Pasliiškin :
Adriji v album.
»Xmeli smo ljudi, v poljani cvet." Brez ljube Kette, s puškico na rami je sklanjal se nad tvojimi vodami, da vidi tebe, sebe, domek, svet?
To gre naj rakom žvižgat, kosom pet. Jaz vidim blaženo te med ženami. Juh, kaj prešernosti mi v duši drami, kaj smeha sinjepolti tvoj šepet!
Te grudi mokrožidanega kova, lasje sciganjeno-kobiljih žim, premodro-belčkani; obala nova,
devištvo v golt srčno zaluči jim! . . .
Ti, Adrija, ti si vesela vdova,
a narod moj, kdo ve, če je Maksim?
Prijateljski sonet.
Xako mi, bratje, delate špalir; lepo donijo vaši mi govori: »Življenja si, prijatelj, natovori in jasi voljo preko vseh ovir!"
„Ljubljanski Zvon" 2. XXXII. 1912.