosbaldus episcopus s u b Liupramm o e t Adel-Decr. Grat. I, win o archiepiscop i s. Huic Osbaldo scripsit Nicolaus papa dno s dist. 4, c. 6, 39. canones qui in c o r p o r e decretorum inveniuntur. Post 20 Conv. c. 12. hunc interiecto aliquo tempore supervenit quidam Sclavus ab Hystrie et Dalmatie a' partibus nomine Methodius q u i a d inven i t Sclav i c a s litter as et Sclauice celebrav it divinum officium et vilescere fecit Latinum : tandem fugatus a Karentanis partibus intravit Moraviam ibique quiescit. 25 Conv. c. 4. Tempor e Dagoberti regis Francorum preerant Karentanis dux Samo, post quem Boruch, post quem Karastus etpost hunc Conv. c. 10. Chenmarus, etpost hunc Waltunc. Item sub Karolo et eius successoribus Priwizlauga, Cemicas, Zpoimar, Etgar. Conv. c. 8. In orienta 1 i e t i a m part e B a w a r i e expulsi s Huni s h i i co- 30 mites ab imperatore Karolo et eius successoribus sunt con-stitut i : Geroldus, Goterammus secundus, Wereharius tertius, Albricus quartus, Gotfridus quintus, Geroldus, e t post h o s b) duces Helmwinus, Albarius, Pado, e t duces Carentanorum supra scripti sub i s t i s comitibus etducibuser ant. 35 a) almatie 4. — b) chos 4. Index Abbates: Anzogolus, Ezius, Savolus. Ablanza, ecclesia, 140, 1. Adalperht, 138, 10, 15. Adalrammus, Adelrammus archie-piscopus Iuvavensis, 134, 5, 10. 136, 5. 140, 15. Adahvinus, Adelwinus archiepisco-pus Iuvavensis, 134, 20, 25. 138, 20. 139, 10. 140, 15. Adelrammus v. Adalrammus. Adelwinus v. Adalwinus. Adrianus martyr, ecclesia in Mosapurc, 137, 10. Aericus comes, 132, 10. Albarius, Albgarius comes, dux (!), 135, 10. 140, 30. Albricus confinii comes, 135, 5. 140, 30. Altfridus presbyter, archipresbyter, 138, 20. Altwart, 136,15. Amalrih, 136, 15. anazephaleos, 131, 25. Anzogolus abbas (sancti Petri), 128, 25. archiepiscopi: Adalrammus, Adal-winus, Arn, Liuprammus. archipresbyteri: Altfridus, Rihpal-dus. Arfrid, 136, 15. Arn episcopus, archiepiscopus Iuvavensis, 132, 20, 30. 133, 10, 20, 30. 134, 5, 10. 135, 1. 140, 15. Augustinus presbyter, 131, 25. Auua insula Chemingi lacus (Herrenchiemsee), 130, 15. Avari, 131, 25. Bagoaria, Bavvaria, Bawaria, 126, 1, 15. 128, 20. 130, 5. 132, 25. 140, 30. — dux: Theoto. Bagoarii, 129, 1, 15, 20. 130, 1, 5, 10. 134, 30. 135, 1, 10. — dux: Otilo. baptismum, 127, 1. 129, 20. beatissimus: Hrodbertus. beatus: Virgilius. Beatuseschiricliun, ecclesia, 137, 15. benefioium, 136, 1. 137, 25. Bettobia (Ptuj), ecclesia, 137, 10. Boruch, Boruth dux Carantanorum, 130, 1, 10. 140, 25. Brisnuz, 136, 15. Businiza, ecclesia, 137, 10. Cacatius, Karastus, dux Carantanorum, 130, 10. 140, 25. canones, 140, 20. — canonum diffi- nitio, 131, 1. Carantani, Carentani, Karentani. Quarantani, 129, 20, 25. 130, 1, 5, 30. 131, 5. 133, 35. 140, 10, 20, 25. 30. Quarantanae partes, 132, 30. Sclavi qui dicuntur Quarantani, 129, 15. Duces: Boruth, Cacatius, Cemicas, Etgar, Priwizlauga, Samo, Waltunc, Ztoimar. carmula, orta seditione quod —■■ dicimus, 131, 10. Carolus, Karolus imperator, 132, 10, 15, 20, 25. 133, 15. 134, 30. 140, 1, 15, 25, 30. carta sine litteris, 133, 1. castrum, 136, 10. — castrum supe- rius, 128, 1. castrum Chezilonis, 139, 10. V. Mo-sapurc. Cella, ecclesia in honore sancti Petri, 139, 25. Cemicas dux Carantanorum, 135, 10. 140, 25. Cheitmar, Cheitmarus, Chenmarus filius fratris Boruth dux Carantanorum, 130, 10, 15. 131, 10, 15. 140, 25. Chemingi lacus (Chiemsee), 130, 15. Chenmarus v. Cheitmar. Chezil v. Chozil. Chotemir, 136, 10. Chozil, Chezil filius Priwinae, 135, 20. 136, 10, 25, 30. 139, 10, 15. — Castrum Chezilonis, 139, 10. christiana conversatio, 126, 20. chri-stiana religio, 133, 10. christiani, 128, 5. 129, 15. christianitas, 133, 20. christianitatis officium, 130, 20, 30. christianum mos, 130, 10. christia-nus, 130, 10, 15. Christus, Iesus Christus, 128, 15. 134, 10, 20. confessor Christi, 126, 5. nativitas Cristi, 139, 10. virgo Christi, 128, 1. Christi fides, 127, 1. Christi grex, 126, 20. chronicae imperatorum et regum Francorum et Bagoariorum, 134, 30. civitates: Lauriacensis, Liburnia, Priwinae, Ratispona, Wormatia. claustra, 127, 30. claves ecclesiae, 138, 25. clericus, 131, 1, 20. 138, 20. clericos ordinare, 131, 1. comites, 132, 30. comites: Aericus, Geroldus, Salacho. comitatus, habere in comitatum, 135, 10. eomplacitatio, 136, 15. comprovinciales praesuli, 129, 10. confessor Christi, 126, 5. confinium, 140, 5. confinii comites: Albricus, Geroldus, Gotafridus, Goterammus, Werinharius. confirmatio, 139, 25. congregatio sanctimonialium, 128, 5. conpater, 130, 20. consecratio (episcopalis), 129, 10. consignatio iudiciaria, 138, 5. corpus decretorum, 140, 20. Cozharius, Gozharius presbyter, 131, 1, 20. Crimisin, 136, 15. cursus (cottidie), 127, 35. curtis, 135, 20. Dagobertus rex Francorum, 129, 25, 30. 140, 25. Dalmatia, 140, 20. Danubius fluvius, 127, 5. 131, 25. 132, 1, 5, 20. 134, 1. 135, 15. 136, 5. decreta sanctorum patrum, 131, 5. Deodericus, Deodoricus, Theodori-cus episcopus (Sclavorum), 133, 30. 134, 10. 