Ob desni strani gradiča zidajo in so skoro že dovršili šolo z vsemi pritiklinami; če se ne motim, dve-nadstropno, mogočno poslopje.
Mojstri v takih stavbah so Angleži, ki uporabljajo vse tehnične pridobitve, da so njihove šole, da so njihovi zavodi kar se da moderno opremljeni. Angleškim stavbam z mirno vestjo postavim paralelno salezijansko novo stavbo na Rakovniku. Ne vem, če imajo kje na Slovenskem in še drugod šolo, ki bi imela, kakor nova salezijanska, vse to, kar se od modernih zavodov zahteva. To delo Boscovih sinov naj bi si vsakdo ogledal, kdor obišče Ljubljano in se zanima za vzgojo mladine, za napredek naše domovine.
Ob grobu velikega don Bosca sem. Njegovi sinovi radi prihajajo semkaj, poklekajo, molijo, poljubljajo beli marmor, za katerim počivajo ostanki tega čudovitega moža. Radi prihajajo semkaj priporočat se don Boscu ljudje iz delavskih in meščanskih krogov, ljudje iz plemstva; semkaj prihajajo vojvodi in vojvodinje, udje italijanske kraljeve družine. Gode se take reči, da kdor vedoma in nalašč noče nič videti in slišati, mora reči: na priprošnjo don Bo~ scovo se gode čudeži.
Včasih sem bral, kako je rad pohajal sv. Filip Neri katakombe, kako je po cele noči prečul v premišljevanju na grobovih mučencev. Nisem tega prav dobro razumel; nisem razumel, da je svetnik tu na-srkal vase onega duha, one gorečnosti, one neumor-
nosti, s katerimi si je prislužil ime apostola rimskega mesta. Tako hodijo sinovi don Bosca na njegov grob, da se navzemajo njegovega duha, da se navdušujejo za svoj težki poklic. Mladino vzgajati, v daljnih deželah misijonariti med divjaki, rokodelske vajence zbirati ob nedeljah, to je tako trudapolno, da bi vsak opešal, kdor bi se zanašal samo na svojo moč.
Nehote sem se spomnil krematorija, ki sem ga videl na pokopališču. Kar samoobsebi mi je prišlo v glavo, zakaj da katoliška cerkev zabranjuje sežiganje mrličev. Ob grobu don Boscovem mi je nasprotje med materialističnim in katoliškim naziranjem jasno stopilo pred oči. Pozneje še večkrat v rimskih katakombah. Telo, ki je tempelj sv. Duha, ki je do zadnjega vzdiha služilo svojemu Stvarniku, ki je toliko trpelo in delalo in se žrtvovalo za blagor bližnjega, ki je vse storilo, da doseže namen, za katerega je na svetu, to telo je nekaj častitega, nekaj vzvišenega, za nas nekaj tako dragocenega, da se ne ločimo radi od njega. Don Boscova roka, ki je nesebično milijone denarja razdelila med reveže, ki je božala in blagoslavljala toliko mladih, izgubljenih dečkov, da so se vrnili na pravo pot, don Boscovo srce, ki je utripalo samo za Boga in za bližnjega po principu: da mihi animas, cetera tolle — ta roka, to srce naj zgori v krematoriju?
V Turinu se kaže dvojno svetovno naziranje, krščansko in materialistično, eno idealno lepo, navdušujoče, drugo strašno, ledenomrzlo.
n:::: lllu:::: Idili ::::n|||u::::
Večer.
Zložil Vekoslav Remec.
Lastovke drobne, beloprse nizko nad spečim tolmunom lete, daleč okoli vse tiho, samotno sanja večerno, trudno polje.
In jaz gledam hitre letavke, gledam drhtenje njih žametnih kril — kje ste vse grenke, vse črne bridkosti, kar sem vas v časih mladih užil?
Daleč za poljem širnim mrje
v zadnjem nasmehu solnčni soj —
težki, nemirni moj čas mladostni
zvezd osamljenih in cest — Bog s teboj!
J