Ivan Pregelj.
BOŽJE POTI.
(Nadaljevanje).
VII. Odi profanum — sovražim prostaštvo!
KO sem bil tedaj na Sveti gori, so se vrnili ljudje, ki so z menoj priromali iz naših krajev v gorah, po isti poti domov. Prav je to in hvalim jih: pridejo, dajo Bogu in Materi božji, kar je božjega, odložijo svoje duševno breme, se odpočijejo pa hajdi spet za domačim delom, da ne bi zastalo, in k svojim, k otrokom, da bi žlota mlada kaj zlega ne trpela, stradala, se pobila ali pa celo kaj ne« umnega ne počela, kar se rado dogaja, in smo že večkrat slišali, da so otroci, ko so bili sami, hudo škodo delali in celo hišo zažgali. Tako torej je bilo z mojimi domačini tudi tisti bot. Hvalim svoje ljudi pa bi moral obenem sebe grajati, ki tudi imam svoje delo in svoje otročiče doma, pa mi, kakor že tolikokrat prej, tudi tedaj ni dalo, da bi bil po prav tisti poti proti domu pete brusil in čevlje, močno s »kanalci« podkovane, temveč sem jo namenil zopet enkrat po znani tolminski »bližnjici« kar najhitreje, a najdalje domov ubrati. O teh tolminskih »bližnjicah«, saj sem menda že govoril. Take so. pravijo, kakor če si greš t, roko krof? zndka v že n. To neumno marnio o Tolmincih so pa gotovo le srboriti in bahaški Kranjci iznašli, ki sploh o Tolmincih same neumnosti povedati veio. Bos iim odpusti, in da le še eno novem, češ, da Tolmin ci grdo kolnejo, kar je prav tako lažnivo, kakor da niso tolminske bližniice prave poštene krptke poti kar navnrek. Moia te« danja pot pa je bila res prava »bližnjica«. Ko bom to pot spet doma, bo tudi mojih Božjih poti že konec. A da gremo kar na pot, ala, za menoi s Svete gore na Prevali in Solkan!
Ne bom povedal, kako lahko je človeku tako slovo s te in druge svete gore. Menda je to slovo edino lahko na "svetu: greš od Matere svoje, pa veš, da gre Njen blagoslov s teboj. Čutiš ga, ta blagoslov. Spočit si na duši in telesu in pot navzdol ie kakor ples, zlasti če ni pre« strma. In jaz sem v resnici po tisti poti kar poskakoval kakor deset« letna čečica, ko se je do sita najedla in je tudi zobje ne bole. Takrat se mi je v misli vzela ena tistih mojih pesmi, ki jih zdaj po ljubem goriškem svetu poj o. Zapojmo vsaj prvi štuk!
»Zlato solnce razsvetlite nam veseli božji dan, brumne duše položite danes žalost vso na stran.
Dan's Marija ponovila svojo lepo obljubo bo, k'tero enkrat je b'la storila tle nad svojo Uršulo...«
Takole, čujte, sem pel tisto pot s Svete gore do Prevali. Pa mi je zdajci pesem umrla spričo gnusob, ki sem jih videl in slišal od Prevali do Solkana.
Ugibal boš, kaj sem videl, kaj sem slišal, in boš menil: berači, nadlega romarska, so ga ujezili. Ne rečem, da me že niso. Malo prida so in med kruljavimi, nemimi, slepimi, gobaistiimil hromitoi, gnoj; nimi in božjastnimi, je pač več ušivih nego res božje in človeške do* brote in usmiljenosti potrebnih. Ne rečem, da me niso že jezili, ko sem videl, da so potuhnjeni, hinavski in lažnivi in včasih bolj zdravi, kakor romarji sami, in bolj hude pokore in jezne pridige potrebni kot tegobni grešniki, ki so svoje gorje in slabosti k spovednicam pri; tovorih, to pot pa niso bile ne berglje ne beraške malhe moje jeze vzrok...
Pa boš menil in dejal: pijanci so ga razhudili. Tudi pijance, ki jim Tolminci »suhe grape« dejo, sem videl kajkrat na božjih poteh. To pot pa me niso niti pijanci razburili. »Le kdo torej « me vprašuješ, »gospod sholast Balant, le kdo torej, je bil kriv tvoje svete jeze na tisti poti od Prevali do Solkana?« Govoril bom in rekel: Odi pro= fanum — sovražim prostaštvo, sovražim zlikovce, ki sem jih tedaj srečal in jih nič več srečati ne želim.
Odi profanum! Lepo vzneseni od lepega dne in božjih dobrot smo hodili z gore, peli pobožno in molili, ko nam zdajci pride na; proti lepo oblečena druščina mladih mestnih 1,'judi, Pohlevno smo pozdravili, ker smo videli, da so gosposki. Oni pa, Bog jim ne pri; zanesi, strašno so se začeli norčevati iz nas, kje da imamo svoje cule z nebeškimi odpustki, kaj in kakih čudežev smo videli na gori goditi se in še mnogo bogokletnega, česar moja usta povedati in ponoviti ne znajo. Skromno so poslušali in strmeli moji romarski ljudje, jaz pa sem stopil pred mestne in povedal pošteno, kakor iim gre; da so na zunaj lepi, olikani, čedni in dostojni. Naj bodo še v svojem obna; šanju taki, lepi, olikani, vljudni, čedni in dostojni. Jezus, moj Bog, kfko so na te vliudne besede zdajci nlanili po meni, da sem far, t>ri; smuknjen in slepar, vedno prazna malha in da že vem, čemu se dru* žim' z romaricami... Tako so me psovali in tedaj res nisem vedel, kaj bi še dejal. Ker samo od sebe se mi ie vzelo po šegavem rimskem pevcu pa sem jim zaklical z njegovo besedo:
»Odi profanum vulgus!«
Hvala Bogu — niso me umeli. Eno tolažbo vsaj sem ohranil od tistih dni: hukovsko učeni vsaj se iz pobožnoisti drugih ljudi ne nor; čujejo.
To in le to sem hotel povedati o tisti svoji rajži v Svete gore
v Solkan. Zaradi enega in tega pozabil ne bom .. .
*
Toliko sholast Balant Stanič. Kaj pa pisec teh vrstic? Povedal bom več! Srečni Balant! Za njega dni vsej tisti ljudje, ki so se latin; skega po šolah učili, niso pobožnih pri molitvi motili, niso smešili pre;
prostih romarjev, vznemirjali pobožnih procesij, zasmehovali molitve, sakramentov in Boga in njegove matere. A danes, a spričo mene? Videl sem šolarje latinskih šol, ko so norčije uganjali pri majniških šmarnicah, videl sem učene pobaline, ki so motili svetost procesije za Vstajenje in praznik svetega Rešnjega telesa. Ni jih zadržala svetost božjega hrama, mogočnost božja. Slabi svoji volji sledeč so žalili sto« tero verno srce. Odi profanum! Svojo sodbo sem jim povedal. Bog pa utegne napraviti po svoji pravici. Vojske in groza še niso umrle. Ti prostaški ljudje! Ali se jim ne utegne primeriti, kakor se je nedolžne j 5 šim mimo njih? Da bodo z razsutim drobom viseli v strašnih mukah kjerkoli v žičnih pregrajah in tulili za zadnje usmiljenje: naj jih že ubijejo do konca kakor psa...
sesas
Smrekar.
NA VEČER.
S prsti drhtečimi, z vzdihi ljubečimi tih večer trka na dver.
Dragi, odkleni mi in razodeni mi, kaj je s teboj nocoj?!
Čuješsli zvon z gore? Zvonastih spon proste pesmi hite v polje.
Čuještli slavca glas? Lahno že sanja vas; on gostoli in bdi.
Ti še ne spavaš mi, v radosti plavaš mi k belim zvezdam, sestram. Zvezde — sestrice vse, pesmi — družice vse, slavec — tvoj svat in brat.
Sem: ker si božji, roka ti kroži v bratski objem božjim stvarem.
6ssa£>
GOSPOD NUNC.
VSAK čas rodi svoje ljudi. Bistveno so si vsi podobni v krepostih in slabostih. Različni so le v oblekah, pod katerimi pa nosijo isto bolno telo in v telesu slabosti podvrženo dušo.
Vendar so svoje dni drugače zdravili telesa in duše. Rabili so krep* kejša sredstva, ki jih današnji pomehkuženi rod več ne prenese.
Gospod nune Martin je imel muhaste ljudi. Pa tudi o njem gre glas, da je bil muhast. V stare zapisnike je zapisal takole: Qualis grex, tališ rex — kakršni koštruni, tak pastir.
Tistega leta ko jih je gospod nune dopolnil dvainšestdeset, so ušle komunskemu pastirju krave in požrle »vrzote« na petih njivah. Možaki so kleli, ženske tarnale, sosedje so se kregali, da je njih krik segal celo na farovško dvorišče, kjer je gospod nune Martin premišlje* val pridigo v čast sv. Duhu troštarju za sveti binkoštni praznik.
Napel je oglušela ušesa, poklical kuharico Katro in jo baral, kaj je. Na dolgo in široko je pripovedovala, kako se kavsajo Šmenc, Zagorc, Špehar in Uškar. »In naj pomislijo, gospod nune ves prepir zavoljo vrzot.« »Nehaj,« je veleval gospod Martin, »preveč imaš daru jezika, oni pa premalo zastopnosti!«
In je sklenil, da bo napisal pridigo in povedal vsem: Šmencu Za* gorcu, Špeharju in Uškarju pa še drugim po vrhu, naj prosijo in molijo za pravo um in pamet. Katri in drugim jezičnicam jo bo pa tudi zakuril. »Sam jezik in trebuh jih je. Kam naj jim duh božji vlije svoje darove?
