KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO VZPON IN ZATON SPODNJEšTAJERSKEGA FUŽINARSTVA JOŽE ŠORN i, UVODNA POJASNILA Tako domači kot tuji zgodovinarji in teh- niki so veliko pisali in še pišejo bodisi sploš- no bodisi podrobno o železarstvu. Še posebej se radi ukvarjajo s fužinarstvom. To je tisti stari način obdelave železove rude in surovega železa, ki se je prakticiral pred vpeljavo koksa v plavže in pred zamenjavo določenih vrst ročnih in primitivno mehaniziranih del s par- nimi stroji. Dodati bi mogli še: in pred mno- žičnim izkoriščanjem izumov v metalurgiji, pred zaposlovanjem izšolanih inženirjev v železarnah ter pred laboratorijskim študijem jekla s tehnološkimi postopki vred. Zamiranje fužinarstva in uveljavljanje mo- dernega železarstva je potekalo na sloven- skem narodnostnem ozemlju v glavnem šele v letih po 1850; največja izjema pred tem časom so koroške Prevalje. Vendar sem se tokrat namenil, da orišem le zgodovino fuži- narstva v slovenskem delu bivše Štajerske in nakažem začetek obratovanja tamkajšnje prve moderne železarne. S tem se seveda že sam po sebi poda čas prehoda od starega na novi način obdelave železa. V tem članku se omejujem na dobo med leti 1724 in 1852 ali na čas, ko so po eni strani koncesionirale rudarske oblasti prvo fužino na Spodnjem Štajerskem, tisto v Mislinji, po drugi strani pa je pričel delovati v novo zgrajeni železarni Štore prvi parni stroj. Kaj je značilno za [železarsko] fužinar- stvo? 1. Tehnično gre pri fužinarstvu za taljenje železove rude v polvisokih in visokih pečeh na oglje in vpihavanje mrzle sape vanje z lesenimi mehovi na vodni pogon; za spre- minjevanje strukture na ta način dobljenega surovega železa še v posebnih ognjiščih s | svojevrstnimi postopki tako, da so dobili ali i mehko (kovno) železo ali pa trdo železo (je- \ klo); za oblikovanje polizdelkov v izdelke pod udarci kladiv raznih velikosti, tež, oblik in hitrosti udarjanja — prav tako na vodni po- j gon (v določenih primerih tudi z ročno ob- i delavo). 2. Gospodarsko se ocenjuje fužinarstvo z: vidika rentabilnosti: računa se potrošnja j oglja na določeno enoto pridobljenega suro- < vega železa, ugotavlja se kalo, meri se za- i loga gozda, kvaliteta železove rude in odstotek ; ostankov železa v žlindri, raziskuje se trži-; šče. Zelo važen faktor je zadolževanje pod-i jetnikov in klasifikacija dolgov (kratkoročna ! posojila, nelikvidnost, investicije, splošno i propadanje fužine in podobno). Dalje je važ- no vprašanje transporta, konkurenčna spo- \ sobnost, mezdna politika itd. i 3. Politično in družbeno skušamo opre-: deliti fužinarstvo po vplivu na agrarno oko- lje, po naraščanju tako kapitala kot števila mezdnih delavcev, po pritegovanju tujega bančnega kapitala; študiramo delež bodisi' podjetnikov bodisi delavcev pri reševanju; javnoupravnih vprašanj, morda tudi pri ob-, likovanju narodnostne politike itd. Tehniške plati se v tem prispevku ne lote- vam, ker nameravam pojasniti vso tehnično plat spodnještajerskega fužinarstva v sodelo- vanju z našimi metalurškimi strokovnjaki, i Treba se je namreč zediniti za enotno domače; izrazoslovje glede orodja, raznih vrst ognjev, delovnih opravil in podobno; dobro bo, po- jasniti vrsto proizvajalnih postopkov, poseb- nosti teh fužin v primeri s kranjskimi itd.; Težišče postavljam tu na drugo in tretjo toč- \ ko vrednotenja spodnještajer. fužinarstva. 144 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 2. FUZINARSKA POLITIKA DRŽAVE Široki okvir zgodovine spodnještajerskega fužinarstva so predstavljali ne samo geološki in prirodni faktorji, ampak tudi splošna, go- spodarska politika takratne države. Najštevilnejša in najboljša ležišča železove rude v naši bližini sta imeli severna in severo- zahodna Štajerska ter severovzhodna Koro- ška (črtani del prvega zemljevida). Tu se je razvilo fužinarstvo na stopnjo evropskega, da, svetovnega slovesa. Zato nas pač ne bo presenetilo dejstvo, da so gospodarstveniki in politiki tretirali ta predel glavnih železo- vih ležišč in številnih visoko razvitih fužin čisto drugače kot druge dele notranjeavstrij- skih dežel. Ozemlje, ki je na zemljevidu črt- kano, je veljalo za področje gozdnega železa. Nanj so gledali zviška, področje glavnih že- lezovih ležišč in rudnikov pa so protežirali in ščitili. Kmalu bomo videli, kako in s čim. Tudi v fužinarstvu avstrijskih dednih dežel so se sčasoma udomačile razne zlorabe: samovoljna izdelava različnih vrst železa in jekla; podražitev oglja s pomočjo slabe mere; samovoljne prenaredbe in privatna dovolje- nja za gradnjo, prestavitev in spremembo fužinskih naprav; sprejem železarskih delav- cev brez odpustnice prejšnjega podjetnika. Zaradi utrditve discipline so bile gospodar- ske in politične oblasti prisiljene, objaviti fužinarske rede: dne 25. septembra 1748 šta- jerskega, na njegovi osnovi pa enajst let po- zneje, dne 24. aprila 1759, koroškega. Pri obeh redih se moram nekoliko po- muditi, ker imata določbe, ki so za nas bi- stveno važne. Na primer: le podjetniki glav- nih železovih ležišč so smeli prodajati surovo železo. Gozdni železarji ga niso smeli nataliii več kot za svojo lastno potrebo. Koroški fu- žinarski red je dopuščal le dve izjemi: go- spostvo Gmünd je smelo imeti dve visoki peči in pridobiti 448 ton surovega železa letno, podjetniki von Marburgi tudi dve vi- soki peči, po eno v Dulah in Jaderski vesi (obe v Ziljski dolini), in v njih nataliti toliko železa, kolikor so jim to dopuščale lastninske pravice. Presežek so smeli prodati. V sploš- nem je bilo prepovedano izvažati koroško železo in železne izdelke na Štajersko, Tirol- sko in Salzburg, dovoljeno pa na Kranjsko, v Slovensko marko in Italijo. Slovenski del Štajerske je imel torej zaradi take deželno vodene merkantilistične fuži- narske politike podrejen položaj iz treh raz- logov: prvič, bil je sploh področje manj akcentiranega gozdnega železa; drugič, delo- vanje samostojnega fužinarstva je dušil mo- čan izvoz iz severnih delov dežele; tretjič, zaradi prepovedi uvoza iz Koroške (uvoz iz Kranjske sploh ni prišel v poštev) ni bilo' konkurence in konkurenčnih cen, tržišče \ samo — Spodnja Štajerska — pa tudi nit vplivalo na spremembo dejanskega stanja. Oba navedena fužinarska reda sta dalje trdno vztrajala pri tem, da je odvisna zgra- • ditev, prestavitev ali sprememba fužin iz-1 ključno od deželnoknežjega dovoljenja. ^ Mislim, da spričo zgoraj nakazanih dejstev ■ iii bilo zgornještajerskim fužinarjem težko,' doseči omejevanje ali zadrževanje razmaha! gozdnega fužinarstva v južnem delu dežele, i Nihče se ni navduševal za konkurenco gozd- i nega železarstva. Dokajšnje spremembe na bolje za Spodnjo Štajersko je izsililo splošno primanjkovanje I lesa. Redčenje gozdov je pritiskalo na oblasti,' da so pričele z novo prakso. Ta se je nazorno I izkristalizirala v kratkem dekretu dvorne' komore, ki nosi datum Dunaj, dne 28. fe- \ bruarja 1810. Tu piše, da se bolj in bolj čuti j Glavna ležišča železove rude ua Štajerskem in Koroškem okoli leta 1750. Hribi v porečju reke Enns (= Aniža) se imenujejo s skupnim imenom Innerberg, bribi ob Muri, v glavnem od Judenburga do Leobna in še malo čez, pa Vordernbcrg. Vordernberg je prešel v jugozahodni smeri na koroška tla. Koroško rudarsko >glavnü mestot je bil HUtten- berg. Na obrobju glavnih ležišč železove rude so se razpro- stirala področja >gozdnega železa«. Na zemljevidu seveda niso vrisana vsa, ker bi ta že ne bil več pregleden. Na Koroškem je vrisana zlasti važna zgornja Labotska dolina, južno od Drave pa precej šibkejša Železna Kapla iu Rož. Na Štajerskem je ob Aniži važen Adraont, med Eisenerzom (še T Innerbergu) in Murico pa okolice rudarskih krajev Mariazell, Allenz, Mürzzuschlag. Dodam naj še, da se je Inncrberg nadaljeval ob Aniži v severni smeri v obe Avstri- ji, v Avstrijo nad Anižo in Avstrijo pod Anižo. Slovensko narodnostno ozemlje se je v tem času še razprostiralo južno od debelo pikčaste meje. Področje Pohorja nima znakov za nahajališča gozdnega železa, ker ga takrat še ni nihče kopal. