Izhaja zveier vsak prvi in tretji četrtek meseca. Ako je ta dan praznik, izide dan poprej. Cena mu. jc 80 kr. na leto. Inserati se sprejemajo in plačujejo po dogovoru. Slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. Spisi in dopisi se pošiljajo: Uredništvu „Domoljuba", Ljubljana, Semeniške ulice št. i. Naročnina in inserati pa: Upravništvu .Domoljuba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2. r "l- -r t- Št. L V Ljubljani, dn<£ 5. januarja 1899. Leto XII. Sveti zvezda! »O mili Bog, kako zelo potrebujemo sedaj tvojega blagoelova!" Tako je vskliknil sv. oče Leon XIII. pred Štirimi leti, ko je odgovoril zbranim kardinalom na božično voščilo. Kako bridka resnica se skriva v teh besedah! Ni treba dokazovati; saj čutimo vsi predobro dan za dnevom, leto za letom. Zopel je poteklo eno leto. Koliko hudega in žalnega nam je prineslo, a kako malo veselega! In vendar se človeštvo toliko trudi, da bi si zboljšalo in olajšalo svoj žalostni položaj. Pa ne gre in ne gre!... Zakaj ne? . . . Božjega blagoslova ni, zato ni uspeha! Brez Boga? da, celo zoper Boga se trudijo ljudje za svojo srečo, zato jim — zvezda sreče ne zasine! .. . Sv. trije kralji so bili pogani in so le nekoliko slutili prihod pravega Boga, zaželjenega Odrešenika. A ko so zagledali nenavadno zvezdo na nebu, popustili so doma vse in ga šli iskat. Hodili so po neznanih nevarnih krajih, šli so celo mimo krvoločnega trinoga, a dospeli so vendar srečno skozi Jeruzalem (»mesto miru") v Betlehem (v »hišo kruha") in k Jezusu, katerega bo tako željno iskali. Poklonili so se mu in mu darovali zlata, mire in kadila. On pa jih je obdaril z neizmerno večjim darom, z lučjo sv. vere; da, podaril jim je samega sebe kot zagotovilo večne sreče in blaženosti. Slovenci! Kako globok, kako presunljiv nauk za nas! Tudi mi iščemo sreče, kakor so jo iskali sv. trije kralji. A kje jo iščemo, v čem jo upamo najti? Da je med svetom ne najdemo nikoli, o tem smo se pač že vsi prepričali po tolikih bridkih skušnjah. Iščimo jo drugod! Pojdimo za zvezdo, kakor so hodili sv. trije kralji. Žarna zvezda, katera nam sveti na nevarnem potu življenja, je — sv. vera, luč nebeška, katero je Bog sam prižgal! Slovenci! Pojdimo za njo neustrašeno, zaupno! Ona nas pelje čez puščave, in prepade tega sveta mimo vseh sedanjih krvoločnih, brezbožnih Herodežev — k Jezusu! Njega iščimo, in prišli bomo srečno skozi »mesto miru" (Jeruzalem) v „hišo kruha" (Betlehem). Oh, kako smo vsi ljudje, zlasti v naših časih, obojega potrebni: miru in kruha! Glejte, po kateri poti se oboje doseže! Torej, Slovenci, kvišku! Hodimo za zvezdo — sv. vero. Ona, le ona naj nam sveti, naj nas vodi! Prišli bomo, obdarjeni z mirom in kruhom za dušo in telo, k — Jezusu! Njemu poklonimo tudi mi zlato, miro in kadilo! Ker pa nimamo svetlega zlata, grenke mire in dišečega kadila, darujmo mu kakor zlato čisto svojo ljubezen, darujmo mu miro svojega grenkega dela in trpljenja, darujmo mu svojo gorečo molitev, ki naj se kakor dišeče kadilo vzdiguje iz našega srca pred božji prestoli Kakor je mili Zveličar blagOBlovil sv. tri kralje in jim samega sebe dal v plačilo, da so se veseli vrnili v svojo domovino, tako bo blagoslovil tudi nas in nam dal samega sebe v neizmerno plačilo, ko se bomo veseli vrnili v svoj pravi, večni dom. „Ta zvezda kakor plamen žari in kralja kraljev spričuje Boga", moli sv. cerkev. — Sveti zvezda in pripelji slovenski narod do prave blaginje! Stran 2 Domoljub 1899"* Št. 1 Socijalno vprašanje. Z različnimi čuvstvi izrekajo to ime razni ljudje dan na dan. Jednim se zdi ta beseda kakor gromeč spomin, da se tresejo tla, na katerih je zidano njih bogastvo, njihove palače, njihova plesišča. Drugemu pa vzbuja ta beseda želje po maščevanju, vžiga v njem hrepenenje po nenasitnem vživanju. To vprašanje rešujejo učenjaki v svojih spisih, rešujejo je cesarji in njih ministri, rešujejo je pivci v krčmah, pri neštevilnih shodih se govori o njem, \sak misli, da prav rešuje to vprašanje, a kdo more reči, da je jc rešil ? Človek ima to slabost, da čuti hitro vsako krivico, ki se njemu godi, neče pa vedeti za to, kar sam drugim škoduje. Ljudje so nagli v zabavljanju in obsojanju, a ne pomislijo odkod izvira zlo. Kako krpo, kak obliž bi pritisnili tu in tam na bolno telo človeške družbe, a da bi preiskali njeno bolezen in jo resno in vztrajno zdravili, za to ni nikomur mar. Zbornice so ustanovljene zato, da v njih ljudski zastopniki, cvet vsega ljudstva, oklepajo o koristnih postavah. Pa kako se vara ljudstvo, če od njih kaj dobrega pričakuje! Avstrijski državni /.bor samo podira, ničesar ne stori. Plačani hujskači, brezsramni pretepači, ljudje, o katerih je \Bem znano, da nimajo niti zvestobe do našega cesarja več, naj kaj dobrega za ljudstvo storč? Podobno je na Ogerskem; tudi tam državni stroj več prav ne melje. Na Francoskem bi bilo pač obilo potrebnega dela, a ljudje, ki imajo dobiček od sedanje zmede, nalašč hujskajo ljudstvo in poslance, da bc prepirajo za nepotrebne stvari, prave zločince pa puste, da si med tem polnijo žepe z ljudskim premoženjem. Ne maramo popisovati teh grdih ran Človeštva, vprašajmo se rajši: kako bi se dalo popraviti zlo? So ljudje, ki pravijo, da bi bilo vse dobro, ako bi bili poslanci boljši. A ti vidijo zlo naše dobe samo površno. Če danes razpišejo nove volitve, kdo bi si upal trditi, da bo potem bolje? Zlo tidi v ljudstvu samem; pokvarjeno je družabno razmerje, krivično so razdeljene pravice in dolžnosti. Ali je med ljudmi kaj stalnega, kaj takega, kar bi vsaj verovali vsi? Kak6 strašen prepad zeva med bogatini in reveži! Na jedni strani se kopičijo milijoni in žive ljudje v zlatu in v razkošnih nasladah, na drugi Btrani pa revežu krajcar za krajcarjem gine iz žepa, bleda lakota ga spremlja, brezupnost ga mori. Ljudstvo kliče: pomagajte nam! a kdo ga sliši? Bogatin je brezsrčen; saj liberalci pravijo, da vlada ne sme pomagati ljudstvu, ampak mora pustiti, da se vse »svobodno« razvija. Kdor odira, naj svobodno odira, kdor strada, naj svobodno strada! Zato bo liberalci povsod zagrizeni sovražniki zadrug in drugih naprav, ki bi ljudstvu pomagale. Nastopajo pa drugi ljudje, ki pravijo: vse je pokvarjeno, vse jc slabo! Razbijmo, pokončajmo cerkev in državo in naredimo potem vse ljudi jed-nakc! Jeden izmed njih, anarhist Bakunin, jo rekel: Od sedanje človeške družbe ne sme ostati niti kamen na kamnu, in še vsak kamen je treba streti v prah, da ne bi nihče mogel iz razvalin zopet kaj sestaviti. To so blazne besede, a pričajo nam, kako razdivjano je ljudstvo, kadar je lačno in nahujskano. Pa pravijo drugi, da bi bilo precej pomagano, če bi se bogastvo bogatašem vzelo in revežem dalo. A to ne gre, ker iz krivice se ne more roditi pravica, in s tem bi bilo pač malo pomagano, ker je sedaj vse tako urejeno, da morajo delavski stanovi ubožati, oni pa, ki gospodarijo z velikim denarjem, morajo obogateli. Treba je torej globoko poseči, da se odpravi zlo naše dobe. Mi imamo kmete, delavce, obrtnike, a ti ljudje so stan le po imenu, v resnici pa bo raz druženi in razkosani in propadajo. Treba jih je torej združiti v krepke stanove, ki se bodo mogli braniti. A med stanovi jo treba \ stvariti tak postaven red, da jeden stan ne bo mogel drugega odirati in za tirati: trgovec ne kmeta, tvorničar no delavca itd. Z drugo besedo: treba j c pravice! Kdo n.^s pa uči pravice? Naša vera! Kdo bo mogel pravico vzbuditi, da \ stane in obvlada naš razburkani, ob divjani, sebični svet? Ce vera ne, potem nihče ne! Zato je socijalno vprašanje tudi versko vprašanje; ono obsega narodno gospodarstvo, državno postavo-dajalstvo, obsega vse stanove ; tudi šolo in ccrkev. Zato pa je potreba, da se vsakdo pouči o glavnih potrebah ljudstva. Mi bomo v .Domoljubu" jasno in odločno povedali, kje so glavne rane naše družbe, brez strahu bomo naštevali krivice, kjerkoli jih* bomo našli, povedali bomo pa tudi, kaj je vzrok propadanju ljudstva in s čim bi se dalo pomagati. V naslednjih številkah bomo posebno to dokazali, kako strašno propada pri nas kmečki stan zaradi kapitalističnega gospodarstva. Voščilo »Domoljubu" o novem letu. Dvanajsto leto 2e izhajaš Berila toliko podajal; Zares Ti Bog je srečo da!., Da vse ovire si prestal! Ko zdaj obleko spremenii In novo lice c'lo dobiš, Ti vošči stari Tvoj prijatelj: Ostane zvest naj vsak Čitatelj, Ostane zvest Ti vsak pisatelj, Sploh zvest vsakteri podpiratelj I Kmetifki fant France. Politični razgled. Staro leto. Koncem leta vsak skrben gospodar naredi obračun s svojim gospodarstvom, ljudje pa se navadno razgo-varjajo, kaj je dobrega ali slabega prineslo minolo leto. Tako tudi mi svojim dragim bralcem ob kratkem ponovimo važnejše dogodke leta 1898. Minolo leto v poglavitnih državah naše stare Evrope sicer niso pokale puške, niso grmeli topovi, vendar je bilo povsod dosti nemira in prepira. Skoraj najbolj žalostno je bilo v naši ljubi Avstriji. Gotovo se Še bralci dobro spominjajo lanskih nemirov v dunajskem državnem zboru zaradi znanih jezikovnih naredeb za Češko in Moravsko, s katerimi je minister grof Ba-d e n i s cesarjevim dovoljenjem hotel češkemu jeziku dati v teh deželah tiste pravice, katere ima nemški jezik. A grof Badeni je moral odstopiti in vlado je prevzel baron Gauč. Toda tudi ta ni mogel napraviti sprave med Čehi in Nemci, meseca marca je odstopil in na njegovo mesto je cesar poklical grofa Tu na. Ta je takoj sklical državni zbor, a ga je že 14 junija zopet preložil, ker nemški levičarji vladi in desnici nagajajo pri vsaki priliki. Tekom