Venceslav  Winkler:         *
Ljudje v zametih.
Ne vem, kdaj sera jih videl. Upog-njeni in nerodni so bili. Obrazi so jim sijali luje. Menda niso bili pri nas doma. Iji tudi pi-eveč so upali in verovali. Pri nas ne vcrujemo tako. Kar v zamete so se vrgli.
Od Gore in od Studeiica ae je gnala burja z neznansko strastjo. Stopili so v sneženo meglo in izginili. Vcasik se rai jc zazdelo, da vidim nerazloene po-dobe, kako se vlečejo upognjene postave čcz zamete. Vse se je meglito in izginjalo v niČ. Prisluškoval sem, pa je le burja vriskala. Prav strupeno se je smejala. Potem sem pozabil nanje.
Proti veceru so se pa vrnili. Ko smo zagledali omahujoče sredi vetrov in sne-ga, sino stopili  iz his.  Prihajali  so po-Časi  in molče. Ko so bili  že  pri hišah, se je prvi  ogledal  in vprašal: »Kani je pa šel?« ¦s>Kdo?« smo se zacudili.
-l, saj jo šcl ves Čas prcd nami.* Spoglcdali smo se. *Kdo naj bt šel?<
Pa so sc še oni spoglcdali. Nekaj toplega je sijalo vsem v očeh, ko* bi hoditi po pomladanskih vrtovih, ne pa med burjo in zameti.
^Nismo mogli naprej. Kar vkovalo nas je v zametc. Nekaj časa snio molčali in iskali ceste. potem smo obsiali. Potem je prišel on. Nekateri so molili in pravijo, da je zato prišel.s
»Kdo pa je bil?« A on!« »Pa kaksen?« smo bili radoTedni. »Kakšen? Tak kot mi. V kožuhu in s kucmo. In palico je imel v rokah. Hitro nas je izpeljal iz snega in smo Šli ves čas po lepem. Še rože nam je pomagal nabiratt.«
Res je imel  vsakdo izmed njih  rože. Zjutraj  nismo verovali, da jih bodo dobili, pa so jih vseeao. Zclaj so stali sredi ceste, nas uiso niti pogledali, nekam v snežni metež so jim begale oči, če ni morda on kje zašel. >In kdo je bil?«
Potcm so tifio odšli skozi vas v dolino.
Še zmeraj je burja in zameti rasto. Njega še ni. Zato smo hribovci tihi in ne moremo v dolino. Morda pridemo pomladi.
83