DRAGO BAJT Tine Debeljak, prevajalec ruske romantične poezije Dr. Tine Debeljak sodi med pomembne slovenske pesnike, literarne kritike, pub liciste, prevajalce in urednike med obema svetovnima vojnama.1 Kot slavist se je posvečal predvsem prevajanju iz slovanskih jezikov, zlasti poljščine, češčine in ruščine;- ob začetku 2. svetovne vojne je prevedel tudi dve deli iz madžarščine in italijanščine, v emigraciji pa ep Martin Fierro argentinskega pesnika Joseja Hernandeza.' S prevajanjem iz slovanskih literatur se je ukvarjal predvsem v obdobju pred drugo vojno, tako cla so povojni natisi v Buenos Airesu zgolj pregledani in popravljeni natisi že narejenega. Tudi pregled njegove zapuščine, ki jo hrani NIlK,1 kaže, da so prevodi poezije nastali v najzgodnejši dobi njegovega literarnega ustvarjanja, predvsem v začetku 20. let. Med njimi je največ prepesnitev iz ruske poezije, nekaj prevodov je iz poljske, nekaj pa iz nemške lirike. Če se omejimo samo na knjižno natisnjena dela, Debeljak velja za prevajalca Mache (Maj, 1939), Slowackega (Oče okuženih, L939). Nemcove (Pravljice, 1941-43), Mickievvicza (1943), poljskega zgodovinskega romana (Zofja Kossak Szczucka: Križarska vojska, 1941: Marja Rodzie- vviczovvna: Hrast, 1943: Jeske-Choihski: Poslednji Rimljan. 1944), Puškina (Bahči- sarajski vodomet, 19^2; Pravljice I-II. 1961). Danteja (Pekel. 1959) in Hernandeza {Martin Fierro 1970). V epicentru Debeljakovega zanimanja so vsekakor prevodi epske poezije in delo ma lirike; če se omejimo na slovanske književnosti, prednjačijo prevodi del iz obdobja romantike. Če verjamemo bibliografiji Janka Modra.' je bil prvi objavljeni Debeljakov prevod pesem Alekseja Kolcova Ne šumljaj mi. rž, natisnjena v Domačih vajah 1918 19, torej še v času Debeljakovega dijaškega šolanja v Škofovih zavodih v Šent vidu. Vrsto pesmi je nato objavil v revijah Zora-Luč in Mladika v začetku 20. let; gre za prepesnitve ruskih postromantičnih lirikov (Fet, Majkov, Naclson. Aleksej Tolstoj), pa tudi neoromantikov oz. simbolistov (Balmont); nekaj tega je ostalo v rokopisni zapuščini (Lermontov, Nekrasov, Fofanov, Lohvicka, Merežkovski)." V tem zgod njem obdobju Debeljakovega prevajalstva je nastal tudi prvi prevod iz Puškinove lirike - pesem Na zimski cesti, objavljena v Mladiki 1923; Puškin je pozneje postal Debeljakov priljubljeni romantični pesnik, saj se mu je posvečal vse do 60. let. Ob stoletnici njegovega rojstva 1937 je v Mladiki objavil prevod njegove Pravljice o speči carični iu sedmih junakih, v Domu in svetu pa štiri njegove pesmi (Pesnik. Zimska pot. Samostan na Kazbeku. E.regi monumentum) ter odlomek iz drame 93 ILOŠKI RAZGLEDI 50 Boris Godunov; oboje je pospremil z obsežnejšim esejem Problem Aleksandra Sergejeviča Puškina. Med vojno je v samostojni knjigi izdal Puškinovo pesnitev, tira. »pesniško povest« Bahčisarajski vodomet, ki jo je prepesnil po Ivanu Hribarju in prav tako pospremil z uvodno študijo Pesniški Krim-, leta 1961 pa je v Argentini objavil še dve Puškinovi pravljici." Kot kaže. so prav pravljice avtorja Jevgenija Onjegina močno pritegovale prevajalca Tineta Debeljaka; v zapuščini" so poleg zgodnje razli čice Pravljice o mrtvi carični in sedmih junakih ohranjeni še prevodi Pravljice opete- linčku, Pravljice o popu in njegovem hlapcu. Pravljice o carju Sultanu in odlomek iz Pravljice o