Pod noč, ko so odklenkali sveti večer in je solncc zašlo za božjo gnado, je Zagorka pridrsala v farovž in javila, da sta se z možem sprla na smrt. Pa je Katri omenila ker si k gospodu ni upala. »Bom že pokazala dedcu! On je kriv, da so krave popasle vrzote. Zakaj je pa štulil onega frkolina za pastirja!« Obe ženski sta zabavljali čez možke, da je slišal celo oglušeli gospod Martin. Udaril je z roko po mizi in veleval: »Katra spat, druga domov!« Ko je Zagorka odšla se je zarekla, da ne sprego* vod z možem, pa magari če ji jezik usahne. In Katra ji je pritrjevala, češ prav imaš, kaj bomo pa reve kuhale. Vrzotice so le vrzotice.«
Gospod Martin je pa zapisal pod pridigo »Amen«, zmolil v čast sve* tem Tolažniku, legel v posteljo in poredno naročal sam sebi: »Jutri jim pa zasoli vrzote!«
Binkoštni dan je vzšel. Jutro so naznanjali zvonovi, ki so slovesno doneli nad vasjo in klicali ljudi k veliki maši.
»Kaj bo pa danes povedal?« so se povpraševali po poti možje. »E, muhast je muhast! Vsako nedeljo nam malo popopra!« »Dober je pa vseeno! Domač je in po domače jo zakroži. Vsak pastir ga lahko ume!« Ženskam je že Katra namignila da bo danes s prižnice lila ploha na vrzote.
Gospod nune je zmolil molitve, poveznil na glavo star oguljen biret in stopal proti zakristiji. »Ti beštiie nemarne,« je momljal, »nobene zastopnosti nimajo! Le kreg in prepir jih je! Da bi zabučal binkoštni veter in jim napolnil hiše z Bogom Troštarjem! Zaprli bi vrata, ti šmenti, še Duha božjega bi pognali! Tistega duha hudičevega, tisti ma* mon peklenski imajo rajši! Ognja manjka, da bi zapalil trhlobo.«
»Hvaljen bodi« se je oglasilo gospodu nuncu za hrbtom. »No, Zagorc. kaj bo? Vrzote, kaj ne?«
»Še hujše, gospod nune, žena je postala mutasta! Noče več izpre« govoriti name. Kaj pravite?«
»Nič! Naj se ji le jezik malo odpočije! Ti pa moli zanjo in zase, si potreben, Zagorc!«
Gospod Martin je zavil v zakristijo, Zagorc pa v klop.
Na prižnico je stopil gospod Martin. S poudarkom je čital evan« gelij, odložil knjigo, zakašljal, plunil v veliko plavo ruto, se obrnil proti ljudem in jih premeril z očitajočim pogledom.
»Danes bo nekaj,« je šepnil Špehar Urškarju, s katerim sta sedela v tretji klopi. Ljudje so posluhnili in celo fantje pod korom so se umi« rili, kar sicer ni bilo v navadi.
Gospod Martin je začel:
»Čudne stvari sem gledal snoči. Zdelo se mi je, da me je Bog Oče poklical na drugi svet in me vprašal po vaših dušah. Bal sem se zanje, ker vem. da so marogaste in grintave, kot garjevi koštruni v hlevu. »Bog Oče, bodi milostljiv njim in meni, hribovci smo!« tako sem po« nižno prosil.
»Za Martinom, svetim soldatom, stopi!« je veleval Gospod Bog. Pa sem šel za svojim patronom in še obrajtal me ni, dasi ga vsak dan počastim in se mu priporočam. Molče je stopal po čudnih mostovžih in me pripeljal pred okajeno lopo, podobno Šmencevi za hišo. V lopi je gorel svetel plamen in nad njim je visel velik sajast prostoren kotel.
»Notri poglej, služabnik božji,« je veleval svetnik. Sklonil sem se boječe nad zubljem in zagledal v kotlu vrzote. Štiri velike in še več malih se je kuhalo v vreli vodi.«
Gospod nune je malo počakal. Vdrugič se je odkašljal in obrisal. Možaki so gledali v tla. ženske so stikale glave in fantje poredno meži« kali češ, zdaj jih bo, dedce!
Gospod Martin je rezko nadaljeval: »Vzemi polentar, hlapec božji, in mešaj!« tako mi je ukazal sveti Martin, nebeški soldat. Zavihal sem rokave, vzel polentar in mešal. »Trde so« sem pripomnil. »Pa udari, da se omehčajo« je resno pripomnil svetnik. In sem vam tolkel in obračal, da sem bil ves potan. Sveti Martin je pa kuril. Mešam in mešam, da so me roke bolele. »Zdi se mi, da so kuhane« sem dejal, ker sem se nave« ličal tega vednega obračanja.
»Le še obračaj,« je vzpodbujal sveti vojščak, »surove so še, niti oparil jih še nisi dodobra!«
In spet sem tolkel in tlačil, obračal in vrtel, kot bi šlo za polento. Ko je sveti patron videl, da mi moči pešajo, je zgrabil mojo roko in velel, naj stresem vrzote iz kotla na lesen ploh. Odpasal si je meč in komandiral: »Zdaj sekaj!« In spet sem mahal in sekal z mečem, dokler nisem skosil vseh na drobne koščke. »Kaj bo iz tega« sem si mislil, anti ja ne pripravlja kosila. Spet je ukazal sveti Martin nrav po vojaštvo: »Zgrabi in stiskaj!« Zagrabil sem prgišče in stiskal, da je umazana zelena voda curljala na tla.«
Gospod Martin se je oddahnil in v tretje odkašljal. Katra je vzdih« nila in ženskam se je gospod nune usmilil.
»Napravil sem šestdeset krogel, debelih kot pest in hotel obrisati
si roke. »Ne boš, Martin,« me je prehitel sveti moj patron, stiskaj v drugič!« In spet sem stiskal, da so mi pordele roke. Nabrala se je cela luža same iztisnice.
Sveti mož si je odgrnil velik soldaški plašč, ki ga je nekoč podaril revežu pred mestnimi vrati in mi zapovedal, naj vseh šestdeset vrzotnih krogel povežem in vzamem s seboi. Napravil sem dva velika vozla, vrgel culo oprtiv na ramo in truden lezel za svetnikom, premišljujoč, kaj bo iz vsega tega. Dolgo sva hodila navkreber. Nebeški soldat je udaril z mečem na velikanska vrata, ki so se takoj odprla. »Le noter stopi!« je velel. »In cula?« »S sabo jo nesi!« »Pa kam, če smem vpra* šati?« — »Pred Boga Očeta« je dejal in me peljal skozi devet svetlih sob, kjer so se igrali in peli angelci božji. Čudno so me gledali. Martina, ki sem vlačil na hrbtu kuhane vrzote. Pa nihče si ni upal nič reči. Pokoncu SO1 stali in celo salutirali so svetem Martinu.
Pred božjim prestolom sem se zgrudil na tla in cela cula je ležala na meni.«
Četrtič se je odkašljal gospod nune in zdaj se je smilil tudi moža* karjem. Vse je napeto čakalo, kako se bo čudna prikazen končala.
Gospod Martin je dvignil glas in govoril kot prerok Mojzes pod Sinajsko goro: »Tedaj je vstal Bog Oče in vse je umolknilo v devetih nebesih. Ljubeznjivo mi je velel, naj se dvignem. Ker nisem sam mogel, me je prijel sveti patron za ramo. da sem vstal. In sedaj poslušajte, duše, kaj mi je govoril Gospod Bog!
»Martin, moj stari služabnik! Truden si, kaj ne?« »I, kajpada, Gospod Bog, saj veš. Šestdeset let imam in duše mojih ovčic me težijo! Bodi usmiljen z njimi in menoj!« »Videl sem tvojo faro, veš, Martine! Kot črn, sajast kotel je. In v niej je šestdeset družin, trdih in surovih kot vrzote. Če jih ne prekuham, jih ne boš prinesel s seboj, kadar te pokličem. Zato sem sklenil tole:
Svojega ognja jim pošljem za sveti binkoštni praznik. Ta Ogenj naj žge in kuha in pali. Ti pa, Martine čuvaj, da ne ugasne! Kuri in podtikaj z besedo in delom. Ne straši se truda. Surove so duše in veliko zublja bo treba.
Pa sekal jih bom, tako ti povem, Martine! Točo jim bom poslal m s slano pobelil njih vrtove, da jim bo polegla in usahnila zelenjava. V repi in pesi in vrzotah imajo zakopano svoje srce. Razsekala bova te duše na kosce, da se dvignejo iz zemlje, v katero so zarite.
Pa še stisnil jih bom. Zelena brozga zavisti se mora izcediti iz njih. In ti mi boš pomagal! Moj služabnik si, delaj dokler je čas.
Obljubim ti, da jih boš rešil. S teboj bodo prišle iz sajastega kotla, prekuhane v ognju in preizkušene v stiskah. Le zaupaj, moj služabnik, Martin, in vrni se nazaj!«
Tako je dejal Gospod Bog. Solze so se mi vlile in nisem se mogel zahvaliti. Sveti moj patron me je prijazno prijel za roko in s smehljajem me je peljal iz svetih nebes v ta črni, sajasti kotel, med vas. vrzote trde in surove, da Vas z božjim ognjem omehčam in pripravim za tisti dan, ko nas bo Gospod Bog vse poklical pred svoj sodnii stol. Amen!«
Gospod nune je končal. Zdaj se ni odkašljal. Veliko plavo ruto si je dal na oči in par svetlih solz mu je kanilo vjmjo. Ljudje so molčali-Možaki so skesano povešali glave, ženske so tihoma ihtele in celo mladi svet je molče premišljeval čudno zgodbo gospoda nunca.
Gospod Martin pa je molil očenaš za očenašem in vpletal vanje prošnje za duše svojih ovac, garjevih in marogastih. Pri zadnjem Oče? našu je pa dodal: »Še en Očenaš za Zagorčevo mater, da bi ji Bog vrnil dar jezika!« Ljudje so se začudeno spogledali. Zagorec se je v pesti smejal, mati Zagorka pa jo je skrivaj pobrala iz cerkve rdeča ko rak.
Binkoštna pridiga gospoda nunca Martina je pomagala. Prepir za vrzote je polegel, Zagorčeva mati je s solzami v očeh na ves glas prosila moža, naj ji nikoli več ne napravi take sramote in vseh šestdeset družin je v trpljenju in stiskah čakalo poziva Gospoda Boga, ki je čez par let poklical k sebi gospoda nunca Martina in za njim vsako leto po več izčiščenih, prekuhanih duš na nebeško gostijo.
