Ante Debeljak: Kukavice.                                       271
blisk". Tesnobna otožnost, prepojena z mrzlo grozo, ga tišči in tlači. Tožba njegova pred Usodo je obsežna, brezbrežna kakor njegov obup; hrapavo in hripavo zveni, enolično ko žitje, zdržema ko bolest in gorest ... Ko pa se je jasneje zavedel mnogolike in čudežne istinitosti, vsesplošnega življenja in neizmernih njegovih moči, se je zavzel za silo-stvarnico ter pil radost in mladost iz tega spoznanja. Iz pesmi prokletja je vzkalila in se razpregla hvalnica ljubezni. Verhaernu je lasten dar podob, kakor ga je premogel le pevec Legende des Siecles; čujemo polni religiozni odjek, posebnost velikih bardov; njegove sanjarije so več ko molitev: Et je songe, comme on prie . . .
— Koncem lanskega listopada so priobčile novine vest, da se je prosluli avtor Sesalkastih Mest ponesrečil in preminol.1
1 Pri osvežitvi obledelih pojmov in dojmov, dobljenih svoječasno iz prevesne večine Verhaernovih pesnitev, sem uporabil osobito: A. Beaunier, La Poesie nou-velle, Pariš 1902, ter Ad. Van Bever & Paul Leautmd, Poetes d'Aujourd'hui, Pariš 1910.
Rnte Debeljak ;
Kukauice.
l\ako, kako? vprašuje z bukovice, kako se gorko gnezdo naredi, kako se rod negodni zaredi. Kako, kako? To ni za kukavice.
Tako lehko je to za druge ptice, kar komaj slišno tod jih žvrgoli — za nas povsod sovragov mrgoli: *                          dehor in gad pa zračne roparice.
Kedo, kedo goliče naj izpita,
kako ko komaj sama kdaj sem sita? . . .
Ves dan je v druga gnezda kukala, kako počene in kako zvali na tuje rame vse skrbi, boli — „Tako, tako" nato'je kukala.