140, 15. Deotheri, 138, 10. Deotpald, 136, 15. Deotrih, 136, 15. 138, 10. diaconus, 138, 20. diaconi: Ekihar- dus, Maioranus. diocesis: Iuvavensis. Dobdagrecus episcopus, 129, 10. doctor, 126, 5. 127, 35. 128, 25. 134, 10. 138, 20. doctor euangelicus, 126, 20. 128, 20. doctrina, 126, 10, 15. 130, 30. 132, 20. doctrina euangelica, 126, 5. 134, 1. doctrina Romana, 139, 1. doctrina sacra, 126, 15. Dominicus presbyter, 136, 20. 138, 20. Dravus fluvius, 132, 20. 133, 35. ducatum dare, 130, 20. ducem facere, 130, 15. duces: Albgarius, Boruth, Cacatius, Cemicas, Cheitmar, Etgar, Helmwinus, Moi-marus, Otilo, Pabo, Priwizlauga, Ratimarus, Samo, Theoto, Wal-tunc, Ztoimar. Dudleipin, ecclesia, 137, 10. Dupliterus presbyter, 131, 20. Ekihardus diaconus, 131, 1. Egilolf, 138, 10. Engildeo, 136, 30. Engilhast, 136, 15. episcopatus, 134, 30. 137, 25. episco-patus Salzburgensis, 129, 5. episco-pi: Arn, Deodericus, Dobdagrecus, Erchanbertus, Erchanfridus, Flo-bargisus, Hartwigus, Hrodbertus, Iohannes, Modestus, Osbaldus, Otto, Virgilius, Vitalis. epistola dimissoria, 140, 5. Erchanbertus episcopus (Frisingen-sis), 138, 10. Erchanbertus presbyter, 131, 20. Erchanfridus episcopus (Ratisbonen-sis), 138, 10. Erindruda virgo Christi, 128, 1. Ermperht, Ermperhtus presbyter, 136, 30. Ernust, 138, 10. Etgar dux Carantanorum, 135, 10. 140, 25. Eugenius papa (II), 134, 10. Ezius abbas (sancti Petri), 128, 30. Fabri, 137, 5. fideles, 132, 25. 136, 1. 137, 20. fides catholica, 126, 5. 127, 1. Fizkere, ecclesia, 139, 20. Flobargisus episcopus (Salisburgen-sis), 128, 30. fluvii: Danubius, Dravus, Hrapa, Sala, Sawa. Franci, 126, 5. 129, 20. 130, 10. 134, 30. reges Francorum: Dagobertus, Hildibertus, Pippinus. Francia, 129, 1. Fridepercht, 136, 15. Fritilo, 138, 10. Gepidi, 129, 15. 132, 1, 5. Geroldus confinii comes, 133, 30. 135, 5. 140, 30. Gerolt, 138, 10. Goimer, 136, 15. Gotafridus, Gotfridus confinii comes, 135, 5. 140, 30. Goterammus confinii comes, 135, 5. 140, 30. Gothi, 129, 15. 131, 30. 132, 1. Gozharius v. Cozharius. gradus inferiores et superiores, 128, 10. Graecus, quidam — Methodius nomine, 139, 1. Gregorius papa (IV), 134, 15. Gundharius (presbyter), 131, 25.. Gunther, 136, 15. Habitacula clericorum, 127, 30. Hartwigus episcopus (Pataviensis), 138, 10. Heimo presbyter, 131, 15, 20. Helmwinus comes (dux), 135, 10. 140, 30. Hibernia insula, 129, 1. Hildibertus rex Francorum, 126, 1. Hludowicus rex Bagoariorum (et Francorum), 135, 15, 25. 137, 20. 138, 10. Hosbaldus v. Osbaldus. Hrapa fluvius (Raab, Raba), 132, 20. Hrodbertus (Rovdbertus), sanctus, beatissimus, beatus, confessor Christi, apostolicus vir, doctor, euangelicus doctor, sanctus pon-tifex, episcopus Iuvavensis, 126, 1, 5. 127, 15. 128, 1, 20, 25. 138, 1. ecclesia sancti Hrodberti ad Sala-piugin, 137, 1, 5. Huni, 129, 15. 130, 1, 5. 132, 1, 5, 10, 20. 134, 30. 135, 1. 140, 30. Hunia, 132, 15. Hvstria, 140, 20. Iesus Christus v. Christus. Tezi, 137, 10. ignobilis vir, 127, 1. imperator: Carolus. infideles, 133, 5. Ingo (dux sive comes Sclavorum), 132, 30. Iohannes episcopus (Iuvavensis), 128, 30. Iohannes baptista sanctus, ecclesia in Mosapurc, 137, 10. Iohannes euangelista sanctus, ecclesia ad Quartinaha, 139, 30. Isangrimeschirichun, ecclesia, 137, 15. Isanpero, 136, 15. Tuvavum, Iuvavenses, Iuvavensis (Salzburg), 133, 30. 134, 5, 10, 25, 30. 135, 1, 20. 139, 10. locus anti-quo vocabulo Iuvavensis vocatus, 127, 15. castrum superius, 128, 1. claustra, 127, 30. congregatio sanctimonialium, 128, 5. diocesis, 132, 5. ecclesia sancti Petri, 127, 30. episcopatus, 137, 25. episcopus Arn, 132, 20. monasterium, 130, 20, 25. praesules, 140, 1. sedis, 128, 20, 25. 129, 15. 130, 15, 25. 132, 30. 139, 5. — Cf. Salzburg. Ivarus fluvius (Salzach), 127, 15. Karastus v. Cacatius. Karentani v. Carantani. Karisiacum (Quierzy in Gallia), 129, 5. Karolomannus, 138, 10. Karolus v. Carolus. Keisi, ecclesia, 137, 15. I.acus: Chemingi lacus, lacus Pelissa. Latine, Latinum, 139, 5. 140, 20. La-tina lingua, 139, 1. Latinae litte-rae, 139, 5. Latinus presbyter, 131, 1, 10. Laurentius sanctus, ecclesia in ho- nore — ad Termperhc, 139, 20. Lauriacensis civitas, 127, 10. legati, 126, 15. legatio, 133, 15, 20. Leo papa (III), 133, 10, 20. leuva, 127, 25. Liburnia civitas, ecclesia (St. Petelini Holz, Lurnfeld), 131, 5. lignarius, 137, 5. Lindolveschirichun, ecclesia 137, 15. lingua Latina, 139, 1. litterae, 131, 1. litterae Latinae, 139, 5. litterae Sclavicae, Sclavinae, 139, 1. 140, 20. Liuphrammus, Liuprammus arhiepi-scopus Salisburgensis, 134, 10, 20 136, 10, 15, 20. 137, 5, 10, 15. 138, 1, 10, 20, 25. 140, 15. Liutemir, 136, 10. Liutolt, 138, 10. locus publicus, 138, 15. Lupo presbyter, 130, 15, 20. Madalhohus presbyter, 131, 15. Madalperht, 136, 15. magister, 137, 5. magister cuiusque artis, 138, 20. Managolt, 138, 15. Maioranus presbyter, 130, 20, 25. Maioranus diaconus, presbyter, 131, 20, 25. Maravi, 139, 10. dux Moimarus, 135, 15. — Cf. Moravia. Maria, Sanctae M-ae ecclesia (Go- spasveta, Maria-Saal), 131, 5. Margareta sancta virgo, ecclesia in honore — ad Spizzun, 139, 20. Martinus sanctus, ecclesia — loco Treisma, 135, 15. Megingoz, 138, 15. Methodius, quidam Graecus, quidam Selavus, philosophus, 139, 1. 