154 KRONIKA MARIBORSKI GHETTO DR. VLADIMIR TRAVNER JL a naše srednjeveško narodno gospodarstvo so imeli odločilni pomen židje; ti so obvladali več sto letij domala vso trgovino — zlasti z inozemstvom — in ves denarni promet. Zato je zgodovina Židov na Slovenskem bistveni del naše lastne preteklosti. Prvo mesto v zgodovini židovstva na Slovenskem zavzema Maribor. Tu je bila v srednjem veku naša največja židovska naselbina in tu so živeli najpo membnejši židovski trgovci in bankirji. Srednjeveški Maribor je bil tudi duhovno središče zidov v sloven skih deželah in večkrat sedež vrhovnih rabinov za Štajersko, Koroško in Kranjsko. 1 Conversio Bagoariorum et Carantanorum omenja ži dovskega zdravnika na Slovenskem (»... medicum iudai- cum vel sciaviasticum ...«). Prve vesti o srednjeveških Židih na Slovenskem iz virajo iz IX. in X. stoletja.1 V večjem številu pa so se naselili v teku XII. do XIV. veka. Na Slov. štajersko in Koroško so prišli iz Porenja, kar tudi dokazujejo njihova nemška in židovsko - nemška imena kakor Maier, Nachmann, Gulden, Rosel, Blumel, Isserlein ( = Izrael), Jeklein (= Jakob), Eisach (= Izak) itd. Po ukazu papeža Inocenca III. (1215) in poznejših predpisih so morali stanovati v mnogih krajih ločeno od ostalega prebivalstva v posebnih mestnih delih — ghettih ali — kakor so se običajno imenovali pri nas — židovskih ulicah.2 Ti predpisi pa se v naših krajih 2 Pomen izraza »ghetto« ni jasen. Nekateri trde, da je nastal »ghetto« iz ital. besede getto (livarna), ker je bila židovska četrt v Benetkah blizu livarn (arzenala). KRONIKA niso strogo izvajali, ker so bivali židje večkrat v kr ščanskih četrtih, medtem ko so imeli kristjani hiše tudi v ghettih. židje so bili izključeni iz vseh javnih služb in združenj, kakor cehov itd., ter so se mogli baviti le s prostimi poklici. Plačevati so morali de želnim knezom in mestom poleg splošnih davkov še poseben židovski davek deloma v gotovini, deloma v drugih dajatvah. Tako so skrbeli n. pr. štajerski židje za pohištvo deželnega kneza in dote njegovih hčera. Tudi so morali nositi posebne — v raznih krajih raz lične — židovske znake; pri nas zlasti rumene krpe na hrbtu, visoke rumene klobuke, dolge halje in pa lice, tako da so se razlikovali že od daleč od ostalih prebivalcev. Na drugi strani pa so uživali židje kot glavni in cesto edini denarni viri za mesta in dežele obsežne pravice, kakor so jim podelili pri nas zlasti cesar Friderik II. (1238), Friderik II. Babenberški (1244), Bela IV. (1251, 1256), Pfemvsl Otokar II. (1254, 1268) in Rudolf I. Habsburški (1277). Bili so osebno svobodni in kot komorni hlapci podrejeni ne posredno deželnim knezom oziroma velikašem in me stom, katerim so jih vladarji podarili. Kdor je umoril ali ranil zida, je bil strožje kaznovan, kakor če je izvršil tak zločin nad kristjanom, živeli so nemoteno doma in v javnosti po svojih verskih predpisih in običajih, ki so jih upoštevali tudi deželni knezi. Svoje občinske zadeve so upravljali samostojno in volili sami svoje predstojnike (židovske mojstre) in druge funkcijonarje. V trgovskih in denarnih poslih so smeli zahtevati od krščanskih dolžnikov mnoga jam stva in znatne obresti. Tako so tvorili židje posebno vrsto prebivalstva, ki jo označujemo najbolje kot stan ali kasto. Poleg teh splošnih poročil, ki veljajo tudi za druge kraje, imamo