Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) V. Kosar župnik in dekan Kozjanski. ,,Pasite čedo božjo med vami, oskrbljajoč jo ne po sili, nego prostovoljno po božji volji". (1 Petr. 5, 2.) Kozjanska fara bila je ponosna, ko je slišala, koga dobi za župnika, gg. provizor in kaplan pa sta ugibala, kateri njiju bo prestavljen, ker oba bila bi rada ostala na strani župnika Kosarja. Ranjci je namreč želel s svojimi kaplani živeti kakor brat z brati, zato pa so ga gospodje tudi ljubili in spoštovali kakor svojega očeta. Eden njegovih kaplanov nam piše: >Najbolj srečna leta sem preživel na njihovi strani, bili so mi predober oče«; in enako se izraža drugi gospod, rekoč: »Do meneimeli so očetovsko Ijubezen, od nobene kaplanije se nisem tako težko ločil«. Kaplanom zboljšal je dohodke, da so bili prav zadovoljni poleg njega. Dajal jim je razven obeda in večerje tudi zajutrek, postrežbo in perilo, in še belo štolo t. j. pri vpeljavanju žen in pri pogrebu otrok. Pri nastopu rekel je gospodu: »Obed in večerjo sem vam doižen dati; ker so pa vaši dohodki pičli, imeli boste od mene tudi zajutrek, postrežbo in perilo. Ako utegnejo sosedni duhovniki mene priti obiskat, in bijaz slučajno ne imel časa jih sprejeti, poSiljal jih bom k vam; vi pa poSljite vselej, kadar bodo duhovni tovariši pri vas, v mojo klet po vina«. »Ko sva bila neki zimski večer — tako piše njegov kaplan — pri večerji, potrka nekdo in prosi, naj grem bolnika obhajat. Huda burja je razsajala in treba je bilo iti na spoved vrh Veternika, na najtežavnejši kraj fare. 0 kako so me omilovali, da morem v takem vremenu in po takih potih hoditi; skrbelo jih je, da se ne prehladim. Ko pridem domov ravno ob pol dvanajsti uri, potrka hišinja, ter ponižno vpraša: »Gospod, kaj želite, ali vina ali čaja?« »Rečem: »najprej vina, potem čaja«, in precej bilo mi je postreženo. Hišinja morala je bedeti^do polnoči, tako je župnika skrbelo zdravjenjegovega kaplana«. Pri mizi bilo je pravo, domače veselje. Pred jedjo in po jedi molilo se je na glas, in na to je sledilo duhovno branje, ki je potem dalo povod razgovarjanju bodisi o bogoslovskih predmetih, bodisi o pastirskih slučajih. Meseca maja 1869 nastopi bolehen gospod kaplanijo, a že v jeseni mora pustiti službo; ne sme pa zapustiti Kosarjevega farovža, dokler meseca februvarja ne umrje. Ves čas imel je bolnik najlepšo postrežbo, pbkojnik obiskal ga je mnogo mnogokrat in mu slednjič še oskrbel lep pogreb, vse za — Bog plati. — Duhovniki iz dekanije so svojega dekana kaj radi obiskali; ni pretekel teden, da bi ne imel več gostovpri mizi. Naj je še bilo toliko opraviti, žrtvoval je Iju- beznivo gostoljubnosti nekoliko časa več, kakor je bilo navadno odločenega za obed. Obiskaval pa je čestokrat tudi; on sosedne duhovnike; vsaj vsaki mesec po dvakrat peljal se je zdaj tega, zdaj drugega obiskat. Take male veselice povzdigal je Kosar z duhovitimi napitnicami, v katere je vpletal mičnih in dišavnih govorniških rožic, katere je bilo res veselje poslušati. Pri mizi vodil je navadno le on zabavo, in je vedel vedno kaj novega in zanimivega povedati ali iz svojih bukev, ali iz življenja ali iz pastirstva. Dobremu dovtipu se je rad nasmejal, in če so sedeli okolo njega gospodje po božjem srcu, da so si bili