140, 10, 20. Micliael sanctus archangelus, eccle-sia in honore — ad Ortahu, 159, 15. ministerium sacerdotale, 156, 10. \lodestus episcopus (Carantanorum;, 131, 1, 140, 10. monasterium luvavense, 130, 20, 25. Moimarus dux Mriravarum, 135, 15. Moravia, 140, 25. mos episcopalis, 133, 20. Mosapurc, civitas Priwinae, castrum Chezilonis noviter — vocatum, 137, 5. 139, 10. castrum, 136, 10. munimen, 136, 5. ecclesia in honore sanctae dei genitricis Ma-riae, 136, 10. ecclesia sancti Adri-ani martyris, 137, 10. ecclesia sancti Iohannis baptistae, 137, 10. munimen, 136, 1, 5. munitiones, 131, 30. murarii, 137, 5. Muzziliheschirichun, ecclesia, 140, 1. Negotiatores, 129, 25. Nicolaus papa (I), 134, 20. 140, 15. Nidrih, 136, 15. Nitrava (Nitra), proprietas Privvi- nae, ecclesia, 136, 5. nobilis vir, 127, 1. Obsides, 130, 5. Odalrih, 138, 15. officium, 139, 1. 140, 5. officium divinum, 140, 20. officium eccle-siasticum, 127, 25. 132, 20. 133, 20. 134, 1. 137, 10. 139, 5, 10. officium episcopale, 129, 10. opus ecclesiasticum, 127, 5. ordinatio, 129, 5. ordo canonicus, 128, 5. 134, 5. ordo presbvteratus, 156, 25. Ortahu, ad, ecclesia in honore sancti Michaelis archangeli, 139, 15. Osbaldus, Hosbaldus episcopus Scla-vorum, 134, 25. 140, 15. Otachareschirichun, ecclesia 137, 15. Otilo dux Bagoariorum, 129, 1, 5. Otto episcopus (Sclavorum), 134, 10. 140, 15. Pabo comes (dux), Pado (!), 135, 10. 138, 10. 140, 30. Padus flumen (Po), 133, 15. Paldmunteschirichun, ecclesia, 137, 15. pallium, 133, 15. 134, 10, 15, 20. Pannonia, 132, 5. Pannonia inferior, 127, 5. 129, 20. 131, 25. 132, 15, 30. 136, 1. Pannonia orientalis, 140, 1. papae: Eugenius (11), Gregorius (IV), Leo (III), Nicolaus (I). Paulus sanctus apostolus, ecclesia in honore — ad Weride, 139, 15. Pelissa lacus (Balaton), 132, 15. Pernger, 138, 15. Petrus sanctus princeps apostolorum, 127, 15, 30. 137, 1. 138, 1. ecclesia in loco qui dicitur Cella, 159, 25. ecclesia in Weride, 139, 30. philosophic^, 139, 5. philosophus, 140, 10. pictores, 137, 5. Pippinus rex Francorum, 129, 1. 130, 15. 140, 10. Pippinus filius Caroli imperatoris, 132, 15. plaga orientalis, 135, 5. plebs, 131, 1. pontifex, 127, 15. 128, 25. populi, 129, 10. 130, 15, 20. 132, 35. 133, 20. 135, 1. 136, 5. 137, 20. 140, 1. populus gentis illius, 130, 20. potestas ecclesiastica, 140, 5. praedicatio, 134, 1. 139, 25. presbyter, 139, 20, 25. 140, 1, 5. presbyteri: Altfridus, Augustinus, Cozharius, Dominicus, Dupliterus, Erchanbertus, Ermperhtus, Gund-harius, Heimo, Latinus, Lupo, Ma-dalhohus, Maioranus, Reginbaldus, Reginbertus, Reginharius, San- flratus, Swarnagal, Warmannus, Watto. principes, 132, 15. 133, 30. Priwina, 135, 15, 20, 25. 136, 1. 20. 137, 1, 5, 15, 20. 139, 10. Priwizlauga dux Carantanorum, 135, 10. 140, 25. progenies regalis, 126, 5. proprietas, 136, 5. 139, 15. proprium, 137, 25. 139, 25. provincia: Bagoaria, 126, 15. Puopo, 138, 10. Quarantanae partes, Quarantani v. Carantani. Quartinaha, ecclesia in honore sancti Iohannis euangelistae, 139, 30. Quinque basilicae, ecclesia, 137, 15. Ratbodus, 135, 15, 20, 25, 30. Ratimarus dux, 135, 25. Ratispona civitas, 126, 20. Reganes- purc, 138, 15 (Regensburg). Rato, 136, 15. Ratpot, 138, 10. Reganespurc v. Ratispona. reges: Dagobertus, Hildibertus, Hlu- dowicus, Pippinus. Reginbaldus presbyter, 131, 20, 25. Reginbertus presbyter, 131, 1. Reginharius presbyter, 131, 25. regiones: Bavvaria, Carantanorum, Pannonia inferior, Ratimari ducis, Vulgaria. regnum, 126, 5. Rihpaldus archipresbyter, 138, 25. rinch, celeber eorum (sc. Hunorum i. e. Avarorum) locus qui dicitur — 132, 15. Roma, 133, 5. Romani, 129, 5. 131, 30. 132, 1. Romana doctrina, 139, 5. Rovdbertus v. Hrodbertus. Sala flumen (Zala), 136, 1, 5. Salacho comes, 135, 30. Salapiugiu, ecclesia in honore sancti Hrodberti, 137, 1. Salzburc, Salzpurc, Salzburg, 132, 25. 137, 5. 140, 5. Salzburgenses, 137, 5. episcopatus Salzburgensis, 129,5. Samo, quidam Sclavus manens in Quarantanis, dux Carantanorum, 129, 25, 30. 140, 25. sancti: Adrianus, Hrodbertus, lo-hannes baptista, Iohannes euange-lista, Laurentius, Margareta, Maria, Martinus, Paulus, Petrus, Ste-phanus. Sandratus presbyter, 136, 25. Savolus abbas (sancti Petri), 128, 25. Sawa flumen, 135, 30. Sclavi, 130, 10. 132, 5, 20. 133, 15, 20. 134, 10, 25. 135, 1. Sclavi qui di-cuntur Quarantani, 129, 15. Sclavus nomine Methodius, 140, 20. Sclauice, 140, 20. Sclavicae litte-rae, 140, 20. Sclavinae litterae, 139, 1. Sclavinia, 132, 20. 133, 30. Scrot, 136, 15. seditio, 131, 10. 131, 15. senior, 138, 1. servi, 133, 1. servitium (persolvere), 130, 25. ser-vitium imperatoris, 135, 10. Siliz, 136, 10. Spizzun, ad, ecclesia in honore san-ctae Margaretae, 139, 20. staupi deaurati, 133, 5. Stephanus sanctus protomartyr, ecclesia in honore — in proprietate Wittimaris, 139, 15. ecclesia in honore — Ztradach, 139, 25. Stepiliperc, ecclesia, 137, 15. Swarnagal presbyter, 138, 20. Tacholf, 138, 10. terminus, 135, 10. terminum circum-ducere, 136, 25, 30. Termperhc, ecclesia in honore sancti Laurentii, 139, 20. Theodo, Theoto dux Bagoariae re-gionis, 126, 15. 