Med drugim preberite
•	PEDAGOŠKA AKADEMIJA KOT VISOKA ŠOLA, str. 2
•	NEJASNA POT, str. 2
•	ŽAGARJEVE NAGRADE IN PRIZNANJA 1987, str. 3
•	IZ POGOVOROV Z MLADIMI, str. 5
•	IZ SIVIH DOMOV V ŽIVLJENJE, str. 7
•	KULTURNI DAN, str. 9
Magična moč dobre vzgoje
Uvodna beseda prof. dr. Iva Fabinca ob podelitvi Žagarjevih nagrad in priznanj
Ob slovesni podelitvi Žagarjevih nagrad in priznanj, ko se zavedamo, da se bolj kot kdajkoli usodno prepleta družbena sedanjost s preteklostjo in prihodnostjo, je priložnost, da se spomnimo nezamenljive vloge vzgoje in izobraževanja v življenju slovenskega naroda. Veliko družbeno zanimanje za ta vprašanja dokazujeta tudi letošnji razgibani razpravi na Centralnem komiteju ZKS in v Skupščini SR Slovenije.
Za nami je vsebinsko bogata, vznemirljiva in tudi revolucionarna pot, ko smo spreminjali podobo dežele in njenih ljudi; ti so se osvobodili klešč nekdanje zaostalosti in odvisnosti in zasnovali svojo pot splošnega napredka.
Pustila pa je ta pot za seboj tudi dediščino težko rešljivih in vnaprej neznanih napetosti v gospodarskem in družbenem tkivu. Nikogar ni, razen nas samih, ki bi nam olajšal težek proces neizogibne družbene prenove ob nastopajočem novem tisočletju.
Sami bomo morali — čeprav odprti v svet — poiskati najboljšo in najkrajšo povezavo s prihodnostjo. sami bomo morali izpeljati najtežjo vseh sprememb; morali se bomo spremeniti, opuščati preživele navade in načine življenja, na novo razumevati sebe in svet okoli nas, sproščanje energij, ki bodo naš svet spreminjale tako, kot bi si to želeli in kot bi bilo potrebno.
Znanstveno-tehnična revolucija ima pravi družbeni smisel le, če je v njene korenine vpletena miselnost o človeku delavcu in človeku občanu, ki nenehno potrjuje trajne vrednote in dosežke iz preteklosti, zavrača preživelo in prinaša živ duh ustvarjalne prenove v svoje sprotno delo in v svoje življenjske programe. Ta prestop na višjo stopnjo družbe: negospodarskega razvoja je zgodovinska naloga, vpeta v prihodnost, ki se ne bo izpolnila sama od sebe. Zanjo potrebujemo tak sistem vzgoje in izobraževanja, ki ni tog in nespremenljiv projekt, temveč sodoben,
večdimenzionalen, novim razmeram in potrebam prilagodljiv način oblikovanja otroka, mladeniča, delavca in odraslega občana v različnih, vedno bolj razčlenjenih komplementarnih oblikah izobraževanja v šolah, v zunajšolskih ustanovah in v življenjski, strokovni, znanstveni in politični praksi. To ni naloga enega, najmanj le zdajšnjega rodu v življenjskem naponu. Sele v širokem časovnem loku lahko dojamemo pravo vlogo vzgoje in izobraževanja.
To ni zgolj način zbiranja »človeškega kapitala«, temveč edini način izobraževan ja, ki zadosti v vsem življenju individualne potrebe človeka prihajajočih časov, željnega ne le napredka in uspeha, temveč tudi samozadovoljstva in potrjevanja svojega človeškega bistva. Hkrati pa je to edini mogoči način zadoščanja potreb cvetoče inovativne družbe, s kulturnimi smotri prežete socialistične, samoupravne družbe, je sinteza individualnega in splošnega inte-
Imogen Cunnigham: Vodna hiacinta, pozna 20. leta
Umetnica (1883—1976) je vse svoje življenje posvetila umetnosti fotografije. Njena kariera se je vzpenjala skozi najpomembnejše razvojne dosežke v zgodovini ameriške fotografije. Toda bolj kot dolgo delovanje jo je med vidne fotografe tega stoletja uvrstila njena nadarjenost. Bila je umetnica, katere vizija in obseg sta ustvarila številne velike ikone v zgodovini fotografije. Njeno delo zajema fotografije rastlin, okolja in portrete. (Iz uvoda Richarda Lorenza v katalogu ob razstavi njenih del v Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani.)
Objavljamo nekaj njenih umetniških fotografij.
resa na eni najbolj občutljivih ravni napredujoče družbe.
Ko tako spreminjamo in širimo razumevanje pojma učenec v zasnovi vse življenje trajajočega nenehnega izobraževanja, spreminjamo tudi pojem učitelja današnjih in prihajajočih časov.
Organizirane družbe so tiste, ki sp učili naraščaj vodilnih sestav in izbrancev, vedno razvrščale v elitne odrede družbenopolitičnih struktur svojega časa. Zgodovina šolstva potrjuje splošno pravilo o posebnem družbenem položaju učiteljev, čeprav ta položaj ni vedno vodil ■ do ustreznega sodelovanja v družbeni delitvi bogastva.
Ko so nekega znanega nobelovca vprašali, kako se postane nobelovec, je na prvo mesto v svojem odgovoru postavil pogoj: imeti dobre učitelje. Danes, v demokratizaciji šolstva in velikega števila večstopenjskih šolskih in zunajšolskih ustanov, nimamo pred seboj le posameznega učitelja, temveč strukturirano množico učiteljev — pravih inženirjev osebnosti in znanja — ki skupaj kot posebna kategorija delavcev opravljajo eno strateško osrednjih vlog naše družbe, ne glede na to, koliko se to izraža v njihovem zdajšnjem družbenem položaju in v pripadajočih gmotnih dobrinah.
Težko smo se osvobajali mnenja, da sta vzgoja in izobraževanje zgolj izdatek, in ne družbeno koristna naložba, ki to ni zmeraj le po naši krivdi. Tega prepričanja ne smemo opustiti niti tedaj, ko se krči poraba; vztrajati moramo na doseženem relativnem izboljšanju položaju šolstva v zadnjem obdobju, če že ni mogoče doseči njegovega upravičenega dviga.
Objektivno nujno nenehno učenje še ni dovolj povezalo učiteljev raznih stopenj in oblik šolanja na tistih točkah dejavnosti, ki so jim skupne ali ki bi jim morale biti skupne. Nujnost in koristnost tovrstne povezave se je v praksi pogostoma izgubljala v pretiranem ničnem enotenju izobraževalne vloge, in to je povzročalo zaviralne odzive vseh tistih, ki so upravičeno izhajali iz objektivno različnih posebnosti, npr. srednjega in visokega šolstva.
Če pa se izognemo tem pastem in se prebijemo do spoznanja specifičnosti dela posameznih kategorij učiteljev (in še posebno ustanov), potem bomo laže razumeli rdečo nit, ki jih povezuje ob vseh funkcionalnih razlikah.
Tedaj bi se v bolj racionalizirani in ne v nasprotujoči obliki pokazalo, da je prepletanje vzgoje, učenja in znanstvenega delovanja le druga stran istega procesa oblikovanja človeka na raznih stopnjah njegovega osebnega življenja, strokovnega ali javnega delovanja. Sčasoma bi se odprli procesi intenzivnejših
medsebojnih povezav in prehodov, odprle nove možnosti skupnih projektov in nalog, posebnosti se ne bi izgubile, le dodajala bi se prednost skupnega, povečale bi se izobraževalne in znanstvene zmogljivosti vse družbe.
Le če imamo pred očmi to široko razpleteno in med seboj povezano mrežo učiteljev in pripadajočih ustanov, lahko dojamemo veliko družbeno moč izobraževalnega sistema, da spodbuja, organizira in uresničuje najbolj celostne programe in vsem potrebam sodobne družbfe prilagojene in prilagajajoče se programe vseh stopenj in zahtevnosti, vse do podiplomskega študija, če le-to res hočemo, če se ustrezno organiziramo in če priznamo kot mejo le resnične gmotne možnosti ali pa stopnjo družbene dozorelosti za razvoj kakovostnega vzgojnega in izobraževalnega sistema.
Ko se prepuščamo vizijam prihodnjega razcvetelega sistema izobraževanja v zdajšnjih in neštetih različnih novih oblikah, pa se zavedamo, da v temeljih sistema deluje in celo stavbo nosi tisti učitelj s svojo individualno sposobnostjo, ki zna in se hoče pretopiti v ustvarjalnem delu s svojim učencem in z učenci v magično enoto, ki se neizbrisno pomni in ki pusti trajne sledove v učečem se človeku. Vsak učitelj tega ne doseže in tudi ne zmeraj; družbeno ozračje lahko sproža ali pa zavira sproščanje teh skritih rezerv družbenega bogastva.
Kot v umetniškem svetu lahko tudi zgledi osvobajajo prostor za uspešnost mnogih, ki sledijo.
Prav zato se upravičeno spominjamo narodnega heroja Stanka Žagarja, učitelja in revolucionarja, kot vzornika za vse, ki želijo premikati nemogoče in razumejo družbo svojega časa, želijo pa razumeti tudi njeno daljno pot; tisti, ki se, obkoljeni s težavami in dilemami, ne prepuščajo tokovom usode, ki kljubujejo in napredujejo. Taka je bila življenjska pot Stanka Žagarja v njegovem času, v času izzivov, uspehov in častne smrti v bojnem spopadu; v spremenjenih razmerah in v drugačnih spopadih — tudi s samim seboj — bo slovenski učitelj znal utrditi samozavest, prepričanje o lepoti svojega poklica in o zgodovinskem poslanstvu našega vzgojnega in izobraževalnega sistema in ljudi, ki v njem delajo in z njim rastejo.
Vsem nagrajencem želim ob tej priložnosti izraziti hvaležnost za ves trud, ki so ga vložili v razvoj našega šolstva in jih ob prisrčnih čestitkah naprošam, da vztrajajo pri uresničevanju svojega plemenitega poslanstva in da prenašajo svoje pobude in izkušnje na okolje, v katerem delujejo, še posebno pa na mlade rodove — nosilce boja za napredek v spremenjenih razmerah tisočletja, ki mu gremo naproti.
St,
dogodki
novosti
Nejasna pot_______________________
Svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL razpravljal o učbeniški politiki
Šole ne moremo spremeniti, če je ne začnemo spreminjati pri vsaki njeni sestavini; temeljito moramo pretresti učne načrte, načrtno skrbeti za usposabljanje učiteljev, preskrbo z učbeniki in drugo učno tehnologijo idr. Naši šoli. vsaj kar zadeva učbenike, še nikdar ni bilo mogoče zavidati. Prav to je izziv. Na najrazličnejših sestankih vse pogosteje obravnavajo učbeniško problematiko, pred nedavnim pa so se je lotili tudi na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje pri Predsedstvu republiške konference SZDL.
Govorili so o organizacijskih težavah — o predlogu za izpopolnitev priprav pri izdajanju učbenikov in drugih učnih sredstev v Sloveniji, ki so ga pripravili na Zavodu SRS za šolstvo in na pobudo Odbora za učbenike pri Izobraževalni skupnosti Slovenije. Pred dvema letoma je bil sklenjen dogovor med Zavodom SRS za šolstvo in slovenskimi založbami: te naj bi zaposlile več strokovnjakov in prevzele naloge, ki spadajo k pripravi vsake knjige, torej tudi učbenika. Žal ta dogovor ni dal zaželenih učinkov, upoštevala ga je samo Državna založba Slovenije (ta nam priskrbi približno dve tretjini vseh učbenikov). Kako do dobrih in poceni učbenikov? Odgovor na to vprašanje dajeta nova predloga, ki so ju obravnavali na seji sveta: po enem naj bi ohranili dozdajšnjo organizacijsko pbliko in okrepili uredniško skupino na Zavodu SRS za šolstvo, drugi predlog pa ponuja strnjeno pripravo in izdajanje učbenikov in druge učne tehnologije v eni izmed založb. Več možnosti za uresničenje ima drugi predlog; omogočil bi namreč, da bi se izoblikovale posebne skupine, ki bodo sodelovale s pisci učbenikov — od zamisli do uresničenja dolgoročnega projekta.
N
Strokovnjaki iz Zavoda SRS za šolstvo bi ugotavljali predv-
sem potrebe, naredili ocene in predloge za potrditev učbenikov in druge učne tehnologije, spremljali in vrednotili učno tehnologijo v izobraževalni praksi, domače in tuje dosežke, dajali vrnitvene informacije piscem, oblikovali pobude in zasnove za nova učna sredstva in pripravljali novosti za vpeljavo v prakso: skratka, njihova dejavnost naj bo strokovna in razvojno-razi-skovalna. Na seji Sveta so menili, da je sprejemljiva vsaka rešitev, ki omogoča smotrnejše izdajanje kakovostnih učbenikov, kritizirali pa so, da govorimo le o učbenikih in zanemarjamo preostalo učno tehnologijo, le-ta pa postaja vse pomembnejša in zato nepogrešljiva. Strinjali so se, da je treba ustanoviti sklad za učbenike pri Izobraževalni skupnosti Slovenije. Ta naj med drugim temeljito preuči akcijo Tehniške založbe Slovenije o preskrbi učencev z gradivom za tehnično vzgojo. Akcijo je podprl tudi Svet za vzgojo in izobraževanje.
Brez potrebnega učnega gradiva bo namreč tehnična vzgoja kljub učbenikom in delovnim zvezkom nepopolna in odmaknjena od praktičnih vaj, izgubila bo veliko svojih temeljnih učno-vzgojnih namenov.
Razpravljale! so opozorili tudi na vprašanja, ki zadevajo pisce učbenikov. Morda bomo o zamisli, da bi bilo treba pisce štipendirati, še slišali.
Veliko je bilo o učbenikih že povedano, veliko pa bo še treba povedati. Boljše je, če zadeve dobro premislimo in jih preskusimo, preden jih začnemo uresničevati. To dobronamerno vodilo pa naj ne bo izgovor za utapljanje v besedičenju. Za natančno premišljeno pot k zaželenemu cilju gre, zato pa moramo natančno vedeti, kakšne učbenike bi radi imeli.
L. L.
Trije
ključni predmeti
Zadnje dni marca je tudi Svet republike spregovoril o težavah in vprašanjih nadaljnjega razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema v Sloveniji. S tem je, nekoliko zapoznelo, zaokrožena razprava na najrazličnejših forumih o šolski reformi, ki si je vzela za izhodišče poročilo o preobrazbi vzgoje in izobraževanja Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo.
Po uvodu predsednika komiteja Francija Pivca, v katerem je predstavil nekaj zadnjih razvojnih obdobij na področju izobraževanja — s poudarkom na srednjem šolstvu — se je nekaj članov sveta obregnilo ob pred nedavnim objavljene podatke o nepismenosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Menili so, da je stanje porazno (nekdo je dejal, da zaostajamo celo za Albanijo) in da ob takšni kvalifikacijski sestavi zaposlenih nikakor ne bomo mogli uresničiti predvidenega prestrukturiranja gospodarstva.
Tudi usmerjeno izobraževanje, so menili, ne zagotavlja ustreznih usposobljenih delavcev za potrebe znanstveno tehnološke revolucije. O tem sta govorila predvsem akademik Stane Kra-
ševec, ki je slovenski izobraževalni model primerjal z japonskim, in Ante Novak, ki je menil, da usmerjeno izobraževanje, kljub zviševanju ravni splošne izobrazbe v poklicnih šolah, še vedno usmerja mladino v poklice preteklosti. Nasploh so poudarjali odločilen pomen splošno izobraževalnih predmetov, maternega in tujega jezika ter matematike, pa tudi to. da bi morala šola skrbeti za primerno govorno izražanje, pisno komuniciranje in usposabljanje za samoupravljanje. Predsedujoči France Popit je menil, da bi moral izobraževalni sistem zagotoviti tudi solidne obrtne šole.
Zastavili so še vprašanje sku] nih temeljev izobraževalnega s stema v SFRJ, ki se napovedi jejo z ustavnimi spremembam Menili so, da ves svet teži k em tenju izobraževalnega sistema i da si je za to treba prizadeva tudi v Jugoslaviji, vendar to r more pomeniti predpisovan učnih vsebin. V zvezi z učr snovjo pa je Svet republil podprl predlog, naj bi v srednj: šolah namenili več ur ekologiji i varstvu okolja.
N. B.
Pedagoška akademija kot visoka šol^
Po skoraj enoletnih pripravah in razpravah se bližamo končnemu dejanju, sprejetju Zakona o Pedagoški akademiji v Ljubljani kot visoki šoli v sklopu Univerze Edvarda Kardelja. Ker je bilo o elaboratu o družbeni in gospodarski upravičenosti prehoda Pedagoške akademije v Ljubljani v visokošolsko delovno organizacijo in pripombah k njemu že dovolj napisanega tudi v Prosvetnem delavcu, želim opozoriti na nekatere ugotovitve, prednosti akademije kot visoke šole, in na še vedno nerešena vprašanja, o katerih imamo različno mnenje.
Programi, ki jih bo uresničevala Pedagoška akademija v Ljubljani, so znani in potrjeni, kljub kritičnim pripombam zlasti k programu učitelj razrednega pouka. Ob nekaterih, celo žolčnih in jedkih pripombah lahko rečemo, da danes nimamo ne raziskovalnih ne znanstvenih potrditev, kakšen naj bo štiriletni program za učitelja, ki uči od prvega do četrtega razreda osnovne šole. Temu se ne smemo čuditi. Ne Filozofska fakulteta ne druge fakultete (na primer FNT) problemov razrednega pouka niso preučile, Pedagoška akademija v Ljubljani in Mariboru pa kot višješolski delovni organizaciji nista imeli niti dovolj znanstvenikov, raziskovalcev in drugih pedagoških delavcev, niti možnosti za
celosten razvoj znanstvenoraziskovalnega dela.
Prva in najpomembnejša naloga Pedagoške akademije v Ljubljani bo zato utrditev, kadrovska in gmotna, oddelka za razredni pouk. Problemov na tem področju je toliko, da jih bo lahko reševala le številna ekipa raziskovalcev, visokošolskih učiteljev, asistentov, učiteljev v osnovnih šolah, pedagoških svetovalcev in drugih ne le na Pedagoški akademiji, temveč tudi na drugih fakultetah, akademijah, inštitutih; zavodih in drugod. Trenutne razmere za pripravo smelih in široko zasnovanih raziskovalnih programov niso spodbudne. Že priprave na prehod pedagoške akademije v visokošolsko delovno organizacijo so pokazale, da so prepogosto v ospredju vprašanja, ki niso povezana s potrebami, na primer osnovne šole. Akademija bo morala premagati razne organizacijske in gmotne ovire ter povezati pravNse, ki lahko pripomorejo, da bomo tudi na tem področju izobraževanja šli naprej, težko bi rekel, v korak s časom in z bližnjimi potrebami rodov, ki prihajajo v osnovne šole.
Široko zasnovanih programov strokovnega spopolnjevanja učiteljev in vzgojiteljev v prihodnje ne bomo mogli kakovostno izpeljati, če ne bomo vedeli, kaj moramo podajati, kaj prispevati k
Oblike cveta
GMOTNI POLOŽAJ PROSVETNIH ČASOPISOV
Dežnik iz papirja
Koliko varuje sindikalni ustanovitveni dežnik prosvetne časopise pred inflacijskimi nesrečami, ki jih ponazarjajo med drugim tudi zvišanje cene papirja in tiskarskih stroškov pa tudi nenehno zmanjševanje števila zdajšnjih' in prihodnjih bralcev
—	prosvetnih delavcev?
Opozorila so jasna: pod tem
dežnikom največkrat ni prostora za vse časopise, pa tudi tistim, ki so se zrinili podenj, čedalje bolj lije za vrat. Malo jih v dandanašnjem, ne ravno radodarnem času pričakuje, da bodo varno in lagodno živeli, prav gotovo pa niso med njimi časopisi za vzgojo in izobraževanje. Že od nekdaj je bilo tako — revščina v izobraževanju — revni prosvetni časopisi. Kadar pa postaja prehudo, je vendarle treba nekaj narediti.
Prav to »da je nekaj treba...« je privedlo prosvetne časopise do Komisije za informiranje pri Predsedstvu Zveze sindikatov Jugoslavije. Boris Lipužič, predsednik Zveznega odbora sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi, je prav gotovo človek, ki v vsem jugoslovanskem sindikatu najbolj pozorno prebira prosvetne časopise. Ob našem sestanku je rekel članom komisije: »Glede na to. v kakšnih razmerah dela večina teh ljudi, jim je treba dati priznanje. za vse kar so naredili.«
Bistvo tega. kar so povedali v imenu Sekcije prosvetnih listov
—	iz svojih pa tudi tujih izkušenj glavni in odgovorni uredniki Prosvjetnega lista. Prosvetnega rada. Misli in Prosvetnega pregleda pa je. da je enkrat vendarle že treba prenehati barantati s ti-
novemu, boljšemu vedenju učiteljev in vzgojiteljev. Dobro zamišljene rešitve se nam bodo spremenile v nasprotje, učitelja pa odvračale od didaktično-pe-dagoškega in strokovnega spopolnjevanja. Menim, da je ena prvih rešitev in stopnic ta, da bo diplomant pedagoške akademije po dveh ali štirih letih študija ostal v stiku s profesorji na akademiji in se redno vračal v njene prostore, učilnice, laboratorije in kabinete. Pri strokovnih izpitih, ki jih vodi Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, vse prepogosto ugotavljamo, da kandidati niso imeli mentorja, ki bi jih usmerjal pri rednem delu na šoli. Kljub temu prihajajo k izpitom, v upanju, da bodo preskočili tudi to oviro. Pozabljamo, da to ni rešitev, ki bo zvišala strokovno raven našega učitelja in šole. Pedagoško akademijo čaka na tem področju še dosti zavzetega dela.
Pedagoška akademija ima v novem poslopju na Kardeljevi ploščadi v Ljubljani vse možnosti, da se razvije v sodobno peda-goško-didaktično in znanstvenoraziskovalno središče za programe, ki jih že ali pa jih še bo uresničevala v dvo- in štiriletnem šolanju. Pri tem bo, kot vse :kaže, kmalu uredila sodobne učilnice, kabinete in laboratorije, računalniško opremljene predavalnice in šolskim potrebam prilagojeno avdiovizualno središče, ki bo študentom omogočilo, da se bodo uspešno pripravljali na svoje prihodnje delo. Prepričan sem, da za akademijo ne bo veljala ugotovitev, da je »osnovna šola bolje opremljena in ima boljše možnosti za delo kot fakulteta«.
27
stimi, ki prosvetne časopise financirajo ali pa bi to vsaj morali početi. Posledica takšnih barantanj so namreč kadrovsko slabo zasedena uredništva, neprimerni prostori in pri nekaterih celo vprašanje, ali bodo sploh lahko še izhajali. Skratka, potrebne bi bile sistemske rešitve, takšne, da se ne bi mogel nihče ogniti svojim obveznostim.
Da so ljudje iz uredništev prosvetnih listov zadeve res dobro utemeljili, so potrdile tudi besede predsednika omenjene komisije in sekretarja sveta jugoslovanskih sindikatov Petra Rakočeviča in članice Predsedstva sveta vojvodinskih sindikatov Marije Virak. Razumljiv je bil tudi sklep: pogovor na Komisiji, čeprav smo ga tako zelo dolgo čakali, seveda ne pomeni, da je cilj Sekcije prosvetnih listov dosežen in da bodo odslej navedeni problemi resneje obravnavani. Pot vodi naprej — do Predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije; temu je Komisija predlagala, naj se obrne na predsedstva republiških in pokrajinskih svetov in zahteva, da se seznanijo ne samo s svojimi pravicami. temveč tudi z obveznostmi, ki jih imajo do prosvetnih časopisov.
To pa naj bi pomenile — če se vrnemo na začetek — da bo pod sindikalnimi dežniki prostor tudi za prosvetne časopise. In čeprav bodo ti dežniki puščali... Tudi tisti, ki podnje še niti pogledali niso. namreč dobro vedo, da niso povsem neprepustni. Zdi se. da dobrih neprepustnih dežnikov zlepa ne bo več.
BILJANA GROZDANIČ
Ob tem pa ne smemo pozabiti, da brez dobrih univerzitetnih učiteljev, asistentov in drugih ne bo mogoče zboljšati kakovosti študija, ki naj ga omogoči štiriletni program. Pedagoška akademija nima dovolj učiteljev, zato se je povezala s samoupravnimi sporazumi s fakultetami in njihovimi visokošolskimi temeljnimi organizacijami, da ji bodo s svojimi habilitiranimi učitelji pomagale uresničevati programe. Poleg tega ima kar25 višjih predavateljev prijavljene in odobrene doktorske teme na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani in na drugih univerzah v Jugoslaviji. Predvidevamo, da bodo končali svoj študij do leta 1989/90, ko bodo kadrovske potrebe največje. Njihov študij jim je od lanskega leta zelo olajšala Izobraževalna skupnost Slovenije, ki vsem doktorandom priznava pedagoško obveznost, kakršno imajo docenti oziroma profesorji, in daje zanj tudi denar. Poleg tega bo akademija kot visokošolska organizacija lahko razpisala dela in naloge asistentov, česar doslej ni mogla. Za akademijo in njen razvoj je bilo skoraj usodno, da so njeni dolgoletni profesorji in predavatelji odhajali v pokoj, za njimi pa ni bilo nikogar, ki bi nadaljeval njihovo delo.
Pedagoška akademija v Ljubljani je v svojem elaboratu (junija 1986) in v že prej izraženih stališčih opozarjala na kadrovske in druge težave v osnovnih šolah in se zavzela, da bi bili sprejeti dvopredmetni študijski programi in bi bil mogoč dopolnilni študij še za tretji predmet. Pri tem -se je opirala tudi na mnenja in stališča, izražena ob preoblikovanju Višje pedagoške šole v Pedagoško akademijo. Nekako leta 1964 so bila izražena mnenja, naj bi pedagoška akademija izjemoma izobraževala prihodnje učitelje eno-predmetno le za slovenski in tuji jezik (angleški in nemški jezik) ter matematiko, vsi drugi predmeti in smeri pa bi morali biti dvopredmetni. V letu I 986 (in morda že prej) so se stališča popolnoma spremenila. Enopred-metni štiriletni študij imamo le za likovno in glasbeno pedagogiko ter telesno vzgojo. Stališče do dvopredmetnih študijskih programov (Pedagoška akade-
mija v Ljubljani za likovn® glasbeno pedagogiko, Peda in ška fakulteta v Mariboru za |( ju> sno vzgojo) ni bilo sprej* vendar mislim, da ta vpraša še niso dokončno reš< Menim, da bi vsaj slavisti germanisti s svojimi strokovd utemeljitvami lahko doka! da je upravičen enopredrn' študij tudi za učitelja v osn<> šoli.
iO de fa
n
Pri določanju izvajalcev sameznih programov je bil ospredju zahteva po gosp' nosti in stabilizaciji, ki je tet) da je v enem univerzitett središču (torej v Ljubljani (Mariboru) določen le en izvl lec oziroma ena visokošol Ve delovna organizacija. Med ^ ko je bilo to uresničevanje 1 z grama glasbene pedagogi^ družboslovnih predmetov venski jezik, tuji jeziki, srh vaški jezik, zgodovina, geog' ja, knjižničarstvo) dosledno peljano.in pedagoška akadet nima teh programov, pa smo Fakulteto za naravoslovje tehnologijo in Biotehniško kulteto dogovorili za sku] uresničevanje programov < tematike, fizike, kemije, bi< gije, tehnične vzgoje in goš dinjstva. Prepričani smo, d> druga rešitev smotrna. Ke( podlegla težnjam in zahtev' ki so nastale zunaj Univef omogoča pretok znanja in drov, reševanje stroko' vprašanj, in resnično stabiH cijsko ravnanje pri organiza visokošolskega študija in F kovrednem uresničevanju n njegovih delov (stroka, peM ško-psihološki predmeti, skd predmeti in didaktični skW Upamo, da so zdajšnje reši1 začasne in da bo Pedag' akademija tesneje sodelo'
Ž
tudi s Filozofsko fakulteto 11 i
Om
nakazujejo že dosedanji p; vori), z Akademijo za glasbo' Fakulteto za telesno kulturo
z
Pomembno nalogo in večjo vlogo kot doslej bo in* i Pedagoška akademija v Lj1 Ijani pri razvoju in delovanju slociranega oddelka v Kof ^ Uspešno reševanje mnogih ( a ločil osimskih sporazumov, r tudi zavlačevanje takih, kot __ globalna zaščita ‘ sloveni manjšine v Italiji, nam nalagž da smo še bolj pozorni do po / žaja italijanske narodne mu1 g šine pri nas. Pomemben pa a tudi položaj slovenskih učite! j in vzgojiteljev v Italiji. Prizt> p moramo, da smo za njiM s znanje maternega jezika ini! brazbo v celoti storili bore m2! skoraj nič. In če smo to »ugot* P Ijali«, moramo tudi temu Pl P merno ravnati. Kadrovska uh tev oddelka v Kopru, ki ure*1 čuje med drugim tudi prilagoj program za vzgojitelje in uči Ije italijanske narodnosti, h prihodnje nosil tudi težo del)1 skrbi za naše zamejske učiteljt Italiji.