poletja je grof Tun skušal doseči spravo med Čehi in Nemci, toda brez vspeha. Ker pa je bilo treba nove pogodbe za 10 let z Ogri, sklical je grof Tun koncem septembra zopet državni zbor, ki je sicer zboroval do 20. decembra, toda storil jako malo. Dovolil je le nekaj malih železnic, uravnal plače državnim slugam, sprejel trgovinsko pogodbo z Japanom in sklenil mal zakon glede uravnave Donave. Vse drugo je ostalo nerešeno. Levičarski kričači so tratili dragi čas s praznimi govori o zatiranju avstrijskih Nemcev, česar jim seveda nihče ne verjame. Bog daj, da bi bilo novo leto v tem oziru boljše za Avstrijo in da bi se državni zbor spomnil tudi kmečkega, obrtniškega in delavskega stanu, ki že z velikim strahom gledajo v prihodnjost zaradi vedno večjih davkov in dolgov. — Na Ogerskem je na jesen nastala ravno taka zmešnjava v državnem zboru. Tudi v Pešti razgrajajo znani Košut in njegovi tovariši ter pretč ogerski vladi, da mora odstopiti. Kdo vd, kaj tudi onstran Litave prinese novo leto! Upajmo, da se poležejo prepiri in da naša mogočna država dobi časa za resno in koristno delo v blagor vsem narodom, ki so združeni pod slavnim žezlom našega svetlega cesarja. — Omeniti moramo tudi dveh nenavadnih dogodkov, katera nam je prineslo preteklo leto in ki sta v najtesnejši zvezi z našo državo; umora naSe ljubljene cesarice in zlatega jubileja cesarjevega. Res čudna pota božje previdnosti: oba v istem letu. prvi vzrok največje žalosti, drugi največjega veselja za avstrijske narode. Toda oba sta nam še v preživem spominu, da bi bilo treba danes kaj več o njih pisati. — Cesarska slavnost pa je bila povod, da so se tudi med Slovenci vršile mnoge pomenljive slovesnosti; a najznamenitejši je bil pač shod vseh slovenskih županov dnč 16. in 17. avgusta v beli Ljubljani. Bilo je zbranih do 700 slovenskih županov iz Kranjske, Štajerske, Koroške in Primorske ter več državnih in deželnih poslancev. Brzojavno so presvetlemu cesarju izrazili najglobokejšo udanost ter v imenu slovenskega naroda sklenili prošnji za slovensko vseučilišče in nadsodišče v Ljubljani. Ti dve poslednji važni stvari sta tudi tisti dve zahtevi Slovencev, za kateri so se pretečeno leto posebno poganjali slovenski državni poslanci in ki nam jih je vlada dolžna izpolniti ; a kakor vse kaže, bo še tudi v prihodnje le pri obljubah ostalo! — Pomenljive so bile tudi slav-nosti v Pragi in Krakov u. V zlati Pragi slavili so Čehi meseca junija stoletnico rojstva slavnega češkega domoljuba in učenjaka Frančiška Palackega, pretečem mesec pa osemdesetletnico očeta češkega naroda: dr. Ladislava Riegra. V starem poljskem mestu Kra-kovu pa so praznovali tudi meseca junija stoletnico rojstva slavnega poljskega pesnika Adama Mickieviča. Vseh teh slavnosti udeležili se se tudi zastopniki slovenskega naroda. Vredno je, da se spomnimo še dveh slavnih mož, ki sta pretečeno leto umrla. Dnč 19. maja je umrl največji angleški državnik V. Gladstone, star 89 let. Bil je večkrat prvi angleški minister, pravičen mož, ki se je posebno potegoval za tlačene Irce in balkanske Slovane pod turškim jarmom. — Dnč 30. julija pa je umrl veliki nemški državnik, knez Bismarlc, ki je 1. 1866. zapletel Avstrijo v znano nesrečno vojsko. Mi avstrijski Slovani pač nimamo nobenega vzroka žalovati za njim. Naši ljudje radi tožijo o slabih časih. A mnogo slabše se godi prebivalstvu v .blaženi" Italiji. Ljudstvo je revno, davki visoki, zato so v Italiji ropi, tatvine, požiganja kar v navadi. Lansko leto so bili v Italiji jako veliki upori. Posebno v velikem mestu Milanu so uporniki divjali proti bogatinom. Vojaki so morali delati mir; pobitih je bilo nad 200 rogoviležev. S silo so siccr zadušili nemire; toda med siromašnim ljudstvom Še vedno vre. Turki so minolo leto sicer premagali Grke in dobili 43 milijonov vojne odškodnine ter kos zemlje ob grški meji; toda evropske države so prisilile turškega sultana, da je moral svojo armado odpoklicati s Krete. Ta veliki otok v Sredozemskem morju je bil nad 200 let pod turško oblastjo Na otoku prebiva do 300.000 ljudi, z večine kristijanov. Za guvernerja je sedaj postavljen grški princ Jurij in s tem je skoraj gotovo konec turškemu nasilstvu na lepem otoku. Na Francoskem še sedaj ni končana pravda, ali je stotnik D r a j f u s kriv veleizdaje ali ne. Vrše se preiskave in stvar je vedno bolj zamotana. Čebre Črnila so že porabili, milijone denarja izdali, več ministerstev je moralo že odstopiti, a sodniki še sedaj niso prišli ali nočejo priti na pravi sled. Gotovo je, da je več imenitnih oseb zapletenih v to umazano stvar in da igra veliko ulogo — židovski denar. Za Španijo je bilo lansko leto jako nesrečno. Vojska na K u b i in F i 1 i p i n i h se je zanje neugodno končala. Bili so premagani na suhem in na morju, zgubili so več ladij in na tisoče vojakov. Skleniti so morali mir ter Amerikancem odstopiti bogato Kubo, Portoriko in Filipine. Španija je sedaj za mnogo let uničena. — To so poglavitni dogodki lanskega leta. Bog daj, da bi mogli v novem letu bralcem »Domoljuba" v »političnem razgledu" kaj bolj veselega poročati. rs Nepozaben sveti večer. Bilo je par dni pred svetim večerom. V Sum-berški graščini je po dokončanem lovu sedela večja družba veselih iovcev pri večerji. Vsled velike lovske sreče je bilo vse dobre volje in kratkočasne lovske prigodbe, resnične in dobro izmišljene, so se kar usipale iz ust zgovornih lovcev. Polagoma pa se jo pogovor zasukal na bolj resne stvari; in zopet je vsakdo vedel povedati kaj bolj ali manj zanimivega iz svojega življenja. Le polkovnik Kavčič se še ni oglasil. Bil je sploh resen mož, ki je rajše molčal in poslušal, kakor veliko govoril. »Gospod polkovnik!" obrne se naenkrat gostoljubni graščak proti njemu, »čudno, da molčite vi, ki imate tako burno življenje za seboj, kakor malokdo ; ali tudi iz onih treh vojsk, katerih ste sc vde-ležili, ne veste nič, kar bi nas moglo zanimati?" Tu si pogladi polkovnik z roko svojo lepo brado in nepričakovano resnobno vpraša: »Povejte mi, se li obhaja tudi v tem kraju božična polnočnica?" »Seveda, kakor drugod. O tem se lahko prepričate pojutrišnjem, na sveti večer. In ko bi zapadel sneg še tako globoko, vendar bo vse hitelo v cerkev, komur bo le količkaj mogoče." »Tudi mene ne bo manjkalo. Glejte, ravno danes — gotovo zato, ker smo v božičnih dneh — se mi vzbuja spomin na dogodek iz mojega življenja, ki je v tesni zvezi s polnočnico in ki mi jo je tako omilil, da se je vselej vdeležim, ako mi je le količkaj mo goče. Vam se menda to čudno zdi, kaj ne, ker me tako iznenadeno gledate?" „Res, nismo vedeli, da ste tako pobožni, gospod polkovnik!" skuša se pošaliti mlad lovec, kakor je vse kazalo, še novinec. nAli sem pobožen, ali ne, ne gre sodba meni, to pa vem, da sem iz dna svojega srca hvaležen tej prelepi krščanski šegi — polnočnici; njej namreč se imam zahvaliti za rešitev svojega življenja." In znova si pogladi brado ter pristavi: »Rekli ste prej, da sem se vdeležil treh vojsk. A povem vam, da v vseh treh nisem doživel kaj tako strašnega, kakor oni sveti večer, ki mi je še danes tako živo v spominu, kakor bi se bilo to včeraj zgodilo, dasiravno je temu že 32 let." »Ah, to nam morate pripovedovati, gospod polkovnik, prosimo, prosimo!" — glasila seje želja vseh. „Dobro; poslušajte! Bilo je 24. decembra 1866, Bil sem takrat kot častnik prideljen posadki v silno dolgočasnem mestecu Gorenje Italije. Tovariši so šli za božično praznike večinoma domov na odpust; čakal me je torej prav žalosten sveti večer. Kar mi pride od znanega graščaka u bližnje, kaki dve uri oddaljene vasice, povabilo, naj pridem k njemu in preživim sveti večer v njegovi družini. Kdo je bil bolj vesel, kakor jaz! Hitro si pri skrbim pri svojem predstojniku potrebnega odpusta, s pogojem seveda, da sem v jutro svetega dne že v posadki na svojem mestu. A to me prav nič ni skrbelo. Noč jo obetala biti jasna, imel sem zanesljivega konja in - veselo sem odjezdil k prijatelju. Večer v družinskem krogu mojega znanca j<; potekel kaj prijetno. Zlasti, ko smo stali z veselimi otroci pred krasno razsvetljenimi jaslicami, tedaj sem občutil tudi jaz zopet ono moč, ki ne upliva ta večer le na otrokovo srce, ampak na vsacega čutečega človeka. Ko bi trenil, minil je večer in treba je bilo misliti na odhod. Okoli jednajste ure zajaham konja in se poslovim. »Ali ste popolnoma gotovi, da ne bodete zgrešili pota ?" popraša prijatelj, ko mi še enkrat seže v roko. »Popolnoma", mu odvrnem; in smeji'dostavim: »Kaj bi se mi pa moglo tudi zgoditi na tej kratki poti do mesta ?" „No, ono močvirje ob cesti mi je prišlo na misel. Pa saj leži nekoliko v stran. Da bi se le preveč ne stemnilo; kakor vidite, je vedno bolj oblačno!" »Lahko noč! Na svidenje starega leta večer!" In odjezdil sem. Vreme je proti večeru postalo popolnoma južno: bilo je čisto spomladansko. Vesel, da sem tako lepo preživel sveti večer, ves v prijetne misli zatopljen sem z brezskrbnostjo 28 letnega lajtenanta jahal dalje, ne zmeneč se za pot, niti za to, da je noč postajala vedno temnejša. Tako sem bil menda kako pol ure na potu. Kar naenkrat moj konj obstane. Spodbodeni ga, a ne premakne se z mesta. Sedaj še le zapazim, da nisem več na pravi cesti. Zašel sem na stransko pot. Nekaj mi je reklo, naj se obrnem in jaham nazaj do ceste. A vojaški ponos me premoti, da ne storim tega. Stopim raz konja, da si natančneje ogledam okolico. Kakor nalašč posije mesec izza oblakov in v njegovi svetlobi vidim, zakaj se je konj branil iti dalje. Pot, na katero sem