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC;ODOVINO pomanjkanje kuriva [= oglja in lesa] in da naj zato oblasti ne izdajo nobenega dovolje- nja za ustanovitev novih ali razširitev že obstoječili obratov, ki trosijo tako gorivo. Tako prvi kot drugi naj vpeljejo v svoj pro- izvajalni postopek premog ali šoto — ali pa naj se napote d predele Spodnje Štajerske, bogate z lesom. Ugodni učinek spremenjene politike do Spodnje Štajerske se je res pokazal prav kmalu: že delujoče tamkajšnje fužine so pre- jele dokaj novih koncesij, ustanovljenih je pa bilo še nekaj nadaljnjih fužin. V času, ko so zahodni predeli slovenskega ozemlja živeli v okrilju francoskih Ilirskih provinc in ne- posredno po tem kratkem, a važnem obdobju je doživljalo fužinarstvo vzhodnih področij naše zemlje kar znaten polet. 3. UTEMELJEVANJE SPODNJESTAJERSKIH FUŽIN Po obeh splošnih uvodnih poglavjih pre- hajam na ožje področje dela. V tem odstavku bom naštel osnovne podatke o naših fužinah. V obdobju 1724—1852 je delovalo v slo- venskem delu Štajerske sedem fužin. Šest iz- med njih je bilo nameščenih okoli Pohorja ali na njem samem, le ena je bila precej jugovzhodno od tam, na severnem podnožju Bohorja. Podobno je tudi z visokimi pečmi: vsega skupaj so bile tri; dve sta pripadali pohorski skupini fužin, ena boliorski fužini. Zaporedje v koncesioniraiiju fužinskih obratov je bilo naslednje: 1. Mislinja dne 8. julija 1724 (visoka peč 24. novembra 1762); 2. Mu t a dne 27. oktobra 1786; 3. Oplotnica dne 2. julija 1788; 4. Vita- nje dne 25. julija 1788; 5. Fužina pod Bohorjem dne 28. oktobra 1807 (visoka peč istočasno); 6. Lovrenc na Pohorju (krat- ko: Lovrenc I) dne 11. junija 1812 (visoka peč 21. novembra 1817); 7. Lovrenc na Pohorju (kratko: Lovrenc II) dne 19. no- vembra 1812. Hrbtenico spodnještajerskega fužinarstva vsekakor predstavlja obrat v Mislinji (ob potoku Mislinji blizu Št. Ilja pod Turjakom). Ne zato, ker je bil najstarejši, pač pa zato, ker je bil po proizvodnji najmočnejši in imel najobsežnejše tržišče, izkoriščal največji areal gozda ter največja in morda najboljša železova rudišča. Najhitreje in najtemeljiteje se je v danem okviru moderniziral in kazal težnjo k prehodu v napredno železarno. Ena- ko pomemben je bil tudi glede svojih finanč- nih transakcij. Pri tej fužini želim našteti še naslednje podrobnosti: Koncesijo je prosil in prejel Ernest Jožef Hänschitz, meščan in fužinar iz koroškega Št. Vida. Spadala je pod rudar- sko sodišče v koroških Brezah. Zelo verjetno zato, ker je bil Hänschitz koroški fužinar in so njegov mislinjski obrat pojmovali kot podružnico njegovega glavnega koroškega podjetja. Leta 1753 jo je prodal grof Schrot- tenbach za zelo zmerno ceno vodilnemu kranjskemu podjetniku Michelu Angelu Zoisu. Ta jo je prepustil 31. decembra 1770 Žigi Zoisu. Anton Bonaczy pl. Bonazza je kupil od njega 16. avgusta 1817 dve tretjini fužine, drugo tretjino pa je šele pet let in pol pozneje (15. februarja 1823) ponovno odkupil od Antona Jagra tako, da je bil kot popolni in edini lastnik vpisan 23. aprila 1823. Anton Bonaczy pl. Bonazza (Zoisov nečak) je umrl dne 14. decembra 1853. V poslednjih letih življenja je bil tudi član sekcije za rudnike in tovarne v štajerski trgovski in obrtni zbor- nici v Gradcu. Z odločbo sodišča v Celju z dne 19. novembra 1858 so postali lastniki Bo- naczyjeve ostaline: Matija in Viljemina Loh- ninger 2/3, Amalija baronica Paumgarten 1/3. S kupoprodajno pogodbo z dne 20. julija 1865 je Amalijina tretjina pripadla Lohnin- gerjevima. Za fužino v Muti ob Bistrici je zanimivo, da zvemo za ime lastnika šele v začetku XIX. stoletja (1804): Ivan Obersteiner & Comp. Tudi sicer je pri tem obratu še nekaj ne- jasnosti. Tako na primer še ni ugotovljeno, kdaj se je razširilo na Vuzenico. Šele pri kon- cesiji z dne 24. maja 1816 se omenjata obrata v Muti in Vuzenici skupaj. Verjetno je prišlo do nove menjave lastništva leta 1840, kajti neki podatek z datumom 26. oktobra 1840 pravi, da je bilo tega dne ocenjeno podjetje na 30.000 fl. Tudi se še ne ve, kdaj je postal lastnik vsega premoženja Anton Jäger, prej deležnik v mislinjski fužini. Zunanji dogodki se razbistrijo z dnem 31. marcem 1841, ko sta prejela vsak pol podjetja njegova otroka Gustav in Clelija Jäger. Dne 30. novembra 1847 je na eksekucijski način izdražil fužino Ivan baron Kometer. Na osnovi pogodbe med njim in Ludvikom pl. Bernuthom z dne 28. februarja 1855 je bila fužina 9. aprila pre- pisana na Bernutha. Sorazmerno miren zunanji razvoj je do- življala oplotniška fužina. Koncesijo zanjo je prejel Ferdinand grof Attenis; stala je seveda še v območju njegovega gospostva Slovenska Bistrica. Ferdinandov naslednik v lastništvu je postal Ignac grof Attems. Prav gotovo je doživljala najbolj razgibane spremembe fužina v Vitanju ob Hudiuji juž- no od naselja. Že 14. marca 1788 sta sklenila Mihael Tschitschek, lastnik gospostva Vita- nje, in Alojzij Klinz pogodbo o obojestranski 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA vezanosti pri napravi fužine. Dejansko je zanjo prejel koncesijo Tschitschek. Več kot eno leto po prejemu koncesije, dne 8. no- vembra 1789, je Tschitschek dal svojo polo- vico posesti v zakup Klinzu za 6 let po 1000 fl. Dne 18. oktobra 1795 sta podpisala Matija Geiger in Jožef Krammer pogodbo, po kateri je odstopil Geiger polovico fužine Krammerju za 20.000 fl. Ta je kupil od vor- dernberškega podkovskega kovača Luberja 10. novembra 1802 pravico do enega talilnega ognjišča. Ker fužina ni uspevala najbolje, je bila 15. februarja 1804 sklenjena družab- niška pogodba o užitku pri vitanjski fužini. Užitek je bil sorazmeren z vlogami, ki jih je prispevalo naslednjih 19 družabnikov: Dr. Franc Kreufzberger...... 4.000 fl Dr. Jožef Vogl......... 4.000 fl Anton Kratzer.......... 3.000 fl Marija Ana grofica Dietrichstein . . 2.000 fl Dr. Jakob Weitzer........ 2.000 fl Jožef Piller........... 2.000 fl Franc Winter.......... 2.000 fl Marija Ana Wimmer....... 2.000 fl Dr. Jurij Stiibinger........ 1.000 fl Jožef Hofrichter ml........ 1.000 fl Anselm Hüttenbrenner....... 1.000 fl Barbara Artner roj. Rosenthal . . . I.OOO fl Magdalena Griessler ....... 1.000 fl Matija Eissl........... 1.000 fl Viljem KoUmann......... 1.000 fl Jožef Salmutter......... 1.000 fI Jožef Jurij Wallner........ 1.000 fl Mihael Rixniger......... 1.000 fl Ignac Kreutzberger........ J.000 fl Skupaj . . . 