127, 20. Theodoricus episcopus, v. Deode-ricus. Trebiz, 136, 10. Treisma (Traismauer), ecclesia sancti Martini, curtis (ecclesiae Salis-burgensis), 135, 15. tributarii regum, 129, 20. tributum regis, 129, 20. Undrimas, ad, ecclesia, 131, 5. Unzat, 136, 10. 139, 25. Ussitin, ad, ecclesia, 137, 10. usns fructuarius, 137, 5. Vasa fusca, 133, 5. Virgilius episcopus Iuvavensis, bea-tus, 129, 1, 10. 130, 30. 131, 10, 15, 25. 132, 30. 140, 10. virgo Christi, 128, 1. Vitalis episcopus (Iuvavensis), 128, 25. Vulgaria regio, Vulgarii, 135, 20. Walarius, locus qui vocatur —, ecclesia sancti Petri, 127, 10. Waltker, 136, 15. Waltunc dux Carantanorum, 131, 15. 140, 25. Waninc, 138, 10. Warmannus presbyter, 131, 15. AVatto presbyter, 131, 1. Wellehehn, 138, 15. Wereharius v. Werinharius. Weride, ad, ecclesia in honore san-ctorum Petri et Pauli apostolo-rum, 139, 15, 30. "VVerinharius, Wereharius confinii comes, 135, 5. 140, 30. Werinheri, 138, 10. Wiedhereschirichun, ecclesia, 137, 15. Witemir, 136, 10. Wittimarus, 139, 15. Wlkina, 136, 10. Wolfregi, 138, 10. Wormatia civitas (Worms), 126, 5. 128, 20. episcopus Hrodbertus, 126, 5. Zcurben, 136, 10. Zeska, 136, 15. Zistilo, 136, 15. Ztoimar, Zpoimar dux Carantanorum, 135, 10. 140, 25. Ztradach, ecclesia in honore sancti Stephani, 139, 25. Zuemin, 136, 15. Zusammenfassung 1. Handschriften und Ausgaben (S. 5—13). — 1. Handschrif-ten, die den Text in unveranderter wennauch verkiirzter Fassung enthalten (codd. 596, 1064, 546, 423, 454 und 1524 der National-bibliothek Wien, bezeichnet mit 1—6). — 2. Handschriften, welche den Text in veranderter Fassung enthalten (cod. s. XII auf Schlofi Mlada Vožice bei Tabor, Tschechoslowakei, cod. H im Kloster St. Peter in Salzburg, cod. 5662 der Nationalbibliothek Wien, Auszug unter dem Titel „Excerptum de Karentanis" im cod. 423 ebendort). Der Umstand, dafi die Mehrzahl der Handschriften aus dem Ende des 12. oder Anfang des 13. Jahrh. stammt, wird mit der damaligen regen historiographischen Tatigkeit in Salzburg und dem zu jener Zeit erwachten Interesse fiir die Person Bischof Virgils in Verbindung gebracht. — Ausgaben, ihre Abhangig-keit von den einzelnen Handschriften und untereinander: Flacius Illyricus (1556). Freher (1602), Canisius-Basnage (1604, 1725), Han-siz (1729), Reschius (1759), Kleimayrn (1784), Kopitar (1836), Wat-tenbach (1854). II. iJber den Verfasser, Komposition und Quellen der C. (S. 14—16). — Der Verfasser der C. stand in engster Verbindung mit der Salzburger Kirche, besonders unter Erzbischof Adalwin, lebte vermutlich in Salzburg, war der Stammeszugehorigkeit nach ein Bayer (vgl. Kap. 10) und hochstwahrscheinlich geistlichen Standes. Die lateinische Sprache der C. ist einfach, die Wort- und Phrasenfiille karg und oft sich wiederholend. Der Autor arbeitete nach einem vorher angelegten Konzepte. S. 15—16: summarische Aufzahlung der in der C. nachweisbar beniitzten Quellen. III. Inhalt (S. 17—106). — 1. V i t a s. R u p e r t i (K a p. 1, 2). Zusammenfassung der bisherigen Forschungsergebnisse iiber die ersten zwei Kapitel, die Vf. einer eingehenderen Untersuchung nicht unterzieht. 2. Der politische und kirchliche Anschlul? der karantanischen Slowenen an den Westen (K a p. 3—5). — Die Liste der Bischofe und Abte bei St. Peter in Salzburg ist nach dortigen offiziellen Verzeichnissen zusammen-gestellt und stimmt fast ganzlich mit der Reihenfolge im Liber eonfraternitatum vetustior (MG, Necr., II, 18 ff.) iiberein. Der frankische Feldzug gegen die Awaren mit Karantanen als Bun-desgenossen (cum Quarantanis) im 3. Kap. wird mit der in den Annales regni Francorum (ed. Kurze 98) erwahnten militari-schen Zusammenarbeit Erichs 795 „cum Wonomyro Sclavo" in Verbindung gebracht. Der C. standen fiir diese Stelle vermutlich frankische Reichs- oder sonstige Annalen zur Verfiigung. „Cunx Quarantanis" kann sich im Sinne des Sprachgebrauches um 870 (Enstehungszeit der C.!) auch auf Gegenden auBerhalb des enge-ren Karantanien beziehen (z. B. Pannonien). Die Bezeichnung der Awaren als ,,tributarii regum" stimmt zu ihrer politischen Lage nach 828. Die Nachricht voii ihren Resten in Pannonien erganzt iibereinstimmend ahnliche Meldungen iiber awarische tlberbleib-sel im 9. und 10. Jahrh. Die Nachricht iiber Konig Samo hat den Charakter einer der C. notwendig erschienenen Einfiihrung in die altere Geschichte Karantaniens. Goli (Mitt. d. Inst. f. osterr. Geschichts-forschung, 11, 443 ff.) erganzend sieht Vf. in der Ubernahme des Wortes „exercitus" und der Stilisierung des Kapitelanfanges eine Abhangigkeit vom sog. Fredegar oder einem seiner Epigo-nen (vgl. MG, SS rer. Meroving., II, 144, Kap. 48, Z. 14; 154, Kap. 68, Z. 18, 19; 155, Kap. 68, Z. 3, 5). Die Vermutimg Hauptmanns (Mitt. d. Inst. f. osterr. Gesch., 36, 245 