zašel, je bila jako ozka, in se je končala v brv, ki je držala čez neki jarek. Zato konj ni mogel dalie. Stvar se mi je zdela taka-le: Zaiti sem moral šele pred kratkim na stransko pot, ki jc od glavne ceste vodila na polje. Videl sem, kako pot onstran brvi pelje na desno, a prava cesta ležati je morala ob levi; saj zdelo se mi je, da me loči od ceste Jo precej širok jarek, ki se je v pravem kotu dotikal onega, čez katerega je peljala brv. Še enkrat mi je nekaj reklo, naj se obrnem in jaham nazaj do mesta, kjer sem zavil a prave ceste. A saj vam je znano, da se vojak nerad vrača nazaj — in čemu tudi? Saj sem bil izvisten skakalec. Jarek je bil sicer videti širok, vendar ne toliko, da bi se ga ne upal prenko-čiti. In če skočim naprej, gotovo konj skoči za menoj in tako bom v najkrajšem času zopet na pravi cesti. Zadrvim se torej in skočim. Kako daleč, če sam nisem slutil. Se jo li vam, gospodje, že kedaj sanjalo, da padate s liiše, z visokega stolpa, in je vas prešinjalo pri tem grozovito čuvstvo, da strmoglavite v brezdanje brezno? Meni se je po oni noči večkrat tako sanjalo in vselej sem se tresel od groze. Ko sem torej skočil, mojo noge pod seboj niso dobile nobene ceste, nobenih trdnih tal, iz priprostega vzroka, ker tam ni bilo nobene ciste. Tudi jarek je bil le navidezen. Kar sem imel za jarek, ni bilo nič drugega, kakor rob močvirja, čegar nadaljevanje se mi je v mesečni s\itlobi zdela cesta. Skočil sem torej v močvirje in vsled silnega skoka ter lastne teže sem se vdrl skoro do pasa. Komaj se zavem svojega strašnega položaja — in verjeti mi smete, gospodje, da delujejo možgani v takih trenotkih s silno, nenavadno hitrostjo — tedaj mi stopi pred oči še nova nevarnost. Slišal sem, kako je hropela zvesta žival, kakor bi se vojskovala sama s seboj, ali naj sledi ali ne svojemu gospodarju v gotovo, grozovito smrt. A zvestoba je zmagala — konj skoči za menoj. Ali sem poprej, ko sem skočil sam, zakričal, ne vem. To pa vem gotovo, da ee mi je v tem trenutku izvil iz prsi obupen krik! To vse se je zgodilo veliko hitreje, kakor vam morem povedati. In ko se je zgodilo — sem se globoko oddahnil. Konj ni skočil name, ampak prav blizo mene v močvirje. In tako sva tičala oba v isti nevarnosti, oba sva Čutila, kako se nama bliža počasna, a tem gotovejša smrt! Zdelo so mi je, da se mi bliža krvoločna zver — zdravemu na duši in telesu, a nezmožnemu le količkaj storiti v svojo rešitev. Mrzlote močvirja skoro nisem občutil; tako sem bil prevzet od drugih čutov, čutil sem popolnoma natanko, kako sem se pogrezal od minute do minute globokeje. Trdnost močvirskega blata me je ovirala, da se nisem vdiral še hitreje. Toda s tem groza pred bližajočo se smrtjo ni bila nič manjša. Poskušal sem sicer, kako bi se izkopal iz močvirja. A takoj sem spoznal, da si s tem položaj samo poslabšam. Čim bolj sem se namreč gibal, tem bolj sem se vdiral. Klical sem na pomoč, kolikor sem mogel. Toda kdo naj me čuje? Nikjer sledu kake hiše ali človeka! Ali vsled groze sem klical in vpil dalje. Močvirje mi je segalo že do prsi. Zdela se mi je že cela večnost, kar sem skočil v močvirje. Kakor strela hitro so potekale minute. Koliko mi jih je še prisojenih na tem svetu? Ah, zakaj me ni ubila sovražna kroglja na bojišči! Kako lepa, kako junaška bi bila taka smrt v primeri s takim koncem, kakoršen me čaka! Kaki občutki eo mo navdajali, kake podobe so se drvile pred mojimi dušnimi očmi, tega še približno ne morem dopovedati. Dihal sem vedno težje. Čutil sem, kako mi močvirje stiska pljuča in da mi skoro ne bo več mogoče, klicati na pomoč. In vendar sem še klical. Hripavo se je razlegal moj glas po nočni tišini. Pri vsakem takem obupnem klicu pa sem čutil, kako se mi skuša približati moj zvesti konj. Daljava med nama ni mogla biti velika. Spoznal sem to iz t< ga, ker se je vselej močvirje okoli mene potreslo, kedar se je premaknil konj. Kar mi udarijo na uho čudni glasovi. V prvem hipu mislim, da mi provzroča te glasove kri, ki mi je silila v glavo. Toda ne! Razločneje in razločneje so se čuli in spoznal sem, odkod prihajajo. Glasili so se — cerkveni zvonovi. Ali je morda že jutro ? Vabijo li zvonovi že ljudi k službi božji? Sveti dan je torej napočil, zame — smrtni dan! In vzbudil se mi je spomin iz onih časov, ko sem se veselil s stariši, brati in sestrami pred božičnimi jaslicami in to me je tako pretreslo, da sem se začel jokati, na ves glas bridko jokati. In moj tovariš poleg mene, je-li razumel neznansko gorje mojega srca ? Biti je pač moralo tako; kajti čutil sem, kako je napenjal vse sile, da bi se mi približal. In ko za hip mesec posije izza oblaka, zapazim ga tikoma poleg sebe. Oklenem se ga in zgrabim za sedlo. Z nadčloveško močjo privlečem se prav do konja. Zgornji del mojega telesa je bil zopet nekoliko prostejši in zato sem tudi lože dihal. Spoznal sem tudi, da se je konj vsled svojega potegnjenega telesa pogrezal dosti bolj počasi, kakor jaz v navpični legi. Prvi žarek — upanja! In vendar, kako slepilen! Kajti spoznal sem le prekmalu, da mi je tudi na ta način nemogoče zlesti iz močvirja. Trenotek, ko se bodem popolnoma pogreznil, strašno zadušil, se je samo za nekaj časa — odložil! In zopet začnem vpiti in klicati na pomoč. Kar začutim, kar dosedaj še nisem, kako me trese leden mraz. Moči mi vedno bolj pojemljejo. Poleg tega utihne glas zvonov in zopet zavlada grobna tišina. Cerkev sicer ne more biti daleč, vendar kakor tudi napenjam oči, ne zapazim nobene luči. Smrtni pot mi jame teči po obrazu. Tu — kaj vidim ? Ne daleč od mene se prikaže lučica, in še jedna in zopet jedna. So li mar to sle-pilne podobe moje domišljije ? Vendar ne! Zamižim, Domoljub 1809 Št. 1 V Šum- Nepozaben sveti večer Bilo je par dni pred svetim večerom, beriki graščini je po dokončanem lovu sedela večja družba veselih lovcev pri večerji. Vsled velike lovske sreče je bilo vse dobre volje in kratkočasile lovske prigodbe, resnične in dobro izmišljene, so se kar usipale iz ust zgovornih lovcev. Polagoma pa se je pogovor zasukal na bolj resne stvari; in zopet je vsakdo vedel povedati kaj bolj ali manj zanimivega iz svojega življenja. Le polkovnik Kavčič se se ni oglasil. Bil je sploh resen mož, ki je rajše molčal in poslušal, kakor veliko govoril. »Gospod polkovnik!" obrne se naenkrat gostoljubni graščak proti njemu, »čudno, da molčite vi, ki imate tako burno življenje za seboj, kakor malokdo ; ali tudi iz onih treh vojsk, katerih ste se vde-ležili, ne veste nič, kar bi nas moglo zanimati?" Tu si pogladi polkovnik z roko svojo lepo brado in nepričakovano resnobno vpraša: »Povejte mi, se li obhaja tudi v tem kraju bo žična polnočnica?" »Seveda, kakor drugod. O tem se lahko prepričate pojutrišnjem, na sveti večer. In ko bi zapadel sneg še tako globoko, vendar bo vse hitelo v cerkev, komur bo le količkaj mogoče." »Tudi mene ne bo manjkalo. Glejte, ravno danes — gotovo zato, ker smo v božičnih dneh — se mi vzbuja spomin na dogodek iz mojega življenja, ki je v tesni zvezi b polnočnico in ki mi jo je tako omilil, da se je vselej vdeležim, ako mi je le količkaj mo goče. Vam se menda to čudno zdi, kaj ne, ker me tako iznenadeno gledate?" „Res, nismo vedeli, da ste tako pobožni, gospod polkovnik!" skuša se pošaliti mlad lovec, kakor je vee kazalo, še novinec. „Ali sem pobožen, ali ne, ne gre sodba meni, to pa vem, ua sem iz dna svojega srca hvaležen tej prelepi krščanski šegi — polnočnici; njej namreč se imam zahvaliti za rešitev svojega življenja." In znova si pogladi brado ter pristavi : »Rekli ste prej, da sem se vdeležil treh vojsk. A povem vam, da v vseh treh nisem doživel kaj tako strašnega, kakor oni sveti večer, ki mi je še danes tako živo v spo minu, kakor bi 8e bilo to včeraj zgodilo, dasiravno je temu že 32 let" »Ah, to nam morate pripovedovati, gospod polkovnik, prosimo, prosimo!" — glasila seje želja vseh „Dobro; poslušajte! Bilo je 24. decembra 1866. Bil sem takrat kot častnik prideljen posadki v silno dolgočasnem mestecu Gorenje Italije. Tovariši so Ali za božično praznike večinoma domov na odpust; čakal me je torej prav žalosten sveti večer. Kar mi pride od znanega graščaka i t bližnje, kaki dve uri oddaljene vasice, povabilo, naj pridem k njemu in preživim sveti večer v njegovi družini. Kdo je bii bolj vesel, kakor jaz! Hitro si pri skrbim pri svojem predstojniku potrebnega odpusta, s pogojem seveda, da sem v jutro svetega dne že v posadki na svojem mestu. A to me prav nič ni skrbelo. Noč je obetala biti jasna, imel sem zanesljivega konja in — veselo sem odjezdil k prijatelju. Večer v družinskem krogu mojega znanca je potekel kaj prijetno. Zlasti, ko smo stali z veselimi otroci pred krasno razsvetljenimi jaslicami, tedaj sem občutil tudi jaz zopet ono moč, ki ne upliva ta večer le na otrokovo srce, ampak na vsacega čutečega človeka. Ko bi trenil, minil je večer in treba je bilo misliti na odhod. Okoli jednajste ure zajaham konja in se poslovim. „ Ali ste popolnoma gutovi, da ne bodete zgrešili pota?" popraša prijatelj, ko mi še enkrat seže v roko. ^Popolnoma", mu odvrnem; in smejč dostavim: »Kaj bi se mi pa moglo tudi zgoditi na tej kratki poti do mesta?" „No, ono močvirje ob cesti mi je prišlo na misel. Pa saj leži nekoliko v stran. Da bi se le preveč ne stemnilo; kakor vidite, je vedno bolj oblačno!" „Lahko noč! Na svidenje starega leta večer!" In odjezdil sem. Vreme je proti večeru postalo popolnoma južno: bilo je čisto spomladansko. Vesel, da sem tako lepo preživel sveti večer, ves v prijetne misli zatopljen sem z brezskrbnostjo 