32.000 fl Fužina je bila takrat ocenjena na 80.000 fl, pogodbo pa je 16. junija 1804 intabuliral Ma- tija Anker. Družba je bila torej lastnik 40 «/o podjetja. Uradno se je imenovala Užitninska družba vitanjske fužine (Weitensteiner Ham- merwerks-Fruchtgenussesgesellschaft). Po- godbi je bil dodan 27. februarja 1806 odsta- vek, ki govori o obratni administraciji in o prenosu vrhovnega vodstva na dr. Jožefa Vogla. Mesec dni pozneje je dal ta odstavek intabulirati dr. Kreutzberger kot član in re- prezentant užitninske družbe. Za postavitev fužine v Fužini pod Bohor- jem se je prvi odločil znani Alojzij Klinz. Najpozneje ob prejetju koncesije sta že bila njegova družabnika Tadej Saam in Jožef Kazimir pl. Protasi. Saam je bil njegov dru- žabnik vsaj še leta 1811. Tri leta potem že beremo, da je direktor podjetja postal Atzl, človek, ki se je nekako 25 let pozneje na široko angažiral v zasavskem premogovni- ! štvu. Ni še točno znano, kdaj sta postala last- i nika fužine Emerich in Terezija pl. Machick. ; Podjetje Lovrenc 1 ob potoku Slepnici je organiziral človek, ki je imel izmed vseh spodnještajerskih fužinarjev morda najvišji ■ družbeni položaj, če smemo to sklepati iz i njegovega naslova. To je bil Rudolf Jožef i baron Hackelberg Landau, c. kr. komornik, , tajni svetnik, commandeur reda sv. Štefana. Ker sam ni bil železarski strokovnjak, je na- mestil za osrednjega inšpektorja Karla Un- gerja, za fužinskega direktorja Franca Ivana Schultza. Fužina je bila koncesionirana s po- gojem, da bo natalila v visoki peči letno 84 ton surovega železa. Omejitev je bila ukinje- na 14. decembra 1822. Za Rudolfom Jožefom je prevzel podjetje Leopold baron Hackel- berg Landau. S pogodbo z datumom Gros- spertholz, dne 26. februarja 1825, ga je pro- i dal lastniku gospostva Fala, Ferdinandu Martinu Liebmannu, od 1836 dalje baronu ; Rastu. Okrog leta 1850 ali kakšno leto po- zneje ta polplavž ni več talil; ustavil je delo. Morda najmanjše podjetje je bil Lovrenc II, ki se je razvil iz prejšnje orodjarne. Spre- Ozcmlje gozdnega železa med Pohorjem in Bohorjem okoli leta 1840. Znaki pomenijo: Mu. = Muta: Mi. = Mislinja: L. I. in L. II. sta oba Lovrenca; V. = Vitanje; O. = Oplot- nica; F. = Fužina. Debelo pikčasta črta nad Muto je slo- venska narodnostna meja, zobata kolesca upodabljajo fužine, pokončni pravokotniki pa visoke peči. Črtkana meja je meja Štajerske. Vodoravne črtice povedo, kje so kopali železno rudo. Takoj severozahodno od Celja je širša oko- lica Galicije (Galicija, Grmovje, Hramše), nad njo pri Vi- tanju pobočja Paškega Kozjaka. Nekoliko zahodno od obeh je smer proti Velenju. Severovzhodno od Mislinje leži Rib- ni.'^ko sedlo, severozahodno od nje zaledje Slovenjega Gradca. Južno od Oplotnice se razprostira Konjiška gora. Končno naj omenim še ležišča severovzhodno od Fužine okoli Olimja in Podčetrtka. Okoli Fužine so pobočja Bohorja. ] 147 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO memba v fužino je bila dovoljena domačemu orodjarju Boštjanu Weningerju. S poznejšimi \ povečavami je pričel nekoliko konkurirati so- i sedu Liebmannu-Rastu. Ta je zato prosil ; dvorno komoro, naj odkloni Weningerju na- : daljnje koncesije, toda uslišan ni bil. Kdaj i je prešel Lovrenc II na dr. Franca Ressman- [ na, bo treba še ugotoviti. Vsekakor pa je; znano, da ga je od njega kupil 20. julija 1838; Franc Sackl. Ta mu je bil lastnik vsaj še: konec leta 1849. i 4. ZDRUŽEVANJE FUŽIN V ENI ROKI Zanimivo je, da ni izšla misel o koncen- traciji obratov iz vrst fužinarjev samih, pač pa je prišla od zunaj. V teku sedem let in pol so prišli kar trije obrati v ene same roke, v last Jožefa Steinauerja. Da je »podjetnik« to zmogel, je moral gotovo imeti v blagajni najmanj vsoto 150.000 fl (samo vitanjska fu- žina je iaila ocenjena 1804. na 80.000 fl, seveda z gozdovi vred!). Na vprašanje, kako in kdaj je akumuliral Steinauer toliko denarja, da- nes še ne morem odgovoriti. Združevanje je potekalo takole: Najprej je kupil od Ignaca grofa Attemsa 9. maja 1824 Oplotnico, kmalu nato, 22. januarja 1826. prvo polovico, dne 31. januarja 1827 pa drugo polovico obrata v Fužini pod Bohor- jem od Machicka. Končno je 15. novembra 1831 prevzel še Vitanje v smislu poravnalne listine med njim, Steinauerjem in Ivanom Mihaelom Winklerjem (kot njen lastnik je bil vpisan na sodišču šele 13. februarja 1850). Zdi se, da je šlo za nek celotni ali delni dolg, ki ga je Winkler plačal s fužino. Na ta na- čin je združil Steinauer v svoji roki tri fu- žine in eno visoko peč. Do večje koncentracije od te ni prišlo, ker je v bližini rasla nova moderna železarna in se ni več obetal večji dobiček pri fužinar- stvu. Zaradi te in drugih železarn so ostale vse fužine na stopnji manufaktur ali le na pol tovarn in se polagoma preobrazile v orod- jarne in podobno. 5. PREGLED PODELJEVANJA KONCESIJSKIH LISTIN Tu mi gre za to, da strnem spodnještajer- sko fužinarstvo v nekakšno proizvodno enoto. To skušam doseči tako, da ga zajamem v skupno razpredelnico. Vendar moram tu še posebej opozoriti, da mi gre v tem poglavju le za število koncesijskih listin, torej doku- mentov kot takih. Njihovo vsebino (število in kvaliteto ognjev, kladiv itd.) bom obdelal v posebni razpravi. Razlika je seveda velika. Ena sama koncesijska listina je namreč zelo j pogosto dovoljevala več sprememb istočasno: j postavitev dveh po namenu različnih ognjev, eno ali več kladiv itd. Tolmačenje vsebine koncesijskih listin je v najožji zvezi s tehni-; ško platjo fužinarstva samega; zato bom pri- | tegnil vsebino dokumentov k obdelavi pri | tehniki. Že tu pa lahko namignem, da bo re-1 zultat podoben: največ sprememb zaznamu- jejo leta od vključno 1812 do 1840. Podeljevanje listin po letih in obratih je potekalo takole: Iz razpredelnice razberemo naslednje: 1. V skupaj 64 letih XVIIL stoletja (1724— 1788) je bilo podeljenih vsega skupaj le pet koncesijskih listin, kar je prav toliko, kolikor so jih izdali v sedemletju 1802—1808, torej tik pred globokimi spremembami, ki jih je prinesla ustanovitev Ilirskih provinc. Isto- časno zvemo, da je začetek XIX. stoletja tudi začetek povečanega delovanja spodnještajer- skega fužinarstva. V primeri s Kranjsko in slovenskim delom Koroške je to vsekakor precej pozno. V XVIII. stoletju je znašal časovni interval (seveda čisto računsko!) med posameznimi koncesijami 13 let, v prvih le- tih naslednjega stoletja le še 1,4 leta. 2. Se posebej pomembno je leto 1812 s svo- jimi štirimi koncesijskimi listinami (ali eno na 0,3 leta). Mislim, da so vzroki za to pred- vsem naslednji trije: prvič, ustanovitev Ilir- skih provinc je še bolj spodbodla do tedaj skrite spodn jesta jerske gospodarske sile; drugič, učinek navedenega dekreta iz leta 1810 že sam po sebi; tretjič, razvijajoča se 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA civilizacija z večjimi potrebami je zajela tudi južni del Štajerske in terjala nove in številnejše gospodarske dobrine, ne nazadnje fužinarske izdelke. 3. Po krajšem presledku so prejeli spod- nještajerski fužinarji v šestletju 1815—1820 še nadaljnjih sedem koncesij (eno na 0,8 leta). To so — politično gledano — prva leta restavracije, doba relativnega miru in abso- lutizma. 4. V naslednjih letih je »časovna zgošče- nost« nekoliko popustila: v triletju 1826—27— 28 je znašal interval 1,5 leta, v štiriletju od 1837 do 1840 pa 1,3 leta. Računanje časov- nega presledka se zdi na prvi pogled ne- koliko smešna statistika, vendar nam vseeno primerno dobro nakazuje konjunkturna valovanja. 5. Z letom 1840 je bil v glavnem izčrpan »industrializacijski val« na fužinarski osnovi. Kar je sledilo temu, je bila le nekakšna za- polnitev že danega volumna. Kaj bistveno novega se s klasičnim fužinarstvom že ni dalo več doseči, kajti od leta 1830 dalje so se vedno više dvigali dimniki sosednjih Prevalj in kot svarilni prsti žugali Pohorju in njego- vemu podnožju. Še huje je postalo, ko so pri- čeli graditi Štore. 6. Od vseh koncesijskih listin nosi le 20*/o datum XVIII. stoletja, drugih 80«/o doku- mentov pripada manj kot prvi polovici XIX. stoletja. Take rezultate da vodoravno čitanje tabele. Enako zanimive podatke dobiš, če prebiraš razpredelnico v navpični smeri. 