ESLOVENIA LIBRE
Glasilo Slovencev v Argentini
Leto LXXXII | 29. januarja 2023 - Buenos Aires, Argentina | Št. 01
www.svobodnaslovenija.com.ar

Svobodna Slovenija

BOŽIČNI KONCERT V SAN MARTINU
Letos so nas mešani pevski zbor, dekliška
skupina Muchachas in otroški zbor Zvončki
povabili v soboto, 17. decembra, ob 20.00
uri v kapelo zavoda Presvetega Srca. Zavodska kapela je bila pripravljena za koncert in
na levi strani kapele je bil postavljen prazen
hlevček!
Zbor je pripravil obširen program božičnih
pesmi, katerega je posvetil svoji bivši in dragi pevovodkinji Lučki Marinček Kastelic.
Kapela zavoda je bila polna do zadnje klopi.
Sestre so nam tudi tokrat velikodušno
odstopile svoje prostore in smo jim zato
zelo hvaležni.
Nastopili so mešani pevski zbor, skupina
Muchachas, otroški zbor Zvončki in orkester, katerega je organizirala pevovodkinja
Ariana Žigart.
Celotni program koncerta je v slovenščini
in španščini napovedoval Jožko Filipič.
Mešani pevski zbor je zapel: »Ave Marija«
- J. Rheinberg, »Benedictus« - K. Jenkins,
»Dormi, Dormi Bel Bambini« - C.Boller, solist: Niko Leber, »Presveta noč« - A. Jobst,
»O jaslice svete« - A. Hribar, »Los Pastores«
- A. Ramirez, »Padre Nuestro« - R. Casino,
»Sing we now of Christmas« - tradicionalna
francoska.

Muchachas so predvajale: »Angelska pesem« - J. Rutter, »Božična je noč« - W. Walker, »Mary did you know« - B. Greene, »Suenen campanas« - M. Leontov, Arr. M. Cid.
Sledili sta dve pesmi, ki sta jih zapeli Zvončki: »Glej zvezdice Božje« - L. Belar, »Sveta
rojeva se noč – G. Černe, Za konec so pa vsi
skupaj predstavili: »Jeruzalem« - A. Mežek.
Solisti: Niko Leber in Muchachas.
Skoraj vse pesmi je spremljal orkester z
različnimi inštrumenti. Orkester sestavljajo:
Viki Kastelic – klavir, Cintia Pellanda – flavta,
Mabel Etchevarría – violina, Fiorella Scheihing – voilončelo, Sebi Žnidaršič – kitara,
Maxi Žnidaršič - tolkala in Toni Podržaj charango.
Zbor in vsa publika smo zapeli prelepo Sveto noč v obeh jezikih, saj je na koncert prišlo
kar nekaj argentinskih prijateljev zbora.
Nastal je velik aplavz v priznanje pevovodkinji, pevcem in orkestru.
Med petjem so najmlajši: Dante Armending, Renata Colobraro, Aylin Diaz, Katarina Marolt, Klara Muni, Alma in Ljubi Skale,
Otto Štumberger, Emilia, Juana in Agustina
Volpedo pod vodstvom gospoda Tonija Kastelica z vozom peljali različne podobe in
tako napolnili hlev. Ustvarili so jaslice!
Zbor se je tudi spomnil dveh dragih prijateljev ki sta na žalost letos, prezgodaj odšla
k Bogu: Jože Skale, 20. maja in Gabrijel Petkovšek, 13. novembra. Peli so tudi njima v
spomin.
Za scenski prostor so preskrbeli gospod Janez Filipič, gospod Toni Kastelic in pomočniki.
Grafično oblikovanje je pa prevzel Niko
Leber.
Predno smo odšli je pevski zbor poklical

KONEC LETA V
HLADNIKOVEM
DOMU
V Hladnikovem domu smo veselo zaključili
leto 2022, ki je bilo polno trdega dela, srečanj, prireditev in športnih aktivnosti.

gospo Lučko Marinček Kastelic in se ji globoko zahvalil za ves trud, čas, potrpljenje,
delo in ljubezen ki jih je skozi 28 let, brezplačno, vložila v vodstvo zbora.
Čudovit večer, poln doživetja in lepih trenutkov, ki nas je popeljal v prelepo skrivnost
božične noči.
Podoben program so zbor in orkester ponovili še v četrtek, 22. decembra, v cerkvi
San Juan Bautista v Villa Devoto.
S.M.

BOŽIČNICA V NAŠEM DOMU SAN JUSTO
Ob božični nedelji v družinskem krogu so
člani Našega doma počastili Kristusa in Gospoda Boga v krajevni stolnici pri sv. maši.
Naš dušni pastir, dr. Jure Rode, je maševal
in Mešani pevski zbor San Justo sodeloval
s petjem.
Po končani sv. maši smo si medsebojno izražali želje ob veselem in blagoslovljenem
praznovanju in se počasi usmerili proti Našemu domu. Akademija je pričela s pozdravom in voščilo predsednika doma, g. Marjana Godca.

Vsi pogledi so se obrnili na oder, kjer je
družina pripravljala jaslice in okrašala božično jelko. V dvorani so se prepletali glasovi skupine Los Tilos s pesmijo »Zamba de
Navidad» in skupine mladih, ki so recitirali
božične poezije.
Sveto družino je na našem odru poosebila
družina Ljubice Triler in Maksija Malovrha
z dojenčkom Viggom in bratcem Novakom.
Kot kristjan na Božič
sem sprejemljiv za oznanilo,
se odpravim na pot,
pustim da me prevzame čudež,
slavim Boga in se mu zahvaljujem,
y veseljem darujem, kar imam,
Oznanilo posredujem naprej!
Prisrčna zahvala vsem, ki ste pripravili letošnje božično praznovanje. Režijo je uspešno
prevzel Vanči Štrubelj. Akademijo je vodila

gdč. Lucijana Vombergar, s prijetnim petjem je
spremljal Mešani pevski zbor San Justo. Tehnično skrb je prevzela skupina Luč in zvok, ki
redno skrbi za tehnične naprave. Scenski prostor so pripravili možje doma. Ne bi bilo pravega božičnega zajtrka brez potic. Po zaslugi
Zveze žena in mater so žene spekle in darovale
potice.
Nastopajoči: Katja Modic, Aleks Zupanc, Andrej Modic, Marjanca Čop in Laura Modic.
Skupina Los Tilos: Niko Oblak – Ignacio
Mehle – Sebi Znidaršič – Maxi Znidaršič Matej Znidaršič
Slike: Marko Vombergar
Vam vsem želimo, da za božične praznike
doživite, kako se to novorojeno Dete želi dotakniti srca vsakega od vas, da ga ogreje in da
bi začutili, kako je vsak od nas dragocen v njegovih očeh. Veselo in srečno novo leto 2023!
NDSJ

27. novembra smo prejeli obisk nad 40 Slovencev iz Kanade. Po slovenski maši smo se
pri zajtrku z njimi pogovarjali in jim pokazali
dejavnost in življenje Hladnikovega doma.
Po zakuski smo jim predstavili ponovitev igre
»Jubilej« v režiji Danija Grbca.
5. decembra se je znova napolnila dvorana doma, ko nas je obiskal sveti Miklavž s
spremstvom in obdaroval otroke, mladino in
tudi odrasle.
Žal letos tradicionalnega članskega asada ni
bilo mogoče izpeljati, saj je bil načrtovan za
18. decembra, ker pa je Argentina ravno ta
dan igrala finalo svetovnega prvenstva proti
Franciji bi bili ljudje zelo zaskrbljeni in raztreseni, zato smo ga prestavili na marec. Člani
so bili hvaležni, da so si lahko finale ogledali
doma, in se že veselijo marca, ko bodo lahko
uživali asado, ki ga bodo pripravili naši kuharski mojstri.
Seveda smo kot vsako leto imeli polnočnico
na Sveti večer s slovensko mašo, ki jo je vodil
duhovnik Toni Burja in tudi božično nedeljo.
Enako velja za novo leto (zadnji dan v letu
in prvi dan v letu sta kot običajno tudi svete
maše v slovenščini). Na božično nedeljo se
je v domu zbrala mladina, organizirala božični zajtrk, igrali so nevidnega prijatelja in vsak
je dobil svoje darilo.
Leto smo končali zadovoljni s tem, kar smo
letos naredili v domu. Hvala Bogu, da je pandemija minila in se lahko spet zbiramo in uživamo v prijateljstvu, ki nas povezuje.
Kristina Grbec

STRAN 2

29. JANUARJA 2023 | SVOBODNA SLOVENIJA

BOŽIČNI KONCERT DVEH PEVSKIH
ZBOROV IN BOŽIČNICA | Slomškov dom
Božič je praznik, ki nas močno poveže z Bogom in med seboj. Ko se kljub vsemu hitenju, tako značilnemu za mesec december,
ustavimo pred jaslicami in se zamislimo v
skrivnost Božjega rojstva.
Imamo pa tudi veliko lepih tradicij, ki nam
k temu pomagajo. Med temi imajo nedvomno posebno mesto božične pesmi, predvsem
slovenske.
Zato smo se tudi letos odzvali vabilu župnika ramoške farne cerkve Roberta Scardamaglia in v petek, 23. decembra, v cerkvi, v
kateri so se brale prve slovenske sv. maše v
tem predelu Buenos Airesa, pripravili božični koncert. Skupno sta ga pripravila dva zbora, ki imata veliko skupnega: Mešani pevski
zbor San Justo in Ex Corde (Slomškov dom).
Oba vodi prof. Diego Pérez.
Večer je bil slovensko obarvan. Župnik
Scardamaglia je prvo slovesno umestil podobo naše zavetnice Marije Pomagaj v desni
oltar cerkve. Slika, dar družine Šturm - Geržinič, stoji v lepem umetniškem okvirju, delo
g. Toneta Oblaka. Župnik je blagoslovil novi
oltar, predsednik Slomškovega doma, Marko
Selan, je pa prebral nekaj spominov o prvih

Slovencih v teh krajih (hvala g. Jernej Tomazin zanje!). Kot seveda ni moglo biti drugače
smo obred končali s pesmijo “Marija, skoz’
življenje”.
Sledil je bogat pevski program, ki je začel in
končal s skupnim petjem obeh zborov.
Po koncertu smo pevci povabili vse navzoče
na zakusko in druženje v dvorani ob cerkvi
v upanju, da je doživet večer pripomogel k
lepšemu doživetju božiča.
Na božično nedeljo, 25. decembra, smo se
pa zbrali pri sv. maši v Slomškovem domu.
Daroval jo je naš župnik, g. Franci Cukjati, ob
petju pevskega zbora Ex Corde.
Po sv. maši je sledila kratka božičnica.
Predstavniki vseh organizacij, ki delujejo v
Slomškovem domu, so izrekli voščila, skupina mladih je pa pod vodstvom Viki Kastelic
zapela O holly night in Sveta noč.
Pri tradicionalnem skupnem zajtrku so se
nam pa s kitaro, bobni in petjem pridružili še
fantje skupine Los Tilos, ki so že navsezgodaj
peli v Našem domu San Justo.
Božično srečanje je bilo najlepši zaključek za
celoletne dejavnosti v Slomškovem domu!