Sedim v gostilni. Moje oči begajo po modernem, razkošnem stenskem slikarstvu; iščejo, iščejo, da bi se za hip ustavile magari ob neznatni točki, a vse se izmikava, postaja nejasno, skoro strnjeno v eno samo ogromno točko, ki zeva prazna nasproti in hkrati pritiska na dušo od sile. Pred vhodom brni avto, kar se čudovito meša med zmes tega slikarstva, da postaja velik$, težka enota. Duša bega in išče v to veličino; išče, išče ...
Hrupni pogovor pri sosedni mizi. Gospodje sedijo tam z žarečimi, polnimi obr. razi. Dragi površniki visijo kraj njih, zakaj zunaj kaže na dež, dobro, izdatno kosilo so si privoščili, zakaj to se prilega želodcu in navrh še dobrega vina, zakaj to poživi kri. Udobno se naslonijo nazaj, zakaj šli bodo — ko se odpočijejo — samo do praga te visoke hiše in se odpeljali z avtom, kamor jih bo želja.
Še so si zmislili novo šalo. Eden izmed gospodov — ta mora biti pač zelo ljubezniv — si povezne star, pomandran klobuk na glavo. Iztaknil ga je nekje v kotu na obešalu. To je smeha in od same židane volje ščipajo še natakarico v laket, da se jim mora izj ogibati.. Ha, ha, ti zamazani, starikavi delavec, ki sediš v temnem kotu in nevidno rdiš od sramu, kaj ti ni do smeha? Saj je klobuk — ta predmet razigranega veselja — tvoja in samo tvoja last. Ha, ha, daj no, bodi vesel še ti! Revež, vem, da gledaš kakor skozi migljajoče steklo, skozi bedne solze, na to družbo, ki je tako daljna, daljna. Vem, ker sem te videl, kako si popreje poželjivo gledal na kadečo se juho, gledal s praznim želodcem. Premagalo te je, da si poprosil natakarico za grižljaj kruha ali kaj gorkega. Kot v opravičbo si pravil, da ti je bolezen snedla zadnjo Urico. Pa ona ti je že včeraj dala, danes ne more več. Ko sem pristopil k tebi in ti dal boro liro, te. je bilo sram, da si gledal v mizo, ko si pa dvignil obraz, so ti tekle solze po licu, solze bede in nisi našel ni edne besede. Ubožec, ti pač bridko občutiš, da sta na svetu dva svetova. Za ene smeh obilja in brezskrbja, za druge solze pomanjkanja.
Brni avto, se roga mešanici solz, smeha, skupičenemu obilju in križanemu trpljenju m duši, ki vedno na novo išče in vprašuje: zakaj, zakaj ...

Vekoslav:
SVETOVA.
65S29
Tober:
SVARILNI ZGLEDI.
Francosko « ruska pogodba.
DAN Bisniarckovega padca (18. dan marca 1890.) znači mejnik v zgodovini nemške zunanje politike. Že par mesecev po Bis« marckovem odhodu je zagrešil Viljem napako, ki je ni mogel v svojem življenju nikdar več popraviti. Pokvaril je za vse čase dobro razmerje do Rusije.
Oto Bismarck je poudarjal vselej, da se Nemčija ne sme vezati na življenje in smrt z Avstrijo, temveč da mora biti tudi z Rusi v pri« jaznosti. Po letu 1870., ko je Francija bila poražena ter izgubila AL zacijo in Lotarinško, so računali v Berlinu stalno, da se bo skušala Francija ob prvi priliki maščevati. Ako stopi še Rusija v krog njenih sovražnikov, se bo morala Nemčija v prihodnji vojni boriti obenem na dveh frontah: na zapadu proti Francozom, na vzhodu proti ruske« mu velikanu. V taki vojni bi Nemčija tvegala svoj obstanek.
Da bi odvrnil od države to strašno nevarnost, je sklenil Bismarck leta 1887. z Rusijo tajno pogodbo v kateri obljubljajo Rusi za slučaj nemško « francoskega spopada nevtralnost, a se zato, Nemčija ob« vezuje, da priskoči na pomoč Rusiji, ako bi jo Avstrija napadla na Balkanu. Istočasno je imel Bismarck besedo z Dunajem, da bo Nem« čija pomagala Avstriji, ako bi bili na balkanskem polotoku napadalci Rusi. Nemčija bi bila torej obvezana, da priskoči na pomoč tistemu, ki bi bil napaden. Zato je imela pa velikansko korist, da jo Rusija pusti pri miru v slučaju vojne proti Francozom.
Marca 1890., ravno v dneh Bismarckovega odstopa, je prišel v Berlin ruski diplomat Šuvalov, da obnovi tajno pogodbo z Nemčijo. Silno je ostrmel, ko je slišal, da se kancler umakne iz politike, in po« dvomil, ali bo mogoče nadaljevati pogajanja z nasledniki. Viljem se je zbal, dal poklicati takoj Šuvalova k sebi in mu zatrdil: »S knezovim odstopom se ni nič spremenilo, jaz želim na vsak način pogodbo in Vas prosim, da jo' zaključite z grofom Herbertom Bismarckom (sinom kanclerjevim, ur.) ter da uverite carja o mojem stalnem prijateljstvu.«
Šuvalov je sporočil te besede brzojavno v Petrograd in Rusi so se pomirili ter pristali na pogajanja.
V tem so se pa vrgli1 na cesarja sovražniki Bismarckovi in ga za« čeli ščuvati proti pogodbi. Prigovarjali so mu, da ni lepo in pošteno skrivati dogovor pred Avstrijo, ki je zvesta zaveznica, ter se podajati v odvisnost Rusov. »Nastopati moramo« — je pravil novi kancler Ca« pri vi — »mirno, jasno in odkrito in brez diplomatskih nevarnosti.« Prepričevali so Viljema, da je sleherna zveza med Francozi in Rusi tudi za v bodoče izključena, ker bi bilo prijateljstvo med republiko in carizmom protinaravno. Kar je gibalo in podžigalo Viljemove sveto« valce, je bil še vedno strah pred Bismarckom. Bog zna, so si dejali, ali ne bodo zahtevali Rusi povratek starega kanclerja! Strašno in ne« usmiljeno bi se maščeval nad nami in nas gotovo vničil.
Tako je Viljem snel besedo, ki jo je bil dal Suvalovu. in carju, ter zavrgel pogajanja in pogodbo. Vse prigovarjanje Rusov je bilo za«
stonj! Viljem je odklanjal trmasto najboljše ponudbe in prelomil zveze s Petrogradom.
Tri mesece kasneje, v juniju 1890. je podpisal ruski car zavez« niško pogobo s francosko republiko. Viljemovo nerazsodno držanje je podrlo poslednjo pregrajo med Rusijo in Francijo in ustvarilo pri« jateljstvo, ki je trajalo desetletja.
Dvajset let se je trudil Viljem, da bi popravil napako, a ni mogel več odtrgati Rusov od Francozov. Njihovo zavezništvo je dobilo naj« višje potrdilo na bojnih poljanah svetovne vojne, ko so skupno pre« livali kri proti Nemčiji.
Kobarid s Krnom v ozadju.
Krdelo veleizdajalcev.
Ravnotako je kopičil Viljem napake v notranji politiki. »Jaz po« znam samo dve politični stranki,« — je dejal — »tiste, ki so z menoj in tiste, ki so proti meni.« Preziral je iz dna duše parlament in deželne zbore, misleč, da sede v njih samo nezreli, nergaški ljudje. Njegovi izrazi niso bili ravno ljubeznivi, ko je napeljal besedo na politike. »Stranke,« — je pisal nekoč carju — »bodo kmalu zrele, da jih dam vse skupaj naenkrat pobesiti.« Na poseben način je mrzil poslance in jih imenoval volove. Ko je obiskal nekdaj novo ladjo in opazil med vabljenci dva državna poslanca in sicer nekega Bassermanna ter se« danjega zunanjega ministra Stresemanna, ga je prevzela tolika ne« volja, da je pustil na cedilu ves moški del družbe in se razgovarjal cel čas samo z ženskami. Tako globoko je bilo zaničevanje Viljemovo za zakonite zastopnike nemškega ljudstva.
Brali smo, da je cesar predlagal svoj čas zakone v zaščito de* lavstva in da je radi tega padel celo Bismarck. Toda to so bile le tre? nutne muhe in kmalu se je razvilo v Viljemu pravo sovraštvo zoper socialiste. Leta 1895. jih je označil javno za »jato ljudi, ki niso vredni, da nosijo ime Nemcev« in pozival na boj proti »temu krdelu vele« izdajalcev«.
Človek bi mislil, da se bo cesar tem tesneje oklepal konservativnih plemičev in ugodil njih željam, da najde prestolu trajno in zanes« ljivo oporo. Toda nespretni Viljem se je tudi z njimi spri in jih pognal v opozicijo. Ko so pruski plemenitaši, ki so bili veleposestniki, na« stopili leta 1894. proti trgovski pogodbi z Rusijo in se protivili leta 1899. zidanju kanala med Labo in Renom, se je Viljem razsrdil nanje še hujše kakor na socialiste. »Z globoko potrtim srcem« — je izjavil plemenitašem — »sem moral opaziti, da se v meni najbližjih krogih plemenitaštva moji najboljši nameni slabo tolmačijo in deloma celo pobijajo. Padla mi je v uho celo beseda opozicija. Opozicija pruskih plemičev je nesmisel. Kakor se oklepa bršljan grčavega hrastovega stebla in ga krasi s svojim perjem ter ščiti, kadar vršijo viharji okoli krone, tako se zgrinja prusko plemitaštvo okoli moje hiše.«
Ko se plemiči kljub temu niso hoteli vdati, je začel Viljem besneti. Grofu Limburgu je vzel diplomatski položaj poslanika, dvanajst dru« žinam je prepovedal dostop na dvor, odslovil je iz službe dva deželna predsednika in 16 deželnih svetnikov. Šele ko je videl, da se širi ne« znanski hrup po vsi državi, se je streznil in preklical ukrepe.
Namišljeni vojskovodja.
