PoSiaina platana v gotovini. V\\ LETNIK IS LJUBLJANA 1027-28 MENTOR M JAf KI UIT iTEVILKA 7 MAREC 1028 vsebina: Scmpronij Tiro, Iz dnevnik« starega profesorja — II. del (dalje) M. P., Z dijaške ekspedicij« (s slikami; dalje) V »klasičnem kotu« Slovenije (s slikami) H. Wendel, Muljava (Prevod) A. C.) N« Gregorjevo Jos. Wichner, Profesor prirodopisa in njegova lisica (s sliko) J. S., Doktor Faust (s sliko) F. Bizjak, Radio P. Horn, Perpetuum mobile Jan. Langerholz, »Buljče« Naii pomenki — Mali obzornik Knjige in revije Nabiralec — Dijaški Šport Na ovoju: Upravnikovo kramljanje — Malo za ialo, malo z« res MENTOR izhaja vsakega 15. v mesecu desetkrat med šolskim letom. List urejuje Blaž Poznič, izdaja Prosvetna zveza, oblastem odgovarja dr. Jakob Mohorič. Tiska Jugoslovanska tiskarna (Karel Čeč). UREDNIŠTVO in UPRAVA je v Ljubljani, Miklošičeva cesta 5. Vsi rokopisi in dopisi, ki se nanašajo na vsebino lista, naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije na upravo. Rokopisi se ne vračajo. CELOLETNA NAROČNINA za dijake 30 Din, za nedijake in zavode 40 Din. Plačuje se naprej. Posamezna številka 4 Din. — Številka čekovnega računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. Za Italijo znala naročnina 10 Lit'za dijake, 15 Lit za druge in se plačuje po italijanskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov« v Ljubljani, za Avstrijo 4 S za dijake, 6 S za druge in se plačuje po avstrijskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov«, za Ameriko 1 dolar, za druge kraje 4 švic. franke. — Iz inozemstva se more pošiljati naročnina tudi v priporočenem pismu. — Številka ček. računa za Italijo: 11/1670 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani), za Avstrijo: B-156.644 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani). POVERJENIKI, ki so naročili list za več dijakov skupaj, morajo javiti naslove vseh odjemalcev upravi. Plačevati pa smejo list — ako jim ni mogoče poslati vse naročnine naprej — v trikratnih obrokih, in sicer pred izidom tretje številke prvo tretjino, pred izidom šeste številke drugo in pred izidom devete številke zadnjo tretjino. Poverjeniki dobijo za vsakih 10 plačanih izvodov, enajstega zastonj. J*' PRIHODNJA ŠTEVILKA in zadnja v tem letu, bo spet dvojna ter izide koncem maja na 48 straneh. Zamudnike, ki še dosedaj niso poravnali naročnine, prosimo še enkrat, naj store to takoj. Ni dobro znamenje za — naročnika, ki list prejema, a i{a ne plača. Upravnikovo kramljanje. Nekaj o stroških. Zadnjič sem bil obljubil, povedati kuj o stroških, ki jih imamo z »Mentorjem«, da či tat el ji vidijo, kako trošimo, kam gre denar, ki se ga od toliko naročnikov vendar nekaj nabere. Glavni trošek ima list puč s tiskarno. Tiskarna! Da, ko bi te ne bilo! Je namreč prečudna reč ž njo: požira vsoto za vsoto, eno večjo od druge, pa vkljub temu nima nikoli zadosti. Večen dolg. No, eno je pri tem še dobro — da imamo pri njej vsaj kredit... Je to v današnjih časih velika stvar, kakor rad trdi v vsakem svo-ieni govoru in o vsaki stvari neki znan politik naše domovine. Kdor se 'je kdaj z upravo bavil, že ve, kaj pomeni gotov vsakomesečni ugriz. l’u ni muha tisto, radi česar se upravnik in sploh tisti, ki ima kuj brige za obatoj listu, popraska nekajkrat za ušesi: vedno in vedno nesrečna tiskarna. Ta pije kri, ta ščiplje prav do omotice. Naj govori nekaj številk. 1 Za prvih pet letošnjih številk »Mentorja«, torej za pol letnika, smo plačali tiskarni 25.599 Din. Klije ji za »like posebej in sicer spet 1 Din. če obe vsoti seštejemo in potem delimo s svoto talilih številk, nam rezultat pove, da stane ena številka, ko pride v uprav«, okroglo Sest tisoč dinarjev (5903*70) pieden se rajr.pošl|e. Kajti z razpošiljanjem nastanejo novj, stroški, ki tudi niso majhni. Poštnina, ovojni papir, delo itd. Pa mislite morda, da smemo zato kaj posebnega /.ahtevati, če dajemo tolike vsote za tisk. Nič, še toliko ne, da bi list tisti dan bil dotiskun, kakor bi radi in kakor je zapisano na ovoju. To se pravi, zahtevati že smemo, pa nam ustreženo ni. Redno ne. Par dni zamude je obligatno potem se pa nad upravo jezite! Mi Vam nerazrezanih pol kar gorkih izpod stroja vendar ne moremo razposlati. Koliko je pa tudi nervoze tiste dni, ko bi imel list iziti. In letanja. In prošenj, rotenja, sitnarjenja! Telefon poje iz uprave v tiskarno, od tam v knjigoveznico, pa v stavnico, pa k šefu, v ekspedicijo, v pisarno, pa nazaj v upravo — nič še nil... In ta reč sc par dni kur ponavlja. Dokler končno ne rečejo: Gotovol Prav zdaj so naklado odpeljali k Vam! S tem je pa tudi nervoze konec in list gre na pošto, v upravi zavlada mir... To se pravi: iščejo se pota in način, kuko poravnati težke račune, ki pridejo vzporedno z naklado... To smo povedali vsem, posebno pa tistim, ki nikakor ne morejo umeti, da je list tudi plačati treba, ne samo naročiti in gu prejemati. V zadnji številki pa bomo objuvili pregledno statistiko o naročnikih, kakor tudi o plačevanju, odnosno neplačevanju. Četnik XV LMENTOR I MAREC 1928 / ŠTEV. 7-8 Sempronij Tiro: Iz dnevnika starega profesorja. Deset let v podeželskem mestecu 19C0/01—1909/10). XV. (Deželni iolski nadzornik.) Pretekli teden je nadzoroval naš zavod deželni šolski nadzornik Peter Končnik. Ko smo v ponedeljek zjutraj po prvi uri prihajali učitelji iz raznih razredov v konferenčno sobo, smo zvedeli; »Nadzornik je prišel! Pri ravnatelju je bil prvo uro!« »Pa ravno v ponedeljek pride, ko je vse .plavo'!« »Ubogi ravnatelj, ki je moral vzdržali prvi naskok!« »H komu pride neki'zdaj? Hu, človek bi moral biti pa res prav zmerom pripravljen!« »Na, že zvoni! Idimo! .. .« Ob desetih smo zvedeli, da je bil drugo uro pri g. dr. Josipu v osmem razredu; dijaki so prevajali Tacita. Po uri se je nadzornik prijazno raztovarjal z g. kolegom, hodeč ž njim gori in doli po hodniku. »Morda pa le ni tak birokrat in nemškutar, kakor gre glas pred njim. Bomo videli!« Mladina je preplašena gledala resnega gospoda. Tiho je bilo med odmorom po razredih. Dijak pač misli, da nadziranje velja učencem, in niti ne sluti, da nadzornik nadzoruje — profesorje! Tudi v konferenčni sobi je bilo precej tiho. »H komu pojde tretjo uro?« Nekateri smo razburjeni buljili v šolske knjige. Kolega dr. Jakob je Polglasno razlagal to-le: »Če si nadzornik naredi končno .sodbo o profesorju po vtisu, ki ga dobi v eni uri °icd inšpekcijo, je to krivica; zakaj skoraj vsak je tedaj bolj ali manj vznemirjen in za miren pouk nesposoben. Če pride v mojo uro, ne bom niti izpraševal niti razlagal, ampak dal celo uro čitati. Vse drugo je stremuštvo.« Nadzorovanje je trajalo tri dni: nadzornik je bil pri vsakem izmed nas, pri nekaterih celo po večkrat. Ali razen z dr. Josipom ni govoril z nikomer; nobenemu izmed nas ni izdal niti z besedico svoje sodbe, kako sodi o našem poučevanju. Mene je .počastil' med grško uro. Prevajali smo Ksenofontovo Anabasis v — nemščino, seveda. Bili smo (v knjigi) čisto blizu tistega slavnega prizora, ko Ksenofontovi vojaki, do smrti utrujeni po večmesečnem umikanju skozi Armenijo, slednjič zagledajo Črno morje in veselo zakriče »Tha-lalta, thalatta!« Samo par vrstic je bilo še do tja. Že sem si v duhu slikal, kako sijajno bodo učenci ta lepi odstavek prevajali in kako bom jaz ž njimi vred pred nadzornikom tri-umfiral. Stremuštvo!! Pa tistih vrstic nismo prekoračili, morja nismo videli. Dijak Ražič naj bi bil prej prevedel preprosti stavek: {Ksenofontovi vojaki) gerra elabon ... omo-boeia amphi ta eikosin. Pri besedi omoboeia se mu je zateknilo; ni je znal niti izgovoriti. Izgovarjal je: ojomobeia, obomoeia ... Da sem mu jaz samo namignil na sorodnost med grškim omos (surov) in lat. amarus, pa bi se bilo fantu posvetilo. Tako pa se je nekaj časa z besedo davil, jaz — nerodnež — sem ga gnjavil, nadzornik pa, ki je molče nekaj časa ta prizor ogledoval, nas je medtem — ostavil... O stremuštvo moje nesrečno! Zapet je bil skoraj do vseh. Molče je prihajaj, molče odhajal. Kako sodi o nas? Z napetostjo smo pričakovali današnjega dne, ko je bila napovedana izredna konferenca. Menili smo, da danes pove vsakemu svoje napake, ki jih je opazil pri pouku. Nemo smo sedli okrog mize v konferenčni sobi in pričakovali, da Pythija odpre svoja zagonetna usta. Res so se odprla njegova usta, da so narekovala — kilometre dolg protokol. Pozval je dr. Josipa (drugemu ni zaupal, da bi znal toliko nemško), naj bo zapisnikar. Pričel je torej narekovati; »Schreiben Sie!« (GroB) A: Unterricht. (Romisch eins) I: Miindlicher Unterricht. (Klein) a) Im allgemeinen. (Arabisch eins) 1) Selbstpraepa-ration. (Griechisch klein) “) Entfernte Selbstpraeparation. Pod «) je razlagal, kako se mora profesor neprestano sam dalje izobraževati, zasledovati potek novih izsledkov v svoji stroki, čitati strokovne revije, zlasti pa se poglabljati v študij mladinske pedagogike. Zatem smo slišali: (Griechisch klein) /?: Nahere Selbstpraeparation (t. j. bližnja samopriprava) z enako Široko razlago, in nato še: (Griechisch klein) y; Nachste Selbstpraeparation (najbližja samopriprava) z istotako dolgim utemeljevanjem. Strme smo poslušali; strme smo gledali v zapisnikarjevo pero, koliko bo še danes trpelo, koliko črnila porabilo, koliko papirja popisalo, preden bodo vsi ti pod-pod-pododdelki obdelani in zaključeni; strme smo ugibali, koliko bo sledilo arabski številki 1) še arabskih 2, 3, 4... in 'ko bodo te opravljene, koliko pododdelkov b), c) d).. . bo za malim latinskim a), in ko bodo ti izčrpani, koliko pododdelkov II, III, IV.., bo sledilo za rimsko I, in končno, na koliko glavnih oddelkov (velikih B, C, D...?) je v duhu razdelil strogi mož svoj umotvor. Vkljub vsej resnosti položaja — saj sem dobro čutil namigavanja na »Mangel an methodischer Uberle-gung und PlanmaBigkeit« nekaterih članov častitega učiteljskega zbora, dasi ni bil v vsem 40 strani dolgem poročilu niti eden izmed nas z imenom naznačen — mi je na misel prihajal tisti slavni italijanski cerkveni govornik, ki je bil v uvodu svoj govor razdelil na štirindvajset točk in s tem poslušavce tako navdušil, da so že med uvodom trumoma bežali iz cerkve in je končno ostal samo še Cerkvenik, ki je pa tudi, ko je govornik dokončal svoj uvod in napovedal štiriindvajseto točko, prinesel na leco ključ od cerkve s pripombo: »Ko boste končali svoj govor, prosim, cerkev zaklenite!