Skupnost in dve ljubezni
Bilo je proti koncu leta 1948, okrog Božiča,
ko je ramoški župnik g. Denicolay postajal
pozoren na skupine novih vernikov, ki so
začeli napolnjevati sicer skromno obiskovano cerkev. Bili so naši dedki in babice
ter njihove družine, ki so se v teh dneh reševali kot vojne žrtve iz Slovenije v gostoljubno Argentino. Sicer brez sredstev, a
vendar srečni, da so se rešili grozot vojne.
Prinesli pa so s seboj močno vero v Božjo
Previdnost in veliko voljo za delo in organizirano življenje v novi domovini.
Argentinska Cerkev je modro imenovala
slovenskega duhovnika g. Janeza Kalana
za duhovnega pomočnika v ramoški župniji z nalogo biti v pomoč prihajajočim
rojakom in vsem vernikom. G. Kalan je s
seboj prinesel podobo Marije z Brezij, največjega marijanskega svetišča v Sloveniji.
Marijina podoba naj bi bila kot ognjišče,
okrog katerega se bodo zbirali rojaki iz vse
bližnje in daljne okolice Ramos Mejia.
Gospod župnik je kmalu spoznal, kakšne
številne nove vernike je dobil in z velikim
apostolskim srcem je dal na razpolago
vse farne prostore: cerkev za slovensko
mašo in druge pobožnosti, prostore za
verouk in šolo,za srečanja za skupine in

organizacije, ki so nastajale. Kot ljubitelj
glasbe je omogočil pevcem ustanovitev
pevskega zbora, in da so lahko prepevali
na cerkvenem koru v mešani zasedbi
je celo dosegel odobrenje nadškofa iz
La Plata, saj takrat v tej škofiji še niso
dovoljevali mešanih zborov na cerkvenem
koru. Ponosen je bil, da prav v njegovi
župniji deluje prvi mešani pevski zbor v
vsem zahodnem predelu Buenos Airesa.
Pevski zbor je bil poslej ne le reden sodelavec pri farnem bogoslužju, temveč
tudi pogosto vabljen v sosednje župnije.
Velika ljubezen do glasbe je povsod odpirala vrata.
Po desetih letih plodnega sodelovanja
argentinske in slovenske skupnosti v župniji je naraščajoča slovenska skupnost
odprla novo središče v Ramos mejia, ki
je v okviru skupnosti tudi versko središče.
Ljubezen do lepega petja tudi danes ni
ponehala in iz te ljubezni je izšel tudi današnji mešani pevski zbor Ex Corde.
Pravijo, da je glasba božanski jezik, naj
tudi danes povezuje ljudi dobre volje!
Jernej Tomazin
En castellano

Slomškov dom

MLADINSKO
SREČANJE Z
DR. ANTONOM
JAMNIKOM

NAJ SE DANES BOG RODI
V NAŠI SRCIH!
Obhajamo božične praznike. Božič je
obletnica Jezusovega rojstva, vendar ne
samo to. Je dejstvo, ki je zaznamovalo celotno zgodovino. Bog sam je prišel
prebivat med nas (Jn 1,14). Skrivnost
učlovečenja Boga najbolj doživljamo ob
jaslicah, v domači družini, v bogoslužnem praznovanju, še zlasti pa pri sveti
maši. Pri tem se nujno pojavi vprašanje,
kako je mogoče ponovno doživeti dogodek rojstva izpred davnih let?
V Lukovem evangeliju pri polnočni maši
beremo, da se je Odrešenik rodil danes
(Lk 2,11). Ta časovni prislov se v božičnem
času ponovi večkrat. Ponavljanje nakazuje, da Božje rojstvo presega meje časa in
prostora. Tako kot rojstvo otroka pomeni
upanje za družino, tako Božje rojstvo pomeni upanje za celotno človeštvo. Emanuel je Bog z nami. Nismo sami! Utrjevanje upanja je še posebno pomembno v
času, ko doživljamo vojno, različne oblike
nasilja in druge vrste negotovosti.
Bogoslužna besedila v božičnem času
nam povedo, da so dogodki odrešenja
vedno aktualni in zadevajo vsakega človeka. Ko slišimo ali izgovarjamo, da se je
danes za nas rodil Odrešenik, mislimo,

da nam Bog v sedanjem trenutku ponuja
možnost, da ga prepoznamo, sprejmemo
in okrepljeni z vero zaživimo na nov način, kot so to storili pastirji v Betlehemu.
Božje dete se ni rodilo v toplem domu,
temveč na poti, v mrazu in negotovosti. Tudi v tem času mnogi trpijo zaradi
različnih oblik nepravičnosti. Njihov božič je podoben tistemu na betlehemskih
poljanah in begu svete družine v Egipt.
Spomnimo se osamljenih in onemoglih,
bolnih in tistih, ki v teh dneh v bolnišnicah skrbijo zanje, pa vseh tistih, ki delajo
in skrbijo, da lahko mi v miru praznujemo. Tudi po njih Gospod prihaja k nam.
V imenu slovenskih škofov vsem družinam in posameznikom, krščanskim občestvom, Slovencem doma, v zamejstvu
in po svetu ter drugim krščanskim
Cerkvam in skupnostim želim blagoslovljen božič. Naj nam praznovanje Božjega
rojstva utrdi vero, prinese miru, veselja
in novega upanja.
msgr. dr. Andrej Saje
novomeški škof
predsednik Slovenske škofovske
konference

V nedeljo, 27. novembra, se je mladina
vseh domov srečala z Ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom
v Našem domu. Predstavili smo se našemu gostu ter ga spraševali o raznih
dvomih in skrbeh, ki vidimo, da jih ima
naša mladina.
Z velikim zanimanjem smo sledili pogovoru, katerega se je tudi udeležil naš
delegat g. Franci Cukjati. Menili smo se,
kako bi pomagali, da bi se čim več mladih
zanimalo za verske zadeve.
Škof dr. Anton Jamnik, ki se v Sloveniji
ukvarja z mladimi, je z nami z veseljem
delil njegovo delo ter izkušnje in nam
tako ponudil nove ideje, kako bi se kot
mladi poglobili v veri.
Po pogovoru, smo skupaj delili zakusko, se zahvalili gostu za obisk ter
se je vsak z obnovljeno energijo vrnil
domov.
SDO - SFZ

ABC | Carapachay
V letu 2022 smo srečno znova vpeljali tečaj
ABC slovenščine v prostorih slovenskega doma
v Carapachayu, po dveh letih premora zaradi Covida. Pričeli smo sredi marca z zelo lepo
udeležbo: vpisalo se jih je kar 17. Razdelili smo
se v tri skupine. Znano je, da je slovenski jezik
težak: prvotni dobri nameni podležejo pred
prvimi težavami slovnice. Le ljubitelji slovenske
dediščine, večina potomci Slovencev, vztrajajo
do konca. Imamo pa tudi take primere tujcev,
ki se radi učijo, ker hočejo bolje doživljati slovenski duh, ko obiščejo Slovenijo.
Pa še to: ni malo primerov odraslih potomcev Slovencev, ki so hodili v slovensko osnovno
šolo v mladosti a so to zaradi različnih razlogov
opustili. To videvši, lahko trdim, da se splača
vztrajati in pošiljati otroke v slovensko šolo,
da ne bodo v bodoče očitali staršem za njihovo malomarnost. Sobotne šole zavzamejo čas
in trud tako otrokom kot staršem, so pa velika
vrednota, katero je res škoda zamuditi, posebno še ker imamo v naši skupnosti ogromno
dobrih učiteljev, ki so pripravljeni velikodušno
posredovati slovenske in krščanske vrednote.
Med učenci je tudi nekaj takih primerov, ki so
se včlanili in postali aktivni člani doma. Iz tega
kroga je nastala zamisel za Muzikalno srečanje,
ki se je uspešno uresničilo 12. novembra.
Nastale so lepe in živahne skupine, za katere
upamo, da bodo naslednje leto spet zaživele.
Ani Klemen Boltežar

STRAN 3

SVOBODNA SLOVENIJA | 29. JANUARJA 2023

MLADCI IN MLADENKE | Taborjenje 2022
v svetlo modrih in belih majicah pripravljeni
za tekmo Argentine proti Nizozemski. Malo
več kot stodvajset minut smo pridno in glasno navijali, nekateri smo pri tem zgubili glas,
a našega trpljenja ni bilo konec. Na vrsto so
prišli kazenski meti - “penales”, ki smo jih
hvala Bogu in Scaloneti pozitivno rešili.
Točno ob koncu tekme pa se je ulil dež in smo
hiteli pospravljat vse naše potrebščine, malicali
ter speklii okusne Chipa (sirovi kruhki).
Ko se leto počasi poslavlja in je poletje pred
nami, imamo mladci in mladenke, lepo in
dolgoletno navado, da prirejamo potovanje.
Kot zaključek letošnjega delovanja, kjer smo
se veliko igrali, srečevali in skupaj rastli, smo
pripravili taborjenje, ki se je letos izvršilo v
Lago La Candelaria. To je umetno jezero, ki
šteje s kar nekaj dejavnosti kot so plezanje,
veslanje, športne opreme in je komaj eno
uro oddaljeno od naših domov.
9. decembra smo se ob 8. dobili v Našem
domu v San Justu. Po pripravi vseh potrebščin, molitvi pred Marijino podobo ter
pozdravu staršev, smo se odpravili na pot.
Čeprav je bila kratka, smo uživali “ruto” ter
ob petju in igrah kmalu prispeli.
Okoli 10. smo se nastanili ter prehodili
okolico jezera. Po prvih igrah smo se malo
bolje spoznali, nato so nam pripeli varnostne
pasove in smo se na visečih mostovih pazljivo igrali.Pod drevjem smo delili kosilo in
pripravili dobrodošlico našim osmošolcem.
Zaradi hude vročine, predvsem pa zaradi
nogometne tekme Svetovnega prvenstva,
smo se po kosilu malo odpočili in se pod senco umirili. Ura ni bila niti 16., ko smo bili vsi

Po tekmi je začelo deževati, šli smo v hišo in
igrali karte, “buchon” in “el llavero”. Spekli
smo tudi chipa, ki so bili zelo okusni.
- Martina Kocmur
Do večerje smo bili pod streho, po njej pa
smo se s svetilkami v roki zabavali v temi.
Vsi smo pričakovali čas za spanje, mladci in
predvsem voditelji, na žalost ni bilo mogoče
postaviti šotore, zato smo spali kar v sobi.
Na taborjenju smo imeli zelo lep konec
tedna, mi je bilo zelo všeč gledati tekmo
s prijatelji, ker smo bili zelo veseli in tudi
nervozni. Ponoči smo se igrali “rayo mortífero” in med seboj zamenjali “buzos”, da
nas voditelji ne bi prepoznali. Bilo je super
zabavno.
			