28-letnega lajtenanta jahal dalje, ne zmeneč se za pot, niti za to, da jc noč postajala vedno temnejša. Tako sem bil menda kake pol ure na potu. Kar naenkrat moj konj obstane. Spodbodem ga, a ne pre makne se z mesta. Sedaj še le zapazim, da nisem več na pravi cesti. Zašel sem na stransko pot. Nekaj mi je reklo, naj se obrnem in jaham nazaj do ceste. A vojaški ponos me premoti, da ne storim tega. Stopim raz konja, da si natančneje ogledam okolico. Kakor nalašč posije mesec izza oblakov in v njegovi svetlobi vidim, zakaj se je konj branil iti dalje. Pot, na katero sem zašel, je bila jako ozka, in ae je končala v brv, ki je držala čez neki jarek. Zato konj ni mogel dalje. Stvar se mi je zdela taka-le: Zaiti sem moral šele pred kratkim na stransko pot, ki jc od glavne ceste vodila na polje. Videl sem, kako pot onstran brvi pelje na desno, a prava cesta ležati je morala ob levi; saj zdelo se mi je, da me loči od ceste.Io precej širok jarek, ki se je v pravem kotu dotikal onega, čez katerega je peljala brv. Še enkrat mi je nekaj reklo, naj se obrnem in jaham nazaj do mesta, kjer sem zavil s prave ceste. A saj vam je znano, da se vojak nerad vrača nazaj — in čemu tudi? Saj sem bil izvrsten skakalec. Jarek je bil sicer videti širok, vendar ne toliko, da bi se ga ne upal preskočiti. In če skočim naprej, gotovo konj skoči za menoj in tako bom v najkrajšem času zopet na pravi cesti. Zadrvim se torej in skočim. Kako daleč, še sam nisem slutil. Se je li vam, gospodje, že kedaj sanjalo, da padate s hiše, z visokega stolpa, in je vas prešinjalo pri tem grozovito čuvstvo, da strmoglavite v brezdanje brezno ? Meni se je po oni noči večkrat tako sanjalo in vselej sem se tresel od groze. Ko sem torej skočil, moio noge pod seboj niso dobile nobene ceste, nobenih trdnih tal, iz priprostega vzroka, ker tam ni bilo nobene ciste. Tudi jarek je bil le navidezen. Kar sem imel za jarek, ni bilo nič drugega, kakor rob močvirja, čegar nadaljevanje se mi je v mesečni s\itlobi zdela cesta. Skočil sem torej v močvirje in vsled silnega skoka ter lastne teže sem se vdrl skoro do pasa. Komaj se zavem svojega strašnega položaja — in verjeti mi smete, gospodje, da delujejo možgani v takih trenotkih s silno, nenavadno hitrostjo — tedaj mi stopi pred oči še nova nevarnost. Slišal sem, kako je hropela zvesta žival, kakor bi Be vojskovala sama s seboj, ali naj sledi ali ne svojemu gospodarju v gotovo, grozovito smrt. A zvestoba je zmagala — konj skoči za menoj. Ali sem poprej, ko sem skočil sam, zakričal, ne vem. To pa vem gotovo, da se mi je v tem trenutku izvil iz prsi obupen krik! To vse se je zgodilo veliko hitreje, kakor vam morem povedati. In ko se je zgodilo — sem se globoko oddahnil. Konj ni skočil name, ampak prav blizo mene v močvirje. In tako sva tičala oba v isti nevarnosti, oba sva čutila, kako se nama bliža počasna, a tem gotovejša smrt! Zdelo se mi je, da se mi bliža krvoločna zver — zdravemu na duši in telesu, a nezmožnemu le količkaj storiti v svojo rešitev. Mrzlote močvirja skoro nisem občutil; tako sem bil prevzet od drugih čutov, čutil sem popolnoma natanko, kako sem se pogrezal od minute do minute globokeje. Trdnost močvirskega blata me je ovirala, da se nisem vdiral še hitreje. Toda s tem groza pred bližajočo se smrtjo ni bila nič manjša. Poskušal sem sicer, kako bi se izkopal iz močvirja. A takoj sem spoznal, da si s tem položaj samo poslabšam. Čim bolj sem se namreč gibal, tem bolj sem se vdiral. Klical sem na pomoč, kolikor sem mogel. Toda kdo naj me čuje? Nikjer sledu kake hiše ali človeka! Ali vsled groze sem klical in vpil dalje. Močvirje mi je segalo že do prsi. Zdela se mi je že cela večnost, kar sem skočil v močvirje. Kakor strela hitro so potekale minute. Koliko mi jih je še prisojenih na tem svetu? Ah, zakaj me ni ubila sovražna kroglja na bojišči! Kako lepa, kako junaška bi bila taka smrt v primeri s takim koncem, kakoršen me čaka! Kaki občutki go me navdajali, kake podobe so se drvilc pred mojimi dušnimi očmi, tega še približno ne morem dopovedati. Dihal sem vedno težje. Čutil sem, kako mi močvirje stiska pljuča in da mi skoro ne bo več mogoče, klicati na pomoč. In vendar sem še klical. Hripavo se je razlegal moj glas po nočni tišini. Pri vsakem takem obupnem klicu pa sem čutil, kako se mi skuša približati moj zvesti konj. Daljava med nama ni mogla biti velika. Spoznal sem to iz t Čas vse zgrudi. Cerkveni letopis. O novom letu so človek tako rad ozro nazaj v preteklo leto, da premisli, kaj vse jo novega doživel. Premislimo na kratko tudi mi, kaj je katoliška cerkev v tem lotu novega doživela; saj v njeni osodi se odsvita osoda vsoh narodov, ona je središče vsega dejanja na svetu. — Papež Leon XIII. jo letos obhajal svojo demantno mašo. Sivolasi starček je star že skoro 89 let, a je še vedno čil in zdrav duševno in telesno. Kakor že proje ob 50 letnici njegovega mašništva in škofovstva, tako so se mu tudi ob tej 60 letnici klanjali do malega vsi narodi in vladarji sveta, pravoverni in krivoverni, celo pogani ter tako priznavali vrhovno oblast namestnika Kristusovega na zemlji. Vkljub temu, da ječi svet globoko pogreznjen v nevero, vendar se v novejšem času vera vedno bolj razširja in utrjuje i v Evropi, i v misijonskih deželah. Z ene strani vidimo, kako ee kristijani tesneje oklepajo sv. križa, kako krivoverci in pogani kar trumoma pristopajo v katoliško cerkev, z druge strani pa skušamo, kako strupeno sovraštvo gojč ne-štovilni brezbožniki do nje. Na Nemškem, Francoskem, v Ameriki in drugod je že na tisoče Ijudij, ki sploh nimajo nobeno vere. Kam bo to prišlo ? Ni čuda, če človek ni več varen za svoje imetje, d&, celo niti za svoje življenje! Ako se ljudje Boga več ne bojč, koga so bodo sicer bali? Ako se smejo božjo zapovedi predrzno prestopati, kdo bo spolnoval in se zmenil za človeške ? Sicer se je vršil pred nekaterimi tedni protianarhističen shod v Rimu. Vse evropske države so poslale k njemu svoje zastopnike. A kakšen bo uspeh ? Ostalo bo vse pri starem! Duhovi se ne kroto s postavami, z ječami in verigami, duhovi se krotč le — z duhovi. Pravega duha je treba dati ljudem, duha, kakoršnega more zajemati človeštvo edino le iz naukov sv. katoliške cerkve. Vse drugo prizadevanje je bilo, je in bo tudi v bodoče brezuspešno! Kdor hoče hudournik ustaviti, mora pri viru začeti s popravami, mora vir zamašiti, sicer je vso delo zastonj in povodenj se vendar le razlije in vse podere in poruši, kar ji pride na pot. To je tako jasno in lahko umljivo, da uvidi lahko vsak otrok. A modre glave tega nočejo uvideti; zanašajo se na svojo modrost. Bog pa jim je dokazal že tolikokrat in jim še kaže, da modrost človeška je ničeva v primeri z božjo modrostjo. Zadnja leta se vrše na raznih krajih katoliški shodi, s katerimi se verska zavest med omahljivci močno utrjuje. Povodom cesarske 50 letnice se je vršil tak shod na Dunaju. Na Španskem je zaslovel zadnji čas menih av-guštinec P. Angel Rodriguez, ki se odlikuje zlasti po svojih zvezdoznanskih vedah, o katerih je spisal že več učenih knjig. Pred par meseci je bil poklican v Rim, kjer bo vodja vatikanske zvezdarne. — To je zopet lep nauk za tiste ljudi, ki mislijo, da je vse neumno, kar je katoliško. Prezreti tudi ne smemo zadnjega božičnega nagovora, ki so ga imeli sv. oče do kardinalskega zbora. V tem nagovoru so se zahvalili božji previdnost., ki jim še vedno ohranja življenje in katero hočejo do zadnjega porabiti v božjo čast in slavo. Rekli so nadalje, da leto osemindevetdeseto jim je naklonilo le preveč bridkostij, med temi nekaj tako groznih, da človeka straši še spomin nanje. Prav je, da se merodajni možje posvetujejo, kako bi napravili jez zversko divjim uporniškim nakanam. Toda za-željenega uspeha ne bo tako dolgo, dokler zopet ne oživi v narodih sveti strah božji. A tudi prihodnje leto ne obeta biti bolj srečno, zlasti še z ozirom na svobodo katoliške cerkve v Italiji. Zadnji čas napadali so zlasti cerkvi sovražni časopisi italijansko duhovščino in ji podtikaii uporniške namene. Toda italijanska duhovščina je že večkrat pokazala, da se ne straši pred takimi napadi in tudi velik del svetnih izobražencev vztraja z božjo pomočjo na njeni strani neomajno v ljubezni do rimskega papeža, kakor tudi nič manj v veri v katoliške resnice. — Konečno so podelili papež vsem zbranim apostolski blagoslov. Novoizvoljeni predsednik južnoameriške republike Argentinije, general Julio Roka, naznanil je to svojo izvolitev svetemu očetu, izrazil Bvoje globoko spoštovanje do njega in ob jednem obljubil, da hoče zopet obnoviti zvezo z Rimom, ki je bila od leta 1871 popolnoma pretrgana. Katoliška cerkev je v Argentinski republiki državna cerkev, predsednik in podpredsednik morata po ustavi biti katoličana, in vendar je ta država skozi toliko let bila Rimu popolnoma tuja. Vidi se, da se države, če tudi počasi, vendarle dosledno vračajo nazaj k viru resnice, k sveti katoliški cerkvi. Spomladi imenovano bo več novih kardinalov, med njimi dva tudi iz Avstrije. Od kardinalov, ki bo bili 8. dccembra 1854 pričujoči pri razgladenju brezmadežnega Marijinega spočetja, je doživel letošnjo 44 letnico tega znamenitega dne samo Le o XIII. Lansko leto rekli so sv. oče slikarju, ki jih je slikal: »Da izvršim svoje načrte, potrebujem še 10 let in upam, da mi jih Bog ne odreče!