Za poduk in kratek čas. Popotna pisma iz Bosne. V Serajevu, avg. 1897. (I)alje.) Zapustivši derviše in njih samostan, se vrnem v spodnji del mesla, sicer umazan, pa za lujca jako zaniiniv, v »earšijo«. Gotovo kakih 50 ulic — seveda ne širokih — se tu križa; na desno in levo pa same prodajalnice, bolj nizkim, majhnim hlevom enake tako, da komaj človek v njih stoji. Te prodajalnice so ob enem delavnice, kjer rokodelci izdelujejo vsakovrstne reči. Tu šivlje čevljar nove opanke, tam razbija kovač s svojim kladivom, tam meri žid svoje blago in tako gre naprej na desno in levo. Tukaj je tudi živahno kupčevanje in prodavanje posebno po sredah; semkaj spravijo ljudje od vseh stranij vsakovrstne reči na prodajo, sočivje, drva itd., vendar ne kakor pri nas, tam mora vše konj prinesti; eden mohamedan prižene 3—4 konje, težko obložene, enega za drugim, tu čaka mirno, dokler vsega ne proda. Kakor v nobenem evropskem mestu, tudi lukaj jedno ne manjka — v najobilnejšem številu zastopani so španski židi, ki so se tu že leta 1576. naselili, tem pridružili so se v bratski Ijubavi tudi židje iz ctrugih pokrajin. Sredi »čaršije« stoji največja in najlepša mohamedanska »hiša božja« v Bosni: Begova raošeja, tako imenovana, ker jo je nekdanji paša bosanski, Ghazi Husrev Beg sezidal. Pred njo je velik dvor s starodavnimi lipami, pod lipami znamenit studenec, kamor si hodijo mohamedani —¦ kakor njim to koran, njih sveto pismo ukazuje, rok in nog umivat. Vstop v mošejo je slehernemu, tudi kristjanu dovoljen, tudi nam ga ni nikdo zabranil; vendar preden se nam je dovolilo vstopiti v raošejo, prinesel nam je sluga šolne, da smo je čez naše čevlje obuli. Pri vstopu se ne sme nikdo odkriti, kakor tudi pri judovskih terapeljnih ne, ampak s klobukom na glavi si ogleduješ to res irapozantno stavbo, enako grškim kupolam. V notranjem bi zastonj iskal posebne oprave, le tla so pogrnjena s preprogami. V tej mošeji se shranjujejo dragocene, starodavne preproge, katere so nekdaj pokrivale grob Mohamedov; te je poslala leta 1878. semkaj turška vlada, naj bi kot »svetinje« navduševala raohamedane v vojski zoper Avstrijo. — Pri izhodu na levo je shranjena krsta ustanovitelja tega svetišča, pregrnjena z dragimi pogrinjali. Na predvoru zagledaš nizek kamen, v sredi votel, imenujejo ga »aršin kamen«. V prejšnjlh časih je opazil neki paša, da rabijo prodajalci različne »aršine« t. j. mere pri blagu, zato je dal napraviti pred svetiščem »mero«, po kateri je zamogel vsakdo zmeriti blago, katero je kupil, ter se prepričati, ali ni bil pri kupčiji goljufan. Znabiti bi bil tudi pri nas včasih potreben tak kamen, ker se ljudje tu in tam pritožujejo, kako se jim blago na potu iz štacun proti domu krči. V zahodnem kotu tega doma stoji precej visok štirivoglat stolp z uro, katera kaže ne kakor naSe po 12, ampak kar 24 ur. V »čaršiji« imajo imovitejši mohamedani svojo »čitalnico« (pa ne slovensko), tu se v veliki dvorani radi zbirajo, svoje časnike prebirajo, čibuk ali cigarete kadijo; tudi tujca neki radi gostoIjubno sprejmejo, mu dober tobak ali črno kavo ponudijo — vendar mene ni ta sreča dohitela. Smešnica. Teta reče Francetu: »France, le prav priden bodi!« — France: »Bom že*. — Teta: »To je prav lepo!« — France: »Ni prav lepo, ampak dolgočasno«.