ff.) C. schopfe aus einer vom sog. Fredegar abhangigen Quelle wird durch Vergleich mit den Gesta Dagoberti (MG, SS rer. Merov., II, 410) bekraftigt. Diese und C. nennen die frankischen Kaufleute „negotiatores" (nicht ..neguciantes" wie bei Fred.), bei beiden ist Dagobert „rex" (nicht nur „Dagobertus" wie bei Fred.) und Sieger iiber Samo und seine Karantanen, wiihrend Fred. einen Sieg der Verbundeten Dago-bert-Langobarden nicht kennt. Zur Chronologie der karantanischen Geschichte i m 8. J a h r h. Die Awarengefahr wird nur B a -yern gemeldet, da aber diese 743 unter frankische Oberherr-schaft gerieten, datiert Vf. die Unterwerfung der Karantanen unter Bayern vor 743. Eine solche zeitliche Feststellung sieht er aufierdem begriindet durch: 1) Annales Mettenses posteriores (MG, SS, I, 327) unterscheiden Slawen (d. i. karantanische), welche die Bayern 743 „mit sich hatten" (Sclavos secum habu-erunt), von Sachsen und Alamannen, die den Bayern — wohl freiwillig — zu Hilfe kamen, 2) nach der Urkunde Karls d. Gr. von 811 (Miihlbacher, Reg. der Karol., 461) kam es zur kirchli-chen Zuteilung Karantaniens an Salzburg schon zur Zeit der Vorfahren Erzbischof Arnos, unter Papst Zacharias (741—752) und dessen Nachfolgern. Die Mehrzahl „Vorfahren" muli wenig-stens noch Bischof Johannes (t 746/8) in Betracht nehmen. Der Zeitpunkt der kirchlichen Zuteilung drangt sich deshalb in den Zeitraum 741—746/8, was mit der Datierung der politischen Unter werfung „vor 743" iibereinstimmt. Die enge politische Zu-sammenarbeit zwisehen Rom und Bayern 741—745 lafit die papst-liche Entscheidung beziiglich Karantaniens zugunsten Salzburgs gerade in diesem Zeitraume sehr wahrscheinlich erseheinen. Nach der C. wurde Karantanien zur Zeit des Fiirsten Borut der Herrschaft der „K o n i g e" (regum) unterworfen. Nichtsdestoweniger mul? das Ereignis deshalb notwendigerweise nach 743 datiert werden, als Bayern unter die frankischen K o n i g e kam, da „rex" im 8/9. Jahrh. auch Herrscher schlechtweg bedeutet. Boruti Nachfolger in Karantanien, Gorazd, gelangte zur Herrschaft ,.auf Befehl der Franken". Ein solcher lalit sich am besten mit der Zeit „um 749" in Einklang bringen, als Bayern neuerdings von den Franken unterworfen wurde. Gorazd's Nachfolger Hotimir wurde Fiirst mit Bewilligung Konig Pippins (Konig seit Nov. 751), also friihestens Ende 751. Da Gorazd drei Jahre wal-tete, kommt als seine Regierungszeit in Betracht die Zeitspanne: „friihestens 749 — Ende 751" bis „spatestens vor Nov. 751—753". Die politische Lage in Karantanien in der ersten Zeit der bayerisch - frankischen Herrschaft war keineswegs einer gewaltsamen Unterwerfung gleich, sondern mahnt an ein geregeltes Vertragsverhaltnis. Die Slawen behielten ihre Fiirsten aus der heimischen Dynastie und wahlten sie frei mit Zu-stimmung des frankischen Reiches. Hinter der Ausdrucksweise der C. fiir Gorazd „Sclavi... eum ducem fecerunt" bzw. Hotimir „populi ducatum illi dederunt" steckt vermutlich die bereits cla-mals in ihren Grundziigen bestehende Herzogseinsetzung in Karnten. Im Berichte des Schwabenspiegels dariiber sieht Vf. Ahnlichkeiten mit der C. Parallelen fiir ein Karantanien ahnli-ches, vertraglich geregeltes politisches Verhaltnis findet \f. bei einigen nichtgermanischen Volkern an den Grenzen des frankischen Reiches zur Zeit Karls d. Gr. (Bretonen, Basken, Obodri-ten, Wilzen). Noch 817 werden die slawischen Karantanen in der Reihe der politischen Volker an der Ostgrenze des Reiches aufgezahlt. Das Christentum wurde nach Karantanien aus Salzburg verpflanzt, was C. in absichtlicher Weise ofters betont. Die Nach-richt iiber eine besondere Abgabe Hotimir's an Salzburg findet Vf. durch die Urkunde 864 Jan. 4 (Jaksch, Mon. Car., I, 39) be-statigt. Chronologie der Einfiihrung des Christentums in Karantanien: 1) um 757 Bittgesuch der Karantanen an Virgil und An- kunft Bischof Modesfs, 2) um 763 Tod Modesfs, erster heidnischer Aufstand, vermutlich in ursachlicher Verbindung und gleichzeitig mit der Erhebung Tassilos gegen die Franken, 3) um 765 zweiter heidnischer Aufstand, 4) um 769 Tod Hotimir's, des Forderers des Christentums; dritte heidnisehe Erhebung, die etwa 769—772 an-dauert, 5) ihre Unterdriiekung 772 durch Tassilo, der aus politi-schen und religiosen Motiven handelt, 6) neuer Fiirst Waltunk, noeh immer ein Slawe, 7) 772—784 sechs christliche Missionen nach Karantanien. Liber confraternitatum vetustior aus St. Peter in Salzburg, Breves notitiae und Indiculus Arnonis bringen iiber die ersten christlichen Missionare in Karantanien bisher nieht beaehtete Nachrichten, welche zeigen, daB diese in enger Verbindung mit St. Peter in Salzburg standen und zur vertrautesten Umgebung der Bischofe Virgil und Arno zahlten. Die karanta-nische Christianisierung ist naeh den Grundsatzen der irischen Missionsweise, deren Anhanger Virgil war, durchgefiihrt, deshalb erklart sich auch die verhaltnismaflig leichte Einfiihrung des neuen Glaubens. Virgil und seine Mission stehen im Gegensatze zu Bonifaz und der offiziellen frankischen Missionsart. Ecclesia sanctae Mariae = Maria Saal. ecclesia in Liburnia civitate = St. Peter im Holz (bei beiden Kirchen enges Ankniipfen an ro-mische Siedelungen und friihehristlich-kirchliche Mittelpunkte), ad Undrimas = Bezirk der ehemaligen Urpfarre Fohnsdorf. Die Nachrichten iiber das Chorepiskopat in der C. stimmen zu dem, was wir iiber diese Einriehtung aus dem Westen wissen. 