V Gorico! _iie 10. iti 11. kiraavca t. 1. zboruje ,,Zaveza slovenskih učiteljskih društev" v Gorici. Enajsta skupščina bo to, odkar so ,,Zavezo" priklicali v življenje zavedni in požrtvovalni naši tovariši. V tej sicer kratki dobi svojega obstanka je storila »Zaveza" neizmerno veliko za napredek in blaginjo slovenskega učiteljstva, ki je pred enajstimi leti bridkejše nego danes okušalo izjemo pravila, da sodi vsakemu- delu svoje plačilo. Plačilo je bežalo mirao nas, in oni, ki ga dele, so s skopo roko metali nekaj suhih drobtin med vrste slovenskega učiteljstva, ki je kot žejen jelen v suhera gozdu hrepeneče stegalo roke po krepčilni, poživljajoči kaplji blagodejnega studenca. Danes sicer še ni tako, kakor bi raoralo biti, a danes je vendar že drugače, kakor je bilo. Da pa se je izboljšalo naše gmotno stanje, ni najmanjša zasluga dične naše wZaveze", ki je malone pri vsaki skupščini z živo in prepričevalno besedo poudarjala zasluge svojih članov in z raznimi predlogi, resoluoijarni in peticijami na pristojnih raestih posredovala, da imamo danes to, kar imamo. Zato dolgujemo ,,Zavezi" slovenski učitelji toplo in iskreno zahvalo. S tem pa, da jo zahvaljamo. jo obenem prosirao, da bi še nadalje hodila po poti, ki ga je nastopila in po katerem hodi odločno in neustrašno, da dospemo slovenski učitelji končno do onega plačila, ki nam gre po zakonu človekoljubja in pravičnosti in po zakonu, ki ga je podpisal presvetli cesar sam. Gudovito je to, kako je moglo vztrajati slovensko ueiteljstvo toliko časa ob beraških svojih plaeah, čudovito je to, da more vztrajati še danes, ko vendar živi v isti državi kot državni uradniki, v istih razmerah — ki so v premnogih slučajih še košljivejše ¦— kot državni uradniki, ki obeuti takisto rastočo draginjo živil, obleke in stanovanj, a njega denarnih prejemkov ne morerao niti izdaleka ednačiti onim, ki jih plačuje država po novi regulaciji svojira uslužbencem. Zdi se nam, kakor da se je sprijel jarem bednega životarenja z naširai ramami, kakor se sprime srajca z ranjenim mestom na človeškem telesu. Napenjali smo že vse sile, uporabljali skrajna sredstva, da bi se otresli te more, a sami — uči nas izkušnja — ne moremo zatreti tega zajednika, ki nam ovira rast krepkega, svobodnega razvitka. Zato nam bodi skrb, da si pridobimo prijateljev, ki imajo raoč in sredstva, da nam pomorejo. Ne iščimo prijateljev, ki so nam prijazni lo takrat kadar nas rabijo, ki so nam prijazni tudi takrat sarao z besedo in s sladkimi obljubami, nego iščimo prijateljev, ki so nam v resnici in iz prepričanja naklonjeni, ki nam izkazujejo svoje prijateljstvo v dejanju. Iščimo in pridobivajmo najsplošnejšo naklonjenost naših deželnih in državnih poslancev, ki imajo usodo našega ljudskega šolstva in torej tudi učiteljstva v rokah. A za to prijateljstvo nam ni treba raoledovati in prosjačiti kot beračem. Slab in zaničevanja vreden je oni rodoljub, oni zastopnik Ijudstva v deželnih in državnih zborih, ki ne uvideva plodonosnega delovanja slovenskega učiteljstva, ki torej ni iz lastnega nagiba, iz svojega, iz rodoljubnega srca izvirajočega prepričanja naš prijatelj. Pisali smo že lansko leto o priliki zborovanja nZaveze" v Ljubljani, da ni pravi rodoljub, kdor ni prijatelj slovenskega učiteljstva. Te besede ponavljamo tudi danes brez vsakega drugega dodatka! Danes — hvala Bogu — ko se pripravljamo ria pot k XI. skupščini ,,Zaveze" v Gorico, rečeino lahko s ponosom, da je vrsta šolskih in učiteljskih prijateljev mogočno narasla, da so v tej vsti naši najboljši in najvplivnejši raožje, ki imajo za slovenstvo sploh neizmernih zaslug. Vsak izmed nas ve, koga raislimo. A s še večjiin ponosom smemo reči, da nam je priborilo te prijatelje naše delo, naše neutrudno delo, ki nam izžema najboljše moči, katere se iztekajo v žile, ki nosijo hrano in življenje bodočnosti slovenskega naroda po onih kronovinah avstrijskih, koder žive Slovenci. Zatorej je pa sveta dolžnost, dolžnost hvaležnosti in priznanja, da se z vsako žilo oklepamo le teh, ki so nam prijazni in naklonjeni. Suženski uklanjati vrat navidezno sladkim obrazom ter se plaziti pred njimi in za skledo leče prodajati to trohico svobode, ki jo irnamo, bi značilo toliko, kakor da spet hrepeneče čakamo onih časov, ko je bilo ueiteljstvo kot Prometej na skalo prikovano na odvisnost, milost in nemilost raogočnih gospodov! Kdor hoče tako, ta ne sodi v naše vrste, in boljše bi bilo, da ga ni med nami. Po širokem svetu veje duh napredka, in kot poralad nad poljano hodi z brzimi koraki svoboda nad stanovi. V svobodi vse raste, vse napreduje, vse cvete, vse hiti dalje in dalje, visoko k luči, k zvezdam, k solncu! Boj se teme, a ljubi luč! Tema znači smrt, luč