Pesmi Vladislav Stres LJUBIMCA Plavala sva, ti kraj mene dihnila s srcem morja, se znašla v prostoru, svojem svetu. In dobil sem tvoj zven v srce ... Je za trenutek, je bila soba iz ogledal očiščenja in dva, ki se zdrzneta, kot da ni njuno. In potem oči gledajo gladino, ki jo odmikajo roke: O ti morje, srečen sem, morje, mati. In potem, potem vesta da nista — dva, da bosta vselej eno. SLOVO Morje . . . Tako mirna gladina da bi poljub dal val Tako tiho 798 Pesmi da bi vsaka beseda dala toplino meni tako prostrano da je ne bo nikoli slišalo TISTE OČI Vsepovsod okoli je eno tvoje oči. . . vidna skrivna os ko greš proti njej postane pravi prostor In to morje ima moč da vzvalovi. . . In ni ječa trdno spečega mesta — sanj N/ z nekim prahom pokrita Pokrit s tišino pozabljen od vetrov . . . Tiste oči TAM Trenutek večnosti. . . trenutek spoznanja bivanja biti trenutek poleta nad črto teme le trenutek trenutek šibkega ptiča Tisoče medlih raznobarvnih lučk in le ena prava vedno več jih je pogled je utrujen vidim le še odsev svetloba teme zaprtih oči tanko hladno razlivajoče rumenilo zaprtih oči V dno sega hladna voda roka drsi prek morja in prši solze roka ki miri valove roka ki miri gladino da prejelo bo spoznanje 799 800 Mi smo ljudje iz sten Navadno ne a če nabiramo hitro naberemo polno pest raznobarvnih raznolikih kamenčkov . . . Vidijo jim v bistvo imajo oči ljudi iz sten Ko bodo zavladali se bodo rodili ljudje gozda nato ljudje morja . . . takrat bo zopet zavladal Človek VRAN Nad gozdom leti črni vran . .. mogočna krila razprostira pred Soncem. Na Zemljo pada senca, hladen mrak. V hladu hite ljudje, zgrbljeni vsak vase se zapre in žalostne pesmi pojo, pesmi o hladni, rumeni pegi. In pesem vstaja. In pesem kliče in pesem si podaja roke, kot travniške bilke v dihu pomladi raste. Ze se kaže izza hladnih gora deželi uklenjeni v led, ki Sonce prikliče vedno redkeje, vedno teže premaga sovraštvo, ki kot Temna ptica poleti k Soncu. PANDORA II Pot v zrcalu je ozka, skalnata, strupeno prhneča. V njenem šopku rož je življenje šestih Bud in me vsako noč tiho vabi v hišo teme na oni strani reke, kjer je nebo sesirjeno in Zemlja balon. LJUDJE IZ STEN Vladislav Stres SIZIF Utrujen sem od tebe Bog utrujen sem od vas ki mu pojete hvalnice vrači. Utrujen sem od teže. Nebo bom preklel vanj krogle ognjene, nabuhle koničaste vrgel izgnal v tvoje naročje, v tvoja usta svojo norost. Skalo na ramah bom zdrobil v prah. Da nam boš dal mir. Človek je to kar je in pusti ga pri miru in ko si bo sam svoj, svoboden izlizal rane, bo vstal nov, čist in bel. * Nekoč ti drobil je dušo jastreb in ti jemal cvet za cvetom z belega telesa danes iz kljuna je rodil pijavko in jo lepi na tvoj sen da ti dušo trzajočo izsesa. REKA v črni reki plavajo bela telesa v črni reki prostora plavajo bela telesa sama so in ničesar ne vidijo jočejo, kot sveče dogorevajo. Če bi vedeli da so ribe bi se družili v jate če bi vedeli za svojo belino bi jata dobila oči. A v črni reki tonejo, reka jih nosi z rokami v grozi grabijo s črnimi kriki kričijo. * 801 Pesmi 802 Vladislav Stres Črna jata ptic se je usedla na desno stran tehtnice, na levo stran potem se je zakotalilo srce mesto je okamenelo, tihi zvoni so postajali vse glasnejši, močnejši in zdrobili v svoji pesti v prah. In Bogovi so se strašno krohotali ko so se dokopali do prestola. DIH POMLADI Naj v vetru dih pomladi veje in naj metulji vstajajo z vonjem rož naj veje prek mojih ust, oči in las in naj me zlati dih pomladi.