o Mariboru mnogo posebnih vesti iz živ ljenja tukajšnjih zidov. Kot viri za zgodovino mari borskega ghetta služijo sodobne davčne knjige — edine, ki so se ohranile pri nas iz srednjega veka — kupne pogodbe, zadolžnice, preklicna pisma, sodbe in slične javne listine, ki so se ohranile v precej šnjem številu. Važni viri so tudi ostanki zgradb in spomenikov, najdbe novcev, rodbinske kronike in izročila itd., predvsem pa spisi Terumat - ha - dešen (Dar 354 pravnih mnenj) in Pesakim - u - Ketabim (Odločbe in listine) Izraela Isserleina, imenovanega tudi Isserleina ben Petahja ali Mariborskega, ki je živel po Herzogu v našem mestu kot deželni rabin Notranje Avstrije v letih 1427—50. Kdaj so prišli prvi Mojzesovi verniki v Maribor, se ne da ugotoviti. Gotovo so živeli tu že nekaj deset letij pred 1277, ko se prvič omenja židovsko četrt. židovska četrt je obsegala za časa največjega ob sega v začetku XV. stoletja današnjo židovsko in Ključavničarsko ulico ter sosedne dele novega Glav nega trga, Tattenbachove in Vetrinjske ulice, t. j. južnovzhodni del tedanjega obzidanega mesta. Blizu še ohranjenega židovskega stolpa so bila v mestnem obzidju vrata z mostom preko mestnega jarka, če je bila četrt — kakor v mnogih drugih srednjeveških mestih — ograjena tudi proti ostalim mestnim delom, ni znano. Viri poročajo le o »cesti, ki vodi v židovsko ulico«, medtem ko obzidja ne omenjajo. Tudi se ne 155 dajo ugotoviti ostanki zidov. Središče naselbine je bila sedanja židovska ulica, ki je ohranila svoj prvotni značaj deloma še do danes in kjer je stala sinagoga na mestu sedanje hiše židovska ulica št. 4. Sodeč po poznejših slikah (1683 i. dr.), po današ njem stanju poslopja in po ostankih v mestnem muzeju je bilo svetišče majhno in preprosto, dasi je spadalo k najvažnejšim v deželi. Notranjost je odgovarjala prastarim predpisom iz časa Ezre. Proti vzhodu sta stali v ločenem ozkem prostoru z drago ceno preprogo pokrita skrinja zaveze z Mojzesovimi knjigami in sedmeroročni svetilnik. V središču sve tišča je bila nekaka prižnica, določena za čitanje sv. pisma. Tu je gorela tudi večna luč. Za ženske je bil določen poseben ograjen prostor. Sicer pa je bila sinagoga brez okraskov, zlasti slik, ker je prepovedano Židom upodabljati Boga in ljudi. Služba božja se je vršila zlasti ob sobotah in praznikih, in sicer v hebrejskem jeziku; kajti narodni jeziki so se uveljavili v sinagogah šele v XIX. stoletju. Poleg tega je služilo svetišče še v druge namene, n. pr. za verski pouk, občinske seje in sodne razprave. Tik pod sina gogo ob mestnem obzidju proti Dravi, kjer je sedaj delavnica kleparja Ferda Babica, je bilo kopališče s tekočo vodo, določeno za rituelne kopeli vernikov. V bližini — domnevno v Židovskem stolpu — je bila posebna talmudska šola, katero so zgradili okoli 1477.; kajti tega leta je ukazal Friderik III. židov skemu mojstru Mošu iz Radgone, da odpusti zidu Židovski stolp v Mariboru Foto Fr. Pivka 156 KRONIKA Foto Fr. Pivka Nagrobnik rabina Abrahama (V mariborskem muzeju) Davidu plačilo 12 fl., ki bi jih moral plačati kot globo za gradbo šole v Mariboru. Na majhnem trgu pred sinagogo so se shajali prebivalci ghetta k posveto vanjem in razpravam. Med svetiščem in Židovskim stolpom je bilo pokopališče, kjer je videl n. pr. g. Puff še več nagrobnikov, med njimi Židinje Rosel; spomenik