3. Die politische und kirchliche Neuordnung i m Osten am En de des 8. und zu Beginn des 9. Jahrh. (Kap. 6, 8, 9). — Den Nachrichten iiber die Reste der Romer und Gepiden in Pannonien liegt dem Verfasser der C. vermutlich personliche Kenntnisnahme zugrunde. Die Meldung iiber das tlberschreiten der Donau durch die Hunnen „nach 377" ist, in direkter oder indirekter Weise, nach einer Nachricht des Comes Marcellinus zum J. 427 (MG, AA, XI, 76) kombiniert. Uber die Gepiden als einem noeh lebenden Volke berichtet C. als zeit-lich letzte Quelle. Bei der Angabe iiber die zweimalige Vertrei-bung der Hunnen aus Pannonien hat Verfasser zum ersten Male wirkliche Hunnen, zum zweiten die Awaren im Sinne. Fiir die Nachrichten iiber die Awarenkriege und die kirchliche Ordnung in PaiiEomen um 800 lagen der C. die Annales Maximiniani, die Annales Laureshamenses und die Annales Iuvavenses maximi, oder irgendvvelche diesen nahestehende, heute jedoch unbe-kannte Texte zugrunde (vgl. S. 51/2). Zur kirchlichen Zuteilung Pannoniens an Salzburg kam es im Sommer oder Friihherbste 796. Der Nachricht der C. dariiber, sowie iiber die Bestatigung durch Kari d. Gr. 803 liegen sonst unbekannte Urkunden Pippins bzw. Karls zugrunde. Die Meldung iiber die Erhebung Arnos zum Erzbisehof sowie seine Pallium.verleib.ung 798 hat C. aus den Annales luvavenses maiores. Im Herbst 798 weilt Arno in poli-tischer und kirchlicher Mission bei den Slawen im Osten, kommt sodann zur Beriehterstattung an den Hof Karls nach Aachen und nachher, vor 1. Sept. 799, mit dem neuordinierten Chorbischof Deoderich nach Slowenien. Die Westseite der Drau als Grenze von Deoderich's Diiizese im Osten erklart Yf. iibereinstimmend mit Sehiinemann (Die Deutschen in Ungarn 136). Die Liste der Salzburger Erzbischofe und der „Bischofe der Slowenen" im 9. Kap. ist nach salzburgischen annalistischen und nekrologischen Quel-len zusammengestellt. Bedeutend fiir die Datierung der C. sind die Nachrichten iiber Chorbischof Oswald und Erzbischof Adal-win; sie ergeben als ihre Abfassungszeit zunachst den Zeitraum 863—14. Mai 873. 4. Die Erzahlung vom Fiirsten Ingo (Kap. 7). — ..Duces" im Anfange des 7. Kap. werden den karantanischen Her-zogen, „comites" bzw. „principes" im 8. Kap. den altslowenischen Hauptlingen gleichgestellt (comes = Graf = knez, comitatus — Grafschaft = knežija). Literatur iiber Ingo und dessen Gastmahl. Vf. sieht in der Ingo - Erzahlung eine zur Verherrlichung der christlichen Religion verfafite Anekdote, der aber ein historischer Kern nicht abzusprecheii ist, und vergleicht mit ihr die bei Chri-stian iiberlieferte Erzahlung vom Gastmahle am Hofe des groR-mahrischen Svatopluk. „Servi" der Ingoerzahlung sind wahr-scheinlich grofitenteils Nachkommen der alten christlichen Ro-manen (Vlahi der Slawen), der Kriegsgefangenen und auch schon einheimische Slawen niedrigeren Standes, an welche sich die dem Christentume gewogene Herzogsdyiiastie gegen den aufriihreri-schen heidnischen Stammesadel stiitzt. In diese Zeit der bereits christlich gewordenen niedrigeren Schichten geht slow. krščenica in der Bedeutung Magd zuriick. „Carta sine litteris" im 7. Kap. erklart Vf. aus der Geschichte der germanischen Urkunde im 9. Jahrh., als auch schon das unbeschriebene Pergament die urkundliche Rechtskraft haben komite. 5. Pribina, Kozel und Method (Kap. 10—13). — Die einleitenden Worte iiber Kari d. Gr. und Arno sind der Disposi-tio eines heute unbekannten Privilegs fiir Salzburg entnommen. Die Nachricht der C. iiber die Kolonisation Unterpannoniens durch (karantanische) Slawen und Bayern seit dem Ende der Awarenkriege wird durch andere Quellen erganzend bestatigt. Zusammenstellung der Nachrichten iiber die fiinf „confinii comi-tes" Goterammus, Werinharius, Albricus, Gotafridus und Geroldus, wovon der zweite und fiinfte Priifekt im Osten, der erste, dritte und vierte aber Markgraf waren. C. zahlt sie in der zeitlichen Reihenfolge ihrer Ernennung zwischen „um 796" und „811", ohne Riicksicht auf ihren Dienstrang, auf. Priwizlauga, Ce-micas, Ztoimar und Etgar waren etwa 796 Lis 828 slowenische Herzoge in Karantanien. Dafiir sprechen unter anderem auch die slawischen Namen der ersten drei und ihr Titel „dux". Ihre Nach-folger waren, seit der Unterdriickung des Aufstandes des panno-nisehen Ljudevit und der Abweisung der Bulgaren, etwa seit 828, die bayerischen Grafen Helmwinus, Albgarius und Pabo. Zusam-menstellung der sonst erreichbaren Nachrichten iiber diese (S. 72). Zur Flucht Pribinas aus Mahren, seiner Taufe und Zu-sammenkunft mit Konig Ludwig kam es 833 oder bald darnach. Die Betonung des Taufortes, des seit 860 salzburgischen