Podobe iz sanj.
Ivan Cankar,
VIL Otroci in starci.
Otroci so imeli navado, da so se pogovarjali, preden so šli spat. Posedli so po široki peči in so si pripovedovali, kar jim je pač prišlo na misel, Skozi motna okna *e gledal v izbo večerni mrak z očmi, polnimi sanj, iz vseh kotov so se vile kvišku tihe sence in so nosile prečudne bajke seboj.
Pripovedovali so, karkoli jim je prišlo na misel, ali na misel so jim prišle same lepe zgodbe, iz solnca in toplote, iz ljubezni in upanja spletene, Vsa prihodnost je bila en sam dolg in svetel praznik; med Božičem in Veliko nočjo ni bilo Pepel-nice. Tam nekje za pisanim zagrinjalom se je vse življenje migljajoče in utrinkujoče prelivalo tiho iz luči v luč. Besede so bile napol razumljivo šepetanje; nobena povest ni imela začetka, ne razločne podobe, nobena pravljica konca; časih so govorili vsi štirje otroci hkrati in nihče ni motil drugega; vsi so gledali zamaknjeni v tisto prelepo luč nebeško, tam pa je bila zvonka in resnična vsaka beseda, je imela vsaka povest svoje čisto živo in jasno lice, vsaka pravljica svoj sijajni konec,
Otroci so si bili tako podobni med seboj, da se v mraku ni prav nič razločil obraz najmlajšega, štiriletnega Tončka, od obraza desetletne Lojzke, najstarejše med njimi. Vsi so bili v lica ozki in drobni in vsi so imeli velike, nastežaj odprte, vase in v daljavo zamišljene oči,
Tisti večer je z nasilno roko poseglo v nebeško luč nekaj neznanega iz tujih krajev, udarilo neusmiljeno med praznike, povesti in pravljice, Pošta je bila oznanila, da je oče »padel« na Laškem, »Padel je,« Nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega je stopilo prednje, je stalo tam visoko in široko, pa ni imelo ne obraza, ne oči, ne ust. Nikamor ni sodilo; ne v to glasno življenje pred cerkvijo in na cesti, ne v ta topli mrak na peči, tudi ne v pravljice. Ni bilo nič veselega, pa tudi nič posebno žalostnega; kajti bilo je mrtvo, saj ni imelo ne oči, da bi s pogledom raz-odelo, čemu in odkod, in ne ust, da bi z besedo povedalo, Misel je stala pred to ogromno prikaznijo uboga in plaha, kakor pred silnim črnim zidom, in ni mogla nikamor. Približala se je zidu, tam je obstrmela in je umolknila,
»Kdaj pač se zdaj povrnejo?« je zamišljen vprašal Tonček,
Lojzka ga je ošinila z jeznim pogledom,
»Kako bi se povrnili, če so padli?«
Vsi so molčali, vsi štirje so stali pred silnim črnim zidom in niso videli čez,
»Tudi jaz pojdem na vojsko!« se je nenadoma oglasil sedemletni Matijče, kakor da je bil z urno roko zagrabil pravo misel in vse, kar je treba reči.
»Si premajhen!« ga je z globokim glasom posvaril Tonček, štiriletni, ki je hodil še v krilu,
Milka, najdrobnejša in najbolehnejša med vsemi, zavita v preveliko materino ruto, da je bila podobna popotni culi, je prosila s tihim, mehkim glaskom, kakor odnekod izpod sence:
»Kakšna da je vojska, to povej, Matijče , , , povest pripoveduj!«
Matijče je razložil:
»Vojska je pač taka, da se ljudje koljejo z noži, sekajo s sabljami in streljajo s puškami. Kolikor več jih pokolješ in posekaš, toliko boljše je, nobeden ti nič ne reče; ker tako mora biti. To je vojska.«
»Pa zakaj se koljejo in sekajo?« je vprašala Milka, nebogljenka,
»Za cesarja!« je rekel Matijče in obmolknili so, V daljni daljavi se je prikazalo pred njih zastrtimi očmi nekaj silnega, od svetle glorije obžarjenega. Niso se genili, sapa si je komaj upala iz ust; kakor v cerkvi ob velikem blagoslovu,
Nato je Matijče vdrugič zamahnil z naglo roko ter zagrabil svojo misel, morda le zato, da bi na obe strani razmaknil tišino, ki je mrko ležala nad njimi,
»Tudi jaz pojdem na vojsko , , , nad sovražnika pojdem!«
»Kakšen pa je sovražnik .,. ali ima rogove?« je iznenada vprašal tenki Milkin glas,
»Seveda jih ima , , , kako pa bi drugače bil sovražnik?« je resno in skoraj jezno zatrdil Tonček,
Tudi sam Matijče ni vedel pravega odgovora,
»Mislim, da jih nima!« je rekel počasi, toda beseda se mu je gredoč ustavila,
»Kako bi imel rogove ,, , človek je, kakor mi!« se je oglasila nejevoljno Lojzka; nato pa se je zamislila in je še rekla: »Samo duše nima!«
Po dolgem preudarku je vprašal Tonček:
»Kako pa je, če človek pade v vojski. , , takole vznak?«
Pokazal je, kako človek pade vznak,
»Pobijejo ga , , , do mrtvega!« je mirno razložil Matijče,
287
»Oče so obljubili, da mi prinesejo puško seboj!«
»Kako bi jo prinesli, če so padli!« ga je osorno zavrnila Lojzka.
