Jožef Žemlja. Cesar je želel v tem sonetu, to se je polagoma izverševalo. Za Cehi so se tudi med Hrovati in Slovčnci veljaki poprijemali novega pravopisa in prikazovala se je bolja vzajemnost med Slovani. Mnogi pak so še vzdihovali pod težkim jarmom hudega Turka. To so čutili bratje vsi, vzlasti pesniki. Bilo je novega leta dan 1842, da pod Balkanom na izvirku reke Marice verli Ognjeslav Utešenovič Ostrožinski zapoje ginljivo žalostnico ,,Jeka od Balkana: Svemu svetu svitje zora, — Kod Balkana nema dana! — Usršd gorkšh suzah mora — Gori, gori ljuta rana, — Koju robstvo zadade itd." — Silno moč je imela ta elegija, naglo se je razširjevala med Slovani ob jugu, in 18. febr. jo prinese celo nAllg. Ztg." v izvirniku pa v nemškem nevezanem prevodu. Koj jo je tudi naš Krajničan 1. 1842 kranjske dežele pomočnikov dan pokranjčil, kakor saro pravi, na studencu Ratenškem, v sredi med Ambružem in Zagradcem, ter z nekterirai opazkami priobčil v nHlyr. Bl." 1843 Nr. 12 v Gajici. Pesem sarna na sebi je presunljiva, prestava slovenska dokaj dobra, vendar Slovencem premalo znana; naj se torej ponatisne tukaj cela. Jek od Balkana, ali solze bugarskih, hercegovaških in bosniških kristjanov. (Poleg Ilirskiga g. Ogneslava Ostrožinskita.) Vsemu svetu zarja sije, Dne sam6 ni prek Balkana! Vsred morja solz vročih vpije, Peče, oh! žge smertna rana, K' vsekala jo sužnost je. Sužnost terda, in prekletal Kdaj te vender konec bode? Kdaj avitloba sonca sveta Posijala bo slobode, Razsvetliti temno noč? U naj daljni sveta strani Glej! resnica in sloboda Sveti se, že varje, brani Polk zamorskiga zaroda Svetih zlati ščit pravic. Le samo prek gdš Balkana Se razlega vpitje brige, Kjer sloboda je pregnana, In ropočejo verige, Ki kristjana vežejo. U strani sveta neznane Rine že beseda vere, De vangelska zarja vstane Vsemu svetu, in nevere Pride kdej že srečni konc. In — kjer, v časih starih davnih Glas zveličanja se čuje, Kjer u dedov delih slavnih Krepka duša se zgleduje: Tu tepta se vere kall Sliši fdej me oče blagi! V čigar krilu vsi so sveti, Ki si dal mi vid predragi, De resnice luč mi svšti, — Vsliši svoje krik stvari! Glej! po merzli sten' skalniti Begajoč Bugar poseda, V tmi obupa strahoviti Upno k tebi gori gledal 0 gospod, usmili se! Ljudstva zrodne oh prebtidi! De spoznajo bratov silo; De v potrebe stiski hudi Zmislijo na nas se milo, De prostost nam podelč. — Zarod mater imenitne! Čujte ljudstva, slave sini! Serca niso vam kamnitne, De bi v strašni sirošini Bratov svojih našli slast. Zmislite na slavna djanja Dedov svojih! de ljubite — Božja vas zapovd perganja — Brate svoje, izpolnite Ljudstva sveti ta uk&zl Zdej ob-di moč se stara! Glej odperto pot ti slavel Glej dovolj, ki ni mu para — Zalšati junaške glave — Neuvel'ga lorberja! Ustanite polki 'z spanja! Poslušajte, kako cvil'jo Mala detca; (to ui sanja) Divji turki se ne vsmiFjo Hčerce v krilu matere. Kak od Mostarja kričijo Britki glasi; — v zimnim času Sivi starčki kri trosijo Tam po gozdih, in njih glasu Sinik ne odgovori; Sinik, ki u ječi nili, Ali pa bledi u grobu. — čujte mater! k' glavo giili Sivo si, in gerd'mu robu Kliče iz neba gorje! Mlado detce glej! zavito V merzliga povoje snega, Zraven mater tii pokrito — Glej! smert ziblje njo in njega U ledeni zibelkil Glej! sir6t se pet kopati Nazih, lačnih v solz potoku; ,,Daj nam kruha, ljuba mati!" Kličejo u milim joku, nTri dni jedli nismo že!" „0 preljube detca moje ! Danes le še poterpite, Skorej v stanovanje svoje Pridemo, — solze si zmite, Tam jadinšine bo konc." — Tak up je otrokam paia Lačnim njenim, — k' sinik mali Mater priprosto popraša: ,,Tudi so nain dom požgali, Kam zdej mati! pojdemo?" Materi tedej čez lice Vročih potok solz perteče; Gor pogleda, kjer zvezdice V noči sijejo, in reče: nTam gor dete! naš je dom." - Vsemu svetu zarja sije, Dne samo ni prek Balkana! Vsred morja solz vročik vpije, Peče, oli! žge