Lisi 46.
Politiški oddelek.
Ministerstvo Plener imenovano Windiseh-
gratz.
Po dolgih težavah se je v nedeljo vender porodilo novo ministerstvo. Nekaj časa je že kazalo, da se vse razbije. To tudi ni čudno. Jako težavno je bilo zvariti vlado iz dosedanjih najhujših sovražnikov. Potrebno je bilo, da se je marsikaj žrtvovalo od svojih načel. Mi rečemo od svojih načel, naj časopisi naklonjeni novi vladi še tako oporekajo in z besedami stvar zavijajo. Naj se še toliko piše o tem, da se stranke niso zlile, temveč le zbližale, nikakor bi liberalci in konservativci ne mogli skupaj delovati, da prvi ali pa drugi, ali pa oboji niso nekaj zatajili od svojih načel.
Najvažnejša oseba novega ministerstva je Plener, on je mož, ki ima odločno označeno politično preteklost za seboj. On bode postal duša in vodja ministerstvu, Windischgratz mu bode kmalu dajal samo ime.
Kaka da bode vlada, v kateri sedi Plener, o tem mislimo, da pač ni treba dosti govoriti. Naj so ga zadnji čas nekateri poljski in konservativni listi še tako hvalili, vender on ostane, kar je bil, nasprotnik konservativcev in Slovanov, tako bode pa tudi ministerstvo, ki se je rodilo.
Rodil je je strah pred volilno reformo. Časopisi so največ strašili s socijalno demokracijo, da bi le preprečili razširjenje občne volilne pravice. Mi smo v svojem listu že dovolj označili, da je to le prazen strah. Mi smo tudi trdno prepričani, da resnejši vodje pač tudi noben dan niso verjeli v ta strah. O nekaterih kimovcih pač ne bodemo rekli, da so kaj tacega verjeli, ker se jim ne ljubi ali pa ker zmožni niso, da bi dobro premislili razmere.
Povod strahu pred volilno reformo je bil ves drug. Po Taaffejevi reformi bi bili v Avstriji najbrž prišli Slo-
vani do naravne večine v postavodajalnih zastopih. Tega so se bali nemški liberalci in konservativci, bali so se, da pridejo časi, ko bode konec nemškemu prvenstvu v Avstriji, katero lepo ugaja Nemcem, naj si že bode te ali one stranke.
Vsi dogodki pa imajo vsaj to dobro stran, da so nam nemške konservativce pokazali v pravi luči. Mi sicer nismo bili proti temu, da naši poslanci hodijo s konservativci v državnem zboru, ali svarili smo pa pred tem, da bi se jim slepo zaupalo. Večkrat smo že imeli priliko se prepričati, kako je s pravicoljubnostjo te stranke. Gotovo je še marsikomu v spominu, kako so snedli štajerski konservativci besedo, da le niso volili Slovenca v deželni odbor. Sedaj pri volilni reformi so se pa zavezali z najhujšimi nasprotniki vere in slovanstva, da se le odstrani nevarnost, da se nemštvo zavrne v Avstriji v naravne meje. Ko je šlo, da se prepreči Slovanom priti do večje moči in veljave, zavezali so se nemški konservativci z največjimi nasprotniki verske šole.
Sedaj naj nikdo več ne hvali, kako so konservativci prijazni Slovencem, ako kdo spregovori kako nam dobro besedo ali podpiše kako našo interpelacijo, o kateri že naprej ve, da ne bode imela nobenega vpliva. Besede so po ceni, in brez hasni, in ako jim ne sledi dejanje, Taaffejeva volilna reforma bi pa bila tako dejanje, ki bi bilo Slovanom pripomoglo do večje veljave, pa so jo konservativci pomagali levičarjem pokopati.