domači, bil je časih tudi sam jako dovtipen. Njegovo blago srce pa tudi revnega in bolnega duhovnika ni zavrglo. Vzel je v svojo hišo in povabil k svoji mizi duhovnika, ki je bil večkrat čisto zgubljen. Ko ga drugi duhovniki niso več radi sprejeli, usmili se ga Kosar in mu daje prav po ceni vsega, kar mu je bilo treba. Ker je ljubil bolnik kupico vina, dajal je pokojnik pri obedu skorej da vsak dan vrh navadne merice še za poboljšek vina prinesti, in še tudi za večerko mu je obljubil dostojno mero vina, toda samo pod tem modrim pogojem, da ostaja lepo doma in ne obiskuje več gostilnic. Sploh je ž njim tako lepo ravnal, kakor je to le rajni Kosar mogel, zato pa je tudi rešil dušo rajnega brata. Vsa ta požrtvovalna ljubezen in gostoljubnost pa je tem večje vrednosti, ker je bilo znano, da ni bilbrez dolgov. Župnik Kosar poprijel se je kakor dober in zvest hlapec vseh župnijskih opravil. Imel je vsako nedeljo in praznik rano božjo službo. Njegove izvrslne pridige sezale so poslušalcem globoko v srce, le — predolge so bile; po:;lušalci, namreč večinoma kmečkega stanu, ne morejo dolgo brez odmora zbranega duha biti; proti koncu so se utrudili. Tudi krščanski nauk je sam razlagal, in sicer tako priprosto in azumlrjivo, da župljani z lahka niso zamujali njegovega nauka. Vsak dan je pogledal v spovednico, je-li kaj opraviti, in ponosno je zapisal v farno kroniko, da ni iedna v letu, da bi v župnijskicerkve ne pristopilo vsaj petdeset vernih k mizi božji. V adventnem in postnem času bil je včasih celi dan v spovednlci, izvzemeši kratki odpočitek pri obedu. Poslušal je dolge spovedi, katere so večkrat cele uye trajale, in to ne samo svojih domačih župljanov, nego tudi ljudskih ovčic, katere so v Kozjem zasledile dobrega pastirja. Velikonočno izpraševanje je pri vseh slanovih sain opravljal, da je svoje ovce spoznaval ter se osebno prepričal, kako so posamezni podučeni v krščanskem nauku. Za lepoto hiše božje imel je skrbne oči. Zapuščeno podružnico Sv. Heme je popolnoma prenovil, na pokopališču je postavil nov križ, in tudi v farni cerkvi bilo je marsikaj popraviti. Toda ne samo v dušnih zadevah, nego tudi v gmotnem obziru dobivali so župljani pri Kosarju dobrega svota, če je bilo treba, tudi dejanjske pomoči. Njegov kaplan nam piše: »Tukaj le eden izgled njegovega dobrega srca. Nekega dne ga prosi reven župljan za posojilo. Potreboval je lakoj denar, sicer bi trpel veliko gkodo. Kosar poišče ves svoj denar, kai1 ga je imel, a bilo je Se premalo. Tedaj pride meni v kaplanijo, in me praša, koliko denarja bi mu mogel posoditi? Ko mu povem svoto, razvedri se mu Uce in smehljaje pravi: dobro je! in mi zaupa tudi skrivnost, da hoče rešiti kmela, a da nima sam dovolj denarja. Oba torej zloživa potrebno svoto, a obema vkupe ni ostal več petak v žepu. Meni je naskorem vrnil delež, kako dolgo je pa on čakal na denar, ali se mu je sploh kaj vrnilo, o tem pratika ne govori.« Ko se je pokazala potreba farovž prenarediti, zadela je velika svola stroškov župnika; kar bi namreč imeli župljani plačati, prevzel je on, da farani niso postali nevoljni. Pač se nahaja le redko župnik, do katerega bi imeli župljani toliko srčne Ijubezni in globokega spoštovanja, kakor so ga imeli Kozjani do blagega svojega duhovnega pastirja.