« Nadzornik je torej danes odšel: zapustil nam je dolgovezni protokol, s seboj pa je nesel tajno poročilo, ki ga ne bomo nikdar zvedeli... XVI. (Cvetna nedelja v druitvu.) Doživel sem zelo lepo urico danes. Po maši, ob enajstih, smo slišali predavanje g. kaplana Franca o pticah selivkah. Bilo je vse tako praznično, tako pomladanskoveselo: soln-cc je prijazno sijalo v dvorano, ki je bila polna društvenikov, glasno žvr-golenje ptičic nam je prihajalo z drevja in drevoreda skozi odprta okna, najlepši prazniki so pred vrati, in vso to radost nam je predavatelj še pomnožil, pripovedujoč nam, kako se selivke vračajo: katere so prve (škorci, divje gosi, divji labudi...), katere tvorijo jedro te velikanske armade, ki se v^gko leto v čisto določenih obrokih vrača z juga, iz Egipta, Sicilije, Južne Španije.. • vrača k nam in še višje gori na sever, in katere tvorijo zadnjo stražo (kukavica!), pripovedujoč nam tudi, katere se vračajo ponoči (žerjavi, gosi); katere podnevi, in spet, v kakšnih višinah lete in v kakšnih likih. Pri tem je mojstrsko posnemal cvrčanje in žvrgolenje raznih teh pevčkov. Bilo nam je, ko da smo v pomladnem gozdu. S tem uspelim predavanjem smo vsaj malo popravili blamažo, ki smo si jo odborniki društva nakopali preteklo nedeljo: prišel je skioptikon, prvi v našem mestu, doktor Ferdo bi bil predaval o otroških boleznih {s slikami), občinstva (zlasti mater) vse polno, pričakovanje vsega, kar naj bi videli in slišali, ogromno, in tedaj, ko se je imelo predavanje začeti in smo aparat zvezali z električnim tokom, na — je leča v skioptiku počila (tok je bil premočan!). Doktor ni hotel predavati brez slik. Kaj storiti? Občinstvo pa sedi in čaka, čaka . ,, Tedaj so odborniki steknili glave in sklenili (o, kakšna predrznost!), naj S. Tiro govori, dasi nepripravljen, o čemerkoli. Kakšno nespoštovanje občinstva je bil ta sklep, še bolj pa njega izvršitev! Hoteč posnemati slavnega Abrahama a Santa Clara, ki je tudi nekoč moral nepripravljen govoriti in je, gradeč na dejstvu: »Iz nič ni nič. Iz nič je Bog svet ustvaril«, govoril o stvarjenju sveta, sem si v svoji zadregi-izbral isti tema; moderna veda o postanku sveta. Pa o joj! Iz »postanka« je nastal splošen vsta-nek, vstajanje s sedežev in odhajanje .,. Ni vsak Abraham a Santa Clara, kdor govori nepripravljen ... XVII. (Novi časi.) Ministrstvo za uk in bogočastje ^am pošilja leto za letom nove odloke, nove smernice za vzgojo in iz-phrnzbo srednjcšolc/v. Marsikaj uvajamo dobrega, mnogokrat pa zlaHti učitelji staroklasičnih jezikov z glavo zmajujemo. Res, v ministrskih odlokih se kaže vedno večja huma-nitas (sočutje z mladino), a vedno manjši bo humanizem (znanje staroklasičnih jezikov in slovstev). L. 1903. Minister ukazuje 10 minut odmora po vsaki učni uri. Prav! L. 1904. Minister ureja mladinske igre. Izvrstno! L. 1908. Lepe misli: Profesor naj svojega kataloga, ki tiči toliko hudega v njem, sploh ne nosi v šolo! Naj ne izprašuje vedno samo za »red«! Naj upošteva tudi ustno znanje, ne samo pismene »dvojke«! Redno naj zahteva le to, kar je v šolski knjigi, in še iz tega samo bistvo! Kadar izprašuje, naj rad prizna, če vidi pri učencu razsodnost; v vsem naj mu bo zvezda vodnica — dobrohotnost! Humanitas gre torej odločno na dan; a humanizem? L. 1906. je minister odredil, naj se v 7. in 8. razredu gimnazije pri grških šolskih nalogah več ne zahteva prevod iz učnega jezika v grščino. Nemil udarec! Vesele se ministrove odredbe samo slabiči v tem predmetu. Nekaj posebnega pa je ministrova zahteva, naj dobiva profesorjevo izpraševanje stopnjema, v čim višje razrede gre, vedno bolj obliko razgovora, dialoga, kolokvija. Spet in znova podan dokaz, da je Sokratova metoda, ovekovečena v Platonovih dialogih, najboljša in mlademu umu najprikladniša. * Seveda, predaleč navdušenje za Sokrata in Platona ne sme iti. Tako smo se letos v 8. razredu zelo temeljito — vsaj jaz mislim, da smo se — bavili s Sokratom. Priporočil pa sem ob neki priliki učencem, naj tudi oni po Sokratovem zgledu govore z ljudmi vseh stanov, z delavci, rokodelci, obrtniki.,, — jih izprašujejo ter poskušajo, imajo li ljudje prave pojme o raznih stvareh. Pa kakor si je Sokrat smrtno sovraštvo nakopal s svojo metodo, talko tudi mi: dijaki so namreč začeli najprej svojim gospodinjam dokazovati, da nimajo pravih pojmov, kaj je n. pr. dober zajtrk, dobro kosilo, dobra večerja, dijaška svoboda itd. Prišla je pred ravnatelja pritožba in grožnja; morali smo Sokrata pustiti — v šoli. Pa tudi jaz sam sem doživel zelo čudno skušnjo s Sokratovo metodo. Grem nedavno po cesti ter doidem preprosto oblečenega moža; sodil sem po vsem, da mora biti rokodelec. Pričnem (po Sokratovo) razgovor: Kam greste? Kakšno je vaše opravilo? . .. Nekaj časa mi je mož odgovarjal, nato pa naenkrat: »O gospod, ki ste tako prijazni, dajte mi no kajj vbogajme, sem hudo potreben, imam otročiče, ženo . . .« Na, tu jo imaš, Sokratovo metodo! O Sokrat, kaj bi bil ti naredil v mojem slučaju? Ali bi bil potrpežljivo nadaljeval s svojo metodo? XVIII. (Mafniiki izlet.) S svojimi osmošolci sem se nocoj vrnil z izleta: bil je zanje pač zadnji na gimnaziji. Na našem zavodu razredniki vedno tekmujemo, kateri bo napravil izlet poučniši, lepši. Zlasti kolega dr. Josip je mojster tudi v tem. Moj razred je bil predlanskim na Golici, lani smo napravili pot od Trbiža mimo Rabeljskega jezera do Predila (spomenika), gledali doli proti Soči in Gorici, se vrnili spet peš in občudovali še obe Klanški (Belopeški) jezeri — vse v enem dnevu. »Kam letos,« sem vprašal, »letos, ko bo zadnjikrat v vašem gimnazijskem življenju?« Odločili smo se za — Korotan. Po polnoči smo se odpeljali z vlakom. Ob petih zjutraj smo bili že v Rožu, pri cerkvi sv. Jakoba. Pogled po Rožni dolini! Nato po poljskih stezah do Drave. »Drava, čigava je?« Spet med senožetmi in njivami, gori in doli; prišli smo v Vrbo. Žal, nemško letovišče! Vlak nas je peljal — vedno z razgledom na Vrbsko jezero — v Celovec. Od iu peš gori k Gospi Sveti. Čutili smo, da hodimo po svetih tleh. Poromali smo v cerkev, iz nje pa k Vojvodskemu prestolu. Prečitali smo ondi AJškerčevo pesem »Knežji kamen«. V Celovcu smo si po povratku seveda ogledali zmaja na Novem trgu ter tiskarno Družbe sv. Mohorja . .. Koliko spominov smo si obudili danes, spominov od prvih časov naše slovenske zgodovine pa do Janežičevega Glasnika in še dalje, spominov veselih, še več pa — žalostnih! Ko smo bili spet doma v našem mestu, je vse govorilo o raznih lepih izletih tega dne; kot posebno novico smo zvedeli, da je moj dragi kolega Anton Komar, ki je bil s svojimi prvošolci na Šmarni gori, nazaj grede ves čas nosil učenca Pemiča štupo-ramo, ker je bil opešal. Navadno se sliši: Profesor je učenca vrgel..., ne pa, da bi ga bil vzdignil in nosil, .. Novi časi! XIX. (Po maturi.) Suhoparno dejstvo: danes je gospod deželni šolski nadzornik odhajajočim osmošolcem čestital zbog sijajne mature ter jim razdelil zrelostna spričevala. Tudi mene je zgrabila ta kratka slovesnost: osem dolgih let sem jih kot razrednik spremljal in vodil kvišku, k cilju; danes pa smo se ločili. .. Komu se ne bi inako storilo? Pa solze sem si že obrisal. Življenje gre drugo pot. Suhoparno dejstvo sem prav danes zvedel: velik del maturantov je bil zoper to, da bi se — dasi je to star običaj — skupno dali slikati in slike poklonili svojim bivšim profesorjem, če ne vsem, vsaj nekaterim, katere so več let imeli; slik torej nismo dobili. Tretje suhoparno dejstvo; velik del odhodnikov je bil zoper to, da bi se nocoj še enkrat zbrali k poslovilnemu večeru (»valete«!) in k temu povabili tudi svoje bivše profesorje, pred vsem razrednika; slovesa torej — ni. Velik del učencev nima po toliko letih skupnega dela in truda svojim učiteljem, zlasti svojemu razredniku, nič povedati! . .. Kako pravih, pevec ravenski, v svojem Infemu (V, 100), da Amar.,. al cor gentaJe ratto s'apprende, t. j. da ljubezen v žlahtnem srcu naglo vzibudi protiljubezen? Morda naj je veljalo to samo za tvoj čas? Prijazno mestece! Po desetih letih tako »uspešnega« delovanja v tebi mi vre nocoj iz prs vzklik tvojega pevca: Tam mcmi je bilo gorjd rojeno. Ločim se od tebe z najglobljim vzdihom istega tvojega pevca; Srce veselo in bolnotrpcčc vpokojle bodo groba globočine. XX. (Odtod! Na poti) Diem perdidil Deset let močvare! Hanibal se je v Kapui zamočviril! Deset let je moja strokovna samo-izobrazlba — počivala. Kolikšna izguba! 0, zdaj čisto dobro vidim; če naj profesor vzbudi v svojih učencih spoštovanje, vdanost, ljubezen, mora sam neumorno znanstveno delati, sam neutrudno s časom naprej hiteti, sam biti vedno na višku svoje stroke. Hic Rhodus, hic salta! Imel si, Sempronij, krasne zglede: tvoj ravnatelj se udeležuje vsakoletnih ravnateljskih konferenc; tvoj kolega dr. Josip, že prej kot čebe- lica priden, je ostavil rodbino in Ka-puo ter odšel na vseučilišče v Berlin, ker hrepeni po višjem, po vseučili-ški stolici; tvoj kolega dr. Karel prebije vsake velike počitnice v tujini, v Jeni, da se izpopolnjuje v pedagogiki, težeč za istim višjim ciljem — za vseučiliščem; tvoj kolega dr. Valentin potuje vsake velike počitnice bodisi v Italijo ali Pariz ali London, da ondi študira v knjižnicah; tvoj kolega dr. Alfonz plačuje učiteljico angleškega jezika, Miss Smith, prihajajočo iz Ljubljane, da se temeljito nauči tega svetovnega jezika; tvoj kolega dr. Fran ima med dijaki ^ najete lektorje, ki mu prihajajo čiiat na dom znanstvene revije, ker sam ne vidi več dobro; tvoj kolega Anton presedi ure in ure, pišoč eksaktne komentarje k šolskim klasikom ... In ti, kako si rabil svoj prosti čas? Kako si preživljal svoje počitnice? Bil si član »Malega turista« in preležal ure in ure na Uršni gori, pristaš oblomovščine ,. . Dovolj, dovolj! Vest, potolaži se: jutri pričnem novo življenje. S prijateljem Balantom odideva na daljno pot. Odtod! Zaman sem že dvakrat prosil za državno popotno štipendijo, ki bi mi omogočila potovanje v Grčijo in v Trojo; vkljub zatrjevanju visoke učne uprave na Dunaju, da rada dovoljuje srednješolskim učiteljem znatne doneske za potovanja v Grčijo, Italijo, Francijo, Anglijo, češ da se to bogato obrestuje (odlok z dne 10. maja 1901!), sta bili moji opetovani prošnji brezuspešni. So pač drugi tam gori bliže viru! No, »branili smo se dolgo — brez podpore« ... Tudi zdaj se bomo! Jutri zjutraj, zarana, odpotujeva s prijateljem Balantom — ab svojem! Odtod! Na pot! Ven iz močvare! Najin cilj je: Orient, Carigrad, Atene! (Dalje prihodnjič.) ★ M. P.: Z dijaške ekspedicije. (Odlomki iz raziskovanja Križne jame pri Ložu v letu Gospodovem 1926.) - Mislil sem, da bo ves srečen in vesel, ko nas bo zopet videl, pozdravil pa nas je z očitanjem, zakaj smo vendar lako neumni in nespametni. To vendar že zdrava pamet narekuje, da je treba vleči navzgor počasi in ne tako divje, kakor smo vlekli mi. Dostikrat je mislil, da ga bo konec, tako močno ga je zaganjalo zdaj proti tej, zdaj proti drugi steni. O fizikalnih zakonih nihanja se nam še sanja ne. Na znake vobče nismo pazili in delali ismo, kar se nam je ravno ljubilo. Nekako sredi prepada se je pognal proti precej strmi podici, v nadi, da se bo na njej nekoliko odpočil. Dajal je signal na »Stoj!