Znanstvenoraziskovalno sicer ni novost za zdajšnje uči Ije Pedagoške akademije Ljubljani, vendar so ga dh bolj podrejali pridobitvi rh sterija in doktorata znanosti prihodnje se akademiji in Ul nim učiteljem odpirajo u0' možnosti. Skupaj z učitelji znanstvenimi delavci drugih kultet in institutov bodo soc! kovali znanstvenoraziskovu! programe in iskali najush nejše rešitve v odnosih med1' meljnimi in uporabnimi raziš!' vami. Med te spadajo verje,f tudi preučitev vsebin vzgoj11.1 varstvenih programov, vpel); vanje strokovnih novosti v n*’ šole, širjenje učnih pripom1' kov in učil, didaktični kompl£ evalvacije učbenikov, odvisnj med teorijo in prakso v ns-šolah itd. Skratka, dela bo u1 volj, zlasti za tiste, ki sprejeli višjo raven znanja za naše vzg°: telje in učitelje, njihov višji h' soicošoiski študij kot nujnost*1 danjega časa, ki zahteva ved’ več znanja na vseh podrofl' človekovega delovanja.
BRANKO BOŽIČ

žagarjeve nagrade in priznanja 1987
Izobraževalna skupnost Slovenije je podelila na letošnji slovesnosti, marca v Cankarjevem domu v Ljubljani, sedem Žagarjevih nagrad ‘n tri priznanja za izredne uspehe na vzgojno-izobraževalnem področ-. iu, ki so širšega pomena in prispevajo k napredku pedagoške teorije in Prakse. Uvodno besedo na slovesnosti je imel član predsedstva SR Stotnije prof. dr. Ivo Fabinc, nagrade pa je podelil predsednik Odbora za Podelitev Žagarjevih nagrad in priznanj Ivan Godec. In tako kot vsako je odbor tudi letos ugotavljal, da imamo na Slovenskem veliko
Dajali so večr kot so od njih zahtevali
takšnih pedagoških delavcev, ki so —tako kot nekdanji legendarni dobravski učitelj — ustvarjalci nove šole, in so se z izredno zavzetostjo in visoko strokovnostjo uvrstili med tiste, ki hodijo po njegovi poti. Da jih je veliko več, kot jih odbor lahko izbere...
Slovesno ozračje v Okrogli dvorani Cankarjevega doma sta poživila Mladinski pevski zbor Radia Ljubljana in plesna skupina Marina iz Šolskega centra Vojvodina Tolmin.
Žagarjeve nagrade so prejeli:
'■ JANEZ KARLIN za uspešno * tlo v osnovnošolskem izobraže-rj tnju.
Z dolgoletnim prizadevnim delom, samoizobraževanjem in z .J tliko ljubezni do vsestranske tgoje mladega rodu je dosegel ‘Zredne uspehe. Kot učitelj, odličen mentor in ravnatelj se je pov-Sem posvetil vzgojnemu in izo-baževalnemu delu, posodablja-,r niu in organiziranju celotnega ’ vZgojno-izobraževalnega procesu, organizirani kulturni vzgoji mladih in povezovanju šole z °koljem. Z vsebinskp in bogato dejavnostjo v kulturnih organiza-Cijah, strokovnih društvih in družbenopolitičnih organizaci-luh, od krajevne skupnosti do republike, dopolnjuje svoje te-
ohranjanju maternega jezika in socializaciji. Izredne uspehe dosega pri ohranjanju kulture naroda in tradicij NOB z uvajanjem folklore, družabnih plesov in narodnih pesmi na predšolski stopnji. Vrtec povezuje z življenjem in delom krajevne skupnosti in s posebnimi značilnostmi turističnega kraja.
Odlikuje jo posebna skrb za prijetno ozračje v skupini, za
dobro počutje otrok in topel, materinski odnos do vseh otrok. Ima izreden posluh za odkrivanje posebnosti otrok s težavami in stiskami ter jim uspešno pomaga premagovati težave.
Pomemben je njen strokovni prispevek k pripravi programa za uvajanje elementov italijanskega jezika ter k mentorstvu dijakinjam na praksi, vzgojiteljicam in varuhinjam.
meljno delo v vzgojno-izobraže-valno nalogo v pristnem pomenu in v vsej celostnosti.
Za uspešno in predano delo je prejel tudi več priznanj in odličij.
. JOŽICA KA VČIČ je prejela Žagarjevo nagrado za svoje dolgoletno uspešno delo v osnovno-. Šolskem izobraževanju.
ti . Leta 1952 je začela poučevati v f Štjaku pri Štanjelu. Mladostne I dneve je preživela v trdih razme-rah družine, v kateri je bilo šest it _ r
'l IRENA KOŽELJ LEVIČ-ji ^ K ie prejela Žagarjevo nagrado kot priznanje in potrditev, “o so njena prizadevanja pospe-s,Ia in obogatila rast in razvoj Predšolske vzgoje na Sloven-sP-em.
\t
J:	Po diplomi iz pedagogike in
is Psihologije se je najprej zaposlila p1 Pri Zvezi prijateljev mladine Slo-Venije, leta 1960 pa se je posvetila Vodstvenim nalogam osnovne >j š°le v Kranju. Na pragu osemde-setih let je začela delati na Zavodu šR Slovenije za šolstvo, in sicer r°t pedagoška svetovalka za j1 Predšolsko vzgojo. To delo opravlja še zdaj in z jasno opredejo ‘imimi cilji in nalogami vztrajno ‘f ustvarjalno pospešuje razvoj in kakovost predšolske vzgojno-‘Zobraževalne dejavnosti.
Pod njenim vodstvom in z nje-n‘>n nenehnim deležem so nastali Programski dokumenti, ki so temeljna podlaga za sistematično in Poenoteno udejanjanje predšol-s*e Pedagogike v praksi.
Sodelovala je pri zasnovi in pi-sanju vseh pri Zavodu SR Slove-
otrok. Prvo obdobje življenja jo je zato kalilo v prizadevno učiteljico in jo hkrati oblikovalo v ljubezni do učencev. Poleg šolskega dela je pomemben tudi njen prispevek h kulturnemu življenju krajev, kjer je poučevala. Bila je mentorica pionirski in mladinski organizaciji in je režirala krajše otroške igrice.
Vedela je, da je za dobro delo poleg prizadevnosti potrebno več znanja, zato je končala še višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Zadnjih 27 let poučuje v Polhovem Gradcu, kjer je dejavna članica delovne skupnosti in spoštovana v kraju. Nadaljuje tudi delo v kulturnem življenju kraja. Njeni učenci dosegajo pomembne uspehe ne samo v svoji šoli, temveč tudi na tekmovanjih v Sloveniji in Jugoslaviji. Za svoje delo je prejela več družbenih priznanj.
Dr. JANEZ SAGADIN je prejel Žagarjevo nagrado za svoje uspešno pedagoško in raziskovalno delo v vzgoji in izobraževanju.
Svojo bogato in uspešno pedagoško prakso je začel kot učitelj razrednega pouka, delal je kot predmetni učitelj matematike in fizike, bil je asistent na Filozofski fakulteti in dosegel naziv rednega profesorja na Filozofski fakulteti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, kjer zdaj usposablja prihodnje pedagoge. Iz njegovega obsežnega raziskovalnega, strokovnega in pedagoškega dela je treba posebej poudariti delo za razvoj metodologije pedagoškega raziskovanja na Slovenskem. S svojo strokovno in družbeno angažiranostjo je bistveno pripomogel k reševanju temeljnih vprašanj vzgoje in izobraževanja na Slovenskem. Med drugim je zasnoval znanstveno, strokovna!' in organizacijsko delo pri spremljanju in vrednotenju usmerjenega izobraževanja, strnil kritične poglede na reformo izobraževanja in predlagal poti za odpravo
Ob podelitvi
Letošnje Žagarjeve nagrade in priznanja podeljujemo prav na dan, ko je pred 45 leti, 1942, padel Stanko Žagar in z njim štirinajst soborcev, partizanov Selške čete Cankarjevega bataljona. Napovedovala se je pomlad, in marsikdo je upal, da bo vojne konec.
Gornik in njegovi tovariši so tudi v najhujših časih ostali zvesti svojemu prepričanju in tako oblikovali temelje za nov, boljši čas. Narodni heroj Stanko' Žagar je z vsem svojim delovanjem iskal pot v prihodnost, slovenskemu ljudstvu je ustvaril vizijo novega sveta; to novo je prenašal na mlade rodove. Njegovo junaštvo v boju je bilo torej porojeno iz globoke zavednosti, da mora človek storiti več, kot zahtevajo od njega.
Danes je drugačen čas. Spremenilo se je marsikaj, nespremenjena pa ostaja človekova vloga in še posebno pomembno — delo prosvetnih delavcev. Tisti, ki ga merijo samo po gmotnem položaju, so zmeraj znova razočarani in hkrati tudi že vnaprej poraženi. Današnjega učitelja potrebuje mladina, ki rastev čusu, ko se znanost in tehnika naglo razvijata, zato pričakuje od hjčga čedalje več —tako kot so že od nekdaj mladi želeli od učitelja m;, kot je mogoče. Biti dandanes učitelj in vzgojitelj je torej težko1, odgovorno in lepo obenem. Oblikovanje — vzgajanje človeka je delo, ki presega zahtevnost dela oblikovalcev v drugačnih poklicih. Današnji nagrajenci pa so med temi prvimi oblikovalci pravi mojstri. Ljubezen do pedagoškega dela in zavzetost zanj sta jih uvrstila med nagrajence, vredne Žagarjevega imena.
IVAN GODEC
slabosti in pomanjkljivosti, ki so jih pokazale raziskave.
Raziskovalno delo profesorja dr. Janeza Sagadina v vzgoji in izobraževanju pomeni tehten prispevek k razvoju pedagoške znanosti, s svojim dolgoletnim pedagoškim delom pa je vzgojil veliko rodov diplomantov pedagogike. Veliko je pupoHiogelk rdzjasn je-vanju teoretičnih pogledov na probleme vzgoje in izobraževanja in k uveljavitvi strokovnosti pri sprejemanju družbenih odločitev na tem področju.
Tri Žagarjeva priznanja
MARIJA SKLEDAR je prejela Žagarjevo nagrado za svojo dolgoletno pedagoško, organizacijsko in strokovno delo v kmetijskem izobraževanju.
V svojih šestintridesetih delovnih letih v šoli se je izkazala kot odlična organizatorica, kot človek, ki zna prisluhniti potrebam okolja in kot strokovnjakinja, ki ve, da tudi v kmetijstvu lahko samo znanost zagotavlja uspeh. Kot učiteljica in pozneje ravnateljica Srednje kmetijske šole Rakičan je tovarišica Skledarjeva dosegla, da se je šola odprla navzven, začela uspešno izobraževali kadre za potrebe Prekmurja, in da je ponovno oživelo izobraževanje odraslih. Tako je neprenehoma spopolnjevala organizacijo pouka na šoli, sodelovala pri posodabljanju učnih programov in pri prenovi učbenikov. Pri vsem tem pa je povezala šolo s Kmetijskim inštitutom, Biotehniško fakulteto in drugimi znanstvenimi ustanovami.
OSNOVNA ŠOLA POSTOJNA je prejela Žagarjevo priznanje za uspešno delo v vzgoji, izobraževanju in kulturi.
Ima več kot 500 učencev v 63 oddelkih, poleg teh pa zajema še štiri podružnice s kombiniranim poukom in pet oddelkov s prilagojenim programom. S prizadevanjem vseh delavcev šole, učencev in vodstva je postala tudi kulturno žarišče svojega okolja. S kakovostnimi kulturnimi programi, tekmovanji na različnih področjih dejavnosti in drugimi oblikami dela, ki jih uresničuje v tesni povezavi z družbenimi in političnimi dejavniki ter organizacijami združenega dela predstavlja svoje vzgojno-izobraževalne uspehe širši javnosti. Tako
se Osnovna šola Postojna odpira in podružblja svoje delo.
Na strokovno pedagoškem področju je postojnska šola kraj, kjer se zbirajo učitelji v občinskem in širšem merilu. Zavod SRS za šolstvo, OE Koper, organizira strokovna izpopolnjevanja učiteljev s hospitacijsko dejavnostjo in z drugimi oblikami dela, ki jih pogosto opravljajo učitelji te šole. Ob tem strokovno rastejo tudi sami in šola kot celota. Šola sprejema na prakso prihodnje učitelje, dijake in študente kadrovskih šol, med njimi tudi trza-ske uciteljtscntke.
Učenci te šole dosegajo na občinskih, območnih in republiških tekmovanjih pomembne uspehe.
nije za šolstvo izdanih priročnikih za to področje. Ob teh nalogah je s prispevki sodelovala na mnogih strokovnih posvetih, obiskovala vzgojno- varstvene organizacije, predavala in svetovala delavcem predšolske vzgoje in staršem, usklajevala delo z organizacijskimi enotami, pisala strokovne prispevke in hkrati skrbela za povezavo z vsemi ustanovami, soodgovornimi za napredek in razvoj predšolske vzgoje.
NIVES R USTJA, vzgojiteljica v Vzgojno-varstvenem zavodu Piran, je prejela Žagarjevo nagrado za svoje delo na področju predšolske vzgoje.
V svojem devetindvajsetletnem delu s predšolskimi otroki v Kopru in v Portorožu je dosegla izjemne uspehe na vseh vzgojnih področjih. Dela v specifičnem narodnostno mešanem okolju, zato ima v skupini otroke vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. Pri njihovi vzgoji namenja posebno pozornost razvijanju govora,
ADA VIDMAR, učiteljica iz Vipave, je prejela Žagarjevo nagrado za svoje delo v osnovnošolskem izobraževanju.
Svoje vzgojno poslanstvo uresničuje tako v razredu kot zunaj njega, tudi za ceno svojega prostega časa. Posebej naj omenimo njeno delovanje pri interesnih dejavnostih na šoli, kjer je s svojim vztrajnim delom in privlačnim načinom dela z mladimi te okvire presegla in s svojo lutkovno skupino dosegla velike uspehe na številnih gostovanjih v Sloveniji in med zamejskimi Slovenci. Enako zavzeto vodi mlade dopisnike, njena pomoč je nepogrešljiva pri drugih prireditvah tako v šoli kot na širšem območju družbeno-po-Htične skupnosti. To pa zato, ker ne vpraša, kdo bo to naredil, temveč preprosto: kako in kdaj bomo to izpeljali.
SREDNJA ŠOLA EDVARDA KARDELJA SLOVENJ GRADEC je prejela Žagarjevo priznanje za uspehe pri uresničevanju širših družbenih in vzgojnoizobraževalnih smotrov.
Vsa leta svojega delovanja uspešno uresničuje širše družbene in vzgojno-izobraževalne smotre. Na njeno pobudo so začeli prirejati v Slovenj Gradcu jugoslovanske in mednarodne kulturne prireditve v počastitev jubilejev Organizacije združenih narodov, ki so temu kraju prinesle naslov Mesto miru in mednarodnega sodelovanja. Šola je med prvimi v Sloveniji s svojim statutom in s
prakso učencev zagotovila samoupravno odločanje. Uresničevanje vzgojno-izobraževalnih programov ves čas usklajuješ kadrovskimi potrebami združenega dela na Koroškem. Leta 1980 je bila poimenovana po Edfardu Kardelju. Od takrat se v njej vsako leto srečujejo učettci, Prednjih šol Slovenije ih njihovi mentorji z našimi vidnimi strokovnimi in družbeno-političnimi delavci. Ti posveti, na katerih obravnavajo najaktualnejša družbeno-politična in strokovna vprašanja življenja in dela šolstva v Sloveniji, imajo zelo velik odmev.
Njene značilne lastnosti so človečnost, preprostost, vera v poslanstvo šole kot vzgojne in izobraževalne ustanove, domiselnost pri delu in značajske poteze, ki pritegnejo tudi druge in predvsem mlade za doseganje ciljev.
NAGRAJENCEM IN VSEM, KI SO PREJELI PRIZNANJA, ISKRENO ČESTITAMO!
UREDNIŠTVO IZOBRAŽEVALNIH ODDAJ PRI RADIU LJUBLJANA je prejelo Žagarjevo priznanje za učinkovito dopolnjevanje vzgojno-izo-braževalnega dela šol.
Letos mineva 40 let, odkar v Radiu Ljubljana neprenehoma in sistematično pripravljajo izobraževalne oddaje. Od začetnih oddaj radijske šole, ki so aktualizirale in popestrile vzgojno-izo-braževalno delo, je uredništvo širilo tematiko svojih oddaj najprej na vzgojno problematiko otrok in mladostnikov (Nenavadni pogovori Odrasli tako, kako pa mi), prisluhnilo je potrebam po druž-beno-političnem izobraževanju in po boljšem medsebojnem poznavanju in s tem razumevanju . med jugoslovanskimi narodi in narodnostmi (Aktualni problemi marksizma, Govorimo srbohrva-
ško, Govorimo makedonsko, Književnost jugoslovanskih narodov in narodnosti) — posebna oddaja (Domovina je ena) je namenjena otrokom naših delavcev, ki so na začasnem delu v tujini —-ter ustvarjalno sodeluje z drugimi jugoslovanskimi uredništvi izobraževalnih oddaj.
Uredništvo izobraževalnih oddaj, ki si je pridobilo širok krog sodelavcev med učitelji in raziskovalci, s svojimi oddajami učinkovito dopolnjuje vzgojno-izobraževalno delo šol. S svojim delom tako že vse od začetnih oddaj radijske šole širi in bogati znanje ter obveščenost vse od cicibanov, mladine in ne nazadnje tudi odraslih. Tako veliko pripomore k vzgoji in izobraževanju naših otrok, obenem pa dopolnjuje delo in prizadevanja pedagoških delavcev.
Sl,
pobude
odmevi
Koliko je
obremenjen učitelj na podružnični šoli
Dvajset let mineva, odkar sem prvič stopila pred otroke, dvajset let dela z mladimi, in to vsa leta v vaškem okolju, na podružnični šoli s kombiniranim poukom. Kako poteka moje delo, kako si služi plačo učitelj na podružnični šoli in kako minevajo njegove počitnice?
Poiskala sem lanski koledar in pregledala, kaj je zapisano vanj v juliju in avgustu, tedaj ob tako opevanih počitnicah. Pedagoški konferenci in seji sveta šole je sledilo urejanje okolice Groharjevega spomenika (skupaj z mladino), nato skupaj z učenci nabiranje borovnic za šolsko kuhinjo. Šola je dobila nov prostor za knjižnico, ki jo je bilo treba na novo urediti. Na šoli smo pripravili razstavo, treba je bilo napisati kroniko, razmnožiti obvestila o izidu krajevnega zbornika in bilo pa je še veliko drugih takih opravkov, zavlekli so se tja do avgusta. Tedaj so prišli na šolo delavci Tehnike in popravljali pročelje šole. Šele nato je bilo nekaj časa za dopust na morju.
Po 21. avgustu so se začele priprave za novo šolsko leto: pedagoška konferenca, priprava delovnega načrta, urejanje kabineta in učil, dogovarjanje s predstavniki društev in organizacij krajevne skupnosti idr. Tako so minile »počitnice« in prišel je prvi dan pouka.
Poučujem prvi razred, spoznavanje narave in družbe v drugem razredu in vzgojne predmete v prvih treh razredih. Dva-
krat na teden vodim pripravo na šolo, sicer pa skrbim tudi za gospodinjski in dramski krožek, za knjižnico, za učence in odrasle; spomladi smo zbirali star papir, nato steklo in železo. Skrbimo za Groharjev spomenik, za partizanski spomenik in spominsko območje pred muzejem. Ob odprtju lovske koče, ob dnevu republike, novem letu in dnevu žensk smo pripravili ppogram; vse te proslave in pireditve so seveda ob nedeljah, ker jih pripravljamo za vse krajane. V tem tednu se pripravljamo na sprejem kurirčkove pošte, čaka pa nas še prvomajska prireditev in proslava ob 120-letnici Groharjevega rojstva.
Na šoli imamo dejavno pionirsko organizacijo in šolsko hranilnico. Vsi učenci tekmujejo za bralno in športno značko, za šolski pokal smučanja. Potem so še razni dnevi in akcije, skrb za krmilnico in ptice pozimi, urejanje šolskega vrta, pa še roditeljski sestanki in govorilne ure, aktivi, seminarji in zbori delavcev in še veliko drugega, kar pač zahteva življenje in delo na podružnični šoli.
Saj to delamo tudi pri nas, na naši šoli — bo pripomnil marsikdo izmed kolegov in kolegic. Prav gotovo, zato pa je prav, da se vsi skupaj oglasimo. Premalo smo glasni, premalo seznanjamo javnost s svojim delom, z uspehi in neuspehi. In prav zato se nekateri sprašujejo, ali učitelj res zasluži svojo plačo?
JOŽICA KAČAR, SORICA
Mlado prebivalstvo pomeni velik rezervoar inventivnosti in potencialnih dosežkov. Kljub temu pa je bila skozi vso zgodovino večina družb preveč revna z viri kapitala, preveč toga in monopolistična v svoji socialni strukturi ter preveč omejena v svojih izobraževalnih možnostih, da bi si lahko pomagala s temi potenciali, to pa še vedno velja za večino današnjih družb.
(H. MoUer)
Za razbremenitev le štiri dni pouka na teden?
Kako doseči, da bo učitelj bolj zavzet za vzgojno-izobraževalno delo, da se bo bolje pripravljal na pouk, se temeljiteje strokovno spopolnjeval, hkrati pa zmanjšati učiteljevo delovno obremenjenost in utrujenost? O tem razmišlja v svojem »inovacijskem predlogu«, ki ga je poslal našemu uredništvu, Jože Jarh, učitelj na Srednji kovinarski in usnjarski šoli v Domžalah. Rešitev vidi v omejitvi učiteljevega neposrednega dela z učenci v srednjih šolah na štiri dni v tednu in v ustrezno prirejenem prožnem urniku.
Svoj predlog pojasnjuje takole:
Vsak učitelj naj bo en delovni dan v tednu razbremenjen neposrednega vzgojno-izobraževal-nega dela z učenci. Ta dan naj bo namenjen učiteljevi vsebinski in pedagoški pripravi na pouk, raziskovalnemu delu, dopolnilnemu izobraževanju na šoli, v aktivu ali na Zavodu SRS za šolstvo. S smotrno razporeditvijo učiteljevega neposrednega dela z učenci na štiri dni v tednu bi našli čas, da bi učitelji posameznih predmetov ali predmetnih skupin imeli sočasno prost dan za strokovno spopolnjevanje. S primerno razporeditvijo pouka po-
sameznih učiteljev bi lahko pridobili potreben čas za strokoven skupinski (timski) pouk, ki zahteva več učiteljev hkrati. Pisec tega predloga pripisuje takemu »alternativnemu urniku« še velike druge možnosti in prednosti, med njimi: več časa za strokovno spopolnjevanje v vsem letu, več raziskovalno-inovativnega dela, bolj gospodarno porabo učiteljeve moči, boljšo pripravo na pouk, več sodelovanja z organizacijami združenega dela, z družbeno-političnimi, kulturnimi in športnimi organizacijami, več mentorskega dela z mladino, pa tudi več medsebojnega sodelovanja in izmenjave izkušenj med učitelji, boljše delo strokovnih aktivov itd. S štiridnevno obremenjenostjo s poukom bi zmanjšali potne stroške za prihod na delo in izdatke za nadomeščanje učiteljev, ki so odsotni zaradi strokovnega spo-polnjevanja in drugih obveznosti.
Če bi uresničili tak predlog, bi se srednješolski učitelj po mnenju avtorja vsaj nekoliko približal visokošolskemu čitelju, ki ima že zdaj veliko manj neposrednega dela s študenti in veliko več časa zase in za svoje strokovno delo.
Ledena lilija
SPET ZAPIRANJE POPOLNIH OSNOVNIH ŠOL NA HRIBOVSKIH OBMOČJIH?
Šola mora ostati!
Popolne osnovne šole v odročnih hribovitih in nerazvitih predelih Slovenije so že od nekdaj eden izmed najpomembnejših dejavnikov družbenega, kulturnega in političnega življenja v svojem okolju.
Žal pa je prav v zadnjih letih na takšnih območjih čedalje manj prebivalstva, s tem pa tudi vse manj otrok ob vpisu v 1. razred. Ponekod jih je tako malo, da ni več mogoče oblikovati oddelka po predpisih. Tedaj nastanejo težave — zaradi denarja, ki naj bi ga dala takšni šoli občinska izobraževalna skupnost. Obstoj takšne popolne šole je ogrožen. V ospredje stopi zgolj ekonomski vidik, pozablja pa se na splošni družbeni pomen, ki ga ima šola v takšnem okolju. Prav to zadnje je še posebno opazno na zborih krajanov prizadetih območij, ki zahtevajo, da mora šola v kraju ostati takšna kot je, saj je njen šolski okoliš razvlečen po obsežnem hribovitem območju.
Financiranje takšnih šol postaja vse bolj težavno v gospodarsko šibkih občinah, ki imajo manj razvite krajevne skupnosti, v katerih na primer taka šola obstaja. Že v preteklosti so takšne osnovne šole zapirali in videti je. da so take težnje spet oživele — kljub slabim izkušnjam iz preteklosti. saj ima odmiranje šole daljnosežne negativne posledice v razvoju nekega kraja ali območja. V nerazvitih občinah so težnje po racionalizaciji vse večje in prav vprašanje, ali je manjše šole vredno ohranjati (zaradi denarja), ogroža njihov obstoj. Pri tem se pozablja na vse druge koristi, ki jih ima družba od šole.	*
Gmotni položaj šolstva in prosvetnih delavcev na Slovenskem je od občine do občine različen. Razumljivo je torej, da se tam, kjer je manj denarja inhočejo po načelu racionalizacije prihraniti nekaj denarja in s tem tudi zboljšati gmotni položaj prosvetnih delavcev, pojavljajo težnje po združevanju šol. zapiranju
oddelkov in vpeljevanju kombiniranega pouka. Morali pa bi se vprašati, ali res lahko slab gmotni položaj rešujemo tako, da najprej prizadenemo že tako osiromašena nerazvita območja? Ob vseh zdajšnjih vzgojno-izobra-ževalnih prizadevanjih pa tudi za podružbljanje osnovne šole, pomeni vse to velik korak nazaj, saj se mora šola učencu in njegovim staršem približevati, ne pa od njih oddaljevati. Vsa novejša pedagoško-psihološka in andragoška raziskovanja so dokazala, da otroci iz socialno in kulturno zaostalih območij dosegajo veliko večje uspehe v manjših skupinah (razredih). Ob vsem tem ni mogoče sprejeti zahteve, da bomo za otroke takih območij začeli uvajati kombinirani pouk v oddelkih, ki bodo dosegali in presegali dovoljeni normativ za kombinacijo.