smertna rana, K' vsekala jo sužnost je. Aleksander! premagvavic Perzje, — Juri korenjaški! Turkov čudo in strahvavic, — Kraljevic! vojšak junaški, 0 Prizrena sončice! Svitle zvezde bolji dobe! S' solz preseljeni doline, 0 odprite svoje grobe! — Glejte svoje domovine! U verigak sužna je! Aleksander, sablo zgrabi! Juri! Kraljevič premili! Ščita, meča ne pozabi! In vsak skušaj srečo v sili Po nekdanjih šegi dnit Vse drugače bi popeval verli Krajničan sedaj, ko so bratje ob jugu oproščeni turškega jarma in sramotnega robstva, ko jim sije vže zarja zaželene svobode ter se jim obeta dan mirnega blagostanja. V pridejanih opazkah kaže se Žemlja slovečega jezikoznanca. Tako na pr. pripoveduje, da se kranjski Gorenec mnogotero v besedi vjema z ilirskim Dolencem, vzlasti s serbskim: polk beri povk, serb. puk; ol Gorenec krog Radolice, Lesec, Breznice izgovarja ov; volk, solza, kolnem kakor vok, soza, konem prim. serb. vuk, suza, kunem; drevlje, borovlje, zdravlje serb. drvlje; svačemu kranj. vsačimu; zec, seči; srednji serb. č v sječi, peči, Kraljevič, Jankvič kakor Primorci in naši Vipavci: kaj tj'mo nam. č'mo; znani Puhličarji ali Poljanci krog Šent-Jurja, Cerkelj, Velesovega k pred e in i: motje n. moke, tjisle hruštje nam. kisle hruške; goša, gošava n. gošča, goščava Wald, Waldung; sloboda Freiheit, serb. Muth; briga Sorge, Kummer; berižiti jemand auswichsen, ausmustern, glagol po Gorenskein navaden; zrodne (bolje srodne) ljudstva vervvandte Volker; slavna djanja po Dolenskem, vzlasti po Krajni nam. slavne djanja; ruliti, serb. ruljati plorare heftig weinen; rob Sklave, ein verabscheuungswurdiger, ruchloser Mensch, cf. diminutivum primek Robič. Koliko osebnih in krajevnih imen da se razjasnovati le iz staroslov. ali iz druzih narečij slovanskih na pr.: Pristav serb. servus villicus; Lebar iz leb, hleb Brodbacker; Berjak pr. barjak Fahne, barjaktar Fahnrich; Keše, kiša Riissel; Pober, pobro Junker, ali rus. povar Koch na pr. povar povara nikogda ne odobrjejet ein Koch empfiehlt nie den andern; Žerovnca (Žirovnica) serb. žirovan fertilis glandibus; Besnica, Bešinc rus. ali stsl. bjes der Damon, serb. Wuth; Rasuplje serb. razlupati zerschlagen, poljsk. rozlupač, subst. rozlup Steinbreche (cf. nemšk. Grosslup); Bruhanja vas stsl. bruh, gr. lat. bruchus, locustae species; jad-jedinšina Elend, ilir. jad das Weh, Kummer, Gift; doba Zeitpunct, Zeitperiode. Stika sveti in sveti (subst. in adj.) cf. Dante, Tasso porto (subst. i verb.), volto (subst. i partic); njega i snega je po izvirniku. Hanc veniam petimusque damusque vicissim. Hor. — Ilircera oponaša napačno rabo svojivnega zaimka na pr. da Ijubite vašu bratju, otvorite vaše grobe, spomenite vaših djeda' slavna djela, češ, sunt delicta, quibus ignovisse velimus — vendar kaže na Dobrovskega, na Kranjce, kteri brez potrebe napačaega usus loquendi novejši čas ne posnemajo več v pisanji; tako naj bi i serbski sicer izverstni pisatelji pazili — a — nQue nos sentimens — Ne se masquent jamais sous de vains complimens" (Moliere). — Aleksander t. j. Veliki, kralj Macedonski. — Juri Kastriotič, r. v Kroji 1. 1404, u. 1467, kralj Epirski in Albanski, Turkom strašilo, torej nazvan Skenderbeg t. j. knez Aleksander, mogočen, v spominu kakor ta. — Marko Kraljevič, r. v Prizrenu, umorjen 1. 1396, junak kakor uni, opevan in preslavljan v premnogih narodnih pesmih, Heroslav Ilirski itd. L. 1843 priobči Kraničan tudi v BIllyr. Bl." Nr. 16. flK rojstnimu godu presvitliga cesarjaFerdinandal." po laški: Odimi —- o Vecchio vigile etc. — 1. 1836 cesarici Avstrijski zložil Bindocci — poslovenjeno odo (času), v kteri ga ogovarja ter zarotuje, naj god rDan blagi sreče mesic saj, — Naj leto, sto let bo!" Kitica perva je na pr.: Poslušaj stari me čuvajl Ti, ki mu udov urnih pridno Naraša se vsak miglej več, Ki prideš, prihrušiš nevidno, In 'z vekov srede zgineš spet, K' ti Kron jih zročil je itd. —