medvedki. Ob Puškinu je Debeljaka zanimala še vrsta romantičnih pes nikov: od Rusov Lermontov, od Poljakov Mickievvicz. Stovvacki in Krasinski. od Čehov Macha in Vrchlickv; navsezadnje tudi Hernandezov ep o življenju gavčev v Južni Ameriki sodi med romantične temelje argentinske književnosti. Debeljakovi pesniški prevodi romantične lirike in epike so do danes znani zgolj iz objav v tedanjih revijah in samostojnih knjižnih izdajah, ki so spričo avtorjeve življenj ske usode in izjemnosti zgodovinskega časa postale bibliofilske redkosti. Nobeno nje govo prevodno delo (razen Martina Fierra) doslej ni bilo ponatisnjeno. K temu so poleg tega prispevali tudi novi prevodi tlel. s katerimi se je ukvarjal Debeljak. ki so vsi po vrsti izšli v 2. polovici 20. stoletja: Debeljakove prevode Puškina so zasenčili prevodi Mileta Klopčiča (pravljice) in Tita Vidmarja {Baličisarajska fontana). pre vode Mache in Mickievvicza nove prepesnitve Dušana Ludvika, Rozke Štefan in drugih. Svoje sta k nepoznavanju in šibki reaktualizaciji Debeljakovih prevodov dodali tudi snov in tematika prevodnih del. ki sta bili v povojnem obdobju »sekular- izirane« moderne umetnosti in katolištvu nenaklonjene socialistične politike neskladni s temeljnimi ideološko-literarnimi usmeritvami na Slovenskem. Debeljak je osebno in pesniško rehabilitacijo doživel šele po smrti 1989 in nato po razkroju jugoslovanskega državnega okvira in osamosvojitvi Slovenije, ko se je družba in z njo tudi umetnost duhovno osvobodila in pluralizirala."' V zadnjih desetih letih je njegovo izvirno delo doživelo več izbranih natisov," ob stoletnici njegovega rojst va pa se je zanj in za njegovo literarno ustvarjalnost začela zanimati tudi širša javnost, zlasti pa njegov rojstni kraj Škofja Loka.1"' Za analizo Debeljakovega načina prevajanja romantične poezije se zdi primerno vzeti njegove prevode Puškinovih pravljic. Prikladna je zlasti Pravljica o mrtvi carični in sedmih junakih, ki jo je Puškin upesnil po francoskem prevodu Sneguljčice bratov Grmim in ji dodal številne podrobnosti iz ruske folklore (sedem palčkov je npr. nadomestil s sedmimi bojevitimi junaki, uvedel je lik zvestega psa čuvaja idr). Prav ljica je bila doslej že trikrat prevedena v slovenščino. Prvič jo je poslovenil Jovan Vesel Koseški in objavil 1870 z naslovom Meriva carevna in sedmero vitezov." Leta 1937. ob Puškinovi stoletnici smrti, jo je, kot rečeno, prevedel Tine Debeljak kot Pravljico o speči carični in sedmih junakih (v zapuščini ohranjeni koncept prevoda je naslovljen Pravljica o sedmih junakih in mrtvi carični); »močno popravljen pre vod« je knjižno natisnil 1961 v Buenos Airesu. Tretji prevod z naslovom Pravljica o mrtvi carični in sedmih vitezih pa je objavil Mile Klopčič v Puškinovih izbranih delih 1959." Tako se nam ponuja primerjava vseh treh prevodov, predvsem obeh novejših. Debeljakovega in Klopčičevega. 94 TINE DEBELJAK PREVAJALEC RUSKE ROMANTIČNE POEZIJE Prevod Koseškega je časovno zelo oddaljen in jezikovno v velikem neskladju tako z načeli kot prakso sodobnega prevajanja poezije. Koseški, ki je sicer prevedel več kot 4400 verzov Puškinovih pravljic, je kot prevajalec doživel uničujočo kritiko Ivana Prija telja ob začetku 20. stoletja." Prijatelj mu je očital, da ne zna niti knjižne slovenščine, kaj šele ljudskega jezika pravljic. Kritiziral je zlasti njegovo dolgoveznost, napačnost, zveri- ženost in nerazumljivost prevodov: »Njegovih prevodov ne more umeti pogosto niti slovniško izobražen človek.