Ker se tedaj zračni tlak po visokosti vedno zmanjšuje, mora tudi zra-kova gostota po visočini postajati vedno manja. i priti moramo dosledno do prostora, kjer je zrak tako redek, da ga ne moremo več tlakom meriti. Ce vemo zakon, po katerem postaja zratova gostost ali zračni tlak v visokosti vedno manji, tedaj moremo tudi izračunati ozracno visočino. Ta zakon nam je znan i na njega podlagi izračunil je Laplace, da je 45 kilometrov visoko zrak tako redek, da nam ga nij mogoče v naših najboljših zračnih sesalkah narediti redkejega.
Da mora zrak na nekem prostoru nehati, daje se še na drugi način dokazati. Omenili smo uže, da se zrak vrti z zemljo okoli nje osi. Pri vseh krog sebe vrtečih telesih opazujemo silo sredobežnosti, to je ono silo, ki provzrokuje, da si prizadevajo delki oddaljiti se od središča. To prizadevanje je tem veče, čem hitreje se delki vrte, ali čem daljša pota v istem času store. Mislimo si zdaj točko na zemlji, i navpik nekaj kilometrov od zemlje oddaljeno drugo točko. Obedve točki delate v istem času svoja pota okoli osi, a krog, katerega preteče točka od zemlje oddaljena, je dalji od kroga, katerega preteče točka na zemlji. Sredobežnost prve točke je torej veča od sredobežnosti druge. Kazvidno je tedaj, da se sredobežnost zračnik delkov po visočini množi. Tej sili nasprotuje zemeljska privlačnost, katera pa postaje z visočino vedno manja. K slednjemu moramo torej priti do prostora, v katerem ste si te sili v ravnotežju. Nad tem prostorom pa prevladuje sredobežnost, zračni delki se udajo njej i oddaljijo od zemlje. Na tej podlagi izračunana zračna visočina iznaša okoli 205 kilometrov. Dosti učenih mož se je bavilo z izračunanjem zračne visokosti. Keppler je izračunal na podlagi začetka mraka i svita, da je ozračje 76 kilometrov visoko. Delam be r ceni po svojih računih zračno visokost na 72 kilometrov. A rag o na 57 kilometrov. Dela Hir na 76 kilometrov. Sklepati moremo iz teh dat, da ozračje nij niže od 45 kilometrov, a ne više od 205 kilometrov, najbrž je 80—90 kilometrov visoko.
- ----- -je----
Noša štajerskih Slovencev.
j. p.
(Dalje.)
Okoli prs na životu nosi kmet srajco, navadno iz domačega, le za praznik ali posebne svečanosti iz kupljenega platna. Srajci se tudi pravi sračica, tudi robača ali nibača (n. pr. v Ormužu in drugod). Na prsih nosi kmet p rs le k (vestelj). ki se v raznih krajih tudi telovnik, lajbeljc in lajbič imenuje. Na starih kmetih najdeš pogostoma r d eč prslek z eno vrsto svitlih belih ali pa žoltih gunčekov (gumbic, knofov). Take prsleke najdeš v mnogih krajih, kakor n. pr. na ptujskem polju, pri Eogatcu, Šoštanju i t. d. Take rdeče prsleke nosijo tudi kranjski Gorenci in trditi bi se smelo, da je tak rdeči prslek z belimi ali žoltimi (rumenimi) gumbami pravi karakteristikon starejše slovenske noše.
V zgornjej ii a d goni in gotovo tudi dalje za ogersko in hrvatsko mejo se precej pogosto žnorami obšiti prsleki nahajajo. Vendar pa bi bilo nao-pačno misliti, kakor da bi žnorasta oblačila bila iz hrvatskega prinesena nova šega, temveč je žnoranje lajbičev in sukenj stara navada slovenska in žno-
rami obšitih oblačil vidiš tudi n. pr. po Pohorju na Štajerskem, po savinjskej dolini in še po drugod, tako da bi se smelo trditi: žnorasta oblačila so tudi znamenje starejše slovenske noše.