Prav zato kljub vsem stabilizacijskim prizadevanjem ne bi smeli siromašiti osnovnega šolstva na obsežnih hribovitih in izrazito kmetijskih območjih.
Ustrezne rešitve bi bilo treba poiskati kje drugje.
V občinskih pa tudi v republiških srednjeročnih in dolgoročnih načrtih je še posebno poudarjena teza o skladnejšem razvoju nerazvitih območij z razvitimi — in to naj bi tudi dokončno zaustavilo izseljevanje mladih rodov v mestna središča. Tega prav gotovo ne bomo dosegli tako, da bomo v takih krajih odpravljali popolne osnovne šole. Zadnji čas je. da se kaj več stori za obljudenost hribovitih in nekoč partizanskih krajev, ki so še zdaj zelo pomembni za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Tudi šola veliko pripomore k uspešnejšemu razvoju takih območij. Prav zato bi ob takih primerih morala pomagati tudi širša družbena skupnost in z republiško solidarnostjo poiskati pravo rešitev. Svoja določnejša stališča glede podobnih problemov pa bi vsekakor morali izreči tudi ustrezni republiški organi.
TINE DUSIČ
Več vzgoje za boljše odnose
V lanskem šolskem letu so svetovalnim delavcem srednjih šol predstavili model dela Centra za socialno delo v Kranju za uvajanje humanizacije odnosov med spoloma v osnovne in srednje šole.
Menim, da bi bil najprimef' nejši čas za obravnavo tega po' dročja drugi letnik. V prvem imajo srednješolci še velik0 težav s prilagajanjem in z učnih1’ metodami, v drugem letniku pa se že ustalijo.
Področje sem spoznala, saj sem do nedavnega delala na eni izmed osnovnih šol v Kranju; poučevala sem tudi družbeno-moralno vzgojo in se tako lahko pri teh urah dodobra posvetila tudi obravnavi vprašanj o humanizaciji. Pri delu so mi pomagali delavci Centra za socialno delo. Obdelali smo različna področja humanizacije: čustveno, socialno in spolno dozorevanje, posebnosti in težave, prvi stiki med spoloma, odnosi, izbira partnerja, zasvojenosti, interesna področja ipd.
Seveda je za izpeljavo teh teff ^ potrebno ne samo strokovno znanje, temveč tudi zavzetost, veselje za delo. Če tega svetovalni delavec nima, ga tudi ni smiselno siliti, da bi se z njim uk- ^ varjal. Pojavi se torej vprašanj^ kdo bi še lahko to izpeljal in pn katerih predmetih.

Udeleženci seminarja v Kranju smo razmišljali, kako »humanizacijo« vpeljati v ljubljanske srednje šole. Prvo vprašanje je bilo, kdo bo tovrstno vzgojo vodil, saj se je treba tudi za to usposobiti. Študij je sicer organiziran, a traja le dva semestra. Svetovalni delavci so po srednjih šolah razmeščeni različno tako po stroki kot po številu.
Nekaj, čeprav zelo malo tovrstnih tem ponuja predme’ zdravstvena vzgoja, ki jo imajo ^ zdaj v drugem letniku srednjih e šol. Nekaj ur bi najbrž lahko!” prevzel in jih ustrezno izpeljal™ svetovalni delavec. Zdravstveno (v vzgojo poučujejo povečini bio; logi ali učitelji telesne vzgoje, O pa strokovno niso primerno ^ usposobljeni za obravnavo tega ^ področja. Seveda bi humanizacijo pri zdravstveni vzgoji obravnavali le v razpravi, ne pa z refe- j1’ rati ali celo za ocene.
Nekaj svetovalnih delavcev je bilo navdušenih nad tem, da bi sami vsaj deloma obdelali teme o humanizaciji, nekateri pa so dejali, da za to nimajo časa. Ob tem sem se zamislila (in verjetno še kdo), saj se mi zdi. da je tovrstno delo lahko ena bistvenih nalog svetovalnega delavca. Pri obravnavi teh tem je namreč mogoče dobiti stik z vsemi učenci, in to na področju, o katerem z njimi nihče ne razpravlja, je pa zelo pomembno za razvoj osebnosti. Vem, da se morajo svetovalni delavci veliko ukvarjati tudi z administriranjem, zato ni čudno, da jim zmanjkuje časa. In vendar: treba bi se bilo drugače organizirati in opravljati naloge, zaradi katerih so na šoli, si utrditi položaj z delom v svoji stroki, ne pa dopolnjevati delo administracije.
Mogoče je tistim svetovalnim delavcem, ki poučujejo psihologijo v srednjih šolah, lažje, saj lahko nekaj časa namenijo tudi humanizaciji. Psihologija pride na vrsto šele v tretjem ali četrtem letniku — tedaj pa je za humanizacijo odnosov med spoloma prepozno.
Če učitelj zdravstvene vzgoje I1 ni ustrezen in svetovalni delavec! ni naklonjen tem temam ali če ^ nima strokovne podlage ali časa 't — kdo jo bo potem obravnaval' Mogoče bi nam pomagali delavci Svetovalnega centra, centrov za: socialno delo in zdravniki?
V predlogih novih učnih programov je sicer z zdravstveno vzgojo tako, da na prvi pogled i] tudi ni ustreznih ur zanjo. Toda Z dobro voljo se da narediti marsikaj.
^9
Prepričana sem, da bi učenci10 teme in pogovore z veseljem sprejeli. To lahko povem iz izkušenj: lani sem sicer samo nadomeščala nekaj ur zdravstvene ^ vzgoje, a sem jih porabila za tovrstne pogovore. Verjetno de lajo tako tudi nekateri drugi kolegi.
Mislim, da bi humanizacij0 rri odnosov med spoloma moral’ uvesti v šole in pri tem dobiti tudi podporo Zavoda SRS za šolstvo — le tako bodo podprla to po", dročje tudi vodstva šol, ko b°!e treba najti ure in seveda tudi ■' denar — bodisi za vabljene strokovnjake ali za usposabljanj0 svetovalnih delavcev.
MOJCA PUŠNIK
PREJELI SMO
Zločin nad učenci
kr
kt
Po šestih urah rednega in uri dodatnega pouka sem se vračala domov, izžeta kot cunja, opotekaje, v upanju, da bom čez nekaj minut v miru použila svoje kosilo, ki ga na srečo nesem domov iz šole. V snežnem metežu zagledam pred seboj deklico, kapuca ji je skoraj zakrivala obraz, v rokah je držala polivinilasto vrečko in v njej nekaj, kar je bilo videti kot zvezek ali knjiga. Spoznala sem svojo učenko-, ki je še pred nekaj minutami sedela pri meni v učilnici in reševala zapletene matematične probleme. Na vprašanje, kam tako hiti, je odgovorila:	»K verouku
moram.« Deklica je torej v nekaj minutah zamenjala šolsko torbo z vrečko, v kateri je imela potrebščine za verouk. Ni imela časa. da bi kaj pojedla, da bi se vsaj malo sprostila in se odpočila. Tudi drugi učenci so se bili porazgubili v množici in se odpravili proti župnišču, lačni, utrujeni, vsega naveličani. Stisnilo me je, da bi zatulila od bolečine. Kaj delamo iz teh naših ubogih otrok?! Pri rednem pouku jim
uro za uro trpamo v glavo učni snov, nato morajo sodelovati ’ najrazličnejših dejavnostih, na zadnje morajo še k verouku.
Ko prihajajo učenci po šest učni uri k meni k dodatnem' pouku, se počutim kriva, najraj' bi se vsakemu posebej opravičil’ za to, kar počnem. Ampak do datni pouk moram imeti. Ali na ga imam sama, brez učencev' Vem, da to ni mogoče, zato s* bomo nekako prerinili še skozi ” uro, saj bo hitro minila. In tak° poteka delo dan za dnem. En da" ta dejavnost, naslednji da" druga, pa vaje za proslave, priprave na najrazličnejša tekmovanja, razredne ure, oddelčne konference in še in še.
To, kar dan za dnem počnem’ z otroki, je zločin, za katerega n opravičila. Toda kako naj učitelj drugače dosežemo predpisan* ure neposrednega dela z učenci' Treba bo nekaj ukreniti, sicc’ bomo »vzgojili« razrvane, živčn’ bolne ljudi, naveličane vsega I ega pa si učitelji ne želimo. 'UČITELJICA M. R.
Pripis:
Ob takšnih sestavkih se sprašujemo, ali šola res mora biti mučilni0® i in pouk trpinčenje učiteljev in učencev. Kaj menite vi? Pišite nam111 pomagajte osvetliti to vprašanje z več strani.
Uredništvo
^OGOVOROV Z MLADIMI OB ŠTAFETI MLADOSTI
Rešitev je v tem,
da bolj upoštevamo drug drugega
--------:-----------------------
1 "'SjVec težav nastaja zato, ker starejši mislijo, da zmeraj najbolje vedo, kaj je za mlade dobro...«
bomo trdili, da je ali ni (kje in koliko) mnenje mladih upoštevano, |,:sPa je, da mladi ne drže križem rok in da jim ni vseeno, kaj se dogaja.
Potrjujejo njihove že večkrat ponovljene zahteve po znanju, da je f '*o treba bolj vrednotiti in dati mladini boljše in bolj humane možno-pridobivanje izobrazbe.
‘‘Znanje je tisto, ki nam lahko pomaga iz zaostalosti. Zakaj se ve-. !,Oo, kot da ne bi bilo zaželeno in ga ne vrednotimo tako, kot bi ga "»rali?«
, Nekako tako je izzvenelo razmišljanje razpravljalca na enem od terskih pogovorov ob letošnji štafeti mladosti. Onesnaženost okolja, "‘»resne dejavnosti mladih, narkomanija, položaj mladega rodu, /"Sojna problematika naše šole, štipendiranje in kadrovska politika, it "Poslovanje in reforma reforme, dobra igrača, razvoj drobnega go-o 'P°darstva in malih proizvodnih enot, kultura in vrhunski šport to je le h paj tem, o katerih so se pogovarjali za »okroglo mizo« mladinci 0 poljanskega območja v zadnjem tednu marca. Podobno je bilo tudi ilp^gje po Sloveniji.
r
ti Posvet o vzgojni problematiki o ""se šole je bil bržkone eden naj-;3 ^nimivejših. To je bila t.i. tretja fkcija mladih o šolstvu (pred ‘"som so na prvi spregovorili o ^»storskih težavah, na drugi o ^merjenem izobraževanju). °ieg srednješolcev in posamez-.!»študentov se je sekcije udele-»° tudi veliko starejših — vodnih delavcev v slovenskem šol-
!tvu.
..Razpravo so začeli z mislijo, :l J" je »dobra šola le tista, ki omo-in spodbuja ustvarjalnost lc»ncev« (in učiteljev). Ali je J"ša šola potemtakem dobra? »hvaliti se ne moremo.
, . Udeleženci posveta so opozo-11 na učenčevo obremenjenost !ot eno največjih težav. Če je "»tirana, lahko povzroča ra-■J^na psihosomatična obolenja. e ■"ano je, da šo največkrat neu-družinske razmere in neu-r P^nost v šoli (pogosto jo pov-;roca obremenjenost) vzrok za “"jnomore v zgodnejših letih. '_ adih ljudi, ki so v zadnjih letih
^skušali narediti samomor, je v "hnjih letih precej. Šestintrideset ur pouka na "hen je preveč, so odločno trdili jo^ladi. Temu moramo prišteti še ilj "»poldan sko delo — obvezne dl ^»niače naloge in sprotno učenje ^ 'n še čas, ki ga učenec porabi :"vožnjovšoloindomov. Učen->o (jejo je veiii(0 daljše od ^murnega delavnika. Zato ni "dno, da zmanjkuje volje in jtjtoči za delovanje v različnih "»žkih, klubih, društvih v prodni času. Težko je zadostiti za-tevam šole, lastnim željam in ^trebam sočasno, pravijo učen-Ce se odločijo za prvo, so .Hebarji« (tako pravijo v svo-."t žargonu) in jim očitajo pa-Vtlost zunaj šole; če pa so deni, potem »trpi« šola in to
i
tudi pri ocenah; le-te pa so, "'vemo, za zdaj še zmeraj naj-""niembnejše merilo šolske "sP»šnosti. Tisti, ki res poznajo li j"‘"dino, pa prav gotovo ne trdili ’ da je pasivna, je |j,>>Ocene so pri zdajšnjih meri-v »lement socialnega razliko-/»Ja, raziskave pa celo kažejo, " niso povsem objektivne. Če Jdfierjamo v odstotkih, je ocena Aktivna le za. 60, učiteljeva J^oja in občutek pa oblikujeta ,'alih 40 odstotkov,« so dejali ^■grajski mladinci, ko so raz-■ "]ali vprašanja štipendiranja kadrovske politike.
Dokler bo učno-vzgojni pro^ s omejen predvsem na ocene, " Pehanje za znanjem, izraže-^ z ocenami, tako dolgo ne rr|o mogli govoriti o pravi ^arjalni šoli. Učenci bodo še Prej pogrešali učitelje, ki bi
'»ali
in
posodobiti in poživiti učne
se z njimi pogovarjati.
^ Dčenci so ponovno zahtevali. v‘ »eopravičene ure ne smejo lvati na izključitev iz šole — to Predlagali že na decembrskem q Canju srednješolcev v Slovenj adcu. »Nesprejemljivo je, da ‘zključijo iz šole samo zato, če :»!	'■‘k-' odstotka vseh ur,«
"ekel eden od srednješolcev. s. Kes je, da je srednja šola pro-v°ljna, vendar prevzame uče-
nec ob vpisu določene obveznosti; tudi to, da bo redno obiskoval pouk. Tisti, ki se je vpisal zaradi sebe in znanja, verjetno ne izostaja neopravičeno; če pa že ne prihaja redno v šolo, je to znak določenih (že znanih) slabosti: preobremenjenosti učencev, prenatrpanosti urnika, suhoparnosti in pomanjkanja življenjskosti pri. posameznih predmetih, zaradi neustreznih stikov med učenci in učitelji ipd.
Slišali smo tudi predlog, naj bi se obvezni pouk dopolnjeval z izbirnim: štiri ure pouka na dan bi bile obvezne za vse, po dve uri pa bi učenci izbirali po svojih željah — tako bi postal šolski sistem bolj prožen in bi omogočal delo v manjših skupinah.
Šoli so očitali, da je preveč storilnostno usmerjena, da govorimo Je o znanju za. .p<>ntho in ne
o znanju kot družbeni vrednoti, obenem pa zanemarjamo vzgojo. Vzgojno-izobraževalni smotri naj bodo namenjeni učencu in učitelju, saj se morata skupaj razvijati in dopolnjevati.
Šolska praksa kaže, da smo vzgojo zožili v glavnem na vzgojne ukrepe, pa še ti niso usklajeni v vsej republiki. Mladi pogrešajo raziskave o vzgoji in pravijo, da jih potrebujemo, če se želimo sploh pogovarjati ali pa pri vzgoji celo kaj zboljšati.
Med kritičnimi mislimi o štipendiranju in zaposlovanju mladih sb Bežigrajčani poudarili, da lahko načrtno kadrovsko štipendirajo le tiste delovne organizacije, ki imajo dobre razvojne načrte in vedo, kaj bodo potrebovale v prihodnosti. Takšnih organizacij pa je pri nas na žalost le malo.
Našemu izobraževalnemu sistemu so očitali, da izobražuje za delovno mesto in ne za poklic. Zavzemati bi se morali, da bi mlad človek dobil štipendijo za določeno smer, ne pa tudi za stopnjo izobraževanja. Toda potem bi bilo najbrž še manj jasno, kako usposobljene delavce bomo imeli in kdaj. Ponavadi je tako, da se s stopnjo izobrazbe povečujejo tudi naša hotenja po izobrazbi.
Mladi tudi niso zadovoljni z neurejenim pripravništvom. Takšnega, za nedoločen čas, skoraj ni več — ali to pomeni morda nov način selekcije?
Vsi ti pogovori so le drobec iz delovnega praznovanja ob letošnjem dnevu mladosti. Mladina je skušala ob tej priložnosti oblikovati sklepe — izhodišče za nadaljnje delo. Toliko okroglih miz pa pomeni hkrati svojevrstno uveljavljanje mladine v javnosti. Dobro so jih organizirali in dobro obiskali — pa ne le mladi. Prav to je razveseljivo.
»Največ težav nastaja zato, ker starejši mislijo, da zmeraj najbolje vedo, kaj je za mlade dobro,« je reke! eden od mladincev. Mogoče pa je rešitev prav v enakopravnem pogovoru in v tem, da bi upoštevali drug druge-
ga.
Pripravila:
LUČKA LEŠNIK
Reforma šole je le krpanje
Po pogovoru za okroglo mizo o problematiki naše šole so povedali:
NEJC ROMIH, Srednja šola za računalništvo, Ljubljana: »Nisem prepričan, ali je bila ta sekcija smiselna. Mislim celo, da je bila odveč. Zbrali so se politiki in razpravljali, ko pa so odgovarjali na naša vprašanja, je bilo vse zelo nedoločno izrečeno. Razmere v našem šolstvu res niso zavidljive.
Na naši šoli je kar veliko demokracije — vsaj giede neopravičenih ur — o tem smo tokrat spet razpravljali. Bolj nas pesti slaba šolska opremljenost,1 pa tudi kadri niso najboljši.«
znajo narediti pouk zanimiv in privlačen, pa kaj, ko je takšnih premalo.«
GREGOR VRHOVNIK,
Srednja šola za elektroniko, Ljubljana:
»Pri nas govorimo o šolstvu na dva načina: govorimo o idealni šoli in hkrati o tej, ki jo imamo. Vmes je praznina, ki je ne zmoremo zapolniti. Ni čisto jasno, kje začeti spreminjati šolo. Zdajšnja reforma je bolj krpanje vsega. Sola se danes trudi prilagajati gospodarstvu, le-to pa marsikdaj ne ve, kaj bo potreboval čez nekaj mesecev. Ni čudno, da smo torej vsi zmedeni.
MAŠA GORŠE, Srednja ekonomska šola, Ljubljana: »Ugotavljam, da raje govorimo, namesto, da bi kaj storili. Vprašujem se, ali sploh vemo, kam bi radi privedli šolstvo.
Zanemarjamo odnose med učitelji in učenci, morali bi ,se truditi za pristnejše stike. Morda bi to lahko dosegli tako, da bi se pri predmetih več pogovarjali o vprašanjih družbe, odnosih med nami,v šoli in doma.Tudi to se da povezati z učno snovjo, o tem sem prepričana. Veliko je odvisno od. učitelja. Saj ne rečem, eni
Na današnji sekciji smo omenili tudi pasivnost mladih. Čudim se, pravzaprav ne vem, če to ozračje in vedenje mladih lahko tako imenujemo. Saj mladi ne moremo biti dejavni! Preveč je drugih stvari. Ni časa, da bi počeli še kaj drugega ali pa razmišljali o drugih stvareh, če hočemo, da je pri pouku (ocene) vse v redu. Pri meni se že pozna; preveč se ukvarjam z zunajšolskimi dejavnostmi, zaradi tega tudi velikokrat manjkam pri pouku in ne naredim vsega tako, kot bi moral.«
O MLADINI
Kadar ima mladina preveč pameti, je to slabo znamenje.
Baldassare Sastiglione
Čeprav svet povečini napreduje, morajo mladi začenjati zmeraj znova.
J. W. Goethe
Obrnite se na mlade — ti vedo vse!
Joseph Joubert
Mladina je nosilec antiteze, zanikanja ravnotežja, ki so ga ustvarili prejšnji rodovi.
Otokar Keršovani
Dokler je človek mlad, ga ni ravno lahko zlomiti, kajti na dnu srca ima še zmeraj nekaj, na kar se lahko opre.
Ludvik Mrzel
Mladi ljudje si pripovedujejo o novih stvareh in dogodkih, stari pa samo' opozarjajo drug drugega.
Ljubomir Nenadovič
v zrcalu časa
»Starejši
imajo zmeraj prav«
® Ali mladi lahko vplivajo na dogajanje v šolstvu? Kako se kažejo ti vplivi?
® Starejši mladim velikokrat očitajo, da so pasivni... Ali je to res?
• Kako je — biti mlad?
O tem smo se pogovarjali z Nastjo Škopec, sekretarko Občinske konference ZSMS Ljubljana Vič-Rudnik in z Romanom Lavtarjem, predsednikom Sveta za vzgojo in izobraževanje pri Republiški konferenci ZSMS.
Nastja Škopec pripoveduje:
»Imam občutek, da ima naša mladinska organizačija vedno več besede v šolstvu, sicer nas na najrazličnejših sestankih na republiški ravni ne bi vedno znova spraševali po našem mnenju in predlogih. Koliko so ti predlogi upoštevani ne čutimo sproti, saj gre za trajnejše zadeve. Recimo: reforma! Začela se je letg 1 974 in še kar traja. Prvi uspehi so vidni v političnem prepričar, , nju. Kako predomi pa so na šolah, je odvisno od vodstva posa- ; meznih šol, učiteljskega zbora ali mentorja osnovne organizacije mladine. Velike razlike opažam že med šestindvajsetimi ljubljanskimi srednjimi šolami — to območje najbolj poznam, verjetno pa so tudi drugje razlike. Mladi hočejo delati. Vsak dan srečujem takšne mladince. Že po odmevih, ki so jih imela srečanja srednješolcev v Slovenj Gradcu vidimo, kako so mladi zavzeti. Mlad je že lepo biti, mislim da lepše kot biti odrasel. Sicer pa vsako obdobje prinaša poleg prijetnega še kopico težav, ki jih ne moremo le opazovati.«
Roman Lavtar pa razmišlja takole:
»Ni res, da mladi niso dejavni.-Sploh ne. Marsikdaj zaradi svoje mladosti in nezrelosti ne znajo povedati, kaj jih moti, kaj želijo drugače, za kaj se zavzemajo. To izražajo po svoje — z bojkoti, shodi in še kako.
Mladi so na slovenjegraškem srečanju veliko povedali. Res, da je sklepe zadnjega srečanja obravnaval samo Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, omenjajo pa jih marsikje. Opažam tudi, da so vprašanja, ki so jih načeli v pravkar minulih pogovorih za okroglo mizo ob štafeti mladosti, postavili že v Slovenj Gradcu.
Sicer pa je z mladimi podobno kot z odraslimi: eni so bolj, drugi pa manj dejavni. Idealizirati ne smemo. Velikokrat poslušamo, da mladi ne vemo, kaj hočemo. Mislim, da je to pogosto le izgovor zato, da bi poslušali mnenje starejših in uresničevali tisto, kar si oni želijo in mislijo, da je najbolj pravilno. In to govorjenje, da ne vemo, kaj bi radi, je velikokrat namerno zatiranje! Svoj a stališča že imamo, vprašanje pa je, ali jim določeni politični organi prisluhnejo in v kolikšni meri. Če mnenja mladine ne upoštevajo, bi morali to ustrezno utemeljiti. Razmere so takšne, da javnost ni več z vsem zadovoljna, ampak postaja nekakšen nadzor, skozi katerega ne more prav vse.
Na tretji sekciji o izobraževanju so mladim očitali pasivnost. Mladi morajo vso energijo, voljo in zamisli puščati v šoli, torej pri pouku, za drugo pa zmanjkuje moči. Tako postaja šola izrazito represiven mehanizem nad učencem, celo nad učiteljem. Pa še to: dokler bo mreža šol po Sloveniji stvar političnega kompromisa in ne strokovne odločitve, tako dolgo lahko pričakujemo neskladje med aspiracijami mladih po znanju in potrebami združenega dela.
Ne glede na razmere, kakršne so danes ali kakršne so bile pred desetimi in več leti pa menim, da je težko biti mlad. Starejši imajo namreč vedno prav. Od nekdaj je bilo tako, to pa tnladega človeka moti. Neke vrste neenakopravnost. Dokler ne končaš šole ali pa se ne zaposliš, si podrejen.«
Dajmo otroku možnost!
Se še spominjate akcije Dajmo otroku možnost, ki je potekala zadnje dni decembra lani ob mirovnih manifestacijah, ko smo pozivali starše, naj kupijo primerne igrače za svoje najmlajše? Med drugim smo igrače razstavili, zadnja dva dni pa smo bojne in druge neprimerne igrače zamenjavali za primerne. Zbrali smo velik arzenal otroških bojnih igrač, ki so jih otroci prinesli zamenjat. Bojne igračke smo razrezali na manjše kose, ob tednu otroka z geslom OTROCI USTVARJAJO ZA MIR pasmo pripravili predelovalnico bojnih igrač. Delavnica je bila na prostem, v Mostecu; tam so se zbirali otroci in ustvarjali iz kosov nekdanjih bojnih igrač in pomožnega gradiva —ostankov krpic, vrvic, sukanca, šivank in barvic — nove igračke. Bili so presenečeni, kajti take igralnice do tedaj niso poznali. Iz starih kosov igrač — narediti novo! Spraševali so, zakaj ravno iz bojnih igrač, kaj to pomeni. Brez večjega truda —spontano so začeli sodelovati in ustvarjati, klepetali so in spraševali so o vojni, nasilju, lakoti in miru.
Oči so se jim svetile, ko se jim je posrečilo narediti novo, dru-
gačno igračo — klovna, barko, punčko in še vse kaj drugega, kajti poimenovali so jih po svoji domišljiji. Ustvarjali so in ko so se naveličali, so odšli. Nekateri so se vrnili, pogledali izdelke in jih pokazali prijateljem. Sem in tja je kateri od otrok vprašal, ali bo kdaj še kaj podobnega. Igrače so pokazali staršem, ki so povečini stali ob strani in opazovali, nekateri bolj pogumni pa so naše zamisli podprli.
Ni pomembna kakovost igrače, temveč ustvarjalnost, ki jo lahko otrok izrazi.
Iz uspeha in odmeva na te akcije in delavnice sklepam, da so spodbudne in koristne, saj opozarjajo na nenasilno vzgojo otrok in njihovo pozitivno ustvarjalnost.
Življenje je večno učenje. Učiti, učiti in ponavljati. Dodam lahko še, da smo bili mi, ki smo sodelovali, brez izkušenj. Uspelo pa nam je z malo dobre volje, domišljije in poguma. Zatorej, z malo dobre volje in poguma poskušajte tudi sami!
BARBARA ZUPANČIČ
(Iz Mirovnega biltena delovne skupine za mirovna gibanja pri RK ZSMS, št. 5)
Teme, zanimive za vse
Seminar za defektologe, koristen tudi za druge pedagoške delavce
Seminar z naslovom Januarski dnevi prosvetnih delavcev, ki je trajal od 26. do 30. letošnjega januarja, nas je prijetno presenetil, saj smo vajeni tudi manj skrbno pripravljenih seminarjev. Priredila sta ga srbska zveza društev defektologov in republiški zavod za napredek vzgoje in izobraževanja. Že zelo lepa udeležba iz Srbije (okrog 400 prosvetnih delavcev) in nekoliko manj iz Hrvaške ter nekaj udeležencev iz drugih republik je dokazovalo, da so Januarski dnevi prosvetnih delavcev že dokaj uveljavljeni in tradicionalni.