je življenje! In zakaj pojdemo letos v Gorico? — Zato, da bomo povzdignili slovenski učitelji v svojem parlamentu — pri XI. skupščini »Zaveze" — glas za trpeče tovariše z Goriške in iz Istre, ki se bojujejo kot osamel vojščak na bojnem polju proti navalom sovražnih čet -• proti bedi, ki pritiska nanje z železno pestjo. Kakor dihamo štajerski in kranjski učitelji za nekoliko prosteje po zadnjih regulacijah naših plač, tako pojema luč življenja goriškim in istrskim tovarišem v boju z obstankom. In tem trpinom moramo priskočiti na pomoč, njih stradajočim rodbinara raoramo iz oči v oči povedati, da simpatizujemo in čutimo ž njirni in da smo pripravljeni, vse storiti, vse žrtvovati, da vstanejo tudi njim blažj i časi! Zatorej pa pozivljamo danes resno in odločno vse slovensko učiteljstvo, da se v čim večjem številu udeleži XI. skupščine nZaveze slovenskih nčiteljskih društev" v Gorici, atakisto resno in odločno pozivljamo, da prihite k teniu praznikn slovenskega učiteljstva vsi oni naši deželni i n državni poslanci, ki so z nami in za nas, da bodo čuli glas slovenskega učiteljstva, da bo slovensko učiteljstvo čulo njihov glas! Umeje se samo ob sebi, da ne bomo pogrešali v Gorioi med seboj onili, ki so nas vzgojili in ki vzgajajo naše potomce — t. j. učiteljev naših slovenskih učiteljišč. Ti morajo v prvi vrsti poznati težnje in želje slovenskega učiteljstva, da morejo potem uspešno in temeljito naš naraščaj pripravljati za življenje. Pogrešati tudi ne smerao svojih šolskih nadzornikov in drugih zastopnikov v krajnih, okrajnih in deželnih šolskih svetih. Ge hočejo biti čuvaji naših pravie, če hočejo pospeševati koristi šolstva in učiteljstva, nas raorajo poznati! A če nas hočejo poznati, morajo zahajati v našo sredo, rnorajo čutiti z nami, morajo vedeti, kako smo zavzeti za svoje pravice, morajo vedeti, kaj hočemo, kaj zahtevamo. Komur ni v resnici nič do nas, kdor gleda na nas sarao iz višave in iz dalje, kdor se čuti le vladarja a ne prijatelja našega, ta ni poklican, da bi odločeval o naših koristih in potrebah v zgoraj omenjenih zastopstvih! Pri XI. skupščini bomo prekrstili ,,Zavezo slovenskih učiteljskih društev" v »Zavezo avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" ter tako sprejeli z gorkira srcern, z bratovsko ljubeznijo in z odprtimi rokami v svoje vrste hrvaške tovariše s Primorja in iz Dalraacije. Ustvarili borao tako velikansko četo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva, ki bo, združeno v pravi kolegijalnosti in v srčni ljubezni, delovalo za svojo korist, a še bolj za čast, rast in slavo mogočne A vstr ij e! »Učiteljski Tovariš" — ki se je vedno bojeval neustrašno in najodločnejše za blaginjo slovenskega učiteljstva — izpolnuje letos kot glasilo »Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani" zadnjikrat prijetno dolžnost, da pozdravlja kot stari bojevnik učiteljski tlačenih pravic vse one, ki se bodo zbrali v solnčni Gorici k resnemu posvetovanju in k prijateljskim razgovorom. »Učiteljskega Tovariša" gospodar — ,,Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani" — ga je izročilo -Zavezi", da deluje ž njirn in po njera kot skrbna mati za vse tiste, ki se zatekajo in se bodo zatekali v njeno okrilje. Bog pa, kateremu je pobožno vdano slovensko učiteljstvo brez izjeme, naj vsiplje bogato svoj sveti blagoslov na delo našega uma in naše dlani! Tretja mestiia deška ljudska šola. Poročal v seji občinskega sveta ljubljanskega dne 18. mal. srpfina t. 1. občinski svetnik Jakob Dimnik. Slavni občinski svet! ^ŠoIa je temelj bodočnosti vsakega naroda." |tara resnica, ki je veljavna tudi za sedanje oase in za vse narode, je: »Šola je temelj bodočnosti vsakega naroda." Ta resnica se povdarja pri omikanih narodih že od parntiveka, naglaša se dandanes in naglašala se bode tudi vprihodnje, zakaj človeštvu je naraen, da se popolnjuje in napreduje. Tudi narodora, ki so se povspeli na visoko stopinjo kulture, ki so dosegli svoj smoter: »osiguranje narodne bodočnosti", tudi tem narodom je dolžnost, da skrbe za svoje šolstvo ter doprinašajo žrtve zanj, zakaj zakon narave v boju za obstanek je tak, da tisti narod, ki ne napreduje, že nazaduje prav zato, ker ne napreduje, in tisti, kdor ni za to, da bi se udeležil te tekmovalne delavnosti, kdor je torej nasprotnik šolstva, ta ni za življenje, ta si je sara že podpisal stnrtno obsodbo. Te resnice zavedajo se pa najintevzivneje ravno oni narodi, ki so napredovali najbolj. S pomočjo omike popolnil in dozorel jim je pravi zmisel za svoje potrebe in za pogoje svojemu obstanku. Guditi se je, kako da ravno oni narodi, kojih obstanku ne preti nevarnost od nobene strani, toliko žrtvujejo za svojo lzobrazbo, za