7. Tu prednjači Mislinja s svojimi sedmimi dokumenti ali s približno 25 */o vseh spodnje- štajerskih koncesijskih listin. Drugih 75 "/o si razdelijo Muta, Lovrenc I, Oplotnica, Vita- nje itd., v glavnem pohorska skupina pod- jetij. Mislinja se je spopolnjevala najdlje in najvztrajneje; ko že ni nobena fužina več prosila za koncesije, se je Mislinja vztrajno potegovala zanje. 8. Ne računajoč Mislinje so druge fužine, vzete vse skupaj, prejemale koncesije v glav- nem v dvajsetletju 1802—1820 in sicer sku- paj 15 ali več kot 40 o/o absolutno vseh spod- nještajerskih koncesij. Z letom 1820 je nji- hova ekstenzivnost obstala na doseženi višini. Take, kot so bile, so popolnoma zadoščale potrebam bližnjega tržišča — in finančnim zmogljivostim lastnikov. Ne tako Mislinja, ki se je uporno širila in bi se morda v ugod- nejših okoliščinah celo preobrazila v pravo moderno železarno. Dejstva, nanizana v zgornjih 8 točkah, opi- sujejo le zunanjo, ekstenzivno, formalno zgo- dovino teh podjetij. Daleč važnejše bo se- veda notranje, vsebinsko, kvalitativno tol- mačenje teksta in vsebine koncesijskih listin. 6. TRŽIŠČE Podrobnosti o tržišču so nam presenetljivo malo znane. Samo splošno se lahko reče, da so izdelke obravnavanih fužin, na primer lopate, motike, pluge, železne ograje, vezi za stavbe, sekire, kose, kladiva in podobno pro- dajali v bližnji in daljni okolici ali jih iz- gotavljali po naročilu strank. Spet smo za Mislinjo najbolje poučeni. Dolgo časa ji je bil gospodar Zois, ki jo je vključil v svojo trgovsko politiko — v izvoz v Italijo. Tako nam eden izmed redkih konkretnih podat- kov pravi, da je 9. aprila 1781 pisal Jožef Adam Globočnik, da je poslal iz Mislinje v Ljubljano sodčke z žeblji. Ti so šli gotovo naprej čez morje. Bonaczy je nadaljeval Zoisovo tradicijo. O tem nam pričajo njegovi kontokorenti pri tržaških grosistih. Glede njegovega spodnje- štajerskega tržišča vemo še, da je po naro- čilu izdelal tudi dokaj komplicirane pred- mete. Za potrebe spodnještajerskih premo- govnikov Južne železnice je izdelal leta 1844 tri železne svedre, dalje 28 kratkih zagozd, po štiri velika, srednja in mala prosto tekoča kolesa. Dve leti pozneje je izdelal železne dele za koksno peč v Hrastovcu, ki je tudi bila last tamkajšnjega južnoželezniškega premogovnika. Sicer pa so se skoraj gotovo angažirale pri delih za Južno železnico vse fužine razen obeh pohorskih. To sodelovanje pomeni za njih konjunkturo. Zlasti bi ute- gnila biti razen Mislinje še Muta zaposlena z deli za progo. Na to me navaja neko pre- cej poznejše dejstvo: kot član kartela je Muta izdelovala predvsem tračnične žeblje (»kladveca«) in vijake. 7. LEŽIŠČA ŽELEZOVE RUDE Pri Mislinji kot prvi fužini z visoko pečjo ne vemo od leta 1762 skoraj 20 let nič o tem, kje točno je Zois kopal železovo rudo. Le domnevati moremo po največji verjetnosti, da se ni mnogo oddaljeval od fužine; držal se je pobočij Pohorja in tam iskal rudo. Šele za 2. december 1785 zvemo jasno, da je prejel trikrat po 9 jamskih mer po plani- nah okoli Ribniškega sedla nad izvirom Mi- slinje. Toliko mer je vsekakor veliko. Zna- menje, da je dobro pregledal teren. Domnev- no istega dne je še prejel rudo pri Vitanju (tu je vrtal v hrib v obliki pravega rudnika). V okolico Vitanja se je vrnil še 25. junija 1823, ko je prejel rudo na južnih pobočjih Paškega Kozjaka pri Resniku. Nadaljnje področje, od koder je prihajala ruda za Mislinjo, so bila brda pri Grmovju 149 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO blizu Galicije (9 jamskih mer dne 6. septem- bra 1794, le presežek še 24. julija 1839. Tod je kopal že leta 1782 kranjski fužinar Dio- nizij Urbančič, nekaj pozneje tudi Ruard). Okolica Galicije je sploh bila nadvse po- membno področje, saj je bilo najmanj še 12 lastninskih pisem izdanih za ta okoliš (15. septembra in 11. novembra 1824, 9. marca in II. novembra 1825, presežek 24. julija 1839). V okolico Konjic in žičkega samostana se je naselil 16. januarja 1835 in 25. novembra 1851 (tokrat prav blizu ruševin starega konjiškega gradu). Spet več površine je prejel v Raz- boru pri Starem trgu 7. oktobra 1835. Manj se je kopalo v področju kraja Hramše (18. novembra 1840), medtem ko so bila bolj po- membna ležišča v kraju Stare Slemene pri žičkem samostanu (15. julija 1841 in 27. sep- tembra 1843). Končno je prejel Bonaczy ne- kaj mer dne 25. novembra 1851 pri Velenju in južno od ruševin konjiškega gradu. Po do sedaj pregledanih virih je Mislinja šestnajstkrat prejela lastninska pisma za železovo rudo za devet ali deset raznih kra- jev in za približno 70 jamskih mer površine. Leta 1851 je imela še 48 lastninskih pravic, naslednjega leta le 36 podobnih pravic. V zvezi z rudo se nehote vprašamo, ko- likšna je bila dejanska proizvodnja surovega železa v Mislinji. Nekaj malega podatkov nam pove, da je nataljena količina zelo ni- hala: leta 1819 je znašala 235 ton surovega železa, naslednjega leta 309 ton, za leto (mor- da pa le za del leta) 1821 samo 171 ton. Leta 1831 so pridobili 746 ton železa (cit. po Slokarju), 1841 pa le 137 ton železa (po Slo- karju 99 ton). Pri takšnem nihanju proizvod- nje ima kvaliteta železove rude gotovo od- ločilen pomen. Sicer pa to niti niso tako porazno nizke številke, če pomislimo, da so plavži na Kranjskem natalili v letih okoli 1800 skupaj po 530—540 ton surovega železa. Le mimogrede naj še omenim, da je prejel Bonaczy 9. septembra 1824 eno jamsko mero svinčeve rude severovzhodno od Galicije. Vsekakor je to samo enkraten pojav in iz njega sklepam, da je s svincem bolj eksperi- mentiral, kot pa ga resno mislil eksploatirati. Za taljenje svinca so potrebne posebne peči; zanje ni nikoli prejel nobene koncesije. Pri iskanju železove rude je šla manj v širino bohorska fužina. Alojzij Klinz je imel kope železa tik nad fužino v severnih po- bočjih Bohorja pod vrhoma Oslica in Ko- privnik. Tu je prejel 28. oktobra 1807 skupaj 6 jamskih mer. Naslednjega leta je smel od 30. julija 1808 dalje kopati pri Planini in dalje v smeri proti Laškemu v 4 jamskih merah. V naslednjih letih si je pridobil no- vih pravic v okolici Planine in Kozjega in to v naslednjem zapovrstju: 18. februarja 1809, potem 10. januarja 1811, končno 24. av- gusta 1814. Za tem je nastal dolg premor. Šele leta 1836 je prejel Steinauer na en sam dan, 24. februarja, osem jamskih mer, šest od teh v Sopotah pod Olimjem, dve pri Pod- četrtku. Leta 1831 je Fužina pridobila menda 131 ton surovega železa (cit. po Slokarju), točno 10 let pozneje komaj 48 ton železa (po Slokarju 151 ton). Morda je »kriza« v letu 1841 v zvezi z gradnjo večjega plavža (o njem več pozneje). Najmanj razteznosti je pokazal Lovrenc I. Zanj vemo samo to, da je 24. marca 1817 jjrejel ležišča v okolici Lovrenca na Pohorju. Skupna količina pridobljenega surovega železa na vsem slovenskem delu Spodnje Štajerske je pričela kmalu po sredini XIX. stoletja naraščati: leta 1850 ....... 473 ton leta 1853.......914 ton leta 1857 ....... 