pa, ki je poročal o tragični smrti neke mlade in prikupljive deklice, je dala prenesti kakih 50 let poprej (ok. 1785) židovska rodbina Luzzardi v Gorico. Danes imamo tu le še par slabo ohranje nih kamnov z značilno zgoraj zaokroženo obliko ži dovskih nagrobnikov. Po verskih predpisih bi poko pališče ne smelo biti poleg sinagoge. Ker pa je bil prostor v ghettu omejen, se židje na to prepoved niso mogli ozirati. Drugo — očividno poznejše — poko pališče je bilo na židovski njivi v današnji Strmi ulici nad dravsko brvjo. Predstojnik ghetta je bil rabin ali židovski mojster. Duhovna oblast rabina je bila omejena na skrb za božjo službo, razlago tore in talmude ter sodelovanje pri obrezovanjih, zarokah, porokah in pogrebih. Nje gova glavna naloga pa je bila skrbeti za red in mir v občini. Zato je imel pravico izrekati skupno z izvolje nimi člani odbora po predpisih talmuda globe, za porne kazni in izobčenje ali prokletstvo, ki je obse galo več stopenj. Sodil je tudi v civilnih sporih med svojimi verniki in upravljal občinsko premoženje. Poleg tega je po nalogu oblasti določal in pobiral davke in druge javne dajatve. Rabin se ni smel ba- viti z drugimi posli, zlasti ne s trgovino in denarstvom in so zaradi tega skrbeli za njegove potrebe občani, če ni imel lastnega premoženja. Deželni rabin pa je imel le splošno nadzorstvo nad občinami v deželi, ki pa so bile sicer povsem samostojne. Najstarejši znani mariborski rabin je bil Abraham (t 12. IX. 1379). Njegov zanimivi nagrobnik so našli 1. 1912. pri gradbi novega mostu in ga hranijo sedaj v mestnem muzeju. Eden izmed naslednikov Abraha ma je bil Isserlein ben Aron, imenovan tudi Isserlein iz Kremsa, o katerem poroča Graetz, da ga je imeno val 1407 cesar Rupert Palatinski za vrhovnega ra bina nemške države. — Njegov vnuk je bil Isserlein ben Petahja (r. 1399, u. 1460), pisec že omenjenih hebrejskih del in največji duh našega židovstva. Kak pomen za versko življenje zidov je imel v tem času Maribor, dokazuje med drugim dejstvo, da so uvažali sem vsako jesen z juga sadež etrog, ki se rabi pri službi božji na praznik kolib, odtod pa so ga razpošiljali vsem občinam Notranje Avstrije.1 Pred 1460 je živel tudi židovski mojster Murgklein, o ka terem pa ne vemo nič natančnejšega. Poleg rabina je bil najvažnejši občinski funkcijonar šames. V sinagogi je opravljal službo cerkovnika, razen tega pa kot občinski tajnik skrbel za vse tekoče posle, vodil zapisnike, skliceval v slučajih konkurzov v sinagogo upnike in dolžnike itd. — Pomemben mož je bil tudi občinski mesar, ki je klal živino po ritu- elnih predpisih. — Manjši pomen so imeli kantorji, ki so skrbeli za petje v sinagogi, in občinski stražarji. O vernosti in pobožnosti mariborskih Židov poroča Isserlein na več mestih. Tako navaja, da so se obra čali verniki nanj celo v manj važnih zadevah, n. pr. če in kdaj se smejo oblačiti po krščanski šegi, če jim je dovoljeno prodajati krščanskim duhovnikom in dijakom posvetne knjige (medicinske, filozofske in druge) vsebine, črnilo in gosja peresa za pisanje itd. Kakor dokazujejo še ohranjene hiše v židovski ulici, so bila bivališča Židov preprosta. Le v stano vanjih bogatašev so imeli dragocene orientalske bla zine in preproge. Resno in trezno pa je bilo tudi židovsko privatno življenje, ki je zaničevalo zlasti nezmernost. V