«, mi pa smo vlekli kot zbesneli navzgor. Da je pustil čepico in svetiljko v prepadu, smo mi 'krivi. Komaj je počepnil na klin konccm vrvi, hoteč preizkusiti, kako bo najvarneje in najugodneje sedel, je bil že dva metra visoko v zraku. Malo je manjkalo, da ni izgubil ravnovesja in zletel nazaj po — čepico in svetiljko. Ker ni pomagal ne ta in ne oni znak, se je vdal v usodo in trdno sklenil, da se ne bo nikdar več podal v prepad brez telefona. V Vrtačo sploh ne mara več iti, ker se slepo končuje in ni notri ne živalic in nc kapnikov. Nič posebnega ni torej v globoki Vrtači. Ni kapnikov in ni živalic, le nekaj živalskih kosti, zamazana čepica in zarjavela svetiljka pričajo, da je bival notri nekdo, ki je padel z neba, pojedel dve lisici, nato pa zletel v zrak . .. Iz veselja, da smo raziskali Vrtačo, in iz žalosti, da ni globlja in zanimivejša, je Ferenc odločil, da bodi popoldne posvečeno oddihu in prosti zabavi. Kdor hoče, naj gre popoldne v Lož ali pa naj se povzpe na Križno goro in uživa tam lepoto idilične loške in romantične cerkniške doline; komur pa je ljubše v taborišču, naj sc zabava tu kakor mu ljubo in drago. (Dalje.) Uverjeni smo bili, da se je med tem časom, ko smo bili na Vrtači, Jovan vrnil s svojo četo iz jame, in niti na misel nam ni hodilo, da ga še ni domov, zdaj drugi dan ob času, ko je solnce že v zenitu. Nemalo nas je zato ob povratku v tabor iznenadilo ogorčenje kuharskega osebja nad Jovanom, ki je že pred petimi urami naročil deset gorenjskih porcij golaža s koruznimi žganci. Porcije jih čakajo nad tri ure, njih pa še sedaj ni od nikoder. Kaj vendar mislijo? (Sreča, da znajo biti tudi prepado-lazci lačni! Res, kosilo smo imeli izborno: golaž, podoben po barvi in okusu neslani fižolovi juhi, žganci pa koruzni in lepljivi ko čevljarski klej.) Torej kaj je z jamskimi napadalci, ki jih ni na svetlo že poldrug dan in ki so sc zadnjikrat oglasili pred petimi urami? Vzrok, da telefonist ni vso noč dobil ni-kakega odgovora na ponovne pozive, je deloma pojasnjen z zadnjim Jovanovim poročilom: »Dobro jutro vam vsem pod svetlim solncem, dobro jutro vam, ki ste se dobro naspali in spočili od delal Mi smo bdeli vso noč, vso noč se vozili po podzemeljskih vodah in potovali po razbitem in s skalami posutem jamskem parketu. Zaspani smo in utrujeni, da sc komaj še držimo pokonci. Vsi smo edini v želji, da bi že skoraj zagledali luč sveta. Ej, to se bo spalo na mehki travci v taborišču! Prodrli smo do trinajstega jezera. Dalje nismo hoteli, ker kdo more vedeti, kam še drži ta zagonetna Križna jama. Vse manj potrebne priprave smo bili včeraj zvečer pustili tu za desetim jezerom, kamor smo sc ravnokar vrnili. Pustili smo telefonsko kaseto, vrvi, glavno zalogo provijanta, pa sc s svežimi močmi podali na nadaljnjo pot s trdnim sklepom, da ne odnehamo, čeprav bi morali ostati v jami več dni. Kmalu za enajstim jezerom smo sc žalibog morali pre- pričati, da tudi človek ni perpetuum mo-bile. Od enajstega j^era dalje postaja namreč »pot« čim dalje bolj podobna Tomin&kovi poti na Triglav. Na mnogih mestih segajo kupi kamenja malodane tik do stropa in mnogokrat smo se že razveselili, da smo prišli jami do konca. Čoln smo bolj vlekli in premetavali s skale na skalo ko pa nosili. Marsikje so debele skale nakopičene več metrov druga nad drugo in venomer moraš paziti, da ne zdrčiš za vsak korak, ki si ga napravil naprej, deset korakov nazaj, oziroma da se naenkrat ne znajdeš v pet, deset ali še več metrov globoki razpoki. Kako bo Krik tukaj mapiral, si ne morem predstavljati, še manj si morem misliti, da bi kedaj dovršil tloris dvanajstega jezera, ki je že pravi podzemeljski ocean. Čez vsako jezero se je prvi podal Zane sam, da je pregledal terenske prilike na onostranski obali, ter ugotovil, kje bi bil najpripravnejši prostor za izkrcavanje. Da je mogel čim svobodneje manevrirati po temnih vodah in se ogibati nevarnih čeri, mu je izborno služila močna acetilenka, pritrjena na sprednjem delu Proteusovega rilca. Dolga in na koncu čolna privezana vrv je varovala žive in nežive premičnine našega Kolumba pred nepričakovanimi iznena-denji. 2ane je jadral, za čolnom pa se je vlekla vrv varovalka, ki smo jo odvijali meter za metrom v tempu, v kakršnem sc je čoln pomikal dalje po jezerski črni gladini. Po dolžini razvite vrvi smo mogli vsakokrat ugotoviti dolžino »paroplovnc linije«. Kdo bi bil pričakoval, da bo dvanajsto jezero daljše od 200 metrov dolge varovalkeI Ker se to jezero nedaleč od tostranskega obrežja zavije skoraj v pravem kotu na desno in kmalu za tem zopet na levo, je trajalo precej časa, preden smo se mogli z Žanctom sporazumeti, da mora nazaj, ker je vrv prekratka. Vrnil sc je, ni si pa dal dopovedati, da tvega življenje, ako se zopet poda na neznano pot z nezavarovanim čolnom. Jezero, široko najmanj 10 metrov, in pa globoko, da je kar črno, strop nad njim pa visok, da ga ni moči doseči z navpik dvignenim veslom, kdo bi se zlepa odpovedal užitku veslanja po tako idealni vodni planjavi?! Odvezal je s čolna vrv in se podal sam, prav sam na odprto morje križnojamskega oceana. Pravi Kolumb se nam ne zdi več tako imeniten, odkar smo se na lastne oči prepričali o junaštvu našega Žaneta. Živijo Žane! 2ivijo križnogorski Kolumb! Okostje jamskega medveda iz Križne jame, razstavljeno v prirodopisnem muzeju na Dunaju (dvorana X). Vedno tišja in tišja jc postajala šišenska bojna pesem, ki jo je pel sebi v pogum, nam pa v bodrilo in v slovo, dokler niso za prvim ovinkom povsem utihnili zadnji akordi: Mat' fižol pristavljajo .,. Preteklo jc deset minut, minulo je četrt ure, a o Žanetu še ni bilo ne duha ne sluha. Nemalo nas je začela vznemirjati misel, da se mu je utegnila pripetiti nesreča. Kaj bo z njim? Kako naj mu prihitimo na pomoč brez čolna in kako naj obvestimo vas zunaj, da pošljete sem reševalno ekspedicijo?! Pred nami ocean, za nami pa enajst jezer, ki nam zapirajo izhod. Žane! Žane! Zane! Klicali smo ga na vse grlo, a odziva nismo dobili od nikoder. Ze smo začeli s strahom misliti, kaj bo z nami in koliko časa bomo mogli vzdržati s hrano, ki jo imamo s seboj, ko se naenkrat daleč na »morju« za trenutek nekaj zasveti. Vedeli smo: Zane se vrača ... »Živijo Zanel« »Živijo Kolumb!« smo mu klicali v pozdrav in ginjeni od veselja, da se zopet vidimo, še bolj pa od radosti, da je srečno minulo pol ure in pet minut nestrpnega in morečega čakanja, smo ga skoraj pretepli, ko je stopil na suho. Predolgo je dvanajsto jezero, da bi se mogli vsi prepeljati čezenj tekom enega dne, zato sem sklenil, da prepelje Zane čez ocean samo mene in Franceta. Ta sklep je izzval najostrejši odpor pri vseh, ki bi bili obsojeni na večurno čakanje v mrazu in temi. Vsi ali nobeden! Torej naj bo, vsi pojdemo »čez«. Zleknil sem se v čoln, dal znamenje, da je vse v redu, in odjadrala sva z Za-netom na odprto morje. Z acetilenko, ki sem jo držal v roki, sem svetil v strop, na desno in levo, ter zadivljen občudoval krasoto podzemeljske romantike Nekako sredi pota se strop nad dvanajstim jezerom naenkrat zniža od deset metrov na pol metra višine. »Ne godrnjaj in molči!« mi je velel Zane, ko sem se protivil, da bi me zapeljal v ozko špranjo, ki je jedva tako visoka ko čoln. Z močnim sunkom je pognal čolniček naprej, se mi vlegel na noge, in že sem se z nosom dotikal mokrega stropa. Skrajno neprijetna je vožnja v taki situaciji! Čoln sva ped za pedjo porivala dalje s komolci in dve, tri minute sva potrebovala, da sva prišla iz zagate zopet na prosto. Ko sva se srečno prerinila skozi sotesko, ki je dolga dobrih dvajset metrov, je šlo zopet z normalno brzino naprej. Med vožnjo sem ugotovil, da napravi ocean pet precej ostrih ovinkov. Na onostranskem obrežju sva pristala po dvajset minutah hitre vožnje. Ko me je iztovoril, se je neumorni Zane takoj vrnil po drugega. Tri četrt ure in še čez je minulo, preden mi je pripeljal tovariša Franceta, ki me je rešil neznosne samote, čakanja in brezdelja. S Francetom sva pričela raziskovati transoceansko ozemlje v trdnem prepričanju, da se bova vrnila na obrežje najkasneje v eni uri in da naju bo tu že čakal tretji iz vrste napadalcev. Težko je popisati težavno in nevarno pot, po kateri sva hodila, plezala ter se plazila od dvanajstega do trinajstega jezera in nazaj. O tej najini odisejadi vam bova obširneje poročala v taboru. Nikdar v življenju ne bova pozabila strahu, ki sva ga prestala, ko sva se po štirih urah križeve poti vrnila k dvanajstemu jezeru, tu pa sva našla listek: »Dragi Jovan in France! Čakali smo vaju nad dve uri. Prepričani smo, da se vama je posrečilo najti drugi izhod in da sta zdaj že v taboru. V slučaju pa, da izhoda nista našla in da se vendar še vrneta tu sem, bodita prepričana, da vaju pridemo iskat, kakor hitro bomo obveščeni, da še nista prišla iz jame. Bodita pozdravljena.« Ko sva prečitala te tako usodne vrstice, naju je zazeblo, da sva kar trepetala. Kaj nama je početi? Hrane nisva imela s seboj niti grižljaja več in svetiljki sta jedva še brleli. Če bo šlo vse posreči, bo prišla rešitev šele čez deset ur! Udala sva se v neizogibno usodo in si prisegla večno prijateljstvo ... Začela sva ugibati o vzrokih, zakaj tovariši niso šli za nama. Naenkrat zagledava daleč na jezeru svetlobo. Očem nisva verovala, da je to res, in šele ko sc nama je oglasil Zane, sva vedela, da so končani najhujši trenutki, ki sva jih preživela do zdaj v življenju. »Hvala Bogu, da sta tu!« »Hvala Bogu, da si prišel!« Uverjen sem, da ne bi bila nikdar več prišla živa iz jame, če sc ne bi bil skrbni Zane pravočasno odločil, da se še enkrat vrne in nama pripelje ves pro-vijant, ki smo ga bili pustili za desetim jezerom. »Bosta že videla,« nama je kratko in vznemirjeno odgovarjal na vprašanja, zakaj se mu tako mudi nazaj. Vrečo provijanta je vrgel iz čolna na obrežje in z rezkim glasom zaukazal: »France, takoj v čoln!« Prečudno se mi je zdelo Zanetovo obnašanje in njegovo nervozno govorjenje. Saj ga ni več poznati, tako se je iz-premenil naš ljubi Žane. Kaj se mu je pripetilo, da je postal tako osoren, zadirčen in sploh ne odgovarja na vprašanja? Zgoditi se je moralo nekaj prav izvanrednega, kar ga je spravilo povsem iz ravnovesja. Čez pol ure je prišel pome. »Le hitro, le hitro! Ne obotavljaj se, sicer sva oba izgubljena! Provijant pustiva kar tukaj!