dali Angležem Conrada in Angleži Grčiji Byrona, tako je dala Grčija Poljakom Hadžinikolaua. Njegova prva pesniška zbirka, BARVE ČASA (1961), in zadnja z naslovom BREZ MASKE (1986), pomenita nenehen vzpon, saj je Hadžinikolau za zadnjo knjigo, FENIKS (1988), na enajstem poljskem mednarodnem pesniškem festivalu dobil celo prvo nagrado. Poleg drugih je kandidiralo tudi pet Poljakov: Šlivviak, Ga.siorowski, Jerzvna, Nowak in Ba.czkowski. Že zato ga je treba vsaj v skromnem izboru predstaviti tudi Slovencem. Hadžinikolau piše pesmi v grškem in poljskem jeziku.
Sodobni grški pesnik Nikos Hadžinikolau, profesor grškega jezika na univerzi v poljskem mestu Poznanju, je napisal že več knjig pesmi, v poljski jezik pa je prevedel Antologijo grške poezije dvajsetega stoletja, Antologijo grškega pomorskega pesništva in še nekaj knjig. Poljaki se zato sprašujejo: čigav je ta pesnik? Grški ali poljski? V Poznanju se namreč počuti kakor doma... Kajti - pravijo Poljaki - kot smo mi
Pesmi
Nikos Hadžinikolau
102
Nikos Hadžinikolau
ARS POETICA    Vsak verz je pesem,
slana kaplja na ustnicah.
Verz, ponovi me,
četudi za ceno solza.
Verz je krč srca,
morda bolje: odprta rana.
V besede - da bi bile resnične -
moraš zmeraj natakati
toplo kri.
V ATENAH     Prva zvezda nad Akropolo -kot nad očetovim grobom. Nebo je tako blizu,
da v njem ciprese odsevajo svoje krošnje. To je čas,
ki se v njem bolj svobodno umira. Zato se je Sokrat odločil, da spije strup.
PREDSPEV     V prvih besedah sem ugibal, kdo sem,
čeprav je življenje škrtalo kot podboji letnih časov. V prvih kretnjah sem ugibal, kdo sem, četudi je bilo v njih toliko omagovanj, kolikor je znakov upanja. Bil je čas žalosti in čas prerokovanja iz cvetja. Celo v snu
si nisem del na obraz maske. In zdaj, čeprav mi dih migota kot sveča -in je vse manj kretenj, podobnih ptičjim, moje besede ne lažejo.
103
Pesmi
104
Nikos Hadžinikolau
ODTISNITI     Ostati tu sredi stopinj,
OBRAZ     ki se same vtiskujejo v zemljo, sredi rok, ki stiskajo kamenje v slutnji staranja. Ostati tu, kjer življenje koprni kot ptica, ki želi biti oko neba. Drevesa so podobna ožganim stvarem. Skloniti se z njimi nad ovdovelo travo, nad vodo, ki so jo izjokale matere. Odtisniti svoj obraz v prvobitnost.
V PARIŠKI    Sonce na steklu izgublja sijaj
CELICI    kot misel na Itako. NORWIDA*    obrnjen od svetlobe proti steni prižigam svečo. Pravica in vera
sta dva odpraskana grška napisa. Pesem ozdravlja puščobo. Besede so podobne krušnim drobtinam iz tiste dežele,
kjer sta bolest in žalost neizmerni. Sonce na steklu izgublja sijaj in dviga se
tišina brez človeka... Kako se upreti sebi, da bi premagal noč, po kateri vesla Haron?
* Nonvid: eden najpomembnejših poljskih pesnikov 19. stoletja
POT DO LJUDI    Sizif:
Kdaj bom na vrhu gore
iztisnil toliko sonc iz tega kamenja,
kolikor je kapelj znoja z mojega telesa?
105                                                                                                                      Pesmi
Tanatos:
Nikoli ne prideš na vrh. Tvoje zadnje bivanje je ta kamen.
Sizif:
Ta kamen oživlja moj utrip.
Brez kamenja so dnevi nični.
Dvigal ga bom -
valil ga bom s krvavečimi dlanmi,
s prsi, otrdelimi kot čas,
dokler ne bo svet
en sam roj kamenja.
Tanatos:
Tvoja drznost pomlajuje svet.
Sizif:
Ko bom na vrhu,
bom s skalo odvalil smrt.
Tanatos:
Skala razdre tvojo bit, in zmečka smrt. Noč ti že tke nesrečo.
Sizif:
Nesreča je brezdelje.
Zbor:
Blagoslovljen trenutek, ki v njem osvobajamo sebe.
DELFI    Čas tu nima oblasti,
čeprav je tu toliko kamenja.
Vsak kamen je nadaljevanje Boga.
Dotakniti se, kot se dotakneš
materinega obraza.
Toliko svetlobe!
Zemlja je zlepljena iz svetlobe.
Izdihujem svetlobo.
106
Nikos Hadžinikolau
Stojim sredi amfiteatra
in kričim tako glasno,
da preplašeni orli odletajo s Parnasa.
To je trenutek,
ki se v njem Prometej ne boji smrti.
Iz teh trenutkov uganiti
usodo, smisel.
In naj govorijo,
da poezija vrača,
kar je zapravljeno.
SLIKA    V sobi je prižgala luč.
Obstala je pred zrcalom,
izrezana iz noči.
S kimanjem glave je potrdila,
da je tu.
Potem je ključ,
ki je ležal na mizi,
vrgla skozi odprto okno
in se vrasla v okenski okvir
kakor slika.
NOVEMBER     Prižgi se, svečica, prižgi se, naj ti ne bo žal plamena, niti psalmov.
Ne pridi nikdar na zemljo -v njej se še ni spepelilo očetovo telo. Vžgi se, svečica, vžgi se in naj ti ne bo žal, da si visoka kot cipresa.
Ne pridi nikdar na zemljo -v njej čaka oče na vstajenje.
OSAMELI STARČEK
Osameli starček sedi pri oknu
in gleda v nebo.
Svet se giblje v nebesnih merah.
107                                                                                                                      Pesmi
Osameli starček je zaprl v sebi spev
in odklanja prerokovanje z dlani.
Nenehno vrti glavo.
Osameli starček je zgubil svojo vlogo.
Siv, nedokončan
se smehlja oknu.
Svet se giblje v merah okna.
Prevedel Lojze Krakar