Kdor čita Viljemove nagovore na armado, misli, da je imel cesar vsaj med vojaščino globoke in trdne korenine. Saj je Viljem sam po« novno zatrjeval: »Edini steber, na katerem počiva naša država, je vojska. Ako bi mestu Berlinu prišlo na misel, da se spunta zopet (ka« kor leta 1861., ur.) svojemu vladarju, tedaj bi vojaštvo odbilo z ba« jonetom neposlušnost ljudstva.«
In vendar si je Viljem zaigral polagoma tudi med častniki začetno priljubljenost. Prepričan je bil namreč, da je vojaški strokovnjak in izvrsten vojskovodja. Za časa orožnih vaj je prevzemal osebno vod« stvo ene armade in jo vodil v boj proti dozdevnemu sovražniku. Toda kakor piše načelnik glavnega stana general Waldersee, je bil »cesar pri tem skrajno nemiren, letal sem ter tja, se mešal v poveljevanje generalov, izdajal sam nešteta, pogosto si nasprotujoča povelja in po« slušal redko kedaj mnenja svojih svetovalcev. Pri tem želi vselej zmagati in hudo zameri razsodniku, ako odloči proti njemu..«
Ko je pri nekih orožnih vajah general Waldersee razsodil stro« kovnjaško, da je bila armada cesarjeva premagana, ga je Viljem kratko in malo odstavil. Da bi novega poveljnika generalnega stana grofa Schlieffena ne dohitela ista usoda kakor Walderseeja, so se ge« nerali pri orožnih vajah naslednjega leta poslužili proti Viljemu zvi« jačnosti: natvezli so mu, da je v poslopju, kjer je delalo razsodišče, izbruhnila nalezljiva bolezen. Iz strahu, da se ne okuži, je ostal cesar doma.
»Boli me,« — je napisal Waldersee — »ko slišim, da izgublja cesar vidno ugled v armadi. Vzrok je v tem, da daje veliko prednost mor«
narici in kaže malo zanimanja za pehoto. Z višjimi častniki je znatno manj vljuden, kakor je bila navada njegovega starega očeta. Silno rad igra na vojake, kar se vidi posebno v neprestanih alarmih, ki ni= majo nobenega smisla. Pogostoma povišuje in daje potuho posamez* nikcm, in sicer radi gole osebne simpatije, z drugimi ravna pa trdo. S častniki govori brezobzirno o njihovih predstojnikih. Kaj nastane iz tega. ako ne bo veljala več nobena avktoriteta!«
Tako je postalo sčasoma okoli Viljema vse hladno in odljudno: proti sebi je imel državno zbornico, socialiste, katoličane, večino ple= menitašev in počasi je potiskal v nasprotni tabor tudi vojaštvo.
Celo njegov osebni prijatelj grof Eulenburg je moral priznati in je napisal v dnevnik: »Ubogi cesar vznemirja cel svet, a temu se ne da odpomoči. Pri nesrečnem zakonu je mogoča razporoka, a med ljudstvom in kraljem se to ne naredi tako zlahka. Ostal bo pač nesrečen zakon.«
Izletniki a abstinentje na Poreznu.
Tukaj je neverjetno dolgčas.
Najbolj značilno za človeka je družinsko življenje. Kogar poznaš v družinskem krogu, temu vidiš v dno značaja. Viljem II. se je oženil v 22. letu s holštajnsko princezinjo, za katero ni čutil posebne lju= bežni. Bila je to pač poroka iz politične preračunjenosti, kakor je v navadi v vladarskih hišah. Zgled, ki mu ga je bila nudila očetova hiša, ni bil ravno vzpodbuden in Viljem se je otresal vpliva svoje žene v vsem, ker ni hotel, da bi se mešala v njegove posle, kakor je to delala Viktorija z očetom Friderikom. Dvorni maršal Zedlitz, ki je sprem* ljal Viljema 7 let, pripoveduje, da se je cesar na vso moč izogibal dru* žini. »Čim se poda na pot, postane njegova duša radostna in najboljše uživa življenje daleč od družinskih spon. Ob vsakem povratku domov,
sem opazil, kako ga tišči ozračje družine. Neprenehoma ga je bodla želja, da bi se odstranil, žena pa je skušala to po možnosti prepre« čevati.«
Kako je potekal zakon v intimni domačnosti, o tem ne govori no« bena priča in le redki ljudje so mogli o tem kaj zvedeti. Ohranjenih je samo nekaj prizorov, ki pa dovolj žarko osvetljujejo nesrečno življenje Viljemove zakonske družice. Ko je grof Eulenburg prosil nekoč cesarico, naj Viljemu odpre oči zoper hinavce, ki ga obdajajo, je žalostno zganila z roko: »Jaz ne morem, na žalost, ničesar narediti, kajti on mi vselej odvrne: »Pojdi stran! Ti ne razumeš takih reči!«
Nekoč je povabil Viljem 34 knezov na pojedino, a jim je hotel dva dni prej odpovedati, ker je njegov sin med tem rahlo obolel. Ce« sarici se je zdelo to neumestno in je ljubeče pripomnila: »Viljem, tega vendar ne moreš storiti.« Potisnil jo je rezko v stran in se odrezal: »Odločati moram jaz in ne ti!«
Mirnega zimskega večera se je zbrala družba v dvorani cesar« skega dvora. Cesarica se je ukvarjala z nekaterimi gospemi iz sprem« stva z ročnim delom, četvorica gospodov je listala okoli velike mize časopisje. Viljem je čital cel večer sam zase in odpiral brzojavke iz ministrstev. Ob 11. uri se začuje v splošni tihoti nenadno prašanje na cesaricoi: »Ali hočeš prav za prav prenočiti tukaj?«
»Ne, Viljem, a te nisem marala motiti, ko si cel večer tako za« poslen z branjem.«
»Kaj naj pa delam, ko je tu tako neverjetno dolgčas!«
Te tri sličice nam povedo več ko cela knjiga. Položaj Viljemove soproge ni bil zavidljiv in v svojem srcu je gotovo mnogokrat blagro« vala srečne žene in matere iz preprostega ljudstva. Svoji nesreči je iskala cesarica utehe v veri in molitvi. V desetih letih je dala sezidati nič manj ko 42' cerkva, tako da je postavila po eno vsake tri mesece.
V	javnosti in pred zvestimi podložniki je Viljem seve cesarico poveličeval in se prav na debelo hlinil. »Dragulj, ki se blesti ob moji strani,« — je govoril v Šlezvigu — »to je Njeno Veličanstvo! Tebi, ki si vzor vseh kreposti germanske kneginje, se moram zahvaliti, ako imam moč, da nosim svojo težko dolžnost.«
In pri ustanovitvi visokošolskega društva v Bonnu je Viljem ta« kole slavil cesarico: »Nikoli še, odkar se piše zgodovina nemških univerz, ni dohitela nobeno taka čast ko vašo. V okrožju lepega Bonna, obdana od knežjih gospa, se je prikazala cesarica, prva deželna kne« ginja, da prisostvuje komerzu visokošolcev... Upam in pričakujem, da so vsi mladi gospodje, na katerih je počivalo danes oko Njenega Veličanstva, vzeli s: seboj posvečenje za celo življenje.«
Njegova razvedrila.
V	prvih letih vlade se je Viliem dobro počutil sredi sijaja in šuma dvorskih prireditev, kjer je pozabljal na družino in njene neugodnosti. Za zunanji blesk je trosil zato toliko denarja kakor še noben vladar pred njim. Nič manj ko 600 služabnikov v svečanem kroju je bilo v njegovi službi. Nekateri so imeli dela le 70 dni na leto in se potikali ostali čas brezposelno po Berlinu. Za spremstvo in različne uradnike so vpregli dnevno po 200 kočij in da bi ne zmajkalo blaga za gostije, je
bilo v shrambah cesarskega dvorca stalno za poldrugi do 2 milijona mark jedi in pijač. Viljem je bil zraven tega skrajno breobziren in sila visok in ni gledal na starost ljudi, ki so mu služili. Višji dvorni maršal, sedemdesetletni starček, Avgust Eulenburg se je vozil večkrat iz Berlina v Potsdam in tam prenočeval samo zato, da je mogel spremiti drugo jutro Viljema 80 korakov do njegove sobe, kakor so velevali predpisi.
Toda dvorne ceremonije so bile vedno iste in so cesarju s časom presedale. Praznino svojih ur je izpolnjeval mnogo prijetneje na lovih. Tu se je širilo in rajalo njegovo srce. Pragozd Rominten, ki je bil državna lastnina, so na ukaz Viljemov deloma posekali in spremenili v udobno lovišče. Cela armada gozdarjev in priganjačev na kolesih v vo* zovih in na konjih se je pomaknila v šumo, ko je šel cesar na lov. Na vseh koncih in krajih so bili pritrjeni dežniki in nastavljena zatočišča, v zavetje Viljemu ob slabem vremenu. Trume gozdarjev so držali pod očmi vse točke obširne hoste in gnali mimo cesarja plemenito divjačino, ki jo je streljal visoki lovec s pomočjo izkušenega gozdarja. TIroma leva roka je namreč Viljema ovirala, da bi sam zagrabil puško, in mu jo je zato basal in nastavljal pomagač. Neki spremljevalec Viljemov piše, da so bili ti lovi nekaj strašnega. »Nihče na dvoru ne razume, zakaj naj bi spadalo k sijaju našega kralja, da priženejo ubogo divjačino med visoko ograjo, v čigar sredi stoje visoki lovci, ki streljajo toliko časa na sopi* hajoče, obupno besneče, v pregraje se zaletajoče živali, dokler niso' vse mrtve ali se smrtno ranjene ne plazijo po tleh.«
Ljubše od lova je pa bilo Viljemu življenje na morju v njegovi prelepi jahti. Daleč od družine in žensk, daleč od vladnih skrbi je pla* vala njegova jahta cele tedne po grških lukah ali norveških zalivih in pri tem ga je brzojavna žica obveščala dnevno v tekočih dogodkih iz domače in svetovne politike. V neskaljeni samoti in daljavi je živel cesar, a vendar je bil blizu dovolj, da je vse znal in pošiljal domov brzojavne ukaze. Za sopotnike si je izbiral veselo druščino prijetnih možakarjev, ki so na vsak migljaj vršili njegovo voljo in ga zabavili. Njihova starost se je sukala med 35. in 60. letom. Na tej plavajoči hiši si je dovoljeval cesar različna razvedrila. »Zjutraj« — piše očividec — se mu zdi dovtipno, da pozove na krov gospode iz spremstva z njimi tudi najstarejšega pobočnika, in da delajo proste vaje in drugače telo* vadijo. Med velikim počepom jih sune o priliki v hrbet, da se zvrnejo na tla. Stari dečki delajo, kakor da jih to odlikovanje posebno veseli, a stiskajo pri tem pesti v žepu.«
Vsak tovariš vesele družbe dobi posebno ime in mora pokazati zvečer svojo umetnost. Eden zapoje pesem, drugi uganja coprnije, grof Goerz posnema živalske glasove, tretji nastopi kot palček in ugasne v veliko veselje cesarjevo luč v sobi. Dva druga plemenitaša stopita pred občinstvo kot siameška dvojčka, prirasla eden k drugemu, kar kaže velikanska cervelatna klobasa, s katero sta prepasana.