Ženske nosijo namestu tega, kar se na mož ki h prslek imenuje, ali poseben moj dere, s kterim si život okoli srede in okoli prs bolj stiskajo (pa to redko), ali pa si prsa z zgornjim delom „kitlje" ali „klada" pokrivajo in šče s posebnimi navzkriž črez prsa položenimi robci (tiheljni), kteri so cajgasti ali pa svileni. S samo srajco si štajerska Slovenka ne pokriva prs.
Vrh prsleka in črez rame oblači štajerski kmet jopič ali pa jankar. Jankar je navadno loži od jopiča in navadno brez podklade („fure") in ko-lirja, tudi iz druge snovi kakor jopič. Na mestu jopič temu oblačilu tudi pravijo „zvunajšnji lajbeljc"v ali „zvunajšnji lajbič", tudi „pruštof" in „kamižola", (slednje v Rogatcu, Cadramu, itd.); v nekojih krajih mu pravijo tudi „rekeljc". Najbolje se mi zdi ime jopič nasproti ženskemu občnemu imenu jopa ali jopica. Blizu ogrske meje mu pravijo čoha, ki je deljša, ko navadni jopič in iz belega, tudi sinjega sukna. Coha je prav taka, kakor jopič belih Kranjcev, vendar pa se na Štajerskem zelo izgublja.
Jopič s svojo ne daleč pod ledja segajočo dolgostjo, s pripognenim, po starinski tudi stoječim kolirjem, iz sukna (na Pohorskem iz rašovine in lodna) in za poletje tudi iz cajga, je občna noša slovenskega kmeta na Štajerskem.
Zraven jopiča pa na kmetih uže tudi vidiš suknjo, kakor 11. pr. v zgornjej Radgoni, v Ormužu. v Rušah (iz lodnja), in gotovo šče drugod. Po južnih straneh Pohorja se vidijo pogosto na kmetih lodnaste suknje z zelenimi „avšlogi" (obšivi) z zelenim kolirjem in zelenimi zapestnicami. Vendar pa se šee, kakor drugod po Slovenskem, tako v obče tudi na Štajerskem kmet in „škric" pisano gledata.
Po zimi nosi štajerski kmet mesto jopiča raji kožuh (črn, bel ali rjav) ali pa sivo, lodnasto, dolgo suknjo („burnus"). Siva suknja čem dalje kožuh premaguje. Vzrok temu je veča trdnost sive lodnaste suknje nasproti slabemu, mokremu vremenu; nekaj pa tudi — moda. —
Kar je možkemu jopič, to je štajerskej kmetici jopica tudi jopa. Jope so mnogo krajše nego jopiči, segajo jedva do pasa, in se života tesno oklepajo. Narejena so iz najrazličnejših snovin: iz sukna, svile, žameta, cajga, lodna, raševine, po premoženju in potrebi.
Rokavi so šče nedavno bili pri sredi jako košati, pri pesteh bolj tesni; kolir širok in nazaj prišit, pa tudi brez kolirja. Jopica je na prsih bila jako gubasta in na razne načine našita in prešita. Starih dolgih jop z rdečim podkladkom, kterim se na Kranjskem „ras", na Štajerskem „dolga jopa ali dolga jopica" pravi, je zdaj malo, malo videti, zato pa se modne jope, kakor kaeomajka (kojo okoli Slov. Bistrice tudi „kvaternico" imenujejo), sva veri, bonžur i. t. d. vedno bolj med kmeticami širijo. Kar je pri kmetu suknja, to je pri ženski kaeomajka, obleka mode in napredka. Kožuhov dolgih in kratkih se na ženskah vedno menj vidi, zato pa dolgih rut zamo-talk več, posebno nedaleč od mest.
Črez spodnji del života, okoli ledij do nog slovenski kmet nosi hlače, kterim se po materijah različno pravi. Nij šče dvajset let tega, kar so slovenski kmetje sploh le „irhaste" hlače nosili. Dan današnji jih je na Štajerskem uže redko videti; samo starejši ljudje jih šče nosijo, in uže v malo krajih, kakor n. pr. na ptujskem polju, v Rogatcu, za Sotlo, pod Pohorjem i. t. d.
