PRAVICA. SPISAL F. J. DOLJAN. Svetovalstveui tajnik N. je lezel po- časi proti preiskovalnemu sodišču, kjer ga je čakalo spet toliko hudega posla. Imel je navado, da je hodil sk'onjen in s pove- šeno glavo, a danes mu je lezla glava še bolj nizdol, nego sicer, kajti slučaj, s ka- terim so se bavile njegove misli, je bil posebno siten ... Pred nekolikimi dnevi so bili namreč prignali v preiskovalni zapor človeka, ki je bil pri belem dnevu v eni najobludenej- ših ulic zagnal nekemu loterijskemu nabi- ralcu kamen v glavo ter ga pobil. Po- škodba se je izkazala sicer kot lahka in 291 tudi od denarja, katerega je bilo na mizi vse polno, ni bilo izginilo niti novčića, vendar je bil nastal splošen vik, da se je dogodil poskus roparskega umora .. . Svetovalstveni tajnik N. pa je bil dosti preslab človek, da bi se bil popolnoma odtegnil vplivu, ki ga je napravilo to splošno menenje nanj, dasi so bile podrob- nosti zločinskega dejanja baš njemu znane tako dobro, kakor nikomur drugemu, in bi si bil torej laglje ustvaril lastno prepriča- nje, nego kdorkoli drugi. Ker se te po- drobnosti nikakor niso dale spraviti v skladje s splošnim prepričanjem, je začel dvojiti, a vsaka dvojba je mučna, in stokal je in stokal pod težo . bremena, katerega mu je nalagal njegov poklic ... Pred sabo ugleda mlajšega preisko- valnega sodnika, ki je šel isto pot. »Gospod kolega, gospod kolega!...« Oni se ozre, in prepričavši se, kdo ga kliče, se vrne. Zahtevala je uljudnost tako... »Oh, pomislite, gospod kolega, kak težak slučaj imam spet!« zajavka tajnik. Živel je mož v veri, da dolete njega vse težavne stvari, da, slutil je celo, da mu jih nalagajo nalašč in jezil se je že dolgo, da ne dobi nikakega izrednega pri znanja za svoje izvrstno delovanje ... »Tak zavozljan slučaj, tak zavozljan slučaj!« je ponavljal. »Saj veste — zadnji roparski umor, oziroma poskus — poskus roparskega umora...« »No in kaj pravi obdolženec?...« »I to je ravno !... Kaj pravi ?... Nič poštenega ni spraviti iz njega ! . . . Pri vsakem z.-islišanju trdi eno in t sto ... Pravi da je zadel v loteriji, pa da mu nabiralec ni hotel izplačati dobitka in da se je ma- ščevati hotel. Samo za to da mu je zagnal kamen v glavo !... Stavil je strastno v loterijo, tu je dognano. Ni ene stave ni izpustil... Govoril sem privatno tudi že z raznimi zdravniki, ker se mi ta človek nekam čuden zdi, no in zdravniki govore nekaj o fiksnih idejah, pravijo da si morda domišljuje, da je v loter ji zadel in — —« »No, zakaj bi ne bilo to res?...« pri- pomni mlajši uradnik. »Će človek vse okolnosti dobro premisli — da je vrgel nabiralcu le od dSleč kamen v glavo, da se ni izvolil nikakega boljšega orodja, da je storil to ob času, ko je bil promet v ulici zelo Ž!vahcn, da si ni ničesar prilastil, akoravno je bil sam z nabiralcem — po- tem bi človek skoro res rekel, da...« »Toda, kdo bo to verjel, kdo bo to verjel ?... Sicer pa prav za prav —¦ kaj meni to mar, saj bodo drugi sodili ! . . . Seveda je tudi za preiskovalnega sodnika dobro, če je o kaki reči prepričan, stvar gTe potem mnogo bolje izpod rok, preis- kovalni spisi so potem mnogo bolje za- okroženi in napravijo ug^odneji vtisk...« »Temu se ne da oporekati, toda...« Prišla sta bila do svojih pisarn in se ločila. * ¦¦¦¦¦ »Torej ta človek je služil pri vas za hlapca?« je začel tajnik proti priči, ponu- divši ji stol. »Da, za hlapca je služil pri meni zad- nji dve leti«, odgovori vprašanec mož ka- kih petdesetih let, kateremu se je na obrazu in na obleki poznalo, da spada k obrtnikom boljše vrste. »Bodite zdaj tako dobri in povejte mi vse natanko, kar vam je znanega o nje- govi osebi, zlasti, kar ste sami posebnega opazili na njem v tem času, ko je bil pri vas ! « »No, tega ne bo toliko«, odvrne ob- dolženčev gospodar. »Kar vem, ' povem lahko na kratko. Jaz, za svojo osebo, se nisem mogel nikoli pritoževati črezenj. Svojo službo je opravljal zmeraj vestno, da vzgledno !... Do živalij je kazal posebno ljubezen in usmiljenje. Moji konji niso bili nikoli tako snaženi in nikoli tako lepo re- jeni, kakor ta čas, ko je bil on pri meni. Toda drugače je bil velik čudak!« 292 »A... a — prosim, govorite!« »To ni edina posebnost njegova, da je stavil pogosto v loterijo... Bolj čudno je še nemara to, da je imel v hlevu celo knjižnico ! Citai je po noči, ker po dnevi mogel ni in dostikrat sem opazil še opol- noči luč v hlevu kjer je imel svoje ležišče. Izdal je na ta način ves svoj zaslužek in moral sem mu jaz še posebej preskrbeti obleko, če sem hotel, da je bil oblečen. Da, pomislite, bil je naročen celo na slo- venski dnevnik, na .. .« Imenoval je dotični časnik. Ko je tajnik to čul, so se mu hkratu posvetile oči. Sklonil je glavo po koncu, da je bil videti večji, nego sicer, in njegov obraz je dobil izraz, kakor pri človeku, kateremu se je hipoma nekaj posvetilo ... Neko nervozno vznemirjenje se ga je lo- tilo in gledal je, da je stranko čim hitreje odpravil. Ko pa je bila ta odšla, je vsklik- nil proti meni, ki sem bil zapisnikar: »O če je pa citai slovenske časopise, potem sem popolnoma prepričan, da je res na- meraval roparski umor! ...« Tako se je zgodilo proti koncu enega najbolj prosvetljenih stoletij, in to v mo- gočni, moderni, vsem narodom enako pra- vični državi, katere geslo je in menda tudi ostane : »Justitia fundamentum reg- norum«, v državi, v kateri se gradijo veličastne justične palače !... Si je li vspričo onih besedij, izgovor- jenih iz tako poklicanih ust, zakrila bogi- nja pravica svoja lica ali ne, mi ni znano ... .< Nekoliko tednov pozneje je bil obdol I ženeo obsojen radi poskušenega roparskega ] umora i.. . ¦ fi Je H bilo to dejstvo v kaki vzročnij zvezi s prepričanjem preiskovalnega sod-: nika ali ne — kdo bi mogel to presoditi ?, Ko je obsojenec čul, da mu je prisoj jenih dvanajst let poostrene ječe, je vsklik-' nil samo: i >Saj jih ne bom preživel !« In res jih ni. Bil je menda komaj dve leti zaprt..." 293