1050
MED KNJIGAMI
IZBRANO DEL OSLAVKAGRUMA
Mariborska založba Obzorja je z izdajo Grumovih izbranih spisov izpolnila pomembno kulturno poslanstvo. Predstavila nam je v knjižni obliki leposlovje enega najpomembnejših slovenskih ekspresionistov, ki je bil doslej znan širši javnosti le po drami Dogodek v mestu Gogi. Grumova drobna proza, ki po svoji umetniški vrednosti ne zaostaja za to dramo, je bila raztresena po časopisju, precej pa je še siploh ni bilo objavljene. Prav tako je ostal v rokopisu večji del njegovega dramskega opusa. Urednika Grumovih izbranih spisov sta zbrala pretežni del pisateljeve zapuščine in izdala razen treh izjem vse dostopne črtice, novele in drame. Iz tega dela se nam začenja jasneje kazati Grumova pisateljska fiziognomija. Zal se je izdaja omejila na njegovo leposlovje. Tako so ostala neobjavljena Grumova pisma, ki, po nekaterih citatih v knjigi sodeč, spadajo med stMno najbolj dovršeno korespondenco v slovenski literaturi. Prav tako niso bili sprejeti v knjigo izredno zanimivi zapiski o prebranih knjigah (delno so citirani v uvodni študiji), strokovna predavanja in članki, intervjuji itd. Zato nam za sedaj še ni mogoč globlji vpogled v svojevrstnoi Grumovo osebnost.
Slavko Grum: GOGA. Proza in drame. (Uredila Herbert Griin in Milan Pritekelj. Ilustriral Jaka Savinšek. Opremil Uroš Vagaja.) Maribor 1957. Založba Obzorja.  (Tiskala Mariborska tiskarna v Mariboru.)  452*/IV/str.* slika 8°.
Naslov knjige ni posrečeno izbran. Res da označuje Grumovo najbolj znano delo in »da je gogovščina postala že kar pojem grotesknega nadaljevanja Cankarjeve šentfdorjanščine« (str. 417), vendar nikakor ne ustreza celoitni vsebini knjige. Groteskni svet Goge je plod Grumove zadnje ustvarjalne faze, ko je iežil k objektivncjšim snovem. Vanj bi sodilo razen Dogodka v mestu Gogi, Zločina v pTedmestju in Aloisiusa Ignatiusa Singbeina komaj še kaj. V naslovu knjige pa je izraženo še nekaj drugega: umik od ustaljenih oblik izdaj izbranih spisov. Naslov daje bolj vtis neke leposlovne zbirke, kakor pa sistematičnega prereza skozi delo nekega avtorja, ki je že zaključil svoje življenjsko delo. In ne samo naslov, vsa izdaja s svojo opremo skuša razbiti vtis stereotipnosti. V tem pa ta knjiga ni prva na Slovenskem; Cankarjeva založba že dlje časa uporablja podoben način pri izdajanju izborov del slovenskih pisateljev iz obdobja med svetovnima vojnama. Vendar urednika Grumovega dela nista šla do konca v težnji po izdaji brez »Zinamstveno-kritičnih pretenzij«, saj sta knjigo ne le sistematično uredila, ampak jo tudi opremila z uvodno študijo- in opombami — po vzorcu znanstveno-kritičnih izdaj.
Knjiga je razdedjena v dva dela. V prvem, ki nosi naslov Beli azil (naslov, ki ga je namenil Grum neizdani zbirki svojih črtic in novel), so zbrani prozni spisi, drugi del, naslovljen Trudni zastori (naslov ene izmed dram), pa obsega štiri drame. Prvi del sestoji iz treh razdelkov. Od teh sta prva urejena po »Grumovi razdelitvi iz leta 1932«, v tretjem pa so zbrani razen treh izjem (v opombah stoji pomotoma dveh) sami doslej še neobjavljeni spisi. Le-te sta urednika »razvrstila analogno po prejšnjih dveh delih« (str. 4-17). Vendar je težko razbrati, v čem naj se kaže analogija, ker so ta delca dokaj različna od onih v prvih dveh razdelkih. Drame, zbrane v drugem delu, so razvrščene kronološko po času nastanka. Potemtakem se urednika nista držala nekega enotnega načela pri ureditvi celote, marveč sta v vsakem delu uporabila drugačno metodo razvrstitve.