Poslednji boji železnega kanclerja.
Dokler je bil stari Oto Bismarck živ, je bilo Viljemu vedno tesno pri srcu, ko je nanj mislil. Tri možje so bili, ki so napolnjevali cesarja z nemirom in strahom vse dni življenja: angleški kralj Eduard VII, vo* ditelj nemških socialnih demokratov Avgust Bebel in Oto Bismarck. Na vse mogoče načine je skušal pomiriti starega državnika in mu
ponujal časti in odlikovanja, da bi ga sprijaznil. Leto 1892. je poslal k njemu generala Walderseeja in mu dal pošto, da je pripravljen na spravo, ako napravi knez Bismarck prvi korak. »Na nedvoumen način naj naslovi name direktno pismeno prošnjo, da želi stopiti z menoj v stike.« Bismarck je odgovoril na pošto odločno in ponosno: »Vrgli so me po stopnicah, radi tega ne morem prositi za vstop, temveč moram čakati vabila.«
Malo časa za tem se je odločil Bismarck, da potuje na Dunaj k ženitbi starejšega sina, in je prijavil obisk pri cesarju Francu Jožefu. V Berlinu se je polastilo Viljemove okolice razburjenje, ker so se bali. da pride do ljudskih manifestacij v čast Bismarcku. Nemški poslanik na Dunaju je dobil ukaz, naj se vede z Bismarckom hladno in Viljem je naslovil Francu Jožefu pismo, kjer pravi: »Koncem meseca pride na Dunaj Bismarck, da si bi dal prirediti od občudovateljev manifestacije. Odkar je odstopil, vodi knez najzahrbtnejšo borbo proti meni, Capri« viju in mojim ministrom. Za poglavitno točko programa si je izmislil v tej reči sprejem pri tebi. Prosim Te zavoljo tega, da mi ne obtežiš polo* žaja v deželi s tem da sprejmeš neposlušnega podanika, še preden se je približal meni in priznal svojo krivdo.«
To pismo Viljemovo je bilo pravo obrekovanje, nevredno kronane glave, bila črna nehvaležnost do osivelega ustanovitelja nemškega cesarstva, ki je bil potrosil vse svoje moči in darove v prospeh in čast hohenzollerške vladarske hiše.
Ko se je 77 letni Bismarck prikazal na Dunaju je našel na cesarskem dvoru zaprta vrata. Veljaki, ki jih je vabil na svatbo, so se opravičevali, potovali na deželo in nemški poslanik je legel v posteljo, češ da je bolan. Bismarck je pregledal načrte nasprotnikov in se je hudo razjaril. Da bi se maščeval, je poklical k sebi urednika dnevnika »Neue Freie Presse« in mu dal v objavo članek kjer je vzel na muho berlinsko vlado: obsodil je sedanjo nemško politiko in povedal, da je vzrok slabih uspehov v tem. »ker so prišli pri nas v ospredje možje, katere sem jaz držal prej v temini. Razume se, da me ne veže več nobena dolžnost s sedanjimi osebnostmi in z mojimi nasledniki. Vsi mostovi so se podrli... V Berlinu manjka osebna avktoriteta in zaupanje. Vez, ki nas je družila z Rusijo, je raztrgana.«
S takimi in sličnimi besedami je bičal Bismarck pred celo Evropo napake berlinske vlade.
Sklicali so v naglici sejo ministrskega sveta in razpravljali na njej celih pet ur, kaj je treba ukreniti proti Bismarcku. Vlada je izdala proti njemu uradno izjavo, na katero je pa Bismarck krepko odgovarjal v časopisju, in javno mnenje cele Nemčije je potegnilo s starim držav* nikom. Njegov povratek z Dunaja se je spremenil v pravi pohod zrna* govalca. zakaj tisočere množice so ga čakale na vseh postajah in ga navdušeno pozdravljale. Celo poletje so se vršile v Nemčiii manife* stacije v njegovo čast in Bismarck je doživel toliko dokazov ljubezni, kakor nikdar za njegove vlade. On, ki se ni nikoli naslanjal na ljudstvo, ki je v svojem protidemokratičnem mišljenju preziral parlament in ustrahoval v Nemčiji absolutizem vladarja, je na koncu življenja spo* znal svojo zmoto in jo javno izpovedal. Ko mu je meščanstvo mesta Monakovega priredilo baklado, je rekel zbranim množicam: »Prej je šlo vse moje stremljenje za tem, da dvignem v ljudstvu vdanost do
vladarja; v uradnih krogih so me slavili, ljudstvo pa me hotelo kame? njati. Danes mi pa vriska navdušeno narod, dočim se me drugi krogi plašno izgubljejo. Mislim, da imenujejo to ironijo usode.« Pri svečanem obhodu v Kissingenu se je izjavil Bismarck še bolj jasno: »Leta in leta sem se boril proti parlamentu do krvi, trudil sem se, da učvrstim krono proti državni zbornici, in mogoče sem šel pri tem predaleč... Mi potre? bujemo zveži zrak javne kritike. Ako zgubi ljudsko zastopstvo vso moč in pošteno orodje višje volje, tedaj se vrnemo, ako pojde tako naprej, k prosvitljenemu absolutizmu.«
V borbi, ki je vršela po vsej Nemčiji, je očitno podlegel Viljem in zmagal Bismarck.
Njegova smrt.
Kljub porazu je cesar nadaljeval s poskusi, da pomiri in sprijazni Bismarcka.
Ko je starega državnika prijela koncem 1893. huda in nevarna pljučnica, je porabil cesar priliko in naredil sam prvi korak. Poslal mu je brzojavko z vabilom: »Zeleč, da bi okrevali prav temeljito, prosim Vašo Visokost, da bi vzeli za časa zime kvartir v eni izmed mojih gra? ščin v Srednji Nemčiji«. Stari je vabilo odklonil in odbrzojavil: »Izrekam najgloblje spoštovanje za najvišji milostni izraz sočustvovanja a mislim, da bom najverjetneje okreval sredi privajene domače družine.«
Tudi ta klofuta ni vzela Viljemu poguma. Leta 1894. je poslal Bismarku steklenico vina s čestitkami, da je ozdravil, in ga povabil za cesarjev rojstni dan v Berlin. Stari ni mogel to pot odbiti, a preden je odrinil, je povabil k sebi najsrditejšega Viljemovega sovražnika pisa? telja Maksimilijan Hardena in mu natočil iz poslane steklenice z bese? dami: »Saj imate Vi s cesarjem ravno tako dobre namene kakor jaz!«
To je storil, da bi se razneslo po Nemčiji in bi ljudje znali za nje? govo pravo mišljenje.
Obisk v Berlinu je bil nad vse sijajen in za Bismarcka pravo zrna? goslavje. Viljem je bil ta dan zelo zmeden, letal sem in tja po sobanah, zgrešil pri tem tudi prave stopnice, in vodil osebno vse priprave za sprejem. Ko se je v viharju ljudskega navdušenja bližala Bismarckova kočija cesarskemu dvorcu, ga je Viljem čakal sam v posebni dvorani, da bi ne bilo prič pri prvem razgovoru. Dvorni dostojanstveniki so videli samo, kako je na pragu cesar objel in poljubil na obe lici Bismar? cka, nato so se vrata zaprla in odmaknila izpred oči obe postavi.
Vendar železni kancler ni maral z Viljemom več imeti posla in se je po berlinskih svečanostih umaknil nepomirjen na svoje posestvo Friedrichsruh. V oktobru 1896. je začel celo napadati v časopisju vlado in pokazal javno, da noče sprave s cesarjem. Ta pa ni nehal in se je po prvi jezi zopet približal kanclerju. Vojno oklopno križarko je dal imenovati: Bismarck in ga povabil, naj pride h krstu parobroda, kar je stari odbil, češ, da je že preveč v letih. Kmalu za tem se je javil pri kanclerju admiral Tirpitz in se mu jel dobrikati, kar je spravilo Bis? marcka v slabo voljo: »Jaz nisem maček, ki daje od sebe iskre, ako ga božajo. Povejte cesarju, da ne želim drugega, nego da me puste sa? mega in da umrjem v miru. Moje delo je končano, zame ni več bo? dočnosti in ni več> upanja.«
Leta 1898. je stal Viljem ob njegovem mrtvaškem odru, ne da bi bil dosegel njegove sprave.
Franc Rupnik:
IZ DAVNIH DNI.
IZ prvotne, najnižje oblike človeškega gospodarstva so kakor iz ko* renine pognale tri mladike; višje lovstvo, poljedelstvo in živinoreja.
Gospodarska oblika višjega lovstva se bistveno prav za prav ne loči od prvotnega, prisvajalnega gospodarstva; človeška družba se še vedno preživlja neposredno z darovi narave. Vendar pa se nam pokaže tukaj prisvajalno gospodarstvo v čisto novi obleki; nima več tistega ozkega družinskega obzorja, ampak postane skupno opravilo celega rodu. Ne gre več na lov na zveri ali ribe posamezen mož oziroma odrasli moški ene družine, ampak moški člani celega rodu se pečajo z lovom v velikem obsegu. Kjer pa misli več glav, je naravno, da se s skupnimi močmi zamisli vedno kaj novega. Tako si je človek polagoma izboljševal svoje lovsko in ribolovsko orodje ter si s tem lajšal živ« ljenje.
