Kumski  romar.
iN a božjo  pot  na sveti  Kum Prihaja od karpatskih šum Že  mnoga leta romar mlad, Ko  vzbuja vigred  cvet livad:
Obljubil se je bil v  nezgodi
In  redno  k sveti Neži hodi.
A ni od  Štajerske strani Na kranjsko  stran  mostu,  brvi: Zato  ga  ribič  s  Štirskih  tal Prevaža sem  čez savski val. Bogati romar od  Karpatov Vsakkrat našteje pet mu zlatov.
Čez Savo ribič spet vesla,
Na  Kranjsko  romarja pelja;
Pohlep pograbi  mu  srce,
Po  zlatih želje se vzbude: Razbije ptujcu z veslom  glavo, Oropa ga in  vrže  v  Savo.
Že lega mrak čez božji svet, Zlato  gre  ribič v  kočo  štet; Ko  vse prešteje,  leže spat, Nekdo  pa kliče ga spred vrat: „Brž  kvišku,  ribič,  brzo  vstani, Prepelji  me  do  kranjske  strani!"
Zdi ribiču se,  kakor sen, Pa vendar vstane, stopi ven  — Oj  groza   —  ptujec kliče tu, Ki trup  mu biva  v  Save  dnu:
„Ker mnogo  me obljub še veže,
Ti nosi me do  svete Neže!"
In  sede ribič s  ptujcem  v  čoln, Skrbi,  strahu in groze poln, Vesla, ravna, ne ve,  kako, In  mraz pretresa mu  telo. In  ko  na Kranjsko  priveslata, Objame ptujec ga krog vrata:
„Do polnoči,  če  ne dospem Na  Kum,  te,   ribič,  v prah potrem!" In  ribič gre   —   je čvrst,  krepak, A  mrtvi romar je težak  —
In peša ribič,  se spotika
In trese se kot trepetlika.
Visok je kumski breg in  strm, Prijemlje ribič se za grm   — Čez  ostre skale,  rob  in  čer Ne  nesel ptujca bi vsakter; Zelo  se  krepki ribič  muči, Oj groza,  v temi in  brez luči.
Polnoč naznanja glas zvonov, Polnočno uro, čas duhov; — Donese ptujca mož na Kum: Tu  krog pa je  mrmranje,  šum   —
V  svetišče  nese   mrtvo  truplo,
Za vrati  obstoji osuplo   —:
Pred svete Neže žrtvenik
Pristopi  čuden svečenik;
Od  zunaj  pa pripevajo
In v božji hram privrevajo Nebrojne trume, vse neznane, In  molijo  molitve zbrane.
Končan je maše sveti dar,
Ropdt nastane,  šum,  vihar:
Iz  cerkve  spet  krdela  vro,
Kot so pridrla bila v  njo; In  ribič  mrtveca  zadene, Za vrat se  romar ga oklene.
Z  bremenom  s  Kuma gre  nizdol,
Pol živ  od  straha,   mrtev  pol   —
In  mrtvi romar je težak,
Šibi  se  ribiču  korak. Ko pride  z  romarjem  do  koče, Od groze  mraz  mu je  in vroče.
In  isto pot in isto  smer
Ponavlja ribič vsak večer;
Ko  drugi sladko snivajo
In lahko vest uživajo, Pa ribiča v ponočni uri Pozivlje romar ven  pred  duri.
Od groze,  truda že bolan
Pobara ribič  neki  dan!
„Oj   mrtvec,  kdaj   bom  prost,  povej!
„„Ko onemoreš,  nič poprej!"" Ko  že ganiti več  ne  more, Se nosi  mrtveca  vrh gore.
Prišel je romar zadnjikrat Se ribiča pred kočo zvat. In  zadnjo silo,  zadnjo  moč Porabi ribič zadnjo noč . . . Ko sta nazaj,  se v  Savo zgrudi Iz   čolna romar  —   ribič tudi.
Anton Hribar,