« Oj da bi uslišal Bog svojega namestnika na zemlji! Čudovita dogodba na moiji Meseca novembra preteklega leta bilo je po mnogih časopisih brati sledečo dogodbo, katero je doživel neki norvežki mornar in katero on sam ta-ko-le pripoveduje: Prve dni meseca maja (1898) odrinili smo iz Angleške, da prejadramo atlantsko morje. Peti dan vožnje bil sem kot prvi krmar na oni ladiji ob dveh po noči na straži. Tema je bila, kot v rogu; morje je bilo popolnoma mirno, nobeno sapice nikjer. Samo votlo hropenje parnih strojev se je izgubljalo v nočni tihoti. Počasi korakam na po-veljnikovem mostičku gori in doli. — Kar naenkrat me spreleti čudna groza, ki si je nisem mogel razložiti. Ves sem se tresel; zdelo se mi je. da moram nekaj soriti, in vendar nisem vedel. kaj. V tem hipu razločno slišim, kako mi nek glas zakliče naravnost na uho: .Ustavi ladijo!" Pozorno se ozrem na desno in levo, ali žive duše ni bilo blizo mene. Nagnem se čez ograjo doli na krov: vse temno in tiho. Ozrem se gori "v jadra: nič posebnega. Tu stopi iz teme predme podčolnar Tompson in sporoči: „Yse v redu, spredaj in zadaj!" — .Kaj je ukazal kapitan ravnokar?" ga vpraša®. Vedel sem, da glas, ki sem ga bil slišal, ni bil kapitanov, a vendar sem se hotel prepričati, če je morda Tompson kaj slišal. — »Kapitan? Ukazal?" — vpraša mož začudeno. »Saj je kapitan vendar doli v svoji kajiti!" — »Ali niste slišali ravnokar nekoga klicati: »Ustavi ladijo:" »Ne, nobenega glasu!" — „No, dobro Tompson ; le skrbno pazite, da se nam v tej temi kaj ne prigodi!" Tompson odide in jaz bi se bil kmalu sam sebi smejal. Tu me naenkrat zopet obide ona nerazumljiva groza in znova jasno slišim glas: »Ustavi ladijo!" — In nisem se mogel upirati sili, ki je bila močnejša, kakor jaz. Vleklo me je k telegrafu, ki je bil v zvezi z notranjimi prostori za stroje in strojevodjo. Že mi je roka na telegrafu, a vendar se se obotavljam. Na misel mi pride namreč zmešnjava, ki ho vsled tega nastala, in jeza kapitanova. če se zbudi in zapazi, kaj sem storil brez njegovega dovoljenja. A sila, ki jc tako skrivnostno vplivala name, me premaga in telegrafiram ukaz: »Vozi s polovično hitrostjo!* Takoj sem čutil, da je ladija začela voziti bolj počasi. A v tem hipu že zopet slišim razločno glas: »Ustavi ladijo!« In zdaj se nisem obotavljal več, ampak naravnost telegrafiral: „Stoj!" In parni stroj obstane. — Čuvaji začudeno zavpijejo; na krovu nastane življenje in kapitan pridirja v eni sapi proti meni. A še preden stoji poleg mene, znova telegrafiram, popolnoma pod utisom skrivnostne sile, strojevodji: »S polnim parom nazaj!" - »Za božjo voljo, kaj delate ?" zaslišim prestrašeni kapitanov glas poleg sebe, a mogočni vijak ae je že zasukal in ladijo pognal nazaj. A še predno sem mogel odgovoriti kapitanu, zavrišči čuvajev glas od ladijinega osredja gori tako strašno, da pretrese vsem mozeg in kosti: »Ledenik (ledena gora) se bliža naravnost proti ladiji!" V tem hipu pa že tudi začutimo slaboten sunek, a vendar še toliko močan, da je vsa ladija Vztrepetala: mimo plavajoč ledenik je ravno še rahlo oplaznii našo ladijo. Bil je gorostasen velikan. Gorje nam ako bi bili trčili vanj, ko je ladija še jadrala s prvotno hitrostjo! Brez dvoma bi ne bila razbila in potopila z vsemi popotniki! — Pre- pričan sem — dostavlja mornar — da nadnaravno moči večkrat posegajo v našo življenje, če tudi ne vselej tako očitno m silno, kakor v tem slučaju! Ni znal ceniti zvestobe. Bogat poljski posestnik se jo po zimi na saneh peljal v mesto Ostrovo. Spremljal gaje hlapec Jakob, ki je jezdil na konju pred sanmi. Preden sta pa prišla do mesta, sta morala skozi dolg, samoten gozd. Hlapec svetuje, da bi prenočila v krčmi pred gozdom, ker je po noči zaradi volkov nevarna pot skozi gozd. A irospodar se ne strinja s tem nasvetom, žu zato ne, ker tra je nasvetoval hlapec; vrh tega mu oponaša lenobo in bojazljivost. In tako jo ubereta naprej. — Komaj pa sta par kilometrov daleč v gozdu, zaslišita za seboj irlasno tulenje. Gospodar se ozre in vidi, kako se c.-le tolpe volkov pode za sankami. »Jakob", _ zakliče, »volkovi!" Zvesti hlapec ne zine nobene besede, temveč pusti, da gospodar vozi naprej, sam pa jezdi med sankami in volkovi in od časa do časa s pištolo vstreli med nje. A tako je odganjal zveri samo toliko časa, dokler ni zmanjkalo smodnika. Ko se volkovi po zadnjem strelu znova pridrvd za njima, pravi gospodarju: »Treba ho žrtvovati konja in gledati, da pridem na sani; sicer je vse izgubljeno!" — »Stori, kar hočeš", odvrne gospodar. Po bliskovo skoči Jakob s konja in ravno tako hitro na sani; konja pa drži za uzdo toliko časa, da se volkovi popolnoma približajo. Potem izroči zvesto žival njihovi požrešnosti.- Tako sta v divjem begu zopet za neko liko prehitela volkove. A ne traja dolgo in jedna tolpa volkov je zopet tuleč za njima. — »Sedaj treba, da v božjem imenu prinesem za vas zadnjo žrtev", pravi hlapec. »Glejte, ie se vidijo luči v m« stu; skrbite za ženo m otroke! Z Bogom! Spomnite se včasih ubogega, a — zvestega Jakoba!" In potegne sabljo ter skoči s sank — med zveri. Volkovi najprej osupnejo, a takoj nato divje planejo nadenj in ga poderejo na tla, kjer ga raztrgajo. — Gospodar pa je srečno ubežal. Takoj nato se sicer povrne z ljudmi nazaj v gozd, a ne najde drugega, kakor nekaj oglodanih kosti svojega zvestega hlapca. Pozneje je velikokrat bridko tožil, kako malo je cenil Jakobovo zvestobo. Po očetovsko pa je skrbel za osirotelo družino. Stariši, ne preklinjate otrok !j Na grozen način se spolnijo včasih preklinjevanja, katere izrečejo stariši nad otroci. Tako jc zadela strašna nesreča mlado, pridno dekle v Vesprimskem komitatu na Ogerskem, katero ji je želela lastna mati v jezi. Dekle je služilo že več let v bližnji graščini pri mlatilnem stroju in živilo s tem sebe in svojo staro, zelo sitno in nepotrpežljivo mater- Nekega jutra je mati zopet zmerjala hčer radi neke malen kosti prav hudo in na koncu je zavpila: „Naj ti stroj polomi in zmečka roko!" In res, kmalu seje spolnila materina kletev na hčeri. Ker ni dovolj pazila, zagrabil jo je stroj za desno roko in jo odrezal prav pri rami. Nezavestno in vso krvavo so prinesli domov. Brezsrčna mati se je takoj spomnila svoje kletvine in se obnašala kakor bi zdivjala, ker jo je vest pekla in ji očitala, da je ona Bama kriva te nesreče. Pridna hči je lepo tolažila svojo mater: »Saj imam še levo roko in tudi samo s to se vas upam preživiti." Slovenski novičar. Kranjsko. (Deželni zbor kranjski) se je sešel dne 28. decembra ter imel dve seji. Obeh se je vdeležil tudi presvetli knez in škof dr. Anton Bon. Jeglič. Pri dopoludanski seji je baron Hajn prečital cesarjev odgovor na udanostno adreso. Deželni glavar je v svojem ogovoru omenjal smrti cesaričine in se spominjal pokojnega poslanca Globočnika. Potem so se zvršile volitve v razne odseke in se rešile nujne predloge zaradi začasnega pobiranja deželnih doklad in ljubljanske gostaščine. — Popoludne ob 5. uri je bila druga seja. Poslanec dr. Majaron je predlagal, naj se pozove vlada, da takoj v državni proračun postavi svoto za ustanove slovenskim profesorjem na bodočem ljubljanskem vseučilišču. Poslanec Ivan Hribar je predlagal, naj deželni zbor pošlje do cesarja dcputacijo s prošnjo za vseslovensko vseučilišče v Ljubljani. Oba predloga sla bila vsprejeta z vsemi slovenskimi glasovi. V dcputacijo so bili izvoljeni: glavar De tel a, knez in skof dr. Jeglič, odbornik P o v še in poslanec dr. Majaron. — Sklenilo se je tudi, da se stisko okrajno sodišče premesti v Višnjo goro. Potem je bilo zborovanje preloženo najbrž do spomladi. (Dva kraiina pastirska lista) izdal je o božičnih praznikih knez in škof dr. Jeglič, jednega duhovščini in drugega vernikom ljubljanske škofije. V prvem listu govori o svojem popotovanju v Lurd in Rim, o novih zavodih, kateri se bodo zasnovali, namreč: o katoliški gimnaziji s potrebnimi zavodi za gojence, o misijo ni h, ki naj bi se I. 1899. vršili med Slovenci, pa o popotovanju v Jeruzalem 1. 1899. V listu za vernike govori tudi o svojem popotovanju v Lurd in Rim, zlasti pa se obrača do vernikov z iskreno prošnjo, da bi s prispevki pripomogli k ustanovitvi katoliške gimnazije in dotičnih zavodov. Ker bodo gimnazijo smeli obiskavati ne samo gojenci dijaškega semenišča, ampak tudi dijaki, ki se mislijo posvetiti kakemu posvetnemu stanu, bo gimnazija postala velikega pomena za bodočnost Slovencev. O teh krasnih načrtih knezoškofovih hočemo v našem listu še kaj več spregovoriti. (V. občni zbor katol. slov. pol. društva) za rado-liski okraj se je Šentjanžev dan na Brezjah v Fin-žgarjevi dvorani prav povoljno izvršil. Na predlog predsednika gosp. Vurnika je zbor izrekel svoje čestitanje Nj. Veličastvu k 50 letnici Nj. vladanja in izrazil globoko Bočutje o strašnem umoru preljub-ljene cesarice. — Tajnik gosp. posl. Ažman je na kratko razložil društveno delovanje v pretočenem letu ter predlagal, da naj se kot izraz jubilejnega leta razdeli iz društvenih dohodkov večja Bvota za dobrodelne namene in sicer: 100 kron za škofove naprave z ozirom na pastirski list o sv. Štefanu; 50 kron za nameravani spomenik cesarjev v Ljubljani ; 30 kron družbi sv. Cirila in Metoda, 20 kron kot pristop k »Naši straži«. — Gosp. drž. poslanec Pogačnik je pojasnjeval razmere v državnem zboru in posebno neugoden položaj slov. krščanske zveze. Govornik pravi, da se je naveličal vednega mešetar-jenja z vlado in da ga je volja prestopiti v opozicijo, če so s tem zadovoljni volilci. Ti so se izrekli, da dajo popolno prostost svojemu poslancu. — Konečno je bil potrjen stari odbor in zborovalci so se zadovoljno razšli. (Odlikovanje.) Častnima papeževima komorni-koma z naslovom »monsignore« sta imenovana