medsebojnem občevanju so se poslu ževali svojega nemško - židovskega narečja (»Jid- disch«). Da so razumeli tudi naš jezik, je umevno, ker so imeli pogoste opravke s podeželskimi prebi valci.2 — Očitki zločinov — zlasti rituelnih umorov — so bili v splošnem neutemeljeni. Opravičene so bile le pogoste pritožbe, da židje odirajo dolžnike in ponarejajo listine; kajti oderuštvo so smatrali židje sami za dopustno zlasti, ker so jim dovoljevali za koni pretirane obresti (do 130%). V ostalem jih opi sujejo sodobni krščanski viri kot bojazljivce in po- tuhnjence. židje pa so bivali tudi izven svoje četrti zlasti v (današnji in tedanji) Slovenski ulici. Tako je prodal 1433 Wolfel tu svojo hišo z vrtom; Abraham pa je moral 1478 odstopiti svojo hišo Gregorju Mawerju in njegovi sestri Marjeti, ker so podrli njuno hišo, ko je zgradil cesar Friderik III. današnji grad. Tudi v Graškem predmestju, posebno v današnji Cvetlični ulici so imeli nekateri židje n. pr. šmuel (1472) hiše in mline. Iz davčnih knjig Maribora izhaja, da so si pridobili židje v času od 1455—60 v notranjem mestu 1 Praznik kolib so slavili Izraelci v jeseni, da so po stavili kolibe iz vej na prostem, kjer so tudi bivali. Pozneje so nosili med petjem Halel-psalmov v sinagogi butare iz palmovih, vrbovih in mirtovih vejic, okinčanimi s citronami, v drugi roki pa etrog t. j. nek bananam sličen sadež, ki uspeva le v južnih krajih (Sicilija, sev. Afrika). 2 Rothmuller poroča v listu »Židov« (novoletna šte vilka 1928), da vsebuje Jiddisch tudi mnogo sloven skih besed. KRONIKA 11 hiš od kristjanov. Tudi v bližnji okolici so imeli posestva, zlasti vinograde, ki so jih pridobili kot za padle zastave za posojila. Tako je prodal neki Žid že okoli 1280 opatu Henriku II. iz Admonta svoj vino grad za 22 mark srebra, ali pa je imel Manah sin Seldmana (1447—60) v mariborski okolici celo 4 dvore in 6 kmetij1. Zemljišč židje niso obdelovali osebno, temveč po svojih krščanskih nameščencih in najemnikih. Redili pa so o\ce in koze, da so pride lovali ritualni sir, ki so ga pošiljali sovernikom v posebnih zapečatenih vrečicah. Tudi izven maribor ske okolice so imeli mariborski židje hiše in zem ljišča. Tako je kupil n. pr. bogati Muš sin Isserleina okoli 1360 grajščino Radeče pri Zidanem mostu, ka tero je prodal pozneje Konjiškim gospodom (Dimitz V, 239). Muš sin Schebleina je imel skupno s svojim bratom Kadšimom iz Celja hišo na Dunaju (1372), Veroh v Gradcu (1439), Elija in Aram Bogati pa v Radgoni (1497, 1499). židovsko prebivalstvo v Mariboru ni bilo nikdar stalno. Le malokatera rodbina je vztrajala dve ali celo tri pokolenja. Običajno so prihajali ti Ahasverji iz bližnjih mest zlasti iz Ljubljane, Celja, Ptuja in Radgone; odhajali pa so najrajši v Gradec. Zato je težko ugotoviti njihovo število. Največ zidov je živelo v Mariboru okoli 1410, ko jih je izgnal Herman II. Celjski iz svojega ozemlja in ko so jih mariborski meščani gostolujbno sprejeli. Takrat so utegnili tvo riti % vsega prebivalstva. Kot bogati trgovci oziroma bankirji so židje radi izpolnjevali svoje javne dolž nosti in se izkazali večkrat celo kot dobrotniki mesta kakor Aram, njegov sin Jakob in Hiršl (1455—70). Brutalni pregoni zidov v Mariboru niso znani, dasi so bili skoraj vsi plemiči, duhovniki, meščani in oko ličani pri njih močno zadolženi. Predvsem so bili