У slovenskih goricah nosijo se, le pri delu ne, irhaste hlače, pa ne tako ozke kakor na Kranjskem in drugod po Štajerskem. Nosijo jih v črevljih do pod kolen in jim pravijo: „hlače za s are" t. j. hlače v skornjab. Tako jih nosijo od Eadgone naprej za mejo, kakor tudi na ogerskem Slovenskem. Dolgim do pet segajočim hlačam pravijo okoli Eadgone do Ormuža in blizo okrog, ako so iz platna, „breguše", drugod se nahaja ime „brgeše" — hlače.*) Brgeše so dolge hlače, tedaj to, kar „pantaloni" ali franeozki „inexpressibles." Košate, bele breguše zovejo se v Slov. Goricah tudi „behete."
See eno ime je hlačam, kadar so jako široke in iz belega platna narejene, najme „bize", kakor jim pravijo Štajerci v mnogih krajih, n. pr. za Sotlo, na Poljskavi in drugod. Take „bize" nosijo „Bizjaki", t. j. Hrvati za jugo-vztočno mejo Štajerskega; se ve da se „breguše" štajerskih „Doljäncev" od teh biz samo po imenu razločujejo, med tem ko „brgeše" niso samo „bize" ampak vsake hlače: ozke in široke, kratke in dolge. O teh čudnih imenih bi bilo zanimivo, "kaj več od našega vrlega Davorina slišati.
Po južnej strani Pohorja nosijo fantje lodnaste hlače z zelenimi všivi po sredi od aržeta (žepa) do konca hlačnice, kakor Pohorci sploh sivo in zeleno barvo radi imajo, — Kratke hlače z nogavicami, pravo gorsko nošo, nosijo kmetje okoli Slovenjega Gradca in pri Jarenini. Sploh pa so na Štajerskem dolge hlače najbolj v navadi.
Okoli ledij so nekdaj slovenski kmetje široke kožnate p a s e („pojäse") nosili; ali odkar so „cvancigarice" izginole, šli so tudi pasi za njimi. Sedaj se pasi šče samo za vzdržavanje hlač nosijo, in fantje je nosijo radi z umetno zarobljenimi, gostimi luknjicami, v kterih tiči medovina za večo trdnost. V irhastih hlačah nož in vilice v posrebrnjenih rogovih nositi, dan današnji nij vec navadno in se sila redko najde. —
Ženske nosijo okoli spodnjega dela života dolge kitlje ali janke, po starem krila imenovane. Janka navadno sega zgoraj nad pas in pokriva tudi veči del prs in hrbta ter je pri vrhu izrezana in brez rokavov. Temu zgornjemu delu janke se pravi moj dre. Janko z rokavi, ktera je preje bila samo gospodska noša, zdaj pa je uže tudi navadna kmetska obleka, imenujejo Štajerke „klad" ali „ki a del j."
Na Štajerskem sta mojdrc in krilo iz ene snovi narejena in tedaj ene barve; svoje dni, kakor šče dan danes na Kranjskem, ste bili obe obleki raz-ločeni in mojdrc posebno lepo okinčan in obrobljen. Gotovo kladi našemu ženstvu ne stoje tako dobro, kakor posebni mojdrci in janke, ker so kladi preveč enolični in nekako pretesni proti prostej in različnej noši belih, gubastih rokavcev in lično k životu pritisnenih mojdrcev.
Janke se sedaj malo kedaj delajo iz domačega belega platna; svoje dni, šee pred kakimi tridesetimi leti pa so bile sploh iz domačega platna; dan današnji se vidijo šče sim ter tja po Pohorju. Navadno so janke iz sinjega „druka" in različnih zgoraj uže naštetih „cajgov".
Da so tudi „obroči" („rajfi") našemu kmetskemu ženstvu tu pa tam uže neobhodni postali, je uže gori bilo omenjeno. Košato se nositi, je splošna slabost Slovenk. Moj dopisnik z gornje Ložnice nad Slov. Bistrico trdi, da včasih ženske na Pohorju „kitelj po deset do dvanajst na se oblečejo
*) Brgeše, breguše i. t. d. izvira od lat. bracca; Furlani jim pravijo „bergesiš".