Seminar je bil razdeljen na dva dela. Prvi del je bil žanimiv za vsakega pedagoškega delavca, saj so bile na sporedu teme iz splošne šolske in kulturne prakse. Predavali so večinoma le izbrani strokovnjaki iz šol, posebno zanimiva pa so bila tale predavanja: 200-Ietnica rojstva Vuka Karadžiča, Mentalno-hi-gienska obravnava rehabilitacije oseb in Problemi govora in jezika prizadetih (izredno kakovostno predavanje). Predavanjem so sledile zelo izčrpne razprave. V prvem delu seminarja smo poslušali tudi odlična predavanja prof. dr. Čordiča — Obča defektološka diagnostika, dr. Djuričiča — Sociološki vidik pri rehabilitaciji prizadetih, prof. dr. Stošljeviča — Metodični postopki relaksacije v rehabilitaciji prizadetih idr. Bogata tematika prvega dne seminarja je bila na sporedu dva dni.
Nič manj zanimiv ni bil drugi del seminarja, ki je bil namenjen delu po sekcijah različnih defektoloških vej. Tako je imela sekcija za delo z manj prilagojenimi otroki in mladostniki dovolj tematsko zelo zahtevnih tem, kot npr. Sodobna obravnava otrok z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, Patronažna služba v osnovni šoli za otroke z motnjami v razvoju, Družina in re-tardiran otrok, Težave pri delu s starši retardirancev itn. Pozabljeno ni bilo niti praktično delo v delavnicah, ki so pri šolah za tovrstno prizadeto mladino (Razvoj poklicnega usposabljanja — dr. D. Andrejevič).
Posebno me je zanimalo delo sekcije za delo z otroki, ki imajo prizadet sluh. Zelo pazljivo sem prisluhnil referatom: Govorne sposobnosti slušno prizadetih otrok, Artikulacija pri slušno prizadetih predšolskih otrocih,
Metodologija izdelave »tihe komore«, Začetna obravnava govora v zgodnji dobi pri otrocih s prizadetim sluhom. Praktična vrednost postopka za ocenitev globalne binauralne izgube sluha v defektologiji. Za jezikoslovce sta bila zelo zanimiva referata Značilnosti razvoja stavka pri otrocih, ki so izgubili sluh v predšolski dobi (avtorici Stojničeva in Čiričeva), in Totalna komunikacija (mag. Jasna Borovič). Tudi po teh referatih je bilo precej časa namenjenega stvarni razpravi o povedanem.
Veliko zahtevnih in kakovostnih referatov je pripravila sekcija strokovnjakov za delo z vedenjsko moteno mladino. Naj navedem samo nekaj takšnih, ki so želi priznanje (Aktualni problemi splošne in strokovne izobrazbe mladine z motnjami v vedenju v intelektualnih razmerah — mag. Z. Ilič; Izvršitev kazenskih sankcij za mladoletnike v institucionalni obravnavi — sodnik N. Miloševič ter Problemi institucionalne obravnave mladine z motnjami v družbenem vedenju v Srbiji — dr. M. Milovanovič).
Logopedska sekcija je pripravila več krajših, a zanimivih tem, kot so: Pomen preventivnega predšolskega dela za izboljšanje izgovora glasov učencev 1. razreda. Preventivni ukrepi in dejavnosti za odpravljanje dislalij s posebnim poudarkom na sindromu interdentalnega sigmati-zma, Kombinacije artikulacij-skih poškodb na nižji stopnji osnovne šole idr.
Tudi sekcija za delo s cere-bralno-paraliziranimi otroki je razpravljala o svoji problematiki enako živahno kot druge sekcije, posebno ob nekaterih pomembnih referatih:	Defektološka
obravnava cerebralno paraliziranih otrok (prof. dr. Stošljeviča), Preventiva motenj branja in pisanja pri otrocih, ki jih je prizadela cerebralna paraliza (Z. Ristič), Prikaz pomagala pri pouku za cerebralno paraliziranega otroka, ki piše z nogo idr. Skratka: vsestransko zanimiva tematika povsod, tudi v drugem delu seminarja, ki je zajel tri dni poglobljenega dela. Čeprav je trajal seminar razmeroma dolgo, je bila tematika tako zanimiva, koristna in tehtna, da bi privoščil vsakemu pedagoškemu delavcu, da bi se takšnega seminarja vsaj kdaj pa kdaj udeležil.
BOGO JAKOPIČ
Glas, ki se premalo sliši

Ali poznamo delo Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije?
K
Leto 1986 je bilo za Zvezo društev pedagoških delavcev Slovenije a posebno razgibano; pedagoški delavci smo pripravili in izpeljali 6. kongres pedagogov Jugoslavije (v Mariboru) in dvodnevno strokovno
»ti hil r»	c L zv loti uciannvlipnfk
J ■AJ *-* J R#aavr |i« V/<ca ulU lV>aa UkJ »Maa vr * .( «... u
A na o A/ lča*c<ls-orn ar lr-B<«*ama V CUJTailJup v IVI .-*rv	▼ IV1 tl J l> • rvj jx- aaaavi
prvo slovensko pedagoško društvo. Če hočemo na kratko označiti glavne naloge društev iz preteklih sto let, moramo zapisati, da so se učitelji ves čas prizadevali za napredno šolo, za izobraževanje učiteljev in staršev, za izdajanje strokovnih besedil, za boljšo kakovost pouka, skratka za razvoj pedagoške teorije in prakse. Prizadevanja Zveze so v zadnjih desetletjih pripomogla k ustanovitvi Pedagoškega inštituta in z reformo učiteljskega izobraževanja k ustanovitvi pedagoških akademij.
Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije je sestavljena iz območnih pedagoških društev (Maribor, Novo mesto, Kranj, Idrija, Koper), v zadnjem obdobju pa delujejo pri njej tudi različne sekcije: za predšolsko pedagogiko, za šolsko pedagogiko, za domsko pedagogiko, za pedagogiko prostega časa in sekcija za samopomoč. V naštetih društvih in sekcijah je več kot 5400 članov. To združenje j e ves čas izdajalo svoje glasilo — Sodobno pedagogiko.
Sekcija za predšolsko pedagogiko se je v preteklih dveh letih ukvarjala predvsem s strokovnimi vprašanji svojega področja dela. Njeni člani sodelujejd na posvetih, srečanjih in seminarjih kot udeleženci ali organizatorji. Pri Državni založbi Slovenije so izdali priročnik za vzgojiteljice (Zbirka didaktičnih iger).
Tudi člani sekcije za šolsko pedagogiko so sodelovali na strokovnih srečanjih, nekatera so pripravili tudi sami. V tem obdobju so delovali predvsem na teh področjih: začeli so zbirati in urejati pedagoški instrumentarij, ki ga je že mogoče dobiti; poglobljeno so obravnavali neurejen položaj šolskih svetovalnih delavcev, da bi ga z verificiranim dokumentom izboljšali, pripravljajo pa tudi ustanovitev društva diplomiranih pedagogov, ki bo delovalo v sklopu Zveze.
Vodstvo sekcije za domsko pedagogiko ugotavlja, da se napredne pobude prepočasi uveljavljajo v praksi, med vzgojitelji, so pa zadovoljni, ker jim je uspelo ustanoviti revijo Igkanja —
vzgoja, prevzgoja. Po dveletnem zatišju so se spet sestali in sestavili program, ki ga označujejo predvsem različne oblike dopolnilnega izobraževanja.
Sekcija za pedagogiko prostega časa, najmlajša po nastanku, je članica Evropskega združenja za prosti čas in rekreacijo (ETRA). Njeni člani kritično ugotavljajo, da je bilo dozdajšnje delo sekcije preveč omejeno le na ozek krog članov.
Mariborsko društvo obravnava predvsem strokovna in družbenoaktualna vprašanja vzgoje in izobraževanja. O teh pripravlja predavanja za različne sestave poslušalcev, za svoje člane pa strokovne ekskurzije in kulturno-družabna srečanja.
Tudi Dolenjsko društvo skrbi za strokovno rast svojih članov in izdaja publikacijo Pedagoška obzorja kot naslednico Pedagoškega vestnika.
Temeljni namen Obalnega društva je preučevati, razvijati in bogatiti teorijo in prakso v vzgoj i in izobraževanju. Z delom v društvu želijo povezati pedagoške delavce, pospešiti razvoj pedagoške misli in okrepiti pedagoško zavest. Spodbujajo raziskovalno delo, pripravljajo predavanja, odzivajo se na različna aktualna vprašanja, izdali pa so tudi bilten. Njihova posebnost so čajanke za upokojene pedagoške delavce, na pedagoških večerih spodbujajo člane k samoizobra-ževanju, ohranjajo pa tudi tradicijo dnevov pedagoških delavcev.
Idrijsko društvo deluje že petnajsto leto. Ves čas sledi aktual-
nim problemom pedagoške teorije in prakse, posebno veliko se ukvarja s problematiko mladoletnega prestopništva. O slednjem izdelujejo strokovno analizo v občini.
Na skupščini Zveze so ugotovili, da je treba čimprej oživiti družbeno delo na Gorenjskem, v Ljubljani, v Celju in še kje. Preseneča pa Ljubljana; čeprav je v tem mestu veliko pedagoških delavcev, je društvena dejavnost zamrla. Začutili pa smo nov veter; zvedeli smo, da sta se za oživitev ljubljanskega društva zavzela tovariša Rado Hlebec in Milan Simič. Ali lahko na naslednji skupščini pričakujemo ponovno udeležbo tega društva?
KAKO NAPREJ?
V tretjem delu tega sestavka želimo navesti vsaj kritične misli, in ideje, ki so pomembne za ustvarjalnejše sodelovanje pedagoških delavcev pri narčtova-nju in oblikovanju sodobne družbe. Takih kritičnih ugotovitev in pobud za dejavnejšo vlogo pedagoških društev je bilo na omenjeni skupščini Zveze pedagoških društev Slovenije zelo veliko. Celotno razpravo lahko zaokrožimo na pet problemsko zasnovanih sklopov.
Prvič. Prepričani smo, da se naš glas v javnosti premalo sliši. Posebno pogrešamo vpliv naše stroke na načrtovanje in oblikovanje vzgojno-izobraževalnega sistema. Preveč se čuti vplivanje po republiški liniji navzdol, zavzeti pa se moramo, da ga bomo usmerili tudi navzgor... Povedano bolj določno: pedagoški delavci moramo biti nosilci pobud. Ob tem opažamo, da je tudi med vodilno družbeno strukturo veliko pedagoških delavcev, vendar tega v njihovih razmišljanjih in akcijah ni čutiti toliko, kot bi pričakovali. Tako se marsikaj dogaja skoraj brez nas, brez našega ustvarjalnega sodelovanja. Videti je, da ne potrebujejo našega mnenja niti ob nastajanju Zakona o pedagoški službi, ne potrebuje nas ZK, SZDL in drugi organi, ki skrbe za vzgojo in izobraževanje.
Drugič. Veliko razpravljalcev je spregovorilo o stalnem izobraževanju pedagoških delavcev. Zavzeli smo se, da je treba zagotoviti potreben denar, ustrezne teme bomo znali že sami poiskati. Posebno naša Zveza je tista, ki bi morala sodelovati pri oblikovanju sestavin izobraževanja učiteljev. V teh prizadevanjih želi sodelovati tudi Državna založba Slovenije, saj lahko omogoči sistematično zastavljeno delo.
. Še bolj malodušni smo, ko gre za usposabljanje prihodnjih pedagoških delavcev. Skrb za pedagoški podmladek ne more biti le zadeva posameznih strok. Sistem usposabljanja, v katerem prevladuje pojmovanje, da so pedagoško-psihološki predmeti nujno zlo pri izobraževanju pri-
hodnjih učiteljev, ne more ^|l C učinkovit. Ni smiselno, da jerf ejc hovo celotno izobraževani Hic usmerjeno v znanje, in če jev(,ni] kot 80% takih študentov, ki Otu zašli v pedagoško smer zgolj P iti naključju.	%
Zavzeti se je treba tudi za ti*1a učitelje, ki so šele na začeli l(a svoje službene poti, saj jim dosk^. nismo namenjali sistematič11 skrbi, ki bi jim olajšala začet£ ^ tako zahtevnega dela. Prem® ji pozornosti je namenjene ' učiteljem teoretičnih predmete' srednjih šolah, saj se v zbornic3 1 navadno čutijo nekako izgublj3 1 ni, še posebno v manjših kolek3^ vih, ko je za vsako predmet111 y področje po en učitelj. Ni učb|L nikov in priročnikov ni izdelan1 trc specialnih metodik.	Ij^
V tej zvezi smo se dotakne^, tudi eksperimentalnega dela 0ri vzgoji in izobraževanju. PravZ3^ prav potrebujemo instrument,*^ bi spodbujal inovativnost in raZ1^ skovanje v šolstvu.
Tretjič. Veliko besed je bil er| namenjenih normativni uredit1 ^ v šolstvu. Gre za nesmiseln pol1!, žaj, ko si po eni strani želimo ci< >re bolj podrobne normative, drugi strani pa opažamo težnj* \.() da teh normativov ne bi upoštf 7„ vali. Tako so šole in učitelj % mezdnem odnosu:	predpis^
program na eni strani in pf :ij spevna stopnja na drugi. Dokl* l,a učitelji in učenci ne bodo ifflCj dovolj svobode tudi pri odloč3)^ nju vsebin, tako dolgo ne hofl1 j nepredovali. Prav pedagošL^ društva bi se morala zavzeti Z[|, ponovno ovrednotenje učitelja vega dela; novih nalog ne smeli več sprejemati, znebiti P ie, bi se morali tistih, ki ne spadaj1^ na naše področje.	j|0
Četrtič: Ugotavljamo, da n alf, 0 sindikalno združevanje ne oW‘ja| goča, da bi se res uveljavili, za'1^ bi lahko del nalog mirno prevzel ne območna društva. Lep prim3 skrbi za družabno življenje p3 dagoških delavcev je obala1 društvo (čajanke, pedagoški v3 čeri, dnevi pedagoških dela' M. cev); to prav gotovo pri pomorci razpoloženju in ugodne# ozračju v učiteljskih kolektivijjbj O tem, kako pomembno j1 takšno ozračje za učinkovitejs1 vzgojno-izobraževalne uspe# mi treba izgubljati besed. Prf gotovo pa bo Zveza sprejela pff budo, naj temeljito strokov# pripravi posvetovanje o liku uč* telja. K utrjevanju naše dr# bene vloge in ugleda bi pripon# le gla tudi posebna oddaja RT'k Ljubljana, saj bi bila obenem pČ in ložnost, da bi naši strokovnjak1 d.
!"j
spregovorili širši javnosti.
Petič. Vsako leto pripravi nas> v; komisija predloge za Žagarje# nagrado, a doslej žal ni še nih31, prejel te nagrade na naš predlo| P Prav bi bilo, da bi odbor tiF l utemeljil, zakaj so bili naši prev
logi odklonjeni.
IVAN MIRT

z
Andreja Grum — osemdesetletnica
Življenjska in delovna pot Andreje Grum razodeva vse značilne poteze slovenske prosvetne delavke, ki je dozorevala med svetovnima vojnama in dozorela v pedagoginjo, organizatorico in publicistko v prvem desetletju nove Jugoslavije. Andreja Grum je bila takrat med prvimi, ki so začeli obravnavati vprašanja, ki zadevajo gospodinjenje — tako družbeno kot posamezno.
Rodila se je I. marca 1907 v Tržišču pri Mokronogu v družini šolskega upravitelja. Njena družina se je takoj po koncu prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, in tam se je Andreja izšolala za učiteljico.
Kot mlada učiteljica začetnica si je Andreja Grum zavzeto prizadevala za napredek kulturno zaostalega podeželja. Svoje sposobnosti je namenjala spopolnje-vanju, pošolskemu nadaljevalnemu izobraževanju kmečke mladine, zlasti žensk. Organizirala je
gospodinjsko nadaljevalne šole in tečaje za mladinke v vseh krajih, kjer je službovala.
Ko se je začeta vojna, ji je bilo 33 let, vendar je bila do tedaj že 10 let tajnica odbora učiteljic kmetijsko nadaljevalnih šol; ukvarjala se je z organizacijo teh šol, učnimi načrti, s pripravo raznih dopolnilnih tečajev, pisala je skripte in učbenike.
Zaradi napredne idejnopolitične opredeljenosti in dejavnosti so jo imel i fašisti na seznamu oseb — tedaj je službovala v Škofji Loki — ki naj bi jih takoj zaprli, jim zaplenili stanovanje in premoženje. S hčerko se ji je posrečilo pobegniti v Ljubljano, moža pa je prehitela aretacija, zaprli so ga in ga izgnali v Srbijo.
Med vojno je ilegalno delovala v Ljubljani na zelo zaupnem področju, povezovala in vodila je skupine Zavednih žensk in jih aktivirala za opravljanje nalog AFŽ. Njena družina, mož, hči in
ona sama, so štiri leta prenašali surovo divjanje okupatorja: po zaporih in v ilegali.
Takoj po osvoboditvi je do jeseni 1945 vodila pri okrožnem odboru OF aktiv za preskrbo Ljubljane. Oktobra 1945 so jo pritegnili na Ministrstvo za prosveto, kjer je bila odgovorna za gospodinjske šole, šolo za domačo obrt in nadaljevanje šole za kmečko mladino. Ko so leta 1947 vse gospodinjske šole ukinili, je prišla Andreja v oddelek za otroške in mladinske domove in vrtce; tam je nekaj časa odgovarjata za težko vzgojljivo mladino in zanjo odprla tri nove domove:	v
Smledniku. Višnji gori in v Podsmreki pri Višnji gori..
Dokler ni odšla z Ministrstva za prosveto je bila načelnica uprave za preskrbo domov in organizacijo počitniških kolonij.
. Marca 1953 je bila Andreja Grum imenovana za strokovnega vodjo na novo ustanovljenega
Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva. Njeno delo je vtkano v obsežne strokovne priprave za ustanovitev tega prvega strokovnega republiškega zavoda za to področje. Opazen je njen prispevek k ustanovitvi Višje gospodinjske šole in k njenim učnim načrtom.
V tem času se je oblikovalo spoznanje, da se morajo vprašanja družine, v kateri sta zaposlena oba zakonca, reševati v programih dela najrazličnejših strokovnih in znanstvenih ustanov in s prizadevanji strokovnjakov različnih poklicnih profilov. V ospredje je stopilo vprašanje tehnologije in posodabljanja gospodinjstva. To so bile širše okoliščine, ki so omogočile, da je Andreja Grum široko razvila svojo strokovno in družbeno dejavnost in s svojim delom pripomogla k rešitvi mnogih problemov.
Andreja Grum je izdala veliko knjig. V vseh se zrcalita temeljitost in odgovornost do strokovne
resnice, volja in prepričanje, da je treba čim hitreje dati znanje ljudem. V svojih knjigah je reševala najbolj pereče probleme in dajala odgovore za najbolj vsakdanje človekove potrebe.
Njene knjige odlikuje notranja skladnost, suvereno obvladanje stroke, metod in tehnik podajanja. So neposredne in zanesljive, tako v prožnosti slovenskega jezika kot v dojemljivosti. Izhajajo v velikih nakladah in so velikokrat ponatisnjene; ne samo zaradi povedanega, temveč zato ker bralci čutijo, da prevzemajo spoznanja in prakso, ki jo je avtorica tudi sama dosledno preskušala.
Andreja Grum je ob svoji osemdesetletnici dejavna in ustvarjalna. Tako je njena Velika 'kuharica (3 izdaje, založba Naša Žena; 6 izdaj založba CZNG) kot 9. izdaja izšla leta 1985; Konzerviranje in zamrzovanje (založba CZNG), 7. izdaja, leta 1984; Kuharstvo — učbenik (založba
DZS), 7. izdaja, leta 1987; Velif z mednarodni slaščičar — prevOH s je pripravljen za tisk. To nisc, v samo ponatisi, svoja dela, zmeffl s znova dopolnjuje in izboljšuj1 1 Napisala je dvanajst samostojni' knjig, pri petih knjigah je soavt0) I rica, prevedla je 4 knjige, z obsd' ' nimi strokovnimi temami je sodl'\ ' hvala pri šestih knjigah, n/e#| 1 dela so izšla prevedena tudi 1 1 drugih republikah.
Z zanimivimi aktualnimi n# sečnimi prispevki redno sodeh1!1 v reviji Naša žena, strokovno Pj pri Kmečkem glasu in v reviji delavec, ki je namenjena zdoffi cem.
V življenjskem delu AndRl1 Grum se izraža pristen čutzašl(r vekovo življenje, izpoveduje 5 neponarejena človečnost. Ta /# monizem se pogumno poglablja'\ našo življenjsko vsakdanjost d1 "J gospodinjsko vzgojo že šestdef let neizbrisno prispeva k druži11' ski kulturi slovenskega narod11' MARIJA ANA LAP DROZ0
»ve
POTI VZGOJE IN PREVZGOJE
sivih domov v življenje
»i ejo
re
je evaflJ jevi »i , ki* ;olj P ii
ti«1',
ičeti l
:a
it
dosl‘ atic« ičeV |
avzgojo otrok in mladostnikov z motnjami osebnosti in vedenja J° v svetu in pri nas nove oblike in možnosti. Vzgojni zavodi in ^Qvi, v katerih so odraščali rodovi otrok in mladostnikov z razvoj-^otninmi in težavami, se vse bolj odpirajo v življenje. Poleg njih, .tU(ii namesto njih nastajajo nove oblike, ki so biizje potreoam ca-l11 niladih. Ena izmed takih oblik so stanovanjske skupine. V neka-^ deželah jih razvijajo že nekaj desetletij, pri nas imamo šele pr-spodbudne izkušnje.
aj so stanovanjske skupine, kakšne so njihove možnosti in pred-
stanovanjske skupine 'H njihova prihodnost
n
leto'
■niri ublj(
,leWK_
^ Sloveniji je v mladinskih in ,S°inih domovih oribližno 600
neO1 učbj
|lr°kin mladostnikov. Šeststo ra-akn' ltri^1 življenjskih poti in usod ela Vsem P;l Je skupno to, da jim v avZj '"ačem okolju niso mogli po-nt lopati, bodisi zaradi neurejenih r£^ spinih in družinskih razmer,
J^isi zaradi njihove vedenjske fjj)'ZaVnosti in prestopniškega ve-

enja.
Mladinska domova v Ljubljani 3Čif Mariboru sta namenjena p redvsem otrokom, ki so zaradi ■ Urejenih razmer ogroženi v
'°jem socialnem razvoju;
elj L^ojnj z.avodi pa so namenjeni
>isarkom
m mladostnikom, pri se ob neprimernem so-
"foko
^\i vnem ozadju kaže tudi vedenj-;atežavnost v različnih oblikah, jih družba težje prenaša ali onv Spoveduje.
ošl uoslej so bili naši domovi in ti z aVocEpove<:mi vstarih gradovih ejjt Samostanih, le eden med njimi „ tp Prehodni mladinski dom v i p 'id^ljani — je bil zgrajen z dolo-jai,er|im namenom. Zdaj so prišli Mjši časi tudi za-te zavode in ,3/omove, saj so uvrščeni v pre-vseh organizacij za aoljanje otrok in mla jelpdtotnjami v telesnem in dušev-
p ln strokovno javnost je to
, !'erri razvoju. Za strokovne de-"Ve in s,rt
j^^ložnost, da prostorsko pre-
Vfi Qv° dopolnijo tudi z vsebinsko av ^renovo in delo v domovih us-,|gdij° z zahtevami današnjega
/jlk ^°m ;l'' vzS°jni zavod naj ne ji bil več zaprt umeten prostor; v 'Jem naj bi si mladostnik prido-!,( '1 dovolj dobrih izkušenj. d;i bi ^ kljub poprejšnjim težavam ^ “h k o z zrelostjo enakopravno jjt clanil v družbeno življenje. ^ , vajanje stanovanjskih skupin < )eena izmed poti vsebinske pre-jtove prec)nost teh skupin je v j, e,ri- da je vzgoja bliže življenju, ,j. S,|j temelji na manjših skupinah t[[i na večjem sodelovanju mla-1 .°stnika pri urejanju svojega ■Mjenja že med bivanjem v JVz8ojni ustanovi.
K;ij so stanovanjske skupine in kakšno vlogo lahko prevzamejo pri vzgoji in prevzgoji mladih?
Stanovanjske skupine so lahko dopolnilo zavodske vzgoje. To pomeni, da mladostnik po bivanju v vzgojnem zavodu, preden se končno osamosvoji, živi nekaj časa v takšni skupini, kjer prevzema večjo odgovornost zase in za svoje ravnanje. Tako odhaja na samostojno pot v življenje bolj pripravljen za premagovanje težav.
Stanovanjske skupine so lahko alternativa vzgojnim ustanovam, zlasti tedaj, ko mladostnikova težavnost ni tolikšna, da bi onemogočala izobraževanje v rednih oblikah, ali če oddaja v vzgojni dom ne bi bila primerna zaradi drugih okoliščin. V Sloveniji se centri za socialno delo, svetovaL ne, vzgojne in zdravstvene ustanove, vsako leto srečujejo z več kot deset tisoč otroki in mladostniki, ki imajo različne bolj ali manj dolgotrajne težave v svojem razvoju. Mnogim med njimi ambulantne oblike dela niso prinesle rešitve. Stanovanjske skupine bi v teh primerih marsikdaj lahko zapolnile vrzeli, ki jih občutijo strokovni delavci pri vzgoji te mladine.
Strokovno snovanje stanovanjskih skupin se torej ne ustavlja le pri vzgojnih ustanovah, marveč zanima tudi centre za socialno delo; ti imajo poleg šol prvi opravka z mladimi, ki so v težavah in potrebujejo pomoč. Stanovanjske skupine so pri nas nekaj novega, čeprav se je nekaj izkušenj nabralo že tudi pri nas. Zavzemamo se za natančnejšo strokovno in znanstveno spremljavo dela v skupinah, ki bodo nastajale. Tako se bomo lažje odločali pri oblikovanju nadaljnjega razvoja te prožne in življenju bolj približane vzgojne oblike za mlade s težavami, saj so izkušnje nekaterih drugih dežel zelo spodbudne.
ALENKA KOBOLT
Vraščanje v umetnem ali pravem okolju?
Družbeno organizirana vzgoja °!rok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti se je v Zadnjih tridesetih letih razvijala zelo razgibano. Nove oblike so sPreminjale ustaljeno zavodsko v.zgojo. čeprav so jih uvajali vča-S|h manj premišljeno. Tako so na Primer v ameriški zvezni državi Massachusetts in v nekaterih Pokrajinah v Italiji vzgojne zajede preprosto razpustili, ne da P' kaj dosti razmišljali o alterna-lvmh oblikah vzgoje. V obeh Primerih so po nekaj letih zavode znova uvedli. Politično ozadje je vPlivalo na reformo zavodske Vzgoje tudi v zahodnem Berlinu 'r.,am so se ob splošnih študent-skih nemirih leta 1969 začeli Množični pobegi iz zavodov. V Zameno so se ustanavljale »korane« in »mladinski kolektivi«. ' so jih podpirale študentske skupine Življenje in delo takih omun je prineslo tudi številne szave in spodbudilo veliko žolč-’h razprav o vzgojni vsebini. Posebna pedagogika je uve-Javila bolj preudarno, postopno n strokovno pot prenove. Nove olike — takšne so tudi stano-
vanjske skupine — temeljijo na novih izhodiščih in se odmikajo od tradicije. Predvsem je to odmik od zavoda kot »totalne« ustanove. S tem pojmom razumemo vzgojni zavod kot sam po sebi sklenjen življenjski prostor, ki ima največkrat tudi šolo in delovno usposabljanje, velikokrat tudi notranjo ambulanto, svojo trgovino, banko in še kaj. V takih »totalnih« ustanovah se oblikujejo značilna pravila življenja, podsistemi in nadsistemi, iz katerih se udeleženci — ne mladostniki ne vzgojitelji— ne morejo odtrgati niti oddaljiti. Ves sistem deluje tako, da se posameznik čim bolj prilagodi ustanovi. Ustanova to konformnost tudi nagrajuje. Vendar veliko izkušenj. ki si jih mladostnik tako pridobi, ni povezanih z njegovim prejšnjim in prihodnjim življenjem. Vse je prilagojeno neki izoblikovani resničnosti, ki pa ni pravi mladostnikov svet. Žaže-lene in zahtevane so oblike vedenja. ki pomenijo prilagoditev ustanovi, ne pa vedenju, ki bi bilo prilagojeno resničnosti življenja in bi oblikovalo zmožnosti
nosti v primerjavi z zavodsko vzgojo in kakšne prve izkušnje vzgojiteljev in gojencev? Na to vprašanje v tem sestavku odgovarjajo: Alenka Kobolt, svetovalka direktorja Zavoda SRS za šolstvo, Franc Imperl iz Centra za socialno delo Ljubljana Center, Marija Kremenšek, vzgoji-iCljiC?, stanovanjske skuoine Dekliškega vzgajališča Višnja gora v Ljubljani, Irena Benedik, vzgojiteljica stanovanjske skupine Vzgojnega zavoda Logatec v Ljubljani in Damjan Jerman, gojenec stanovanjske skupine Vzgojnega zavoda v Smledniku. Pri pripravi celotnega gradiva je sodelovala Alenka Kobolt.
za ponovno vključitev v samostojno življenje.