Trais-mauer, hangt mit der Tendenz der C. zusammen. Der Satz iiber die Weihe der Kirche in Neutra ist in den Text ohne Riicksicht auf den chronologischen und sachlichen Zusammenhang einge-schoben, vielleicht wurde er als urspriingliche Randglosse spater in den Haupttext mitabgeschrieben. Zur Kirchenweihe in Neutra kam es wahrscheinlich schon in der heidnischen Zeit Pribinas (zw. 821—833), eine grofiere kirchenpolitische oder sonstige Be-deutung der Notiz beizumessen verbietet die Art, wie sie redi-giert ist. Die Zuweisung Pribinas an Ratbod, dessen Zerwiirfnis mit diesem, seine Flucht zu den Bulgaren und Ratimir sind 834 bis 838 zu datieren. — Zwischen 838—847 bekam Pribina einen Teil Pannoiiiens als Reiclislehen. Die Lage der Moosburg (heute Zalavar), Pribinas Residenz, schlietit an schon in romischer und awarischer Zeit ersehlossenen Kulturboden. Der Notiz iiber die Lehensverleihung liegt wahrscheinlich eine heute unbekannte Konigsurkunde zugrunde (vgl. „rogantibus praedicti regis fideli-bus"). Die Nachrichten iiber die 24/1 850 in Moosburg geweihte Marienkirche und die dabei Anvresenden entnahm C. einer Ur-kunde, die die Stellung des Priesters Dominik regelte. Die Betonung der ausdriicklichen Bewilligung seitens des Salzburgers Erzbischofs fiir Dominik, in seiner Diozese die Messe lesen zu diirfen, ist tendenzios. Sie will auf den spater erwahnten Ein-dringling Method, der die Messe ohne das Zugestandnis Salzburgs las, hinweisen. Fiir Dominik als fremden Diozesanangehorigen war die besondere Bewilligung Salzburgs notwendig. Er war namlich urspriinglich Priester der Regensburger Diozese, 837 in Kanzleidiensten des Archikapellans Baturich, Bischofs v on Re-gensburg. 840—1 Notar in der Kanzlei Ludwigs des Deutschen, 844 erhielt er Besitz in Brunnaron (Lebenbrunn, nw. Giins, West-ungarn). Eingetragen finden wir ihn in Salzburger Totenbiichern. Fiir die 850 bei der Kirehenweihe in Moosburg anwesenden Be-gleiter Erzbischof Liupramm's stellt Vf. aus ancleren Quellen etliche Nachrichten zusammen. Die Meldung iiber Salzburger Maurer, Maler, Schmiede und Zimmerleute beim Bau der Adrians-kirche in Moosburg stimmt gut zur regen Bautatigkeit in Salzburg zur Zeit Erzbischof Liupramm's. Gegen Cibulka verficht Vf. die Glaubwiirdigkeit des Bestehens einer Adrianskirche in Moosburg. An einen Zusammenhang zwischen dem hI. Adrian und Papst Hadrian II. ist nicht notwendigerweise zu denken. Adriansrelicjuien sind angesichts der groften Reliquienverehrung und damaligen Reliquieniibertragungen nach Salzburg recht glaubwiirdig. Spatere Nachrichten iiber eine Adriansabtei in Moosburg. Johannes des Taufers Kirchen als Taufkirchen neben Hauptkirehen gab es vielfach. Aueh in Salzburg finden wir im 9. Jahrh. eine solche. — 840—859 Weihe der Kirchen in Dudleipin (Graz - Leibnitzer Feld nach Hauptmann, im Stadtbezirke des antiken Flavia Solva). Ussitin (wahrscheinlich d as 864 erw'ahnte Wisitindorf an der Lafnitz), Businiza (vielleicht St. Margarethen an der Pesnica, wofiir alter StraKenzug, Patrozinium und antike Funde sprechen wiirden), Bettobia (Ptuj), Stepiliperc (wo?), Lin-dolveschirichun (Personenname Lindolf, Donja Lendava?), Keisi (eines der vielen Kenese-orte), Wiedhereschirichun (wo?), Isan-grimeschirichun (wo?), Beatuseschirichun (wo?), Quinque basi-licae (Fiinfkirchen, Pecs). 859—861 Weihe der Kirchen in Ota-chareschirichun und Paldmunteschirichun (wo?). Die deutschen ..Chirichun"- Namen beginnen erst osti. Bettobia, ein Zeichen, daO erst von da an gegen Osten eine starkere deutsche Koloni-sation einsetzte. Viele der neuen Kirchen waren Eigenkirchen, alle hatten eigene Priester und standige Altare. — 847, Okt. 12, Regensburg, bekam Pribina seine unterpannonischen Lehen als Eigen. „Locus publicus" in der Datumsformel des diesbeziigli-chen jedoch verlorenen Privilegs. das der Nachricht der C. zu-grunde liegt, bedeutete eine Art bayerischen Landtages. Das un-richtige Inkarnationsjahr 848 ist nach der 11. Indiktion, ohne Kenntnis des damaligen Gebrauches der Bedaischen Indiktions-rechnung in der Kanzlei Ludwigs des Deutschen, falsch nachge-rechnet. 848 Okt. 12 weilte Konig Ludwig nicht in Regensburg. Des Priester s Dominik Nachfolger in Moosburg waren: Swar-nagal, Altfrid (vor 859 Okt. 14) und Richpald (bis 869), alle „doc-tor" bzw. „magister" genannt. was einen dem Volke als Seelen-hirten bestimmten Lehrer bedeutet. — Die Nachricht der C. iiber die Einfiihrung der slawischen Buchstaben und der slawischen Kirchensprache sowie die Verdrangung der lateinischen in Panno-nien durch M e t h o d bestatigen vollauf andere Quellen (Vita Con-stantini, Vita Methodii, Vita Clementis, Papstbriefe, Chronik des sog. Nestor). — Auf Pribina folgte zwischen „860 Febr. 20" und „861 Marz 21" sein Solin Kozel. Pribinas Tod, der im Kampfe mit den Mahrern fiel, und die Anwesenheit Kozels 861 in Regens- burg steht im Zusammenhange mit den politischen Ereignissen 857—861, welche die Koalition Rastislav-Karlmann veranlasste. Die Kirchenweihen Erzbischof Adalwins in Pannonien 864—869. Lokalisierungsversuche nach der bisherigen Literatur. Siimmt-liche Patrozinien sind die im derzeitigen bayerischen Kirchen-bereiche iiblichen. Der Satz mit dem sonst ungewohnlichen „Item (in Weride)..." beginnend ist an unrichtiger Stelle eingescho-ben und wohl erst spater als eine urspriingliche Randglosse in den Haupttext iibernommen. In Weride gab es nur eine, Peter und Paul geweihte Kirche. 