bogoslovni profesor Anton Zupančič in gimnazijski profesor Tomo Zupan. iDopolnilna volitev) v kranjskem veleposestvu namesto odstopivšega poslanca grofa Ervina Auer-sperga je razpisana na 9. dan januvarja 1899. Vseh volilcev je — 96! (Nov kolodvor v Ljubljani.) Sedanji kolodvor južne železnice v Ljubljani bodo podrli in v bližini nasproti Resljevi cesti zgradili novega; ob jednern se bodo skladišča preložila in železnični tir tam, kjer gre čez Dunajsko cesto, poglobil tako, da bo proga tekla pod cesto, da torej vlaki ne bodo več ovirali prometa na cesti. (Iz vode rešil) je dn6 11. decembra pr. 1. v Ljubljani sanitetni vojak Šmid neko deklico, ki je blizo Hradeckega mostu zabredla v Ljubljanico. (Mrtvega so našli) pod narobe obmenim vozičkom na poti iz Kamnika v Šmarco dne 13. decembra Matevža Liparja, posestnika in tovarnarja za cement. (Zaklad.) Nedavno je v Žejah, fare Smlednik, veter polomil neko staro smreko. Šolarji so po njenih koreninah brskali in našli v luknji strohnjeno škatljo. Bilo je v njej 300 — po pol krajcarjev, večinoma iz leta 1800. Verjetno je, da so bili shranjeni za časa Francozov. (Mater vstrelil) je pretečeni mesec jednajstletni Tomaž Cerkvenik, sin župana vremske občine, ko se je z nabasano puško igral v kuhinji. Kroglja je zadela mater v koleno desne noge ter jo tako nevarno ranila, da je drugo jutro umrla. (Očeta vstrelil) je dne 11. decembra pr. 1,181etni posestnikov sin Jan. Mihelčič iz Zabukovja. Poskušal je puško nekega lovca, ki se je ravno mudil v Mi-helčičevi gostilni, ter po nesreči vstrelil v hrbet svojega očeta, ki je stal pri mizi. Oče je umrl že naslednji dan. (Mlekarska in sirarska zadruga) se je ustanovila pretečeno leto v Dolenjem Logatcu. Z vsem potrebnim orodjem dobro preskrbljena prav vspešno deluje pod izkušenim vodstvom c. kr. okr. živino-zdravnika g. Fr. Majdiča. (Redke prikazni.) Pretočeni mesec poslal je nekdo z Gorenjskega v Ljubljano jabolka z drevesa, ki je cvetelo drugič v septembru in koncem novembra je dozorel sad. — Nekemu posestniku v ljubljanski okolici pa je rodila krava trojčketeličke. Jeden je kmalu poginil, a dva sta krepka. (Slovenec z Westfalskega [Nemško]), zvest »Domoljubov« naročnik, nam piše: V Idriji mora biti res pravo gnjezdo socijalnih demokratov; prišli so nekateri sem gori in ne morejo dosti očitno pokazati svojega sovraštva do sv. vero in katoliške cerkve, katere sinovi so tudi oni. Nasprotno pa je življenje in zlasti vedenje tukajšnjih kristijanov v cerkvi res uzorno. Sram jih bilo takih odpadnikov! (Iz Zagorja ob Savi) se po pravici pritožuje naš dopisnik, kako je ondotni okraj zanemarjen glede potrebnih potov in cest in da bo deželni zbor vendar enkrat tudi za ta okraj v tem oziru moral nekaj storiti. Zato prizadete občine: Zagorje, Kotrcdež, RžiŠe, Št. Lambert, Kolovrat, Polšnik, sv. Jur, nikar ne spite, ampak odločno potrkajte na deželnozborska vrata, ki se tudi vam morajo enkrat odpreti! — Poroča se nam tudi, da so v Zagorju zopet v življenje poklicali uže zaspalo >Kmetijsko podružnico«, ki bo — kakor vse kaže — začetek kmečke organizacije v onem kraju. (Iz Vodic) nam pišejo, da so na dan nedolžnih otročičev šolske deklice vRepnjah v šoli čč. šolskih sester obhajale prelepo božičnico. Vršilo se je de-klamovanje s petjem in konečno so bile deklico bogato obdarovane z darovi blagih dobrotnikov, katerim naj ljubo božje dete povrne stoterno! Pri tej priložnosti smo so vnovič prepričali, da sta vzgoja in pouk na tej šoli izvrstna. — To je veselo poročilo. Žalostno pa je, da moramo tudi poročati o veliki nerodnosti, ki seje zgodila na Skaručini Št.Janžev večer. Ta večer nesli so fantje svoje težko prislužene krajcarje spravit v krčmo. Krčmar jim je dal tacega olja, ki kri razburi in glave zmeša. Eden pa še menda ni imel dosti zmešane glave, zato so mu še drugi dodali, kar mu je še manjkalo. Toda malo preveč je bilo, kajti ta revež je nekaj ur pozneje zapustil to solzno dolino. To naredi slaba tovarišija, pijanost in brezdelje; in to ni prvi slučaj na Skaručini. Nekoliko časa poprej je v ondotni soseski na-nagloma umrlo deklo v cvetju svojih let. Čujte. . . Štajersko. (Deželni zbor štajerski) je imel prvo sejo dnč 28. decembra, v kateri je deželni glavar omenjal cesarskega jubileja, žalostnega dogodka v cesarski rodbini ter predstavil novega cesarskega namestnika. Ta je prebral cesarsko pismo, v katerem se presvetli cesar srčno zahvaljuje za čestitko ter pričakuje, da bo deželni zbor delal na blagor štajerske vojvodine. Obljubil je tudi cesarski namestnik, da se hoče sam poučiti o potrebah prebivalcev s tem, da bode stopil z njimi v dotiko. Slovenci pač težko verujemo takim obljubam, ker nas skušnja uči čisto nekaj drugega! — Dovolilo so je pobiranje deželnih doklad za prvo polovico 1. 1899. (Iz Zreč pri Konjicah) se nam poroča, da so tam pri skromnih svojih razmerah vendar dostojno slavili zlatijubilej svetlega cesarja. Nekaj posebnega je bila vrsta kresov, ki so se žarili po hribih pri Dobniku, Podgrajšeku, \Vinterju, Brežanu. Ljubek prizor za gledalce po sosednjih nižavah jo bila tudi čedno razsvitljena cerkev-podružnica „pri sv. Neži" ob robu Brinjeve gore. Lepo se jo zvršila drugi dan slavnost v cerkvi in šoli. V imenu faranov, občine in bralnega društva naznanilo se je na Dunaj naznanilo iskrenozveste udanosti do cesarja-jubilarja. (Iz Gradca) se poroča, da se snuje v prestolnici štajerske dežele slovcnsko-katoliško delavsko društvo. Cim bolj se graški Nemci bojijo Slovencev, tem večji pogum dobivajo naši rojaki. Tako je prav! Le pogumno naprej! (Žalosten Božič.) Božični dan vozili so se nekateri Št. Jakobski župljani v Maribor, da k zadnjemu počitku spremijo svojega vrlega soseda Centncrja. V petek pred Božičem je šel na Ptujsko goro s svojim tovarišem, kar ju .nenadoma dohiti voz s kamenjem obložen, zavora se odtrga in voz trešči oba ob tla, da eden brž umrje, drugi pa kmalu na to. Primorsko. (Deželni zbor goriški) se je dn£ 28. decembra zopet sešel; vdeležili so se ga zopet tudi slovenski poslanci. To je menda znamenje, da hoče vlada vendar enkrat vpoštevati tudi slovenske poslance in ugoditi njihovim najnujnejšim zahtevam. In res so našli že v prvi seji na mizi načrt za osnovo deželnega šolskega zaloga, ki je jedna izmed starih slovenskih zahtev. — Zbor je sprejel začasni proračun. (Deželni zbor tržaški) pa se je otvoril isti dan z nečuvenim škandalom. Povod temu je bil, da so — kakor v deželnem zboru goriškem — došli k seji tudi slovenski poslanci, njim na čelu gospod Ivan vitez Nabergoj. Laški poslanci sprejeli so jih z ropotom, pestmi in zapustili dvorano. Slovencev niso pustili na galerijo, od koder so Lahi metali na slovenske poslance okvirje, okna in pljuvali nanje. Seja se ni mogla vršiti. Slovenski poslanci so se brzojavno pri- tožili ministerskemu predsedniku na Dunaj in izjavili, da se pri takih razmerah ne bodo več vdeltževali sej deželnega zbora in mestnega s\eta. (Ugovor gorižkih županov.) Župani z Goriškega so sestavili skupen ugovor proti žalitvi slovenske zastave v Gorici od strani oblaatva dne 2. decembra. (Odstraniti ae je namreč morala s poslopij zakonito priznana slovenska trobojnica!) Zapretili so župani v tem ugovoru, da vsi odstopijo, ako ne dobi žaljeni narodni čut zadoščenja. Vsa ča6t zavednim županom! (Dva parnika trčila) sta pretečeni mesec na morju med Piranom in Rovinjem v Istri. Parnik avstrijsko-ameriške družbe, .Istrija", je bil od italijanskega parnika .Kapraja" takč močno zadet, da se je kmalu po sunku pogreznil. Uzrok nesreče je bila gosta megla in pa — nepazljivost. Ljudje — bilo jih jc na ponesrečeni ladiji 28 — so se rešili v čolnih, a parnik je šel na dno morja. (Umrl) je dne 6. decembra gospod Anton Ščulc v Novakih v Istri. Bil je blaga duša, za vero in narod svoj vnet duhovnik. Počivaj v Bogu! (Premeščena) sta iz Trsta poštni ravnatelj Pokorni in načelnik javne atraže Gel (Goli). Slovenci jima kličejo: Srečno pot! Drobtinice. Desnica sv. Štefana. — Kapelica sv. Žige v BudapeSli se popravlja. V njej je bila Bhranjena desnica av. Štefana, katero ao ob tej priliki slovesno, ob prisotnosti kardinala Vašarija in drugih dostojanstvenikov aloveano prenesli v zakladnico, kjer je shranjena krona sv. Štefana. Lakota na Roškem. — V nekaterih ruskih pokrajinah vlada tudi letos silna beda. Da se zabrani huda lakota, bo morala vlada vsaj 5 milijonov 6 stotisoč centov žita poslati v to kraje, ne glede na živež, potreben za živino. Tudi semena za aetev bo treba dobiti od drugod. Da ne poginejo konji, pre-živila jih bo vlada v velikih državnih hlevih do začetka poljskih del. Postava proti petju nespodobnih pesmi. — V belgijski zbornici je predložil pravosodni minister postavo, ki določa, naj se kaznuje vsakdo, kdor bi vpričo otrok, starih do 16. let, pel umazane pesmi. Kazen: zapor 1—3 mesece, globa 100—1000 gld. Tudi pri nas bi ne bila odveč taka postava. visoka starost. — V Veršecu na južnem Oger-skem je umrla nedavno morebiti najstarejša ženska v Evropi. Bila je stara 110 let. Prav do zadnjega je biia duševno in telesno čvrsta. Zlasti je ohranila dober spomin. Od njenih 11 otrok živijo še 3 sinovi in dve hčeri, dalje 35 vnukov, 90 pravnukov in od teh de 12 otrok. Morski volkovi požrli 14 Oseb. — Strašan dogodek se je pripetil nedavno ob avstralski morski brežini. Iz velike ladje „Zaliv Napoljski" je hotelo izstopiti na suho 14 oseb. Treba je bilo stopiti v čoln in se v njem prepeljati prav do brega. Komaj pa je čoln kakih 100 korakov od ladije, ga obkroži cela tolpa