židje menjalci in posojevalci de narja. Ta posel je bil zlasti važen, ker je bil denar redek, njegova vrednost pa radi pogostih preklicev in novih emisij nestalna. Obenem pa je bil zelo do bičkonosen, dasi pogosto nevaren. S posojili se je bavil že prvi znani mariborski žid Abraham, kate remu je plačal 1278 Friderik Lamberški večji dolg svojcev (Valvasor XV, 309). Višek je doseglo židov sko denarno gospodarstvo v drugi polovici XIV. sto letja. Najznamenitejša rodbina bančnikov je bila Isserleinova. Senior-šef teh srednjeveških Rothschil- dov na Slovenskem Isser(lein) je začel svojo kariero v Ptuju okoli 1333. Prvotno se je bavil s finančnimi posli sam, pozneje sta mu pomagala sinova Gerstlein (1343) in Trestel (1343—45), ki pa sta kmalu umrla. Okoli 1350 se je preselil Isserlein v Maribor, kjer je posojeval denar v družbi svojih vnukov Muša (1351— 1384) in Jozue (1355—60); v Ptuju pa je imel svo jega zastopnika Eisacka (1361). Umrl je pred 1364. Po njegovi smrti se je spri Muš s svojim svakom Hakimom iz Gradca radi dediščine. Spor je poravnal vojvoda Rudolf IV. Med drugimi je določil, da mora dati Hakim svoji ženi 1000 fl. jutrine, ki zapade po njeni smrti tistemu, ki je za to po židovskem pravu opravičen. Iz te listine tudi izvemo, da je znašala Isserleinova zapuščina okoli 10.000 fl. takratne ve ljave nevštevši nepremičnine in terjatve. Malo pozneje 157 je Muš iz neznanih vzrokov pobegnil. Zato mu je zaplenil vojvoda v sporazumu z ostalimi maribor skimi židi premoženje. Na begu je ujel Muša Viljem Ostrovrhar in ga po daljšem času spravil v Maribor. Naslednika Rudolfa IV. Albreht III. in Leopold III. sta sklenila nato z Mušem sledečo poravnavo: Voj vodi se zavežeta vrniti zidu vse zaplenjeno premo ženje, po možnosti tudi medtem prodano. Pri izter janju dolgov morajo pomagati Mušu stotniki in grajščaki. Tožbe proti Mušu morajo biti dokazane po verodostojnih Židih in kristjanih. Terjatve avstrijskih zidov proti Mušu ugasnejo. Za te pravice plača Muš zase in za svojo rodbino letno 200 fl. davka, oproščen pa je vseh drugih dajatev zlasti mestnih. Medtem se je spri Muš z Gotfridom Mariborskim radi posojil. Ta spor sta razsodila 1366 celjski grof Ulrik I. in Viljem Ostrovrhar. 1372 pa sta se podvrgla Muš in njegova žena Bindl v slučaju novega spora z mari borskimi gospodi razsodbi celjskega grofa Hermana I. V času od 1333—84 so sklenili Isserlein, Gerstlein, Trestel, Jozua in Muš — deloma v družbi svojih tovarišev Jungla, Hesleinovega brata Isserla (oba iz Maribora, 1366, 1375), Kadšima iz Celja in Afreha iz Brez (1365) — celo vrsto posojilnih pogodb z naj- odličnejšimi cerkvenimi in posvetnimi velikaši tega časa. Tako so bili njihovi dolžniki n. pr.: solnograški nadškof Friderik III., krški škof Pavel (1366), gornje- grajski opat Ivan (1343), celjski grofje Friderik I., Herman L, Herman II. in Viljem, goriški grofje Al bert IV., Majnhard in Henrik, mogočni Hugo VI. De- vinski, grof Ulrik Schaumberg, Eberhard, Friderik in Henrik Walsee, mariborski gospodje Oto, Gotfrid in Ulrik, Friderik Ormoški, Albert iz Vituša, Kolon iz Vuzenice (1362) in mnogi drugi. — Sodobnik rodbine Isserlein je bil Muš sin šebleina iz Celja (1353—79), ki spada tudi med najpomembnejše srednjeveške finančnike na Slovenskem. Prvotno se je bavil z de narnimi posli v Celju v družbi brata Kadšima. Nato se je preselil v Maribor, odkoder pa je 1366 menda radi prevar pobegnil v Gornjo Avstrijo. Ko so pre vzeli židovski mojstri na Dunaju, v Perchtoldsdorfu, Neuburgu in šopronju zanj proti Albrehtu III. in Leopoldu III. jamstvo za 20.000 fl. se je vrnil Muš v Maribor in dobil vse zaplenjeno premoženje nazaj. Kmalu nato je imel hude spore s svojim bratom radi skupnega premoženja. 