Tekste sta urednika ponatisnila po »zadnji tiskani, če pa delo še ni izšlo, zadnji rokopisni redakciji« (str. 418). Nujne pravopisne popravke pojasnjujejo opombe. Variant posameznih črtic urednika nista upoštevala. Edina izjema pri tem je odlomek iz prve redakcije Mater, ki je objavljen v opombah. Vzrok tej izjemi je svojevrstna fabula, ki jo je Grum iz popravljene črtice izločil in je tudi nikjer drugje ni uporabili. Med obema variantama pa ni velike razlike
le pri Materah. Novelo- Su — sur tou tu jala------(Jutro 1926, št. 111) je Grum
kasneje z malenkostnimi popravki bistveno izpremenil. Prvotni podobni ljubezenski drami, Frankovo in Larsenovo, ki s svojo sličnostjo poudarjata trajnost in usodnost osrednjega motiva, sta v Deklici v pledu združeni in preneseni na Tranka. S tem je Grum dosegel enovitost novele, obenem pa zreduciral problem od večnega na enkratnega. Zal, da izdaja Grumovih del v takem primeru ni upoštevala prvotne oblike, ki je v nekem smislu samostojno delo.
Uvodna študija, ki jo je napisal Herbert Grtin, nosi poleg naslo^va Čarodej brez moči še mnogo obetajoči podnaslov Obris pisateljske fiziognomije Slavka Gruma. Razdeljena je v enajst nena slo vi jenih poglavij, katerih teme so nekako naslednje: 1. Uvod — bežen pogled na Grumovo življenje. 2. Grumov portret. 3. Kratek pregled življenja, razdeljen na pet postaj; Šmartno pri Litiji, Novo ni^sto, Dunaj, Ljubljana in Zagorje ob Savi. 4. Štiri ženske prapodobe, ki so
1051
opredeljevale Grumovo zasebno življenje. 5. Strupi, bistveno soodločujoči dejavnik usodnosti. 6. Rahločutna dojemljivost za male lepote. Izpovednost Gru-movega pisateljstva. 7. Grumovi nazori O' umetnosti. 8. Grumov svetovni nazor. 9. Grum in Freud. 10. Grum in njegova doba. 11. Grumova pisateljska govorica — jezik slovenskih piestolniških in malomestnih izobražencev in polizobra-žencev v dobi velikega začasnega premirja. 12. Grumov odnos do realnega sveta.
Našteti naslovi, povzeti po večini iz Griinovega besedila, pričajo delno o resnih znanstvenih prizadevanjih, nekateri pa niso zastavljeni z zadostno kritično resnostjo in merijo bolj na žurnalistične efekte. Zaradi sOTazmerne kračine poglavij so tudi pomembni problemi ostali bolj ali manj nakazani. Študija je bolj uvod v Grumov miselni in pisateljski svet, kakor oris njegove pisateljske podobe. Njena glavna zasluga je, da je nakazala nekaj bistvenih problemov Grumovega pisateljskega snovanja in zbrala tudi precej gradiva za njiih osvetlitev. Tu se ne bomo spuščali v podrobno polemiko ob posameznih vprašanjih, največ zaradi nedostopnosti gradiva, zaradi česar bi ne prišli do zaželenih zaključkov. Omejili se bomo na dva važna pomisleka, ki ju vzbuja Griinova študija.