« »Zakaj, izgubljena? Saj si vendar prišel, da me rešiš!« »Voda narašča!« je vzkliknil. V trenutku sem ga ubogal, pustil na obrežju vrečo s provijantom, svetiljko in palico ter planil v čoln. Jadrala sva s potrojeno brzino in v par minutah sva dospela do soteske sredi oceana. Pred petimi urami je stala vodna gladina še pol metra pod stropom, zdaj pa je bila soteska visoka jedva še dva decimetra. »Vlczi se na trebuh in zlekni se kot si dolg in širok!« _ _ Ubogal sem ga in pričel šteti zadnje minute svojega življenja. Tudi 2ane se je vlegel na trebuh, z glavo naprej, položil veslo v čoln, ugasnil acetilenko, nato pa pričel mahati po vodi z rokama. »Ne upiraj se s hrbtom ob strop. Miruj popolnoma!« Sc dihati si nisem upal, tako mirno sem ležal, vedno v strahu, da s hrbtnimi vzpetinami ne potisnem čolna v vodo. Počasi, s polževo počasnostjo sva se pomikala dalje. Prevrniti se nisva mogla, nisva pa tudi mogla preprečiti, da ne bi spotoma zajela več litrov vode v čoln. Komaj sem sc dobro privadil najno-vejšemu načinu potovanja po vodi, mi naenkrat zmanjka stropa nad hrbtom. Prišla sva iz neprijetne zagate, prižgala luč, zavzela v čolnu normalno pozicijo in Žane je zopet oživel... Mentor Zdaj se vračamo. Sporočite kuharjem, naj nam pripravijo goveji golaž in vsakemu skledo koruznih žgancev.« Vedeli smo torej: napadalci se vračajo, ne da bi bili dosegli končnega cilja. Tudi to je zanimivo, kar so odkrili, vendar bi bilo želeti, da bi bili prišli jami prav do konca. Sicer pa ne obupovati. Preskrbljeni smo najmanj še za teden dni s hrano, karbida imamo v zalogi še okoli deset kil in dobre junaške volje še nismo izgubili. Če se ni posrečil prvi napad, se nam bo mogoče posrečil drugi. Preveč smo bili radovedni, kaj nam bo poročal Jovan in njegova pestra družba, zato smo raje ostali vsi v taboru in jih željno pričakovali. Pomenkovali smo se o tem in onem. Razglabljali smo o razprostranosti Križne jame in ugibali o smeri, v kateri drži, razpravljali o njenem bodočem pomenu za tukajšnje kraje in sploh za našo domovino. Eden je trdil to, drugi ono, vsi pa smo bili edini v tem, da je jama vredna, da se natančno preišče in prej ali slej napravi dostopna prav do konca. Kaj vse bi bilo treba napraviti v jami, da bo tekmovala s Postojnsko, je mnogo vedel povedati Bači iz Šiške. Galerije ob jezerih, stopnice v prepade, s peskom posuta pota, električna razsvetljava, na vse to in pa na lep, prvovrsten hotel pred vhodom v jamo bo treba misliti, ko se bomo kot narodni poslanci v Beogradu pogajali za kritje tozadevnih stroškov. Za prvo silo bo žadostoval štirisedežni »Ford«, ki bo oskrboval zvezo med hotelom »Pri jamskem medvedu« in kolodvorom na Bloški Polici. Sicer pa je prav verjetno, da se bo dala tudi izposlovati otvoritev »vazduhoplovne linije« Ljubljana — Lož, ki bo tekmovala z železnico v dovažanju tujcev v podzemeljske križnogorske labirinte. 0 strategičnem pomenu Križne jame je govoril na dolgo in široko Boltetov Jože, čigar oče, bivši provijantni podčastnik, živi kot kronski vpokojenec v Zeleni jami in snuje bojne načrte proti Lahom. Da v Jovanovi četi ne more biti več vse v najlepšem redu, se je dalo sklepati iz njenih maloštevilnih in še teh kaj redkobesednih poročil. Vrnili so se ob šestih zvečer... Toda, kdo bi mogel v njih še spoznati one, ki so odšli včeraj v jamo polni zdravja in veselja, polni navdušenja in poguma, polni trdnih sklepov in nad. Prvi trenutek nismo vedeli, ali se samo šalijo ali je stvar resna. Iz nobenega ni bilo moči spraviti besede. Eden se drži bolj jezno ko drugi in nihče se ne odzove našim prisrčnim pozdravom. Kaj je z vami? Ste mar v jami izgubili dar govora, vas je nemara zagovorila čarovnica, da ste pozabili slovensko besedo? In zakaj tako jezni, s čim smo se vam zamerili? Ste lačni? Evo vam vrečo kruha, salam in konzerv, na zahtevo vam skuhamo, kar si želite. Na-pijte se mleka, popijte vse vino, kar ga premore zaloga, samo izpregovorite, čc ste božji in povejte, kaj, kako in zakaj! »Kaj se ti je pripetilo, Fajfa, da si ves osmojen, in zakaj ti je suknjič prežgan na obeh rokavih?« »Vprašaj, Cveka, kapitalno nerodo!« »Miro, dragi Miro, kje ti je ostal nahrbtnik in kje si pustil klobuk in suknjič, da prihajaš iz jame napol slečen in napol raztrgan?« »Vprašaj Loleta, največjo prismodo!« »In ti, Ivo, kje si se ranil, da si obvezan po obrazu, rokah in nogah?« »Kaj morem za to, če je Dolfe že od rojstva trčen.« Cim bolj smo silili vanje z vprašanji, tem bolj so postajali razkačeni drug na drugega. Bati se je bilo, da se zdaj zdaj vname pred jamo krvav boj za pravico in resnico. Še tega bi se manjkalo. Ali ni dovolj, da so se reveži trudili in mučili noč in dan globoko v temni zemlji, v vlagi in mrazu ter brez solnca? Pustimo jih, naj se temeljito naspijo! Spanje je najboljše zdravilo za razdražene in razburjene živce. (Dalje prihodnjič.) Čez dvanajsto jezero, čez križnojamski ocean . Iz „klasičnega kota Slovenije**. Dvakrat smo ga že omenili v »Mentorju«. Lansko leto smo mimogrede kratko govorili o njem ob priliki opisa izleta na mejo treh držav (str. 228), letos pa v 5. številki na str. 120. Takoj v prvih dneh potem, ko je izšla 5. številka, smo prejeli dva spisa, ki se nanašata na ta del naše zemlje. Osmošolec I. državne gimnazije nam je prevedel odstavek iz Wendela, kjer govori pisatelj o Jurčičevem domu in Stični. (Prevod prinašamo na drugem mestu.) Kočevski dijak pa nam je — moramo reči: zanimivo opisal Velike Lašče z okolico, torej središče »klasičnega kota«, in sicer kar na 27 straneh strednjevelike oblike. Priložil je tudi zemljevid Velikih Lašč z okolico in več slik. Spisa nam ni mogoče objaviti v celoti, ker vsebuje preveč zemljepisnih in zgodovinskih podrobnosti; te so sicer zanimive za dijake, ki so v teh krajih doma, ne pa za večino »Mentorjevih« bravcev, ki morebiti niso bili nikdar v teh krajih. Tudi se tisti, ki ga zanimajo posameznosti, lahko pouči o njih iz drugih spisov. (L. Podlogar, Zgodovinski drobci o Velikih Laščah, priobčeni v Izvestjih Muzejskega društva za 1. 1908.; Tomšič-Ivanc: Kočevsko okrajno glavarstvo. Kočevje 1887.) Radi tega smo skušali hoditi srednjo pot in smo povzeli iz spisa samo podatke, ki sc nanašajo na kraje, ki jih pozna naš dijak širom Slovenije iz slovstvene zgodovine. Kakor vemo, zahajajo učenci mnogih osnovnih Sol po Dolenjskem, pa tudi srednješolci iz Ljubljane, Kočevja in Novega mesta radi na majski izlet v te kraje. Počitniška popotna palica pa privede semkaj obiskovalce tudi iz drugih delov Slovenije. Vsem tein naj bo današnji spis skromen kažipoti 1. Velike Lašče in Levstikov dom. Ker jo bo mahala večina dijakov v te kraje pač iz Ljubljane, zato naj nam bo dovoljeno, du vzamemo tudi mi Ljub- ljano za izhodišče našega izleta. Vozni listek kupimo do Velikih Lašč, za kar plačamo 17 Din 50 p, če potujemo sami in nimamo nobene ugodnosti. Če pa gremo na majski izlet pod profesorjevim vodstvom, plačamo samo četrtino, torej dobre 4 Din na eno stran ali 8 Din 75 p za tja in nazaj. Vlak ne vozi baš prehitro. Za 46 km potrebujemo nekaj manj nego dve uri, ker moramo v Grosupljem nekoliko čakati. Med vožnjo proti Grosupljem si ne pozabimo ogledati (na levi strani) lepe Magdalenske gore, kjer je stala znamenita predzgodovinska naselbina. Prebivalstvo se je bavilo z železarstvom, kar priča množina železne žlindre, ki se je našla v zemlji. Tudi po ostalem Dolenjskem se je našlo od Magdalenske gore pa do Bele Krajine več predzgodovinskih naselbin, katerih prebivalci so gojili železno obrt. Italija je bila blizu in tam je železa manjkalo. Ta železna obrt je na Dolenjskem prenehala šele v novem veku, ko jo je uničila konkurenca krajev, ki so bili neprimerno bogatejši železne rude. Noben pogled pa morebiti med vso vožnjo od Ljubljane do Velikih Lašč ni tako mikaven kakor pogled na Kopanj, to je 390 m visok na samem stoječ hrib z majhno vasjo in s cerkvijo na vrhu. (Na levi strani blizu postaje Predol.) Ta kraj je znan tudi iz naše slovstvene zgodovine. Kajti na Kopanju je bil pred več nego sto leti za župnika Jožef Prešeren, stric Šimna Prešerna, očeta našega pesnika. (Pesnik Prešeren je imel med svojimi ožjimi sorodniki pet duhovnikov: duhovnika sta bila dva njegova brata, dva strica in še očetov stric, tu imenovani Jožef Prešeren.) Ta mož je vzel našega Prešerna kot dečka v sedmem letu starosti k sebi in ga je nato poslal 1. 1810. v Ribnico v šolo. Bog ve, ali bi bil brez podpore tega kopanjskega župnika Ribičev France sploh šel v šolol Vzroka imamo torej dovolj, da sc naše oko nekoliko pomudi na Kopanju, tudi če bi nas ne mikala vabljiva lega tega kraja. Lokomotiva včasih precej močno hrope, ker mora večkrat premagati znaten vzpon. Ozemlje se neprestano dviga. Dočim smo bili v Ljubljani na glavnem kolodvoru samo 299 m nad morjem, smo se do Velikih Lašč dvignili za celih 228 m. Če se vozimo v zgodnji pomladi, bomo videli n. pr., da je v Ljubljani vse zelenje in cvetje znatno bolj razvito nego v Velikih Laščah in okolici. Poslušajmo sedaj Emila Laščana, kako nam opisuje Velike Lašče! »Trg Velike Lašče leži 527 m nad morjem in je 1. 1910. štel 582 prebivalcev in 91 hiš. Prebivalci so poljedelci in obrtniki. Kmetje pridno obdelujejo zemljo, ki jim pa radi slabe kakovosti ne rodi dobro, in skrbno rede živino. Največ se bavijo z gozdarstvom in prevozom lesa iz gozdov do kolodvorov ... Mnogo zaslužka vrže našim ljudem izdelovanje zobotrebcev. Izdelujejo tudi lesena rešeta, sita, škafe in žlice; slednjih napravi en delavec na dan do 12 tuca-tov... Ljudstvo vsega okraja je pridno, pobožno, miroljubno in varčno. Ob nedeljah se sicer povesele in dajo tudi za pijačo, a med tednom jih ne vidiš posedati po gostilnah. Bajno je res število laških gostiln: 17 jih je. A vsak gostilničar je obenem posestnik in mu je gostilna le postranski zaslužek. Naj ob tej priliki povem zgodbico o nekem dobro-voljnem možičku! Prišel jc vinjen domov in žena ga je nahrulila: ,No, koliko si ga pa danes zopet?!' Mož je krotko pojasnil: ,Nikar se ne jezi, samo 17 če-trtink sem ga izpil, pri vsakem gostilničarju eno, da se nisem nikomur zameril.'« Če si ogledate na naši sliki Velike Lašče, boste videli, da veljajo tudi zanje Župančičeve besede: »Cerkev jc dvignila glavo preko streh.« Nad trgom dominirata daleč vidno njena dva zvonika. Pred cerkvijo pa stoji Levstikov spomenik, postavljen 1. 