« Prevod Koseškega je pogosto dobeseden, tj. izdelan iz ruskih kalkov. zato nenehno prehaja »v golo prozo, pogosto celo v banalnost«: tak je npr. ze naslov, ki govori o »mertvi carevni«, torej dobesedno prepisuje ruski izvirnik. Ob tem ni nič čudnega, če Koseški Puškinovo kratkost in lapidarnost izražanja razpo tegne v opisno prozaizacijo, ki po večkrat presega število izvirnih verzov (prevod Koseškega je v celoti za 220 verzov daljši od Puškinovega izvirnika). Že Prijatelj je nave del nekaj mest iz. prevoda Koseškega, ki jih »odlikujejo« vse naštete slabosti, predvsem pa kalkiranje, skovana slovenščina, nerazumljivost in dolgoveznost: navedimo eno samo: Puškin: belolica, černobrova. oejiojmua, nepnoopoisa, nravu krotkogo takogo HpaBy KpoTKoro TaKoro Koseški: Po lepoti je slovela, Po razumu glas imela. Bivši serea rahla vsa. Pa preudarka bistriga. Belolična, černooka. Krasna hči plemen istoka, Vsiga znanstva mik in slast. Tudi možkim - hlopna past. Primerjava Debeljakovega in Klopčičevega prevoda je težavnejša in pri obeh pre vajalcih pokaže tako vrline kot slabosti. Zdi se, tla je Klopčičev prevod, ki je nastal nekaj desetletij pozneje, temu primerno jezikovno sodobnejši, natančnejši, zvestejši izvirniku, zlasti kar zadeva izvirno dikcijo pripovedi, ohranjanje besednega reda v verzu, zaporedje rimanih stihov. Zdi se, da je pesniško izreko narekovala predvsem shema dvojnih, zaporedno rimanih verzov, ki sta se ji oba prevajalca spretno priva dila. Klopčič se je strogo ravnal po shemi in zaporedju izvirnih verzov in le tu in tam zamenjal vrstni red kakega verza: Debeljak je posamične pripovedne sklope znotraj celote pogosto razčlenil s presledki po svoje, smiselno z lastnim prevodom; poleg tega je kak verz izpustil, kakega pa dodal, npr.: pes za njo, [da v naročaj je s tal ga dvignila lahne') in pobožala z dlanjo.] Na nekem mestu je 8 verzov prestavil dve strani naprej, ker so se mu tam zdeli bolj upravičeni. 95 LOŠKI RAZGLEDI 50 Klopčičeva izbira rim je tradicionalnejša in pesniško znižana, prilagojena jezikovni rabi, ki je živa, četudi rahlo literarizirana (npr. de, trna, solzah). Debeljak se - ne le v rimah - zateka k močno poetizirani rabi besedja, zlasti kar se tiče naglaševanja. Npr.: ljubka, z roko. prišla, bila. domu. opoldne, stanea. se srde. dobil, oči. mene. vjemi, pečka. mrtva, stebre, pletene, prešlo - ženo, živo - snedo. Vendar ima tudi tu in tam marsikaj, kar prekaša Klopčičev način rimanja. npr. izvirne rime-, vest ta - nevesta, mahaje - naročaj je. vprašati - da ti. Z natančno analizo je mogoče ugotoviti tudi to, da je Klopčič poznal Debeljakov prevod iz leta 1937 in se spretno izogibal njegovim jezikovnim posebnostim, zastarelostim in nerodnostim rabe, ki je dvajset let pozneje postala literarno preobložena in se je po njegovem mnenju očitno stilno preveč odmi- kala od stilizirane ljudske naravnosti in preprostosti Puškinovega izvirnika. Tako lahko z. gotovostjo rečemo, da je npr. Klopčič posnel oz. prilagodil Debeljakovo rimo na takih mestih, kot sta zadnjikrat - naenkrat (oba) ali čudov tristo (Debeljak). šmentov tri sto (Klopčič): za nobeno rešitev namreč ni osnove v ruskem izvirniku. Oba prevajalca sta na