Glavno glasilo nemških konservativcev na Dunaji opravičuje zbližanje z liberalci s tem, da tako ni bila mogoča nobena vlada, ker Mladočehi hodijo svoja pota. Radi bi torej odgovornost zvalili na Mladočehe, dočim vsakdo ve, da se je koalicija osnovala le proti volilni reformi. Če je konservativcem bilo za to, da se dobi večina sposobna za vladanje, bili bi ravno tako lahko začeli pogajanja z Mladočehi in pa protisemiti, seveda le na podlagi občne volilne pravice.
Sicer ne rečemo, da bi naši poslanci v bodoče ne smeli hoditi s konservativci, ako bi razmere to zahtevale. Treba je pa, da se preveč ne vežejo, in si obdrže popol-
380
noma svobodne roke, da se zavežejo s to ali ono stranko, ako bi to obetalo koristi za nas v narodnem oziru.
Če so se nemški konservativci združili, rekli bi, proti Slovanom, z nemškimi liberalci, nam tudi ne more nikdo zameriti, ako se zavežemo bodi si s to ali ono stranko proti njim, če jih kedaj pustimo na cedilu. Kdo ve, če bi že sedaj naše stanje ne bilo boljše, ko bi se bili politike učili pri Poljakih in bili podpirali sedaj to sedaj drugo stranko, katera bi bila nam več obljubila.
Mnogi zatrjujejo, da nova vlada se ne bode dolgo obdržala. Nam se to ne zdi prav verojetno. Rodil jo je strah pred Slovani in zjedinil tri največje stranke, in dokler bode ta strah tako silen, tako dolgo se bode vlada lahko obdržala. Tudi kako novo volilno reformo utegnejo gospodje spraviti pod streho, če bode le potem, da se ž njo bolj utrdi nemštvo in da ne bode naravnost škodovalo Poljakom. Jedina ovira bode ta, da trije veliki klubi nimajo dvetretjinske večine, in da jo težko dobe. Naposled se bodo tudi sedanja sredstva obrabila, ker volilci ne bodo mogli imeti najboljših pojmov o poslancih, ki se bratijo s tistimi, katere so poprej proglašali za največje nasprotnike. Pač se bodo morali misliti, da gospodje ali varujejo pred vsem svoje koristi ali pa igrajo samo komedijo.
Posebno pa nova vlada označuje to, da je njen član grof Wurmbrand, deželni glavar štajarski. Poleg Ple-nerja je pač najznačilnejša oseba grof Wurmbrand, Nemec je od nog do glave. On je ob svojem času predlagal, da se nemščina proglasi za državni jezik. S tem, da se konservativci dopustili, da je tak mož postal minister, je pač dovolj jasno, da smo jih dobro zgorej naslikali. Ko bi jim res bilo še kaj na narodni jednakopravnosti, morali bi odločno zavrniti moža, kateremu Slovani niti jeden dan ne moremo zaupati. Imenovanje grofa Wurmbranda ministrom pač jasno kaže, po kaki poti je bode vozilo novo ministerstvo.
Sicer so pa nemški centralisti pač nekoliko odje-njali od svojih načel, ko so dopustili, da je grof Wurm-brand postal minister. Ta mož ni centralist, on je avto-nomist, ki je večkrat že zagovarjal avtonomijo dežel. To je pa grof zagovarjal le zaradi tega, ker bi posebno na Štajarskem in Koroškem bila deželna avtonomija najboljše sredstvo za ponemčevanje. Novo ministerstvo utegne torej celo semtertja pospeševati tudi avtonomistične težnje, seveda le tedaj, ako bode to ugajalo nemštvu. Že dolgo se namreč mej Nemci razširja teženje, da se baš v interesu nemštva razširi deželna avtonomija in imenovanje grofa Wurmbranda ministrom dokazuje, da zmaguje to teženje centralizem in to baš zaradi tega, ker je Slovanom še mnogo nevarneje.
Iz povedanega je jasno, da nova vlada ne bode niti centralistična, niti konservativna, glavno vodilo jej bode nasprostvo zoper Slovence in Čehe. To morajo tudi naši poslanci imeti pred očmi in potem vravnati svojo politiko.