- Ana Boltežar
Naslednje jutro nas je sonce zgodaj zbudilo,
po zajtrku smo se odpravili na “tirolsko” (zip-line) kot bi rekel voditelj Erik Oblak. Plezali
smo, se po žici spustili navzdol in se nazadnje
oddahnili v bazenu. Veslali smo po jezeru in še
veliko število iger navdušeno igrali.

ODMEVI
Najboljši trenutek taborjenja je bil, ko smo
igrali »captura a la bandera«. Čeprav sem
zgubila, se mi je zdelo zabavno soočenje, ki
je nastalo med obema ekipama.
- Viki Cestnik
Užival sem potovanje mladcev in mladenk,
predvsem igro “el llavero” in tudi ko smo
veslali po jezeru.
- Valentin Bruno
Drugi dan taborjenja je ob igrah, zabavi in
počitku lepo minil. Okoli sedme ure so nas
obiskali starši, da smo skupaj delili kres. Peli
smo, plesali, pili in jedli - veselo in družabno
smo zaključili potovanje in leto 2022. Občudovali smo sončni zahod, ob spremstvu kitare in razgovorov.
Eden od trenutkov, ki mi je ostal v spominu, je bil zadnji večer, ko smo imeli kres. Pri
kresu nismo bili samo mladci in mladenke,
ampak povabili smo tudi starše. Zabavali
smo se, peli pesmi, se igrali in večerjali pico.
Poleg tega pa smo se med seboj pogovarjali. Za sladico smo imeli sladoled! Zaključili smo leto; voditelji so malo povedali,
kako smo doživeli taborjenje in animatorji
smo se zahvalili ob zaključku nase dobe pri
Mladcih. Taborjenje je bilo zelo lepo doživetje!
-Tomi Godec
Lepo smo se imeli, uživali poletne dni in gojili prijateljstvo v prekrasni naravi. Leta je konec in nestrpno pričakujemo, kaj zanimivega
nas čaka v letu 2023.
Mladci in Mladenke

POROČILO O PODPORI DUŠNIM PASTIRJEM
V mesecih oktobru, novembru in decembru so posamezniki in skupine zbrale
sledeče vsote:
PRIHODKI

OKTOBER

NOVEMBER

DECEMBER

Slomškov dom

$ 31.760.-

$ 26.300.-

$ 25.000.-

N.N.

$ 4.000.-

$ 5.000.$ 5.000.-

$ 4.000.-

Pristava

$ 14.170.-

$ 11.240.-

$ 22.000.-

N.N.

$ 3.000.-

Carapachay

$ 5.000.-

$ 5.000.-

$ 6.000.-

N.N.

$ 5.000.-

$ 5.000.-

$ 5.000.-

Zedinjena Slovenija

$ 41.000.-

IZDATKI
Material

$ 42.000.-

$ 78.050.-

$ 48.000.-

Plača

$ 50.000.-

$ 50.000.-

$ 62.500.-

V omenjenem obdobju je dušnopastirska pisarna plačala $ 55.550,00.- za kritje
primanjkljaja.
Podoben obračun bomo objavili v začetku marca.
S hvaležnostjo in molitvijo, vas pozdravljamo.
Vaši dušni pastirji.

Prošnja za pomoč
pri iskanju oseb
Veleposlaništvo Republike Slovenije
v Buenos Airesu išče
stik s sledečimi osebami:
• MOZETIČ Marija, rojena Čuk,
rojena 5. 9. 1901 z zadnjim znanim
naslovom Calle Berutti 1020, via
Diechi, San Martin.
• GOLOB Marija, rojena 1929,
z zadnjim znanim stalnim naslovom
Av. Marquez 181, 1682 Villa Gosch,
Buenos Aires, Argentine.
Veleposlaništvo prosi, da se navedene
osebe ali njihovi sorodniki javijo na
e-pošto veleposlaništva:
sloembassy.buenosaires@gov.si
Sorodniki iz Slovenije iščejo podatke
o stricu, ki je l. 1929 prišel v Argentino:
• Ciril Plesničar,
roj. 3. 7. 1906 v Čepovanu,
sin Jožefa in Neže Petrovčič.
svobodna.ba@gmail.com

Bogu hvala za Drugi
vatikanski koncil!
Odraščal sem z mašo v slovenščini in nikoli
nisem pogrešal stare, opuščene maše v latinščini, ki je bila polna obredov, ki jih nihče
več ni razumel.
Mistike nisem povezoval z zunanjostjo,
ampak z držo človeka, ki je bil očiščen v
velikem trpljenju in je ostal zvest Gospodu. Takih sem pa v svojih otroških letih
lahko veliko opazoval, saj je naša skupnost prišla iz hudega, prehudega trpljenja
revolucije, izgube množice mož in fantov,
izgube vsega premoženja, družbenega
statusa in najhujše, dobrega imena. Vera,
ki je žarela iz njihove zvestobe in ljubezni
do Boga, domovine in naroda, je bila vsebina, ki ne potrebuje obredja.
Škofje na koncilu so odprli okna in vrata
Cerkve, da se je prezračila. Vdor svežega zraka pomeni tudi izgubi nekaj vonja kadila in
sveč na katerega se je navadila. A svež zrak
je boljši, saj vse vonjave v njem bolje dišijo.
Res je, da se povezuje odpad mnogih duhovnikov in redovnikov od svojega poklica s
prenovo koncila, vendar ali je res tako? Ali je
samo osvežitev in svoboda, ki jo je prinesel
Duh izgovor, ki ga apostol Pavel omenja, ko
pravi »naj vam ne bo izgovor za mesenost«?
Svobodo pa imam nadvse rad. Naučili so
me jadrati v majhni ladjici in vzljubil sem
to svobodno premagovanje življenjskega
morja. Kdor zna jadrati, se pred viharjem ne
umakne, ampak vztraja. Gotovosti mu ne
dajejo trdna tla, ampak veter v jadrih za katere ve, da bodo zdržale vse vetrove. In taka
je Cerkev! Zato ne žalujem za negibnostjo
in nepremičnostjo preteklosti, ampak sem
vesel in hvaležen Bogu za naš čas, ki je edini tudi moj čas. Preteklost je že bila. Prihodnost gradimo skupaj tukaj in zdaj. Zato je
živeti v sedanjosti in jo sooblikovati meni
ljubše kakor žalovati za preteklostjo.
Koncil je prinesel Cerkvi dinamiko in svobodo na katero se še nismo čisto navadili.
To pa pomeni, da imamo v marsičem različna mnenja, pa vendarle ostajamo edini
v izpovedovanju vere in življenje po Božjih
in cerkvenih zapovedih. Kardinal Newman
je dejal, da so nekatere stvari pred sto leti
bile herezija, zdaj pa je čas zanje dozorel in
zato jih sprejemamo. Zanimiva misel, ki se
zoperstavlja tistim, ki iz cerkvene zakladnice
nenehoma obnavljajo stare dokumente in
obsodbe, ki so danes preživete, ker jih je čas
povozil. Cerkev je v času zrasla in prerasla,
kar jo je nekoč ogrožalo. Zato je bistveno, da
se danes potrudimo, da gradimo sodobno,
svežo in tradiciji zvesto katoliško misel. Ne
smemo pozabiti, da še vedno velja, »tam
kjer je papež, tam je Cerkev«. Ne more biti
papež proti Cerkvi. To bi bilo nemogoče. In
če vsi papeži od koncila sem, poudarjajo in
obnavljajo koncil ter mu ostajajo zvesti, potem je toliko bolj vprašljivo, če ga zanikamo
ali problematiziramo.
Rastel sem v skupnosti, ki je gledala naprej, črpala iz svojih globokih katoliških in slovenskih korenin in ustvaril nekaj novega, nekaj svojevrstnega in svojega. Po tej isti poti
hodi Cerkev. Zato ne gledam nazaj, ampak
naprej in sem hvaležen Bogu, da nam je podaril Duha v Drugem vatikanskem koncilu, ki
nas spodbuja in poživlja.
Andrej M. Poznič

STRAN 4

29. JANUARJA 2023 | SVOBODNA SLOVENIJA

NAŠI ŠPORTNIKI

Andrej Vombergar
– Nogometaš

Andrés Vombergar je v letu 2022 doživel svojo najboljšo športno sezono. Pri 28 letih je
po karieri, v katero je vložil veliko truda, osvojil dva svetova. Kajti Andrés je Andrej. Tisti
Andrej, ki ga v slovenski skupnosti poznamo
že od rojstva, sin fotografa Marka in Andrejke Selan, dolgoletne dirigentke Mešanega
pevskega zbora San Justo, ki ga je ustanovil
in dirigiral njegov stari oče, Andrej Selan. Ki
mu po žilah teče kri slovenskih pisateljev in
umetnikov, starega očeta Jureta Vombergarja
in pradedov Tineta Debeljaka in Joža Vombergarja, ki so prišli v Argentino kot begunci, da
so ohranili življenje, svobodo in vero pred komunistično oblastjo. Andrej je kot toliko drugih otrok v naši skupnosti, poleg rednih šolskih obveznosti še sobote preživel v slovenski
šoli Franceta Balantiča, pel v otroškem zboru
in plesal v folklorni skupini Mladika. In se je
navkljub svojemu genskemu kodu posvetil
športu, z njim osvojil Argentino in Slovenijo
ter postavil nove mostove, prek katerih je danes naša skupnost bolje poznana.
Od srednješolske dobe dalje je svojim rednim šolskim obveznostim dodal še zahteven
trening v nižjih divizijah kluba River Plate in se
po dolgi poti okoli sveta spet vrnil v Argentino, obenem pa bil vpoklican tudi v slovensko
reprezentanco in navdušil navijače na obeh
straneh oceana.
Potem, ko je poškodba na kolenu skoraj uničila njegovo kariero, je igral v klubih Ituzaingó, Fénix in Los Andes. Vsak prestop je bil tudi
korak naprej, in tako je leta 2016 prišel klic iz
ljubljanske Olimpije in z njim napredek v prvo
ligo. Postal je ljubljenec navijačev, dal odločilen zadetek proti največjemu rivalu Mariboru
in pripomogel v boju za naslov prvaka. Njegove fotografije so napolnile ljubljanske ulice. Iz
Ljubljane je odšel v Rusijo in kot igralec Ufe
tam preživel epidemijo, po kratki vrnitvi v
Olimpijo je pa v 2021 odšel v mehiški Atlético
San Luis.
Sredi leta 2022 se je pojavila prilika za vrnitev v Argentino, brez pomislekov se je odločil
za prestop v San Lorenzo, enega od velikanov argentinskega nogometa. Po zanimivem
naključju naj bi barve dresa, ki jih Andrej
zdaj brani, izbral ustanovitelj kluba, v mestu
Moron rojeni salezijanski duhovnik Lorenzo Massa zaradi tega, ker so to barve Marije
Pomočnice kristjanov, ki je tudi zavetnica Slovenskega naroda in katere podoba krasi cerkev, v kateri je že kot otrok tolikokrat bil pri
sveti maši. To je tudi klub, za katerega navija
papež Frančišek.
V prvi tekmi za novi klub je dal odločilni gol
po komaj nekaj minutah na igrišču, do konca
leta je dal še drugih 5. San Lorenzu je uspelo
kvalificirati za Copa Sudamericana 2023. Že
po prvi tekmi so se navijači navdušili zanj in ga
poimenovali Bomba, postal je njihov ljubljenec. Časopisi so pisali o njem, mu delali intervjuje in ga uvrstili na naslovnice (La Nación,
Clarín, Olé), pri vsem tem pa vedno posebno
poudarili njegovo preprostost ob uspehih,
vložen trud, predvsem pa hvaležnost družini
in skupnosti. Danes v Argentini vsi vedo, da je
Vombergar slovenskega izvora in posledično

