r                          Dvojna izguba.
§|||riden pastirček, da raalo tako skrbnih, je bil Koz-|j|$i mekov Miheo. Redko se je pripetilo, da bi ga bili morali mati klicati. Brž ko se je dan zaznal, skočil je s posteljice, zmolil jutranjo molitvico, spilnekoliko mleka, spravil v torbico še kak prigrizek, in potem žvižgaje gnal tri ovce — vso Kozmekovo živino — na pašo. Od sedmega do devetega leta je bilo tako. Res, kakor bi bila prav o njem zložena tista narodna:
»Pobifi je zjutraj zgodaj vstal
In je ovčiee na pašo gnal.c
>Ovčarček ovfiice pase
V zelenem gozdeku.
Lepo žvižga, lepo poje . . .«
0, tudi žvižgal in pel je Mihec, saj mu ni bilo nid posebno hudega!
Pa bodi potoženo Bogu, tudi hudo je poskusil Mihec in ni več žvižgal, ne pel, ampak bridko jokal. In kako naglo, nepričakovano se je vse prevrglo!
Svetega Mihaela zvečer, na dan Mihčevega godu, so bili Mihčeva mati še pri sosedu pomagali turšico ličkati, bili so še popolnoma zdravi. Ob desetih so šli spat, ob dveh čez polnoč pa jih je začel viti krč. Bilo jim je čedalje slabeje. Mihec in jedina njegova sestrica, osemletna Micka, sta morala iti klicat sosedove. Seveda ju je bilo malo groza, pa premagala sta boječnost, saj je bilo materi nujno treba pomoči. Kmalu so bile vse sosede pri bolnici in zdravile so jo, kakor so vedele in znale — toda zastonj: ni ji hotelo odleči, ampak bilo je le še slabeje.
To jutro je prvič Mihec nerad gnal ovce past. Pa meketale so tako proseče, da so se mu tudi smilile, in ni bilo drugače, da jih je spustil na vrt. Tukaj je kar skozi okno iz hiše lahko pazil nanje. No, zaradi Mihca bi bile šle ta dan, kamor bi bile hotele, saj se um6 samo ob sebi, da je težko pasti, če mati umirajo. Ob tri četrt na devet so mati izdihnili. Ubogi Mihec in uboga Micka, kako sta jokala! Mater jima je ugrabila smrt, oče pa so bili v daljni Ameriki!
I          Bog sirot ne zapusti, temveč vselej obudi usmi-
ljena srca, da zanje skrbe. Mihca in Micko so vzeli teta k sebi. Micka je bila pri teti kmalu domača in videti je bilo, da bo mater kmalu pozabila. Mihcu pa je bilo po materi bolj hudo, ker se je že bolj zavedal velike izgube; pa z materino smrtjo je izgubil tudi svoje ovce.
/?       -                                                                         =:      ¦¦*»
O, kako so mu padale solze po cvetočih licih, ko so morali teta prodati vse tri njegove ljube »bace«, da so poravnali pogrebne stroške in kar je bilo še drugega! Kadar je odslej Mihec zvečer molil za ranjco mater, prišle so mu na misel tudi ovce. In samo to mu je po glavi rojilo, kako bi zopet dobil druge. čakati je moral, pa je le dočakal. — Dve leti sta minuli; Mihec je opravil nauk za sveto obhajilo, potem pa šel služit za pastirja k bogatemu Jernaču. In veste, kakšno plačilo si je med drugitn izgovoril ? Prvo jagnje da bo njegova last. Kaj
je bilo Jernaču za jedno jagnje! Rad je je obljubil Mihcu in bil tudi mož-beseda.
Mihec je imel srečo pri jagnjetu: lepo je rastlo, bilo krotko in ljubeznivo, in kar je največ vredno, bilo je njegovo. Naš pastirček je že računil, da bo drugo leto prislužil zopet jedno in tako vsako leto povečal svojo čredo, da bo itnel še ovac, kakor očak Jakob.
Pa ni mu bilo doJgo služiti. Oče so se kmalu vrnili iz Amerike ter prinesli precej denarja s seboj. Kupili so takoj tri ovce, vzeli Mihca in Micko domov, in pri Kozmeku je bilo zopet prijetneje. Mihec je začel žvižgati in peti, kadar je odhajal na pašo, da ga je Micka večkrat vsa vesela dolgo poslušala pred hišo. Ni jima bilo treba bivati več pri tujih Ijudeh, imela sta dobrega očeta in nič skrbij.
Ej, vse bi bilo, vse, samo matere ni bilo več!
J. Štrukelj   .