podstavo svojemu obstanku — za svoje šolstvo. Tn vendar ni to nič čudnega, vse to je le prenaravno. Neveden človek navadno ne ve, česa mu treba; omikan človek pa ne pozabi na ničesar, kar mu treba in sicer ne samo zato, da se ohrani na dosedanji stopinji, ampak da se popenja vedno više. ,,Šola je temelj bodočnosti vsakega naroda" in za to ,,osiguranje narodne bodočnosti" so pa v prvi vrsti dolžni skrbeti narodni zastopniki v deželnih in občinskih zastopih. Gospoda moja, tudi mi, ki sedimo v tej slavni zbornici, zastopamo del našega naroda in tudi naša sveta dolžnost mora biti, da skrbirao za ljubljansko šolstvo tako, da se bo brez zadržka lahko razvijalo ljubljanskerau prebivavstvu v blagor in korist ter se v ta namen ne strašimo, doprinašati potrebnih in neizogibnih žrtev. Denar, izdan za šolstvo, ni zavržen, ampak se obrestuje bolje, kakor kakoršnakoli naprava. Minoli teden sem bil v Zagrebu. Bil sem v družbi mestnega senatorja g. Gjuro Deželiča, deželnega šolskega nadzornika, učiteljiščnega ravnatelja in profesorjev ter ogrornnega števila Ijudskih učiteljev. Ko sera poprej, seveda, ogledal si razna šolska poslopja, se nisem mogel prečuditi tem monumentalnim stavbam in nad vse uzorni notranji uredbi. Povprašara, kdo je vendar tisti ,,spiritus agens", ki mu je mogoče doseči toliko žrtev za ljudsko šolstvo. ,,Učiteljstvo", rai je bil odgovor. Karkoli učiteljstvo sproži in prosi pri svojih oblastvih, vse se mu vstreže, in to za to, ker je dotičnim oblastvom in korporacijam ležeče na tem, da se ne ohrani hrvatski narod le na dosedanji stopinji, arnpak da se popenja vedno više. Koliko je zastopnikom kraljevega Zagreba res na tem, ^la sloni ljudsko šolstvo zagrebško na zdravem temelju, da dobi zagrebško prebivavstvo vse pogoje svojemu obstanku, je natančno razvidno iz letošnjega izvestja zagrebških ljudskih mestnih šol. Teh je devet. Izmed teh je ena šestrazredna, ena petrazredna in sedem štirirazrednih. Poleg teh devet ljudskih šol iraa Zagreb še po eno vadnico, srbsko, madjarsko, judovsko in protestantovsko šolo ter več zasobnih šol. Omenjenih devet mestnih ljudskih šol pohaja, oziroma je pohajalo letos 2513 otrok. V posamezne teh šol je hodilo 120, 161, 178, 200, 230, 363, 365, 374, 422 otrok; povprečno pride na eno šolo 235 otrok. Na enega učitelja je prišlo 40 otrok. Primerjajmo sedaj te jako ugodne in zdrave, vsera zakonitim, pedagogiškim in zdravstvenim predpisom vstrezajoče zagrebške ljudskošolske razmere z nezdravimi in nezakonitimi razmerarni, ki vladajo na ljubljanski I. in II. mestni deški slovenski Ijudski šoli. Evo jih: Iz letošnjih letnih poročil je razvidno, da je pohajalo I. mestno deško šolo 593 in II. rnestno deško šolo pa 552 otrok, skupaj torej 1145 otrok. Za dve šoli je torej pri nas 1145 otrok, v Zagrebu pa za devet šol le 2513 otrok! V Zagrebu pride povprečno na enega učitelja 40 otrok, pri nas pa 58! V višjih. posebno v četrtem razredu, pride pri nas na enega učitelja po 70 otrok! Da učitelj pri tolikem številu otrok ne more doseči z naj- veojim trudom tistih uspehov, kakoršne predpisuje zakon in bi jih lahko dosegel pod normalnimi razraerarai, to je veo kakor jasno. In kdo ima škodo? V prvi vrsti otroci sarni, v drugi vrsti pa starši, ker jim otroci zaradi nezadostnega temeljnega znanja, ki so si ga prisvojili v ljudski šoli, potem v srednji šoli slabo napredujejo. Le poglejte, koliko jih ustopi v prvo šolo, in koliko jih mora že prvo leto zaostati! Ta krivda pa ne zadene mestnega učiteljstva, koje, kakor kažejo uradne kvalifikacije, najvestneje izpolnuje svoje dolžnosti, arapak ta krivda zadene v prvi vrsti tiste, ki so poklicani in izvoljeni, ustvariti v Ljubljani na slovenskih deških šolah take razraere, da bodo imeli starši, oziroma naši volivci od šole res tisto korist, kakoršno smejo po vsej pravici tudi zahtevati. Te nezdrave in nezakonite razmere, ki vladajo na obeh mestnih slovenskih deških šolah, so dale raestnemu učiteljstvu in merodajnira krogora povod, da so se začeli baviti z vprašanjera, kako bi se prišlo tera neugodnim razmeram v okorn. Povod je dala I. raestna šola, kateri je vsled utelesenja Vodmata prirastlo toliko število otrok, da je prostorno šolsko poslopje postalo pretesno za vse te otroke. Otvoriti se je morala nova pararelka in zaradi tega se je morala izprazniti soba, kjer je bila nastanjena lepo urejena »stalna razstava učil". Vsled tega so se morala krasna uoila, kakoršnih nima nobena druga šola na Kranjskem, potakniti po hodnikih, pod streho in v kleti. Iz te zadrege se je prvotno mislilo priti na ta način, da bi se napravilo nekaj šolskih sob nad telovadnico. Pokazalo se je po izvedencih, da se to ne da izvršiti in zacelo se je rnisliti na prizidek ob severni strani šolskega poslopja. Pa tudi ta prizidek ni imel preveč privržencev in merodajni krogi, kojim so ljubljanske ljudskošolske razmere najbolj znane, so bili mnenja, da bi bilo najbolje in najpraktičneje, če se zgradi novo šolsko poslopje, t. j. tretja mestna slovenska deška šola. To vprašanje je razpravljal poleg mestnega šolskega sveta tudi slavni obuinski svet v seji dne 25. vinotoka 1898. 