A ne samo to. Gospodarska oblika višjega lovstva je povzročila živahno izmenjavanje blaga med rodovi — trgovino. Vsak rod je sicer našel doma dovolj hrane, toda ta je bila skoro vedno ena in ista; zaže« Ieli so si na svojem jedilnem listu nekaj izpremembe, kar so dosegli z izmenjavanjem lovskega plena z drugimi rodovi. Posebno živahna trgovina se je otvorila med obmorskimi oziroma objezerskemi rodovi (ribe) in pa onimi v notranjosti dežele.
Izmenjava hrane pa je naravno privedla hitro tudi do izmenjave gospodarskih sredstev, predvsem orodja in orožja. Ena dežela je pri« kladnejša za izdelovanje tega, druga drugega orodja ali orožja, kar je največ odvisno od sirovin, ki jih daje tamkajšnja zemlja. In te domače izdelke so si rodovi izmenjevali med seboj. Vse to pa je rodilo prvo obrt (rokodelstvo) in umetnost, ki je prvotno gospodarstvo še ni po« znalo. Bili pa so to le skromni začetki, dokler se človek ni dvignil iz prisvajalnega gospodarstva.
Izpolnjeno lovstvo in izmenjava lovskega plena sta omogočili tudi trajnejšo naselitev na enem mestu. Ker se ni bilo treba več tako pogosto preseljevati kot prej na stopnji najnižjega gospodarstva, so si mogli ljudje postaviti tudi trajnejše stanovanje: okroglo hišo s streho v obliki stožca. —
Silno važen korak na popolnoma nova pota pa je naredil človek, ko se je razvilo v eni deželi iz prvotnega nabiranja rastlinske hrane smotrno gojenje in pridelovanje rastlin, v drugi pa iz lova divjih živali reja domačih živali. S tem korakom je pričel od Boga postavljen go« spodar sveta jemati v svojo neposredno službo rastline in živali, in odprle so se mu popolnoma nove, do sedaj neslutene razvojne možnosti.
Zgodaj že v zgodovini človeškega rodu na zemlji se je nekje na rodovitnih ravninah ob velikih rekah — morda v južni Aziji ob Gan« gesu in Brahmaputri — pojavilo prvo gojenje in pridelovanje rastlin — prvo poljedelstvo. Kdo je naredil ta usodni korak? Novejša narodo« slovna veda trdi, da je vzela v roko prvo motiko žena, da je torej žena izumiteijica poljedestva. Znano je že (glej štev. 5.), da je na najnižji stopnji gospodarstva žena nabirala v naravi rastlinsko hrano. Zato je naravno, da je ravno ona poskušala nekatere rastline pridelati v večji množini, kot jih daje zemlja sama ob sebi; začela jih je sejati in skrb« nejše gojiti v obdelani zemlji. Tako je še pri današnjih malo omikanih narodih navada, da mož sicer opravlja težko delo trebljenja divje zem« Jje. ki jo nato včasih še s plotom ogradi, vse drugo poljsko delo: rahlja« nje zemlje, sejanje, plevenje, spravljanje pridelkov pa je dolžnost žene. To poljedeljstvo je bilo seveda zelo preprosto; drugega posebnega orodja še ni bilo kot v začetku najbrže precej močan lesen drog, s katc« rim so prerili zemljo, prav kmalu pa nekaka rovnica, seveda lesena ali kamnitna, na Kitajskem večkrat tudi jelenovo rogovje.
Z uvedbo poljedelstva je nehalo preseljevanje družbe iz okraja v Azije, rediti prve živali, katere je ukrotil in udomačil, — iz lovca je postal pastir in živinorejec. Kateri nagibi so mu vdahnili to misel, danes še ni ugotovljeno; verjetno je. da je prebrisani lovec udomačil najprej nekaj živali zato, da je mogel potem z njimi privabiti v svojo bližino večjo množino divjih živali iste vrste ter na ta način z manjšim napo« rom doseči bogatejši lovski plen. Polagoma pa se je število takih ukro« čenih živali večalo in človek je spoznal, da mu ta čeda lahko daje vse, kar potrebuje za telesno življenje, ne da bi se mu bilo treba ubijati s težavnim in nevarnim lovom.
Zgodovina domačih živali loči v splošnem tri pasove v srednji okraj, je nehalo tisto divje iskanje potrebne hrane. Človek se je stalno naselil sredi svojega polja; s tem se je vedno bolj mirila tudi njegova narava in duh je mogel v miru lažje snovati nove načrte za napredek in - omiko. In angelj miru, ki je človeku pokazal na ta pota, je bila žena.
Važen izum žene, ki ji je mnogo koristil pri poljedelstvu, je tudi pletarstvo. Že na prvotni stopnji gospodarstva so začele žene plesti okorne košare in ploščate nosilnice. Šope dolge trave so> preplele s tra« kovi iz luba.
Primerno novim razmeram si je družina stavila tudi trdno stano«
vanje: štirivoglato hiše z dvokrllno streho. Potrebna ie bila taka obšir« nejša stavba za spravljanje poljskih pridelkov, a tudi za shrambo raz« nega orodja. —
Morda v istem času je začel človek, najbrže kje v stepah srednje Aziji, v katerih so se najprej udomačile najvažneješe živali: severni pas je dom severnega jelena (Sibirija), konja in kamele (Turkestsn); srednji obsega ovco in kozo, v južnem pasu (Indija) pa se je začelo rediti prvo govedo,- Po teh deželah se namreč še danes najdejo v divjem stanju živali, ki jih ima veda za davne prednike naših domačih živali.
Zagospodaril je torej človek nad onimi živimi bitji ki so mu telesno in duševno najbližja. Morda izvira prav iz tega dejanja tista mogočna sila, s katero so pozneje narodi srednje Azije odločilno vpli«
vali na svetovno zgodovino; obvladanje in vzdrževanje velikih žival« skih čed jih je usposobilo za nadljne gospostvo nad svetom in člo« veštvom.
V enem oziru je ta pastir še podoben prvotnemu človeku na naj* nižji stopnji, v preseljevanju iz kraja v kraj. Toda takoj spoznamo veliko razliko: najstarejši gospodar se je selil zato, da je mogel najti hrano za svojo družino, pastirji pa so iskali hrane za svoje cede. Se« veda ni bilo to pastirsko premikanje povsod enako; več ali manj stalno življenje je bilo odvisno od rodovitnosti zemlje in velikosti čede. Jasno pa je, da večje čede ne more obvladati in tudi ne oskrbovati ena sama družina. Zato je bilo potrebno-, da se je združilo več družin v eno sku« pino v eno veliko družino s starešinom na čelu. (Podrobneje se bo to pojasnilo v razpravi o razvoju družbe.)
Raziskovanja pri današnjih pastirskih narodih ali nomadih nam pričajo, da je pastirska omika slabejša in manj napredna kot polje« delska. Kljub velikemu razmahu duševne moči se na tej gospodarski stopnji zunanja omika ni mogla živahno razvijati. Enolično pastirsko življenje je delalo človeka lenega. Le eno znamenito in silno koristno iznajdbo moramo zapisati na račun nekega pastirja pred kakimi pet tisoč leti: prvo kolo in voz. Dočim so morali prej z velikim trpljenjem vse blago prenašati, so> začeli pastirji po širnih srednjeazijskih stepah svoje imetje ob preseljevanjih voziti, pri čemer so jim služile ukročene živali. —
Vse gospodarske oblike, ki smo jih do sedaj pregledali, so čisto enostranske. Samo prisvajalno gospodarstvo, poljedelstvo samo zase in živinoreja sama zase so imeli preozke temelje, da bi se mogla posta« viti nanje obširnejša zgradba naprednega gospodarstva in višje omike. Pravo življensko moč in živahno rast je dosegel ta razvoj šele, ko so se — v enih deželah prej, v drugih pozneje — združile posamezne prvotne gospodarske oblike med seboj.
Zveza med prvotnim poljedelstvom in višjim lovstvom je znatno pomnožila blagovni promet in trgovino, čegar posledica je bila zbira« nje večje množine bogastva v rokah posameznikov. Vse to pa je dalo vsemu gospodarskemu razvoju nove pobude k pridnemu delu in na« predku.
Velik korak naprej v gospodarskem razvoju je povzročil vpliv pastirske omike na poljedelstvo. Po zgledu velikih pastirskih družin« skih skupin so se začele združevati tudi poljedelske družine, kar je naravno pomnožilo delavne moči in s tem pridelke. Obdelovanje polja ni bilo več izključno opravilo žensk, pomagali so tudi moški. — V tej dobi so stavili tudi posebne vrste stanovanja: stavbe na kolih. Bile so to včasih enotne velike večdružinske hiše ali pa manjše hišice za posa* mezne družine v tesni zvezi. Navadno so v tla zabili debele hlode in nanje stavili hiše; prvotni povod tem stavbam na kolih je bila vlažnost zemlje in nevarnost pred povodni jo.
Na tej stopnji omike moramo zaznamovati dve znameniti iznajdbi. Po vzorcu pletenih koškov so začeli žgati posode iz ilovice — nastopila je lončarska umetnost, ki je kuharicam odprla popolnoma nova pota in uvedla nov način prehrane. Šele sedaj ie bilo mogoče kuhati (v pra« vem pomenu besede), ko se je mogla razgreti voda v posodah, ki so vzdržale moč ognja. — Nekako v tistem času se je iz pletarstva razvilo
tkalstvo. Človek si je začel delati tkano obleko. — Za obe iznajdbi se ima človeštvo zahvaliti zopet ženi. Šele pozneje, ko sta tkalstvo in Ion* čarstvo postali posebni obrti, je prevzel delo v svoje roke mož.
Z vedno večjo naglico pa se je dvigalo gospodarstvo in omika v onih deželah, kjer sta se zlili v eno parstirska in poljedelska oziroma višja lovska (trgovina, umetnost, obrt) omika. Pastirski narodi, ki jim je borba z živalimi in njih krotenje zbudilo bojevitost in gospostva* željnost, so vdrli v ozemlja mirnih poljedelcev in jih podvrgli. Spojitev obeh kultur se je potem izvršila v večji ali manjši meri, kolikor je pač dopuščal značaj ljudstev, visokost omike in krajevne razmere. To pa je, da so zmagovalni nomadi povsod skušali obdržati značaj gospode in višjo oblast, kateri je moralo služiti vse gospodarstvo v deželi.
