Devetnajsti prizor.
ŽENA   (se vzpne ob prizoru, nato omahne nazaj). An! GOSPODAR, Zdaj reci: »Moj prijatelj!«
SUŽENJ (se zdrzne, pomisli za hip, nato plane k nosilnici).
O, žena, prost, o prost! ŽENA (mu odtegne roko, na kateri so sledi vrvi; s slabotnim
glasom).
Za kakšno ceno? SUŽENJ, O, ne vprašuj! Zdaj sva s. obodna,
svobodni list nas pelje čez morje , , , ŽENA (s poudarkom).
Za kakšno ceno? SUŽENJ.                      Ceno? — Ne vprašuj!
Čemu zdaj ceno za življenje tvoje
in za prostost, o, žena, za prostost?!
Tu, tu, svobode list! — ŽENA (sovražno).                       Za kakšno ceno?!
SUŽENJ (molči, nato zagrebe obraz v nosilnico). ŽENA (mu   odtegne   roko,   se   po   hudem   notranjem   boju vzpne in ga pahne od sebe).
Saj vem, vem! — Jaz te ne poznam! SUŽENJ. Čuj, žena! ŽENA, Moj mož je prost — jaz tebe ne poznam!
Poljubljal, suženj, si gospodu roko —
za ceno to jaz milosti ne maram! — SUŽENJ, In vse samo za tebe in za dete! ŽENA, Za mene? Jaz ne maram milosti!
Za dete? — Sinko, da nikdar ne čuješ! SUŽENJ, Ko čuje, vzraste v gada otrok moj,
očetu dal bo maščevanja strup.
Kako se naj maščuje, če ne izve,
brezumna žena?! ŽENA. Galeb bi v hipu dalje preletel,
na vrh čeri bi padel smrtni krik:
in sinko bi prejel o smrti vest;
priplavala bi kost, svobodna kost,
ki v tuji zemlji ne dobi miru —
priplavala počivat bi domov:
in sinko bi prejel o smrti vest;
udaril pevec pljunko bi srebrno —
Zdaj, zdaj — le pojdi sam in mu povej
to vest, . ,
Iz orla se ti bo ozvala kavka
in gaščerica bo postal tvoj gad! SUŽENJ, O, žena, žena , , , ali ni tvoj rod? ŽENA, Za to ne maram milosti od tebe,
da mu vsaj moj spomin ostane svet, , .,
(Se vzpne,  obrne v  stran, nato  omahne mrtva nazaj.) GOSPODAR (in vsi drugi obstoje in pripognejo glave; po
dolgem molku).
Tako mrjo kraljice!
(Da znamenje, naj jo odneso.)
SUŽENJ, Ne, ne; jaz vzamem jo s seboj na pot!
(Plane k njej.) GOSPODAR (ga ustavi).
Mrliča ne boš nosil iz te hiše!
Še manj kraljice — kdo daje to čast?! SUŽENJ (obupno). V   svobodni  zemlji ji  izkopljem
grob! GOSPODAR- I v kletki levinja umira prosta
in vsepovsod je v svobodi njen grob , , . SUŽENJ. Ah!
(Kakor bi se nečesa domislil, vzame iz nedrij pergament).
». . , Ko kleše iz nje si sedem mladih levov, o, sedem virov in« , . , Kaj praviš, žena?
(Se bolestno zasmeje.)
Iz orla se ti bo ozvala kavka in gaščerica, ha, ha, gaščerica! O, dete moje , . .
(Se vrže na mrtvo ženo.)
GOSPODAR (hlapcem). Odvedite ga!
(Sužnji.)
Lahko greš ž njim! SUŽNJA,                          Jaz pojdem ž njim,

»SKEBBSBSš
306