morskih volkov, prekopicnejo ga in sledil je grozen prizor: požrešne zveri pogoltnejo vse potnike, jednega za drugim ; mornarji in ostali na ladiji so gledali ta strašni prizor, a pomagati niso mogli nesrečnikom, ki so pretresljivo klicali na pomoč. Zajčji ovratnik. Bilo je na Niže Avstrijskem. Kmetica je prodala v bližnjem mestu prašiča za 40 gld. Denar zaveže v vogel svoje žepne rutice in gre vesela dobre kupčije peš domu. Med potoma vidi, kako se je pri nekem grmu ravnokar v nastavljeno zanjko vjel zajec. Žena koj priskoči, mu zaveže z rutico vrat, ga reši zanjke in dene v pokrito canjico. Domu prišedši pokliče moža in se pohvali s svojim plenom. Komaj pa pokrov privzdigne, skoči zajček iz cajnice in skozi odprto okno ven na jasno. Vpila in kričala je žena, kajti zajček je ubežal z rutico vred, v kateri je bilo zavezanih 40 gld., skupilo za prašiča. Toda zastonj je bilo vpitje, zajčka ni bilo več. Kako prisegajo uradniki v Sljamu (Afriki) — Tako-Ie: »Kri se naj umakne iz vsake žile mojega telesa, strela naj me razdeli v dva dela, krokodili naj me požro, preklet naj bom in takoj zavržen v pekel — ako bi se kdaj pregrešil zoper prisego!" Narodno gospodarstvo. Kdaj je čas resati cepiče? Za zimsko in pomladno cepitev reži cepiče takrat, kadar rast pri drevesu popolnoma miruje, to je od meseca novembra do marcija. Poprej ko cepičev narežeš, dalje časa jih moreš rabiti. Koncem februarija ali začetkom marcija so včasih cepiči že nekoliko sočni, popki so se že napeli, sok se je že začel premikati. Taki cepiči se morajo takoj porabiti in še potem je nevarno, da se posuše, ako je podlaga počasne rasti in sok še le pozno poganjati prične. Tudi ranijo in poškodujejo se tako pozno odrezani cepiči hitreje, kakor oni, ki so bili pripravljeni, ko drevo še prav nič muževno ni bilo. S takimi cepiči se lahko cepi še junija meseca, ko podlaga že poganja. Odrezane cepiče shrani v klet, ki naj bode zračna, svitla in ne preveč gorka. V pesku se prav dobro ohranijo. Ako pa postane gorkeje, jih je treba vtakniti v zemljo zunaj na vrtu na kakem senčnatem kraju. Izveden sadjar bode djal cepiče od jedne sadne vrste skupaj in zraven na deščico zapisal ime dotiČne sadne vrste. Premalo še skrbijo naši sadjarji za pravo sadno vrsto. Cepijo vse Domoljub 1899 Št. 1 vprek, ne da bi poprej poskušali, bode-li ta ali ona vrsta kraju in zemlji primerna ali ne. Ni vsak sad za vse kraje. Tudi za sadno kupčijo ni dobro, če ima kdo recimo petdeset raznih sadnih vrst, ki zore vsaka ob svojem času. Kupec, ki pride sadje kupovat, hoče vse ob jednem opraviti. Zarad jednega ali dveh dreves ne bode prihajal v občino. Sadjerejci, skušajte razširiti le malo pa dobrih sadnih vrst. Koliko soli se sme kravam dajati? Nekdo je delal poskušnje, kako vpliva sol na dobroto mleka. Ako je dal kravi na dan 60 gramov soli, je imelo mleko 13°/0 tolščbe in sira. Ko je pa dal tisti kravi več soli, je pa mleko manj mastno postajalo, in ko ji je dal 120 gramov na dan, je imelo ml« ko samo še 8°/0 trdih sestavin. Prevelika množina soli j.; delala kravi veliko žejo, zato je pila več vode, kakor na vadno in mleko je bilo toraj bolj vodeno, to je inanj vredno. Najboljše je torej dajati kravi na dan 60 gramov soli t. j. za 17 goved 1 kg soli. Bogovi pri mladi govedi se dajo popraviti. Ako rogovi ne rastejo na pravo stran, se nanje natakne hlebček kruha, ki se je ravnokar vzel iz peči Gorki kruh omehča rog, ki se sedaj razviti da in se potem poveže in ohladi z vodo. To je pa treba večkrat ponavljali. Tudi pomaga, če se rog s steklom Btrže na tisti Btrani, kamor naj bi rastel. čebele po zimi. — Če opazuješ po zimi, kadar je prav hud mraz, čebele in vidiš, da ne dajo od sebe nobenega glasu, marveč da so kakor mrtve v panju in še le, ako potrkaš na panj, zašumijo — potem je vse v redu. Če pa začn^ brenčati, ne da bi potrkal, potem je v panju ali premrzlo ali pre-gorko, opomin zate, da ta nedostatek odpraviš. Domači pravnik. jedni Začnimo novo leto z razgovarjanjem najbolj važnih pravnih zadev, s pogovorom o varstvu ali jerobstvu. V varstvo tistih oseb, katere še niso 24 let stare, torej še ne polnoletne, ter nimajo zakonskega očeta, in v varstvo lastnine tacih oseb postavlja zakon varuhealijerobe. Varuh ali jerob ima tako mladoletno osebo zastopati v vseh pravnih in premoženjskih zadevah, To zastopanje traja tako dolgo, dokler varovanec ne postane polnoleten, ali dokler ga sodnija za polnoletnega ne spozna, ali kakor pravimo, »mu leta podari«. Kateri mladoletni torej pridejo pod skrb varuha? Tisti, katerim je umrl zakonski oče, in pa nezakonski otroci Varstvo je trojno. Prvo ima svoj izvir v poslednji volji, ako namreč oče v svoji poslednji volji postavi svojemu otroku varuha. — Ako pa oče tega ni storil, ali pa je postavil za varuha nezmožno osebo, potem stopi v veljavo postavno varstvo. V takem slučaju so poklicani k varstvu sorodniki mladoletnega v sled<či vrsti: stari o č e z očetovo strani, potem m a t i, za to stara ni a t i z očetove strani, potem tisti sorodnik, kateri je moškega spola in po kolenu najbližji, če jih je več enako blizu v Borodu z mladoletnim, pa starejši po letih. — Ako bc tudi na ta način ne da dobiti varuh, bodisi da ni sorodnikov ali iz kakega drugega vzroka, potem nastopi sod-n i j s k o v a r s t v o a 1 i j e r o b s t v o. To bc imenuje zato tako. ker je v tem slučaju odvisno od sodni ie, koga postavi za varuha. Ozirati se mora pri tem sjdnija na take osebe, katere po svojih zmožnosti h, svojem b ta n u in premoženju U.r »ta novališči dajejo upanje, da bodo dobri varuhi t«r \estno skrbeli za varovanca in njegovo premoženje. Varuh dobi od sodnije dostavljeno pismo, s ka terim se imenuje varuha ali jeroba (d c k r e t). Varuhi ne morejo postati sledečo osebe: mladoletni, telesno in duševno nezmožni, redovniki, ženske sploh, i n o zemci it. j. taki, ki imajo domovinsko pravico v tujih drža valu, osebe, katere je oče izključil od varuštva, ali taki, ki so z rodbino mladoletnega v p rc p i r u ali pravdah. Odkloniti Bmejo varstvo: duhovni, aktivno služeči vojaki, javni uradniki, nad 6 0 let stare osebe, naposled tisti, ki mora skrbeti za pet otrok ali vnukov, ali ki OBkrbuje /. c eno veliko varstvo ali tri mala varstva. — Razun teh slučajev pajc vsak dolžan prevzeti varstvo. Čudno se bode morda komu zdelo, da zakon izključuje ženske od varstva, vendar pa na drugi strani kliče k varstvu mater ali staro mater mladoletnega. Ker je zakonodajalec bil prepričan, da treba mladoletnemu v trdem boju za življenje krepke moške opore, zato določa, da mora v slučaju, ako prideta do varstva mati ali stara mati, dati se jima na stran zmožen moški kot sovaruh ali soje r o b. Ker je varstvo Bila važen posel in zakon natančno vravnava pravice in dolžnosti varuha, zato hočemo govoriti o varstvu Se v jedni prihodnjih številk. —i a Za smeh in kratek Jas. (Tiho! Uho!) — »Oče, kaj imate na vozu?" vpraša mitniČar kmeta na mitnici. Kmet stopi k mitničarju in mu zaŠepeta na uho: »Nič druzega, kakor oves." MitniČar preišče voz in ko res nič druzega ne najde kakor oves, zagodmja nad kmetom: »Čemu pa take skrivnosti, če ni druzega na vozu, ko oves?" _ „Tiho, tiho, gospod!« pravi kmet, „da moja konjiča ne slišita, kaj peljeta; če bi zvedela, da peljeta oves, katerega že leto in dan nista videla, ju ne spravi živa duša naprej !* (Bolezen pri korenini oidntiljem.) — Nekdo je dolgo bolehal; zdravnik je hodil že leto in dan k njemu, pa rsa zdravila mu niso pomagala. Neki dan pride zdravnik zopet in bolnik mu nejevoljen reče: »Gospod doktor, to vse skupaj ni nič ; če ne primete moje bolezni pri korenini, bo vse zastonj.« — ^Prijatelj!" mu odgovori zdravnik, — »to so tudi moje misli" — in udari s palico po bokalu, ki je na stranski mizici stal, tako da se je vino na vse strani razlilo, pa reče: »Zdaj sem odbil vaši bolezni korenino!« — Bolnik ga je razumel in — kmalo ozdravel. iIlTlreo lldlhljzj.) — Neki kmet je že veliko denarja izdal za svojega sina, ki je že več let hodil r šolo, a sc nič naučil. »Oh, koliko krav" — zdihne žalostni oie — me že stane sam ta osel!" Računska uganka. Peter in Pavel sta ovce pasla. Peter pravi: »Daj mi, daj Pavel! eno svojih ovac, da jih bova oba enako število imela." Pavel odgovori: „Daj mi rajši ti eno od svojih, da jih bom jaz še enkrat toliko imel kot ti." — Koliko jih jc imel vsak? Zastavica. Kdor dela, neče ; kdor ukaže delati, ne potrebuje; kdor pa potrebuje, za to ne v6. Kaj je to? Uganka e številkami. 1 7 8 12 8 2 3 11 9 3 11 12 11 7 4 5 12 2 9 5 5 3 4 7 8 reka na Štajerskem, domača žival, ime vetra. priljubljen, sprehajališče Ljubljančanov, najbolj zatirana slovenska pokrajina. 5 2 6 soČivje. 1 2 9 5 10 8 mesto na Gorenjskem. H 7 8 6 10 5 mohamedanski narod v Aziji. 9 5 4 11 7 ime najbolj znane posode. 10 11 3 8 7 najbolj priljubljeni mož v Avstriji. 