Pri iskanju novih oblik, kakršne so tudi stanovanjske skupine, si prizadevamo približati vzgojo življenjski resničnosti. Mlad človek, še posebno v svetu različnih vrednot zbegan mladostnik, se mora naučiti, kaj sledi kakšnemu dejanju.
V stanovanjski skupini, nameščeni v stanovanjskem bloku ali večstanovanjski hiši, se morajo mladi naučiti pravilnih odnosov do sosedov, se uskladiti z drugimi stanovalci, spoštovati želje drugih, skratka — sprejeti življenjsko resničnost.
Tretje pomembno izhodišče pri iskanju novih oblik vzgoje te mladine je načelo osamosvajanja. V nekaterih vzgojnih zavodih imajo vzgojne skupine svoj pralni stroj, vsaj en dnevni obrok hrane si otroci in mladostniki v sodelovanju z vzgojitelji pripravljajo sami, na voljo imajo tudi večjo vsoto denarja, pa čeprav zahteva to več dela z mladostniki.Prav zaradi odmika od tradicionalne zavodske vsebine k življenjski resničnosti so stanovanjske skupine danes v svetu ena od najbolj razširjenih dopolnilnih ali alternativnih oblik klasične zavodske vzgoje, saj ponujajo veliko več vzgojnih možnosti.
Stanovanjske skupine ustanavljajo vzgojni zavodi in domovi, pa tudi združenja aii skupnosti, predvsem centri ali uradi socialnega skrbstva. To so prožne oblike družbeno organizirane vzgoje. V teh skupinah je malo otrok ali mladostnikov in manj potrebnega vzgojnega osebja.
Hiša na robu
zato jih je veliko bolj preprosto ustanavljati, kot pa odpirati vzgojne zavode. To je eden od razlogov, da so se stanovanjske skupine v dvajsetletnem razvoju razširile tako, da so se ponekod v svetu potrebe po zavodski vzgoji precej zmanjšale.
Stanovanjske skupine, ki jih ustanavljajo vzgojni zavodi in domovi, so praviloma dopolnilo k ustaljenemu vzgojnemu programu. Večina stanovanjskih skupin, ki jih ustanavljajo drugi, pa je mišljena kot alternativna možnost, brez poprejšnje ali poznejše oddaje mladostnika v vzgojni zavod ali dom. Stanovanjske skupine seveda ne morejo povsem odpraviti vzgojnih zavodov, lahko pa ob pomoči različnih ambulantnih in drugih oblik bistveno pripomorejo k večji učinkovitosti celotne pomoči vzgojno zanemarjeni mladini.
V Sloveniji imamo zdaj le tri take skupine. Najstarejša, stanovanjska skupina vzgojnega zavoda Logatec v Ljubljani deluje že šesto leto, drugi dve — stanovanjska skupina Dekliškega vzgajališča Višnja gora v Ljubljani in stanovanjska skupina Vzgojnega zavoda Smlednik v Smledniku — pa šele prvo leto. Zaradi uspehov želimo to obliko vzgojnega dela v prihodnje bistveno razširiti. Upamo, da bomo v tem sfunjerečnern obdobju ustunovili nekaj stanovanjskih skupin v Mariboru. Ljubljani in Kopru, pozneje pa glede na izkušnje in potrebe morda še kje drugje.
FRANCIMPERL
mesta
Stanovanjska skupina Dekliškega vzgajališča Višnjagora deluje od 1.9. 1986 in je nameščena v udobni in za potrebe mladih deklet zelo primerni enosta-novanjski hiši na robu Ljubljane! V tej hiši lahko počno vse tisto, kar je značilno za življenje v družini. Dekleta si sama kuhajo, pe-rejo, vzdržujejo prostore, v njih pa se počutijo prijetno. Ker je do hiše mogoče priti z avtobusi mestnega prometa, imajo dekleta občutek, da živijo v mestu, ki jim ponuja veliko več drugačnih možnosti, kot so jih imela Prej.
Omenjena skupina živi in deluje razmeroma malo časa, zato še ni mogoče izoblikovati trdnejših sklepov o kakovosti življenja, niti ne moremo še trditi, da je to življenje kakovostno boljše za vseh šest deklet, ki so zaživela v tem okolju. Vsa dekleta so prišla iz Dekliškega vzgajališča v Višnji gori. Tu je vsaka od njih preživela najmanj eno leto, to je bilo tudi eno izmed meril za njihovo izbiro. Pri izbiranju deklet za stanovanjsko skupino smo dali prednost tistim, ki so pokazale voljo in sposobnost za nadaljevanje izobraževanje na višji stopnji ali v drugačni usmeritvi, kot je mogoča v sdmem vzgojnem zavodu.
Eno izmed meril za izbiro je bila tudi dosežena stopnja socialne zrelosti: ta naj bi zagotavljala, da bodo izbrana dekleta-sposobne ustrezno ravnati v novem okolju. Pomembno merilo je bila tudi njihova prostovoljna odločitev, da bodo preživele nekaj časa v stanovanjski skupini. V naprej so bile zato podrobno seznanjene s pravicami in dolžnostmi, z možnostmi in omejitvami, predvsem pa s tem, da stanovanjska skupina kljub oddaljenosti spada k dekliškemu vzgajališču in so torej še naprej gojenke tega zavoda.
Že kmalu zatem, ko so začele prebivati v stanovanjski skupini, smo ugotavljali, da so dekleta ki nadaljujejo šolanje, izpostavljena precej drugačnim okoliščinam, kot tista, ki so se zaposlila. Poprejšnja zavodska šola je bila v marsičem drugačna in bolj prilagojena težavam posameznih učencev. V novem okolju so od deklet zahtevali več znanja, več so se morala učiti, hkrati pa se včlaniti v že oblikovane razredne skupnosti; le-te so jih doživljale kot odtujene in zanje bolj ali manj zaprte skupine. Novi sošolci in sošolke so bili mlajši od njih. Težave so postopoma izginjale. Po šestih mesecih lahko rečemo, da ne vplivajo več tako zelo na počutje deklet iz stanovanjske skupine. Mladi so našli marsikaj skupnega; zdaj že prihajajo novi sošolci kdaj pa kdaj na obisk v stanovanjsko skupino in vsi se sproščeno zabavajo.
Dekleta, ki so se zaposlila, so manj občutila svojo različnost. Na delovno mesto so pač prišla kot druge novinke.
V novem okolju je dekleta in vzgojitelje skrbelo, kako jih bo sprejelo sosedstvo. Dekleta so se bala predsodkov in zavračanja, zato so se potrudila, da nebi z ničimer zbujala pozornosti. Svojih starih in tudi novih znancev si niso upala povabiti v svoj'novi dom; to smo jim vzgojitelji začasno tudi odsvetovali. Na značilne zavodske razvade — na primer preglasno navijanje radia ali preglasno medsebojno obračunavanje — so začele gledati kot na nekaj, kar bi utegnilo biti novemu okolju razpoznavni znak, da jez njimi nekaj narobe. Vse to in še veliko drugih drobnih pozornosti je po svoje pripomoglo, da jih soseska ni gledala z nezaupanjem. Danes lahko rečemo, da smo samo eni od anonimnih stanovalcev v ulici.
Iz prakse
ZE
prakso
To. da so stanovalke stanovanjske skupine samo zavodska dekleta in da z njimi delajo vzgojitelji z večletno zavodsko vzgojno prakso, bi lahko bilo kočljivo, saj so na primer vzgojitelji po dolgih letih zavodske vzgoje obremenjeni z določenim delovnim slogom. Tega smo se zavedali in se zavestno odločili za prožno prilagajanje 'novim zahtevam in možnostim.
Kadar je stanovanjska skupina vmesni člen med zavodom in samostojnim življenjem, nam dozdajšnje izkušnje postavljajo nekatera vprašanja, npr.: ali je taka oblika pomoči mladim primerna za vse ali vsaj večino mladih, ki živijo v vzgojnih zavodih? Kakšne bi bile razlike pri vzgoji med tako skupino in tistimi, ki bi bile v resnici alternativa zavodski vzgoji?
Sčasoma bomo ob izkušnjah lahko izoblikovali splošna spoz-
nanja, seveda če bomo sproti
v , ‘	! * '	! 1... —♦« t*ol i
razčlenjevali in uoKuiiieiii..u;; vzgojno prakso in jo primerjali z življenjem v zavodu. Ugotavljati bo treba tudi napačne korake in priznati napačne predpostavke ter tako spopolnjevati delo. Posebno skrb bo treba nameniti izbiri kandidatov za stanovanjske skupine. Na vsa ta vprašanja bo treba najti odgovore in ustrezne rešitve, da bodo mladi od take humanizacije vzgoje res kaj imeli. Brez njihovega sodelovanja ne gre, zato bo treba še' bolj prisluhniti njihovim mnenjem in željam. V primerjavi z vzgojnimi zavodi se v stanovanjskih skupinah mladi lažje izražajo in uveljavljajo, po taki poti pa mladostnik laže postane soustvarjalec svoje sedanjosti in svoje prihodnosti.
MARIJA KREMENŠEK
Velike
prednosti majhnih skupin
Tako teoretična razmišljanja kot tudi praktične izkušnje kažejo, da dajeta manjša skupina in večja odprtost v okolje številne možnosti za bolj kakovostno vzgojno delo. Ena izmed teh možnosti je postopno osamosvajanje ;n prelaganje odgovornosti od tistega, ki vzgaja, na gojenca. Z notranjo prožno diferenciacijo vzgojnega ravnanja dosegamo
VcČ Okviri 'živ! 1..T1v nrimr-r-
» V* V* . W IV * ■ * - mA t 1J V_ lije*	w 1 1 Al IV- i
javi z zavodskimi bolj prožni in prilagojeni različni zrelosti posameznika in trenutni zrelosti skupine. Ker je gojencev malo in ker so stiki med njimi in vzgojiteljem dobri, je lahko prilagajanje skupini in posamezniku dosti •boljše kot v zavodu.
Učenje na napakah je v življenju stanovanjskih skupin bolj uspešno. Neupoštevanje zavodskih pravil ima mnogo lažje posledice kot neupoštevanje pravil v zunanjem življenju: če na primer gojenec v zavodu ne gre redno v delavnico, je kvečjemu kaznovan; če ne hodi redno na delo v delovno organizacijo, bo prej ali slej iz nje izključen in bo sam občutil posledice. Podobno bi bilo tudi s šolo. Po drugi strani pa je zunaj zavoda veliko več možnosti za napačne poti. Mladostnik mora spoznati, da je zaposlitev pogoj za preživljanje in je zato tudi nujna. Pot do tega spoznanja je včasih dolgotrajna, s številnimi padci in vzponi. Izkušnje kažejo, da večina naših mladostnikov kar nekajkrat opusti delo. preden se dokončno ustalijo.
nizacijsko dosti bolj prožna. V njej lahko brez težav uvajamo nove oblike ali postopke, npr. krajše oblike obravnave mladostnika ob prehodnih motnjah ali šolski neuspešnosti. Temeljno pravilo je pomagati ogroženemu mladostniku, ki se je sposoben in se tudi želi prilagoditi zahtevam resničnega življenja. Zato so tudi določila o tem, koga sprejemati v skupino, lahko bolj prožna.
V primerjavi s kadrovsko zasedbo vzgojnih zavodov so v stanovanjski skupini zahteve mnogo manjše, večji pa so izdatki za bivanje v stanovanjski skupini. Ker mladostniki sodelujejo pri vsakodnevnih opravilih in skupaj z vzgojitelji nadomeščajo celotno tehnično osebje in tudi del strokovnega osebja, pa so izdatki v resnici manjši kot v zavodu.
Za delo v majhnih skupinah mora biti vzgojitelj v teh razmerah primerno usposobljen, saj mora nadomeščati še marsikatere druge delavce. Predvsem pa mora biti zrela in ustaljena osebnost. saj ima ne le veliko odgovornost, temveč tudi veliko pristojnosti. Vzgojitelj mora imeti možnost, da samostojno odloča o večini vprašanj, ki zadevajo skupine. Zrelost, čustvena ustaljenost. prožnost mišljenja, ustvarjalnost, moralnost, širina obzor-
ja, predvsem pa zavzetost za tako delo, so najbrž prednostne lastnosti dobrega vzgojitelja, kakršnega zahteva stanovanjska skupina.
IRENA BENEDIK
Sami svoji gospodarji
Vse se je zelo spremenilo: imamo lepo urejeno sobo, radio in televizijo, pa to ni najpomembnejše, pomembno je predvsem, da smo postali sami svoji gospodarji.
S skupino sem še kar zadovoljen, čeprav bi se dalo nekatera vprašanja, na primer medsebojne odnose, še bolje rešiti. Niso tako pristni kot je videti na prvi pogled. Vsak od nas ima različne cilje, smo z različnih koncev in vsak gleda na cilje drugače. Sam nameravam najprej narediti šolo in šele nato razmišljati, kako naprej.
Gojenci se imamo tu zelo dobro. Če bi bolje poprijeli skupaj in se včasih pogovorili o skupnih trenjih, bi se lahko imeli še bolje. Ta trenja so včasih močna, včasih jih sploh ni. Nekateri živijo od danes na jutri,/spijo in jedo in to jim je vse.
Dolžnosti, ki nam jih nalagajo
vzgojitelji, so zelo lahke: pospraviti sobo, skrbeti za mir in čistočo — učenje pa je seveda glavna naloga nas vseh. Vendar nekateri teh obveznosti ne izpolnjujemo dosledno, raje lagodno živimo tu, če nam že domače razmere ne dovoljujejo, da bi živeli doma. Sicer bi se pri meni doma dalo živeti, le če bi bil sam malo bolj samostojen. Zato se tudi v skupini ne počutim najboljše — mogoče zaradi tega, ker sam ne prispevam dovolj k boljšemu skupnemu življenju. Moral bi jim pomagati, potem bi najbrž vsi bolj občutili skupne interese. Preveč smo svojeglavi in nihče noče popustiti za boljše medsebojne odnose.
O vseh teh vprašanjih pogosto razmišljam. Ugotovil sem, da jih do konca šolskega leta ne bomo rešili. Preveč smo drugačni. Treba bo pač potrpeti. DAMJAN JERMAN
ang
Iz prakse za
prakso
Ha Is n en mfan!
učitelji usposobljeni za delo
Kako uspdino usposabljamo mlade učitelje za pedagoški poklic na pedagoških šolah, kako se absolventi teh šol uspešno vpeljujejo v pedagoško delo in nadaljnje izobraževanje? Na to vprašanje je iskala odgovor raziskava p usposobljenosti diplomantov za vzgojno-izobraže-vaino delo. ki smo jo izvedli na Pedagoški akademiji v Mariboru Vj^udijskem letu 1985-86. Vzo-rpc je zaje! 155 učiteljev razrednega in predmetnega puka, ocene pa smo zbrali od ravnateljev osnovnih šol, ki smo jih v ta namen posebej pripravili. Poglavitni namen raziskave je bil ugotoviti, kakšna je povezanost med študijskim uspehom diplomantov in njihovo praktično poklicno usposobljenostjo za vzgojno-izobraževalno in druž-beno-politično dejavnost.
Z vprašalnikom smo od ravnateljev šol zbrali oceno pedago-ško-didaktične zmožnosti učitelja za načrtovanje in organizacijo vzgojno-izobraževalnega dela ter ter za preverjanje njegove uspešnosti, oceno praktične usposobljenosti za opravljanje drugih nalog, povezanih s poukom (dopolnilni in dodatni pouk, mentorstvo, fakultativne dejavnosti; razredništvo itd.), oceno usposobljenosti za samoupravno delo v šoli in okolju ter usposobljenosti za širše kulturno in družbeno-politično delo. Z vprašalnikom smo zbrali tudi primerjalno oceno teh učiteljev z drugimi učitelji, končno pa tudi mnenja ravnateljev o kakovosti usposabljanja pedagoške akademije — zdajšnje Pedagoške fakultete v Mariboru — skupaj s predlogi, kaj bi bilo treba še storiti, da bi bili diplomanti bolje usposobljeni za delo.
Celotna raziskava je objavljena v Jubilejnem zborniku Pedagoške fakultete v Mariboru (maja 1986). Iz nje povzemam nekaj zanimivih in značilnih podatkov.
Iz njih razberemo, da so ravnatelji bolj ugodno ocenili praktično poklicno usposobljenost diplomantov glede na obvladovanje učne snovi, manj ugodna pa je njihova ocena izobrazbene širine glede na obvladovanja metodike in posebne didaktike vzgojno-izobraževalnega dela, še zlasti ko gre za dodatni ali dopolnilni pouk, za interesne dejavnosti, za uvajanje novih oblik in metod dela ter pripomočkov, za uvajanje individualizacije in diferenciacije pri pouku, za preverjanje znanja z nalogami objektivnega tipa ipd. Slabše so bile ocene usposobljenosti za mentorske naloge, razredništvo, svetovalno delo in politehnizaci-
j°-
Pri ocenjevanju usposobljenosti mladih učiteljev za družbenopolitično dejavnost znotraj šole in zunaj nje smo lahko ugotovili po ocenah ravnateljev, da del teh učiteljev zavedno, odgovorno, tankočutno in s sposobnostjo opravlja pomembne samoupravne, družbenopolitične in druge naloge na šoli in zunaj nje, del učiteljev pa ostaja ob strani. .
Na podlagi raziskave lahko domnevamo, da bo prehod na visokošolsko izobraževanje učiteljev omogočil tudi bolj temeljito in celostno uposobljenost mladih učiteljev za vzgojno-izobraževalno delo, ne le za samo pedagoško delo, marveč tudi za širše družbene dejavnosti, ki ga spremlja.
AMAND PAPOTNIK
Tudi obrambni krožki morajo zaživeti
Komisija za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri Občinski konferenci Zveze rezervnih vojaških starešin Murska Sobota je v tem šolskem letu anketirala učence osnovnih šol ter šol srednjega usmerjenega izobraževanja murskosoboške občine o delovanju obrambnih krožkov ter se obenem ponudila, da bo pomagala pri tej dejavnosti. Od poslanih 2 I vprašalnikov (na 17 osnovnih šol in 4 šole srednjega usmer-jenga izobraževanja) se jih je vrnilo na naslov Občinske konference ZRVS samo 18; odgovorilo je 15 osnovnih šol in 3 šole srednjega usmerjenega izobraževanja.
Podatki kažejo, da so najbolje organizirani obrambni krožki (z bogato vsebino) na osnovnih šolah Bakovci, Bogojina in Cankova, na treh šolah pa obrambnega krožka še nimajo. Na osnovnih šolah je med prosvetnimi delavci precej članov Zveze rezervnih vojaških starešin, ki bi lahko na tem področju naredili v šolah precej, a so verjetno zaposleni drugje (strelstvo, tehnični krožki, šolska športna društva). Najuspešnejši mentorici imajo na-Osnovni šoli Bakovci — Biserko Felgar in na Osnovni šoli Cankova — Marijo Horvat.
Med šolami srednjega usmer-
jenega izobraževanja je dobro organiziran obrambni krožek na Srednji družboslovno-ekonom-ski šoli, malo manj na Srednješolskem centru tehniške in pedagoške usmeritve v Murski Soboti, malo zanimanja je na Kmetijski srednji šoli Rakičan, prav nič pa ne zanima to področje (po zatrjevanju učitelja obrambe in zaščite) srednješolcev Zdravstvene šole v Rakičanu. Med srednješolci jih je v obrambnih krožkih 48, osnovnošolcev pa 284 (ena šola ni napisala, koliko učencev ima v krožku).
Za člane obrambnih krožkov so na šolah naročili revijo Naša obramba, ta pa mora v večini primerov ostati všolski knjižnici. Več številk te revije prejemajo na osnovni šoli Ivan Cankar v Bogojini (mentor Janez Čarni). Komisija za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri Občinski konferenci ZRVS Murska Sobota pa je v sodelovanju z upravo Naše obrambe obljubila, da bo priskrbela več izvodov te revije. Najbrž se bodo morali v prihodnje bolje povezati vsi, ki delajo v splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, da bodo obrambni krožki na šolah res zaživeli.
FILIP MATKO
Otroci tako — kako pa starši?
r
»ei
Tudi dobri starši se ne rodijo, temveč vzgojijo
Starši se največkrat bojijo vrstnikov. Starši doživljajo prve prav tega, da ne bi bili dovolj udarce, ko si njihov mladostnik dobri. Povedano drugače: spra- nenadoma nabere v šoli veliko šujejo se, ali svoje starševsko po- nezadostnih ocen, pa tudi k slanstvo opravljajo tako. da se ppuici; nctčdc hoditi	iv:!?.-
njihovi otroci kar najbolje znaj- dostniki imajo o vsem tem, svoje dejo na vseh področjih življenja mnenje, največkrat pa so videti in dosegajo pri tem uspehe. Ve-, pred starši in učitelji neresni, ma-
Branko Filipovič-Filo: Kompozicija, 1959, kombinirana tehnika. Umetnikovo razstavo si lahko ogledate do konca aprila v Moderni galeriji v Ljubljani.
čina staršev se počuti osebno odgovorna za težave, ki se začno prvič pojavljati pri njihovih otrokih v adolescenci. Že majhne spremembe v mladostnikovem vedenju (upornost, zavračanje družinskih norm ipd.) starše prestrašijo: zboje se, da so bili pri vzgoji preveč popustljivi in da bi morali otroke čimbolj nadzorovati.
Res je, da ni nikoli enega samega vzroka, ki bi pomagal pojasniti spremembo v mladostnikovem vedenjU, ampak jih je več; različni so in celostni, se pa tudi prepletajo. Zavedati pa se moramo, da so vedenjske težave mladega človeka posledica neuravnoteženih dejavnikov v njegovem okolju. To povzroča največkrat dom, nerešeni problemi v družini (objektivne ali subjektivne narave), neustrezni odnosi med staršema in navsezadnje odnos med mladostnikom in staršema. Vsi našteti problemi prikrito delujejo na otroka in se prvič začno kazati v adolescenci ali v srednji šoli, ko si mladostniki pospešeno iščejo družbo
lodušni, neodgovorni, leni in problematični učenci. Številni pogovori in opazovanja teh učencev v drugih okoljih pa so pokazala, da lahko isti mladostniki potem, ko jih poučimo in usposobimo za premagovanje ovir ali ko skušajo sami najti ravnotežje v okolju, dosežejo dobre uspehe v šoli ali drugod. Ne bi smeli pozabiti, da so mladostnikove težave vsaj tolikšne kot težave odraslega človeka na osebnem in poklicnem področju ali
J ...2.: -
- urugje.
Ob adolescenci se starši spet začutijo odgovorne, skrb za otroka se poveča. Ker prav v tem obdobju njihov sin ali hči obiskujeta srednjo šolo, se odgovornost za otroke zoži na vsakdanja ustaljena vprašanja: ste pisali kakšno kontrolno nalogo, ali si kaj znal, boš imel ob polletju kakšno negativno oceno ipd.
Zelo malo staršev pa se zna pogovarjati z otroki o vsebini tistega, kar se v šoli uče, o tem kako preživljajo šolske ure. Tudi zaradi tega nastaja med mladostnikom in staršem prepad, ki
Vrednost pedagoške prakse
Na Pedagoški fakulteti v Mariboru smo namenili posebno ■raziskavo vplivu strnjene pedagoške prakse na usposobljenost učiteljskih kandidatov za vzgojno-izobraževalno delo. Raziskava je zajela vzorec 177 študentov razrednega in predmetnega puka, ki so v šolskem letu 1985-86 uspešno opravili tritedensko pedagoško prakso na šolah.
Celotna raziskava je objavljena v Jubilejnem zborniku Pedagoške fakultete (Maribor, maj 1986). Iz nje *naj povzamem nekaj značilnih ugotovitev in spoznanj, ki bodo zanimala"širši krog.
Temeljna ugotovitev raziskave je, da ima ta praksa zelo pomembno mesto in vlogo pri pripravi učiteljskih kandidatov za pedagoški poklic. V prihodnje bi bilo potrebno bolj načrtno — tako pri splošno-izobraževalnih in strokovno teoretičnih kot pri pedagoških predmetih — motivirati študente in jih usmeriti v pedagoško prakso. Tako se bodo že vnaprej zanimali zanjo in bodo bolje pripravljeni na obveznosti, ki jih čakajo. Raziskava je pokazala. da je zadovoljstvo praktikantov pri strnjeni pedagoški praksi odvisno predvsem od tega. koliko sodelujejo pri vseh oblikah in zvrsteh dela. koliko se zanje zanimajo učiteljski kolek-
tivi in ravnatelji šol, pa tudi koliko specialni didaktiki in drugi učitelji Pedagoške fakultete spremljajo življenje in delo praktikantov med prakso. Zanimiv je podatek, da kar dve tretjini študentov menita, da bi strnjena praksa morala trajati dlje kot tri tedne. To pomeni, da so študenti spoznali vso širino in zahtevnost pedagoškega dela, ki zajema poleg rednega pouka tudi dopolnilni in dodatni pouk, interesne dejavnosti, svetovalno delo, sodelovanje pri samoupravljanju itd.
V prihodnje bi bilo treba pedagoško prakso usmeriti tako, da bodo praktikanti še bolj kot doslej pri svojem delu uporabljali, utrjevali in poglabljali znanje iz posebnih didaktik, pedagoško-psiholoških, splošnoizobraževalnih in, strokovno-teoretičnih predmetov.'V ta namen bi bila koristna večja interdisciplinar-’ nost že pri rednem vzgojnoizo-braževalnem delu, bolje bi bilo treba usposobiti mentorje iz osnovnih in srednjih šol za delo s praktikanti (v prihodnjem šolskem letu bo namreč praksa potekala že tudi v šolah srednjega izobraževanja); prav pa bi bilo, da bi bila mreža hospitacijskih šol in drugih organizacij, kjer po-!teka sprotna in strnjena pedagoška praksa, bolj trdna in trajna. AMAND PAPOTNIK
se proti koncu šolanja še povečuje. Z obeh strani je pogosto slišati: »Komaj čakam, da to šolo konča, da si pridobi poklic, saj me bc spravi; ob živce,« ali »Se nekaj mesecev, potem pa mi ne boste težili več ne vi, ne učitelji.«
Mladostnik utegne to pretirano odgovornost staršev prav kmalu izkoriščati. Zahteval bo, da mu pišejo opravičila, ker ne hodi v šolo, da se v njegovem imenu opravičijo za nesporazum z učiteljem. Veliko staršev mi je povedalo, da vse to morajo delati, ker jim sicer mladostniki zagrozijo, da bodo izključeni iz šole, ostali brez poklica in da bodo za vse to spet krivi prav starši. Ob takšnih starših odrašča mladostnik v neodgovornega in neprilagodljivega učenca v šoli, občana in prihodnjega delavca.