Pis.
z lodnastimi in raševnatimi vred." Poprek pa jih Štajerska nosi samo po pet do šest. Okoli pasa so nekdaj ženske sploh „verige" ali pa trakove nosile ; sedaj „verigo" vidiš samo šce na kakej starej mamici, redkokrat na dekletih.
(Dalje pride.)
---04---
Archiv für slavische Philologie, izdaje V. Jagic.
Naznanja K. Glaser.
Gotovo je zanimivo, da nam Slovanom izhaja v glavnem mestu Nemčije časopis, ki se peča s slovanskim jezikoslovjem. Zorinim čitateljem morda vstrežem, če jim prvi del prvega zvezka po obsežku popišem: ima sledečo tvarino. I. Studien über das altslovenisch-glagolitische Zographos-Evangelium str. 1—55, .Jagić; II. Das russ. dvumja, tremja, četyrhinja; Ein altbulg. Lautgesetz str. 56—59 A. Leskien; III. Ueber den Einfiuss der altčech. Literatur auf die altpoln. str. 60—80, Nehring; IV. Die christlich-mythologische Schicht in der russ. Volksepik str. 82—133, Jagič; V. Beiträge zur slav. Mythologie (Veles, Volos und Blasius) str. 134—151 Krek; kleine Mittheilungen str. 152—160, med kterimi gosp. prof. Miklošič list objavlja, ki ga je Niebuhr 10. jan. 1823 iz Rima Kopitarju pisal.
Jako važen je prvi spis, v kterem razpravlja prof. Jagič posebnost staroslovenskega jezika v Zographos-Evangeliju, in sicer, kako se polglasnika t in h rabita; spis se bo nadaljeval in bo vvod kritičnemu izdanju omenjenega evangelija; Jagič sam ga je leta 1872 in 1874 v Petrogradu prepisal in ga zdaj študira. Vsi strokovnjaki mu glede slovanskega jezikoslovja največi važnost pripisujejo, ker spada v ono vrsto staroslo venski h spomenikov, na. ktero nobeno slovansko narečje nij vplivalo. Gosp. prof. Miklošič ga stavi v svoji najnovejši staroslovenski slovnici: Altslovenische Formenlehre in Paradigmen Wien 1874 Einleitung XIII na prvo mesto pisaje: I. Das evangelium aus dem kloster Zographos auf dem berge Athos, 304 blätter, von denen 17 (41—57) jüngeren ursprungs, jetzt in der öffentlichen Bibliothek in Petersburg. Ker se Miklošič pri svojih študijah posebno na panonsko slovenske spominke ozira, h kterim tudi omenjeni evangelij spada, se njegova nova slovnica od poprejšnih, kakor sam pripoveduje Einleitung XXXII bis XXXIII v sledečem razločuje: I. Dat. plur. rabimi, selim* namesto rabomt. selomt; II. Instr. sing, samostavnikovih in pridevnikovih them na љ namesto na ојж: rybx namesto: ryboj»: III. Loc. sing, konsonantičnih them na e: crtktve namesto crikivi; IV. Gen. in dat. sing, sostavljene skladnje na ajego ujemu: dobrajego, dobrujemu namesto: dobraago, dobruumu. V. 111. pers. sing, in plur. praes. na ti namesto na th: pleteti, pleUti namesto pleteti. pletath: VI. III. pers. dual na te namesto na ta: vedeta vedete namesto: vedeta, vedeta: VI. Imper. bijate, pišate namesto bijte, pišite; VIII. Spona e med deblo in osobila II. in Ш. pers. dual in II. plur. v im-perf.: pleteašeta, pleteašete namesto: pleteasta, pleteaste; IX. л namesto y v part, praes. act.: pleta namesto: piety; in konečno X. Part, praet act. hval'h je starši, hvalivt mlajši oblika. Jagid zagotavlja, da hoče važnemu staroslo-venskemu spominku častno izdajo priskrbeti.
Sploh pa je želeti, da bi Archiv f. slav. Philologie obilno podporo med Slovenei našel.