1112 8 najstarejše žensko ime. 12 11 9 11 3 2 12 2 kraj in nekdaj sloveč samostan na Gorenjskem. Začetne Črke, po konci doli brane, poved6 t0, kar »Domoljub" najbolj želi o novem letu. (Rešitev ugank v prihodnji številki.) --ceoc-ao— Slovarček nenavadnih besed. Večkrat smo že slišali tožiti bralce .Domoljuba« in drugih slovenskih časnikov, da ne razumejo nekaterih nenavadnih slovenskih, zlasti pa tujih besed po naših časopisih. Toda kakor bi se tudi radi slovenski časnikarji v pisavi ogibali takih besed, vendar popolnoma to velikokrat nikakor ne grč. Da bodo pa bralci res razumeli vse, kar se tiska v „Domo!jubu", in ker je dobro, da se tudi bralci priučijo nekaterim novim izrazom, zato smo sklenili na tem mestu polagoma razlagati bolj nenavadne domače in tuje besede, ki se večkrat nahajajo po naših časopisih. Naročnikom »Domoljubovim* pa svetujemo, naj ta slovarček pridno shranjujejo, da o priliki lahko poiščejo tuje besede in si jih pojasnijo. Organizacija. Udje človeškega telesa, katerih vsak ima svoj posel, a vsi skupaj delajo tudi za skupen namen, se imenujejo organi. Njih združenje se imenuje organizem. Človeško telo je organizem. Takemu organizmu je podobna vsaka družba. Vsak ud dražbe ima svoje delo, a vsi skupaj morajo delati za vse, za skupen namen. Zato se družba imenuje organizem. Organizacija je potemtakem združenje več ljudi, več stanov za skupen namen, za obrambo, za pomoč. Organizacija delavskih stanov je združba kmetov, obrtnikov in delavcev, da se z združenimi močmi ubranijo sovražnikov, da si z združenimi zahtevami pribojujejo svojih pravic in da si z združenim delom pomagajo in izboljšajo žalostno stanje. Opozicija. Ustaviti se komu, nasprotovati mu se pravi po tuje oponirati. Opozicija je torej nasprotovanje. Imenujejo se pa opozicija tudi stranke, ki nasprotujejo. Zadnji čas je v drž. zboru opozicija. Več strank nasprotuje vlacji, zavlačuje potrebne postave in ovira vsako pametno dela, to pa zaradi tega, ker se jezi, da je vlada dala Slovanom nekaj malo pravic. Če pa kaka stranka s hrupom in vriščem skuša zabraniti vsako posvetovanje in vsak sklep, se pravi, da dela obstrukcijo. Obstrukcija je torej hrupna, nasilna opozicija. Proračun (bidžč). Če kdo hoče zidati kako veliko hišo, napravi že naprej račun, koliko utegne vse skupaj veljati. To je proračun. Tak proračun napravijo mestni očetje o stroških in dohodkih mesta, da potem morejo urediti gospodarstvo. Tak proračun napravi deželni odbor za deželno gospodarstvo in ga predloži deželnemu zboru. Tak proračun napravi tudi državna vlada in ga predloži državnemu zboru. Državni poslanci pa povedd svoje misli, za katero stvar in zakaj bi še bilo treba kaj dati iz državne% blagajne in torej postaviti tisti znesek v proračun. Parnik, parobrod. Ladje ali brodovi so nekateri na jadra, drugi pa na par. Brod na par sc imenuje parobrod ali parnik. Parnik ima namesto jader stroj (mašina), ki ga goni par. Proga. Železnice vozijo po določeni poti. Ta pot se imenuje proga. Taka proga ima en tir ali pa tudi po dva in več. Proga med Loko in Ljubljano ima le en tir, med Ljubljano in Trstom pa dva. Brzojav. Telegraf se po naše lahko imenuje brzojav, ker se ž njim hitro, brzo javi ali naznani kaka novica v drug kraj. Prav za prav pa je že več vrst brzojavov. Med nekaterimi kraji so razpete žice (dratovi), ki po njih teče elekričen tok iz enega kraja v drug kraj ter prenaša pismena (daljnopis, telegraf). Drugod pa električni tok prenaša glasove (daljnoglas, telefon.) Odlok (dekret). Če c jsar odloči koga za ministra, zapiše svojo voljo, in tako pismo se imenuje odlok (dekret). Odlok je torej pismo, ki ž njim gosposka kaj odloči Z odloki imenuje vlada uradnike, škof postavlja župnike in kaplane, sodišče imenuje varuhe. Adresa; spomenica. Kadar hoče kak odbor kaj posebno spomina vrednega povedati cesarju, vladi ali komu drugemu, napiše svoje misli, želje, častitke v pismo, in tako pismo se imenuje spomenica, Tako spomenico pošlje na adreso vladarjevo, zato se imenuje tako pismo tudi kar'adresa. Adreso so poslali letos deželni zbori cesarju, ker je petdesetletnica njegovega vladanja, in cesar jim je s posebnim pismom odgovoril na adreso. Promet. Hranilnice in posojilnice vedno izdajajo in prejemajo denar. Denar gre noter in ven. To kroženje denarja, lo izmetanje in vmetanje denarjB se imenuje promet. Na koncu leta naredi hranilnica ali posojilnica račun za vse leto. Na eni strani našteje vse prejemke, t. j. koliko denarja je prejela, vmetala v blagajno. Na drugi strani našteje vse izdatke t. j. koliko denarja je izdala, izmetala iz blagajne. Potem sešteje to oboje skupaj, vse prejemke in vse izdatke, in potem ve, koliko je imela prometa: n. pr. 45.000 gld. je izdala, 55.000 prejela, torej je imela 100.000 goldinarjev prometa. Prihodnja številka »DOMOLJUBA« izide dne 19 januvarija 1899 zvečer. Loterljake »re«ke. SaaaJ, 24. decembra: 3 1 55 37 83 Ondee. 17. decembra 50 55 76 .9 31 Line, 24. decembra: 53 84 45 5o 39 Trat, 31. decembra: 64 70 34 68 18 » f i Vit i|i|i.il>MiMMMMMMM/ Vsem častitim odjemalcem in naklonjencem najsrčnejša voščila za novo leto iSgg. 380 1 Ivan Kordik, trgivec v Ljubljani. Kleparskega «u ključarskega učenca kateri zna čedno pisati, sprejme 382 i A ii t o ii 13 e 1 e e Št Vid nad Ljubljano Dva sposobna pomočnika in učence 901 6-5 sprejme takoj Ivan Demšar, kovač v Ljubljani Nj. svetost papež Leon XIII. »poročili »o jw i»oj»ni idrarmk« prof. dr Lap-poni-Ju faff. lakarnarjo O Pleeolljo > Matijam prtariao zahvalo ia dopoilaoa Jim »uklanitie« ■V* tinkture za ielodec"W in »o nj.mii i dipioao do. >7. novrtabr* Iftft? pod*-lili ou.ot „Dvorni ulolnik Nj avttoati ' • pravico v svoji firm i p«. Itf nulorm iaati ladi frb NJ »vcto»ti. lat&enni idrar-nik Ur udi anofi diari »lorili profoaor^i ID IjkMrji aapnaj.jo V>l»h»»>B O. Plo-• OUJ«T* «•-lodiao tlak t aro , katera kiap/a l»Ma«. JMJT^Dj* llMf. r»f>ti»j' pre-ba?-jfnj* in «•-laano od prt j.. Naročila T«pra-j.ma proti poriatja ia toJno iiriiaj. O Pic-coli, lekarnar .pri an- Klla" t I.jabijani, na ■najaki caati. Tinkturo M lalo-dec p^.ilja iid.lovaulj • ikatljakpoltatakla- tiUe ia t'A H! a. »., po 14 »toki. u (14 t M, p S« ca f i. S M). po TO u gld « JO, p* 110 u gld 10 >0 — foilmna laare plakati p. d. naročnik 361 12-3 Janez Schindler c. kr. imtiik W pri»ili|ij«v 342 10 na Dunaja, III., 1., Erdberfstrasse 12 razpciilja brezplačno in fianko cenike v slovenskem jeziku (528) z več ko 300 podobami (10 10) raznovrstnih strojev in orodja za poljedelstvo, vinogradarstvo itd. Ceneje ko povsod drugej. Za blage Jamčim, dajem na neakuiajs, •tajiiijem plačevanje 1 Iščem krščanskih agentov. Obrniti ae je naravnost na Jan. Sohindlerja, Dunaj, III., 1., Erdberfstrasse 12. Najcenejši se dobiva pri podpisani lekarni, ako se naroča po polti, po kateri se odpošlje vsako, tudi najmanjše naročilo. Pogled Mastnega trga Ia lekarne Ubald pl. Trnkšozija 347 9 v Ljubljani. Ubald pl. Trnk6czy lekar pri rotovžu v Ljubljani priporoča sledeča zdravila: Doktor pl. Trnk6osy-ja želodečne kapljice. Dobro sredstvo za želodec. — Steklenica 20 kr. Jeden tucat 2 gld. ■trta Ml. Varat v Doktor plem. Trnk6ozy-ja krogljice odvajalne (čistilne) čistijo želodec. — Škatlja 21 kr., 6 Skatljic 1 gld. 6 kr. - poeskrene krogljice, 1 Skatljica 40 kr., 4 Ikatljice 1 gld. Doktor plem. Trnk6o«y-ja pljučni in kalijev sek ali zeliščni s!rup, se- nrcni Stavljen z lahko raztvarljivim vapnenim železom, |JI Olllj utiša kaSelj, raztvarja sliz, ublažuje boHn^kaSdj, vibuja slast do jedi in tvori kri. 6 steklenic 2 gld. 60 kr. — Steklenica 56 kr., Doktor plem. Trnk6ozy-ja ali drgnllnl cvet (udov cvet, Uichtgeist), je kot bol uteSujoče, ublažu-joče drgnenje za križ, roke in noge, kot zopet poživljajoče drgnenje po dolgi hoji in težkem delu i. t. d., priporočljiv. - Steklenica 60 kr., 6 steklenic 2 gld. 60 kr. protinski Varat v. uuunka. Doktor pl. Trnk6ozy-ja t >«ktura za __ kurja očesa, , . _ ~ " izkuleno sredstvo zoper boleča »urja očesa, bradovice, utrpnjenje kože, žulje in ozeblino. Ima 10 veliko prednost, da se samo le s priloženim čopičem bolani l namaže. — Steklenica po 40 kr. 6 steklenic 1 gld. 74 kr Kdor želi kupiti ali v zakup vzeti bogat, močan in star 366 3_3 kamnolom za akalce delati, naj se oglasi pismeno ali ustmeno pri lastniku Martinu Peterca z Dovskega, pošta Dol ob Savi. Preselitev trgovine. Uljudno naznanjam, da sem preselil svojo prodajalntoo iz barake za knezoSkofijsko palačo na Pogačerjevem trgu (za vodd) v Semeni^čno poslopje na istem trgu, kjer bodem nadaljeval prodajo lesne, platarske ln sltarske robo, ilme in morske trave. — Zahvaljujem se ob jednem slav. občinstvu za doslej izkazano naklonjenost in zaupanje ter se priporočam tudi v bodoče v obila naročila. 370 12—3 Odličnim spoštovanjem Matko Arko. Liniment. Capsici compns. 362 la lekarno Blokter-jeve v Pragi 24-6 priznano izvrstno bolečine olajšujoče mašilo je dobiti posodica po 40 kr., 70 kr. in 1 gld. v vseh lekarnah. Zahteva naj se to sploh priljubljeno domače zdravilo kar kratko kot 769 40—13 Richter-jev liniment s,sidrom' ter sprejme iz previdnosti le v steklenicah z mano varstveno marko „sidro" kot priatae. Rlohter-jeva lekarna pri zlatem leva v Pragi. 100 HO 390 gll na meseo lahko požteno zasluži sleherni ter povsod brez zgube, ako hoče prodajati postavno dopuščeno srečke in državna pisma. Ponudbe na Lndsvlks Oesterrsiohsr, Budapsst Vili. Dsutscbeiasse 8. 826 10 6 ;25H5H5E5£ Uradne in trgovske KOVEBTE s firmo priporoča j{j KIT. TISKARNA j a v Ljubljani. ^SHSTaSHSESHSBi 323 19 Slovenci in Slovenke! PRAVA KAVA družbe sv. Cirila in letoda, katero dobite v vsaki prodajalnioi, d& najboljši ukus ln lopo barvo črni ali mlečni kavi, ako jo k lati rabite; torej zahtevajte le povaod to izborno domačo kavo. Glavni zalagatelj Ivan Jebačin, LJubljana. Stran 16 383 Domoljub 1890. Št. 1 'fie Up . » V Kneippova sladna kava. m ^ a Že leta sem izpričano izvrstna primes k bobovi kavi. — Pri živčnih, srčnih, želodecnih boleznih, pri pomanjkanju krvi etc. zdravniško priporočena. - Najpriljubljenejsa kavina pijača v ************* stotisočero rodovinah. Izdajatelj: dr. I. Janežič. Odgovorni urednik: Ivan Rakovec. Tinka »Katoliška Tiskarna.«