Dočim se je prej vse obdelovanje polja vršilo le z rokami in so tudi prve (lesene) pluge, ki so bili samo nekaka velika rovnica. vlačile človeške sile, so sedaj pred plug priklopih kolo in vpregli govedo, ka* tero so poljedelcem dali pastirji. Ob enem pa je govedo dajalo tudi potreben gnoj. Poljedelstvo je nastopilo svojo zmagoslavno pot kot rednik človeštva.
Vladajoči pastirji so pa tudi zelo podpirali in pospeševali obrtr umetnost in trgovino, kar vse je našlo svoja ognjišča na kraljevih dvorih, v domovih velikašev, pri svetiščih in mogočnih grobnicah.
Ko se je tudi v tem času s silno naglico širilo po svetu obdelovanje kovin, je nastala prava revolucija v gospodarskem življenju človeštva. (Natančnejše o kovinah bomo govorili prihodnjič.) Višji omiki in izobrazbi so se vrata na široko odprla.
Med tem pa stopamo že na zgodovinska tla., kjer se konča naše raziskovanje gospodarskega razvoja v davnih dneh.
Rado:
ZNAČAJI.
Gorečnež.
GOREČNEŽ je. kdor hoče svoje afektirano dobro hotenje po vsef sili v besedi in dejanju dokazati.
Tak človek se za nekaj tacega prostovoljno javi. česar prav gotovo ne zmore Začne ugovarjati dokazom, ki so vsem drugim zbo* rovalcem popolnoma jasni. Pri gostiji ukazuje natakati več kot morejo gostje spiti. Skuša spraviti narazen dva prepirajoča, čeprav ne pozna ne nju, ne vzroka njunega prepira. Ponudi se za vodnika po stezi, kjer se še sam ne znajde. Če zdravnik strogo prepove dajati bolniku vina, hoče on vendarle šibkemu z njim pomoči. Če umre znancu žena, se* stavi brž napis za nagrobni kamen: v napisu pa ne omeni le njenega imena, marveč tudi imena njenega moža, strica, matere, stare matere in pristavi: »Vsi ti so bili prav častivredne osebe.« Če mora pred sod* niki priseči, namežikne okoli stoječm: »E, s tako prisego sem jaz že marsikoga izrezal.«
(Nadaljevanje.)'
IV.
V.
Neroda.
Neroda je, kdor postaja s svojim obnašanjem bližnjemu neznosen.
Neroda te obišče baš ko imaš polne roke dela; na dolgo in široko ti razklada svoje zadeve. Gre te prosit za poroka ravno tisti dan, ko si se s poroštvom opeharil. Če mora pričevati, se pojavi ravno ko je sodnik obsodbo že izrekel. Če je na svatbo povabljen, se dvigne in go« vori proti pokvarjenemu ženstvu. Sili te na sprehod prav ko se vrneš z daljšega potovanja. Je v stanu pripeljati prodajalcu, ko je že kupčijo sklenil, drugega kupca, ki več ponuia. Ko so kje gotovo zadevo že na dolgo in široko obravnali, se neroda dvigne in prične celo stvar skraja. Če je navzoč pri poravnavi, hujska s svojo nerodnostjo stranki še bolj. V veseli družbi zgrabi za ples prav tistega, ki je še trezen.
VI.
Figovec.
Figovstvo je neko duševno stanje, ki je povzroča strah .. .
Figovec smatra, če se vozi po morju, sleherno predgorje za raz« bojniško ladjo; če so valovi malce razburkani, povprašuje v skrbeh, če se bogovi ne jezijo, ker je med potniki kak morilec. Sosedu pripove« duje, da je v skrbeh zastran hudih sanj; sleče si suknjo, da bo laže plaval, če se ladja potopi; na zadnje pa na vse pretege prosi, naj ga izkrcajo na suho.
Ko stoji v vojni na prednji straži, skliče vse tovariše krog sebe, bistro ogleduje krog sebe in v strahu pripomni, da je težko ločiti, kdo je sovražnik. Ko začuje vpitje in vidi tovariše padati, razburjeno opomni bližnje tovariše, da ie v hitrici pozabil sabljo; potem hiti v svoj šotor ter pošlje slugo gledat, kje je sovražnik. Med tem skrije sam sabljo pod blazine ter jo še naprej išče. Če opazi iz šotora, ko nesejo v tabor ranjenega tovariša, hitro leti tja in ga hrabri z besedami; potem se zavzame zanj, mu umije kri, mu podi muhe, skratka, vse stori samo, da ne pride blizu sovražnika. Ko trobi trobentač za naskok, ostane fi« govec lepo v svojem šotoru in se začne jeziti: »Da bi te vrag, ali res ne moreš pustiti človeka spati s tvojim večnim trobljenjem?« —■ Potem teče ves krvav od krvi tistih, ki se vračajo z bojišča, k drugim in jim razlaga kako je s smrtno nevarnostjo rešil svojega prijatelja. Potem pelje tovariša in rojake k ranjencu in vsakemu posebej opisuje, kako je ranjenca z lastnimi rokami nesel iz boja.
Venceslav Sejavec:
Umiram...
Umiram, življenje zapuščam, prepozno prišla si pomlad, srce je obupa prepolno, brez hrepenenja in nad. Mrakobna je sobica moja, tesnoba mi stiska srce, še okna v črno odenem in noč naj zagrne me.
Zanimivo in poučljn
NA SEVERNI TEČAJ!
Vsa Evropa čaka te dni, kaj bo z drznim, neustrašenim generalom Nobilejem ki je poletel z zrakoplovu »Italija« preiskovat najsevernejše kraje naše zemlje. Dosedanje vesti poročajo, da se je nad ledenim gorami odtrgala v viharju od Nobilejevega zrako« plova gondola, dočim je ostali zrakoplov odnesel vihar dalje. Na ledenih gorah ča« kajo sedaj junaški letalci rešitve.
Cenjene naročnike bo gotovo zanimalo, kaj je v severni tečaj in kako je na njem. Njega dni je stari plešasti učitelj razlagal učencem zemljo takole: Veste, otroci, kakš« na je naša zemlja?« Velikanska buča je, ki ima podobo moje stare glave. Temu kar se na moji glavi zove teme, pravimo pri zem« lji severni tečaj ali pol. Pa kakšno je teme, zemeljske oble? Poglejte mojo glavo na vrhu! Plešasta in bela je. Tako je tudi na severnem tečaju: golo in belo je vse vsled večnega leda in snega. Šest mesecev imajo tam gori dan in šest mesecev noč. Čudno se sliši, da sveti na severnem tečaju o polnoči solnce, in vendar je tako. Le poglejte sliko! Polnočno solnce ožarja ledene gore in vr«
hove skalovitih hribov, kjer se je začasno stajal sneg. Istotako je na južnem tečaju. Umevno, da na teh delih naše zemlje ne ži« ve ljudje, ne živali in ne uspevajo rastline. Tudi na moji pleši ni las ne živalic, ki bi jih tudi med lasmi ne smelo biti!«
Čudno se vam bo zdelo, da vkljub več« nem ledu silijo ljudje v te skrajne zemelj« ske kraje. Zakaj? Nekaj jih žene želja po raziskovanju in znanstvu, nekaj radoved« nost, nekaj pa objestnost. Oglejmo si one junaške in drzne može, ki so tvegali življe« nje zato, da so med groznimi napori skušali dospeti na te grozotne pokrajine, bodisi na severu, bodisi na jugu.
Seveda je bila včasih, ko niso poznali zrakoplovov in radija, taka pot neprimero« ma težja in usodnejša. Dogodilo se je, da je svet po več mesecev, včasih celo leto čakal na poročila o ekspediciji. — Pred 20 leti se je odpravil na južni tečaj Anglež Schackle« ton. Hotel je preiskati najjužnejšo točko zemeljske krogle. Nad 12 mesecev niso o njem slišali ničesar in skoroda ni nihče več mislil na nesrečnega moža. Kar naenkrat pa poči glas, da se je junaški raziskovalec po« vrnil na Novo Zelandijo. Južnega tečaja sicer ni dosegel, pač pa se mu je znatno pri« bližal. Samo 117 km je imel še do najskraj« nejše točke. Ker mu je pošla hrana, se je moral vrniti.
V istem času se je odpravil na nevarno raziskovanje znani učenjak Roald Admund« sen. Ta jo je mahnil pa proti severu. Med« tem pa, ko je Amundsen bil še na poti, se je hipoma zvedelo, da je severni tečaj od« kril Amerikanec Cook (Kuk). Ves svet je radostno proslavljal to vest. Končno je vendar bil odkrit oni zloglasni severni pol. Listi so prinašali slike in vsepovsod je od« mevalo ime Cook.
Kot strela iz jasnega neba pa je udarila vest, da Cook sploh ni videl severnega te« čaja. V časopisju se je namreč oglasil Ame« rikanec Robert Pearv, ki je jasno dokazal, da je bil on tisti, ki je prvi stopil na severni pol, medtem ko ga Cook niti videl ni.
Ves svet je debelo zijal. Nič manj začu« den pa ni bil oni Amundsen, o katerem smo
dejali, da je bil ravno na poti proti sever« nemu tečaju, ko mu sporočijo vest, da ga je Pearv prehitel.
Pa si je mislil mož takole: »Kaj hočem sedaj hoditi na sever, ka so že drugi to sto« rili, rajši jo uberem na južni tečaj!« Obrnil je ladjo in plaval na jug. Dolgo časa ni bilo c njem ničesar čuti, mislili so že, da je iz« gubljen. Pa se je čez leto dni oglasil in za« klical v svet veselo vest, da je dospel na južni tečaj in tam zasadil zastavo svoje Norveške domovine ter imenoval odkrite ledene gore svet kralja Haakona, ki je te« daj vladal na Norveškem.