poznajo tudi Slovenijo. Pa tudi v Sloveniji je v
raznih intervjujih sam poudaril svoj družinski
izvor in športne začetke.
Vrhunec je dosegel v mesecu novembru
2022, ko ga je selektor slovenske reprezentance vpoklical za dve prijateljski tekmi. Debitiral je 17. novembra proti Romuniji kot prvi
reprezentant, ki igra v južnoameriški ekipi.
Kot Slovenec, rojen v Argentini je bil sprejet
tudi na Uradu za Slovence po svetu, pičica na
i je pa gotovo bila izročitev dresa slovenske
reprezentance z njegovim imenom papežu
Frančišku ob priliki obiska predsednika vlade
v Vatikanu. V tem dejanju je bilo prikazano
vse, kar je Andrej kot argentinski vnuk slovenskih emigrantov, z močnimi katoliškimi in
narodnimi koreninami, kar danes prizna tudi
domovina njegovih dedov.
Ob koncu leta 2022, komaj nekaj dni po
zmagi Argentine na Svetovnem prvenstvu,
smo se pogovarjali z Andrejem.
‌ Leto 2022 je pri koncu, ali bi lahko rekel,
→
da je bilo to najboljše leto tvojega življenja?
Dobro vprašanje! Iz športnega vidika bi rekel, da je. Začetek ni bil posebno dober, prvih
pet ali šest mesecev sem v Mehiki bolj malo
igral, ker me trener ni upošteval in tako smo
prišli do sporazuma, da sem pogodbo z Atleticom San Luis prekinil in julija odšel v San
Lorenzo. Nedvomno pa bi lahko rekli, da je
zadnjih štiri ali pet mesecev bilo najboljših v
moji karieri.
‌→ V zadnjem letu si postal igralec San Lorenza in tudi ljubljenec navijačev, obenem so
te pa vpoklicali v slovensko reprezentanco.
Kakšni so tvoji občutki, ko stopiš na igrišče v
teh dveh dresih?
Prvo, kar ob tem čutim je ponos. Ko sem
prišel v San Lorenzo sem čutil veliko odgovornost, saj je to eden od lokalnih velikanov in
sploh zelo vpliven klub, in to sem res skušal
maksimalno uživati. Spremljala me je tudi sreča in dobri rezultati in tako je prišel še vpoklic
v reprezentanco. Debitiral sem kot gost proti
Romuniji, tisti teden sem resnično užival pri
treningih, ko sem spoznaval soigralce in ko
sem stopil na igrišče. Bil sem zelo skoncentriran v igro, vendar sem ob koncu čutil močno
ganjenost, kot nikoli prej. Čutil sem ponos in
srečo, kot ob izpolnjenih sanjah. Med slovenskimi navijači je bil tudi moj bratranec Martin Rezelj in dva prijatelja, Santiago in Nacho
Princic iz mesta Parana, ki sem jih spoznal v
času, ko sem igral v Sloveniji pri Olimpiji. Ko
sem prejel vpoklic v reprezentanco sem jih takoj obvestil, da bom igral proti Romuniji in oni
so hitro kupili vozovnice za tekmo. Na igrišču
se je slišalo edino njih, slovenske navijače z
argentinskim navdušenjem!
‌→ Predsednik slovenske vlade je papežu
Frančišku izročil dres slovenske reprezentance s tvojim imenom, kar združuje tvoje obe
narodnosti. Se zavedaš, da si postal ambasador? Most med obema kulturama. V Argentini vsi navijači San Lorenza vedo, da si
slovenskega porekla, v Sloveniji pa vsi vedo,
da si Argentinec.

Res, na začetku se morda tega nisem niti
zavedal, ko pa vidim pomen, ki ga ima šport
in kakšen je njegov družbeni vpliv, kako druži
ljudi, bo to verjetno kar res, čeprav je beseda
ambasador skoraj malo prevelika. Bilo mi je v
ponos, ko je papež prejel dres z mojim imenom, predvsem zato, ker sem obenem Slovenec in Argentinec, papež je pa poleg tega
javno izpovedal, da je navijač San Lorenza.
Na to sem zelo ponosen.
‌→ Tvoji dosežki so posledica dolgih let truda. Povej nam, kakšni so bili tvoji začetki v
nižji diviziji v Riverju, ko je bilo treba uskladiti trening s šolanjem.
To je bilo delno res moja zasluga, pa tudi
zasluga cele družine, predvsem staršev, ki
sta mene in brata vozila na treninge in zaradi
tega zamudila ure dela ali počitka. Ob koncih
tedna je bilo treba uskladiti treninge s sobotno slovensko šolo. Zadnji dve leti srednje
šole sem treniral zjutraj in zaradi tega moral
menjati šolo. To je bil velik zalogaj za mamo
in očeta, ki sta morala iskati novo šolo zame.
Vse družinske načrte je bilo treba prilagoditi
mojemu projektu in tekmam, pri vsem tem
pa niti nisem vedel, če bom kdaj postal profesionalni igralec. Podpirali so moje sanje in
počasi, s trudom, so prišli uspehi. Zaključil
sem srednjo šolo brez popravnih izpitov in to
je bil ogromen napor. Zadnji dve leti šolanja
in treningov sta bili izredno zahtevni, a vredni vsega truda.
‌→ Povej nam, kakšen napor je pomenilo
okrevanje po resni poškodbi na kolenu.
Ko sem dobil diagnozo so me v klubu River
odpustili. Vrnil sem se v Ituzaingó, ki je takrat
igral v četrti ali peti diviziji. Pri treningu se je
poškodba poslabšala in tisto leto resnično nisem vedel, kakšna bo moja bodočnost. Celo
leto nisem mogel igrati. Vpisal sem se na študij fizioterapije. Potem sem bil operiran, prvi
meseci so bili kar težki in nogomet je prešel
v ozadje. Moja kariera je bila takrat resnično
končana. Statistične možnosti, da bi lahko
nadaljeval, so bile minimalne, star sem bil že
18 let in pri tej starosti bi moral že debitirati
v prvi ligi, jaz pa še trenirati nisem mogel. A
nikoli nisem izgubil upanja. Počasi in s pomočjo fizioterapevta sem začel spet trenirati. Eno
leto nisem mogel igrati, vse je šlo zelo počasi.
Zelo sem hvaležen klubu Ituzaingó, ki me je
podpiral, nadaljeval sem s treningi in debitiral
v prvi kategoriji C, padli smo celo na prvo D,
potem sem pa prestopil v klub Fénix, ki je igral
v tretji diviziji. Nato v Los Andes v drugo divizijo, od tam pa končno v Olimpijo. Moja kariera
je bila končana, a s fizioterapijo, plavanjem in
treningom je koleno okrevalo in počasi se je
stvar obrnila navzgor.
‌→ Tvoj debi v prvi ligi se je zgodil v Sloveniji,
v prijaznem okolju, od tam si odšel v Rusijo.
Kakšno je bilo življenje v oddaljenem kraju
s tako neugodnim podnebjem?
V Sloveniji sem naredil svoje prve evropske
korake. Bila je lepa izkušnja, v bližini družine
in sorodnikov, tudi iz športnega vidika je bila
uspešna. Potem je prišla Rusija. Prvo sem
malo dvomil, ali naj sprejmem ali ne, a v tisti
ekipi sta igrala še dva Slovenca. Ruska liga je
močna, a nogomet ima lastna pravila. Mene
je tja poklical trener, ki pa so ga po dveh ali
treh tekmah odslovili; prišel je novi trener,

Rus, z njim ni bilo komuniciranja, bil sem
daleč od družine, zgodila se je epidemija,
vse je bilo precej zapleteno, a vsekakor to
jemljem kot pozitivno izkušnjo. Prepričan
sem, da me je vsak korak, ki sem ga kdaj
naredil pripeljal na mesto, kjer sem zdaj.
‌→ Kako sta družina in vzgoja vplivali na tvojo
kariero?
Morda kdo to vzame kot lepo zvenečo frazo,
naučil sem se vztrajati in nikoli omagati, tudi
če ni bilo videti uspeha; ko pomislim na svoje
stare starše, kaj jim je pomenilo delo in kako
so se morali truditi, na družinske vrednote; vse
to mi je pomagalo, da sem skozi kariero vedno
bil vztrajen. Da nisem izgubil upanja, ko nisem
mogel igrati, ali pa v Rusiji in Mehiki, ko me trener ni upošteval in nisem igral. Vse to je pripomoglo, da sem zdaj močnejši.
‌→ Katere so glavne vrednote nogometa kot
skupinska igra?
Na to vprašanje lahko odgovorim iz lastne
izkušnje. Vsakič, ko sem bil uspešen sem imel
tudi dobro povezavo s soigralci. Morda se kje
najdejo zmagovalne ekipe, v katerih se igralci
med seboj ne razumejo dobro, vendar je moja
izkušnja ta, da je ekipa bila uspešna predvsem
takrat, ko so njeni člani peljali v isto smer in
postavili svojo individualnost ob stran, ko
smo vsi imeli skupne in jasne cilje. Lahko se
v marsičem razhajamo, a vsak mora svoj ego
postaviti ob stran. Izrazit primer tega je argentinska reprezentanca, ki je osvojila svetovno
prvenstvo. Tudi Messi tega ne bi zmogel brez
ostalih članov ekipe. In vsak je lahko jasno videl, da so vsi delali za isti cilj, da so bili kot ena
velika družina. Figura trenerja je ogromnega
pomena za značaj skupine.
‌→ Kakšni so bili tvoji občutki tisto nedeljo,
ko je Argentina osvojila svetovno prvenstvo?
Med potekom tekme sem tudi jaz veliko
trpel, a vendar sem bil miren, ker sem čutil,
da je tekma naša. Gledali smo jo s prijatelji v
Castelarju, bilo je noro, vsi skupaj smo skakali in se objemali, bili smo srečni, bili smo
skupaj. Veselje je bilo veliko, bila je uresničitev naših sanj. Dolgo časa smo čakali na to,
ko je pa prišel trenutek se pa kar nismo takoj
zavedli, da se je resnično zgodilo.
‌→ Messi je izjavil, da je od Boga prejel dar
igre, potem je pa sam naredil vse, da se je
izpopolnil; ali to velja tudi zate?
Da, prav gotovo. Prihajam iz katoliške družine in, morda je to težko razložiti, sem za
vse hvaležen. V vseh različnih izkušnjah, ki
sem jih doživel, bi mi brez te moči gotovo
bilo težje doseči to, kar sem do sedaj dosegel. O tem ne dvomim.
Hvala, Andrej!
Pogovarjal se je Ariel Mazières