1724 ton Porast je znašal v tem kratkem času več kot 364 odstotkov. Vzrok je seveda v tem, da je tržišče vse bolj povpraševalo po izdelkih iz železa in da je bilo treba zato povečati zmog- ljivost plavžev in izkop rude. Tako je Mislinja s svojo 9,90 m visoko pečjo (fužinska visoka 9,60 m) pridobila leta 1851 že 656 ton suro- vega železa, naslednjega leta celo 709 ton grodlja ob zaposlitvi 4 uradnikov in okoli 35 delavcev. K temu naj pripomnim, da ni do leta 1850 spodnještajerska proizvodnja grodlja nikoli presegla količine 500 ton. Vzrok za skokovito naraščanje po tem letu je v tem, da so Štore kupovale surovo železo v Misli- nji, Fužini, dalje na Savi in v Gradacu v Beli krajini ter celo na Hrvatskem. Pre- delovali so tudi stare tračnice. Točnejši opis razmer v rudnikih imamo le za Mislinjo. Rudarjev šilit je trajal 10 ur na dan. Pri tem je zaslužil približno 9 fl na mesec. S postranskimi šihti na dnevnem kopu, pri popravilu rudniških poti itd. je mogel vsak zaslužiti tudi 11 fl na mesec. Ce računamo mesec po 30 dni, mu je v prvem primeru ostalo 18kr za dnevno oskrbo, v drugem primeru 22 kr na dan. Luč, smodnik in orodje so dobili brezplačno pri podjetju. Cent ali 56 kg železove rude je stal pri jami podjetnika 16 kr. Srednja letna potreba 168—224 ton železove rude se je dala nako- pati s šestimi rudarji. V dnevnem kopu je zmogel nakopati en sam rudar letno 45—56 ton pa tudi več. Podatki veljajo za konec XVIII. stoletja. Take so bile razmere v rudnih ležiščih na ribniških planinah, kjer so kopali magneto- vec (Magneteisenstein). Proti koncu XVIII 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZC; ODO VI NO KRONIKA stoletja so postale zaloge železove rude skrom- nejše. V vitanjskem rudniku na desnem bregu Hudinje, kjer so kopali jeklenec (Spat- eisenstein), je bilo teže. Stroški kopanja so bili večji zaradi izdelave opažev in čestih vrtanj. Zategadelj je stalo 56 kg železove rude že pri jami 56 kr. Ugodno za rudnik je bilo to, da je bil tik ob komercialni cesti Celje—Slovenj Gradec. Za voznino rude od Vitanja do fužine je plačalo podjetje 10 kr za 56 kg, so jo pa pozneje zvišali na 11 kr. Voz- niki so smeli voziti od fužine do Vitanja končne izdelke. Neki podatek navaja, da je imel Bonaczy leta 1851 in 1852 zaposlenih v premogovnikih poleg enega uradnika še 68 delavcev. Naj- večja verjetnost pa je, da je to skupno šte- vilo zaposlenih delavcev (rudarjev in dnevni- čarjev) v vseh rudnikih, tako železovih kot premogovih. 8. VPRAŠANJE OGLJA Spet smo najbolje poučeni o gozdnih raz- merah mislinjske fužine. Zois je imel tam imenje s pripadajočim dominikalnim gozdom in nekaj rezervati. Proti koncu XVIII. sto- letja je njegov gozdni zaklad zlahka kril letno proizvodnjo do 280 ton surovega železa. Kljub vsemu pa je Zois zelo skrbel za to, da ne bi preveč izčrpal svojega vira surovine. Zato je že poleti 1788 naprosil Ivana Mihaela Tschitschka, naj mu proti odškodnini pre- pusti v izrabo del svojega gozda na Pohorju. Tschitschek je na to pristal. Zoisovemu zgledu je sledil tudi Bonaczy. Dne 2. septembra 1839 se je pogodil s Ferdi- nandom baronom Rastom, lastnikom gospo- stva Fala, za posek Rastovega gozda. O cenah oglja vemo naslednje: Zois se je proti koncu XVIII. stoletja pritoževal, da proizvodni stroški naraščajo. Delna krivda za to da je tudi v cenah oglja. Koroški Schaff oglja stane, pravi Zois, nekje 14 kr, drugje 18 kr; dobro da bi bilo, da bi cena ne zrasla preko 20—22 kr za Schaff. Tudi če bi bila tolikšna, bi bila še vedno nižja od cen [so- sednjih] treh fužin in dveh steklarn, ki pla- čujejo za Schaff 27—30—36 kr. Strinja se s tem, da bi plačali ogljarjem 6 kr več za tiste Schaffe oglja, ki presegajo dogovorjeno količino oglja. Koroški Schaff oglja je tehtal 61,6 kg (110 funtov). Za 560 kg izdelkov (1000 funtov ali 1 meiler) je potrošila Mislinja pri dvojnem taljenju 1848 kg oglja, medtem ko so drugi potrošili le 1663 kg oglja. Tose pravi: kolikor so druge fužine morale draže plačevati Schaff oglja, toliko so bolj varčevale z njim. morda celo v škodo kvalitete izdelkov. Eno- staven račun nam pove, da je bila v letih pred 1800 fužina po ogljarski strani še ren- tabilna, če je dobila za 1 fl vsaj 180 kg oglja (približno 3 Schaffe). Če ga je pa dobila za isti denar le 120 kg (nekako 2 Schaffa), se je že utegnila bližati izgubi — če ni pri tem zniževala mezd fužinskih delavcev. Morda bi se dala nakazati splošna gospo- darska kriza proti koncu XVIII. stoletja z naslednjim bežnim podatkom: Michel An- gelo Zois je zapustil ob smrti premoženja za 1 milijon goldinarjev. Vsa Zoisova podjetja so v skupni bilanci za leto 1780 še izkazovala okoli 150.00011 suficita, dvajset let pozneje komaj 11.000 gld. (Goldinar terezijanske dobe je nihal med 1000—2000 dinarjev današnje vrednosti.) Kako je bilo z Zoisovim kritičnim stanjem v letih 1810—20, bom pa povedal v 10. poglavju. 9. VPELJAVA PREMOGA Občutljivo in nadvse važno vprašanje do- bave oglja sta v prvih desetletjih XIX. sto- letja drugod po svetu že reševala premog in koks. Enostavno zato, ker sta bila cenejša. Kako je bilo pri nas? Pionirstvo pripada na Spodnjem Štajer- skem Bonaczyju. Koncesija iz leta 1826 mu je bila dana prav s pogojem, da bo v novem obratu uporabljal premog. O njem pa skoraj eno desetletje ne zvemo ničesar. Šele v letu 1835 je pričel dejansko kopati premog okoli Slovenjega Gradca, blizu Starega trga. Iz- sledil ga je sicer še pri Kotljah, Zrečah, La- škem, Vitanju itd., a največ ga je izvozil iz starotrških kopov. Statistika priča, da je znašal leta 1845 izkop 170 ton, tik pred nje- govo smrtjo se je pa že povzpel na okoli 340 ton. Ni dvoma, da ga je uporabljal v fužini, vprašanje je le, kako, kje in kdaj. Za sedaj še ni točnejših vesti o eksperimentiranju z njim. Ker je uporabljal starotrški premog, ki je visoko kaloričen in ga ni težko razžve- plati, je skoraj gotovo, da ga je primešal oglju v tistih ognjiščih, kjer so polizdelke le zarili in pripravljali za naslednjo stopnjo ob- delave. Da bi dodajal premog ali razžveplani premog oglju v visoki peči, je izključeno. Po- skusi o koksanju premoga v Mislinji mi niso znani. Čeprav so koksali premog od leta 1846 dalje v Hrastovcu pri Poljčanah, ga Bonaczy ni kupoval. V pritegnitvi premoga k proizvajalnim postopkom vidim če že ne priprav za pre- skok v moderno železarno pa vsaj uvod v modernizacijo fužine kot take. Vsekakor je 1511 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO uvedba premoga faktor, ki ga ne gre pre- zreti ali le registrirati kot dejstvo. Ze to, da je prednjačil Bonaczy, da slutiti, kakšne cilje je zasledoval in da je vsekakor hotel biti napreden železar. Kljub veliki zalogi lesa je videl bodočnost svojega obrata v premogu in koksu. Drugi fužinarji ga še zelo dolgo niso po- snemali. Ostali so raje pri oglju. In pri na pol obrtništvu. 10. ZADOLŽEVANJU Ta faktor se mi zdi tako važen za našo gospodarsko zgodovino preteklega stoletja, da sem mu odmeril posebno in precej dolgo poglavje. Zadolževanje lahko študiramo iz j treh zornih kotov: iz ožje gospodarske per-j spektive (izposojanje zaradi investicij, tre- nutne nelikvidnosti itd.); iz širšega narodno- gospodarskega vidika (pasivnost določene ] industrijske panoge); iz zornega kota narod-j nostne politike, če ga seveda vežemo na ta- i kratno politično borbo in na vse, kar je s tem i v zvezi (izposojanje v tujih bankah in po- sledice tega). Za nas so važni vsi trije momenti. Že kar j na tem mestu moram še posebej opozoriti na opazovanje problema s tretjega stališča: za- dolževanje je namreč neka posebna oblika pojava, ki ga moremo imenovati »vdor tuje- ( ga kapitala«. Seveda je šlo pri izposojanju zavestno le za posojila v čisto gospodarskem ' pomenu besede, za eno izmed funkcij kapi- ; tala, toda značaj upnikov (banke, velika in- i dustrija) in njihova provenienca (Dunaj,; Trst, Gradec, Lolling) imata za nas Slovence i kot prebujajočo se narodnostno manjšino v: letih 1840—1870 in gospodarsko šibkejši pre- del Avstrije nehote tudi širši pomen. Prav to je tista druga ali politična in družbena funk- cija kapitala. Pri izposojevavcih bomo namreč takoj opazili, da domačih upnikov skoraj ni bilo, \ namreč upnikov, ki bi bili doma na sloven- i skem narodnostnem ozemlju. Ce gledamo po- jav z vidika narodnostnega boja, za kar smo glede