Angleži so bili kajpada Norvežanom ne« voščljivi in so poslali na isto pot razisko« valca Scotta, češ naj pregleda, če je Amund« senovo poročilo istinito. Dne 18. jan. 1912 je Scott po hudih naporih dospel v resnici na južni tečaj in našel tam zasajeno norve« ško zastavo. Vračal se je po isti poti kot Amundsen. Med potjo ga je pa doletela strašna smrt. Najprej sta vsled mraza in naporov umrla dva njegova spremljevalca. Ostala sta mu še dva. S težavo so vsi trije postavili šator, da bi jih obvaroval strašne« ga viharja. Orkan je divjal 9 dni. Ubogi raziskovalci so stradali, ker niso imeli prav nič hrane. Scott je pisal dnevnik. V šatoru
jih je dohitela grozna smrt. Kasneje so našli trupla nesrečnih junakov in Scottov dnev« nik. V ta dnevnik je ta drzni raziskovalec zapisal sledeče poslednje poročilo pred smrtjo:
»Ko smo je vračali z južnega tečaja, ni« smo imeli niti enega lepega dne. Podnevu je divjal mraz 30" pod ničlo, ponoči pa celo 47°. Ne verjamem, da bi bilo kje na svetu bitje, ki je v enem mesecu prestalo toliko grozot kot mi. Sedaj se bližamo smrti: ni« mamo goriva ne hrane. Okrog nas divja strašen sneženi vihar. Oslabel sem in težko pišem. Moja prijatelja sta v smrtnem boju. Ves svet naj pa le izve, kako znamo An« gleži prenesti grozne napore, si medsebojno pomagati in iti skupno v strašno smrt.
Klanjamo se volji božje Previdnosti, v zavesti, da smo vršili svojo dolžnost. Žrtvovali smo življenje za čast domovine. Ta kratek zapisnik, ki ga končujemo s tresočo roko in mrzla mrtvaška trupla, ki jih boste morda našli, naj vam pričajo, Angleži, o naši zvestobi, katero vračajte ozirotelim našim rodbinam.« Scott.
Pred 30 leti je dosegel severni tečaj tudi Šved Andree. Vrnil se pa ni več.
Kakor čujemo, je sreča junaškemu No« bilu milejša.
Iz krščanskega sveta.
Zahteve sv. stolice za sporazum z Mehiko.
V zvezi s poročili o možnosti mirnega sporazuma med sveto sto* lico in Mehiko se navajajo v vati* kanskih krogih za pogajanja slede: či pogoji: 1. vrnitev sekvestriranih posestev, 2. oprostitev šol s svobod* nim poukom, 3. enakopravnost za duhovnike in vernike z vsemi dru* gimi državljani, 4. pripustitev ino* zemskih duhovnikov v nekaterih deželah. Katoliški krogi ne smatra* jo za verjetno, da bi Calles te zahte* ve sprejel. Za resno zbližan je je po* trebna izprememba vlade v Mehiki,
dočim bi se danes s Callesom mogli sporazumeti samo o ustavitvi so* vražnosti.
Veliki telovadni nastop.
Prvo nedeljo v juliju bo priredi: la družina Kat. telovadcev »Orlov« v Ljubljani Zvezni telovadni na; stop. Na prostornem stadionu se bodo že dopoldne zbrali Orli, Orlu ce in naraščaj. Pri skupni sv. maši bo vsa ogromna množica pela mo* gočno Kimovčevo mašo. Popoldne bodo zavalovile vrste telovadcev in telovadkinj na obsežno telovadišče, kjer se bo vršil največji letošnji nastop katoliške mladine.
Doma in drugod.
OSEBNE VESTI.
t Jožef Kos. V Otaležu pri Cerknem je v soboto 23. jun. umrl g. župnik Josip Kos. Po dolgi, mučni bolezni — imel je raka v želodcu — je podlegel hud;m bolečinam. Blagi pokojnik je bil navdušen podpiratelj kat. prosvetnega dela. Pri njem se je pred šestimi leti vršil sestanek prosv. društva, kjer je prvič nastopila P. Z. Do zadnjega je podpiral »Naš čolnič« in iz svojega na« ročil 10 izvodov. Dobremu in požrtvovalne« mu duhovniku naj sveti večna luč!
Poroki. V Svetem pri Komnu se je poro« čila Marija Pipan s Francetom Colja. Ne« vesta je bila zvesta članica našega društva in stalna naročnica »čolniča«. Mlademu paru želimo obilo blagoslova iz nebes!
Izseljenci, bivši člani in članice naših dru« štev, se spominjajo v pismih »Našega čol« niča« in pošiljajo vsem naročnikom in na« ročnicam pozdrave. Blagim prijateljem in prijateljicam onkraj morja iz srca želimo trajne sreče in božjega varstva.
IZ DEŽELE.
Repentabor na Krasu. Na binkoštni pon« deljek so romali kraški fantje na Repenta« bor. Zbralo se jih je okrog 500. Romarjem je govoril č. g. Terčelj. Pri maši je pela vsa cerkev pod vodetvom g. župnika Kjudra iz Tomaja. Po lepem slovesu so se romarji za« dovoljni razšli. Čast fantom in čč. gg. du« hovnikom!
Idersko pri Kobaridu. Dne 3. maja se je poročila načelnika dekliškega krožka Alej« zija Matevc z Lojzetom Miklavičem. Bila jc vešča voditeljica in delavna zlasti pri petju in igrah. Redno je rada prevzemala tudi najtežje vloge in celo sama učila igralke. Na predvečer poroke so ji prijatelji in prija« tcljice zapeli par lepih pesmi. Bog daj vzor« nemu paru srečo!
Poljubin. Preprosta dekle sem in zelo rada čitam »Naš čolnič«. Skušala sem poizvedeti
pri tovarišicah, kaj bi rade čitale. Doznala stm, da bi bile vse zelo vesele preprostih, razumljivih povesti. Vsem je izredno uga« jala črtica »Veliki Šmaren« in »Šleva«. Prejšnje povesti so se nam zdele precej za« motane. Žal nam je, da nima list več opisov iz domačega, kmetiškega življenja, kot jih jc prinašal lansko leto. Take slike so zelo privlačne. — Zdaj je prišlo poletje.
Iz »domačega ognjišča« nas kliče ve.i na polje. Vso zimo smo kramljale za ognjiščem in odkrito vam povem, da nam ni žal pož« ganih drv. Dobro smo se grele v naši no« tranjosti. Ko zapade zopet sneg, bomo z veseljem zopet hodile za ognjišče.
Vsem prijateljicam pošiljam v imenu tol« minskih deklet iskrene pozdrave!
Iz Tolminskega Loma. Kaj je cerkveni shod na deželi veste sami. Mi smo ga le« tos prav lepo praznovali in se obenem mar« sikaj koristnega pomenili. Ob takih prilikah si veseli stiskamo roke s prijatelji iz sosed« njih vasi in se dodobra pomenimo in na« smejemo. Žal nam je, da ni vseh naših do« mačih fantov ob takih prilikah doma. R;iz« tiescni so po svetu in le pisma nas družijo. Za letošnji semenj smo dobili pismo dveh naših vzornih roladeničev, ki prebivata v Sondriji. Z veseljem se spominjata rojstne vasi. Pišeta žalostno, ker sta v krajih, kjer je versko življenje zelo zanemarjeno.
»Bogokletje jc med tukajšnjimi ljudmi v navadi. V nedeljah - zlasti šmarničnih -sva z veseljem hodila v tukajšnjo cerkev, ker a se spomnila na domače šmarnice. Čudil sem se, ko nisva videla vse nedelje v cerkvi niti enega mladeniča. Med mašo se podijo po gostilnah in kvartajo. Na trgu pred cerkvijo pa kričijo otročaji celo med svetim opravilom in fuckajo. Kako je z mo« ralnim življenjem raje ne opisujem. Zelo hudo nama jc bilo, ker sva doma iz krajev, kjer je vernost last vseh faranov. Blagor vam, ki boste tako lepo združeni v prijatelj« stvu in molitvi na naš cerkveni shod! Ljubo doma, kdor ga ima!« Prijateljema in vsem znancem pošiljamo tople pozdrave!
UGANKE.
Rešiti je bilo treba tri uganke: sestavno, dva kvadrata in tri računske naloge.
Pravilno se rešijo uganke takole: 1. Črko T sestavimo iz naznačenih črt takosle:
3. Računske uganke imajo tole rešitev: 1. Knjiga stane 105 L, vezava pa 5 L. 2. Ne* znanec ga je nabrisal za 100 L. 3. 3. Oba vlada sta ob srečanju v enaki razdalji od Benetk.
Rešitev:
1.	Črko T sta pravilno sestavili: Viktorija Štrukelj iz Loma. in E. Kaus iz Št. Petra.
2.	Kvadrata so rešili: Fratnik Lucija iz Iderskega, Slokar Franc iz Kamen j, Vi k to« rija Štrukelj iz Loma, Vuga Ivan iz Vc< drijana, Marija Tominec iz Idrijskega loga, Funa Lucija ij Štjaka,, Gizela Pintar iz Podsabotina, Šavcr Jožefa iz Gorice, Franc Šorli iz Koritnice, Franc Vončina iz Idrij« skega loga, Mihael Podoreh iz Koritnice, Anica Poženel iz Črnega vrha, Janko Flan« der iz Novakov, Pahor Karla iz Opatjega sela, Novak Franc iz Idrije, Rudolf Pintar iz Podsabotina, Semič Andrej iz Borjane.
Naloge.
Med poslanimi rešitvami sta najbolj pra« vilni rešitvi, ki sta ju poslala Janko Flander in Franc Novak.
3. Računske naloge so prav rešili: Anica Poženel iz Črnega vrha in Viktorija Štru* kelj iz Loma.
Nagrado je dobila: Viktorija Štrukelj iz Loma pri Sv. Luciji,
NOVI UGANKI.
1. V trikotu postavite mesto črnih pik šte« vilke 10, 20, 30, 40, 50 in 60 tako, da je vso* ta številk ob vsaki stranici enaka!
križ!
Kdor reši obe uganki, prejme za nagra« do: S. Jenko: Pesmi.
Nova naloga: Sporočite nam pravilne iz« raze, ki jih rabimo v slovenščini za sestavne dele strehe!