PARA LA ENTREVISTA
EN CASTELLANO
Click aquí

STRAN 5

SVOBODNA SLOVENIJA | 29. JANUARJA 2023

ODMEVI | Po obisku ministrice Tanje Fajon - 2. del
SPRAVA
Ko sem pred nekaj tedni pisal o odzivih obiska
gospe ministrice Tanje Fajon na Slovenskem
dnevu na Pristavi, mi je še prav posebej ostala v mislih zadeva sprave med sinovi, vnuki in
pravnuki tistih, ki so doživeli komunistično revolucijo med in po drugi svetovni vojni.
Ljudi, ki bi to osebno doživeli namreč ni več
veliko. Vprašanje sprave pa se prelaga naprej na nas, ki smo druga, celo tretja in četrta generacija povojne emigracije. Vsi imamo
v rodbinskem drevesu kakega prednika, ki je
bil ubit, likvidiran, v jamo vržen; ali pa je bil
zaprt, izbrisan, oropan premoženja in dostojanstva. In seveda vemo, zakaj so naši predniki bili izgnani in se morali naseliti na tujem. Ne
moremo iti mimo dejstva, da smo bili rojeni v
Argentini - in ne v Sloveniji - prav zaradi posledic te bratomorne revolucije.
In na en ali drug način čutimo potrebo po
spravi. Zdi se mi, da vsaj na dveh nivojih.
Večino svojega življenja sem spravo dojemal
kot nekaj, kar se bi moralo zgoditi na ideološki
in politični ravni: priznanje in obsodba vojnih
in povojnih grozot, ureditev grobišč (morišč),
dostojen pokop vseh žrtev, rehabilitacija spomina in nevtralno razlaganje zgodovinskih dogodkov. To je prvi nivo.
Pred kratkim sem pa na FB naletel na zgodbo,
ki jo je leta 2018 zapisal moj prijatelj Aleš Čerin.
Zgodba mi je odprla oči za drugi nivo sprave.

V njej opisuje, kako je bil v Sloveniji priča
presunljivemu dogodku (kopiram dobesedno
iz njegovega bloga):
Predstavljajte si seminar ‘Ko pridejo preizkušnje’, Družine in Življenja, kjer dva zakonska
para, v življenju zelo preizkušana in zato polna
(pre)izkušenj, pričujeta kakim 35 zakonskim
parom. Pričujeta o tem, kako sta in kako sedaj
prestajata svoje preizkušnje….
V soboto zvečer je voditelj seminarja povabil
k pričevanju udeležence. Veliko se jih je zvrstilo, veliko težkih zgodb. Potem pa pride mož po
imenu Jordan, skupaj s svojo ženo. Mož, v katerem je Sveti Duh delal premike.
Začne daleč, daleč nazaj, ko sam niti še ni bil
rojen – v letu 1945, v času po drugi svetovni
vojni. Govori o tem, da očeta ni poznal, ker je
umrl, ko je bil star 18 mesecev, da je bilo po vojni težko, da so se borili za preživetje, da o preteklosti niso govorili. Potem pa: “Nekdo v dvorani
je vnuk človeka, ki mu je moj oče poleti leta
1945 vzel življenje.” En od zakonskih parov v
dvorani se divje objame in začne glasno jokati.
Mož nadaljuje: “V imenu mojega očeta bi se
mu rad opravičil in ga na tem mestu prosim odpuščanja.” Cela dvorana plane v jok, moža pa si
skočita v objem.
Neutolažljivo jokata in cela dvorana z njima.
Vnuk je sprejel opravičilo in povedal, da želi,
da duša Jordanovega očeta doseže mir in pokoj.

Iz dvorane se zasliši glas voditelja seminarja:
“Kakšna svatba je sedaj v nebesih!” In da ni treba nobenih besed več…
Aleševo pripovedovanje mi je pokazalo, da
sprava obstaja in je možna na čisto osebni
ravni. Da se spravita potomca tistih, ki sta bila
dogodkov osebno udeležena, kot krvnik ali kot
žrtev. Da sta dve družini, dve rodbini, lahko dobili mir in “zaključek” travme:
Takole je zapisal Tomaž (vnuk ubitega) nekaj
mesecev pred smrtjo: “Kako rad bi, da bi vsa
žlahta bila priča temu trenutku, tem besedam,
na katere so čakali naši starši. Bog pa si je vzel
več časa. Več kot 70 let si je vzel, da je “zrežiral”
ta dogodek, ki me je pretresel do globine srca,
do globin našega družinskega drevesa. Vzel si
je čas, da se je na eni strani prečistila bolečina
in na drugi strani dozorela odločitev za tako pogumen korak.”
Še to piše Aleš:
Začelo se je med dvema. Med dvema možema je prišlo do sprave. Moža sta se tesno objela. Ni ostalo na tem nivoju, objem se je takoj
razširil na nas, priče tega dogodka, ki o tem
pričujemo. Objem se je razširil na dve rodbini,
na dve vasi v Vipavski dolini. Verjamem, da se
objem širi po celi dolini in že sega naprej v druge pokrajine. Procesa ne bo več moč zaustaviti.
Osebna sprava predstavlja drugi nivo: tam se

Pismo bralca

bolečina prečisti in travma dobi zaključek. In
da ne bo pomote: bolečina in travma teh dogodkov se prenaša iz roda v rod. Ne moremo
kar tako odpisati posledic teh dogodkov, češ,
to se je dogajalo 80 let nazaj, to je zgodovina,
preteklost, to se nas nič več ne tiče. Znanost
epigenetike je namreč v študijah potomcev
oseb, ki so preživele Auschwitz dokazala, da se
travme prenašajo v genetskem zapisu.
Aleš mi je rekel, da sta ti dve družini in tudi
vsi ostali navzoči na dogodku tisti dan prejeli
veliko milost.
Za argentinske Slovence se zdi taka milost na
prvi pogled nedosegljiva. Velika večina nikoli ni
imela, ali pa danes nima več dostopa do virov,
ki bi posredovali potrebne podatke. Oddaljenost od Slovenije jim preprečuje tudi tako naključno srečanje kot ga opisuje Aleš.
Obstaja pa neka druga milost, ki je posledica
odpuščanja. Sprava je dvosmerna, potrebuje
dva akterja. Odpuščanje potrebuje samo enega. Pozabiti ne moremo, ali bolje rečeno, ne
smemo. Odpustimo pa lahko. Tudi lahko molimo za tiste, ki so našim prednikom zlo storili. Taka molitev celi rane, osebne in narodne.
Lahko tudi sodelujemo pri hvalevredni iniciativa Vseposvojitev, o kateri se je v Svobodni
Sloveniji že pisalo.
M.G.

Spoštovani g. Andrej Mele,

Spoštovani:
g. inž. Jure Komar - Predsednik Društva Zedinjena Slovenija
ga. Mariana Poznič - Urednica Glasila Slovencev v Argentini, Svobodna Slovenija
g. Jože Jan – Urednik Glasila Slovencev v Argentini, Svobodna Slovenija
Kot potomec Slovenske politične emigracije v Argentini z velikim zanimanjem sledim vsem dogodkom v Slovenski skupnosti, navkljub temu, da že nekaj desetletij ne živim v Argentini. Slovenska skupnost mi je dala ogromno kulturno in
vsesplošno razgledanost in mi služila kot dobra popotnica tako v privatnem življenju, kot pri ustvarjanju poslovne
kariere. Globoko in iskreno sem hvaležen vsem tistim, ki so žrtvovali in podarili svoj osebni čas za dobro slovenstva v
Argentini in to počno še dandanes.
Ob prihodu v Evropo sem pričel sklepati razne vezi, ki sem jih ob osamosvojitvi Slovenije samo še bolj poglobil. V tem obdobju sem prišel do spoznanja, da lahko ljubiš državo, kjer si bil rojen -Argentino-, Slovensko skupnost v Argentini, ki je bila
Svobodna Slovenija v malem in Slovenijo, čeprav nisem živel ne v eni in ne drugi domovini. Resnično sem želel, da bi bilo to
dano vsakemu posamezniku v slovenski skupnosti.
Redno prebiram glasilo Slovencev v Argentini, Svobodno Slovenijo, redno berem slovenske časopise, v svojem prostem času pa preučujem slovensko zgodovino od 1900 do danes. Zanimivo je preučevati razne dogodke iz distance, kar
mi omogoča biti bolj objektiven.
Nemalo sem bil presenečen, ko sem zvedel za obisk slovenske zunanje ministrice Tanje Fajon v Argentini. Ne pozabimo,
da je bil glavni razlog njene prisotnosti v Južni Ameriki srečanje CELAC. Vse ostalo pa je samo dobra marketinška poteza
oziroma vrhunski PR za pridobivanje volilnih glasov v Sloveniji.
Skoraj štiri desetletja sem Evropski državljan s stalnim prebivališčem v Luksemburgu, dalj časa kot je Slovenija osamosvojena.
Ves ta čas od blizu sledim dogajanjem po Evropi, in poznam stile in načine poročanja novinarjev. Ker sem bil v preteklosti
dejaven član EU ustanove, sem imel dostop do pomembnih informacij in dobro poznam mehanizme, ki se uporabljajo v EU.
Če se vrnem k bistvu mojega pisanja, torej na obisk gospe Tanje Fajon v Argentini in na članke v Svobodni Sloveniji št. 21 in
23 leta 2022. Ko sem to prebiral se mi je zdelo kot, da bi se sedanja Slovenska vlada preselila v Argentino. Kot, da bi poslušal
sedanjo koalicijo in njene člane, ki ne zaključijo stavka brez besed: sovražni govor, pravna država, vladavina prava, fašizem itd.
Politiki stabilnih in zdravih demokracij v Evropi nimajo bojazni pred nenapovedanimi vprašanji, nimajo strahu pred govorniki
nasprotnih opcij, in kljub razgretim razpravam ter nestrinjanjem, to ne poimenujejo sovražni govor. Pač pa demokracija!
Ogorčen sem nad tem, da ste v našem demokratičnem časopisu v Argentini -Svobodna Slovenija-, posvetili celo stran ob
obisku sedanje ministrice za zunanje zadeve. Ne zdi se mi etično, če se zavedamo zakaj so naši starši zapustili domovino, in
če razumemo in tako tudi pojmujemo letošnje geslo Slovenskega dne: Slovenec sem in Slovenec želim ostati. Vedoč, kdo je
Tanja Fajon, kaj dela in kako, težko razumem vaše dejanje.
V diplomaciji obstajajo gotova pravila, protokoli, katere je potrebno spoštovati in upoštevati, ne glede na to ali nam
oseba ali situacija ugaja. Torej nas nič ne zavezuje, da sprejemamo vse ponudbe, ki nam križajo pot oziroma še več, da
se vsem klanjamo. Skladno s tem nas nič ne zavezuje, da do onemoglosti govorimo o osebi, ki nam konkretno sploh ni
naklonjena. Želim povedati, da če je gospa Tanja Fajon prišla (kar je meni nesprejemljivo) na Slovenski dan, ki je osrednji
praznik za Svobodne Slovence v Argentini, bi ji glede na njen sloves lahko odrekli intervju (vsa vprašanja so morala biti
podana vnaprej, da se ne bi znašla v kakšni čudni situaciji), ki je bil objavljen v Svobodni Sloveniji št. 21, kar v diplomaciji
ne pomeni nespoštovanje ampak je samo ena od možnih opcij.
Ta gospa je bila tista, ki je v Bruslju blatila Slovenijo in hujskala proti naši domovini Sloveniji, ker je bil v domovini nekdo na
vladi, ki ji ni ugajal. To je navadno zaničevanje lastne domovine. Poveličevati in se klanjati ter izkazovati čast v sedanjem času
likvidatorjem, kakršen je bil Boris Kidrič, je skrajno neprimerno in vredno zaničevanja, tako kot je poniževalno izkazovati čast
katerikoli osebi, ki je bila v pretekli zgodovini vpletena v vodenje katere koli vrste ˝izem˝ (komunizem, fašizem, nacizem).
Ugotavljam, da je časopis Svobodna Slovenija in krovna organizacija za Slovence v Argentini Zedinjena Slovenija šla tokrat
predaleč, se oddaljila od originalnih vrednot, kar lepo oriše pregovor “el fin justifica los medios”.