1889., torej dve leti po njegovi smrti. Na vseh štirih straneh ima napise. Hajdimo po deželni cesti proti Ribnici na njegov dom, v Spodnje Retje! Za pot bomo iz trga porabili morda dobro četrt ure. Ali ste opazili na sliki Velikih Lašč v ozadju hribček s cerkvico? To je Sv. Rok — prim. Stritarjev spis »Shod pri Sv. Roku« v čitanki za IV. razred! — v čigar neposredni bližini so Spodnje Retje. Pred hišo št. 1 — rojstno hišo Levstikovo — vidimo na naši drugi sliki zbrane mlade častivce velikega mojstra našega jeziKa, pisatelja, pesnika in kritika Levstika. Drugošolci iz Kočevja so iz pomladi leta 1927. Hiša je seveda danes znatno drugačna, nego je bila pred 100 leti, ko se je v njej rodil (1. 1831.) Jožkov France. Tudi ne prebivajo več v njej Levstiki. Kajti Levstikovi starši so se izselili že 1. 1855. v Prečno pri Novem mestu, tako da je Levstik 1. 1858., ko je bil od srede maja do jeseni brez službe in je bival v Retjah, moral uživati gostoljubnost prijatelja posestnika Jožefa Oblaka, po domače Ilije. Oglej si še Ilijev dom! Pokazali ti bodo kozolec, kjer je baje Levstik spisal »Martina Krpana«. Seveda ali je bilo to res — kdo bi mogel danes to za gotovo reči? Časovno bi bilo vse-kako mogoče, saj jc izšel »Martin Krpan« 1. 1858. v julijski številki »Slovenskega Glasnika«. Pred Levstikovo rojstno hišo je starodavna lipa, kjer je Levstik rad posedal in polegal ob nedeljah popoldne in moževal s kmeti. Pod prijaznim hribčkom, na katerem leže Retje, vozi danes železnica Ljubljana— Kočevje, otvorjena 27. septembra 1. 1893. Levstik torej železniške zveze s svojim rojstnim krajem ni učakal. Toda predolgo sc ne smemo zamuditi na Levstikovem domu, kajti na programu imamo danes še dva ali celo tri kraje, kjer so sc rodili naši slovstvc-niki. Vračajmo sc torej pod hribčkom Sv. Roka nazaj proti Velikim Laščam, da jo bomo udarili dalje proti Trubarjevi rojstni vasi Raščici! Spotoma nam bo Emil Laščan povedal zgodbico o Francozih pod Sv. Rokom, Čujmo! »Ko so Francozi osvojili Kranjsko, so sc 25. septembra 1813. pojavili tudi na laškem svetu in so taborili pod Sv. Rokom. Njih poveljnik jc bil Peyremont. Avstrijske čete pod polkovnikom Star-hembergom so jih bile prignale sem od 2užemberka. Vendar pa si Avstrijci niso upali napasti francoskega taborišča. Z zvijačo se je takratni svetoroški cerkovnik pritihotapil k Francozom in je poizvedel, kdaj imajo kosilo. Ko so drugega dne sedeli Francozi pri kosilu, so Avstrijci navalili nanje. Poroča se o hudi bitki, ki pa menda ni bila preveč krvava, kajti ranjen je bil en sam Francoz, 300 vojakov in osem častnikov je bilo ujetih, ostali so sc pa preplašeni razkropili.« No, kaj se pa ti tam muzaš? Mar je kdo zahteval od tebe, da verjameš, da jc bilo vse natančno prav tako? Taka je bila pač bitka v dobrih starih časih, ° katerih pripovedujejo tudi, da je gospod stotnik dal na orožnih vajah tole povelje: »Sušci boste napravili naskok na tale hrib, debeluharji boste pa stali zadaj in boste kričali: Hural« 2. Raščica. Hadjurov Vodič kroz jugoslovenske Alpe, ta dragoceni spremljevalec izletnika po slovenski zemlji, nam pravi, da jniamo iz Lašč na Raščico 45 minut °da. Verjemimo mu in ne pritožujmo se, če pridemo tudi nekaj minut prej — kar bi storili prav lahkol — ali pa tudi kako minuto kesneje. Prišli bomo tja bržkone še nekoliko kesneje, ker se bomo med potjo malo zamudili s Šumnikom. Ko bomo korakali od Lašč proti cerkvi sv. Trojice, katere zvon je Martinu Krpanu tako vabljivo pel, bomo nekaj pred Krpanovo cerkvijo krenili na levo in zagledali bomo šumečo podzemsko reko, katere tek je pa tukaj viden samo nekaj metrov. Res zanimiv kraški pojavi Tudi Raščica, ki teče pod vasjo istega imena — Trubarjevo rojstno vasjo — je kraška reka. Izvira pod ro- bom bloške planote pod imenom Kolpa, dobi v poznejšem teku ime Kopanjica, pod vasjo Raščico pa zopet tretje ime: Raščica, ki ga ohrani do »izliva«, to se pravi: dokler ne izgine pri vasi Ponikvah (med Velikimi Laščami in Dobre-poljami) po 25 km dolgem nadzemnem teku skozi širok požiralnik v zemljo. Kam pa teče pod zemljo? Sodijo, da pod dobrepoljsko in radensko kotlino v' Krko. Ob tej vodi stoji Pečnikov, po domače Temkov mlin. »Hiša je za te kraje nenavadno solidno zidana, ima kamenitc Vel. LaSče; v ozadju ccrkvica sv. Roka pri Dolnjih Retnjah. stopnice, kamenite podboje, veliko, jako obširno čumnato in pet majhnih oken, ki so obrnjena proti vodi; kamenite podboje ima celo skedenj. Stavba postane umljiva, čim se čuje, da je to stari grajski mlin.« (Kidrič, Časopis za slov. jezik 1920.) V mlinu, ki je stal pred dobrimi 400 leti prav na tem mestu ali pa nekoliko više, je bil takrat za mlinarja Mihelj Trobar, oče pisatelja Primoža Trubarja. Temu in onemu bo bržkone znano, da se je pred vojno splošno sodilo, da se je Primož Trubar rodil v zgornjem koncu vasi v hiši št. 8. Nameravali so celo na tej hiši vzidati spominsko ploščo. Definitivno je rešil vprašanje Trubarjeve rojstne hiše vseuč. prof. Fr. Kidrič v II. letniku (1920) Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino (str. 251—273) z razpravo: Trobarji na Raščici. Naj ponovimo s pisateljevimi lastnimi besedami rezultat, do katerega je prišel I »Oče slovenske knjige izhaja iz domače raščičanske slovenske podložni-ške rodbine Trobarjev, ki so bili po vsej priliki pobožno, svojim graščakom zvesto vdano ljudstvo ter si znali z delom in zvezami ustvariti razmeroma ugrtdno gospodarsko pozicijo. Njegova rojstna hiša je bil mlin na Raščici, ki je pa najbrž že 1. 1528. zgorel; stal je najbrž približno tam, kjer stoji danes Temkov mlin, ali pa nekoliko više ... Primožev oče Mihelj Trobar, mlinar in tesar, je vsaj 1527. 1. še živel ter umrl med 1527. in 1529. letom, in sicer po vsej priliki naravne smrti. Drugod nego na Raščici se Trobarji niso dali ugotoviti.« (Stran 268.) Nekaj malo komentarja k tem stavkom! Najprej gotovo preseneti bravca, da piše Kidrič o Trobar jih in ne o Trubarjih. Stare listine govore že 1. 1482. o Trobarjih, Primož se je pa redno podpisoval Truber (po vzorcu nemških imen!) in le izjemoma Trubar, Pravilno bi se bil pa moral podpisovati Trobar. »Po vsej priliki so bili predniki Primoževi prvotno graščinski trobci = trobarji, ki so naznanjali s trobo začetek ali konec tlake in drugih opravil.« (Kidrič str. 267.) Za to razlago govori tudi dejstvo, da se priimek Trobec dejansko nahaja še dandanes. Če odprete n. pr. Koledar Mohorjeve družbe za 1. 1927. na str. 126, boste našli v župniji Črnem vrhu nad Polhovim gradcem kar pet Mohorjanov z imenom Trobec. Tudi mnogoletni župan v tej vasi se piše Trobec. Kidrič pravi o Trubarjevem imenu tole: »Primoževa dosledna raba e-ja v končnici se je mogla utrditi pod vplivom nemške končnice er, u-ja v korenu pa pod vplivom kakega ugibanja, da zveni Truberus bolj latinsko nego Tro-barus. S tem pa pridemo v dilemo: ali moramo Primožu na ljubo pravilni in izporočeni slovenski priimek poneslo-veniti, ali pa Primoževo dosledno pisavo lastnega priimka izpremeniti. Za zadnjo cventualnost smo se deloma že odločili, ko pišemo: Trubar s slovensko končnico, ki se je je sam izogibal. Menda ne bi proti pijeteti preveč grešili, ako bi šli še korak dalje in začeli pisati priimek začetnika slovenske knjige tako, kakor bi ga pisal danes on sam: Primož Trobar!« (Str. 267.) Tudi po našem mnenju je vsekako pravilno, da bi se pisalo Trobar. Kajti pisava Trubar je trajno nevzdržna, ker je prvotno »zmedo« gleda tega imena samo . povečala. Prej smo imeli voliti samo med nemško-latinskim Truberjem in slovenskim Trobarjem, sedaj imamo pa še vmesno stopnjo latinsko-sloven-skega Trubarja. Živel Trobar! Kar se tiče Primoževe rojstne hiše, bržkone ne stoji več in ni dognano, ali sc je novo poslopje zgradilo natančno na istem prostoru, kjer je stalo prejšnje. L. 1528. so namreč divjali po teh krajih Turki. Zažgali so cerkev sv. Jerneja na Raščici in vseh 13 kmetskih hiš, kolikor jih je takrat štela Raščica. Ni verjetno, da bi bili baš mlinu prizanesli. Zakaj pa je važna ugotovitev, da je Primožev oče 1. 1527. še živel? Radi tega, ker sc je prej mislilo, da so Mihi ja Trobarja 1. 1525. obesili uporni kmetje. (To mnenje najdete n. pr. še v Grudnovi Zgodovini slov. naroda na str. 611, ki jc bila napisana več let pred Kidričevo razpravo.) Danes naj torej nikdo ne hodi več k »Šimnu« (hiša št. 8, pišejo se v tej hiši sedaj Virant) vpraševat po rojstni hiši Trubarjevi, dasi so svoj čas izšle pri trgovcu Dolšaku na Raščici celo razglednice, ki so prikazovale to hišo kot Primožev dom. 3. Dom gospoda Mirodolskega. Sedaj se pa polagoma poslovimo od rojstne vasi utemeljitelja našega književnega jezika in se podajmo proti kraju mladostnih spominov moža, ki je bil kakih 300 let za Trubarjem mojster našega jezika in organizator naše književnosti in ki je prav tako kakor Trubar spisal skoro vsa svoja dela v tujini! Prav za prav bi bili prišli v Stritarjevo Podsmreko najlaže kar naravnost iz Velikih Lašč, odkoder bi bili imeli tja kake dobre pol ure. A če smo si hoteli ogledati na istem izletu še Raščico, smo morali napraviti znaten ovinek. Toda kaj je mlademu človeku napraviti par sto ali pa tudi par tisoč korakov ve£.' Kakšen izletnik bi pa bil to, če bi mrmral, ako mora iti kak kilometer dalj! Saj boš potem, ko boš zopet prišel v mesto, dovolj sedel v šoli in doma — danes pa bodi vesel, če pridejo tvoje noge pošteno na svoj račun! Udarimo jo torej — ker nazaj v Vel. Lašče vendar ne bomo hodili! — kar po poljskih potih proti Podsmreki, ako seveda tla niso preveč mokra. Sicer nam bodo pa domačini radi povedali, kako pridemo v Podsmreko z najmanjšo škodo za svoje noge in svoje čevlje! Če si prebral več Stritarjevih spisov, v katerih pripoveduje o svojih mladih letih, se boš bližal Podsmreki z nemajhno radovednostjo, kakšen je pač kraj, o katerem govori pisatelj s tako otroško vdanostjo in ljubeznijo. V Podsmreki boš obstal pred skromnim precej novim poslopjem, ki je pa še neometano, dasi je bilo zgrajeno že okoli 1. 1904., ako smo prav poučeni. Tu gospodarijo sedaj Stritarjevi sorodniki, potomci njegove sestre, kajti edini pisateljev brat je postal duhovnik. Pišejo se sedaj pri hiši za Prijatelja. Če se boš sedaj radovedno razgledoval po sadnem vrtu pred Stritarjevim domom, po smrekovem gozdu v ozadju, po dolini pred seboj, oddaljeni dober streljaj, po majhnem potočku v stranski dolinici, po »Gričku« onkraj ceste, kjer je pač vsaj v domišljiji pisateljevi prebival »griški gospod« Koren (Pod lipol), se ti bodo pričeli ti kraji zdeti nekako znani in nehote si boš rekel: »Saj sem opis tega kraja že bral! To je vendar dom gospoda Mirodolskega!