na politično stanje mnogonacionalne Avstrije in pozneje celo na prevrat kot raz- plet boja upravičeni, vidimo, da upniki niso | bili Slovenci, torej so bili v nekem pomenu ; tujci. Z dajanjem posojil na obresti se nam-; reč ni krepil »slovenski« ali domači kapital; denar ni ostal v družbi, živeči na slovenskem narodnostnem ozemlju in ni povečeval tu-; kajšnjega narodnega dohodka, ampak je od- tekal na drugo stran narodnostne meje in s tem slabil domačo družbo, domači kapital. Izposojali so zlasti »tujci«, ker se je pri njih zaradi določenega zgodovinskega razvoja kapital hitreje akumuliral. Tako se je nji- hova senca razprostrla tudi nad spodnje- štajerskimi fužinami. Domači obrati so v i določeni meri in vsaj v nekem smislu pri- : hajali pod vpliv »tujega« kapitala in zato | v območje drugačne gospodarske politike, i Tako se niso mogle dovolj razviti silnice do- i mačega, lastnega gospodarstva. Komponento »izposojanje« moram najprej ■ podati čisto faktografsko, šele potem bom : mogel zaokrožiti dejstva v neko ugotovitev. \ Največ so se zadolževale fužine Mislinja, Vitanje, Muta. Pri mislinjski se je zadolževal že Žiga Zois, vendar samo v rodbinskem j krogu. Razen 2000 fl, ki si jih je sposodil pri ] Jožefu Gorzanerju ml. v korist Mislinje leta i 1812, odpade glavna vsota posojil na leto; 1813 (Ilirske province in gospodarske posle- | dice!). Dne 1. julija 1813 je izdal njegov po- j oblaščenec Jožef pl. Lehmann zadolžnico za j 30.000 f 1 po 5 */o v korist Zoisovega nečaka j Antona Bonaczyja, potem za 6920 f 1 po 4 "/o v dobro drugega nečaka Avguština Zoisa, dalje za 6000 fl po 4 "/o v plus Antonije Zois, končno za 20.000 fl po 5 */o v prid Ceciliji Zois. Že dne 10. septembra 1819 je prešlo po- i sojilo Antonije Zois v last Ivane pl. Lehmann \ roj. Zois. Cecilija pa je 11. junija 1833 odsto- pila od svoje vsote 20.000 fl eno desetino ali 2000 fl Mariji Marussig, rojeni pl. Gold. Skupna vsota rodbinskih posojil je zna-! šala 62.920 fl; od tega je posodil nečak Anton ' Bonaczy skoraj polovico. Že 28. februarja; 1817 je Bonaczy zastavil svojo vlogo 30.000 fl! borzni grosistični kompaniji Kern & Comp, za že dane in še v bodočnosti dane predujme.' In res je bila že 4. avgusta 1818 vpisana po- ' godba med Bonaczyjem in grosistom Kernom j & Comp, za zavarovanje 10.000 fl, danih v \ korist Marije Bonaczy pl. Bonazza, roj. Ha- i genauer. Dne 10. septembra 1819 so podpisali v Gradcu listino (dve leti pozneje superin- tabulirano), s katero je prešel kapital 6000 fl Antonije Zois v last Ivane Lehmann, roj. Zois. Dne 1. januarja 1827 se je Bonaczy za- dolžil za 8000 f 1 pri zagrebškem škofu Maksi- ; milijanu Vrhovcu pl. Rahitovcu. Preden se i bom lotil velikih in pomembnih transakcij , v letu 1841, moram v nekaj stavkih pojasniti posebno obliko odvisnosti, ki je imela v bi- stvu značaj dolga, zadolžnice. To je prenota- | cija kontokorenta ali predznamba tekočega j računa. Prenotacija se je seveda vpisovala v rudarske knjige kot vse druge važne za- deve. Bonaczy je imel poslovne zveze med dru- gim tudi z grosisti v Trstu in na Dunaju. Pri njih je imel tekoče račune. Zaradi občas- nih kratkoročnih dolgov in nelikvidnosti mu \ 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA je bil blokiran določeni del finančnih sred- stev s tekočega računa (opravila se je pre- notacija ali predznamba). Za prenotirano vsoto je do izplačila jamčil s fužino, z visoko pečjo, rudniki železa, premoga itd. Po rešitvi obvez je bil kontokorent spet sproščen. Tako sta mu bila na en sam dan, to je 22. maja 1841, prenotirana dva kontokorenta v korist tržaških kapitalistov, prvi v višini 70.246 f 1 35 kr v korist grosista, ki se je pisal Luigi Pezzer, drugi v višini 55.733 fl 2 kr v dobro grosista z imenom J. Hagenauer. Kmalu nato je bila ta poslednja vsota super- prenotirana v korist tržaških bankirjev (Banquiers) s firmo Morpurgo & Parente. Tri tedne pozneje je bil prenotiran kontokorent z dne 23. maja za zavarovanje terjatev 6836 fl 59 kr in 28.000 f 1 v korist grosista z imenom Pompej pl. Panzera (v primeri s firmo Mor- purgo & Parente so bili do tedaj grosisti Pezzer, Hagenauer in Panzera v naši gospo- darski zgodovini manj znani). Po teh transakcijah se je Bonaczy takoj obrnil še na Dunaj. Tekoči račun z dne 26. maja je bil predznamovan za zavarova- nje vsote 6160 fl v korist grosistične tvrdke Arnstein & Eskeles. Iskal je pomoč tudi pri industrialcih: za zavarovanje terjatve v ko- rist Evgena pl. Dickmanna je bil prenotiran kontokorent z dne 3. junija za varstvo 20.966 f 1 20 kr. Vse navedene predznambe so ugasnile še v teku avgusta 1841 (Arnstein-Eskelesova 1. septembra). Ce še navedem, da je izdal Bonaczy 18. maja 1841 menico za 7063 fl 48 kr v korist Jožefa Dimmerja, in 1. oktobra zadolžnico za 18.000 fl Ceciliji Zois s pogojem zakupne pravice v njeno korist, sem navedel vse male in srednje partnerje. Ostane še omemba naj- večjega kreditorja, to je. Prve avstrijske hra- nilnice (Erste österreichische Sparrkasse), ki mu je posodila 4. avgusta istega leta kar 260.000 fl. Vsota je bila zanj tolikšno breme, da je bilo odplačanih do 6. februarja 1854 komaj 40.00011. Dolžnih 220.000 fl je pre- pisala hranilnica na Splošni oskrbovalni za- vod (Allgemeine Versorgungs-Anstalt), ker sta se oba zavoda tik pred tem fuzionirala. Bonaczy je medtem umrl. Tako je še po njegovi smrti stegovala roko nad mislinjsko fužino tuja tvrdka in to tja v osemdeseta leta XIX. stoletja. Vrsto Bonaczyjevih upnikov zaključujem z naslednjima dvema kreditorjema: v za- četku leta 1844 je izročil Ivanu baronu Paum- gartnu menico za 10.000 fl, zadnjega decem- bra 1851 pa je bil prenotiran kontokorent dunajske grosistične firme Frauer & Comp, za zavarovanje saldo ostanka 23.289 fl 51 kr. Vitanjska fužina je bila obremenjena z manjšimi obveznostmi. Tako se je zadolžil Jožef Krammer 2. novembra 1795 za 2000 fl pri Dominiki pl. Monsperg. Več se je zadol- ževal Matija Anker. Dne 31. maja 1806 je superintabuliral Ivan pl. Bellan njemu v bre- me 6000 fl. Deset let pozneje, 20. novembra 1816, je bila vpisana zadolžnica, ki jo je iz- dal dr. Vogl v korist Helene pl. Reichenberg v višini 25.000 fl. Cez pol leta je bila vsota intabulirana na Krammerjev tretjinski delež pri fužini. Končno je bila prenotirana 25. fe- bruarja 1818 službena pogodba z dne 1. av- gusta 1817 med Blažem Mayerjem (svinčar- skim podjetnikom v slovenski Koroški) in dr. Voglom & Comp, za zavarovanje obveze in kavcije v višini 10.000 fl. Pri mucki fužini opazimo pri zadolževanju seveda mnogo podobnih pojavov. Tudi to podjetje se je najbolj zadolževalo v letu 1841. Skupna vsota finančnih transakcij se je po- vzpela na 25.488 fl. Vsekakor moram na prvem mestu omeniti Štajersko hranilnico, ki je lastnikoma posodila 1. maja kar 12.500 fl. Dne 13. maja 1846 je bil eksekutivno inta- buliran v škodo Gustava in Clelije Jäger in v korist hranilnice ostanek še vedno v višini 11.800 fl. Prav tako v maju 1841 sta oba Jägra že izdala jamstveno listino za 5000 fl v korist Dickmannovega železarskega pod- jetja v LöUingu. Nekaj pozneje se je opra- vilo še nekaj prenotacij kontokorentov: dne 7. julija za zavarovanje terjatve v višini 5688 fl 24 kr v korist hlittenberške železarske družbe Rauscher v koroškem Št. Vidu; dne 17. novembra je bila izdana prima menica za 2300 fl na ordro Jožefa Žerjava, ki jo je potegnil Martin Žerjav, akceptiral pa Anton Jäger; končno je bil 21. maja 1842 prenotiran kontokorent z dne 31. decembra 1841 za za- varovanje 3.024 fl v korist dunajske banke Frauer & Comp. Menica z datumom 27. aprila 1843 v višini 1750 fl je bila na eksekutivni način intabulirana v breme Gustava in Cle- lije. Vsekakor moram omeniti še menico za 2073 fl 53 kr, ki jo je izdal 1. julija 1844 sebi v korist koroški železarski podjetnik Gustav grof Egger in sta jo oba Jägra akceptirala. Za zaključek naj navedem le še dejstvo, da si je 17. novembra 1849 sposodil Franc Sackl pri Frideriku Brunu Andrieuju 681 fl 59 kr. Navedene transakcije nam povedo mnogo. Ce si odmislimo izposojanje v rodbinskem krogu, vidimo, da pripadajo največje finanč- ne obveznosti letu 1841. Vsota posojil oziroma dolgov se je povzpela na 312.000 fl. V to veli- kansko vsoto pa prenotacije kontokorentov niti niso vštete! Gre le za bančni kapital, v manjši meri za menice in druga jamstva. 