zahvalimo se vam za vaše pismo, ki smo ga posredovali
tudi društvu Zedinjena Slovenija, saj smo prepričani o
potrebnosti debate o tej in drugih zadevah. Dovolite
nam torej, da vam podamo naš pogled.
Če na daljavo sledite življenju skupnosti gotovo veste, da je skozi leta na teh koncih sveta gostovalo kar
lepo število obiskov iz Slovenije, največ iz cerkvenih in
kulturnih krogov. Tudi člani raznih vlad RS so kdaj prišli
v naše kraje.
Že v prvih letih po osamosvojitvi Republike Slovenije
se je pojavilo vprašanje o sprejemanju uradnih gostov,
zato so naša društva, zbrana v Medorganizacijskem
svetu, poudarila da “čeprav ideološko nismo soglasni
z raznimi slovenskimi funkcionarji, jih pozdravimo kot
uradne predstavnike Slovenije, ker so bili izvoljeni”.
Skratka, že od prvih obiskov dalje smo vsakega sprejeli
tako, kot si to zasluži predstavnik države, katere državljani smo številni med nami.
Glede zaključkov in podane utemeljitve se torej strinjamo z bralcem M.G. (Svobodna Slovenija, št. 23) in
menimo, da mora naša skupnost korektno sprejeti
vsakega zastopnika slovenske države. Tudi, če ga nismo
volili. Morda v takem primeru celo še bolj: če nekomu
očitamo nespoštovanje do oblasti, ko je ta v drugih rokah, takega ravnanja nikakor ne bomo posnemali.
Pa še glede intervjuja z ministrico Tanjo Fajon. Priložnosti, da nam visoka predstavnica slovenske države
pove svoje poglede in načrte iz prve roke so pri nas
redke in jih ne gre zamuditi. Predvsem zato, ker smo
sicer daleč od centralnih svetovnih dogajanj, kot ste
sami nakazili v vašem pismu. Zato smo vabilo za intervju sprejeli in pripravili vprašalnik s temami, ki nas zanimajo in so povezane z resorjem ministrice, vsak bralec pa nato sam lahko presodi, če je z njimi zadovoljen
ali ne. Bralcev ne bomo podcenjevali.
Kot prepričani zagovorniki potrebe sprave v slovenskem narodu se zavedamo, da je zanjo potrebno
soglasje dveh strani, na trdni podlagi resnice. Kako
bomo ta cilj kdaj dosegli, če sami nismo pripravljeni
poslušati drugih?
Naše poslanstvo je obveščanje o tem, kaj se dogaja
v slovenski skupnosti v Argentini in menimo, da ga le
tako po naših skromnih močeh izpolnjujemo.
Prijazno vas pozdravljamo in vas vabimo, da še naprej berete Svobodno Slovenijo!

V Luksemburgu, 10. januarja 2023
Andres (Andrej) Mele

Mariana Poznič - Jože Jan - urednika
Buenos Aires, 17. januarja 2023

STRAN 6

29. JANUARJA 2023 | SVOBODNA SLOVENIJA

4. MEDNARODNA KONFERENCA DKPS Z ARGENTINSKIM PRISPEVKOM
Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Živeti s kulturno dediščino danes za jutri
V Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) smo
19. 11. 2022 pripravili že 4. mednarodno konferenco
Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Tokrat smo
jo naslovili Živeti s kulturno dediščino danes za jutri.
Konferenco je potekala na OŠ heroja Janeza Hribarja
Stari trg pri Ložu. Okrog 50 udeležencev je bilo prisotnih na šoli, 35 pa preko spleta, saj je konferenca bila
tokrat hibridna. Tako smo lahko omogočili udeležbo
tudi bolj oddaljenim.
Nagovori v uvodu opogumljajo
Po uvodnem pozdravu predsednice DKPS Marije
Žabjek ter ravnateljice gostiteljske šole Sonje Jozelj je
predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojze Peterle v nagovoru med drugim poudaril, da korenine niso preteklost; so žive, saj rastemo iz
bioloških, socialnih in kulturnih korenin.
Vsa preteklost ni dediščina, le tisti del je dediščina,
ki ima za nas poseben pomen. To imenujemo dobrine,
do tega imamo poseben odnos, nekatere med njimi
pa posebej varujemo (Peterle v Ašič (ur.), 2022: 6). V
nadaljevanju je predsednik Državnega sveta Republike
Slovenije Alojz Kovšca poudaril iskanje soglasja; najti je
treba svoje mesto v Evropski uniji in v globalnem svetu. Ne smemo pozabiti niti na zamolčane dosežke slovenskega naroda, na mnoge ustvarjalce in pomembne
ljudi. Vse te ljudi in njihove dosežke je treba oteti pozabi zgodovine, jih postaviti na vidno mesto v Sloveniji
in svetu, kjer bodo služili kot vzor in svetilnik za prihodnost (Kovšca v Ašič (ur.), 2022: 7).
V plenarnem delu nas je etnolog dr. Janez Bogataj popeljal skozi primere ohranjanja in uničevanja dediščine
po Sloveniji. Pri svojem delu opaža, da imajo mladi v
osnovnih šolah še lep odnos do vsakovrstne dediščine
v svojem okolju, z odraščanjem pa se ta odnos spreminja, tudi s pomočjo javnega mnenja in globalizacije.
Meni, da je Slovenija s svojo geografsko raznolikostjo
res biser v pestrosti vsakovrstne dediščine. Učitelje
spodbuja, naj si prizadevajo stare vrednote s pomočjo sodobnega jezika približati mladim. O dediščini in
skrbi Slovencev za zahodno mejo nam je spregovorila
predavateljica Erika Jazbar, sicer klasična filologinja, po
poklicu pa časnikarka na državni radioteleviziji RAI v Trstu. V prispevku Pogled z narodnega obrobja v času, ki
ni več prehodni čas, temveč že prinaša otipljive spremembe je predstavila položaj slovenske skupnosti v
Italiji, ki ostaja živa narodna manjšina, ki ohranja čut
pripadnosti narodni skupnosti in neguje izročilo prednikov. Arhitekt Janko Rožič je spregovoril o arhitekturni dediščini, ki se odpira v prostor. S popolnoma nove
perspektive smo ugledali sicer že znane slike prostora, ki ga je v Ljubljani oblikoval mojster Plečnik in za
njim še vrsta pomembnih arhitektov. Kustosinja Sonja
Kogej Rus iz Slovenskega etnografskega muzeja nas je
popeljala skozi pestrost zbirk ter bogastvo slovenske in
svetovne dediščine, ki so jo zbirali Slovenci po svetu.
Muzej skrbi za ohranjanje in širjenje znanja; slednjega
uspešno predaja mladim z ustvarjalnimi delavnicami
in dejavnostmi, ki jim približajo dediščino.
V nadaljevanju smo spoznavali predstavljene uspešne primere pouka v slovenskih šolah, pričevanja, ki so
jih pripravili naši rojaki, potomci aktivnih kulturnikov
in sodelavcev slovenskih skupnosti v Argentini. Spoznali smo še prispevke učiteljev in staršev iz Nemčije.
Odmevi udeležencev na vsebino programa je bila zelo
razveseljiva.
Delo v skupinah – teoretični prispevki povezani s primeri uspešnega pouka
Konferenco smo nadaljevali v štirih skupinah, v katerih so bili predstavljeni primeri uspešnega ohranjanja slovenske kulturne dediščine pri pouku, in to na
različnih ravneh in pri različnih predmetih. V vsaki
skupini so bili vključeni tudi prispevki udeležencev s
teoretičnimi vsebinami; M. Stanonik o dediščini piše
kot o etnološki kategoriji in jo pregledno razvršča na
materialno (prehrana, bivališča, noša, gospodarstvo,
trgovanje itn.), socialno (šege, formalne in neformalne
skupnosti, interetnični stiki ipd.) in duhovno kulturo
(jezik, verovanje, vse panoge umetnosti) (Stanonik v
Ašič (ur.), 2022: 27).
V. Perko je v svojem prispevku poudarila, da je dediščina narodov spomin in opomin, je dokument njegovega obstoja in dokaz, da skupnosti ali narodu pripada določen prostor pod soncem. Dediščina pa je tudi
ključni identitetni, kulturno-izobraževalni, razvojno-gospodarski in duhovni kapital vsakega naroda. Pravi,
da izginotje dediščine pomeni izbris neke skupnosti ali
celo uničenje naroda (Perko v Ašič (ur.), 2022: 18).
Andrej Fink, slovenski rojak, ki se je rodil, izobraževal in dolgo živel v Argentini, zdaj živi in dela v
Sloveniji. V svojem prispevku je spomnil na »pojem
dediščine, ki jo lahko poimenujemo kot zapuščina, ki
prihaja od naših prednikov«. To misel je nadaljeval s
trditvijo, da je dediščina »najprej otipljiva materialna
imovina, ki jo nekdo prejme brezplačno, navadno od
svojih roditeljev. Nekateri jo z veliko lahkoto zapravijo, drugi jo nadvse cenijo. Ob vsej pomembnosti
materialnega je duhovna in kulturna imovina tista,