« Ob priliki boš vzel v roke Westrovo čitanko za tretji razred srednjih šol (str. 38) in se boš čudil, kako se z manjšimi izjemami vse ujema s Stritarjevim domom: »Gospoda Mirodolskega domovje je bilo na saverni strani Tihega dola1 v stranski dolinici. Srednjevisoke gore, s temnim smrečjem obrasle, so jo branile mrzlih severnih sap. Proti jugu odprta, je dajala lep razgled po vsej prijazni dolini. Ob straneh so bili prijetno name-šani gozdje: bukve, gabri, breze, macesni, z gostim grmovjem pod seboj, ki daje mnogovrstnim ptičem zavetja in hrane.« Tu je torej preživel Stritar svoja mlada leta. Čudno pa je, da ni mož, ki je tako lepo pisal o teh krajih, v poznejših letih skoro nikdar prišel domov in da tudi ni vzdrževal skoro nikakih pismenih zvez s svojim domom. V roj?tni vasi je bil za svojih živih dni skoro ne-pdznan. Reklo bi se morebiti, da je bila Podsmreka pred otvoritvijo dolenjske železnice (1. 1893.) popotniku težje dostopna. Kamor človek rad gre, to mu zlepa ni pretežko dostopno. Toda čuli smo, da Stritar tudi pozneje, ko je imel na razpolago železniško zvezo, ni menda niti enkrat prišel domov in da sploh ni videl sedanjega doma svojih sorodnikov Kakšna razlika je v tem oziru med njim in Levstikom! Ta ni učakal dolenjske železnice, a pripovedujejo o njem, da se je prav mnogokrat ob nedeljah s pošto 1 V resnici se imenuje dolina pod Podsmreko MiS j a dolina. Op. p. pripeljal v Retje in je nato ležal ali sedel v razgovoru s sosedi pod vaško lipo. Ko se je zvečer vračala pošta iz Kočevja, se je ž njo odpeljal v Ljubljano. Pri Stritarju je pač glede navezanosti na dom razlika med spisi in med življenjem .,. Radi tega tudi o njem v Podsmreki ne izveš skoro ničesar. Pač! Emil Laščan ve nekaj! Povej nam to, nič se ne obotavljaj, čeprav bo morebiti o tvoji zgodbi veljala Prešernova beseda, da marsikatera beseda diši po hlevu! Saj smo sami med seboj! »Cul sem iz ust kmetskega očanca zgodbo, ki je pa v družbi ne morem ponoviti popolnoma z istimi izrazi, dasi bi bilo pripovedovanje učinkovitejše, ako bi se mogel popolnoma dobesedno držati svojega vira. V mrzlih jesenskih dneh je Jožek bos prezebal na paši. Vsak dan je komaj čakal, da je katera krav odložila svoje nepotrebno breme, v katero je Jožek takoj stopil in se vsaj za silo ogrel. Ko pa je odložila druga krava slično breme, je naš junak skočil še tja, saj se je prvi vir toplote že ohladil.« Zeblo pa Stritarja menda ni samo takrat, ko je pasel, ampak dostikrat še bolj, ko je hodil v šolo v Velike Lašče. Kdo ne pozna njegove pesmi: Pozimi iz šole? Tudi uglasbena je. Vse belo! Pod nogo škriplje trdi sneg. Solnce gleda zaspano z neba, kakor bi bilo v šoli. Še samo bi se rado grelo, kamo li da bi ogrevalo dva šolarja, ki urno dvigata pete, da bi se jima doma pri gorki peči ogrel životek in da bi dobil kaj gorkega želodček. O, poln težav je in bridkosti že sam začetek učenosti! Podlago Stritarjevi učenosti je dala osnovna šola v Vel. Laščah. V spomin na slavnega učenca hrani šola vseh sedem zvezkov njegovih zbranih spisov z lastnoročno pripisano Stritarjevo uvodno besedo in z njegovim podpisom. 4. Na Slevici. 2e poprej smo govorili o silni turški poplavi, ki je divjala po teh krajih leta 1528., ko so požgali Turki cerkev svetega Jerneja na Raščici in bivališče vsem tamošnjim kmetom. Morebiti se nanaša prav na ta čas legenda, ki je znana vsemu slovenskemu svetu po Stritarjevi pesmi Turki na Slevici. Če smo že na Stritarjevem domu, napravimo še pot kakih treh četrti ure dalje proti najbližji podružniški cerkvici, proti hramu Matere božje na Slevici! Bomo vsaj videli, koliko je resnice na tem, da St? dandanašnji priča vam to zgodbo čudov-ito za pragom v kamen konjsko tam vpodobljeno koipito. Pot nas bo vodila večinoma po gozdovih, »z gostim grmovjem (zlasti bo-dičjem! Op. p.) pod seboj, ki daje mnogovrstnim ptičem zavetja in hrane«. V dolini pod seboj bomo videli na desni strani vas Adamovo z lepo belo hišico, ki se po mični zunanjosti odlikuje izmed vseh: to je dom Štefana Podboja, profesorja v Celovcu, ki je padel isti dan s svojim bratom takoj v prvih bojih v Galiciji poleti 1914. Prof. Podboj je priredil n. pr. znano po Vavpotiču ilustrirano izdajo Jurčičevega »Desetega brata«, ki jo jc izdala 1. 1911. Mohorjeva družba. Kje je Slevica, nam ne bo treba dolgo iskati. Kajti kmalu se iz smrečja temnega zablešči zvonik s cerkvico belo. Lep razgled na vse strani nas poplača za neznatni trud, da smo se pospeli na skromno višino. Če hočeš naravno vdolbino v skalo pred zazidanimi stranskimi cerkvenimi vrati označiti kot »v kamen vpodobljeno konjsko kopito«, moraš imeti nekoliko fantazije, dasi sc sličnost res nikakor ne da tajiti. Med ljudstvom živi spomin, da so imeli pred davnimi časi na ravnici pod vasjo Veliko Slevico Turki svoje šotore; med njimi je bil posebno bogat šotor turškega paše. Ko so morali Turki pobegniti, jc ostal šotor turškega paše z raznimi dragocenostmi last kmeta Čiča, ki je takrat tako zabogatel, da se njegovi hiši to pozna še dandanes ... 5. Pri Sv. Gregorju. Noben kraj se pa menda od cerkve na Slevici ne vidi tako vabljivo kakor gorska župnija Sv. Gregor (736 m). Zdi se ti, da boš prišel tja kar v ravni črti, ko boš premagal neznatno globino, ki se razprostira med obema cerkvama. Kar na pot! Približno v eni uri si tam. Prijazni gospod župnik ti bo rad pokazal vse, kar se nanaša na dr. Jan. Ev. Kreka: sobo v nekdanjem učiteljevem stanovanju v šoli, kjer se je rodil veliki organizator, krstni kamen, kjer je bil krščen, knjige, v katerih so vpisani starši in njih prvorojenec, Krekovo spominsko ploščo, delo kiparja Franceta Kralja, s precej obširnim napisom (poslanec K. Škulj). Najlepše pa spominja na Kreka krasen društveni dom, kakršnega pač v taki višini ne najdete menda v vsej Sloveniji. Od cerkve ti bo plaval pogled na vse strani po številnih hribih in dolinah. Ob lepem vremenu se ti bodo zablesteli v daljavi celo stolpi ljubljanskih cerkva. Sedaj je pa bilo pač za en dan dovolj poti. Podajmo sc proti kolodvoru Ortneku! Tudi med to potjo boš videl pri-rodno lepoto prve vrste: zelo obširen smrekov gozd tako lepo gojen, da mu bržkone ne boš vedel navesti enakega. S tem bi bila tvoja pot zaključena. Ostanek bo opravil vlak. Porabil si za hojo kakih šest ur. Za junaka, kakršen si ti, to seveda ni nič. Če imaš pa v družbi ljudi, ki ne hodijo lahko, ali pa če se želiš na posameznih krajih dalj časa muditi, si pa izlet lahko okrajšaš s tem, da izpustiš n. pr. Raščico ali Sv. Gregor. Če te ta površni opis klasičnega kota Slovenije ni mogel pridobiti za to, da bi si ga zaželel videti, poskusi še zadnje sredstvo: vso to pot (razen Sv. Gregorja) je prehodil urednik »Ilustriranega Slovenca« s svojim fotografom in je objavil v III. letniku (1927) na str. 240 in 241 (št. 29) vrsto slik pod naslovom: Na klasičnih tleh Slovenije. Tu vidiš Levstikovo in Stritarjevo rojstno hišo, Ilijev dom, njegov kozolec, Raščico, Temkov mlin, hišo št. 8, cerkev na Slevici itd. Če te pa niti to ne premakne, potem pa začasno odloži to pot. Kajti največ užitka imaš redno od tiste poti, ki si si je dolgo časa želel. Kakor ni za človeka v vsaki starosti vsaka knjiga, tako tudi ni zanj vsak čas vsaka pot. Vse pride na vrsto ob svojem času. Levstikova rojstna bila. Pred hiio stoje drutfololci realne gimnazije v Kočevju. Hermann Wendel: Muljava. (Iz knjige: Kreuz und quer durch den slavvischen Siiden. Str. 290—292.) Nekoliko časa pozneje nas združi v Muljavi okrogla miza pred nizko kmetsko hišico, na kateri pravi plošča: Tukaj se je rodil pisatelj in pesnik JOSIP JURČIČ 4. marcija leta 1844. Da, pod to streho je on zagledal luč, Josip Jurčič, klasik slovenske ljudske povesti, začetnik slovenskega romana; njegova humoristično prepojena kmetska zgodba »Deseti brat«, ki si jo je kot dvaindvajsetletnik iz srca izpisal, bo kljub svojim pomanjkljivostim živela tako dolgo, dokler bo kdo slovenski čital; v njej živi čar tukajšnje pokrajine, preden je žvižg lokomotiv pretrgal večno šelestenje zrelih polj. In vse govori na tem kraju o pesniku, ne le njegov brat, prijazen, žilav, ostarel kmet, ki je bil zunaj »pri kravah« in je podrsavajoč prišel, marveč tudi navidez mrtve stvari. Po tej cesti je v počitnicah ves blažen potoval proti domu, tamle pod drevesom si je bil nakopal zlo bolezen, ki ga je podrla z osemintridesetimi leti, in naokrog z gričev in s pobočij, od drevesnih skupin in poljskih mejic mu je tisočero dotekal vonj doma, ki se odraža iz njegovih del. Ker se bo v tem mesecu' štiridesetič obnovil nje- 1 Jurčič je umrl 3. maja 1881. Wendcl se tore'j nekoliko moti glede časa Jurčičeve smrti, kajti tu opisovane »Krainer TajJe« jc preživel v avg. in sept. 1922. — Op. ur. gov smrtni dan, bodo vaški mladci in dekleta igrali tamle pod kozolcem prizore iz dramatiziranega »Desetega brata« — tako zelo sta se pesnik in pesnitev zopet spojila s krvjo naroda, iz katerega sta vzklila. In to je dežela Desetega brata, skozi katero jadrno drči naš voz: širna, bogata, kipeča v rodovitnosti, polna osrečujočih pogledov; ljubka valovitost te pokrajine deluje kakor tolažba; laže dihaš; odločen si reči brezpogojno »da« k vsemu življenju, klitju, dejanju in kipenju, celo k vsej zmešnjavi na svetu. V takem občutju zavozimo v večernem mraku na dvorišče samostana v Stični, ki sije z eno največjih kranjskih cerkvi in s svojimi mogočnimi belimi pročelji daleč naokrog kakor kak grad; lesketa se v ličnosti in imovitosti in, priznajmo si, ni reven njiv, sadnih vrtov in brajd. 2c v 12. stol. jc vzra-stel iz teh tal in jc bil mnogostransko zapleten tudi v vsakdanje življenje okoliškega kmetskega ljudstva, dokler ni Jožef II. zaprl njegovih vrat. Toda od 1. 