Druga skrajnost pa so starši, ki o svojem sinu ali hčeri povedo učitelju prav vse — to pa na žalost ni najboljše. Vprašati bi se morali, kako bo te informacije učitelj uporabil, kaj bo z njimi pri mladostniku izboljšal. Ponavadi pa se zgodi, da učitelj v starših še bolj poveča občutek krivde za otrokov polom, ko jim pove podatke o negativnih ocenah, o tem, kolikokrat učenec ni prišel v šolo in še o čem. Starše bi bilo treba opogumljati, spodbujati in jim vračati zaupanje v otroke, ne pa jim jih še bolj odvzemati. Ob tem se spomnimo pregovora, da učiteljevi otroci in župnikova živina uspevajo le redkokdaj ali pa nikoli.
sPozi
'otreb,
moramo svoje načine vzga| večkrat razčlenjevati in si t zadnje tudi priznati, da sn1 Včaso lali napake. Svojemu m)9 tbirarr niku ves čas, ukazujem^ iznanj| takoj ugasne radio, ker politič takšne glasbe ne moramo P dno »i sati. Naš mladostnik bo šel posta kaj kmalu v disko klub ali p! tnan stemu vrstniku, ki lahko 1 Ij n posluša takšno glasbo dovol njg ^ sno. Starši imajo pravico dP em0g in miru v svoji hiši, vendafi ttgoj, tudi svojim otrokom moral1 b0gat pravico do tega, kar imajo Za to je potrebno največk Socia] malo dobre volje. Mlad1’ prv0 kova potreba po »nered) jo Vr( hrupu« bo kaj kmalu izg1 lotnj med nj im in starši pa se bo >e 2ar obdobje mirnejšega, srečne) os0c in bolj zdravega življenja, •linan Da bi starši bolj samozari »ksi r prenašali včasih nerazuriitalg vedenje svojih najstnikov. :njani rajo dojeti še eno resnico1 iče jj hovi otroci bodo nujno šliHetan trenutke, ko jih bodo zasovf jo in
To bodo morda izrazili s
uporom, ko staršem ne bdU, ta sebi povedali nič več ali p* Jpan bodo izzivali glasno, unid&ibo) vse družinske norme ter '1|eren note in starše s tem pripelji' rob potrpežljivosti. Takšna gativna čustva so za mlade l ^ič r toliko kot je normalna puN itno ta.	Ven-
Razvoj mladega človek hn \ osebnostno zrelega in celosti1 'ožig posameznika je v družini ! Uh h pomemben, potekati pa fjvj tako, da je zadoščeno polresnici
'to t
Ratimir Pušelja: Metamorfoza II., 1986, akril na platnu
Vsa naša pomoč mladostniku bi morala biti torej usmerjena v njegovo vsestransko ozaveščanje o tem, kako dosegati življenjske cilje, odgovorno sprejemati vloge, ki jih ima v življenju. Pri tem mladostnik ne more mimo dobe šolanja, vzrokov za svoje težave ne sme iskati le zunaj sebe. Že od otroštva naprej se učimo postati starši. Tudi naši otroci bodo takšni starši, kakršni smo jim mi, od nas se učijo. Zato
po varnosti in trdnosti dru^ priložnosti za razvoj umskihflVsa sobnosti, pametnem vodenjufittal samostojnem reševanju ovitfdi težav, s katerimi se spoprijepk mladostnik. To so torej na^ba na katerih bi morale teme«,: disciplina, vzajemne in poseke pravice, in končno oblikovalo ustreznih življenjskih na'''] Uspehi bodo prišli sami od s£*k , ALENKA POTOČNIK f|,|
LAUKO
Več zanimanja za tehnične poklice
Osnovne šole se že dalj časa povezujejo z organizacijami združenega dela pri razvijanju tistih interesnih dejavnosti, ki povečujejo zanimanje za tehnične poklice. Čeprav imajo šole veliko pokroviteljev med delovnimi organizacijami, katerih dejavnost zahteva več tehničnih poklicev, pa pri zanimanju mladine za te poklice ni videti bistvenega napredka. Sodelovanje je sicer vedno bolj kakovostno, vedno več predstavnikov združenega dela obiskuje šole in s praktičnim delom prikazujejo, kaj v delovnih organizacijah potrebujejo in kakšne so možnosti za zaposlovanje. V delovni organizaciji Gorenje-Varstroj Lendava so po vseh šolah lendavske občine učencem petega razredav krožku praktično prikazali delo izolaterja in monterja ter možnosti za zaposlitev. TZO Čren-šovci ima na osnovni šoli v Čren-šovcih fakultativni pouk iz kmetijstva, zato so se učenci zelo začeli zanimati za kmetijsko šolo. Osnovna šola Jože Kramar Juš dobro sodeluje z združenim delom pri izpeljavi obvezne de-'
lovne prakse učencev (Planin-®/ Indik in Občinska gasih'l|ne
zveza). Osnovne šole so nariT
nile več pozornosti delovno D b , tični vzgoji in jo uvrstili v vz®°|i((l) no-izobraževalno delo pri '"L učnih predmetih (posebno iz nV-1 ravoslovnega področja). L-.
Skrbi za šolsko samouprav1, učencev, posebno pri vodenju V-1 organiziranju interesnih deiij nosti, je iz leta v leto več. 'T
učenci sodelujejo v interesen' dejavnostih na šoli. Zuna1))
'Oj
mentorje, ki sodelujejo v tej javnosti osnovne šole, pa
treba nagrajevati. Vse osno''!lx
šole še nimajo ustreznih dela^ za tehnični pouk in tudi občina h,
1	«.y| "'li
izobraževalna skupnost Lendf L
še ne pomaga sistematik ^
opremljati delavnic. Nove ]r(
store za tehnični pouk pa sta ^
novim prizidkom dobili Osno'1. 9f( šola Drago Lugarič v Lendavi) ^
Osnovna šola
Vinko MeSjjo el.
Odranci, začasen-prostor za ^ nični pouk — delavnico pa | 4q
pridobila tudi Osnovna šola Tut ^ nišče, v prostorih tovarne Pia1” ka-Tumišče.
JOŽE ŽERDIN

fedalje manj kulture v medsebojnih odnosih
9 '‘Poznanje ne zadošča samo razum, umevanje, temveč 0,rebno tudi srce, se pravi intuicija, občutje.«
51 H
Til» ^asopisu in v revialnem tisku ' j'ramo kočljive polemike 11' ganili kulturnikov in družbe-Mitičnih delavcev, ki niso ? j »no »na ravni«. Kje je vzrok, st'.; Ostaja današnji človek čeda 1 (j.^anj dostojanstven, pa vse 0 k 1 netakten, brezobziren? V'^8 drugega podcenjujemo in lentogočamo, namesto da bi
ij JSob drugem rasli, se razvijali
ra*1 boo ---	..............
[jo
ogatili svet, ki v njem živimo.
c,c balistična morala postavlja mesto človeka kot naj-7ai i° v.rodnoto — njegov umski, 1 ", ®tni in socialni razvoj. To so ; e Omisli— z njimi se ukvar-n ^ociološke in druge interdis-1,!narne stroke — vendar se v a j ks' ne uveljavljajo, kot bi se 1 rale. Ljudje z negativnimi ^v'. Jlarni sejejo svoje namene, "°j |e jim ne stopi na prste. Z ' banjem peska v oči« uspe-'n jemljejo voljo do dela ^ tistim, ki delajo in pošte-
'o. To je zaskrbljiv pojav, o rem bi morali več razmišlja-
. tako da prav ti izgubljajo •;,nr,anje vase, v sočloveka iidltb
r '.'•er,
Ija!
na
^ ni bilo v tem uvodu kon-jb -'no povedanega. Vendar pa yemo, za kaj gre; saj dan za e'!' 6|1J beremo in poslušamo v laičnih občilih sporočila o 11 ^ in nesprejemljivih dogod-11v naši samoupravni sociali-ref ti družbi. Glasno ali pa s pro-,nim molkom kritiziramo, cujemo sestanke in pogovore okroglo mizo, razčlenjuje-• sprejemamo sklepe... Nič! teče po starih tirih. Zakaj? se bojimo drug drugega? 1 r ie brskanje po neprijetnih areh lahko usodno?!
fudi v šolskih kolektivih ni ve-0 druga5e Čutiti je trenja, ne-psja in nezadovoljstvo. Tre-f Pa so velikokrat tudi izraz ■tadevanj za bolj kakovostno =| °^za boljše počutje ljudi na H °vnem mestu; dobro počutje P* le eden pomembnih vzgonov l^pešno in ustvarjalno delo. ui
h sl V.
sak šolski kolektiv je družba 'falem. To je »konglomerat« . .^t različnih spolov, rodov, '1 °k in pogledov — različnih lC, J°nostnih svetov. Od vodstva e, k, šolske svetovalne službe in 'e ?kega posameznika je odvisno,
3 to deluje sistem, ki mu pra-
VI
sel
Blaise Pascal
vimo vzgojno-izobraževalna organizacija. Poglejmo v naše kolektive, v zbornice, pa bomo videli. da je v vsaki »hiši« nekaj svojevrstnega.
Kaj lahko naredimo, da bo naša šola dobra, najboljša — da bomo zagnano in ustvarjalno delali vsi — učenci, delavci šole, starši, krajani?
V prvi vrsti je pomembna strokovna usposobljenost. Diploma še ne zagotavlja kakovostnega dela. Potrebno je nenehno spopolnjevanje znanja. Tudi splošna vsestranska razgledanost na kulturnem, tehničnem in družbenopolitičnem področju daje učitelju moč, samostojnost in ugled. In navsezadnje — pomembna je tudi sposobnost najti zdrav stik z okoljem, sposobnost samovzgoje — težnja k idealom človekovih vrlin.
Omejili se bomo samo na »vrednostni« del človeka z nekaterimi značajskimi in temperamentnimi lastnostmi, ki odločilno vplivajo na življenje in delo nekega kolektiva.
Najbrž si vsi želimo, da bi se z ljudmi, s katerimi živimo in delamo, dobro razumeli, da bi spoštovali drug drugega. Vir spodbudnega sporazumevanja z okolico je v nas samih. Ključ je v tem. da dobronamerne misli in besede udejanimo — to je temelj pristnih človeških vezi. Včasih je treba razsodno popuščati pred trmastimi in obrekljivimi ljudmi samo zaradi miru in sožitja. Takšno popuščanje nas ne »ra-zorožuje«, temveč dviga nad nizko sivo povprečnost.
Vsak izmed nas ima dobre in slabe lastnosti. Kritičen odnos do svojih osebnih lastnosti in vrlin je kažipot za spoznavanje, nerazumevanje in presojanje sočloveka, za pošteno ravnanje z njim.
Ni se lahko vživeti v težave učencev, staršev, poklicnih kolegov, vodilnih in tehničnih sodelavcev. Vendar samo tisti, ki so sposobni prisluhniti drugim in dojeti tudi njihove težave, bolečine, žalost, krivico... znajo nesebično pomagati. Takih ljudi, ki se tako razdajajo, je malo. Okolica jih hitro opazi in »izkorišča«, jemlje jim izvirne ideje ipd. Poti iz stisk in težav iščejo sami — in ponavadi jih tudi najdejo. Čudovito je delati v »iskateljski« strokovni skupini, kjer so ljudje pripravljeni prispevati k skupno zastavljenim ciljem.
ribližana
starodavnost
k .
.Kofjeloški pasijon — vzporedna izdaja transkribiranega <V||,nika in posodobljenega prevoda
V/,
dg za pripravo in izid
untfjeloškega pasijona (iz nemš-lsyega je prevedel v slovenščino Standreški), knjige ki ni ,0f l*0 značHna za zbirko Kondor, gof 6i/ pravzaprav preprost: pri-4yi so jo zato, da bi izšla v času, ko naj bi uprizorili P1, samo igro. Zatorej je tudi a'v'8« pisana kot besedilo in kot ul"«*;. V besedilu so namreč tudi navodila uprizo-^ ^■e^° pomembna stran je niena priročniška vred-jTov Z vsem, z glasbeno, jezi-fl£l. to in zgodovinsko analizo naj za to, da bi imeli uprizorit^1 vse potrebne začetne in-'n pacije za svoje delo. ^Kf.^dovinsko je ta baročna tt v ^kah eno najpomem-:<l )ij5‘^ besedil, eden od zakladov
r‘’’ 5,/le umetnosti, ki ima močno S i'ie	m°č lud' ^ današ-
vPi-p- ČjKu. Izkazalo se je, da v if bnjih priredbah ni bilo dra-
8l,L ,c,>osti, kakršno vsebuje pasi-šatorej je bilo mogoče v %f"i‘ ‘zdaji upoštevali tiste gle-
■ ip. ; Zmožnosti besedila, ki jih 1,1 tJ. n‘ bilo mogoče uveljaviti za-1 teoloških prepovedi.
Besedilo ima dvojno jezikovno podobo: na levi strani knjige je zapis transkribiranega izvirnika, na desni pa preprosto transkribi-rano besedilo — diplomatični prepis, to je čim natančnejši prenos rokopisa v tisk.
Pred nami je knjiga, ki omogoča različne interpretacije, različne poglede na besedilo, k temu pa naj bi po svoje pripomogle tudi zbrane študije.
Prva je študija Jožeta Faganela, ki se ukvarja z jezikovno platjo tega besedila; le-to je bilo treba pripraviti kot transkribiran izvirnik in kot prevod iz latinščine in nemščine. Janez Hdfler je študijsko obdelal glasbo, ki se pojavlja v nekaterih izmed petnajstih pasijonskih slik, Marko Marin sledi ohranjanju pasijona skozi stoletja, Goran Schmidt pa je omenjene študije dopolnil z izbranimi odlomki iz književnosti — s tistimi deli besedil, ki se nanašajo na pasijon.
V. K.
Zavist pa je tista človeška lastnost, ki lahko v skrajnih primerih uniči prizadevnega delavca in kolektiv. Nezdravo tekmovalnost in spletkarjenje bi morali neusmiljeno zatirati. Vsaj med učitelji in vzgojitelji ne bi smelo biti takšnih ljudi, saj vzgajajo mladi rod k odprtosti in velikodušnosti do sočloveka, do pozitivnih uspehov drugih.
Znamo poslušati drug drugega? Kdaj pa kdaj slišimo na sestankih in konferencah godrnjanje, če se kdo oglasi in pove, kar čuti, kar se mu ne zdi prav, če predlaga kaj novega... Negodujejo vedno tisti, ki nimajo časa za šolo in kar naprej kritizirajo... dobro pa poznajo svoje pravice. Potem se opogumi še kdo, ki zmeraj uperi puščico v »pravo smer«. Sledi zadoščenje, češ, pa jo je dobil po glavi, drugič bo pa tiho! Zakaj take žalitve? Je prav tako?! Je kdo, ki si upa zlomiti puščice, pripravljene zmeraj in »za vsak primer«? Priznajmo,
zmanjkuje nam moči. Za to je potreben tudi pogum.
V sočloveku zbudimo zaupanje s spoštovanjem, s strpnostjo, z razumevanjem, s širokosrčno pomočjo... Nekateri ljudje imajo v sebi poseben čar, da prevzamejo vse okoli sebe. Ustvariti znajo kulturen dialog, ki vodi k vrednim, višjim ciljem. Sposobni so pomiriti in preusmeriti najbolj zle »duhove«. Ob njih se počutimo varne, osrečujejo nas in nam dajejo voljo do dela...
Približati se človekovim idealom je želja, ki ni neuresničljiva.
Dr. Trstenjak pravi v podnaslovih o dostojanstvenem človeku: — Ima svoj oseben ponos — Se zaveda odgovornosti — Premaga strah — Preraste sebičnost — Je večji, kot misli...
Če se je v nas prebudila želja približati se tem idealom, smo že na poti k lepšemu in boljšemu.
DARJA INTIHAR
Ratimir Pušelja v galeriji Junij
Samostojna razstava Ratimira Pušelje na Kidričevi II opozarja na slikarja, ki je od začetka, odkar je bila ustanovljena skupina Junij, nenehno dejaven, vendar po usmerjenosti samosvoj: izmed vseh v skupini je še najbolj »klasičen« (če s tem zasilno označimo njegovo privrženost svobodni figuraliki), navezuje pa se na'abstrahirano barvno izražanje.
tokrat nam predstavlja izbor slik v akrilu, nastajale so od 1985 do lanskega leta pod skupnim naslovom Metamorfoze. Pri Pušelji ne gre za variacije na docela isto temo, kar se sicer rado dogaja nekaterim sodobnikom. Tudi pomensko ni treba pojmovati posameznih slik z isto valenco, tisto skupno lahko poenostavimo v spoznanje o spreminjajočih se figurah. Metamorfoze —že iz antike znan umetniški fenomen — dobe v Pušeljevih slikah posebno barvit sodoben odmev: v njegovem ustvajanju ne gre za takšne ali drugačne modne smeri, zato je tudi nekako zunaj skupine Junij, njegove stvaritve so bolj slikarsko izrazno manifestativne kot intimistične, ne manjka pa jim poetični pridih.
Metamorfoza I., 1986, akril na platno
Pušeljeva slika je v bistvu dvodelna, v njej najdemo zabrisano človeško figuralno podobo, vpeto v abstrakcijo razcvetajočih se barv. Povedano natančneje: figura, mirujoča, ujeta v kamnito pozo ali pa v gibanje — »filmske trenutke« telesa ne nasprotuje abstrakciji barv, linij, raz-plamtelih potez. Tako spajanje se izoblikuje v Pušeljevih slikah v smiselno celoto. Zaradi metamorfoznega spreminjanja je figura bolj nakazana kot izdelana. Upravičeno govorimo o barvni eksploziji; ta se zrcali v slikarjevih potezah, dinamični razplamtelosti in v samih barvah. Pušelja se prepusti barvnemu občutju in ustvarja svojevrstno poetično kadenco, barve pa prehajajo od bele do črne, ohranja značilno modro pa tudi rdečo in zeleno. Barve se v toplini in hladu ujemajo s prevladujočim razpoloženjem. Gre za premišljeno kompozicijo; v zdajšnjih slikah' umetnik bolj popušča racionalnosti in se odpira poetični fantaziji, kar nepogrešljivi za njegov slikarski opus. Škoda, da je ponekod format slike zahteval dvodelnost, marsikaj bi se dalo izdelati v enem kosu. Pu-šeljeve slike pa se nam vtisnejo v spomin kot pristno doživetje iščočega umetnika.
I. G.
Slovenščina v vzgoji
in izobraževanju
Ureja Stanko Šimenc
Kulturni dan
»Izhodišče za uvedbo in izvajanje dni za kulturne dejavnosti v osnovni šoli je kulturna vzgoja otrok, učencev, mladih. V času učenčevega šolanja v osnovni šoli je navajanje učencev na kulturno življenje in delovanje iz psiholoških, pedagoških in drugih razlogov lahko najbolj učinkovito in najlažje uresničljivo. Pri kulturnih dejavnostih gre v prvi vrsti za navajanje učencev na celovito kulturno življenje tako v šoli kot zunaj nje, tako pri predmetih kulturnega področja kot pri drugih predmetih, tako pri obveznem šolskem delu kot tudi pri prostovoljnih dejavnostih, tako na področju glasbene, likovne, filmske, gledališke, plesne, literarne umetnosti in dejavnosti kot tudi v načinu življenja in delovanju v ožji in širši okolici, doma, v krajevni skupnosti, šolskem kulturnem ali drugem kulturnem društvu in širše. Kulturna vzgoja naj torej postane način našega življenja in dela.«
(Iz Priročnika za mentorje kulturnih dejavnosti v osnovnih šolah, ZKOS in Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana 1984.)
V	obveznem predmetniku in učnem načrtu osnovne šole, ki je izšel 20. 5. 1983, je »predstavljena« tudi kulturna dejavnost — najprej vzgojno-izobraževalni smotri in naloge, nato vsebine in oblike dela za razredno ter predmetno stopnjo, ob koncu pa še splošna navodila za uresničevanje te dejavnosti. Malo, pa vendar dovolj določno! Leto dni kasneje smo dobili v roke še Priročnik za mentorje kulturnih dejavnosti v osnovni šoli, kjer so poleg vsebin, objavljenih že v Obveznem predmetniku..., opisani kulturni dnevi, kot jih ob svojih izkušnjah vidita kulturnika Marjan Belina (ZKOS) in Helena Berce (Zavod SRS za šolstvo). Zanimivi in koristni so tudi drugi prispevki, npr. o proslavah in proslavarstvu, o delovanju šolskega kulturnega društva, lutkovni skupini, lutkarskem krožku, gledališki vzgoji idr. Učiteljem in mentorjem je to pomenilo trdno izhodišče in oporo pri delu, posebno v tistem začetnem obdobju, ko je bilo precej nejevolje zaradi »novih« obremenitev in upravičene bojazni zaradi sodobnejših zahtev v kulturnem ustvarjanju, kajti šola jih za to ni usposobila. Ponekod so se zato raje držali že utečenih vzorcev, v večini šol pa so kulturniki zaorali »po novem«. Bolj ali manj uspešno so začeli iskati in uresničevati nove oblike in vsebine kulturnih dejavnosti v šolah. V minulih treh letih so si nabrali že kar precej izkušenj, zato bi bilo prav o njih spregovoriti, posebno o tistih uspelih kulturnih dnevih, ki so pomenili piko na vse, kar se je dogajalo v šolah.
V	osnovnih šolah na območju Zavoda SRS za šolstvo — enota Koper potekajo kulturni dnevi večinoma uspešno, zlasti tam, kjer je kultura prodrla v zbornice — med vse učitelje in ravnatelje, kjer se zavedajo, da je za kulturno dejavnost odgovorna šola v celoti. Kulturne dneve načrtujejo, organizirajo in uresničujejo v skladu s cilji in možnostmi, hkrati pa tudi soodločajo o kulturni ponudbi okolja. Pri tem je najpomembnejše prizadevanje, da je učenec celostni avtor končnega dosežka, to se pravi, da po ustrezni motivaciji sprejema, doživlja, spoznava (po)ustvarja in vrednoti, skratka, sooblikuje kulturne odnose in kulturno delovanje šole.
V	šolah, kjer dobro delujejo kulturna društva, je opaziti večje uspehe na kulturnem področju, še posebno pri organizaciji kulturnih dni. Veliko vlogo ima pri tem glavni mentor, ki odgovarja za kulturno politiko v šoli. Od njegovega znanja, organizacijskih sposobnosti, pa tudi navdušenja je veliko odvisno celotno kulturno življenje.
V	osnovni šoli Antona Ukmarja v Kopru že več let uspešno organizirajo tematske kulturne dneve, »raztegnjene« na več dni, kot smiselno nadaljevanje svojih kulturnih hotenj. V letu 1984 so se posvetili področju glasbene umetnosti (Rad imam glasbo), naslednje leto gledališču (Pojdimo se gledališče), 1986, upodabljajočim umetnostim (Pika — črta — oblika) in letos filmski umetnosti (»Gremo v kino«). Učenci (in učitelji) so se tako seznanili z različnimi pojavi kulture,pri čemerje vsakdolahkoustvarjal,ne leopa-zoval. Pomembno pa je tudi, da se je na te kulturne dneve odzvalo tudi okolje.
V	drugih osnovnih šolah večinoma uresničujejo enodnevne skupne kulturne dneve (dvakrat ali trikrat na leto), tako da prepletajo različna področja:
V	OŠ Dušana Bordona Koper: gledališka, lutkovna, likovna, literarna dejavnost
v COŠ Gračišče: gledališka, lutkovna dejavnost, izrazni ples, video-predstava;
v OS Košana: ustvarjanje v okviru intersnih dejavnosti, tekmovanje v znanju in spretnostih, razstava;
v OŠ Postojna: literarno in likovno ustvarjanje, oblikovanje ikeban, razstava, skupna proslava;
v OŠ Lucija: film Na svoji zemlji, razstava Kosmačevih del, obravnava Kosmačevih pravljic in ilustriranje, likovna razstava...
ali s poudarkom na enem samem področju:
OŠ Knežak: Pustovanje — pustni običaji v domačem kraju;
OŠ Pinka Tomažiča Koper: Knjiga;
OŠ Cirila Kosmača Piran: Kruh.
ponekod pa jih uresničijo v več dneh ali jih povežejo z naravoslovnimi dnevi.
Skratka, prijemi so zelo različni in po svoje zelo zanimivi, zato bi bilo prav, da o tem več pišemo. Različne izkušnje bodo prav gotovo pripomogle k rasti našega kulturnega življenja.
MARJETA MOROVlC
Od igre k tehniki
Priročnik za tehnično dejavnost učencev v prostem času
Pri Tehniški založbi Slovenije je te dni izšla knjiga pod naslovom OD IGRE K TEHNIKI. Pripravili so jo tehnični strokovnjaki pedagogi, člani Sekcije za pedagogiko prostega časa, ki deluje pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije.
Gradivo je bilo preiskušeno na tečajih za učitelje osnovne šole v preteklih letih in je doživelo lepe uspehe. Navseh tečajih so učitelji izrazili željo in potrebo, da bi dobili obdelano gradivo v obliki priročnika. In ta je zdaj natisnjen.
Priročnik je namenjen učen-ce^rn na razredni stopnji osnovne šole ter mentorjem in organizatorjem prostega časa. S pridom ga bodo uporabljale šole za zaposlitev učencev v oddelkih podaljšanega bivanja, učitelji v ce-lodnevnih šolah in v vseh šolah pri tehničnih interesnih dejavnostih, deloma pa tudi pri pouku.
V priročniku je zbranih in obdelanih 100 nalog s tehničnega področja, ki so primerne razvojni stopnji učencev, njihovemu dojemanju stvarnega sveta, ustrezajo potrebi po igri, po dejavnosti in izražanju, po raziskovanju, preiskušanju in ustvarjanju. Kakor bi otroci ob igri in delu spoznavali različno gradivo, lastnosti in uporabo orodja, delovne postopke in tehnologijo obdelave, pridobivali temeljno znanje o sestavljanju in delovanju preprostih tehničnih naprav, o ravnanju z materiali v svojem življenjskem okolišu in o uporabi odpadnega gradiva.
Delo ob nalogah naj bi razvijalo njihove ročne spretnosti, odkrivalo in budilo nagnjenja, smisel in veselje do tehnike, dajalo nova spoznanja, oblikovalo tehnične pojme in delovne navade.
Naloge so izbrane tako, da jih učenec sam ali v majhni skupini napravi v kratkem času in hitro doživi od izdelku uspeh. Takoj ga lahko preskusi in zadosti svojemu zanimanju in želji po igri. To ga spodbuja za nadaljnje delo.
Naloge so razvrščene v 10 tematskih poglavij in področij. Tako so zbrane naloge za izdelavo pravih igrač, pripomočkov za delo, uporabnih predmetov, preprostih merilnih . naprav in poglavja z nalogami, ki so vezane na mehanične, svetlobne, zvočne, električne in druge fizikalne pojave. Te spoznava učenec v poljudni in razumljivi obliki, in to ustreza doživljanju in tehničnim interesom, ki se začno oblikovati prav na tej starostni stopnji.
Vsaka naloga je didaktično obdelana: vsebuje seznam potrebnega gradiva in orodja za delo, opis delovnega postopka in podrobno navodilo za izdelavo in uporabo izdelka. Posebno pozornost pa so sestavljalci namenili tehničnim risbam, ki prikazujejo ves delovni postopek in celotno konstrukcijo. Učenci bodo tako motivirani za rešitev nalog, ker jih bosta besedilo in risba: a-nesljivo vodila do cilja — izdelka.