Prvi zadeva način pisanja. Ta je seveda vsakemu esejistu na prostO' izbiro; eni ljubijo suhoparno strokovno izražanje, drugi sipet bujno poetično govorico. Te dve skrajnosti pa ne izključujeta vrste srednjih možnosti. Griin se nagiba boilj k drugi skrajnosti. Tega bi mu nihče ne štel v zlo, če ga ne bi opajanje nad lastnim izražanjem zavedlo cesto v fantaziranje, kjer bi moral citirati. Tako je na primer drugo poglavje njegove študije. Tu slika Grumov telesni portret tako suvereno, kakor bi bil njegov najboljši prijatelj ali vsaj dober znanec; nemara ga pa niti nikdar ni videl, vsaj omeni ne iega. Nedvomno je dobil podatke za ta portret iz razgovorov z Grumovimi prijatelji. Toda taki podatki niso vedno povsem zanesljivi, treba jih je primerjati in vedno sprejeti z nekim zadržkom; predvsem pa citirati vir.
Drugi pomislek je drugačne narave. Gre za odnos do primerjalnega vidika. Griin na eni plati govori o vplivu »Hamsunove s/pevne, milobno zanosne govorice« na Grumovo izražanje, kar je vsekakor utemeljeno, postavlja celo trditev, da se je »utegnil... bolno opajati ob ... (Nietzschejevih) razkošnih besednih slapovih« (str.23), na drugi strani trdi, da >z ,vplivi' ni moč kaj dosti opraviti« (str. 39). Opaža veliko sorodnost s Kafko', a zavrača možnost, da bi ga Grum utegnil brati. Kafke-romanoipisca, ki ga zlasti cenimo danes, najbrže res ni poznal, saj je njegov prodor v svet začel v času, ko je Grum že opuščal pisateljevanje. Več kot verjetno pa je poznal Kafko-pisca kratkih grotesknih zgodb, ki je bil za Grumovega študija na Dunaju dobro znan v nemški literaturi.
Še bolj zanimiv je problem Grumovega odnosa do Freuda. Griin trdi, da je »odsevov Freudovega nauka... v Grumovem leposlovju samoi malo, celo v Dogodku jih je treba iskati z lučjo ob belem dnevu« (str. 38). Nekaj strani za tem pa citira naslednjo Grumovo izjavo: »V mojd drami (Dogodek v mestu Gogi) je odrešujoči princip nadomestitev božanstva s psihoanalitičnim spro-ščenjem. Ljudi sem pokazal kot lutke podzavestnih sil, katerih se rešijo z iz-živetjem, kakor se nevrotik ozdravi z izpovedjo zdravniku in se potolaži in uteši grešnik pri izpovedi v cerkvi« (str. 41). V isti drami torej, kjer bi bilo po Griinovem mnenju treba iskati Freudove vplive z lučjo pri belem dnevu,
'1052
je osnovni dramaturški prinoip grajen na psihoanalitični teoriji. Za ilustracijo naj tu citiram še mnenje dr. Bratka Krefta, da je bil Grum »navdušen... freu-dovec, ki pa je videl v psihoanalizi bolj sredstvo nove poezije kakor znanosti, kar je bilo popolnoma v sMadu z njegovo umeitniško naturo« (Gled. I. MG v Lj. IV, str. 179).
Opombe, ki jih je napisali Milan Pritekelj, bi lahko- izpadle iz take knjige, ki »nima znanstveno-kritičnih pretenzij« (str. 417). Vendar smo že zgoraj ugotovili, da izdaja Grumovih izbranih spisov ile ni brez znanstvenih teženj, kar je edino pravilno pri pregledu dela že umrlega avtorja, pisatelja, čigar življenjsko delo je zaključeno. Pri taki izdaji so pač potrebne opombe, ki nudijo vsaj najvažnejše, če že ne »vse biografske, bibliografske in literarnozgodovinske podatke«, kakršne obeta naša izdaja v članku na ovitku. Dejanska podoba Pri-tekljevih opomb je precej drugačna od te pretirane napovedi. Sam pravi, da »niso pisane v študijske namene, temveč le v skopo informacijo, v razlago nevsakdanjih izrazov in v eventualno dopolnilo tekstom« (str. 420). Take opombe nas ne morejo zadovoljiti, ker temelje na kompromisu med znanstveno- dokumentacijo in med najnujnejšimi pojasnili k tekstom. Poleg tega so Pritekljeve opombe pisane na način, ki je zelo podoben Griinovemu pisanju v uvodni študiji in ki ni prav nič prikladen opombam. Očiten je vpliv Grumovega književnega stila, katerega neumestnost in neuporabnost pri znanstvenem pisanju je čutil že Grum sam in v svojih strokovnih spisih pisal bistveno drugače. Tako imajo Pritekljeve opombe bolj značaj nekakih poetičnih dodatkov k tekstom.