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dalje vidimo, da se največkrat omenjata Trst in Dunaj. To še zdaleč ni nobeno na- ključje, saj sta to dve mesti z močnimi ban- kami in podjetniki. Trst zato, ker je bil pri- stanišče vse Avstrije, Dunaj zato, ker je bil pač prestolnica. Kapital se je najhitreje aku- muliral v teh dveh mestih in tako je mogel že sorazmerno zgodaj intenzivno sodelovati pri utemeljevanju raznovrstne industrije na slovenskem narodnostnem ozemlju: sladkorne in tekstilne industrije, premogovnikov itd., da gradnje Južne železnice ne omenjam še posebej. Ce gledamo problem s slovenskega narodnostnega stališča, lahko rečemo, da je bil uvoz kapitala na slovensko ozemlje naj- močnejši prav iz teh dveh »tujih« mest. Ne morem dovolj močno podčrtati, kako zelo odločilno je bilo to dejstvo na potek gospo- darske zgodovine slovenskega naroda. Ob- dobje firm Morpurgo & Parente, Arnstein & Eskeles, Revoltella, Rothschild in sinovi, po- zneje tudi tvrdk iz Gradca, gotovo zasluži posebno razpravo. 11. KONCESIONIRANJE ŽELEZARNE ŠTORE Prav sredi XIX. stoletja je prišlo v sloven- skem delu Štajerske do silne spremembe. Njeno bistvo so prav gotovo doumeli hkrati in takoj vsi tamkajšnji fužinarji. Dne 17. no- vembra 1850 je namreč podelilo ministrstvo za poljedelstvo in rudarstvo Frideriku Brunu Andrienju koncesijo za zgraditev pudlarne in valjarne na njegovem lastnem zemljišču. Zdi se, da je Andrieu dobro pretehtal vse stvarne okoliščine (železnica, bližina Italije, zaloge premoga, šibka lokalna konkurenca, zadostna lastna finančna sredstva, sosedstvo gozdov) in se hitro odločil za Štore. Že med pripravami za prošnjo in prejem koncesije je s pogodbo z dne 23. januarja 1850 kupil od Ignaca Novaka premogovnik Pečovje v neposredni bližini Štor. Koncesija je obsegala pet enojnih pudlovk z ognjišči za predogrevanje, tri enojne varil- ne peči, dve enojni žarilni peči, ogenj za orodjarja, plosko kladivo, valjčno linijo za pločevino in grudasto železo, eno valjčno linijo za grobo palično železo, drugo za fino in žično železo, dvoje škarij, prve plamenske, druge za pločevino, cirkularko, ventilator za peči in orodjarno, kladivo za ravnanje, struž- nico. Dve pudlovki in dve varilni peči sta dobili parne kotle, ki so se ogrevali z odvečno toploto teh peči. Koncesija se je dala s po- gojem, da se bo uporabljalo zgolj fosilno gorivo (premog). Ze med gradnjo samo je pričelo Andrieu ju zmanjkovati denarja ali pa se ni več zanimal za železarstvo. To sklepam iz dejstva, da sta premogovnik Govce že kupila 20. avgusta 1851 Friderik Bruno Andrieu in Pavel pl. Putzer iz tirolskega Bozna. To sta storila, pravi vir, pod vplivom Ivana pl. Putzerja. Enako zanimiva sta tudi naslednja dva po- datka: Pavel pl. Putzer je kupil 25. septem- bra 1851 premog v Breznu pri Laškem od prejšnjih lastnikov Tomaža Grilca in Jožefa Drascha; Andrieu je dal Ivanu in Pavlu pl. Putzerju predujem za izgradnjo Štor. Iz te- ga sledi, da je verjetneje, da je Andrieu rade volje prepustil Štore Putzerjema in jima pri gradnji celo pomagal. Tako je prišlo do tega, da je 22. januarja 1852 kupil Pavel pl. Putzer Andrieujevo kon- cesijo. Po ogledu naprav v Štorah in po opravitvi raznih formalnosti so Putzerju pri- znali koncesijo dne 30. novembra 1853. Kmalu nato je nastopil službo v novem podjetju Futzerjev opolnomočenec Henrik Vittorelli, kmalu za njim kot direktor Karel Avgust Frey. Ambiciozni Bonaczy je torej še utegnil vi- deti, kako ga je Putzer spodrinil s svojimi Storami. Konec leta 1853 je za zgodovino spodnještajerskega železarstva kar simboli- čen: klasični fužinar Bonaczy je umrl, Putzer se je odločil končati začeto delo — spustiti Štore v pogon. 12. PUTZERJEVO ZADOLŽEVANJE Spet sta stopila v osprednje Dunaj in Trst. Najprej Dunaj. Dne 18. decembra 1857 je Putzerju posodil Kreditni zavod za trgovino in obrt (Credit-Anstalt für Handel und Ge- werbe) 50.000 fl, dva meseca pozneje, 20. fe- bruarja 1858, nadaljnjih 50.000 fl. Zašel bi predaleč, če bi pojasnjeval ta- kratne spremembe v Avstriji v področju de- narništva. Le nakažem naj položaj. Stare fužinarje so podpirale grosistične tvrdke (po- leg blagovnega prometa so se ukvarjale tudi s kreditnimi posli, čeprav niso bile registri- rane kot prave banke), moderne železarne pa so finansirali pravi denarni zavodi, ki so bili vsi delniške družbe. Ta primerjava skriva v sebi silne kvantitativne in kvalita- tivne spremembe v takratni Avstriji. Pri istem kreditnem zavodu si je sposodil Putzer 31. maja 1859 nadaljnjih 60.00011. Za posojilo z dne 9. avgusta 1862 v višini 75.000 fl pa je zahteval in tudi prejel Credit-Anstalt že hipotečno kritje. Že pred tem, 28. novem- bra 1861, si je Putzer izposloval predujem 50.000 fl, ki je šel v korist avstrijski vrhovni mornariški komandi. S tem je stopil v ospred- je Trst, toda ne več v civilni obleki. I 154 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA 13. VOJNO DOBAVITELJSTVO , Znano dejstvo gospodarske zgodovine ka • terekoli države je, da so trgovci in podjetniki j vedno radi postali liferanti za armado. Te možnosti Putzer ni zanemaril. Komaj se je dobro postavil na noge, že je prejel 51. av- gusta 1862 predujma od vojne mornarice i oziroma od mornariškega ministrstva na ra- čun bodočih dobav za mornarico v višini 350.000 fl. Njegov nadaljnji korak je bil, da je sklenil 14. julija 1863 v Trstu pogodbo o dobavi oklepnih plošč pristaniškemu ad- miralatu v Trstu za 26.000 fl. V splošnem je bil to čas, ko je Avstrija po zgledu drugih mornaric prešla na gradnjo i železnih vojnih ladij s parnim pogonom. To j je dalo dela mnogim železarnam in strojnim \ tovarnam, ne nazadnje Štoram. V poznejših j letih je gotovo še kaj prodal mornarici, toda tu tega prometa že ne morem več zasledo- vati. 14. TEHNIČNA OPREMA , , Da je Putzer vse to zmogel izdelati hitro in dobro, je moral imeti železarno stalno na primerni tehnični ravni. Neki podatki pra- vijo, da je vgradil Putzer prvi parni stroj s 85 KM leta 1852. Dve leti pozneje je spustil v pogon drugega, ki je imel le 2 KM. Pač pa je v letu 1855 pričelo delovati kladivo teže 4,6 tone na pogon s parnim strojem 15 KM. Leta 1856 je montiral še štiri parne stroje s skupaj 96 KM. Naslednjega leta je že obra- tovalo 6 peči za pudlanje, peč za cementno jeklo, 6 varilnih peči, 8 valjčnih prog, 4 škar- je itd. Tovarna je predelala 3640 ton suro- vega železa in potrošila 14.500 ton premoga. Zaposlenih je bilo 7 uradnikov, 4 nadzorniki, 350 delavcev, 18 vajencev in 397 (!) »rudar- jev«. Razmere so se močno spremenile v letu 1858: Putzer je imel sicer že tri peči za ce- mentno jeklo (število drugih proizvajalnih sredstev je ostalo nespremenjeno, le da je v Pečovju postavil takrat parni stroj 15 KM za dviganje vode), zato pa le še 100 delavcev, 10 vajencev, 108 »rudarjev«. Druge je zajela redukcija in jih postavila na cesto. Krizo je moral Putzer dokaj ugodno pre- stati, sicer ne bi do vključno januarja 1862 vgradil še eno talilno peč, Jonvalovo turbitio, opekarno z dvema pečema in izdelovalnico talilnih loncev ali tiglov, ustanovil modelno delavnico za mizarstvo in zgradil železniško progo od premogovnika Peoovja do železarne — itd. Vse je bilo vredno 515.000 fl. To je več, kot so bile vredne vse spodnještajerske fu- žine skupaj. Ker niso mogle te niti od daleč več držati koraka s Štorami, so ostale komaj kaj več kot orodjarne na vodni pogon. Moč Stor bomo dobro spoznali s pomočjo naslednje primerjave: leta 1865 je imela vsa Spodnja Štajerska 26 parnih strojev s 656 KM, od tega samo železarna 9 parnih strojev z 290 KM. To se pravi, da je njej pripadla več kot tretjina parnih strojev z nekaj manj kot polovico konjskih moči. Kaj naj bi spričo tega še zmogle klasične fužine? 