1370 sta se brata zedinila tako, da izbere vsak enega Žida kot razsodnika, ki naj bi zadevo poravnala pod predsedstvom celjskega grofa Hermana I. Dve leti pozneje sta sklenila, da razsodita spor Herman I. in žid Isserl iz Neuburga. Slednjič je izjavil Muš 1379, da se podvrže le izreku Hermana I. Muševi klienti so bili med drugimi: krški škof Pavel, Herbot in Ivan Turjaški, Jurij, Viljem in Koloman Ostrovrhar (1361), mariborska gospoda Oto in Got frid, Henrik iz Planine (1364), zlasti pa številni me ščani iz Gradca, Maribora, Slov. Bistrice in drugih krajev. Poleg že imenovanih zidov so bili znani po sojevalci in menjalci denarja: Jeslein (1351), Pen- ditten (1359), Junglein (1365), Susman (1369), Abra ham Behem (= Čeh, 1372), Natan (1383), Haniko (1384), šalas (1425), Jaki (prišel iz Ljubljane, 1439), Maul (1455—93), Aram sin šamesa Izmaela (1459), 158 KRONIKA Židovska ulica v Mariboru Foto Fr Plvka Aram sin Jakoba (1459), Aram sin Seldmana (1478), Nachman sin dolgega Arama (1492), SuBkind sin Mušla (1493) in drugi. Njihovi dolžniki so bili do mači plemiči (zlasti mariborski gospodje) in meščani. Nekateri židje so bili uslužbeni kot plačilni mojstri pri mariborskih plemičih kakor Gerl pri Prunschen- ku, Jakob pri Kreissenbergu in Aram pri Gregorju Grabnu. S posojevanjem so se bavile tudi Židinje n. pr. Rosel vdova po Gersamu (1393, 1400), Dina vdova po Davidu (1425), Mirašim (1425) in Milka vdova Elije in sedaj žena Hajma sina Gerla (1487). Važni so mariborski židje tudi kot trgovci. Njihova trgovina je cvetela zlasti do 1.1445., ko jim je Fride rik III. na prošnjo deželnih stanov prepovedal trgo vati z benečansko robo razen z vinom, ki so ga dobili v zastavo. Preje pa so prodajali vino, ki so ga pridelali v svojih vinogradih, ga kupili od domačinov ali ga dobili v zastavo za posojila. Iz davčnih knjig izhaja, da so plačali v 1. 1460.—68. židje Elija, Kam in Mandl v Mariboru največ vinskega davka, dasi jim je bila trgovina z vinom takrat že znatno otežena. Najbolj znani vinski trgovec je bil Abraham sin Maula, kate remu je podelil Friderik III. 1478 pravico, prodati vsako leto 24 sodov krščanskega (= od kristjanov kupljenega) vina. Po poročilu Isserleina je židovska trgovina razpolagala z močnim in slabim, redkim, prozornim in sladkim vinom. Poleg vina so židje izvažali les, govejo živino, konje, sir i. t. d., uvažali pa zlasti sukno, svilo, knjige, začimbe, zlatnino, drage kamne in druge fine izdelke. Kako obsežna je bila njihova trgovina, dokazujejo zlasti florentinski in češki zlatniki iz 1. 1312.—29., ki so jih našli v jeseni 1931, ko so zidali Bergovo hišo na novem Glavnem trgu, torej v nekdanjem ghettu.1 Iz najdbe izhaja, da je imel neznani židovski trgovec ozke zveze s Flo- renco in Prago. Iz drugih virov vemo. da so prihajali mariborski židje n. pr. Fogluš (1366), Elija, Ham, Maul (1460) pogosto v Italijo, na Ogrsko, Hrvaško, Erdeljsko, Bosno, predvsem pa v Dubrovnik. Njihova podjetja so bila po tedanjih pojmih svetovna. 