1898. napolnjujejo zopet cistercijanci njegov refektorium in njegove celice. Sij avtomobilske svetilke šviga po odrevenelih cvetličnih gredah in po mimo smukajočih belih kutah; prior pater Avguštin pozdravlja z umerjeno prijaznostjo goste, pater Gerhard pa se neopažen odpravi v smeri proti vinski kleti. Svet po mestih ne umeva ueč, kako dobro godi človeškemu srcu, če se ob glavnih delih dneva za trenulje odtrga od zemlje in se povzdigne kvišku, češ: Razburkano valov je življenja, v tebi plavam sicer, a utopiti se ne maram v tebi. Marijin zvon me spominja mojega pravega domu, v katerem — upam — mi pripravi večno prebivališče moja rajska Mati; ta slovesni, veličastni spomin obhajam s ponosno zavesijo, čegav sem, sredi tvojih penečih sc vodd. sredi šumnega viharja, s katerim ml (jroziš. Zdrava, Mali moja: A ve, Marija/ „ , , . ... . . .,0, Krek. (Izbr. spisi II, 1. snopnč, str. 168.) Prof. C. A.: Na Gregorjevo. Na Gregorjevo — otec, še veš? se ptički ženili so. 0. Župančič. Bližal se je god sv. Gregorja, svetnika in cerkvenega učenika, ki ima na slikah golobčka nad glavo. Jug in solnce sta domalega dovršila svoje delo. Kupi umazanega snega so se videli le še po prav osojnih krajih in globokih grapah, povsod drugod je izginil popolnoma. V zlatem pomladnem solncu so v lahnem vetriču zadovoljno kimali ljubki zvončki, so vabile otroke rumene trobentice, je poredno kazal svoj oranžni jeziček nežni žefran. Neka tiha radost je dihala iz tal, iz mahu, iz debel, z neba, radost, ki jo razločno občutiš, a ji ne veš imena. Objela je tudi teto, teto Jano namreč, ki jo je pa ves svet od Metlike do Drašičev klical samo za teto in nič drugače. Bila je sestra žclebejskega čače. Starši so ji bili zapisali za užitek gori v Babini gori vinograd z zidanico in malo čumnato nad njo. Kajti narava ji je bila mačeha. Reva je imela skaženc oči in je zaman čakala na ženina. Ostala je sama, stanovala samotno v svoji čumnati, sicer pa pridno pomagala pri gospodarstvu in gospodinjstvu na kmetiji svojega brata, želebej-skega čače. Bila je velika prijateljica narave; ni je bilo skoraj rastline, o kateri ne bi teta vedela, kakšno zdravilno moč hrani v sebi, pa tudi živali, gozdne in domače, pernate in dlakaste, so bile njeni dobri znanci. In kar je še posebno važno: zelo rada je imela otroke. Pogosto jih je vabila v svoj vinograd ter jim pripovedovala ondi vsakovrstne pravljice in povestice, ni pa tudi pozabljala, da otroci ne žive samo od lepih besed, ampak jim je morda še bolj povšeči bel kruh in enake dobrote. In radodarno jih je delila mladim obiskovalcem. Samo nekaj dni je še bilo do sv. Gregorja. Tedaj je razodela teta otrokom veliko skrivnost. »Deca,« je dejala, >i vzel neposrednost in ostala jc le gola, prazna beseda, s katero ne vem ne kod ne kam. In tako jc v vseh tvojih pesmih. Votle (zato bobneče) besede brez vsebine. Tudi ponavljanje ne da vsebine, le v malo slučajih jo pojači. V s.plošno pa jc le slepomišenje, ki često zavije v smešno. Isto tako je z raznimi vzkliki. In ti to vse v veliki meri uporabljaš. Prim.: »to je noč, noč...7«, »vse zlato, zlato«, »o čudežno drevo«, »melodijj e bi pede, pele ..»mla- dost, mladosit« itd. Zavoljo tega te ne bom hvalil. Pa so še druge stvari. Recimo pro-zaizmi: »Dvignil bi se na višine, — — __________ tam bi se vsi ljudije smehljali (!) ______ — Na višini je solnce, a jaz sem pritiskan k tlom.« ali »človek s skrivnostjo hiti, da sc skrije.« itd. Ker je moderno, da je pesnik težko umljiv (često je pravi pesnik težko umljiv, ker so tako strnjene njegove misli) oziroma ker mislijo slabotni, ki se zmerjajo za pesnike, da moTajo biti ncumljivi, si tudi ti posegel po njihovem sredstvu, ko si pisal: »V jutranje solnce sem se ozrl _________ kako lepo, vse zlato, zlato! (Kako silen pesniški zanos!) In glej pred menoj! — Nc vidiš? (Kdo?) Njegova podoba gre z menoj, (Čigava?) Kot zlata zvezda gre za menoj, kot zvezda zelena gre pred menoj, kot zvezda krvava me spremlja? (Na take uganke sc ne razumem.) Toliko jc napak, da iz njih ni videti dobrega. In še to: »solnce« sc piše v redni slovenski pisavi. Oblika »sonce« jc za sedaj samo še osamljen poskus, ki sc ti ga ni treba držati. Sicer pa je to le malenkost. Pozdravljen! Tugomir. Tvoja »Pomlad« ni »pesmica«, kakor sam upaš, ker nima pesniškega občutenja, ker nima izraza. Niti slovenščine ne obvladaš in tvoje slike so nerodne do skrajnosti. Na ljubo nekakšnemu ritmu delaš silo besedi in stavku. Za sedaj sc le pridno uči jezika in skušaj razumeti pesnike. Morda boš kasneje napisal kaj boljšega. Črtomir — Rimske toplice. »Domovini« je slaba pesem. S tem nc pripomoreš nič. In zanos jc kaj malo pristen. Za priobčitev nil Lojze Šilo. Najprej: Piši na eno stran, drugače v prihodnje sploh ne bom odgovarjal. »Večer« bi rad bil nastrojska slika, pa je le prazno naštevanje z nekakim poskusom nekakšnega simbola, ki ni izveden in ni potreben, zato ncumljiv. Besede brez smisla so postavljene le, da tvorijo rimo. »Vipavka« jc dosti bolj prisrčna. Le nerodna je tako. Sem jo skušal popraviti, pa ne gre. Naj priobčim tu konec: ---------------naše hiše, s trudno roko razsejane, s kamenjem v grudo zlite, eno dchlo in trpljenje, • ena beda in življenje, solnca žejne, nikdar site.« Ta verz skvari celotno sliko.’ — »Polnoči« je stal za botra Župančič. Primerjoi: »Brneč je padlo kladivo na bron in ves se je sin so šele po dolgih letih dobili neko obvestilo, ,da živi ubegli Julček nekje na Francoskem. Kako se že pravi o Homerju: Sedem mest sc prepira ., . Zakaj se ne bi o Vcrneju vsaij tri? Nekaj za latincc. Na neki kapelici je bil nad podobo Križanega latinski kronogram; rdeče črke je dež počasi izpral, tako da so nazadnje ostale samo sledeče črne črke (s pikami so značena mesta, na katerih so se poznali samo še sledovi rdečih črk, ki so tvorile letnico): ASP .. E .N . R .. E . O . ENTE . Kako se je glasil kronogram? (Radi varnosti pripominjamo, da ta napis ni morda kaka uganka, ampak je resničen napis, pri katerem je treba prav dopol- Letnik 15 / MENTOR / Štev. 7—8 — ~ '■ — niti manjkajoče čuke. Čitatelje prosimo, naj nam po dopisnici ali kako drugače sporoče, kako se glasi popoln napis. Op. uredništva.) Knjige in revije Poskus statistike slovenskih knjig in revij za leto 1927. V letošnjem »Mentorju« smo poročali na str, 102, koliko knjig izide med Slovenci približno na leto in koliko listov izdajamo. Rekli smo, da izide na leto okroglo 250 slovenskih knjig in da je leta 1922. izhajalo 141 slovenskih časnikov in časopisov. To število sc je gotovo zdelo temu in onemu visoko, ne toliko glede časopisov — njih število je bilo itak navedeno popolnoma natančno — kakor glede knjig, katerih število j c bilo povedano zaokroženo. Vprašanje, koliko knjig izdamo Slovenci na leto, je za presojo našega kulturnega stanja nadvse važno. Radi tega smo se obrnili na gospo dr. Melitto Pivčevo, ki je sestavljala v ljubljanski licejski knjižnici statistiko slovenskega tiska v Jugoslaviji za 1. 1927., s prošnjo, naj nam sporoči uspeh svojega dela. Tako smo dobili statistiko, koliko slovenskih knjig in revij je izšlo 1. 1927. v naši državi. Omejili smo se .samo na knjige in revije, ker nam je šlo predvsem za ugotovitev števila slovenskih knjig, ki izidejo na leto. In letnik revije je tudi knjiga, saj da nekatere revije znaten del naročnikov tudi vezali kot knjigo. Letnik Doma in sveta ali Ljubljanskega Zvona vsekako zaslužita ime knjige! Nismo pa to pot sprejeli v statistiko političnih listov, ki z redkimi izjemami izginjajo vsako leto sproti, ko izidejo, in jih samo nekatere knjižnice in maloštevilni zasebniki hranijo kot knjige. Sedaj si pa oglejmo statistiko slovenskih knjig in revij, ki so izšle 1. 1927. v Jugo- slaviji. Izšlo je: Leposlovnih knjig in revij 51 (45 knjig + 6 revij), gospodarskih knjig in revij 39 (31 k. + 8 r.), društvenih knjig in revij 31 (17 k. + 14 r.), verskih knjig in revij 29 (16 k. + 13 r.), koledarjev in praktik 25 (22 koledarjev + 3 pratike), znanstvenih knjig in revij 23 (20 k. +-3 r.), strokovnih 21 (1 k. -+ 20 r.), mladinskih, dijaških in šaljivih 19 (1 k, + 18 r.), uradnih knjig in revij 18 (17 k. + 1 r.), glasfbenih knjig in revij 17 (14 k. + 3 r.), šolskih in prosvetnih knjig in revjj 16 (9 k. + 7 r.), političnih in socialnih 16 (12 k. + 4 r.)t umetnostnih 7 (6 k. + 1 r.), skupaj 312 (211 knjig + 101 revija). To so torej samo slovenske knjige (re- vije), ki so izšle v Jugoslaviji. Koncem leta bi torej knjižnica zbiralca slovenskih knjig, ki bi kupil vsako knjigo in bi bil naročen na vsako revijo, narasla za 312 številk, lo se pravi, to število bi dosegel samo s knjigami in revijami, ki so izšle v Jugoslaviji. Koliko jih je pa izšlo drugje (v Italiji, v Avstriji, v Ameriki, morebiti kaka malenkost tudi drugje med slovenskimi izseljenci)? V tem oziru nam ljubljanska licejska knjižnica ne more dati točnega odgovora. Kajti ona dobiva »dolžnostne izvode« samo iz Jugoslavije — v kolikor jih pač točno res dobiva! Slovencev iizven Jugoslavije seveda po zakonu nikdo ne sili, da bi pošiljali v Ljubljano po en iizvod vsake tiskovine, ki jo izdajo. Ob nesrečo naše razdeljenosti zadene človek povsod, katerokoli slovensko vprašanje prerešetava; niti popolne statistike svojega tiska ne moremo sestaviti. Za leto 1927. imamo samo statistiko slovenskih knjig, ki so izšle v Italiji, kakor jo je prinesel almanah Luči v Trs/tu (1928). Evo je! V Italiji so izdali 1. 1927. Slovenci v domačem jeziku: leposlovnih knjig 11, poljudno znanstvenih knjig 6, verskih knjig 12, koledarjev 7, glasbenih knjig 2, skupaj 38 knjig. Če prištejemo teh 38 knjig k prejšnjim, dobimo 249 knjig in 101 revijo, torej 350 knjig. (Zanimivo je, da je že Erjavec v Koledarju Mohorjeve družbe za 1. 1926. enako cenil število novih slovenskih knjig na leto na približno 250.) In pri tej statistiki manjka poleg vseh političnih listov še statistika revij v Italiji, revij in knjig na Koroškem, v Ameriki in morebiti še drugod. L. 1922. je izhajalo n. pr, v Italiji 17 slovenskih listov (političnih in revij skupno), v Ameriki 15 in v Avstriji 1. Koliko slovenskih knjig je izšlo v teh krajih, ne vemo. Mirno pa lahko rečemo, da vsekako več nego političnih listov in revij skupno in da izdamo Slovenci na leto vsaj okroglo 400 knjig in revij brez političnih listov. Če računamo letnik revije za eno knjigo, pride na vsak dan povprečno vsaj ena knjiga. In pri naTodu, ki ga tudi optimistična statistika ne bo naštela po vsem svetu nad 1,800.000, je to število zelo častno! Če smemo zaključiti ta izvajanja s skromno željo — prav za prav z željama ______________ bi želeli dvoje. Glavna želja bi bila ta, naj bi Slovenci izven Jugoslavije pošiljali po en brezplačen izvod vsake slovenske tiskovine na naslov: Licejska knjižnica v Ljubljani, Poljanska cesta. Na ta način bi se polagoma ustvarila vsaj ena knjižnica na svetu, kjer bi bile vsaj kolikor toliko zbrane vse slovenske knjige in kjer bi človek dobil lahko vsako leto vpogled v slovensko književno življenje širom sveta. Druga želja se pa tiče samo našega lista: če nam more kdo izmed bravcev izpopolniti tu oibjavljeno statistiko glede slovenskega tiska izven Jugoslavije, naj to storil Nove knjige. Fr. S. Finžgar, Sama. Zbr. spisov VI. zv. Nova založba v Ljubljani. »Sama« je povest učiteljice, meščanke po rodu, ki jo je usoda zanesla v podeželsko samoto. Dvakrat je sama: med tujimi ljudmi na deželi in po težkih razočaranjih prve ljubezni. Povest gre med najlepše, kar jih je Finžgar napisal. — Poleg te glavne povesti obsega knjiga še nekaj manjših po-vestic, majhnih po obsegu, pa -pravih biserov po vsebini. S. Kranjec, Zgodovina Srbov. Zal. Družba sv. Mohorja v Celju. Broš. Din 28, vez. Din 37'50. (Za ude broš. Din 21 oz. 28). Poleg ostalih Mohorjevih knjig, opozarjamo dijake iprav posebno na to. Je ne-obhodno potrebna za vsakega ki se hoče podrobnejše poučiti o usodi srbskega naroda v 'preteklih stoletjih. Suhoparnega ni na 'knjigi nič; ob vsej znanstvenosti, se bere knjiga gladko in lahko. M. Prezelj, Mladi kemik. S slikami. Zal. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. »Kemik« je namenjen v prvi vrsti dijakom: srednješolskim, gojencem meščan- skih in raznih gospodarskih ter strokovnih šol, deloma tudi že učencem višjih razredov osnovnih šol, Hoče jim vzbuditi smisel za praktično raziskovanje. Brez dolgih razlag popelje v vsakem poglavju bralca takoj in medias res, nudeč mu tako čimveč prilike, da sam dela, opazuje in sklepa. Znanje osnovnih kemijskih naukov je temejj za pravilno razumevanje drugih tehničnih in prirodopisnih ved. Zato moremo knjigo le pozdravljati tim jo najtoplejše priporočati. Za prvovrstnost knjige jamči že pisateljevo ime. a Nabiralec 0 Že lanski »Mentor« je otvoril na platnicah poleg šaha tudi kotiček za nabiralca, ki naj bi služil dijaku kot nekako navodilo pri zbiranju znamk, obenem pa vzbujal smisel za to, pri nas razmeroma slabo razvito panogo športa, čigar gojitev zelo razvedrilno vpliva na duha in je v prvi vrsti priproroč-Ijiva za umske delavce. Vesten filatelist bo kmalu uvidel, da mu filatelija more mnogo pripomoči k razširitvi njegovega duševnega obzorja, posebno v zemljepis ju, zgodovini, naravo- in jezikoslovju, uči se spoznavati denar in grbe, ter znamenitosti posameznih pokrajin in to vse igraje in mimogrede. Ni torej čudno, da je izjavil znani učenjaik dr. E. Gray, ravnatelj svetovnoznanega britanskega narodnega muzeja, da vidi v dobro urejeni zbirki znamk, posnetek zgodovine omikanih narodov zadnjih desetletij. Koristno nalogo si je radi tega nadel »Mentor«, da hoče filateliji utirati pot tudi pri nas Slovencih, ki imamo ravno na naših domačih povojnih znamkah, tako zvanih »verižnikih«, najbolj obširno in hvaležno polje podrobnega raiziskavnnja. Nadaljeval bom z že početimi navodili za nabiralca-začetnika iz lanskega letnika. Ne/koliko podrobneje se bom bavil z našimi Jugoslovanskimi znamkami, v prvi vrsti seveda z našimi slovenskimi. Priobčeval bom nova izdanja znamk, toda samo evropskih držav, ker bi sicer odmerjeni prostor ne zadostoval. Poleg tega bom prinašal tudi sestavke o dogodkih, ki so v neposredni zvezi z filatelijo. Kaj in kako naj zbira začetnik? Shrani vse, kar ti pride pod roko in je samo podobno znamki, ker sicer se ti dogodi, da za-vržeš komad, katerega boš pozneje, ko boš hotel obdelati katero deželo podrobneje, le s težavo zopet dobiL Tudi najnavadnejši komad ti bo v večji množini pri zamenjavi doibrodošel. Ne loči med rabljenimi in nerabljenimi, anupak voli zlato sredino in shrani dotično vrsto, katero prvo dobiš, pa najsi bo rabljena ali nerabljena. Na ta način se ti nudi prilika, da z lažje in ceneje dosegljivo, pa bodisi potem zamenjave, podarjenega ali potem nakupa, v razmeroma kratkem času pomnožiš svojo zbirko. Ne misli takoij v začetku na album, temveč polagaj znamke v večjo škaitljo ali v starejšo knjigo, da sc preveč ne skrive. Čim manj jih prijemlješ z rokami in prenašaš z enega mesta na drugega, tem lepše jih boš ohranil. Poslužuj se pa vsaj pri znamkah, ki jih boš vstavil v svoijo zbirko, ter pri redkejših ckscmplarjih, izključno le pincete, da jih ne zlomiš in ne pokvariš zobčanja. Z mislijo na ailbum sc prični pečati šele tedaj, ko imaš najmanj 1000 do 1500 različnih komadov. Pri izbiranju albuma bodi previden in si v tem oziru oglej preje zbirko kakega starejšega filatelista. Najbolj priporočljivo je, tudi za žep, da si ga napraviš sam iz močnega knjižnega papirja, po vzorcu kartoteke, opirajoč se pri tem na enega izmed katalogov. Pri nas so najbolj v rabi katalogi Michei, Senf in Yvcrt. Odloči se pri intenzivnem zbiranju potem zamenjave in nakupa samo za znamke evropskega kontinenta, ne kupuj in ne zamenjavaj pa za prekomorske, pri katerih boš le s težavo mogel doseči večje število. Nasprotno pa shrani seveda vsak komad, katerega si dobil slučaijno ali zastonj, oJji pa si ga pridobil res le z malenkostno denarno žrtvijo. S posebnim ozirom. na različnosti tiska, barve, zobčanja, žiga in papirja se spuščaj v podrobnosti le pri naših domačih znamkah, koder imaš z malimi stroški več mate-rijala na razpolago in izbiraj komade, katere pogrešaš še v svoji zbirki. Seveda moram povdariti, da tudi v tem slučaju ne zavračaj slučajno pridobljenih komadov tujih držav. S temi odstavki smo na krutko ponovili misli, podane v lanskem letniku. Ohranjenost znamk. To vprašanje je več ali manj združeno z osebnim okusom, največ pa seveda z denarnim mošnjičkom na-blralca. Vendar mora že začetnik paziti, d® se mu ne vrinejo v zbirko preveč pokvarjeni komadi, ki nimajo nikakc ali pa veliko manjšo vrednost in kvarijo tudi povprečno sltko zbirke. Pri vsakdanjih znamkah in znamkah lastne države, katere so ti vedno v večjih količinah na razpolago, pa bodi v tem oziru neizprosno natančen. V splošnem se drži sledečih navodil: Zobčanje in robovi naj bodo po možnosti dobro ohranjeni. Znamka naj ne bo raztrgana ali zmečikana oziroma prepognjena in izogibaj se pri njih tako zvanega okna, ki nastane pri trganju znamk s kuvert, pri čemer se večinoma odtrga tanka plast znam-kinega papirja. Rezane znamke naj obdrže vsaj malo roba izven slike, pri zobčanih naj pa zobčki ne segajo pregloboko v sliko znamke. Eden ali dva manjkajoča zobčka še ne pokvarita lepote znamke. Pri rabljenih znamkah pazi, da žig ni zamazan in ne zakriva preveč črteža znamke. V zadnjem času večje trgovske tvrdke zelo pogosto uničujejo znamke z vbadanjem svon f) razne druge s 351 kosi. Ponajveč v vojni in povojni dobi so izdalefcflazne države posebne znamke za teritorije,* ki so jih njih čete trajno ali samo prehodtab zasedle in jih ločimo v okupacijske s 602, vojno-poštne (avstrijska »Feld-post«) s 128 in plebiscitne (naše koroške) s 388 komadi. V predvojnem času so imele evropske velesile tudi v inozemskih državah, kot n. pr. v Turčiji, na Kitajskem in raznih afriških pokrajinah svoje poštne urade, za katere so izdajale posebne znamke. Senfov katalog navaja te vrste znamke še vedno z 2047 komadi, jih pa polagoma prenaša v katalog znamk prekomorskih področij, kamor po večini tudi spadajo. Nadalje vodi v seznamu pri Nemčiji, Franciji in Italiji 435 znamk, ki so jih omenjene države izdale za svoje kolonije; toda tudi število teh se v evropskem delu kataloga vedno bolj krči. Najboljše pa osvetljuje notranje razmere posameznih držav zadnja skupina s 1281 komadi, katere so izdali razni revolucionarni in uporniški komiteji, ter delno posamezne pokrajine in mesta v pomanjkanju rednih a z dan j. V tej skupini je na prvem mestu Madžarska s 433 komadi, nato slede a a a a b 4. gozdna ptica. 15 c c c c č 5. rokodelec. č č d d e' 6. parcela. -o u> J* e c e e e 7. reka v Sloveniji. -U t e g i j i 8. stan. k k k k k 9. žensko krstno ime. ’ST & 3 k k k k k 10. pisalna potrebščina. oi M | k k k 1 1 11. kitajski duhovnik. 4) 1 1 m n n 12. prisilno delo. O >o 39 n n n o 0 13. mesec v letu. N 0 0 0 0 0 14. stara denarna enota. > m ta 0 o o P P 15. mesto v Srbiji. "5 o Im P r r r r r r r r r 16. 17. kar je pri vsaki stvari, goba. C/> Q s s t t t 18. hraber vojak. u v v v v 19. močvirna ptica Posetnica. (R. 0., Lj.) Dr. Semplicij Kazinov. Im = k) Kaj je ta ruski emigrant? Čarobni lik. (Tihomir, M. Sobota.) a a | a | a a 8 1 a 1 morju a b-1 d | i pritok zapadne Morave i i 1 i 1 k pokrivalo k n | p | r mesto v Romuniji r r r Kešitev ugank in imena rešiJcev v prihodnji Številki. Tekmovati smeio samo na-roftreiki(ce), ki maj poiljcjo svoj« reditve do 1. maja t. 1. na uredništvo. Izžrebam rešilec vseh ugank dobi za nagrado vezano povest: Burnett, Mali lord. Kiižaljka. Vodoravno: J. Mostar, 6. kostum, 11. mah, 12. fes, 14. kor, 15. otava. 17. aroma, 19. trg, 20. top, 21. era, 23. čopič. 25. ara, 27. ne, 29. trn, 31. as, 32. kreda, 35. goved, 38. zlato, 39. tarirn, 40. Adcla. 42. konaik, 43. t. m. (tega meseca), 44. kos, 46. ar, 48. raik, 50. loček, 52. Ela, 53. avtor, 55. druid, 57. rja, 58. Ens, 59. Ala, 61. nož, 63. tek, 65. jetika, 66. jantar. Navpično; 1. Mukden, 2. smola, 3. tat, 4. ahat, 5. nc, 7. okop, 8, tom, 9. trata, 10. modras, 12, fagot, 13. saitin, 16. vrč, 18. roč, 22. reklama. 24. prt, 26, radikal, 28. meter, 30. Ivana, 33. rad, 34. dol, 36. Oto, 37. ena, 41. noč. 43. trohcij, 44. koran, 45, sedež, 46. razdor, 47. karat, 50. loj, 51. Krn, 52. edikt. 54. trak, 56, usta, 60. li, 62. os, 64. en. Opomba. Pni križaljki se je bila vrinila tiskovna pomota, kar )e nekatere reševalce motilo. Pri navpičnih besedah bi morala pred besedo: nesloga stati številka 47 in ne 46 in pred besedo: zlatarska mera Številka 49 in ne 47. Kraljev izprehod. S teboj se tvoja smrt rodi ___ in smrti k-al ti zaplodi: — Ob uri tvoji iitja prvi — rode s teboj se smrti črvi, — od rojstva pa ti tja do groba — črv kralj, kraljica je trohnoba. — Simon Gregorčič. Prav so rešili. V Celju: M. Korošec, M. Ocvirk, F. Kočevar, Mil. Rozman, Ant. Strahovmik, Fr. Dobnik, M. Stojan, Dan. Perenič, Fr. Šarlah, Mar. Herman; v Go-toviljah pri Žalcu: Marija Steiner;, v Grosupljem; Jo«. Hočevar in Fr. Adamič’ v Kočevju: Jos. Gregorič, E. Peternel in Ant. Repič; v Ljubljani: M. Kremžar, Fr. Trampuž, Mil. Kumar, Alfr. ŠeNto, R. Fasan in Mirk. JegMč; v M a r i b or.tf' France, M. Močilnik in Nada Kraigher; v 'M u r s.k i So bo t i : Jan. Šicra-ban, Kol. šandor, Jan. Gomboc in Jan. Titan: v Radmirju pri Gornjem gradu: Osk, Majcenovič;; v št. Vidu n. L j.: Jan, Šmid, Alb. Mozetič, M. Vovko, Fr. Agrvn, L. Kavčič, Fr. Štrukelj in Jos. Škulj; na Viču pri L j.: Jul. Gabrovšek. Nagrado je dobil Janez Gomboc v Murski Soboti. Radio. Vse informacije glede ljubljanske radio oddajne postaje, kakor tudi glede kon-strukcije, izdelave in predelave radlo-apa-ratov od detektorja do največjih tipov, dalje glede nakupa radio-a para lov in mate-rijala daje brezplačno: tehnični odsek Prosvetne Zveze v Ljubljani, Miklošičeva c. 5.