13. DELNIŠKA DRUŽBA Modernizacija železarn je sedaj potekala hitreje in v večjem obsegu kot nekdaj spo- polnjevanje fužin. Izumi so si sledili z večjo naglico, tržišče je terjalo kar najkrajši do- bavni rok. Kvaliteta izdelkov je morala v vsakem pogledu zadostiti naročilom. Kdor tega ni zmogel, je bil v nevarnosti, da bo zgubil tržišče. Za primerno spopolnjevanje so bile potrebne vedno nove in nove investi- cije. Putzer vsega tega ni zmogel več sam. Pristal je na ustanovitev delniške družbe. Pogodba o tem je bila podpisana 30. junija 1865. Statute za delniško družbo je ministrstvo odobrilo 22. decembra 1865. Po sklepu z dne 1. februarja 1867 je bila vključena vsa imo- vina v podjetje z naslovom »Rudarska in železarska delniška družba Štore« (Berg- und HüttenwerksTActien-Gesellschaft Store). , OPOMBE Zgodovine spodnještajerskih fužin po letu 1852 se v razpravi podrobneje ne lotevam več iz dveh razlogov: prvič, ker so se te po navede- nem času že znašle v podrejenem položaju (prvi parni stroj v Štorahl), — meni pa gre tu za vodilno dogajanje, — drugič, ker je litera- ture, fci obravnava zgodovino fužin v drugi po- lovici XIX. stoletja, kar precej (čeprav različne kvalitete). Omejujem se na navedbo le neka- terih standardnih del: Bericht der Gratzer Handels- und Gewerbekammer za leta 1852, 1853, 1857 itd., vmes pa Statistischer Ausweis der Grazer Handels- und Gewerbekammer. — Josef Rossiwall, Die Eisen-Industrie des Herzog- thums Steiermark in Jahre 1857; Wien 1860 (Mit- theilungen aus dem Gebiete der Statistik, VIII. Jgg.). — Bericht des statistischen Comites in Leoben über den Zustand der Eisen-Industrie in Steiermark, Kärnthen und Krain ... Bruck a. M. 1859. — Hlubek, Ein treues Bild des Herzog- thumes Steiermark, Gratz 1860. — Tudi nekaj leksikonov starejšega in novejšega datuma ima 155 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO podatke o obravnavanih fužinah, enako uradne Tafeln zur Statistik der österreichischen Monar- chie. Zbrati to in drugo literaturo in prepisati iz nje želene podatke, pač ni težko delo. Teže je, preveriti točnost teh podatkov s po- močjo virov. Če pa se že pripravimo k temu, potem je bolje poseči sploh samo po virih. Saj ima napake in pomanjkljivosti celo tako delo kot je Hansa Pircheggerja Geschichte der Steier- mark 1740—1919 und die Kultur- und Wirt- schaftsgeschichte 1500—1919, Graz-Wien-Leipzig 1934 (spodnještajerskega fužinarstva se loti prav na kratko na straneh 259, 310, 311). Odlični sta dve knjigi istega pisca, prva z naslovom Das steirische Eisenwesen bis 1564 — Mit einem Ueberblick über das Kärntner Eisenwesen, Graz 1937 (Steirisches Eisen. Beiträge zur Geschichte des österreichischen Eisenwesens, II), druga z naslovom Das steirische Eisenwesen von 1564 bis 1625, Graz 1939 (Steirisches Eisen. Beiträge..., III). Za njim ne zaostaja Hermann Wiessner, Ge- schichte des kärntner Bergbaues, III. Teil, Kärnt- ner Eisen (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie, 41. und 42. Band), Klagenfurt 1953. Najšibkejši, čeprav gotovo še vedno zelo uporaben, je Alfons Müllner s svojo Geschichte des Eisens in Krain ..., Wien 1909. Škoda je le, da Wiessner in Müllner nimata svojih monogra- fij dobro urejenih in preglednih in da Pircheg- ger ne seže še v prva desetletja XIX. stoletja. Vendar se da na osnovi njihovih del in morda s pritegnitvijo moje razpravice že napraviti do- ber pregled fužinarstva na slovenskem narod- nostnem ozemlju pred vznikom modernih žele- zarn. To delo ne bi bilo odveč, ker je vsakomur znano, kolikšen je delež fužinarstva in pozneje železarskih veleobratov pri narodnem dohodku. Da bi morali pri tem upoštevati še spise drugih piscev, se razume samo po sebi (Joža Gašperšič, Franjo Baš, Ciril Rekar, Ivan Mohorič, Marija Verbičeva itd.). Za širši okvir more služiti Ivana Slokarja Geschichte der österreichischen Indu- strie..., Wien 1914 (gl. tudi str. 468 si.). Pri 2. poglavju sem se opiral še na delo Max. Jo- sepha Gritznerja, Handbuch d. kärntner. Kam- merordnung vom 24. April 1759, Klagenturt 1843. Seveda pa raziskovanje zgodovine spodnje- štajerskega fužinarstva še zdaleč ni končano. Kdor bo hotel napisati kaj temeljitejšega, bo moral vsekakor preštudirati vire v dunajskih in graških arhivih, tudi mariborskega ne bo smel prezreti. Kako je z arhivskimi fondi tistih trža- ških in dunajskih grosistov, ki jih navajam v besedilu razprave, mi ni znano. Jaz sem k svo- jemu delu pritegnil le tiste arhivske fonde, ki jih hrani Državni arhiv LR Slovenije v Ljublja- ni. To so tri rudarske knjige, Zoisov arhiv in Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, fasc. 25 (Razno; ovoj Rudarstvo). Fevdna in koncesijska knjiga obravnava Mi- slinjo na straneh 35, 97, 101 si., 152 si., 187 si, 191 si., 206 si.; Muta je zabeležena na str. 182 si.; o Oplotnici je govora na str. 131 in 200; za Vitanje glej str. 201; Fužino najdeš takoj na str. 1 sL; Lovrenc I je popisan na str. 169 sL; sledi mu Lovrenc II na straneh 176, 181; navedbe za Štore išči na straneh 124, 227. Rudarska knjiga A (ali: Steiermärkisches Berg- hauptbueh für den Cillier Kreis) ima največ podatkov za Mislinjo. To so strani: 245 si., 257 si., 281 si., 401, 409, 525, 533 si., 609 si., 645 si., 845 si. Druge fužine so zastopane šibkeje: Oplot- nica str. 345 si., 353; Fužina str. 1 si., 721; Štore 277 si., 695; 703, 735. Rudarska knjiga B obdeluje Mislinjo na str. 570; Mute se loti na str. 62 si., 66, 70 si.; Vitanje je zastopano na str. 82, 86, 90 si.; Lovrenc I ima mesto na str. 1 in 21, Lovrenc II pa na str. 42, 46; za Štore prelistaj strani 242, 246, 250 si. Zoisov arhiv, fasc. 29 (Rudniki in fužine), ima poseben ovoj z napisom Fužina Mislinja. Mislim, da je tu jedro Zoisovih podatkov za mislinjski obrat; nekaj malega je še v fasc. 7 tega fonda. Spis iz Zbirke Muzejskega društva za Kranj- sko, kjer je opis plavža, žebljarne in orodjarne v Fužini pod Bohorjem, ni datiran, vendar do- mnevam, da je iz sredine XIX. stoletja ali še mlajši. Pisec navaja, da leži obrat v okolici, ki ima okoli 7000 ha gozda. To da zadostuje fužini za 585 let obratovanja, kajti vsaka kubična klaf- tra lesa da da 18 sodčkov (Fassl) oglja, fužina pa ga potroši letno 40.000 sodčkov. Članka, ki ga je objavil Josip Mravljak v Časopisu za zgodovino in narodopisje leta 1936, str. 129—132, in ima naslov Plavž pri Sv. Pri- možu na Pohorju, nisem mogel upoštevati, ker se mi zdi trditev o obstoju plavža v tem kraju zelo problematična. Zgoraj citirana koncesijska knjiga nima podatkov o plavžu za čas, ki je okvir moje razprave. Sicer bom pa o fužinar- skih napravah pri Sv. Primožu več napisal pri opisu tehniške plati spodnještajerskih fužin. 156