ki tudi materialnemu daje smisel.« (Fink v Ašič (ur.),
2022: 14)
Primeri uspešnih praks sporočajo Predstavljeni primeri uspešne prakse v slovenskih šolah so nas prepričali, da se pedagoški delavci z učenci in dijaki uspešno
poglabljajo v prvine, ki ponazarjajo kulturno izročilo
prednikov. Potrjujejo nam, da je vse to uresničljivo; izgovori na učne načrte, češ da ti tega ne omogočajo, so
slabo opravičilo.
Tisti pedagoški delavci, ki sami čutijo ljubezen do
domovine in države, znajo mrtve črke iz učnih načrtov oživiti in uspešno delovati. »Če sam ne goriš, tudi
drugih ne moreš navdušiti,« nam pravi pregovor. Sodelujoči na konferenci so dokazali, da “gorijo”, zato jim
uspeva navdušiti tudi učence.
Formalni okviri jih ne ovirajo pri iskanju poti do cilja, ne glede na predmetno področje ali kakšno drugo
dejavnost. Bralci zbornika se boste o izrečenem lahko
prepričali. Z zanimanjem smo prisluhnili predstavitvam primerov dela z učenci, ki so bili pri učnih urah
ob gorečem učitelju res dejavni soustvarjalci učnega
procesa. Mene je denimo navdušil primer, ko je učiteljica predstavila delo s fotografijo. Ob njej so učenci
spoznavali arhitekturne značilnosti domačega mesta
in jih primerjali s fotografijami istega mesta izpred
nekaj desetletij. Svoje delo je avtorica omenjenega
prispevka prepričljivo utemeljila: »Delo s fotografijo ni
frontalna oblika dela, ko učitelj daje in posreduje, učenec pa sprejema. To je priložnost, da učitelj pripravi,
sproži, zagotavlja in usmerja aktivno in ustvarjalno pridobivanje znanja … Ob učiteljevi pomoči so pridobivali
nove izkušnje, presojali so in preverjali razumevanje že
znanih pojmov, oblikovali osebne sodbe in vrednostne
sklepe. Prednosti aktivnega pouka in dela s fotografijo
so bile, da smo učencem omogočili razpravljanje o informacijah, problemih in nasprotjih. Imeli so možnost,
da izrazijo svoje mnenje in svoje poglede na obravnavani problem. Večji del aktivnosti v tej dejavnosti je temeljil na samostojnosti, hkrati pa je bil pod učiteljevim
nadzorom, organizacijo, vodenjem in usmerjanjem.«
(Pisk v Ašič (ur.), 2022: 386)
Pričevanja Slovencev iz Argentine vsebinska obogatitev programa
Poleg primerov iz pedagoške prakse so dodano
vrednost in vsebinsko obogatitev programa
dopolnjevala pričevanja slovenskih ljudi iz Argentine,
katerih starši so morali po 2. svet. vojni zaradi
ogroženosti lastnega življenja zapustiti domovino.
Mladi rod so na tujih tleh vzgajali v ljubezni do domovine
Slovenije in mu daleč od domovine posredovali bogato
zakladnico kulturne dediščine. Tako so njihovi potomci
ohranjali stik s koreninami slovenstva, ohranjali so jezik
in prvine kulturnega izročila ter to predajali naprej kot
dediščino. Njihovi dedje, očetje in matere so vse svoje
fizične, umske in čustvene moči prenašali v slovenski
skupnosti in v svojih družinah. Svoj rod so povezovali
z domovino Slovenijo. Na konferenci so sodelovali
pričevalsko, njihovi referati in predstavitve v skupinah
so tudi tukajšnjim učiteljem vlivali pogum v želji, da bi
poskušali posnemati rojake iz izseljene Slovenije.
Kot zanimivost navajamo naslove pričevalskih referatov rojakov iz Argentine. Vsi prispevki so dostopni v
e-zborniku, v poglavju II. Daleč od domovine – iz ljubezni do nje (Ašič (ur.), 2022: 54–177). Prispevki Slovencev iz Argentine so:
● Miriam Oblak:
Zapustil sled sem svojih korenin (Tone Oblak),
● Apolonia Makek:
Spomin na mojega očeta Marjana Marolta,
● Lucia Ahčin Bavdek:
Očetova umetniška pot,
● Marija Hirschegger:
Rudi Hirschegger – prežet z gledališčem in slovenstvom,
● Lucia Makek:
Andrej Makek – Slovenski domoljub in likovni ustvarjalec,
● Teodora Federica Geržinič:
Od Save do Srebrne reke se razpenja moja domovina,
● Marjana Korošec:
Dramska igra – ena izmed poti za uspešno ohranjanje
slovenstva v Argentini.
Posnetki predstavitve prispevkov so prosto dostopni
na povezavi.
Letošnje pričevalke so bile soproge in hčere
uspešnih Slovencev z različnih področij. Njihovi
možje in očetje so bili prepoznani kot znanstveniki,
pisatelji, režiserji, igralci, scenaristi, slikarji, kiparji,
gospodarstveniki. V prispevkih so predstavile izseke
in dogodke iz njihovih življenj ter vpliv vsakega
posameznika na slovensko okolje v Buenos Airesu in
na lastno potomstvo. Njihovi geni so prepoznani tudi
širše v Argentini in po svetu. Pričevalke so poročale
tudi o lastnem zavedanju dela svojih prednikov, saj
so jih ti vzgajali v pripadnosti slovenskemu narodu,
da bi znale in zmogle ohranjati pokončno držo v
življenju in trdne vrednote, ki naj bi jim sledile
v prihodnosti. Pričevanje žena, hčera ali vnukinj

znanih Slovencev izpod Južnega križa in življenjske
zgodbe ter njihove usode so se zelo dotaknile
pedagoških delavcev, udeležencev konference iz
Slovenije, kar so izrazili v ustnih in pisnih sporočilih,
ki jih navajamo v nadaljevanju.
Pričevanja rojakov iz Argentine odmevala pri slovenskih učiteljih
Ob zaključku konference smo vprašali udeležence,
kateri prispevek jim je bil najbolj všeč. Navajamo le
nekaj odgovorov:
● Lucia Ahčin Bavdek – ker je predstavila krasno življenjsko zgodbo.
● Dr. Andrej Fink – iz njegovega prispevka je sevala
modrost.
● Referat M. Korošec – zaradi posredovanja ganljive
zgodbe.
● Predstavitev M. Oblak, ki je na ganljiv način predstavila svojega očeta, kako je zapustil svojo domovino, si
v Argentini ustvaril življenje, vendar na domovino ni
nikoli pozabil in jo je mogoče še celo bolj nosil v srcu
kot mi, ki tu živimo.
● Prispevka L. Makek, A. Marolt; zelo rad slišim pričevanja iz Argentine, izven meja Slovenije.
● M. Oblak in T. Geržinič – izredno sta se me dotaknili
zgodbi njunih očetov, ker sta ohranila in predala ljubezen do Slovenije svojim otrokom in veliko dala argentinski skupnosti Slovencev.
● M. Oblak, ker res s ponosom pove, da je Slovenka, ki
ohranja slovenstvo.
● Najbolj sta me nagovorili obe pričevanji (Makek,
Marolt), prvič sem slišala za oba slovenska domoljuba.
● Posebej me je nagovoril prispevek L. Ahčin Bavdek.
● Prispevek Teodore Geržinič, segel mi je do srca.
● Prispevek M. Hirschegger je bil zelo ganljiv. Mi še odmeva v spominu in bo še dolgo.
● M. Korošec je čudovito predstavila primer skrbi za
slovensko kulturno dediščino.
● Ostaja mi misel A. Finka, da je pomembno, kako
predstavimo neko stvar, saj so mladi kot gobe, ki vase
vpijajo tekočino.
● Izredno bogata konferenca, hvala vsem, ki so
predstavili svojo temo in jo nesebično delili!
● Argentinski Slovenci so naš navdih.
V čustveno naelektrenem ozračju je nekdo predlagal: »Morali bi pripraviti monografijo teh pričevanj!«
Toda sama menim, da to ni najboljša pot do povezanosti obeh Slovenij, matice in izseljene Slovenije.
Knjig s podobno vsebino imamo že veliko. Zgodbe je
treba posredovati v živem stiku. Ustvarjati je treba
ugodne pogoje za različne vrste stikov, pogovorov
in pričevanj. Ta konferenca je ena izmed priložnosti.
Zato so se zgodbe dotaknile posameznikov in ti jih
bodo nosili v sebi. Morda jih bodo prenesli svojim
učencem, dijakom, študentom? Podirali bodo predsodke in začeli graditi vsaj brvi med tukajšnjo in izseljeno Slovenijo.
Izjave udeležencev ob zaključku prepričujejo, da smo
dosegli cilje
Zgodbe rojakov iz Argentine so se močno dotaknile pedagoških delavcev iz Slovenije. Tudi nebesedno
smo lahko zaznavali doživljanje pričevanj pri udeležencih konference. Za kakšno minuto so slike udeležencev na ekranih, ki so konferenco spremljali preko
spleta, nenadoma izginile in se znova pojavile z robčki v rokah. Utripa srca nismo zaznali, čutila pa se je
povezanost različnih Slovenij, tukajšnje in izseljene.
Nekateri učitelji iz Slovenije so v skupinah sporočali,
da o tem, kar so slišali od rojakov iz Argentine, niso
vedeli nič, tudi v času svojega izobraževanja niso o
tem ničesar slišali. Izrazili so željo, da bi svojim učencem in dijakom posredovali kaj več o Slovencih po
svetu. Želijo si, da bi takšne realne in celovite zgodbe pripeljali v svoje razrede, da bi se dotaknile tudi
njihovih dijakov. Posnetke s konference lahko sedaj
uporabijo kot učno sredstvo pri pouku.
Dialog med učitelji v Sloveniji in slovenskimi rojaki po
svetu je vredno ohranjati
Pomembno je zavedanje, da je začeti dialog v takšni
obliki treba primerno nadaljevati. Pripravljenost
je izražena, zdaj so na vrsti tisti, ki lahko to začnejo
prenašati s konkretnimi dejanji med mlade na obeh
straneh. V Sloveniji poznamo veliko realnih, celovitih
zgodb, ki so zbrane v našem spominu in zapisane v
e-zborniku. Vsaka zgodba je opremljena s slikovnim
gradivom, dokumenti in kopijami iz različnih časopisov, rokopisi, skicami … Nekaterim zgodbam so priloženi tudi krajši filmi, kar je zelo dobrodošlo pri umestitvi v konkretne učne ure in poživi pouk. Posnetki
predstavitev so javno objavljeni in prosto dostopni.
Morda jih bo kakšen učitelj uporabil pri pouku. Učitelji, ki želijo med svoje učence, dijake, študente
povabiti konkretno osebo iz tujine, imajo zdaj na
razpolago kontakte s pričevalci iz Argentine. Če bodo
v razred “pripeljali” izbranega pričevalca (npr. preko
Zooma), bodo dijaki ob poslušanju resničnih zgodb
postopoma dobivali realne predstave o celoviti stvarnosti teh ljudi – zakaj živijo v Argentini, kako delujejo