Naloge vsebujejo tudi pobude za preskušanje, preverjanje in usmerjanje učencev, da iščejo poleg navedenih še drugačne rešitve nalog. npr. s spreminjanjem konstrukcije, z zamenjavo gradiva in obdelovalnega postopka ali z drugačnim orodjem, da iščejo dodatne informacije v strokovni literaturi iz tehnike idr. Tako lahko spopolnjujejo izdelke, ustvarjajo in konstruirajo nove ter ob tem razvijajo svojo ustvarjalnost, V zadnjem poglavju priročnika so z besedo in risbo predstavljena orodja za praktično delo.
Tehnične dejavnosti v zgodnji otroški dobi lahko veliko pripomorejo k višji tehnični kulturi v naši družbi. Ustvarjalnosti je mogoče doseči le s prakso, ki je njeno sredstvo in smoter. Te dejavnosti pomagajo odkrivati in razvijati ob mentorjih posamezne učence, ki najdejo svojo ustvarjalno pot na tem področju in se kasneje tako tudi poklicno usmerijo.
Uvajanje otrok v tehniko na razredni stopnji osnovne šole je bilo do nedevnega dokaj zanemarjeno področje. Na našem trgu tudi ni bilo tovrstne literature. Ta priročnik naj bi vsaj nekoliko zapolnil to vrzel.
Priročnik OD IGRE K TEHNIKI ustreza po vsebini in vzgojnoizobraževalnih smotrih nalogam osnovne šole in je skladen s smernicami za uresničevanje njenega življenja in dela.
Učitelje, učence in starše bo prav gotovo pritegnila lepa oprema knjige, k uporabnosti pa trpežna vezava. Priročnik in nekateri izdelki bodo predstavljeni na razstavi UČILA 87 od 6. do 10. 4. na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani.
Šolam in učiteljem razrednega pouka priporočamo, da kupijo priročnik pri TEHNIŠKI ZALOŽBI SLOVENIJE, Ljubljana, Lepi pot 6, kjer je cena brez rabata 5.600 din
TONČKA METELKO
Zgodbe o jazzu
Razvoj afroameriške glasbe med leti 1619—1964
Pri Državni založbi Slovenije je izšla knjiga o zgodovini jazza, besedilo, ki skuša nadomestiti zamujeno, popraviti krivico, ki se godi na Slovenskem tej zvrsti glasbe, saj ji vsa dozdajšnja leta ni bilo namenjene posebne pozornosti. Kako spregledana je ta glasbena zvrst pri nas, pove že to, da razen brošur in člankov, objavljenih v reviji Glasbena mladina in v Mladini, biografije Louisa Armstronga in avtobiografije Duka Ellingtona, ni mogoče najti med izdajami slovenskih založb prav nobene literature s tega področja več. Besedilo o nastanku in razvoju afroameriške glasbe, s poudarkom na nastanku in razvoju jazza kot njegove pri nas najbolj uveljavljene glasbene zvrsti je toliko bolj dobrodošla, ker je pripravljena pregledno glede na posamezne zvrsti in po
posameznih obdobjih, tako da ima tudi povsem praktično uporabno vrednost in jo je mogoče uporabiti tudi v izobraževalne namene.
Besedno gradivo je dopolnjeno s številnimi fotografijami, robni del pa je izpolnjen s citati, ki še dodatno osvetljujejo besedilo, ali pa za razlago pomembnejših pojmov, opombami in kronološkim pregledom letnic. Knjiga o jazzu je torej na knjižnih policah, prav privlačno oblikovana, zanimiva in najbrž bo prav uporabno branje. Njena senčna stran pa je jezikovna obdelava — precej slabo jezikovno pregledano besedilo, ki kvari knjigo. To pa je pri takšni temeljni knjižni izdaji, kakršne so Zgodbe o jazzu, še posebna škoda.
V. K.
^tra
Z voljo in znanjem gre tudi drugače
Ob izidu zbornika Drugačnost otrok v šoli
»Če je res, da slovenska osnovna šola še vzdrži mednarodno kakovostno primerjavo, je to zasluga zavzetih pedagoških iskanj v preteklosti; ta strokovni kapital pa zastareva, zato se moramo ponovno osredotočiti na preučevanje teh vprašanj. Pod zunanjo ustaljenostjo se je namreč v osnovni šoli nabralo nemalo problemskih vozlišč, ki zahtevajo sistematično strokovno reševanje in strpno izmenjavo izkušenj.« To so besede predsednika Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Francija Pivca ob začetku strokovnega posvetovanja Drugačnost otrok v naši osnovni šoli, ki je bilo septembra 1986 v Ljubljani.
Posvetovanje je pokazalo ne le, kje so nekatera glavna »problemska vozlišča« v naši osnovni šoli, temveč tudi, kako jih je mogoče praktično reševati. Tako je posvetovanje celo v bistvu zavrnilo rahel pesimizem predsednika komiteja, češ da preučujemo in razvijamo pedagoško prakso morda zdaj manj zavzeto kot nekoč. Posvetovanje je namreč poleg zelo zanimivih teoretičnih razprav o mnogih »temeljnih vozliščih« naše osnovne šole — denimo o pojmovanju in pomenu individualnosti in drugačnosti (učenca, učitelja, šole), o sistemskih možnostih pomoči drugačnim (in tudi vsem drugim) otrokom, o različnih vrstah, vzrokih in pojavnosti drugačnosti otrok (sposobnostne, učno-storilnostne, vedenjske, socio-kulturne, gibalne, telesne, čutne
itn.) — ponudilo tudi vrsto pre- , Celje, Laško in Rogaška Slatina) skušenih zgledov, kako je mo- - Kako bi bilo mogoče g oče ravnati, Ker ostajajo ti g vključiti specialnega pedagoga v zgledi tam, kjer so nastali, in se delo osnovne šole (osnovna šola
premalo širijo med druge učitelje in šole, je prav, da nanje posebej opozorimo (podrobneje pa si jih je mogoče ogledati v zborniku Drugačnost otrok v šoli, ki ga je še mogoče naročiti pri Svetovalnem centru v Ljubljani, Gotska 18, stane pa 5600 din).
— Kako delati z otroki z nekoliko nižjimi ali znižanimi umskimi sposobnostmi v redni osnovni' šoli, vendar z nekoliko prožnejšo organizacijo dela — v posebnih skupinah ali oddelkih (osnovna šola Loški potok); in celo, kako je mogoče tako uresničevati v redni osnovni šoli program osnovne šole s prilago-
Učenje ob reševanju
problemov pri pouku književnosti
Pri založbi NIRO Knjižne no-vine v Beogradu je izšla knjiga, namenjena učiteljem maternega jezika in književnosti. Pisec dela dr. Marko Stevanovič predlaga, naj si učenci pridobivajo znanje po čim bolj naravni poti in s svojim trudom poiščejo »resnico in idejo o resnici«, učiteljem pa svetuje, kako naj pri pouku svojega predmeta dosežejo najučinkovitejše oblike učenja in ga sistematično posodobijo.
brez didaktično-metodičnih novosti, ki postajajo na zdajšnji stopnji družbenega razvoja del učiteljevega ustvarjalnega dela in so vse bolj usmerjene k učencu — subjektu vzgoje in izobraževanja. Učenje z reševanjem problemov omogoča učencu ustvarjalnost. ga usposablja za samostojno delo in nenehno izobraževanje. miselno dejavnost in sa-moizobraževanje.
Knjiga je razdeljena na tri dele. ki so funkcionalno povezani in sestavljajo didaktično in logično celoto.
V prvem pisec teoretično razlaga problemski pouk. opozarja bralca na smotrno obravnavo didaktično-metodičnih novosti pri pouku književnosti, na temeljne značilnosti problemskega pouka na tem področju, na ustvarjalno interakcijo pri problemskem pouku in na problemski pouk književnosti pri oblikovanju sodobnih socioloških oblik učenja.
V drugem delu študije obravnava različne prijeme pri problemskem pouku in učenju z uporabo teoretičnih in praktičnih ustvarjalnih modelov problemske razlage književnih besedil. v tretjem delu pa podaja praktične zglede obravnave posameznih učnih enot. torej književnih besedil.
Na koncu knjige je vprašalnik o zanimanju učencev za delo s knjižnimi besedili, navedeno pa je tudi strokovno slovstvo, ki spodbuja učitelje k nadaljnjemu preučevanju tega vprašanja.
Knjiga za novinarske li krožke	H
jenim programom (osnovna šola Stična)
— Kako je mogoče drugače, manj »šolsko« organizirati skupinsko učno pomoč učencem (osnovna šola V. Vodnik in Svetovalni center v Ljubljani)
— Več primerov individualnega pouka in izkušnje, kako ga je mogoče izpeljati (osnovne šole Ledina in V. Vodnik iz Ljubljane in raziskava Višje šole za socialne delavce v Ljubljani)
— Posebne oblike dela z vedenjsko težavnimi otroki, ki so hkrati moteni na.različne načine, npr. vedenjske in učne težave (osnovna šola Litija), vedenjske in telesne motnje (Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Vipavi) ipd.
— Kako delati z otroki, ki imajo vedenjske motnje, v skupinah (osnovna šola V. Vlahovič, Maribor) in kako delati z nemirnimi učenci (osnovna šola Rogaška Slatina)
— Kako pomagati otrokom s specifičnimi učnimi težavami v posebnih skupinah (osnovna šola J. B. Tito, Domžale) in kako tistim, ki imajo motnje branja in pisanja (osnovna šola Pivka)
— Kako delati z otroki drugih narodnosti in kakšne posebne vaje je mogoče uporabljati pri jezikovnem pouku teh otrok (Osnovna šola Karel Destov-nik-Kajuh, Ljubljana); kako reševati vprašanja romskih otrok (Zavod SRS za šolstvo, OE Novo mesto in Murska Sobota)
—: Kako uvajati diferencirani pouk v prvih štirih razredih osnovne šole (osnovne šole
Izšel je MLADI NOVINAR.
Knjigo je napisala Manca Košir, izdala pa Mladinska knjiga, v zbirki Pionirska knjižnica..
Namenila jo je šolarjem, ki v novinarskih krožkih pripravljajo svoja glasila, in teh je na Slovenskem kar veliko. Njihovi izdelki so mnogokrat nebogljeni, sprti z vsemi pravili novinarskega sporočanja. Manca Koširjeva predstavi v knjigi stalne oblike novinarskega sporočanja, informativne in interpretativne novinarske žanre. Bralci spoznajo, kako je treba oblikovati vest, poročilo. izjavo, intervju, okroglo mizo, reportažo, komentar, uvodnik, gloso, oceno in članek. Predstavi jim novinarski poklic, družbeno vlogo novinarstva in komunikacijskih sredstev, posebno časnika. Spregovori o jeziku, o nujnem popravljanju lastnih zapisov in o novinarski etiki. Strokovno tematiko je bralcem približala s prijetno ogovornim slogom. V središču vsega kramljanja je nastajanje šolskega lista Lastna glava. Avtorica Mladega novinarja morebitne prihodnje časnikarje seznanja z zelo resnimi rečmi — in četudi ne bodo vsi postali zaresni novinarji, jim vednost o oblikovanju novinarskih žanrov samo koristi. Mladi novinar je prvo delo na Slovenskem, žanrov samo koristi. Mladi novinar je prvo delo na Slovenskem, nemara pa tudi v precej širšem okolju. ki tako pomembno družbeno področje, kot je novinarstvo, približuje že osnovnošolcem. Na knjižni trg prihaja prav zdaj, ko je precejšnja suša, saj o sporočanju na sploh za mlade bralce še ni
D
veliko napisanega. Čepr3!^ knjiga napisana za šolatfi hkrati dragocen priročnik Z^Sin telja slovenskega jezika ins‘ uvrstila med prepotrebn0 j>c daktično gradivo. Obogatil® ne|j pouk slovenskega jezika, l0|sj predmetni in razredni stopi1) tudi če bi ostala omejena na1 i^jj v novinarskih krožkih, bi do® je < svoj cilj. Opremljena je z h euu časnikarskih zvrsti in z bo8® atlj( slikovnim gradivom. Avl' pravi že v uvodu: Pišite, ijj. pišite, to je edino zagotovi^ ijj^ boste kdaj postali dobri novi11 j -j Še prej pa nameni bralcefl1 >biS] resno opozorilo: Presneto 11 je pisati dobra novinarska bč la. Ta namreč niso toliko I navdiha, ampak trdega 11 opazovanja, raziskovanja, nja gradiva in njegove obdl' iskanja ustrezne oblike za sp čilo. Šolarjem je najteže ® vedati prav to, da je vsako) [, nje odgovorno opravilo ini liVo; dobro vse, kar se človeku na( tein na papir. Navsezadnje jim K bolj mogoče naprtiti kot smrtni fire] — kdaj pa smo se v obvezni rnet mogli naučiti vseh umetno: Ern umetelnosti tvorjenja besdjan Še danes je tako, da moraj' itvi larji veliko reči napisati, k'Dav pa jih kdo pouči, kako besi itio( pravzaprav nastaja. Že v Z p njih letih se pod šolarjevimi) baz nagrmadi gora raznovrstnih Osv( pisov brez vsebinske žlahtni hzt bi bilo drugače, če bi bila bra] gačna tudi pot do spozna'1 lati besedilnooblikovalskih po® kov. Menim, da bo nekaj Z*1 tej j na tej poti rešil prav Mladi ^ani nar.	»au
BERTA GOLOB
Predoslje pri Kranju in pedagoška akademija v Ljubljani)
— Kako delati z nadarjenimi učenci (osnovne šole iz Kranja in Tržiča)
— Kako lahko z drugačnimi prijemi, od tistih, ki smo jih sicer vajeni, dosežemo boljši uspeh (Svetovalni center iz Ljubljane).
— Kako lahko drugače pojmujemo in izvajamo tudi telesno vzgojo (Pedagoška akademija v Ljubljani).
Vse te rešitve so nastale z vol jo in prizadevnostjo posameznikov in šol. Škoda bi bilo, če jih ne bi širše uporabili.
ZORAN JELENC
Cvet hiacinte
0 režiserju Johnu Fordu
Ugotavlja, da si sodobnega pouka ne moremo več zamišljati
LJUBIVOJE BAJIČ
Knjižice, ki jih izdajajo Kinematografi Ljubljana ali Kinote--, ka, ureja jih Dorica Kurent, opazno zapopolnjujejo vrzeli na področju filma. Žal so ti drobni zvezki vse premalo znani, čeprav so knjižice zelo poceni. Prodajajo jih v Kinoteki, namenjene so ljubiteljem filma, koristijo pa vsem, ki se ukvarjajo s filmsko vzgojo. Na žalost ve zanje le peščica filmu naklonjenih ljudi; teh knjižic ni mogoče dobiti ne v šolskih ne v javnih knjižnicah. In vendar predstavljajo velika imena filma: Griffitha, Eisensteina, Murnaua, F. Langa, Tatija, Rossellinija, L Bergmana in druge, pa za pojave, kakršen je francoski »novi val« ali pa neo-realizem idr. Knjižicam se pač pozna, da so zrasle v skromnem, prizadevnem zatišju, kamor ne seže hrup reklam. Vredne so resnične pozornosti, še posebno zato, ker na Slovenskem ne dobivamo prevodov ali izvirnih del o filmu, ali pa je izid take knjige docela izjemen pojav.
V petindvajsetem zvezku je opisan lik ameriškega režiserja Johna Forda. Tega klasika ameriškega filme obravnavata dva pisca: sestavek Johna Baxterja o filmih Johna Forda je nastal v sedemdesetih letih, torej tedaj, ko je pisec z zanesljivimi merili lahko presodil režiserjev pomen, ko je Ford že prenehal snemati. J. Baxter opozarja, da Ford ni tako preprost režiser, kot ga navadno pojmujemo; to je mogoče razbrati že iz kritike, ki je spremljala njegove filme, saj je očitno,
'od
teži
krs i)1 Pta,
da so jih nekateri razumeli stvi pačno. Avtor opiše Fot1' fr0r pojmovanje zgodovine, o njs vem junaku, potem pa os'1 N) slogovne kategorije. Nazadnl1 pomudi pri Fordu in scenafis? spregovori o razmerju ^ ustvarjalcev, ki je bilo že od teo: daj kočljivo. Drugi prispevd S|ti iz osemdesetih let, v njeni(lpaž suje Charles Silver filme J0 .^0 Forda, ki so nastali v letil1 !re(; 1917 do 1946. To seveda n1'^ kar je Ford posnel; leta 19®*® ,cit je proslavil z Mojo drago f j°t mentino, sledilo pa je še vdj oli mov. Avtor j e očitno menil, ^ M nastala večina Fordovih filn1 iev teh letih. Pojem vesterna je! *a, gosto povezan prav s Forde'' Ufi deli, vendar režiser ni ustvari® takšnih filmov. Od časov ne1"). .te filma, ko je posnel Tri ničv,1 /i' neže in Poštno kočijo (193 ,['t(r
minilo že kar precej let. Slap,*
jo je Ford pridobil s Poštnog ^ jo, pa je zameglila ta in on)H 2' sežek njegovega kasnefp0^ filma, čeprav so tudi filmski2^ dovinarji radi prisegali na13] stern. Omeniti kaže vsaj šf 1 0 Kako zelena je bila moja d°j (1941), ki je Fordu ■priT^[ oskarja. Prispevka obeh avF|, je prevedla Vesna Marinči1®'] , koncu knjižice najdemo j1 ' c
grafijo, ki sega od leta
do 1965. Prav je, da je p
1917 nos
pri« ;nlZ' rev°
so film predvajali v kineFj
vih filmov vedno naveden d ,
m dot
nato pa sledi slovenski PreV^i fj|j|
grafih, v Kinoteki ali pa na , viziii-	ten
kto
IGOR GEDRIH
Genocid nad slovenskimi
otroki
irj£i
za Isi:
n s1
'Tiilacijska prizadevanja šol v »vrnjeni deželi«
p0 osvoboditvi je bila te-^jna naloga pri obnavljanju J 0'stva na Štajerskem odstraniti na1Je prinesla štiriletna oku-l^ija tega dela slovenske zem-jif- Nemci so jo priključili svo-»6t,kt rajhu in s tem prenesli anjo vse tedaj veljavne zakone, ^ njimi tudi zakon, o asimila-■|(i 'j' Prebivalstva. Kakšni so bili
vit ;j
ovi nameni povedo besede, Jih je izrekel Adolf Hitler ob ' JJisku v Mariboru 26. aprila gauleiterju Oberreiterju:
navdušenjem sprejeli naloge in so od 14. aprila do 1. oktobra 1941 (za ta čas so zbrani podatki) veliko naredili za domovino in veliko Nemčijo.
Kako so skušali spreminjati našo deželo v nemško
Ko opisuje po letu 1918 nastale razmere, ostro opozarja, da je slovenizacija po letu 1918 temeljila na sovraštvu do vsega,
’Z|
sp1
• i*
»Machi mir dieses Land wieder deutsch, wie die ubrige Steiermark ist!« (Napravile mi to deželo zopet nemško, kakršna je druga Štajerska!)
noslf >es£ Ij;
■aj(
la bi
tol n ^ Hv,
In vsi, gestapo, vodje mladine, oženi učitelji in drugi so kar Umevali, da bi to nalogo čim 1olje izpolnjevali in se prikupili 'rerju. Pri tem so uporabljali :za jtietode nasilja, izseljevanje, in-.;rnacijo, mučenje v zaporih, stre l^oje talcev idr., našemu Ijud-.> so vsiljevali tuj jezik, šege in j^ade. Skratka, uporabljali so ;S. ^tode popolnega genocida.
' j, Posledice vsega tega so se po-rnntazale v vsej strahoti takoj po Osvoboditvi: učenci do četrtega J^reda sploh niso znali pisati,
ji^ti, računati in se pravilnoizra-iav' 3ti. jucjj nemško niso znali, slo-
;>0S hi
^ nsko pa le po domače. Starši so za .Nili, da so njihovi otroci »zme-h |iSa,1i butci«, ki jih nemška šola ni Mučila drugega kot »hajlati«, j^li švabske pesmi in telovaditi :Wi telovadbi so se povečini predali). To je bil najbolj prizadet :§/0d naših otrok, žrtev nemškega
m Luii:evania-
iv a j vse
.	_ so počeli Nemci,
Rkšne peklenske načrte so imeli C kakšen je bil njihov poglaviten pij šolanja in vzgajanja, razbe-No iz stodvajset strani obsegale brošure, ki jo je izdalo vod-atvo Štajerske domovinske kante (Steirische Heimatbund) [kcembra 1941 pod naslovom:
,er Aufbau des Schulwesens in
ffjerUntersteiermark, in je danes |,eIika redkost. To je zanimiva
pošura, nekatere zadeve zapi-w> Jne v njej, so tudi po petinštiri-aesetih letih še zmeraj zanimive ^ Vsakega bralca, posebno za Posvetne delavce.
če v uvodu, ki ga je napisal [ 'kija šolstva pri. deželnem vod-pU Štajerske zveze domovinske r°nte Michel Strobl, beremo l|ekatere zanimive ugotovitve. j1 Ogovori o nalogah, ki jih je na-°2il Hitler glede »vrnjene šta-krske dežele, ki jo je treba na-^ Plaviti nemško,« pravi da bodo f garali bistveni del teh nalog re-ve( ''i Sola in vzgojitelji. V isti sapi 111 tv e tarna: »Ce hočemo sloven-Jf 0 šolo napraviti nemško, po-■( n^^ulerno nemške učitelje. Ce-smo pritegnili upokojene kp Jkelje, je v stari Štajerski več r k :0t 500 razredov brez učiteljev.
'd
I j It te^a ie *e ^20 šol, ki bi po-
I
*;
učiteljev.«
-'jvale približno 2600 učite-iii« 'lev
H IU po
1° J-iO učiteljskih mest na voljo le <3200 učiteljev.«
^‘Jfv.v domovini, vrnjeni Spodnji H jarski. To pomeni, da je za
Ugotavlja tudi, da so naloge £'J|.C|teljev v Spodnji Štajerski, v - ijkaerjavi s preostalo nemško ^1°, res nekaj posebnega. '•Vte'® recInega pouka — tega po "-in aVnosti ni mogoče primerjati s -n .kom v domovini — je učitelj
:|ZLeckrat še mladinski vodja v ffp^ki mladini, zvečer pa mora j,L nalogu urada Štajerske do-‘I0]: 0.vinske zveze voditi nemške |I1Te 'kovne tečaje za odrasle, da bi
‘fke'e-ti naučili nemščine. Škrat-bil,vsre'
ilfiin ’ *vračanja v nemško skup-in političnega dela Štajer-11T ,j ^omovinske fronte. Tako sta z'.i ;la šola in učiteljstvo nalogo
il Dp	m ucueijsivo nalogo
‘I Samčeva ti ljudi in jih tudi po-mobilizirati za nemške
[ey.trbbl ugotavlja, da so vsi uči-
jih poslali na to ob-
| ^je, z velikim veseljem in
1
kar je bilo nemško; to so prvi občutili prav nemški učitelji. Ves čas, pravi Strobl so zatirali vse, kar je bilo nemško, tako da so morali nemški učitelji in kulturni delavci zapustiti to »nemško deželo«. In naprej: Zdaj je nemštvu pot odprta in po 23 letih bo nemška kultura spet vzniknila. Nemški učitelji so že začeli delati. Iz odstavka Izhodišča šolske obnove na Spodnjem Štajerskem veje ne samo duh ponemčevanja, temveč tudi želja po uničenju slovenskega naroda, torej pravi genocid, kakor si ga je Hitler zamislil v svoji knjigi Mein Kampf. Naloge so zajete v petih točkah in določajo:
I. V Spodnji Štajerski bodo ustanovljene le nemške šole. Učni jezik bo edinole in samo nemški.
2'. Dvojezičnih in manjšinskih šol ne bo.
3.	Delo šole in delo Nemške mladine pri Štajerski domovinski zvezi mora biti strogo povezano in postavljeno na enotne temelje.
4.	Nemški vzgojitelji vodijo nemške tečaje, ki jih organizira urad za ljudsko izobraževanje v Štajerski domovinski zvezi.
5.	Šola mora biti središče celotnega vračanja v nemško skupnost s poukom, z jezikovnimi tečaji in Z ljudskim knjižničarstvom.
To so bili temeljna izhodišča za delo z našimi ljudmi, zlasti z mladino. Posledice štiriletnega doslednega uresničevanja teh nalog smo hudo občutili ob začetku šolskega leta 1945—46.
V desetih okrajih, vanje so upravno razdelili zasedeno ozemlje, je bilo leta 1941 na šolah 888 nemških učiteljev. Večina jih ni imela strokovne izobrazbe, bili pa so to člani Hitler-jugenda, ki so končali tridnevni tečaj. Te tečaje so imenovali Schnellsiederkurz (hitri tečaj), v njih naj bi z drilom vzgajali naše otroke. Tudi učitelji so bili »uvoženi« iz Avstrije.
Da je to res, razberemo iz nekaterih dnevnih in tedenskih načrtov, ki so objavljeni v opisani brošuri. Učenci, ki niso obvladali nemščine, so mehanično ponavljali besede in stavke, ki jih je izgovarjal učitelj: »Meine Heimat ist Deustschland«, »Unser Fii-hrer ist Adolf Hitler« idr. Učili so se	besedilo	pesmi:
»Deutschland. Deutschland liber alles«.
Učitelj, ki je služboval v Slivnici pri Mariboru, je poročal, da znajo nemško le en deček in dve deklici, drugi pa ne. Take ugotovitve beremo v večini poročil. Učitelji se tudi zelo pritožujejo, da imajo težko delo in da učenci ne prihajajo k pouku.
Nekaj poročil govori o obnovi srednjih šol, zlasti v Mariboru, Celju in na Ptuju.
Zanimivo je tudi poročilo dr. Fritza Wurdischa o mariborskem učiteljišču. Takole pravi: »Ta dežela je bila nemška in mora spet postati nemška. Kar so vtihotapili v glave te mladine, bo izpuhtelo iz njih, hitreje, kakor smo mislili in kakor smo si to predstavljali.« Vemo pa, da ni bilo tako, kajti prav v Mariboru so mladi trmasto vztrajali pri
svojem. Našli pa so tudi sprejemljivo mladino. To so bili otroci priseljenih nacistov in njihovih družin ter domači kulturbundov-ci. Med priseljenimi učitelji je bilo kar 73 vodij Hitlerjeve mladine, ki so prišli iz avstrijskih krajev ponemčevat naš mladi rod, z znanimi metodami korakanja, s trobentanjem in petjem nemških vojaških pesmi. Vdirali so v domove naših učiteljev in si prisvajali stanovanja in vse, kar so našli v njih.
Učitelj Zoran Hudales je pripovedoval, da sta v Senovem, kjer sta z ženo poučevala, prišla v njuno stanovanje fant in dekle in ga začela »preiskovati«. Dekle si je obleklo obleko Hudalesove žene, in ko jima je Hudales rekel, da je to njihovo, ga je fant osorno zavrnil: »To pripada nemški državi in je naše, vi pa pojdite odtod!« Nato so Nemci Huda-lesa izgnali.
zi had jimfagesen un sul dan haci irja-am cvajten tak niks mer kfun-den us im valva gane naj. Halj Hitler.«
Čeprav ni niti ena beseda napisana pravilno, je ta učitelj ugotavljal: »Materni jezik pisca tega listka je nemški. Slovenski učitelji so se stežka bojevali s srbskimi oblastmi, da bi ohranili avstrijsko šolsko raven, a so morali biti podložni tej gospodi.«
To je le nekaj izvlečkov iz te zanimive brošure. Iz nje zvemo, kakšne težave so imeli učitelji na šolah zasedene Spodnje Štajerske, pa tudi to, da ta dežela še zdaleč ni bila nemška.
Tudi seznam učiteljev, ki so 1. oktobra 1941 poučevali na osnovnih šolah Spodnje Štajerske, pove veliko. Na teh šolah je poučevalo 888 učiteljev. Ugotovitev sama po sebi ne bi bila tako
Izzivalen posnetek: tako so v brošuri prikazovali naše otroke — raztrgane in umazane.