6. Entstehung und Tendenz der C. (Kap. 14). — Vf. nimmt als Ausgangsjahr fiir die Zeitrechnung im 14. Kap. das lahr 796 (Kap. 6), als Entstehungsjahr der C. somit 871 an. Wenn wir den im Spatsommer 798 erfolgten Auftrag an Arno (Kap. 6) als Ausgangsdatum annehmen wiirden, so kamen wir nach der Zuziihlung von 75 Jahren in den Spatsommer 873, da aber Erzbischof Adalwin, der in der C. als lebend erwahnt wird, nicht mehr lebte (t 873 Mai 14). Die Entstehung der C., friihe-stens im letzten Viertel 871, fallt in die Zeit als gegen Erzbischof Method die bayerischen Bischofe unter Fiihrung Erzbischof Adalwins mit aller Wucht auftraten. In Adalwin, der mehr als irgendeiner der Salzburger Erzbischofe Interesse an der kireh-lichen Wiedergewinnung Pannoniens hatte, ist der moralische Urheber der C. zu suchen. Der feindselige Ton gegen Method in der C. wiederholt sich im Auftreten der bayerischen Bischofe. Die Betonung der Rechte Salzburgs in der C. liest sich wie eine Antwort auf die Einwendungen Methods. C. war sicher nicht fiir Papst Hadrian II., der Method aufierordentlich gewogen war, bestimmt. Auch Papst Johannes VIII. war iiber Method ganz anders unterriichtet, als ihm dies die C. hatte vermitteln konnen. Die C. war nach der Ansicht des Vf. fiir Erzbischof Adalwin und seinen Kreis bestimmt und solite ihm im eventuell bevorstehen-den Prozefi fiir die Begriindung der bedrohten Rechte Salzburgs und der lateinischen Liturgie im Osten, in Pannonien ebenso wie in Karantanien, dienen. Es ist nicht unmoglich, dafi ihr lnhalt auch Konig Ludwig bekannt war. IV. „Excerptum de Karentanis" (S. 107—109). — Auszug aus der C. im Kod. 423 der Nationalbibliothek Wien, vermehrt um einige Zutaten: 1.) Bischof Virgil wird „beatus" genannt, was eine Folge der seit der Auffindung seines Grabes 1181 beginnenden Heiligenverehrung ist, gleichzeitig ein terminus post quem fiir die Entstehung des „Excerptum". 2.) „In corpore decretorum" in zwei Schreiben Papst Nikolaus I. an den karantanischen Chor-bischof Oswald bezieht sich auf das 1141—1150 enstandene de- eretum Gratiani. 3.) Die Angabe, Method sei ein Slawe aus Istrien und Dalmatien gewesen, gibt Vorstellungen und Kenntnisse iiber Method und sein Werk wieder, wie sie im Westen etwa im 11./12. Jahrh. verbreitet waren.. Man wui?te etwas iiber die da-malige Anwendung der slawischen Kirchensprache in Dalmatien und Istrien und maehte ihren Begriinder einfach zu einem Slawen aus diesen Gegenden. 4.) Die Nachricht iiber die Flucht Methods aus Karantanien nach Miihren erganzt in treffender Weise son-stige Nachrichten, die ein erzvvungenes Ende der Wirksamkeit Methods in Pannonien 874 wahrscheinlich erscheinen lassen (Drohungen der bayerischen Bischofe an Kozel, politische Fol-gen des Forchheimer Friedens, Ende Kozels). Anmerkungen (S. 110—125). Textausgabe der Conversio (S. 126—147). Mit Beniitzung der codd. 596, 1064, 546, 423. 434 und 1524 der Nationalbibliothek W ien (bezeichnet mit 1—6). Vsebina I. Rokopisi in izdaje............................5 II. O avtorju, kompoziciji in virih.......14 III. Vsebina Življenjepis sv. Ruperta............................17 Politična in verska priključitev karantanskih Slovencev na zapad..........................................IS Politična in cerkvena ureditev na vzhodu ob koncu 8. in v začetku 9. stoletja...............47 Povest o knezu Ingu................60 Pribina, Kocelj in Metod..............67 Nastanek in tendenca Konverzije...........101 IV. „1 z v 1 e č e k o K a r a n t a n c i h"...........107 Opombe .................... , . 110 Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Editio 126 I n d e x....................., . . 141 Zusammenfassung.................148 Conversio Bagoariorum et Carantanorum (cap. 4, 5) Codex Vindobonensis 546 fol. 3' et G (cap. 9, 10) Ca Vir 1064 fol. 41' ibi-vemotnritf eft excr?enfilm fjateilmrm tfficutm ficitc itti UcusrArcUlCf"'{uuf j tsic^u e dum cjm Jam grtcuf m ectjodti? nommf nonnrr Inutrtrtf icUmraflri anf Uru^hirn Lmnam-oorTnna mnoanuim Arcj* (irrem fAU&omlcf lxa f rmfphdoioptncf fup Auctnfut Icfcrfe ftcrc cimclv populo acvarct rmfC\f tx zuuAncgeiiA. eccltil\ftuu'i£f' afncium • "illorvm cjui hac Lmrif adcbtruifmnv • , =? illi- ftrrt non uidei t f fcrltrrpm ure luiiMitnftm % r\nc igrrtir *~occc- Lx • >/♦ urnernbili*' •Artm eps luuAumfiutm juLdamnaC aauramn vp; edeht^urt lncx{h J chcrtilcmif noimtr- moikfurc vlczato-cjuodilu fltcceilfir moritrat rr ^fiio ptvuinru auf*mraut occiderutrr . Itujur illc Jie off^aum celrhr^atc j 0.ctde{iAfhcum- fctpatncicpit dir M » TI /, Conversio Bagoariorum et Carantanorum (cap. 12, Codex Vindobonensis 5% fol. 15