1. Po nasvetu združenega šolskega in finančnega odseka se je izrekel občinski svet za prizidek ob severni strani I. mestne šole ter sprejel ta-le predlog: nMestneinu rnagistratu se naroča, da po stavbenera uradu preskrbi potrebnih načrtov in proračun stroškov za evenuialni prizidek ter jih predloži občinskernu svetu v odobrenje." Temu predlogu se je uprl današnji poročevavec*) ter dokazal, da bi se s prizidkom, ki bi veljal nad 40.000 gl. —, pomagalo iz te zadrege samo za par let, le I. mestni šoli, nikakor pa ne II. raestni šoli, na kateri vladajo glede prostorov še slabše razmere kakor na 1. mestni šoli. Temu v dokaz povera mimogrede, da je visoki c. kr. deželni šolski svet prav te dni dovolil, da se smejo na II. mestni šoli odpreti s pričetkom novega šolskega leta z ozirom na ogromno, vedno rastoče število šolskih otrok dve novi pararelki, za katere bo rnorala iskati raestna občina prostorov v privatni hiši. Na podstavi inforraacij, katere je podal današnji poročevavec v tej seji občinskega sveta, sta se sprejela tudi ta-le dva njegova predloga: 1. -Magistratu se naroča, da izposluje potem c. kr. raestnega šolskega sveta natancnih uradnih podatkov in dokazov o potrebi III. mestne deške šole." *) Glej _U_it. Tov." 1. 1898. štev. 32. str. 242! Uredn. 2. wTi podatki in dokazi naj se čiraprej predlože občinskemu svetu s primernirai nasveti in predlogi v odobrenje." Po naročilu občinskega sveta je dal gospod župan napraviti dva načrta in sicer o prizidku na severni strani I. mestne šole in o povišku telovadnice. 0 teh dveh načrtih, katere je napravil arhitekt Koddela, se izjavlja gospod župan tako-le: ,,S prizidavo v Pristavskih ulicah pridobilo bi se v pritličju in v nadstropji po dvoje šolskih sob, tedaj vsega skup šest učnih sob. Vsled tega morala bi se napraviti še ena veža in še eno stopnjišoe, ker sedanja veža s stopnjicami komaj zadostuje za dosedanje število šolskih sob. Misel, ki se je izrekla v občinskem svetu, da bi se krajni zid ob severni strani podrl in s tem povečale one sedanje tri učne sobe, od katerih se bode rnoral odrezati del za napravo prehoda, se ne da izpeljati, ker pooivajo na tem krajnera zidu vse stropne konštrukcije. Te učne sobe bi se zatorej tako zožile, da bi za učilnice ne bile več porabne, ker bi bile premajhne. S to prizidavo bi se pridobile torej pravzaprav le tri porabne učne sobe. Ker je iz priloženega proraeuna razvidno, da bi ta prezidava stala 41.747 gld. 33 kr., spozna se na prvi pogled, da bi ti izdatni stroški ne bili v nikaki raznieri z efektora, ki bi se dosegel. Prezidava po drugem načrtu (nad telovadnico) bi bila pač cenejša, zakaj stala bi le 13.875 gld. 98 kr. Zato bi se pa z njo tudi nikakor ne doseglo tega, kar se doseči namerava. S to prizidavo pridobile bi se pao štiri sobe, toda vsaka teh sob bi bila premajhna za učno sobo. Iz vsega povedanega je torej vidno, da mestni občini vendar ne bode kazalo drugega, *ko sezidati novo šolsko poslopje in ustanoviti tretjo deško ljudsko šolo, katere troške proračunavam z 80.000 gld. — Ako se vzame v poštev, da srae mestna občina od dežele Kranjske prioakovati za tako stavbo vsaj 10.000 gld. —, stala bi jo definitivna uredba tega sedaj že jako perečega vprašanja ne polnih 30.000 gld. — več, ko začasna, katera bi zadostovala le za par let. Glede uradnih podatkov in dokazov o potrebi III. mestne deške Ijudske šole poroča gospod župan: ,,Izvršujoč ta sklep, dopisal sem c. kr. mestnemu šolskemu svetu dne 29. vinotoka 1898. 1. pod št. 37.408 ter sem ga naprosil, da bi mi podati blagovolil podatkov, kakoršnih si občinski svet želi. Tej želji je vstregel poročevavec o mestnih slovenskih ljudskih solah, gospod c. kr. okrajni šolski nadzornik prof. Frančišek Levec*) in je njegove, na obširnem in poučnem poročilu temelječe predloge c. kr. mestni šolski svet sprejel soglasno. Predkladajoč sedaj to poročilo cenjenemu šolskerau odseku v blagohotno posvetovanje in poročanje, vabim ga uljudno, da občinskemu svetu gradnjo poslopja za tretjo deško ljudsko šolo priporočiti blagovoli." V seji občinskega sveta, ki je bila dne 18. prosinca t. 1. je današnji poročevavec poročal o vseh teh točkah in predlogih v imenu šolskega odseka. Pri tej priliki se je prečitalo tudi poročilo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika, ki nam podaja dokazov in uradnih podatkov o potrebi III.