Tudi nemščini se ni dobro godilo
»Da se bo vsa mladina učila nemško in da bo vzgojena v nemškem duhu, skrbijo učitelji v šolah in v odsekih nemške mladine,« je zapisano med nalogami za vzgojo in prevzgojo prebivalstva. Učitelji poročajo o svojih vtisih:
Slovenj Gradec: »Moja šola ima pet razredov, maja je bilo v njih 265 učencev, od teh jih je le pet govorilo nemško.«
V	Spodnji Kungoti: »Po kratkem preskusu sem ugotovil, da sta med 300 učenci le dva znala nemško.«
V	Dravogradu ni znal nemško nihče, v Šmartnem ob Paki pa izmed 120 učencev le eden... Tako so poročali iz raznih krajev. Torej ta dežela je nemška — to deželo je treba napraviti nemško, je zahteval firer. Kakšna protislovja! Učitelji niso znali slovensko, kako neki so se približali mladini?
Zanimiva je ugotovitev učitelja Wilhelma Posta iz okolice Ljutomera. Učenki Anici Iljavec je nekdo v šoli vzel jopico in oče je pisal učitelju listek s takšno vsebino:
»Pite ser her lerer zajn zi zo gut untfragens di sulerin velhi hat •'en omen vesten fon Anice Iljavec
zanimiva, če pri tem ne bi podrobneje prebirali seznama. Pri nekaterih imenih je opomba » Vertrag angestelt« (pogodbeno nastavljen).
In kdo so bili ti pogodbeno nastavljeni — bilo jih je 54 ali 6,2 % vseh zaposlenih. To so bili učitelji in učiteljice, ki so v stari Jugoslaviji poučevali na slovenskih šolah na Spodnjem Štajerskem, pa so jih sprejeli v učiteljsko službo takoj, ko so nacisti prišli v deželo. Novi gospodarji so jim zaupali in so lahko naprej na slovenskih šolah poučevali slovenske otroke v duhu »Napravite mi to deželo nemško...«. Ti učitelji (veliko jih celo poznam) so bili že pred vojno člani Kulturbunda in so — nekateri odkrito, drugi prikrito — zbirali podatke o zavednih učiteljih ter jih pošiljali naprej. Zavedni in napredni učitelji pa so bili »nemštvu nevarni elementi«, zato so jih Nemci izselili med prvimi. Pogodbeni učitelji pa so postali tisti, ki so v sprejemnem tečaju — takšne tečaje so pripravili Nemci za vse učitelje, ki jih niso selili, najbolje pisali nalogo: Nazionalsozialismus und die Schule. Tema je bila politična, kajti pisati o temi nacionalsocializem in šola in pri tem dobiti še učiteljsko službo, je bila nagrada za zvestobo nemškemu nacizmu in za opravljeno domoljubno delo v stari Jugoslaviji.
iz
zgodovine
Zanimivo je tudi, da so bili ti učitelji razmeščeni po vseh okra-’ jih, najmanj po dva sta bila v Ljutomeru in Celju, največ pa jih je bilo v Mariboru — deset, v Ptuju — devet itn.
Pozneje so Nemci nekaj učiteljev in učiteljic sprejeli v službo v Avstriji, drugi, ki niso bili tako politično zanesljivi, da bi lahko vzgajali mlade v njihovem duhu, pa so bili po »Arbeitsamtu« zaposleni po občinah in drugih uradih.
Na koncu brošure je še nekaj zanimivih fotografij. Prva slika prikazuje deželnega vodjo Steindla, ko ob navzočnosti številnih uniformiranih gestapovcev in esesovcev odpira prvo nemško šolo na Spodnjem Štajerskem. Na drugi je okrožni vodja pri pouku v Mariboru, tretja slika pa kaže zelo slabo oblečenega dečka, ki z levico piše po stari ta-
blici. Pod sliko beremo: »Začetek je bil težak.«
Ena izmed fotografij prikazuje odprtje nemške šole v Mariboru, nad tablo pa je velik napis: »Mi smo firerjeva mladina!« Nekaj slik prikazuje zasilne šole po barakah, porušen mariborski most, šolo na Teznem, v kateri so stali pogradi, na eni izmed slik vidimo, kako fantje vlečejo vrv, pod njo pa piše: »Tega do zdaj niso poznali!« Najzanimivejša je zadnja slika: v raztrgan suknjič in hlače oblečen fantič v prevelikih čevljih, kakih deset let star, stoji najbrž pred šolo. Pod sliko beremo: »... danes ponosno in strumno koraka v Nemški mladini.« Ni kaj — dobra režija, slike pa naj bi potrjevale, koliko dobrega so Nemci naredili pri nas.
VILKO KOLAR DOMEN
Slovensko pesništvo upora
Razmeroma obsežen projekt, ki je začel nastajati bolj naključno
—	pred petnajstimi leti v seminarju za slovensko književnost pod vodstvom prof. dr. Borisa Paternuja s sistematičnim zbiranjem, urejanjem in preučevanjem gradiva — je izšel v sodelovanju dveh založb Mladinske knjige in Partizanske knjige. Veliko gradiva, ki se je nabralo v letih zbiranja
—	več kot 10.000 pesemskih besedil — je zaobseženo v štirih knjigah in tematsko razvrščeno v: Partizanske pesmi, Zaledno pesništvo, Zaporniške, taboriščne in izgnanske pesmi ter Pesmi v okupatorjevih delovnih in vojaških enotah. Pred nami je torej prva knjiga Slovenskega pesništva upora, z naslovom Partizanske, ki jo je izbral in uredil Boris Paternu, pri pripravljanju dela sta sodelovali tudi Marija Stanonik in Irena Novak-Popov, k zbiranju in preučevanju zbranega gradiva pa so pritegnili tudi veliko študentov. Zbranega gradiva, ki zajema tematski krog partizanskega pesništva, je bilo največ,
zato je tudi prva knjiga najobsežnejša. V njej so objavljene pesmi tistih partizanov, ki so delovali na bojišču, ilegalno ali pa na osvobojenem ozemlju. Ob vsaki pesmi so navedeni podatki in okoliščine, kdaj je nastala, vse to pa je pomembno za osvetlitev in pravo vrednotenje pesmi; ta poezija je namreč močno vezana na kraj nastanka. Med tiskana besedila so uvrščeni tudi preslikani rokopisi tistih besedil, ki so vizualno estetsko nekaj posebnega in naredijo vtis na bralca.
Uvod v celoten projekt je študija dr. Borisa Paternuja, objavljena v prvi knjigi, ob koncu pa bodo v četrti knjigi natisnjene: sklepna sintetična študija in študija o zbiranju in nahajališčih gradiva pa tudi abecedni seznam vseh zbranih in arhiviranih besedil.
Pripravljene so tudi že vse naslednje knjige; druga bo izšla še letos, tretjo in četrto pa bodo skušali končati leta 1988 ali vsaj 1989. .
V. K.
400 let tržiške osnovne šole
Iz virov razberemo, da so imeli v Tržiču že v 16. stoletju šolo. Učitelj Janez Statler je podpisan za pričo pri neki kupni pogodbi iz leta 1587. To dokazuje listina v kriškem župnijskem arhivu, datirana z dne 2. januarja 1587.
Sledil mu je tudi magister (učitelj) Blaž Pelko, ki je leta 1610 kumoval in 1626 odšel v Višnjo goro. Da je šola delovala, kaže tudi cerkveni račun iz leta 1648, saj je župnik vštel med izdatke tudi izdatek za popravilo šole.
Iz Kraglove knjige Zgodovinski drobci župnije Tržič, ki je izšla leta 1 936, je precej natančnih podatkov o delovanju šole do leta 1936. Navedeni so tudi vsi učitelji, ki so poučevali v njej od začetka in veliko pripomogli k razvoju kraja. Tržiška zasilna enorazredna osnovna šola je z odlokom Splošne šolske naredbe postala leta 1 790 trivialka,- 1807 so jo razširili v dvorazrednico, 1822 v trirazrednico in 1858 v štiri razrednico.
Do leta 1888 so dečki in deklice obiskovali šolo skupaj; en razred je bil deški in eden dekliški. S tem letom pa je Tržič dobil štirirazredno deško in dvora-zredno dekliško osnovno šolo. Dekliško osnovno šolo so leta 1896 razširili v štirirazrednico, leta 1 918 pa sta bili deška in dekliška šola petrazredni.
Na tržiški šoli so skozi stoletja
poučevali številni učitelji, ki so zvišali kulturno-prosvetno raven ne samo v šoli. temveč tudi v kraju.
Tržiške šolarje je v preteklosti spodbujala k učenju tudi zlata knjiga; vanjo so vsako leto vpisovali imena odličnih učencev in ti so bili ob koncu šolskega leta tudi javno pohvaljeni. Poleg zlate knjige so imeli tudi črno -— oslovsko knjigo. V to so vpisovali . najbolj neredne in predrzne učence. Strah pred črno knjigo je marsikaterega nepridiprava »spravil na pravo pot«. Pred koncem preteklega stoletja so te navade opustili.
V Tržiču je od 1909 do 1918 delovala tudi nemška osnovna šola, ki je bila najprej zasebna in je leta 1911 dobila pravico javnosti.
Po končani drugi svetovni vojni je postala tržiška osnovna šola leta 1945 šestrazredna,
1947 sedemrazredna, s šolsko reformo leta 1958 pa popolna osemrazrednica. Zdaj delujeta v kraju dve osnovni šoli: Osnovna šola heroja Grajzerja in Osnovna šola heroja Bračiča, kjer si nabira znanje več kot tisoč učencev.
Štiristoletnica delovanja tržiške osnovne šole zasluži, da jo primerno proslavimo.
S. P.
Redne razpise
prostih del in nalog učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev in sodelavcev v vzgojno-izobraževalnih in v vzgojno-varstvenih organizacijah bomo objavili letos
20. aprila in 11. maja.
Vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije, prosimo, da nam za prvo objavo pošljete razpise najkasneje do 6., za drugo objavo pa do 23. aprila 1.1. Ob tem navedite, kdaj naj bo razpis objavljen! Naknadne razpise bomo objavili 8. in 22. junija 1.1. Vse druge razpise bomo objavljali še naprej sproti, kot nam jih boste poslali ali pa sporočili po telefonu (061) 315-585.
Razpisna komisija po sklepu sveta šole ZOŠ o. sol. o.
TOZD OSNOVNA ŠOLA FRANJA VRUNČA CELJE — HUDINJA
razpisuje po 135. členu Zakona o osnovni šoli in po določilih statuta prosta dela in naloge
RAVNATELJA (individualnega poslovodnega organa) Pogoji:
Za ravnatelja je lahko imenovan, kdor ima:
—	visoko ah višjo izobrazbo
—	5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu
—	opravljen strokovni izpit.
Poleg tega mora:
—	javno sodelovati pri skupnih družbenih nalogah
—	biti sposoben organiziranja in vodenja in
—	predložiti razvojni program šole.
Kandidat, bo izbran za mandatno dobo 4 let.-
Vloge z dokazih o izpolnjevanju razpisnih pogojev pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov razpisne komisije TOZD Osnovna šola Franja Vrunča Celje — Hudinja. O izbiri boste obveščeni v 30 dneh od dneva, ko se bo iztekel rok za prijavo.
Iz starih listov
IZ VERHNIŠKEGA ŠOLSKEGA OKRAJA Že večkrat nam je »Tovarš« potožil, da otrociAu pa tam prav redko v šolo hodijo. Tudi pri nas se tako godi. Nekateri starši mislijo, da je ves šolski poduk le prazna igrača in zamuda časa. Večkrat slišimo reči: »E, kaj šola? to ni za kmeta. Kdor hoče biti gospod, naj hodi v šolo; moji otroci pa ne bodo za gospoda študirali. Jaz ne znam brati, pisati in takih reči, pa me imajo vendar ljudje radi; pridobil sem si tudi toliko premoženje, da so moji otroci preskrbljeni; če bodo pridni in varčni, bodo lahko brez šole živeli; kaj pomaga znanost pri praznem žepu?« Nekteri starši so pa, ki otroke radi v šolo poši-Ijajo, pa le zato, da jih ni treba doma varovati, in tako učenci pridejo brez vse šolske priprave in brez vsega šolskega orodja v šolo. Učitelj pa modruje, kako bi nauk vravnaval, da bi bil vsem učencem primeren in koristen. Če učenci nimajo v šoli dela, se jim leno sedenje spremeni v notranjo gnjilobo, zdi se človeku, da vidi
pred seboj zelnik poln zelnatih glav. Ljubi »Tovarš«! ali je mogoče, da bi učitelj v taki šoli kaj prida opravil? — Iz tega se vidi, daje še mnogo staršev, ki ne vejo, kaj je šola, in so do nje čiste neobčutljivi. Taki ljudje ne vedo, kaj velja izobraženost, in kje se človek izobražuje. Ljubi učitelj, vendar nikar ne obupajmo in delajmo nevtrudno na pustem šolskem polji! Neprestana pridnost vse premaha!
\	I—.. B.
Učiteljski tovarš 1864 str 209—210
ČUDOVITA NAGLICA IZ SEŽANSKEGA OKRAJA
Po najvišjem potrjenju zakona glede izboljšanja našega gmotnega stanja, smo pričakovali, da se nam postavno določene plače nakažejo vsaj v dveh do štirih mesecih. Do sedaj ni o njih ne duha ne sluha. Ali so tako težke, da jih ne morejo naložiti na vozove, ali se boje, da jih ne ukradejo Italijani, misleč, da so kaki mobilizacijski načrti. Kakor se kaže, izdelajo še počasni Rusi zopet novo bro-
ŠE NISTE NAROČENI NA PROSVETNEGA DELAVCA?
Pošljite nam izpolnjeno naročilnico, pa ga boste redno prejemali!
Ime in priimek ....................................
Ulica in hišna številka............................
Poštna številka in kraj............................
se naročam na Prosvetnega delavca.
Datum:	Podpis:
Ustanovitelja: Republiški'odbor' Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet CZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bogdan Čepič, Tea Dominko, Leopold'
Vlasta Hočevarjeva
Rojena je bila pred 57 leti na Jesenicah. Družina se je nato preselila v Maribor, tam se je Vlasta šolala in postala vzgojiteljica. Zaposlila se je v otroškem vrtcu v Studencih, nato v Košakih, v Tomšičevem drevoredu in v Kamnici, kjer je službovala 10 let. Ob delu se je izobraževala in opravila vše potrebne izpite za učiteljico razrednega pouka.
Vrnila se je v Studence, na šolo Janka Padežnika in postala učiteljica elementarka. V tem času si je ustvarila družino, skrbno vzgajala svoje tri otroke in jim ustvarila skupaj z možem topel in varen dom. Vse svoje življenje je posvetila delu, razpeta med domom in šolo, in si iz vsega srca, z neuničljivo močjo prizadevala in z veliko ljubeznijo učila in naučila premnoge šolarje brati in pisati. Kako lepo je znala pripraviti svojim varovancem razna praznovanja, svoje - begate izkušnje pa je tovariško prenašala nam sodelavkam; iskala je vedno
Računalniki v pravih rokah
Potem ko so v združenem delu, na šolah in v lendavski izobraževalni skupnosti zbrali denar za računalnike in opremo, so v minulem letu v lendavski občini kupih 43 računalnikov Comodo-re, prav toliko kasetofonov, 23 televizorjev, 4 disketne enote in 1 pisalnik.
Na Vzgojno-izobraževalnem zavodu Lendava pravijo, da računalnike povsod tudi res uporabljajo. Na vseh osnovnih šolah imajo računalniške krožke, učenci se zelo zanimajo za računalništvo. Doslej si je pridobilo
osnove računalništva 127 učencev, 262 pa jih obiskuje računalniške krožke. Računalnike uporabljajo povprečno po štiri ure na dan. Za delo z njimi je usposobljenih 36 učiteljev. Računalnike uporabljajo pri pouku kemije, fizike, matematike, tehničnega pouka in glasbene vzgoje. Na vseh osnovnih šolah v Lendavi, Dubrovniku, Odrancih. Bistrici in v Veliki Polani so našli za računalnike tudi primerne prostore.
JOŽE ŽERDIN
dovje, preden se nam obistini po-boljšek.
Šaj pri Trstu je morje, da se naš pisani poboijšek vadi z izleti po mokrem, preden se aktivira na skalnatem Krasu. Utrdil se bo že v mladosti vsem morskim in pozneje kontinentalnim neprilikam, da postane vreden svojega gospodarja s trdo utrjeno kožo.
Prihod nakazanja plač se nam je že večkrat naznanil, a bržkone je zamudil vlak ali so ga pomotoma odpeljali s parnikom na Grško, da se nauči staroklasičnih jezikov. Vendar nazaj ga ni. Lahko ga je zadela solčarica ali se je nalezel bolezni »none«, da se mora prespati in okrepčati za potovanje na Kras vsaj pred zimo, drugače ga zanese mrzla burja še celo v Furlanijo.
Seveda učitelj — oče lahko čaka, kaj to, 2 ali 3 ali sto več ali manj, avgusta ali decembra, prej ali slej, v počitnicah nima stroškov; dober zrak, prostorno poslopje, dovolj vode in kopica svojih otrok mu je v zabavo in s svežim krompirjem, grahovim stročjem si lahko sam izboljša stanje. Ponižni kužek mora čakati lepo tiho pod mizo, da prileti slednjič zaželjena, čeravno vsa oglodana kost, ker meso ni zanj, prehitro bi gnalo kri v možgane, znal bi ra-
zumevati položaj našega pobolj-ška in bliskavo hitrost njegovega potovanja.
R.
Učiteljski tovariš 1906, str. 280
V PREMISLEK!
Znana istina je, da se v naših, vsem higijeničnim zahtevam, odgovarjajočih šolskih »palačah« pokvari učiteljstvu mnogo, mnogo obleke. Dostojnost zahteva, da prihajaj učitelj kolikor mogoče čedno oblečen v šolo. Naše »sijajne« plače nam pa slučajno ne pripuščajo imeti vsak mesec nove suknje — in imeti jo skoro moraš, ako nočeš imeti »raztrganega rokava«. Z ozirom na to si dovoljujem staviti tale predlog: Vsaka učna oseba brez razlike spola omisli si nekak plašč, slišno kakor jih imajo recimo naši sodniki ali pa zdravniki — preprost in trpežen, najboljše sive barve, ki ga bomo nosili ob času pouka.
Dobro bi bilo, ko bi si omislili vse enake plašče, enakega kroja in enake barve. To bi bila naša »privatna uniforma« in upam, da bi nam dovolil naš sv. Birokracij tako uniformo tudi brez kolko-vane prošnje...
Učiteljski tovariš 1906. str. 233
Kranjčeva šola
Elizabeta Stolowsky

nove poti in se veselila uspehov. Dolga leta je uspešno vodila pionirsko organizacijo, saj je pionirski odred prejel zvezno priznanje: kipec kurirja Joviče.
Upala je v boljše čase, zmeraj je verjela v ljudi, še posebno v mlade, za katere je veliko naredila s svojo brezmejno ustvarjalnostjo in plemenitostjo. Bila je dobra vzgojiteljica, prepričljiva in neutrudljiva učiteljica.
Ko je bila leta 1981 upokojena. še ni vedela, da je njeno zdravje načela zahrbtna bolezen. Kruta resnica ni zlomila njene trdne volje in vere v življenje, in spet smo jo občudovale, kako junaško se je spopadla z boleznijo. Upirala se je smrti, vse dokler se ni izteklo njeno bogato življenje, še polno načrtov.
Njena smrt nas je globoko pretresla. Pogrešali jo bomo vsi — njeni svojci in prijatelji in me, njene nekdanje sodelavke, ki se je bomo zmeraj spominjale s hvaležnostjo.
NEKDANJE SODELAVKE
Pred dnevi smo se v Radovljici poslovili od čudovite učiteljice Elizabete Stolowsky.
Njena življenjska pot se je začela 6. julija 1905 v Domžalah, v družini železniškega nameščen-
ca.
Po osnovni šoli je končala meščansko šolo in štiriletno učiteljišče v Ljubljani. Leta 1924 je začela poučevati na šoli v Poljanah pri Novem mestu, od tam pa je odšla na enorazrednico v Dolže pri Novem mestu in na tri-razrednico v Vrhpolje pri Moravčah. Tri leta je nato poučevala v Pppovcih in Mirkovcih v Baranji, leta 1935 pa je prišla na Bled, in tam ostala štiri leta.
Leta 1939 se je začelo njeno pedagoško delo v Radovljici, v tem kraju je ostala do upokojitve leta 1962. Vmes je bila za kratek čas z dekretom premeščena na Srednjo Dobravo pri Kropi, na šolo, ki jo je oznamovalo delo Staneta Žagarja.
To so samo suhoparni podatki, ki spremljajo vsakogar skozi življenje. Neprecenljivo pa je bilo njeno pedagoško delo. In ne samo v Radovljici, kjer je bila najdlje, ampak povsod, kjer je poučevala.
Ni bila samo učiteljica otrokom, temveč zaradi hospitacij-skega oddelka tudi zgled prihodnjim pedagoškim delavcem. Že sama ocena »se posebno odlikuje« da vedeti, kakšnemu pedagogu in vzgojite! ju so bili zaupani otroci in prihodnji učitelji.
V pouk je vpeljevala najsodobnejša učila in novosti, bila je med prvimi učitelji, ki so vodih učence na poučne izlete, njeni učenci so poslušali radijske šolske ure že tedaj, ko te še ni bilo v navadi, in bili deležni zadnjih izsledkov pedagoške znanosti.
Svojo pedagoško sposobnost in čut za mladino je razdajala tudi na vajenski šoli v Radovljici,
kjer je poučevala po re^ delu.
Najboljši je tisti učitelj, ^ učenci prekosijo. Tako misel, a hkrati kruta v vsejs' resničnosti. Sprijazniti si usodo, biti zato manj, kot si ker si dal več kot si mogel • ■; spoznanje pa ne prizadene,® človek poln nesebičnosti in kobe.
Ko pa bi sebe in vse uč£l Elizabete Stolowsky pa tudi! novske kolege vprašal, ali jo res vsaj v nečem, kar je sama želela, prekosili, bi bili' hudi zadregi. Sklonih bi gla': tiho priznali, da je zmagoV* naša nekdanja učiteljica-zato, ker ji ne bi upali naspf' vati in se z njo pogovoriti of čini pedagoškega dela, tefl1 zato, ker smo prepričani, stega, kar nam je v svojem p£ goškem in vzgojnem delu us1 rila, ne moremo tako hitro de in preseči.
Žaradi vsega tega sem globoko prepričan, da je naša učiteljica ponosna na nadobudneže, ki so iz otrok P v može in žene in njeno topli11 voljo prenašali na svoje otrok na nove rodove.
Hvaležni smo ji, ker je učencem, dajala vedno spoznanja, prvo učenost, nafl1 šila vedoželjnost in nas vzgaja dobre ljudi. Hvaležni smo ji stanovski tovarišici, ker je s* bogato pedagoško znanje i® kušnje prenašala naprej, da b tudi drugi dobili del iz bogat® dagoške zakladnice njene ! nanosti. Vse to je treba pov®1 ob tem slovesu, saj nas je ( Elizabeta Stolowsky učila p®! n ja in odkritosrčnosti. Za1 vsega tega nas bo naša učit®' še zmeraj vodila skozi življ®1 mi pa se je bomo spominj* hvaležnostjo.
FRANC ČERNE
Antonija Senica
Leto 1986 se je poslavljalo, bil je mrzel decembrski popoldan, ko so se rodovi učencev in delovnih tovarišev na domžalskih šolah poslovili od profesorice angleščine Antonije Senica. Vsa delovna leta je uspešno delala na isti šoli, ostala ji je zvesta ob vseh šolskih reformah, preimenovanju in selitvi v novo stavbo. Šola ji je bila drugi dom, vanjo je stopila leta 1946 in odšla v zasluženi pokoj marca 1978. Kratka so bila leta počitka, bolezen jih je trdovratno krajšala.
Antonija Senica se je rodila v Kamniku leta 1914, se šolala na filozofski fakulteti v Ljubljani in diplomirala februarja leta 1941. Med vojno je živela v Ljubljani, se v OF povezala z nekaterimi ilegalci in pomagala naši vojski in preganjanim domoljubom. Pedagoškega dela pa se v vojnih razmerah ni lotila.
Znanje in srčna kultura sta bili prof. Seničevi glavni življenjski vrednoti. Pomembno ji je bilo, kako se približati človeku in mu pokazati svojo pripadnost. V letih in desetletjih, ki smo jih
4
(
N
preživeli kot sodelavci Osnovni šoli Šlandrove brig1 )» Domžale, smo zadevali • mnoge težave in vsak po smo jih skušah reševati. i,
Tov. Seničeva je ostala m11 'N in trdna na svojih stališčih, svojem delu se ni dala m®1 Ostala je zvesta pedagošk®1 delu z mladimi rodovi.
Znala je prisluhniti mla® šolskim in družbenim potreb* bila je povsod, kjer je lahko stila. Z veliko ljubeznijo in1 govornostjo je učila učene® jega jezika, književnosti in ^ ture in jim dajala podlago za* dalj nji študij in življenje. V 's dolgih letih poučevanja ni p( vomila v plemenito poslan*1 svojega dela.
Prof. Tončke Senica ni v' ostalo pa je znanje, s kateria1 bogatila rodove; med sodel*1 je ostala njena dobra volja,£ timistična vizija položaja p®£ goškega delavca. Iz teh virov bo tudi napajal in ohranjal sf min nanjo.
EMA NOVAK
Za območje šolskega okohša Velika Polana je bila ustanovljena rimo-katoliška šola 1840. Dvajset let pozneje je bila zgrajena prva šolska stavba, v kateri je potekal pouk do leta 1914, ko so zgradili prvo večje šolsko poslopje; to je rabilo svojemu namenu vse do leta 1979, tedaj pa so v Veliki Polani odprli sodobno šolsko poslopje, eno najlepših v lendavski občini. Šolski okoliš
Kejžar, Marjana Kunej, Jože Miklavc, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič ^
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič 1
zajema vasi Brezovica, Mala Polana, Hotiza in Velika Polana. V letih od 1959 do 1979 je šola opravljala vzgojno-izobraže-valno delo v treh stavbah v Veliki Polani, Hotizi in Mah Polani. Uspešno se povezuje s krajevno skupnostjo. Ima že tradicionalne stike z delovno organizacijo Primat, tozd Skladiščna oprema iz Lendave, ki je tudi pokroviteljica šole. Dobro sodelujejo z
združenim delom, predvsem z delovno organizacijo Tozd Konfekcija iz Velike Polane.
Leta 1979 je Velika Polana pridobila novo šolsko poslopje z vrtcem. Šola je bila zgrajena z denarjem iz samoprispevka občanov občine Lendava. Sodobno poslopje ima 14 učilnic, fonola-boratorij, učilnico za praktični ‘del gospodinjstva, telovadnico.
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka — urednica, Tea Dominko, tehnična urednica.
Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1987' znaša 2600 din za posameznike in 4200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 2000 din na leto.
Posamezna številka stane 150 din, pri povečanem obsegu pa 200 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
kuhinjo in večnamenski prost®1 nazadnje pa so naredili tl)' športna igrišča. Šola se že n®1* let imenuje po pisatelju roj®’ Mišku Kranjcu, ki je rad obis^ val. Besede, ki jih je izr®*' tedaj, ko so šolo odpirali — S®! dobro seme, da bo obilo obrod'1' — so vodilo vsem, ki delajo vP® lanski šoli. Uresničujejo jih1 žanjejo lepe uspehe.
JOŽE ŽERDIN

Tiska ČTP Ljudska pravica-ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega l«f teja za vzgojo in izobraževanj®; časnik »Prosvetni delav^ prost temeljnega prometn®-davka od prometa proizvo® (glej 7. točko 1. odstavka člena zakona o obdavčev^j proizvodov in storitev v pf0^ tu).