Za poduk iii kratek oas. Vurberg. (Krajepisno 'godovinska črtica; spisal M. Slekovec.) (Dalje.) Takratni papež Inocencij IV. je bil pa velik nasprotnik cesarske rodovine Hohenstaufenske in ni trpel, da bi bila ona okrepila. Zato je hotel Šlajarce na to nakloniti, da bi bili sestro pokojnega vojvode, Marjeto, ali njegovo unukinjo Gero pripoznali za vladarico Štajarske. Ker pa ga Štajarci niso tnkoj ubogali, pretil jim je s kaznimi. A vse ni nič konstilo. Naposled jih kaznuje z največjo cerkveno kaznijo, z interdiktom, ki prepoveduje vsaktero očitno službo božjo. Vkljub temu so ostali Štajarci zvesti cesarju, ki je za Ebersteinom 1. 1249. poslal goriško-tirolskega grofa Meinharda za namestnika Šlajarske. Cesarja Friderika pa zadene 1. 1250. nagla smrt. Za svojega dediča v Avstriji in na Štajarskem je sicer izvolil svojega unuka Friderika, sina Marjete Babenberške, pa tudi tega je smrt že v sledečem letu pograbila. Oblast Meinhardova je bila že po cesarjevi smrti prenehala, zato je ta zapustil deželo, ki je ostala brez vladarja. A kmalu so se našli kaadidati, ki so po njenem posestvu hrepeneli. Eden teh je bil češki Otokar II., ki se je bil ravno zaradi tega poročil s staro Marjeto Babenberško, da bi si kot njen zakonski soprog pridobil večje pravice do avstrijske in štajarske dežele. Avstrijski stanovi so bili 1. 1251. saini radi Otokarja češkega za svojega vojvodo izvolili, in 1. 1252. je tudi rimsko-nemški cesar (Rihard Angleški) avstrijsko in štajarsko deželo izročil Otokarju v fevd. A tudi ogerski kralj Bela IV. j« hrepenel po zapuščenih deželah, katere bi bil rad za svojega sina Štefana pridobil. Naravno je tedaj, da je nastala vojska med obema pretendentoma. Štajarska, ki je bila že okoli 1. 1251. prišla Ogrom v oblast, je mnogo trpela. Friderih II. in njegov brat Hartnid Ptujski sta bila, kakor drugi štajarski plemenitniki, zelo nezadovoljna z ogersko vlado, zlasti jih je pa razžalil kraljev namestnik na Štajarskem, grol Štefan Šubic iz Zagreba, prednik Zrinjskih, ban Hrvatske, ki je Štajarce zaničljivo imenoval kupljene služabnike ogerske. Zato so se dne 7. maja 1253 v Ljubnem na gornjem Štajarskem posvetovali z deželnimi stanovi in so češkega Otokarja II. izvolili za deželnega vojvodo. Vsled tega je ogerski deželni glavar moral Štajarsko zapustiti. Pa še v tistem letu je kralj Bela poslal omenjenega Štelana z veliko arma:lo zopet na Štajarsko. Ta je zaCel Ptuj z vso silo oblegati. Pa preden še je mesto prišlo Ogrom v oblast, je Friderik Ptujski s pomočjo Seifrieda Marenberškega sovražnika nepričakovano napadel in pregnal. Na prigovarjanje papeževo sklenil se je v Budi dne 3. aprila 1. 1254. mir, po katerem je Štajarska pripadla mladoletnemu sinu ogerskega kralja, Štefanu, Avstrija pa če- škemu Otokarju II. Radi mladoletnosti novega vladarja štajarskega, Štelana, upravljal je štajarsko deželo imenovani Štelan Šubic iz Zagreba. Ali ž njim je ljudstvo bilo kmalu zopet nezadovoljno, zlasti pa plemenitaši, ker Madjari niso hoteli njih pravic potrditi, in ker se je vsako še tako neznatno upiranje takoj s silo ukrotilo. Najbolj pa je Štajarce razkačilo brezozirno postopanje proti Seilriedu Marenberškemu. Po nedolžnem zarote obdolžen je bil v Gradec pred deželno sodnijo poklican. Ker pa ni ob določenera času prišel, odpravil se je grof Stefan, ki se v neki admontski listini imenuje »dux Zagrabiae, capitanus Styriae gloriosus«, — — mahoma z vojaško trumo v Marenberg ter je začel Seifrieda v njegovem gradu oblegati. Pa Hartnid Ptujski je zbral nezadovoljne deželane ter je s plemenitniki Dravske doline udaril nad oblegovalce. Gr.,f Stefan je koaiaj v Maribor utekel, a tudi od tod ga je Harlnid Ptujski podil proti Borlu, kjer bi ga bil najbrž živega zasačil, ako bi ne bil srečno Drave preplaval in na Ogersko utekel. Tam se je pri kralju in vojvodi pritožil zlasti zoper Hartnida Ptujskega. Kralj Bela, razkačen čez toliko nezvestobo, ukaže sinu Štefanu, naj se s precejšno armado takoj poda pred Ptuj ter naj ne miruje, dokler mesta in gradu v svojo oblast ne dobi Hartnid Ptujski je sicer 1. 