določenih mestih različno umevala izvirnik; v takih prime rih sta to in ono spustila, predrugačila, nadomestila v skladu z osebno poetiko preva janja. Njune rešitve so izhajale iz. zavestne težnje po prilagajanju izvirnika v ciljnem jeziku razumevanju slovenskih bralcev; domnevamo pa lahko, da sta to in ono mesto ali besedo razumela prelahkotno, tudi napačno. Tako sta izvirni Puškinov verz i k obedne umerla (ob opoldanski maši je umrla) prevedla takole: in umrla opoldne (Debeljak); v prsih poči ji srce (Klopčič). Debeljak se je torej delno ognil pomenu izvirnika, vendar je ohranil vsaj čas kraljičine smrti, medtem ko je Klopčič časovni trenutek posplošil v večnostno razsežnost. ( Koseški je npr. ta verz prevedel s kalkom i k obedni mertva je, tako da je postal slovenskemu bralcu verjetno docela nera zumljiv.) Večinoma pa je v obeh prevodih več mest. ki so s tega ali onega vidika sodobne slovenščine že postala nerodna, neuspela in vsekakor potrebna popravka, če že ne terjajo popolnoma drugačnih rešitev. Navedimo jih nekaj (v primerjavi z izvirnikom): Puškin: i priščelkivat' perstami Debeljak: in zatlesknila /. dlanmi Klopčič: tleska s prsti in skaklja Puškin: belolica, černobrova, nravu krotkogo takogo Debeljak: črni očki. bela lica - skromna, krotka krasotica Klopčič: črnolasa lepotica, krotka kakor golobica Puškin: mat' brjuhataja sidela i na sneg liš" i gljadela Debeljak: mati z. njo pod srcem v lini zrla je le po belini Klopčič: mati nosna je sedela in samo na sneg strmela 96 TINE DEBELJAK PREVAJALEC RUSKE ROMANTIČNE POEZIJE Puškin: i na terem nabrela Debeljak: glej: tu lepa hišica! Klopčič: kar pred sabo grad uzre Puškin: v svetloj gornice; krugom lavki, krvtve kovrom, pod svjatvmi stol dubovvj, peč' s ležankoj izrazcovoj Debeljak: svetla izba. vseokrog polne stene so preprog, pod ikonami lesena miza. klop in peč lončena Klopčič: svetlo, čedno in prostrano; sedem postelj naokrog, sedem je na njih preprog: bela miza javorova, peč z zapečkom kakor nova Puškin: \ hodit sem' bogatvrej, sem' rumjanvh usačej Debeljak: sedem mladcev, vsak junak, rdeče brke nosi vsak! Klopčič: sedem vrlih vitezov prišlo je tedaj domov Puškin: il' ba.šku s širokih pleč u tatarina otseč' ili vvtravit' iz lesa pjatigorskogo čerkesa Debeljak: ali s pleč jemat glavo divjemu tatarju, ho! ali gorskemu Čerkesu. ki še rokovnjači v lesu Klopčič: sekat tu in tam butice tolovajem, ki groze. da gradu se polaste, in preganjat iz goščave roke >vnjače neveljave Zgornji primeri nazorno kažejo način, kako se oba prevajalca spopadata z izvir nikom Puškinove pravljice. Včasih sta oba v izrazu bolj ali manj nerodna; včasih se ogneta natančnosti izvirnika in zastranita v svojo smer, največkrat zaradi upoštevan ja rime; včasih uporabljata ta ali oni dostavek in mašilo (Debeljak zlasti vzklike: ho, glej, hej, joj), ali pa ustrezen izpust; spet drugič ohranita le en pomenski odtenek izvirnika, ostale pa zanemarita. Ruska beseda tereni (TepeM; visoka staroruska lesena hiša z verando) je za Debeljaka hišica, za Klopčiča grad. Puškinova lavka (jiaBKa; klop za počivanje, prekrita s preprogo) obema dela težave; Debeljak preproge s klopi 97 LOŠKI RAZGLEDI 50 razobesi po stenah, Klopčič klop spremeni v posteljo, pregrnjeno s preprogo; oba zamolčita, da je miza hrastova, Klopčič pa zamolči tudi podobe svetnikov po ste nah. Puškinov (in ruski) bogatvr' (SoraTbipb; pogumen vojščak iz ruskih ljudskih pesmi) je za Debeljaka junak (kar se zdi ustrezneje), za Klopčiča vitez; njihova rdeča brkata lica je Debeljak razglasil kar za rdeče brke, Klopčič pa se je tej lastnosti kratko in malo ognil. Puškin je v pravljici upesnil tedaj aktualne boje s Tatari in kav- kaškimi Cerkezi, kar je Debeljak v prevodu zvesto ohranil, Klopčič pa je mesto hote posplošil, kar je v opombi k prevodu tudi pojasnil.1. Treba je dodati še, da imata pre vajalca največ težav s specifičnimi ruskimi realijami. ki jih je v pesmi pač težko ustrezno prevesti, zlasti če gre za starejša besedila, polna folklornih posebnosti; bese dišče izhodiščnega jezika v takih primerih v ciljnem jeziku nima primernih ustrez- nikov ali pa teh sploh ne more biti zaradi drugačne družbene stvarnosti. Ime prav ljičnega ženina Debeljak sloveni kot Elizej. Klopčič ohranja izvirno rusko ime Jelisej; sennaja devuška Černavka (cermaH neByuiKa HepHam i2. I vod napisal in pesmi v njem prevedel Tine Debeljak. Pesnitev po Ivanu Hribarju prepesnil Tine Debeljak. Slike so odtisnjene po izvirnih linorezih Bare Remčcve. - Hribar je pesnitev prevedel jeseni 1938 in jo poslal Debcljaku za objavo v Domu in svetli: Debeljak je prevod popravil in ga jeseni 194(1 pokazal Hribarju, ki je menil, da prevod ni več (samo) njegov, Hribar je nato aprila 19 H umrl. t'vodni članek Pesniški Krim je izšel tudi v reviji Dom in svet (.št. 7-10. 1942). s A. S. Puškin. Prav ljice 1: Pravljica o ribiču in ribici Pravljice _'. Pravljica <> mrtvi carični in sedmih junakih. Oboje Slovenska kulturna akcija. Buenos Aires. 1961. - Ne pesnitve Bahčisarajski vodomet in ne obeh pravljic v Modrovem leksikonu ni. Ms 1 i() t. mapa 11.5. '" Marko lenšierle in David Tasic sta 12. oktobra 1990 v Š ko f j i Loki pripravila simpozij o njegovem življen ju in delti, ki so se ga udeležili Debeljakov sin line Debeljak mL. I lelga Glušič. Ladislav I.enček. Alojz Rebula. France Pibernik. Irene Mislej. Marko lenšterle. Stanko lanežič in Taras Kermauner, z referatoma pa tudi odsotna Vilko Novak in France Planina. Simpozij je vodila Alenka Puhar. Prispevki so izšli v zborniku Domovina in svet 1991. 11 Pri založbi Karam anija v Ljubljani sta izšla reprinta pesniških zbirk Velika črna maša za pobite Slovence (1990) in Poljub (1993). pri založbi Obzorja pa izbor iz Debeljakove poezije z naslovom Čolnar iz daljav (1992). ki ga je pripravil in uredil Denis Poniž. Debeljakova proza, pisma in izbrano dokumentarno- lotografsko gradivo so izšli v zbirki Črni Kamnit/lik loma negra pri Mohorjevi družbi v Celju 2003, prav tako v uredništvu Denisa Poniža. IJ Decembra 2003 so v Školji Loki odkrili spominski kip dr. Tineta Debeljaka (avtor kipar Metod Frlic). v okroglem stolpu Loškega muzeja pa odprli razstavo o njegovem življenju in delu. Ob tej priložnosti je bila tudi predstavljena njegova knjiga Črni Kamnitnik. 15 Ivan Vesel-Koseski, Rusko-Puškinovihpetero. Razne dela. Ljubljana 1870. Pravljica je na str. 152-69. 11 Izbrano delo A. .V Puškina v šestih knjigah. Peti zvezek: Pesnitve, pravljice. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1959. Pravljica je natisnjena na str. 241 -261. h Puškin v slovenskih prevodih. Zbornik Slovenske Matice III. Ljubljana 1901. str. 19-22. '" Puškin. Pesnitve, pravljice, str. 288. 100