- rnestne deške Ijudske šole. To strokovnjaško poročilo ste dobili, častiti gospodje, tudi tiskano v roke, zato ne govorirn danes dalje o njera. Pri tej seji je stavil poročevavec v iraenu šolskega odseka ta-le dva predloga: *) Glej BUčit. Tov." t. 1. štev. 6. str. 43! Uredn. 1. »Nameravani prizidek pri I. mestni petrazrednici v Pristavskih ulicah in pa prezidava telovadnice se opusti, ker ni tako prezidanje pri obstoječih šolskih razmerah v našem raestu niti primerno, niti praktično." 2. nUstanovitev nove III. mestne deške petrazrednice za središče mesta in gradnja posebnega novega šolskega poslopja je nujna potreba." Dalje se je sprejel dodatni predlog današnjega poročevavca, ki se glasi: jjMestnemu raagistratu se naroča, da izposluje potem c. kr. mestnega šolskega sveta stavbeni program za III. raestno deško ljudsko šolo ter istega predloži občinskemu svetu v odobrenje." Pri splošni debati o tera vprašanju se je oglasil k besedi občinski svetnik Jakob Zabukovec ter predlagal, da se preide preko III. raestne šole na dnevni red, saljivo povdarjajoe, da je v obeh mestnih deških šolah še toliko prQstora, da otroci lahko paroma bicikelj vozijo po šolskih sobah. Krepko je zavrnil predgovornika občinski svetnik dr. Ivan Tavčar, ki je povdarjal, da ni umestno šaliti se s šolo in še manj umestno pa, da bi prešli preko tako važnega in resnega vprašanja na dnevni red, ker je očividno in dokazano, da se rešitvi tega vprašanja ne bomo smeli izogniti. Enako toplo je zagovarjal to vprašanje tudi občinski svetnik dr. Lovro Požar ter naglašal važnost urejenega šolstva posebno za naš slovenski narod. Dokler se to ne zgodi, toliko časa nas bo tišoal za tilnik naš nasprotnik, bodisi že tak ali tak, toliko oasa se ne bo mogel naš narod svobodno gibati ter napredovati tako, kakor napredujejo drugi kulturni in napredni narodi. Povdarjal je g. govornik tudi važnost mešcanskih šol, ter izrazil željo, da bi se s III. mestno šolo strnilo tudi vprašanje o meščanski šoli v Ljubljani. Ljabljana je edino glavno mesto v Avstriji, ki nima meščanske šole in sploh cela Kranjska iraa samo eno in še ta je neraška; pa še te bi ne bilo, _o bi ne bilo ranjkega Hočevarja, ki je ustanovil to šolo. Meščanske šole so posebno -za obrtni in trgovski stan velike važnosti in tiste dežele, ki imajo največ meščanskih šol, imajo tudi najbolj razvito trgovino in obrt. Prvo raesto zavzema bogata in napredna Geška, ki itna 294 raeščanskih šol; Spodnja Avstrija jih ima 118, Moravska 98, Štajerska 12, Zgornja Avstrija 10 in celo Dalmacija ima 5 meščanskih šol. Tako, gospoda moja, skrbe po drugih kronovinah za duševni napredek in prosveto naroda, ker predobro vedo, da je dobro urejeno šolstvo najboljši kapital vsakega naroda. Pri nas stno pa vneti za šolstvo le toliko časa, dokler nič ali pa prav malo stane. Kadar je pa treba doprinašati žrtev na žrtvenik narodne prosvete, takrat je pa takoj konec naklonjenosti do šolstva, češ, kje bomo pa jemali, za otroke je vse dobro, imamo druge nujnejše stvari, ki so bolj potrebne kakor vzgoja raladine i. t. d. Poraanjkanje meščanskih šol je največ krivo, da dere pri nas vse v srednje šole. Posaraezni razredi so vsled tega prenapolnjeni, vsled česar trpi pouk, učenci pa zaradi nezadostnega predznanja zaostajajo in izostajajo. Taki otroci bi pa lahko prav dobro napredovali v mešoanski šoli ter bi bili izvrstna pridobitev za našo trgovino in obrt, tako so pa brez pravega znanja nekaki propali dijaki ter se obesijo tain, kjer se le morejo, da si s silo prislužijo košček vsakdanjega kruha, če se niso poprej že popolnoma pogubili ter postali nialovredna in nevarna bitja v človeški družbi. Leta 1889. se je vpisalo v tukajšnjo realko v prvi razred 114 učencev; od teh jih je prišlo v drugi razred 70, v tretji razred 48, v četrti razred 38, v peti razred 21, v šesti razred 15 in v sedmi razred pa 14 dijakov. Isto leto je vstopilo v tukajšnjo višjo gimnazijo v prvi razred 221 učencev; na koncu leta jih je bilo samo še 130, ki so dosegli svoj učni smoter. V peto šolo jih je prišlo samo 21 in maturiralo jih je pa od 211, ki so se vpisali v prvo šolo, samo 18! Posebno močno izostajajo dijaki v spodnjih štirih razredih. Omenjeno leto jih je izostalo v prvih štirih razredih na realki 93, na gimnaziji pa 190. Vsi ti propali dijaki bi gotovo prav dobro izhajali v meščanski šoli, ko bi jo imeli. Pa, kaj bi govoril dalje in obširneje o potrebi meščanske šole v našem stolnem mestu, ko nekateri niti o žrtvah za Ijudsko šolo, ki je ternelj vsemu napredku, nič slišati ne morejo in noeejo! Zal, da je res tako! Preidirao po tem ovinku zopet