1 Prim.: Baumgartner E., Kronika I. 2 Te razmere so povzročile, da je poslal že okoli 1427 Izak Zarfati Židom v nemških deželah — med temi tudi Mariborski židje so se bavili tudi z obrtjo, dasi jim je bilo to prepovedano. Zlasti so se udejstvovali — v zvezi s trgovino in denarstvom — kot zlatarji in izde lovalci pečatov. Siromašni izraeliti so se udinjali tudi kot delavci in splavarji. že od davnine so sloveli židi in Židinje kot spretni zdravniki. V Mariboru se omenja Hajmb, ki je vršil zdravniško prakso okoli 1452 v današnji Cvetlični ulici. Poslovanje Židov je rodilo mnogo sporov s krist jani. Za te pravde so bila pristojna tako zvana židov ska sodišča, ki so poslovala le v mestih s številnim židovskim prebivalstvom. Obstojala so iz 4 židovskih in 4 krščanskih prisednikov pod predsedstvom židov skega sodnika, ki je bil vedno kristjan. Vabila in pismene izdelke sodb je oskrboval židovski pisar, ki je bil kristjan. Služba židovskega sodnika je bila častna in dobičkonosna, ker je sprejemal posebne takse in bil oproščen vseh davkov; izvrševali so jo le ugledni meščani, zlasti bivši ali aktivni mestni sodniki, župani. V Mariboru poznamo iz časa 1364— 1492 26 židovskih sodnikov. Najpomembnejši med njimi je bil Lenart Seidenschwantz (1468—69), ki je dal popraviti utrdbe na Taboru pri magdalenski cerkvi. Tožilci v tožbah so bili večinoma židje iz Ma ribora, pa tudi iz drugih krajev; toženci pa številni plemiči, duhovniki in meščani iz Maribora, Ptuja, Slov. Bistrice, Celja, Ljubljane, Kranja i. t. d., deloma tudi iz Koroške in Zgornje štajerske. Razprave — po dobne v splošnem današnjim — so se vršile običajno v sinagogi ali na trgu pred njo. Proti sodbam je bil dopusten priziv na deželnega kneza. Pogosto so uredili spore med židi in kristjani (oz. med židi) izvoljeni razsodniki, zlasti avstrijski vojvode in celjski grofje. V začetku 15. stoletja, posebno pa od okoli 1450 dalje se je položaj zidov vedno bolj slabšal. Zaradi gospodarskega razvoja krščanskega meščanstva, po gostih novčnih obnov in preklicev ter splošne gospo darske krize je zgubilo židovstvo mnogo na pomenu; in ko so nastopili kot posojevalci denarja in bankirji krščanski meščani, je usahnil židovskim posojevalcem glavni vir dohodkov. Njihovi dolžniki so bili odslej le še mali obrtniki in kmetje, katere je gnala k Židom stiska. Ti pa pogosto niso mogli izpolniti svojih obvez ter so na koncu zgubili vse imetje. Proti temu so se borile oblasti z vsemi sredstvi.2 Tako je bilo določeno n. pr., da se ne sme noben kmet zadolžiti pri Židih brez vednosti in privoljenja gosposke, da je zastava zemljišč nedopustna i. t. d. Uvedli so tudi posebne sezname Židov, da bi lažje nadzirali njihovo poslo vanje. Ti predpisi pa niso imeli pravih uspehov. Medtem so se kot rečeno okrepili krščanski trgovci, ki so seveda smatrali Žide za nevarne tekmece zlasti v krajevnem prometu. Vse te razmere so povzročile vedno večja nasprotstva in so stanovi nastopili z za htevo, da izžene vladar neljube tujce. Friderik 111. — sodobniki so ga imenovali cesto »kralja zidov« — na Štajerskem — okrožnico, naj se presele na Turško, »v zemljo, kjer ne manjka ničesar«. Če so se odzvali temu pozivu tudi kakšni židje iz Maribora, ni znano. KRONIKA 159 se je tem zahtevam upiral, ker bi izgubil tako svoje