Drugače je s kratkim življenjepisom, ki je priključen opombam. Tu poetični stil ne moti, ker je primerna podkrepljen s stvarnimi podatki. Dobrodošel je tudi Kronološki pregled del, čeprav se ne drži ustaljenih bibliografskih pravil. Pogrešamo pa podrobnega seznama nahajališč Grumove zapuščine in sploh popisa le-te. Ta izostanek je razumljiv glede na celotni značaj te izdaje, ni pa s tem opravičen. Ob koncu splošnih opomb o ureditvi knjige je sicer zahvala ljudem, ki so »pomagali... toilmačiti dejstva in nastajajoče probleme, dali v uporabo Grumovo zapuščino in korespondenco« (str. 420). Toda to je premalo.
Za Pritekljeve opombe je značilno tudi aprioristično postavljanje trditev, brez navedbe vira. Vzemimo za primer opombo k črtici Tju, kjer beremo naslednji stavek: »Ime Tju mu je bilo silno všeč, tudi ga je dolgo poslušal, proden ga je našel; pomenilo pa mu je vso temino krajevne oddaljenosti od njegove izvoljenke, pa tudi njej lastno globino« (str. 428). Od kod ve Pritekelj s tako gotovostjo, da je našel Grum ime Tju prav na ta način in nič drugače. Slično ime namreč nosd ena izmed oseb v Hamsunovi dramski trilogiji. Ta oseba je značilna in ima simbolno vlogo v delu. Iz Grumove lastne izjave vemo, da ga je Hamsun »zelo prevzel... z vso svojo silno veličino« (B. Borko, Razgovor z dr. Slavkom Grumom. J 1931, št. 215). Tako je povsem možno, da je Grum Ime Tju našel pri Hamsunu, da mu je zaradi svoje značilnosti ostalo v zavesti in se sčasoma preoblikovalo v umetniško doživetje.
Ureditev in dofcumetacija knjige Grumovih izbranih spisov je neenotna. Na eni strani je močno vklenjena v ustaljeno obliko podobnih izdaj z znanstvenimi nameni, po drugi pilati pa teži po nekem novem prijemu, ki naj bi bi!
1053
čimbolj primeren stilu predstavljenega pisatelja.  Pri teh prizadevanjih pa obtiči na pol poti.
Preostane nam vprašanje, koliko so založba in urednika s to knjigo dosegli svoj namen: »odkritje novega velikega pisateilja« (ovitek). Izdaja nam predvsem omogoča strnjen pregled Grumovega ileposlovja in na ta način šele pokaže njegovo pomembnost in vrednost. Ni ji pa uspelo »odkritje«. Deloma je temu vzrok dejstvo, da Grum ožjemu krogu inteligence le ni bil tako neznan, kakor se je zdelo'. Da bi pa prodrl med širše sloje bralcev in jih osvojil, tega uspeha si menda tudi ta izdaja ne sme prisvajati. Za dojemanje Grumove literature je potrebna dobršna mera predizobrazbe in izredno razgibano duševno življenje bralca. Zato ni čudno, da ga tudi znaten del inteligence vztrajno odklanja.
Jože   Koruza
1054