k zgornjim predlogom 111. rnestne deške Ijudske šole. Prvi odsekov predlog in pa dodatni poročevavčev predlog sta bila sprejeta, drugi odsekov predlog pa ni prodrl. Gospod župan je naročil na podstavi vsprejetega dodatnega poročevavoevega predloga gospodu c. kr. okrajnemu šolskemu nadzorniku profesorju Prančišku Levcu, da sestavi stavbni program za nameravano III. deško slovensko ljudsko šolo. Ta stavbni program, ki ga je odobril in sprejel c. kr. mestni šolski svet, se glasi: C. k r. m e s t n i š o 1 s k i s v e t! Ustrezaje ustnemu naročilu gosp. predsednika c. kr. mestnega šolskega sveta se usojain predlagati stavbni program za nameravano III. deško ljudsko šolo. Sestavljaje ta stavbni program sem se ravnotako kakor pri šentjakobski šoli oziral na to, da bode vendar že enkrat treba niisliti tudi na ustanovitev deške m eščanske šole, ki bi dobila potrebne prostore lehko tudi v novem poslopju III. deške petrazrednice. Po mojih mislih se da vprašanje o ustanovitvi ene deške in ene dekliške mešeanske šole v Ljubljani sicer še nekoliko časa zavleči, z dnevnega reda se pa ne da več spraviti, ker smo Kranjci v tera oziru zaostali celo za Dalmacijo in Bukovino in je Ljubljana zdaj edino deželno stolno mesto v Avstriji brez javne meščanske šole. Oziri na naše obrtne šole in učiteljišča, na prenapolnjeno realko in gimnazijo in na splošni napredek ljudskega šolstva ljubljanskega nas silijo uvaževati tudi vprašanje zaradi mestnih javnih lneščanskih šol. — Ako pa se zida že posebno poslopje za III. inestno deško petrazrednico, kaže to poslopje sezidati tako razsežno, da se v njern prej ali slej nastani tudi deška meščanska šola. Novo šolsko poslopje pa bi moralo obsezati nastopne prostore. " 1.) 13 šolskih sob, vsaka za najmanj 60 učencev. Teh 13 učnih sob bi se porabilo nekaj za ljudsko, nekaj za bodočo meščansko šolo, ena pa za šolsko delarno. 2.) 2 pisarni, 2 zbornici, 2 sobi za učila in 2 sobi za knjižnico. 3.) Stanovanje za enega nadučitelja, obstoječe iz 2 večjih sob, 1 kabineta, 1 kuhinje, 1 shrambe za jedila, kleti in drvarniee. 4.) Stanovanje za šolskega slugo, obstoječe iz 1 večje sobe, 1 kabineta, 1 kuhinje in 1 kleti. 5.) Šolski vrt, obsezajoč najmanj 5 arov, poleg njega igrišče za učence, ki bi se lehko porabilo tudi za telovadbo pod milim nebom. 6.) Telovadnica z garderobno sobo, risalnica in uoilnica za skupne pevske vaje. 7.) Pri telovadnici in nje garderobni sobi naj se napravi tudi šolsko kopališče s 30 pršilnicaroi. 8.) V vse prostore naj se uvede električna luc in centralna kurjava. 9.) Do nadučiteljevega m slugovega stanovanja raora biti poseben vhod, tako da potenca teh stanovanj s šolskimi prostori ni v neposrednji dotiki. Končno je želeti: a) Da se pri šolskih sobah določijo tudi posebni prostori za garderobo učencev; b) da se pri zidanju novega šolskega poslopja jemlje ozir tudi na šolski muzej, ki je zdaj brez svoje strehe. Za šolski muzej bi se potrebovala ena velika soba in dve manjši sobi. Vse tri sobe morale bi imeti vsaj toliko prostora, kakor ga obsegata dve šolski sobi. Fr. Levec s. r. c. kr. okrajni šolski nadzornik. Gospod župan je opremil ta stavbni program tako-le : flPripomniti je, da se število učencev na mestnih deških ljudskih šolah tako množi, da se bode vsled sklepa c. kr raestnega šolskega sveta ljubljanskega za II. raestno deško. ljudsko šolo za šolsko leto 1899/1900 morala najeti posebna šolska soba v eni bližnjih hiš in da bo taka potreba nastala bržkone tudi pri I. raestni deški ljudski šoli." Šolski odsek, ki se je v svoji zadnji seji bavil z zadevo III. mestne deške ljudske šole, je sprejel ta stavbni program v toliko, kolikor se tiče same ljudske šole; glede meščanske šole je bil pa mnenja, da tega progratna za sedaj še ni sprejeti, dokler se ne premeni dotični deželni šolski zakon, ki govori o meščanskih šolah, pač pa se je treba ozirati na meščansko šolo pri določitvi stavbnega prostora in pri dobavi skic, oziroma načrtov za III. mestno deško šolo, da se ji lahko brez zadržka in takoj prizidajo potrebni prostori za meščansko šolo s posebnim uhodom, kadar bo deželni zbor prenaredil dotični zakon. Šolski odsek stavi torej sledeče predloge: Slavni občinski svet skleni: 1. -Mestnemu magistratu se naroča, da poišče na podstavi stavbnega programa primeren prostor za nameravano III. mestno slovensko deško ljudsko šolo, oziroina tudi za trirazredno deško meščansko šolo, pa z ozirom na mestne finance ne s pogojem, da bi bil obcinski svet vezan že takoj graditi to šolsko poslopje, 2. »Mestnemu magistratu se tudi naroča, da napravi na podstavi tega prostora in od slavnega c. kr. mestnega šolskega sveta odobrenega stavbenskega programa skice in približen