1258. oboje z velikim pogumom branil in odbijal sovražne napade, a dolgo se ne bi bil mogel držati. 0 pravem času je prišel Ulrik, bivši sekovski škof kot solnograški nadškof iz Rima, kjer je bil prejel palij, pred Ptuj. S seboj je prinesel pismo papeža, ki je bil Ogrom naklonjen, in vsled tega je mesto Ptuj z gradoin bilo Ogrom izročeno. Hartnid Ptujski, ki je moral plačati 1500, ali kabor trdijo drugi, celo 3000 mark v srebru, se in je zapustivši Ptuj, preselil v Vurberg., Prestolonaslednik Štefan je na to dobil Štajarsko v cskrbovanje, Ptuj pa za-se in svojo zalo soprogo Elizabeto, ki je kmalu potem prišla tje ter je \ gradu stanovala. Pa že v naslednjem letu Iz,b9. je s soprogom Stelanom odpotovala nazaj na Ogersko in namestnik čez Štajarsko je postal že večkrat navedeni grof Štelan Šubic. Ker pa je tudi zdaj zelo brezozirno vladal, razkačilo je to Stajarce tako, da so za orožje zgrabili in decembra 1259 v 11 dneh Ogre iz dežele izgnali, — le Ptuj še je ostal v njihovi oblasti. Stajarski plemenitaši, ki so le predobro vedeli, da Ogri ne bodo mirovali, obrnili so se že o novem letu 1260. zopet do Otokarja. Ko so torej hoteli Ogri spomladi t. 1. pod vodstvom Stefana vdreti na Štajarsko, našli so mejo močno zavarovano; kajti Otokar je bil še o pravem času Otona Hardečkega tje poslal. Vsled tega so se obrnili na drugo stran, ali pred Kroissenbrunnom na Moravskem polju našli so zasluženo plačilo; — bili so popolnoma potolčeni in Stajarska je prišla v last Otokarju. Kmalu potern je Vurberg zadela žalostna osoda. Friderik Ptujski, ki je z bratom Hartnidom Vurberg posedal, je namreč Otokarju ovadil, da so se nekateri štajarski pleraenitniki, zlasti grola Pfannberška, Bernhard in Ulrik, ter Hartnid Wildonski bili zoper njega zarotili zaradi njegove ostre vlade. Tudi znani pesnik Olrik Lichtensteinski in Wulfing Stubenberški sta bila ložena. Otokar, zelo razkačen je vse, kakor zatožence, tako ovaduha poklical v Breslavo, in Friderik Ptujski je moral svojo tožbo očitno ponoviti. To je tudi storil. Zatoženci so ga sicer imenovali hudobnega lažnivca in obrekovalca ter ga klicali na dvoboj, ali Otokar slednjega ni dovolil, ampak je dal vse zapreti; — ne le zatožene, temveč tudi tožnika je vtaknii v neki močno utrjen grad, kjer so 26 tednov zdihovali. Med tem je dal Otokar porušiti vse njihove gradove. Tudi Vurberg je bil koncem 1. 1267. razdjan in rovi okoli gradu z razvalinami zasuti; — »dacz Wurmberich lult er den Graben mit der Purckhmawer«, poroča Otokar Hornečki. J) . Dne 1. aprila 1. 1268., na cvetno nedeljo je Otokar jetnike izpustil, obdarivSi je z raznimi dragocenostmi, da bi škodo in sramoto toliko ložje pozabili. (Dalje prih.) Smešnica. Neki gospod je imel hlapca, na katerega se je popolnoma zanašal. Nekoč povabi mnogo gospode na obed. Hlapec je moral iti v klet po vino, a gospodar v šali vzame kredo, rekoč: »Gašpar, hodi sem, hočem se prepričati, ali kaj piješ vkletiU in mu stori križ ne s kredo, ampak s prstom č»-ez usta. Hlapec pa se ga v kleti precej navleče, ter potem vzarae kredo in si križ čez usta naredi. Ko pa vstopi v sobo pred goste in gospodarja, vedeli so vsi takoj, kako zvest da je Gašpar.