»Pa so jih pobili, , , do mrtvega?«
»Do mrtvega!«
Osmero mladih, nastežaj odprtih oči je zamolklo in plaho strmelo v mrak , , . strmelo v nekaj neznosnega, srcu in pameti nerazumljivega, —
Ob tistem času sta sedela stari oče in stara mati pred hišo na klopi. Zadnja rdeča zarja se je svetila izza temnega listja na vrtu. Tih večer je bil; samo od hleva sem se je pridušeno glasil za-tegnjen, že hripav jok; najbrž je bila tam mlada mati, ki je bila šla krmit živino,
Stara dva sta sedela globoko sključena, tesno drug ob drugem in sta se držala za roko, kakor že dolgo ne poprej; gledala v nebeško zarjo večerno z očmi brez solz in nista rekla nobene besede, —
VIII. Kralj Matjaž.
Videl sem tako razločno, kakor zdajle tebe vidim, tovariš. —
Videl sem kralja Matjaža, ko je sedel na svojem visokem prestolu od jekla, Dvorana je bila prav tista, ki jo poznamo: nizka, mračna in sila prostrana, tako da nikjer ni bilo ne zidov, ne kotov; za vsako vrsto sivih stebrov se je v noč in hlad razprostrla druga dvorana, še večja od prejšnje, Nikjer ni bilo ne baklje, ne sveče, pa vendar so tihe luči prepletale mrak, kakor da bi poletavale bele vešče tik pod stropom,
Bil sem med njimi in nisem bil; njih težko sapo sem dihal, njih bela lica sem videl in njih rdečo kri; pa vendar je bilo tam, zdi se mi, le moje breztelesno srce,
Na tem svojem jeklenem prestolu je sedel kralj Matjaž, visok in silen, V obraz je bil hudo bled, pod širokimi čeljustmi so se bočili valovi mogočne črne brade; oči so ležale v globokih jamah in so gorele z motnim plamenom; orjaške pesti, nagosto poraščene, so počivale na hrastovi mizi, pripravljene, da se vzdignejo. Tako je sedel kralj Matjaž in tako so sedeli, sloneli in ležali tudi vojščaki njegovi; nobeden se ni ganil, ali nobeden ni spal, kajti vsaka ura bi lahko bila tista, ki je bila oznanjena pred tisoč leti.
V motnem plamenu oči Matjaževih in njegovih vojščakov je bilo napeto pričakovanje. Kakor da se je bil kazalec na uri pomaknil tik do dvanajste in da vsak hip udari kladivo na zvon. Vse pesti, mogočne, so čakale trdo stisnjene, da se razklenejo ter zgrabijo za meč.
Zapihal je hladen nočni veter, kakor da so se bila nekje v daljnem mraku odprla nevidna vrata; črni valovi Matjaževe brade so se vzdramili in so zašumeli; plamen v njegovih očeh je zaplapolal in je bil svetlejši,
V dvorano se je prikazal čuden človek, kdo ve kako in odkod; stal je nenadoma pred hrastovo mizo kralja Matjaža, Obraz mu je bil ves polit s krvjo, da ga je bilo komaj razločiti; s krvjo in blatom je bila pokrita obleka, raztrgana v cunje; levi rokav mu je visel ohlapno nizdol in je bil prazen. Tak je stopil med vojščake Matjaževe in ni rekel besede; koj jim je bil enak, stal je med njimi tiho in nepremično, desnico sključeno v pest; in v temnih očeh se mu je užgal plamen velikega pričakovanja.
Prišel je drugi; ta je prišepal ob berglji, ker je imel eno samo nogo; storil je takisto kakor prejšnji. Za njim se je takoj prikazal tretji; in ta je, čudo -prečudno, nesel lastno glavo v naročju; glava je bila okrvavljena od strnjenih las do čeljusti, toda živela je, oči so gledale nezastrte; in komaj je stopil med tovariše, je vzdignil glavo ter jo postavil med ramena.
Ta čuda sem gledal in se nisem čudil; zdelo se mi je, da se vse vrši po pravici, kakor se drugače ne more vršiti.
Tudi se nisem čudil, ko so prihajale dolge procesije od vseh strani; procesije, kakor jih človeško oko še ni videlo. Ni še videlo toliko krvi, bolečine in trpljenja. Tiho so prihajale procesije, iz ust ni bilo glasu, tudi koraka ni bilo čuti — tisoč za tisočjo molčečih senc, ki so vse imele živa telesa, imele oči, ki so gledale, srca, ki so utripala. Procesijam ni bilo konca; noč jih je brez nehanja valila iz mračnega svojega naročja; in ta noč, mislim, da je bila daljša od leta. Dvorana se je širila in razmikala v neskončnost, da je bilo za vse prostora,
Kralj Matjaž se ni ganil, tudi ni trenil s pla-menečim očesom, ko je gledal, kako je bil njegov tabor že prostran, kakor ob sodnjem dnevu dolina Jozafat, Tej strašni noči, v njeni tišini še straš-nejši, ni bilo kraja; polno leto je bila dolga in že se je prelila v drugo,
Brezštevilne legije obrazov sem videl, toda razločil in spoznal sem jih vse do zadnjega, v bližini in v temni daljavi; kajti kakor so bila lica okrvavljena, so se bleda svetila iz mraka, velikim belim veščam podobna- Ni ga človeškega obraza, da bi ga ne bilo med njimi, vojščaki Matjaževimi, Mladeniči nežni, golobradi, komaj lesenemu konjiču odrasli; moški zagorelih lic, močnih čeljusti in resnobnih oči; sključeni starci s povešenimi sivimi
288