proračun za nameravano III. mestno deško ljudsko šolo, oziroma po potrebi tudi za trirazredno deško meščansko šolo." 3. -Prostori za naraeravano 3razredno meščansko šolo se za sedaj, dokler visoki deželni zbor ne izpremeni zakona o meščanskih šolah, izpuste iz omenjenega stavbenskega programa, pač naj se pa že pri iskanju prostora in pri dobavi skic za III. mestno deško ljudsko šolo ozira magistrat na to, da se brez oškodbe poslopja lahko prizidajo takoj potrebni prostori za 3 razredno deško meščansko šolo." 4. BVse to naj se predloži svoječasno pdtem c. kr. mestnega šolskega sveta občinskemu svetu v pregled in odobrenje." To so torej predlogi šolskega odseka. Prosim slavni občinski svet, naj se ne postavlja pri pretresovanju in glasovanju o teh predlogih na pretesnosrčno in prevarono stališče, saj denar, ki ga izdamo za šolstvo, ni — kakor sern že povdarjal poprej — zavržen, ampak prinašal bode ljubljanskerau prebivavstvu visoke obresti. Res je, da se ne bodo te obresti stekale kar naravnost v mestno blagajno, saj polne mestne blagajne niso znak najboljšega gospodarstva, ampak davki naših volivcev naj se v prvi vrsti neprikrajšano obrestujejo tara, kjer je prvi in najboljši vir vsemu blagostanju in to je dobro urejeno in na zdravera temelju sloneče šolstvo. S temi besedami končujem svoje poročilo ter prosim gospoda župana, da otvori splošno razpravo, p. i. gg. občinskim svetovavcera pa pokladam na srce, da se gre tu za deco slovenske narodnosti in da je šola temelj bodočnosti vsakega naroda. Ljubljana, 18. mal. srpana 1899. 01 a j š a v e. Spisal M. Poklukar. IX. "elik pripomooek k olajšanju inorečega dela pri učif$ teljevanju je dobra disciplina, katera se kaže v šoli in izven nje pri mladeničih in starcih; zato naj nam bo prva skrb, da jo uvedemo v šoli, kjer delujemo. Opisali smo že, kako nara je težko učiti prenapolnjene učilnice, katero delo nam pogosto otežujejo še malomarni in površni predsedniki krajnim šolskim svetora z nakupom učil in samoučil ter še več pri reševanju zamud šolskemu obisku. Učitelj se trudi v šoli, da zmaga predpisano tvarino, a nenavzočnost učencev prizadeva njegoverau naporu skeleče rane. Vsak dan kliče učence po abecedi, kara izostajavce, žuga jim, piše izkaze; a pogosto podere načelnik krajnemu šolskemu svetu ves vspeh njegovim opazkara v stolpcu zamud z opombo: »Bolan je" ali »Zadržan radi bolezni". Pripetilo se je že, da je prišel učenec v ponavljavni šoli k verouku, drugim uram pa se je dosledno izmuznil na en ali drug način. Tako je počenjal dva raeseca zapored in učitelj je o«načil njegovo pooetje v tiskovini, a predsednik dostavi: BPravijo, da je bolan" in kazen staršem je izostala. Zeleti je, da se učiteljskim oporabara nepobitno vrjame in dotičnik mora dokazati bolezen z zdravniškim spričevalora, ako mu učitelj ni opravičil zamude. Kako je vzdrževati dobro disciplino pri pouku ter v obče, to pove začetniku vsako ukoslovje in specijelna metodika, vendar bi označili še raarkantneje nekaj momentov, kateri jo znatno pospešujejo. Za vsako zamudo se raora otrok k rnizi priti opravičit ter pričeti n. pr.: »Prosimgospodučitelj oprostenja" etc. Beseda prosim je pri vzgoji tehtne važnosti, ker lomi otroejo trrao in pobija napuh; zato je z vso resnobo gledati, da jo učenci v potrebi glasno in konsekventno rabijo. Kadar stopi učenec pred učitelja, vselej se mu je prikloniti, tudi če gre k tabli; na cesti se ima prikloniti, odkriti ter z besedo glasno pozdraviti. Ni dopuščati, da bi učenci pred nami bežali, se skrivali, kričali in bili se, to bi bilo najstrožje kaznovati. Kadar stopi v šolo, mora biti čeden, to je, obleka osnažena; glava, vrat, roke in noge umite; hodi naj tiho po šolskih prostorih; vedeti mora, da je šola vzvišeno tnesto, kjer ne prija ropot, ker se tu likajo ljudje na duši in na telesu. Vse k uku potrebne reci mu je čiste in za delo pripravljane seboj prinesti, da ne spiči pisal raed poukom ter ne dreza součencev za posojila; pozdravljajo naj, ko prihajajo in ko odhajajo, jim je zopet pozdravifci. Vselej pa se rnora dobro slišati gospod, gospa ali gospodičina, recimo: gospod vodja, gospod učitelj, gospa ali gospodičina učiteljica; tako je pri vojakih, kjer imajo vzgleden red. Ni nam pa trpeti pozdrava na priimek, ali še slabšega na krstno irae. Po krstnera imenu naj nas kliče sorodnik in star prijatelj, po priiraku tovariš, a pri vseh drugih ljudeh nam je gledati in tirjati, da nas nazivajo po značaju uciteljskern, saj je gosposki, imeniten in ni se nam ga treba veo sramovati. Po značaju se kliče vojak, uradnik in duhovnik, zakaj bi se še učitelj ne. Pri sprevodih, pogrebih in izletih ne trpimo neposrednega velenja učencem od drugih