njihove skupnosti, kako oz. zakaj so ohranili jezik in
kulturo. Učili se bodo poslušati in tudi slišati drugega,
postavljati vprašanja, izraziti svoje pomisleke, mnenje in seveda misliti s svojo glavo.
Od spoznavanja do razumevanja in sprejemanja
Dialog na konferenci med slovenskimi učitelji in udeleženkami iz Argentine je neprecenljiv.
Potrdilo se je to, kar smo govorili, ko smo rojake iz
Argentine spodbujali, da bi se udeležile konference.
Spoznavanje je dvosmerna pot. Rojaki iz Argentine so
imeli priložnost spoznati, kako učitelji v Sloveniji spodbujajo mlade k ljubezni do domovine in države ter k
ohranjanju dediščine. „Teh informacij in spoznanj oni
niso imeli oz. poznali“, so nam povedali na zaključku.
Sedaj pa nam sodobna digitalna tehnologija omogoča,
da učilnice razširimo preko šolskih zidov in v razrede
med učence in dijake na daljavo povabimo goste z različnih koncev sveta. Lahko se medsebojno “obiskujemo” v obe smeri. Le željo in pogum je treba imeti in jo
ohraniti. Tudi Društvo katoliških pedagogov Slovenije
pogumno koraka po tej poti in učinki so navdihujoči.
Primera uspešne vzgoje za domoljubje iz Nemčije
Pozornost na konferenci sta pritegnila še dva primera iz Nemčije. Prvega je predstavila učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine v Nemčiji. Spoznavali
smo nevsakdanji dosežek dveh petnajstletnih deklet
slovenskih korenin, rojenih v Nemčiji. Dekleti sta napisali prvi mladinski slovensko-nemški roman, v katerem glavna lika hrepenita po državi porekla, Sloveniji.
Dekleti, ena iz slovenske, druga iz slovensko-nemške
družine, sta v svojem prvencu Bližina daljine (Nähe der
Ferne) reflektirali svoje čustvovanje, hrepenenje po
Sloveniji, kar je rezultat, tako sta trdili, družinske vzgoje
in dopolnilnega pouka slovenščine v tujini.
Drugi primer je predstavila slovensko-nemška družina. Primer vzgoje za domoljubje je izrazila z glasbo
– s pesmimi z domoljubno vsebino. Vse je potekalo ob
glasbeni spremljavi očeta oz. moža, glasbenika. Družina je predstavila smer vzgoje svojih otrok za ljubezen
do domovine in države, čeprav so nemško-slovenska
družina. Glavnino vsebine je predstavila mati, Slovenka, rojena v Nemčiji, poleg nje pa še oče, po rodu
Nemec, in njuna hči, tudi rojena v Nemčiji, ki je bila z
bratom deležna te vzgoje. Pri tem jim je bil v pomoč
tudi dopolnilni pouk slovenščine v Nemčiji, ki sta ga
obiskovala oba otroka.
Glasba in pesem - nepogrešljiva vsebinska obogatitev
programa konference
Vse dosedanje mednarodne konference Vzgoja
za ljubezen do domovine in države so vključevale
tudi glasbene in pevske točke. Poleg učencev so ta
del obogatili solistični pevci. Letos je poleg učenk
in učencev šole gostiteljice v Starem trgu pri Ložu
glasbene in pevske točke prispevala slovensko-nemška družina; sopranistki Natalija in Laeticia Hormuth
ob spremljavi Dominika Hormutha. Svoje občutke
o nastopu v programu je izrazila Natalija Hormuth:
»Zame osebno in za nas kot družino, predvsem pa
za našo hčer Laeticio, je bilo sodelovanje na 4. mednarodni konferenci zelo lep in časten dogodek. Prvič
sem pela v duetu z Laeticio na javnem odru.«
Konferenco smo sklenili s pesmijo Slovenija po
svetu, za katero je besedilo napisal dr. Marko Kremžar, uglasbil pa Jože Osana, oba Slovenca iz Argentine. Pesem je postala himna slovenskih izseljencev.
Tokrat jo je izvedla že omenjena družina ter s tem v
dvorani pričarala posebno vzdušje.
V DKPS imamo načrte
Glas o možnosti za srečanje pedagoških delavcev, ki
jim je mar za domovino, narod, državo, ki bi radi poglobili svoje znanje o domoznanstvu, ki bi radi bili bolj
uspešni v prenosu teh vrednot na mlade, ki bi radi
prišli tudi v stik s Slovenci po svetu in z učitelji, predstavniki drugih narodov, s katerimi bi želeli izmenjati
izkušnje in pridobiti navdih za nadaljevanje svojega
vzgojno-izobraževalnega dela, se počasi širi. Nekateri učitelji se konference udeležujejo vsako leto, ker
tu predstavijo svoje delo in pridobivajo nove ideje
zanj. Zanimanje za to obliko spopolnjevanja pedagoških delavcev se širi, prihajajo mnogi novi, kar je za
nas, Društvo katoliških pedagogov Slovenije, in tiste,
ki sodelujemo v organizacijskem odboru za pripravo
takšnega dogodka, zelo spodbudno.
Z veseljem se lotevamo načrtovanja 5. mednarodne konference, ki bo 18. novembra 2023 z vsebinskim poudarkom na jeziku kot temeljni prvini identitete. Naj bo to povabilo za sodelovanje udeležencev
iz matice, zamejstva in izseljenstva. Dobrodošli!
Dragica Motik in Erika Ašič
DKPS, Organizacijski odbor za pripravo
4. mednarodne konference
Vir: Ašič, Erika (ur.) (2022): Živeti s kulturno dediščino danes za jutri. Zbornik 4. mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domovine in države (19.
11. 2022). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov
Slovenije.

STRAN 7

SVOBODNA SLOVENIJA | 29. JANUARJA 2023

KOLEDAR
19. februarja
Pust po ta starem v Carapachayu
20. februarja
Mladinski pust na Naši domačiji

OSEBNE NOVICE

“

ZAKLJUČEK

Leto 2022 je minilo, za nami so zaključki
slovenskih osnovnih šol in srednješolskega
tečaja, bogata dejavnost slovenskih domov
in organizacij. V mesecu decembru so se
vrstile večerje in srečanja, na katerih smo se
veselili zaključka leta.
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.

V četrtek, 29. decembra, je odšla v
večnost Gina Martinič Kenda. Naj
počiva v miru!
V Slovenski vasi je 31. decembra 2022
umrl Marjan Goljevšček, star 84 let.
V Slovenski vasi je 20. januarja 2023
umrla ga. Lojzka Čampa rojena
Draksler, stara 96 let.
V Ljubljani je 27. januarja odšla k
Bogu ga. Špela Milič roj. Ahačič, stara
90 let.

Naj počivajo v miru.

“En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran”

PREGOVORI IN CITATI

SMRTI

V soboto, 28. januarja, je za vedno
zaspala Pavla Cukjati Tundis. Naj jo
Mati Marija spremlja po večno plačilo.

ZA RAZMISLEK IN NASMEH

Tone Pavček

”

Vsak zaključek je pa tudi čas premisleka o
tem, kaj lahko storimo boljše ali drugače v
prihodnjem letu. Vsak zaključek je začetek
nekaj novega, presenetljivega, neznanega.
Kaj nam o koncu govorijo pregovori?
• Življenje in čas bežita, se ne vrneta več.
(latinski pregovor)
• To ni konec. Niti ni začetek konca. Nemara pa je konec začetka.
(Winston Churchill, britanski novinar, slikar,
pisatelj, državnik in nobelov nagrajenec)
• Zavedaj se, da je vsak dan lahko tvoj
zadnji.
(Horacij, rimski pesnik)
• Končno je glavno ljubiti Boga, vsemu
drugemu pa se smejati.
(španski pregovor)
• Ne živi v preteklosti, ne sanjaj o prihodnosti, osredotoči se na sedanji trenutek.
(Buda, filozof starodavne Indije, ustanovitelj budizma)
• Na koncu ne štejejo leta življenja, ampak
dejstvo, koliko življenja je bilo v teh letih.
(Abraham Lincoln, ameriški politik)
• Konec delo krasi. (latinski pregovor)

• Življenje je kratko: krši pravila, poljubljaj počasi, ljubi resnično, smej se nenadzorovano in nikoli ne obžaluj tistega, kar
te nasmehne.
(Mark Twain, ameriški pisatelj in humorist)
• Na koncu bolečin čaka uspeh.
(Eric Thomas, ameriški motivacijski govornik
in pisatelj)
• Na koncu naredi norec to, kar je naredil
modrec na začetku.
(španski pregovor)
• Konec? Ne, potovanje se tu ne konča.
Smrt je le pot, ki jo moramo vsi sprejeti.
(John Ronald Reuel Tolkien, angleški pisatelj)
• V mojem začetku je moj konec.
(Thomas Stearns Eliot, angleško-ameriški
pesnik, dramatik in literarni kritik)
• Vsi se bližamo koncu poti. Toda konec je
cilj, ne katastrofa. (Amantine Lucile Aurore
Dudevant, znana pod psevdonimom George
Sand, francoska romantična pisateljica)
• Vse je dobro, če se dobro konča.
(italijanski pregovor)
Pripravil: Jože Jan

ŠTIPENDIJE ZA TEČAJE SLOVENŠČINE V LETU 2023
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu tudi letos
podeljuje štipendije za kritje šolnin za nekatere tečaje slovenskega
jezika. Prvi termini za vpis so 1. februarja! Več informacij o tečajih
in možnostih pridobitve štipendij najdete na:
slovenci.com

facebook

«Pridite k meni vsi, ki ste
utrujeni in obteženi
in jaz vas bom poživil«
(Matej 11,28)

Z žalostjo v srcu sporočamo, da nas je 29. decembra v 91. letu starosti
zapustila naša ljuba mama, stara mama, prababica, teta, svakinja in tašča.

GINA KENDA roj. MARTINIČ
Hvala vsem, ki ste nas spremljali v težkih trenutkih in molili za rajno mamo
Gino. Hvala tudi g. Franciju Cukjatiju za daritev pogrebne sv. maše
in g. Arturu Gilotiju za molitve ob krsti.
Žalujoči:
Sin Edvard Valter in žena Monika
Vnuki: Andrejka, Saši z možem Cristianom, Damijan z ženo Belén,
Luka z ženo Luciano, Tomaž in Karolina
Pravnuki: Constantino, Vinko, Valentin in Martina
Svakinje, svak, nečaki, nečakinje in ostali sorodniki.
Argentina, Slovenija, Italija

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu
in po svetu razpisuje
XXI. nagradni natečaj za diplomske, magistrske
in doktorske naloge s področja Slovencev v
zamejstvu in Slovencev po svetu

Po dolgem in plodnem življenju nas je zapustila naša draga teta

Rok za prijavo je
28. 2. 2023 do 23.59
PREDSTAVITEV
SLOVENSKIH UNIVERZ
Ekipa Study in Slovenia vabi na spletno
predstavitev študija v Sloveniji za
Slovencev v zamejstvu in po svetu, ki bo

Kliknite za več informacij

Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste jo počastili s svojim
prijateljstvom in prosimo za molitev v njen spomin.
Družina Komar - Ahačič
Buenos Aires, Ljubljana
2023

Potrebne so PRIJAVE.
Več na

Špela Milič roj. Ahačič

slovenci.si

Svobodno Slovenijo podpirajo

		
| Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar

Urednika: Mariana Poznič, Jože Jan
Uredniški odbor: Erika lndihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbančič,
Jože Lenarčič, Miloš Mavrič, Marko Vombergar, Tomaž Žužek
Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofia Komar

SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina
email svobodna.ba@gmail.com
www.svobodnaslovenija.com.ar