najboljše dohodke. Drugače je bilo pod njegovim naslednikom Maksimilijanom L, ki je tudi osebno mrzil Žide in ki je 1496 po deželnem zboru v Ma riboru ugodil štajerskim in koroškim stanovom proti odškodnini 4000 fl. ter ukazal zidom, da morajo za pustiti do 6. januarja 1497 štajersko in Koroško. Temu trdemu povelju so se morali udati, prodali so svoja mariborska imetja in zapustili za vedno mari borski ghetto. Izgnanci so se naselili v Trstu, na Dunaju, največ pa jih je odšlo v šopronjsko županijo, zlasti v »Sed mero občin« (Mattersdorf, Kobersdorf, Sackenbach, Frauenkirchen, Deutsch-Kreuz in Kittsee). Odtod so prišli njihovi potomci na Moravsko, Poljsko, v Gra- diško, Gorico, severno Italijo (Benetke, Padovo) in slednjič v Dalmacijo (Split). Spomin na Maribor so ohranili v razširjenih židovskih imenih Marburg (Marpurg, Morpurck), Marburger, Morpurghi in Mor purgo.7 Mnogi nosilci teh imen so dosegli ugledna in vplivna mesta. Nekateri so skrbeli kot dvorni židje za potrebe cesarske hiše in armade, postali nekaki plemiči in imeli lasten grb (kit, ki izbljuva preroka Jono). Drugi so bili privilegirani trgovci kakor Kali- man Morpurgo (1696), prednik današnjih baronov Morpurgo v Trstu, Mozes in Jakob Marburger v Gra- diški (1624), Aron in Manasse Marpurghi v Gorici (1760) i. dr. Znamenit rabin je bil Semarja Morpurch v Padovi (1623). Zlasti so se odlikovali kot zdravniki. 7 O rodbini Morpurgo glej obširnejše: E. Morpurgo, La famiglia Morpurgo, Padova 1909 in Jud. Lexikon pod »Morpurgo«. 8 Njegov nečak inž. Viktor Morpurgo mi je sporočil iz rodbinskega arhiva sledeče podatke: Po izročilu so split- Tako sta bila doktorja medicine v Krakovu David Morpurgo (do 1648) in Aron Morpurgo sin Samsona (1671); Simon Marpurg Cracoviensis pa bil 1664—• 1666 profesor zdravilstva na vseučilišču v Padovi. Na Dunaju živi še rodbina vseuč. profesorja Otona Mar- burga. Za nas Jugoslovane najpomembnejši potomec mariborskih zidov pa je Vid Morpurgo,8 ki je ustano vil sredi preteklega stoletja v Splitu znano knjigarno in tiskarno, kjer je izšel 1862 prvi narodni časopis v Dalmaciji, Narodni list. Vid Morpurgo se je za služno udejstvoval tudi kot dalmatinski deželni po slanec in predsednik trgovske zbornice. Z izgonom Židov iz Maribora 1497 je po skoraj 250 letih mariborski ghetto prenehal in z njim zani mivo poglavje mariborske preteklosti. Literatura: Rosenberg: Beitrage zur Geschichte der Juden in Steiermark, 1914. — Puf f : Marburg in Steier- mark (I, II), 1897. —- Mali y : Gassen-, Strafien- u. Platze- buch der Stadt Marburg a. d. Drau, 1906. — Maver S.: Wiener Juden, 1917. — Schulsinger: O pravnom i gospodarskom životu Jevreja v Štajerskoj, Koruški i Kranj sko] god. 1371—1497. Jevrejski Almanah za god. 5686 (1925—26), 106—117. — Kos F.: Doneski za krajevne kronike ČZN XVI, 4 si. — Vodnik po Mariboru, 1932. — Mariborske slike, 1934. — Mnogo podatkov so mi dali gg. dr. David Herzog, deželni rabin in vseuč. profesor v Gradcu, dr. Lavoslav Šik, prvi podpredsednik židovske občine v Zagrebu in inž. Viktor Morpurgo, predsednik židovske občine v Splitu. ski Morpurgi potomci mariborskih rabinov. Prvotno so živeli na Dunaju, odkoder jih je pregnal 1560 Ferdi nand III., nakar so se naselili v Gradiški. 1670 je prišel Moše Morpurgo po daljšem bivanju v Orientu v Split, kjeir živi rodbina do danes.