ljudi; kadar je učitelj pred učenci, ima on sam njim ukazovati neposredno in nihče drugi; vsak, kedor je zato poklican, ima opozoriti učitelja na to in ono in ne učencev, katerim bode že učitelj ukazal, zato je pri njih. Gospoda, to je odvažna reč, da grerao mi častniku brskat po vrstah, ako on pred njimi stoji, posabljal bi nas precej ter najmanje bi nas pozval k dvoboju; zakaj ni ga hujšega preziranja, kakor to, če smo mi tam, pa se ukazuje učencem naravnost. Prisotni učitelj je zato, da učence vodi in ne starši ali sorodniki, župan, župnik ali predsednik; pri takih prilikab naj učenci najbolj uvidijo, v čegavib rokah so, občinstvo pa naj čuti ono gradacijo, na kateri je človeška družba. Kedor je postavljen zato, ta naj ukazuje in če se noče slišati njegovih ukazov, se ga mora najprej odstaviti in potem še le dr.ugega na njegovo raesto poveljnikom iraenovati. Pojedinci naj govore glasno, zbori tiho, da nam ne bode treba dvakrat vpraševati, ali, da nas ne bodo bolela ušesa vsled premočnega vika. Tako se je vesti vsakdanjim in do pičice enako ponavljavnim uoencem; pravr nič jim ne smemo odjenjati od teh pravil, katera nam zelo olajšujejo službo ter utrjujejo ugled našega stanu. Učenci v posebnem pouku se morajo vesti enako drugirn in ne pustimo jim misli, da nam je ukovina milostno darilo, temveo morajo vedefci, da je to trdo prislužen denar in ves posebni pouk le naša dobrota; zato bi predlagali, da se povsod računa posebna ura po 2 gld. na raesec. Poskusimo to vpeljati prec v prihodnjern šolskem letu ter ne raislirao, da boderao ob ta zaslužek, zakaj vsak ima denar, kedor daje učence v posebne ure in kedor jih je pošiljal za 1 gld., bode jih za 2 gld. pošiljal tudi; ako bi pa stavkali nekaterniki spočetka, no s časora se bodejo že podali in ta stvar bode prišla staliio z dnevnega reda. Sedaj pa se ljudje izgovarjajo: ,,Predniku smo samo toliko plačevali; vi hočete toliko, včasih je bilo pa menj; tam se pa le toliko plačuje!" Za raajhno nagrado ne moremo učiti dobro, a slab pouk je nepotreben, ker je brezvspešen. Ravno tako, kakor pri otrocih, gledati nam je na to, da nas i odrašcenci spoštujejo, kar nam bo pa težje doseči, ker oboinstvo še dobro pomni tisto dobro staro dobo, v kateri je učitelj še po ,,številkah" jedel in ko so mu njegovo bore plaoico znašali učenci po deseticah v šolo. Toda ne obupajrao pri prvem nevspehu. Pred vsem nam je treba gledati, da iztrebimo liki prevelu be- sedo ,,šomaš.er" ne le radi ostudne jezikovne spakedranosti, teravec še bolj radi neljubih spominov, ki so spojeni ž njo! To tirjamo tudi od vseh pisateljev in časnik, kateri bi jo v kateremkoli poraenu rabil, zasluži, da se dvigne vse učiteljstvo zoper njega in ga uniči. Vse drugo bode prej propalo, kakor učiteljstvo, ako je složno in nobenega časnika se nam ni bati. Bodimo v tem dosledno neizprosni ter složni, ker žaliti in smešiti nas hoče vsak, kdor jo izusti ali zapiše; zato si jo kratkoinmalo prepovemo! Ako opaziš, da Te kdo noče spoštovati, pusti ga v miru, kadar pa pride v službenih zadevah k Tebi, takrat mu daj mrzel ,,tuš" v obvestilo, da stoji pred gospodom ter ima opraviti se samostalnim uradom in — ozdravil ga bodeš bolje od Kneipa. Dobijo se domišljava revšeta in niceta, katera si stavijo zabavljanje učitelju v nalogo; take preziraj ali jim odgovori rezko, da jih popariš, kakor slana omladje in če Ti še ne dajo miru, pojdi in toži jih! Enega samega bodeš tako ustrahoval in mir si bodeš napravil pred njimi za zmirom; tu ni mesta prizanesljivosti, odločni nastop koristi pojedincu in vsem tovarišem. Ako smo zašli med družbo, kjer se zabavlja nad učiteljstvom, plačajmo ter zapustimo jo za zmirom, ker mi smo lahko brez družbe, a družbe nimajo brez nas stalnega obstanka. Ako srao udje kakemu društvu, ne pustirao se zapostavljati pri volitvah, ker nam po naši izobrazbi pripada odlično mesto povsod in osobito tam, koder je naših več zraven. Tu ne gre za osebnost, temveč je prizadet učiteljski stan, katerega morajo upoštevati vsi. Povsod vidimo, da nihče neče sarao hlapčevati, to je bilo, ampak hoče biti v časti na javnih mestih, kjer tajništva nimajo posebno v čislu, ker je pri društvih brezplačno, težavno ter v večni odvisnosti od predsedništva; delajmo še mi tako! Na ta nauin dosežemo disciplino, če ne v enem, pa v več letih, a gotovo tako, katera bode raočno podkrepila našo postojanko pred svetom in olajšali si bodemo znatno svoje početje, zakaj vse nas bode častilo, ali vsaj ne tako mrzlo, rekli bi sraraotljivo preziralo, kakor dosedaj; mladina pa bode vbogala sleharen naš migljaj brez nadnaravnega napora, kateri zahteva iz mladih učiteljskih vrst vsako leto pomilovanja vredno število črnih grobov.